entrance

Naslov sporočila: entrance Sob Maj 18, 2013 9:43 am

tag, saoirse, the boss smitten

Bil je izgubljen. Česarkoli se je lotil, je na koncu propadlo in za to ni bilo rešitve. Nekako tako kot za njegovo Cynthio takrat, ko jo je vso krvavečo stiskal k sebi in skušal preprečiti tisto, kar se je imelo zgoditi. Kričal je na pomoč, pa se nihče ni zganil in vedel je, da je, če popusti oprijem okrog njenih dlani, to zanjo konec. Zato je vsaj slabe pol ure sedel v mlaki njene krvi in pritiskal na žilo v njenem zapestju, jo skušal ohraniti pri zavesti, a je na koncu vseeno zaspala. Za vedno. Takrat je bilo že davno prepozno, toda kljub vsemu je poklical reševalce, ki so mu povedali tisto, kar je sam že vedel. Da je pravkar izgubil edinega človeka, ki ga je kadarkoli resnično ljubil. Da je njegova mala že daleč proč in da verjetno nikdar več ne bo tako srečen. Mu je bilo zapisano v zibelki, da se nikoli ne bo pobral in resnično zaživel, mu je bilo usojeno ostati zguba vse do konca, ko bo kar sam končal to patetično življenje, ki ga je živel že odkar je prišel v Ameriko. Zdaj je od njene smrti minil že kakšen teden, toda še vedno se je naokrog premikal kot megla, živčno zalajal na vsakogar, ki si ga je drznil ogovoriti, in reagiral enostavno preveč eksplozivno, ko je prišlo do kakšnega neljubega dogodka. In tako je pred par dnevi policistki, ki ga je očitno hotela spraviti v kefo zaradi pofukanega zavojčka heroina, enostavno zlomil tilnik in zaigral njen samomor Nadvse enostavna zadeva, ampak verjetno bi v drugačnem stanju zadevo izpeljal nekoliko mirneje in predvsem bolje za oba akterja.

In ko se je prvič po nekaj dnevih samooklicanega dopusta vračal nazaj v skladišče, kjer bi naj imel vsaj nekaj miru, se je že pri samem vhodu zaletel v visokoraslo blondinko, ki sicer ni izgledala zatežena, mu je pa primanjkovalo preklete volje za pogovore s komerkoli že. Ni si mogel kaj, da ne bi pogleda spočil na njenem proporcionalnem telescu, kot mu je bilo to sicer v navadi, ampak občutil ni ničesar. Še vedno je lahko razmišljal le od Cynthii, vse ostalo pa je bilo zanj … zgolj in samo napor. »Kaj zijaš?« je nečimrno zalajal v njeno smer, ko ga je tu sama premerila s pogledom in jo že nameraval odriniti proč, pa se je še pravočasno ustavil. Dejstvo, da je svojo jezo stresal na druge, ni bilo nič nenavadnega zanj, toda kljub vsemu se je nazadnje vendarle ugriznil v jezik. »Nimaš boljšega dela?« Čeprav tudi sam ni bil ravno nedolžen in se je že nekaj dni zapored uspešno skrival v svojem stanovanju, ko je prišel na vrsto za kakšno nadvse simpatično zadolžitev, pa se je izgovoril na prehlad. Ni rad razglabljal o osebnih stvareh in to kar se je trenutno dogajalo z njim, je vsekakor spadalo v to kategorijo.

