abandoned building

Naslov sporočila: abandoned building Pon Mar 04, 2013 6:42 pm

notes; hi, it's your baby bro kickin' yo ass. ;P

Stopalo je jezno pritiskal na plin in se tu in tam izognil kakšni počasneli, ki je ovirala promet, pogled pa – namesto na natrpano cestišče – usmerjal v obcestne kafiče, kjer se je navadno nahajal njegov 'preljubi' brat. Kaj naj reče, vedno sta se dobro razumela in prekleto rad ga je imel – sploh ko ga je rešil pred kakšno batino, toda enostavno ni razumel njegove neizmerno slabe razsodnosti, ko je šlo za zveze in fuk. Saj ne, da je svoj nos tiščal v bratove orgije in se pretirano brigal zanj, ampak ko mu je na uho prišlo dejstvo, da natepava njegovo bivšo zaročenko mu je enostavno prekipelo. Ja, od tega je bilo že pet let in čeprav Wes ni dovolj dobro poznal situacije med Kenzi in Blakom, je ne bi smel izkoristiti. Ne na tak način. Brhka deklina je v najslabši možni družbi zapuščala hotelsko sobo … bi lahko brat poskrbel še za kaj slabšega? Verjetno ja, sploh, če bi tudi Mackenzie – njegovo dekle - podlegla njegovim čarom. »Prekleti cepec,« si je zamrmral v brado, ko je že tretjič zapeljal na rob cestišča, misleč, da njegov brat – njegova kri – zopet popiva v kakšnem izmed svojih najljubših barov. Težko se bo zadržal, ko ga enkrat dobi v roke, in dobro se je zavedal, da jih bo najverjetneje precej fasal tudi sam, in čeprav je bila Kenzi že zdavnaj pozabljena, enostavno ni prenesel takšne izdaje. Vsaj povedal bi mu lahko. Ko je že nameraval odnehati in obrniti v najbližjem križišču, ga je zagledal. Bil je sam in izgledal je vse prej kot popolnoma trezen. Mogoče je bila ravno pijanost njegova šibka točka, zato je še zadnjič zapeljal povsem ob cestišče in parkiral na – sicer nedovoljenem – delu pločnika.

»Jebem ti mater, Wesley,« se je zadrl in ga – presenečenega – zgrabil za ovratnik, ter zvlekel za stavbo, kjer ju nihče ne bo motil. Ni sicer pričakoval, da mu bo ob dejanskem obračunu zmanjkalo besed, je pa zato raje začel s pestmi. S trdno stisnjeno ga je boksnil v predel trebuha in se obenem zahvalil treningom kickboksa, ko pa ga je Wes nekoliko vprašljivo pogledal izpod čela, se mu je popolnoma utrgalo. »Ti, fucker, če bi imel priložnost bi pofukal še Mac, kaj ti ni jasno. Kje se bo nehalo? Kdaj ti bo postalo jasno, da se z mano ne moreš jebati tako kot z drugimi, prekleti idiot.« Verjetno bi mu moral že na samem začetku objasniti, da govori o Kenzi, ker sedaj res ni bil prepričan, če je to edino bivše dekle, s katerim je Wes spal. Jih je res bilo še več in kako za vraga tega ni ugotovil prej? Zakaj je v bratu vedno