Naslov sporočila: Re: entrance Sob Maj 18, 2013 10:09 pm

prav, bilo ji je dolgčas. opravila je svoje delo za ta dan in skupaj z nekaterimi skrbno izbranimi člani družine prevzela najnovejšo pošiljko orožja, ki se je zdaj nahajala varno spravljena v notranjosti velike hale, medtem ko je saoirse delo nadzorne osebe predala enemu izmed mož, ki so delali še z njenim očetom, sama pa je odkorakala proti izhodu, kjer se je nameravala nasloniti na hladen zid ter si vzeti nekaj trenutkov miru in tišine. tako ali tako je bil cel teden povsem nabit z delom in zdaj, ko je dobila priložnost za nekaj trenutkov počitka, jo je pograbila. pravzaprav bi si sama lahko vzela cel teden prosto, ampak bila je prevelika perfekcionistka, da bi dovolila samo misel na to, kaj šele dejanje. ne, morala je biti prisotno. osebno je nadzorovala vse. to je bilo eno izmed pravil, ki jih je tako vztrajno ponavljal njen oče že odkar je bila majhna in se je sredi kakšnega izmed njegovih sestankov pojavila v njegovi pisarni. nikoli je ni podil – vedno ji je pazljivo razložil dogajanje. včasih je resnico morda prikrojil, ampak večino časa je tako lahko majhna svetlolaska sledila vsemu.
ravno je nameravala stopiti ven, ko se je vanjo povsem nepričakovano nekdo zaletel. rahlo vznejevoljena je dvignila pogled ter se soočila z zelo jeznim parom oči, ki so že v naslednjem trenutku zdrsnile po njenem telesu. klasika. ampak tipa je poznala – saoirse si je za osebno misijo zadala, da bo poznala prav vsakega izmed svojih podrejenih. in pred njo je stal theo perreault, eden izmed novincev, ki so jih tako mimogrede speljali gangu. saj je spoštovala kellana, ampak nekateri ljudje so bili preprosto preveč dobri. sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa se je rahlo namrščila ob tonu njegovega glasu. bil je tako zelo osvežujoče besen, da je bilo kar očitno, da je ni prepoznal. navajena je bila tistega spoštljivega odziva, ampak hej, navsezadnje je moralo biti enkrat prvič, da jo je pred lastnim skladiščem nadrl eden izmed njenih podrejenih, kajne? »perreault,« je počasi spregovorila, medtem ko je povsem mimogrede potisnila svetle lase nazaj in s pogledom zavrtala v njegove oči. morda je bil navajen, da so se ga ljudje ustrašili, ampak saoirse ni imela tega namena. »najbrž bi te lahko vprašala isto,« se je posmehnila njegovim besedam. o ja, imel je dolg seznam zadolžitev. še vedno ni izvedela, zakaj se jih je izogibal. »izgledaš popolnoma povoženo,« je komentirala njegov izgled in se z očmi počasi sprehodila prek njegovega obraza in telesa, dokler se ni spet vrnila do njegovih oči. »in morda bi bilo bolje, da bi se malenkostno pomiril,« je skomignila z rameni, kot da bi bil to samo prijateljski predlog. bila je navajena ljudi, kot je bil on. besni na cel svet, jezo pa so še prevečkrat stresali na napačne stvari. saoirse jim je pripisala še posebej nasilno nalogo in je bilo to to. kar jo je spomnilo… »nisi ti tisti, ki je zadnjič na misiji ubil policistko?« se je povsem mimogrede pozanimala, pogleda pa ni niti za trenutek umaknila iz njegovih oči.

tagged: theo. smitten2

Naslov sporočila: Re: entrance Ned Maj 19, 2013 9:14 am

tag, saoirse, the boss smitten

Spregovorila je tiho in previdno. Nekako tako, da mu je dala jasno vedeti, da se ga pod nobenim slučajem ne boji. Niti malo. Pametno. Ni maral takšnih, ki so se mu klanjali, včasih je dosti raje sprejel izziv, ki so mu ga postavljali določeni, toda ne sedaj. Zdaj bi se namreč najraje zavlekel v najglobljo luknjo in tam zaspal, dokler se ne bi pač bil primoran ponovno zbuditi, samo zato, da vase zbaše tisto drugo polovico ogabnega hamburgerja, ki ga je kupil zjutraj. Ni mu bilo do hrane. Niti do pijače. Čeprav se je včasih zdelo, kot da je bil povsem odvisen od občasnega pijančevanja. Toda ne sedaj. Ne slab teden po tem, ko je bilo njegovo življenje postavljeno na glavo. »In kako, če imam pravico vedeti, veš moje ime? Mislim, priimek?« je iztisnil skozi tesni stisnjeni ustnici, s čimer je jasno kazal nelagodje. Vedno in povsod se je predstavljal zgolj z imenom in dejstvo, da ga je dekle poznalo bolje, kot bi si sam mislil, ga je spravljalo v precej nevaren položaj. Gotovo v njej ni videl hude grožnje, toda resnično si ni želel, da vsi vedo kdo je, od kod prihaja in kaj počne za preživetje. »Mogoče bi se lahko brigala zase in pozabila na to … da bojda izgledam povoženo ali karkoli že. Ni tvoja stvar in četudi bi bil čisto povožen, si navadna nula in nobene potrebe po tem, da me zaslišuješ, ne vidim.« Nekaj več kot dvajset jih je štela. Mogoče je bila še kakšna novinka, toda glede na to, da je mafija pobirala predvsem ljudi iz tolpe, bi jo moral prepoznati. Toda ne, njenega obraza ni videl še nikoli, niti poteze mu niso bile znane, tako da prav gotovo ni bila bivša članico ganga, ki mu je včasih pripadal. Morala je biti ena izmed neizkušenih deklic, ki bi mu jih radi podtaknili, ampak ni šans, ne zdaj, ne nikoli!

»O, ja, se bom pomiril. Ko mi spizdiš izpred oči. No, daj, res nimam volje za jebanje z malimi punčarami. Kdo te je sploh poslal sem?« je nejevoljno zamomljal in se s komolcem naslonil na kup zloženih palet in katerih bi si najraje naredil ležišče ali kul šotor, kjer bi se lahko skrival še naprej. Tako mu ne bi mogli očitati neprisotnosti, pa še vseeno bi bil dovolj skrit, da mu ne bi mogli kar tako naložiti cel kup dela. Ravno iz tega razloga je bilo tolpaško življenje nekoliko boljše, no, lažje. Tu je bilo tveganje mogoče celo nekoliko preveliko za njegov okus, ampak počasi se je navajal in se tudi vse lažje vklopil v mini družinico, ki jo je pogosto srečeval. In če se mu sreča enkrat za spremembo ne nasmehne, je tale nadležen ksiht pred njim eden izmed tistih, ki jih bo gledal še dolgo. Nadvse super! »Ja, hočeš tudi ti končati podobno? Res si že nadležna, ampak če že nameravaš ostati, mi lahko vsaj pomagaš prešteti tole novo robo. No, lahko ti šteješ, jaz pa bom kljukal.« Znašel se je, vedno in povsod. Izkoriščati mladino je bil pravzaprav njegov veliki slogan in po predvidevanjih kaj več kot mlada novinka pač ni morala biti. Zagotovo ne. »Kdo si že ti drugače? Mislim … nikoli te še nisem videl tu?«

Naslov sporočila: Re: entrance Ned Maj 19, 2013 10:03 am

v njegovih očeh je bilo nekaj temačnega. za vso tisto jezo, nejevoljo in skorajda posmehom je opazila nekaj drugega, kar jo je spomnilo na neskončno žalost ali pa morda nek tih obup, ampak ni se poglabljala v to. ker je bila tega navajena, ne glede na to, kako kruto se je to morda slišalo. navajena je bila zlomljenih ljudi in vedela je, da so bili tisti, ki so s seboj nosili bolečino, najmočnejši. opazila je nelagodje na njegovem obrazu, ko je tako sproščeno izrekla njegov priimek, kar je na njene ustnice zarisalo nasmešek. »ti je ljubše theo? ali pa morda caiden? čeprav ne, ne izgledaš kot nekdo, ki uporablja svoje srednje ime,« je skomignila z rameni, kot da njeno poznavanje njegovega imena ne bi bilo nič posebnega. poznala ga je – poznala je vse, ki so delali pri njej, če ne drugače iz tistih skrbno izpisanih podatkov v kartotekah, ki jih je imela. prav za vsakega posebej; o njih je vedela skoraj vse, kar ji je vsekakor pomagalo. tako jih je lahko imela pod nadzorom in tako je lahko na naloge pošiljala tiste, ki so se zdeli za določene zadeve primerni. »vem marsikaj,« je samo dejala in mu podala kratek odgovor na njegovo vprašanje. ni je poznal. kako zabavno in predvsem neverjetno osvežujoče je to bilo, vsaj zanjo! morda zato ni hotela kar takoj uničiti vsega s predstavljanjem. sama pri sebi se je namuznila. »navadna nula sem, prav. saj te ne zaslišujem, ne zares,« se je njen nasmešek še razširil, ko se je spomnila na tipično zasliševanje, ki ga je bila sposobna izvesti. oh ja, tole je bilo zanjo prijetno kramljanje.
»zakaj bi me kdorkoli moral poslati sem?« je zavila z očmi. kot da bi kogarkoli poslušala. bilo bi prej nasprotno; ampak navsezadnje, saj niti ni bilo bistvenega pomena, zakaj je bila pred vrati in kaj je počela. očitno je bila zanj samo mala punčara ali nekaj podobnega – kar ni se mogla znebiti nasmeška na svojem obrazu, ko pa je bil tako zelo agresiven in nesramen do nje. »oh, daj no,« je dejala in pogled uprla vanj, »mene se pa ja ne bi kar tako znebil. navsezadnje ti nisem nič naredila,« je izpostavila dejstvo in zadržala zase drugo dejstvo – tisto, da tako ali tako ni imel šans, da bi ji karkoli naredil. zaradi kopice razlogov, ki so se začeli pri nožu, skritim pod njeno obleko ter se končali z možmi v notranjosti, ki bi ga živega pojedli, če bi ji samo skrivil las na glavi. »ne hvala, ne nameravam šteti ničesar,« se je nemudoma odzvala in se počasi nasmehnila. to res ni bilo njeno delo, je pa bilo prijetno videti, da so imeli nekateri člani družine v sebi tudi to samoiniciativnost, čeprav je bila prisotna tudi želja po izkoriščanju. na tem bi moral vsekakor delati. »resno, nikoli?« je ponovila njegove besede ter ujela pramen svetlih las v dlani ter jih počasi ovila okrog prsta, ne da bi umaknila svojega pogleda iz njega. vedela je, kaj je videl. mlado, neizkušeno blondinko, ki bi prej spadala na modno pisto kot pa kamorkoli drugam. »morda samo nikoli nisi bil dovolj pozoren,« se je nasmehnila, izpustila lase in se naslonila na steno za seboj, medtem ko je njen pogled dokaj izzivalno prebodel njegove oči.

tagged: theo. smitten2

Naslov sporočila: Re: entrance Pon Maj 20, 2013 8:04 am

tag, saoirse, the boss smitten

V tistem mu je bilo malo mar za njen radovedni ksiht, ki je precej z zanimanjem drsel preko njegovega telesa. Dogajalo se je točno tisto, kar se dogaja vedno in povsod. Najprej se bo ustavila na njegovih očeh, potem bo zdrsela preko vratu in mogoče presenečeno obstala na risbah, ki jih je tam pustilo permanentno črnilo, morda jim bo skušala slediti navzdol, toda prekrivala jih je razvlečena jopa in morala ga bo dobesedno sleči, če si bo zaželela več. Potem bo verjetno po hitrem postopku končala nekje pri stopalih in se s pogledom vrnile nazaj nekoliko više. Bil je navajen takšnega obravnavanja, seveda, toda ko mu je povsem tuje dekle zrecitiralo njegovo celo ime, je – normalno – obstal kot vkopan. »Oh, si naredila svojo domačo nalogo in pobrskala, kjer ne bi smela. In sedaj veš kako mi je ime, pa kaj? Kaj ti bo to pomagalo? V dobi interneta pa res ni težko, ampak ja, priznam, super ti gre. Mi boš povedala še kako je ime mojim staršem? Ali so morda ugotovila, da niso zares moji in si mi našla biološke? Kako bo torej? je na hitro navrgel, čeprav ni mogla vedeti vsega. Zagotovo ne. Ni prišla tako zelo pripravljena, da bi ga ujela na tej luštni laži, njegova starši so bili vendar njegovi biološki, o tem ni bilo dvoma. Po očetu ima to pofukano vzkipljivost s kopico drugih slabih lastnosti, po mami pa revmo; isto sranje. »No, ampak resno mislim. Upam, da ne misliš, da ti bom po vsem tem še verjel? Veš več kot marsikdo, ki z mano prijateljuje več let, zakaj si se vpičila ravno vame?« Naslednjič bo tudi sam moral priti bolje pripravljen, vsekakor, drugače se lahko kar poslovi od taiste avtoritete, ki jo je uspešno vzpostavljal še v gangu.

»To bi morala vedeti ti. Če nimaš za povedati kaj življenjsko pomembnega, bi mogoče lahko spizdila proč, ker mi kratiš pomembne ure življenja,« življenja, ki je bilo zanj sedaj prekleto miniaturnega pomena. Najraje bi še sam izginil s tega planeta, toda zase si nikoli ni predstavljal tako strahopetnega konca. Vedel je, da bo posledično s tem moral živeti še leta in leta, toda mogoče ga kdo celo pokonča med kakšno misijo, in nato bosta spet skupaj. Tako kot bi morala biti že sedaj. »Oh kaj da ne, skačeš tu naokrog, kot da bi bilo karkoli tvoja stvar, daj, najdi si pametnejše delo, če mi ne nameravaš pomagati. In kdo za vraga misliš, da si, da se tako izogibaš delu? Nič se ne bo naredilo samo,« je zasikal nazaj, ko je – nekako tako kot princeska – stopila korak nazaj in se na hitro izognila delu, ki niti ni bilo tako težko. Mogoče ga utegne celo spraviti v boljšo voljo. »Ne, ne, nikoli te še nisem videl. Zapomnil bi si ta nadležen ksiht, če bi te.« Mogoče navadno celo ni bil tako zelo žaljiv do tistih, ki jih ni poznal, morda se je malce prenaglil in niti ni bila tako zelo napačna, ampak to zadnje izogibanje delu je sodu izpodbilo dno. Prekleta princeza.

Naslov sporočila: Re: entrance Pon Maj 20, 2013 5:36 pm

vsekakor ni ostal ravnodušen ob dejstvu, koliko je pravzaprav vedela o njem. deloval je kot nekdo, ki je svojo zasebnost skoraj ljubosumno varoval ter se ljudem predstavljal z imenom, kar je bilo tudi vse, kar so o njem izvedeli. ni bil videti kot nekdo, ki bi z veseljem kramljal z vsakim, ki mu je prekrižal pot. in poleg tega je bil videti nenavadno slabe volje, česar ni mogla pripisati nobenemu pametnemu vzroku, ampak saj ga niti ni potrebovala. lahko bi dregnila v to temo, ampak nekaj ji je pravilo, da jo je bolje pustiti pri miru in saoirse je bila oseba, ki je svoje instinkte vedno upoštevala. zaradi tega je navsezadnje bila še vedno živa – vsaj tako je rada verjela. »tvoji starši nikoli niso bili ravno predmet mojega interesa,« je skomignila z rameni in mu namenila enega izmed svojih najbolj očarljivih nasmeškov. »ja, prav, veliko vem o tebi. ampak motiš se, če misliš, da bom te podatke še potrebovala. zdaj jih imam, dobila sem jih ob pravem času in vse se je izšlo…« je s pogledom zavrtala v njegove oči in iskala pravo besedo, »dokaj krasno,« se je le odločila za opis vsega skupaj. podatke je navsezadnje res potrebovala – nikogar ni spustila v mafijo kar tako, ker bi se tako počutila. rada se je dobro poučila o ljudeh in tudi theo ni bil nobena izjema. »ah, ne laskaj si,« je zamahnila z roko, »jaz se vtaknem v vsakogar,« je mehko spregovorila. bilo je res; prav vsakega človeka je imela preverjenega tako dobro, kot je pač šlo. ampak on… oh ja, mislil je, da je tako dober. vsaj močan, če ne kaj drugega.
privzdignila je obrvi ob njegovih besedah. »oprosti, pomembne ure življenja?« je ponovila njegove besede in se potem, ko jih je dokončno dojela, preprosto morala zasmejati. k vragu z vsem skupaj, ampak to je imenoval pomembne ure življenja? kako zabavno. tako ali tako ni imel pomembnega dela – če bi ga, bi vedela preprosto zato, ker bi tako določila ona. »kaj za vraga se dogaja s tabo?« je nenadoma spregovorila z vprašanjem, ki ga je pri njej vzbudil že en sam pogled nanj. bil je videti skoraj povožen in to jo je vsekakor motilo. ga je pa vsekakor poslušala s širokim nasmeškom na obrazu, ko se je začel pritoževati čez njo in čez njeno početje. pojma ni imel, o čem je govoril, a vendar ga je bilo tako zelo zabavno poslušati, ko je bentil čez vse skupaj. zlatolasa princeska; kako tipično. »in hvala za lekcijo, ampak mislim, da jo dobro poznam,« se je nasmehnila sama pri sebi ob ironiji vsega skupaj. kako pa je mislil, da so stvari tu naokrog potekale? kdo je koval načrte in kdo je določal, kaj se bo zgodilo? »oh, res misliš da imam nadležen ksiht? to pa ni ravno preveč prijazno, se mi zdi. daj no, saj me niti ne poznaš. nikoli mi nisi deloval kot nevljuden in vase zagledan idiot,« se je na njenem obrazu pojavil polovičen nasmešek, ko je pogled uprla vanj.

tagged: theo. smitten2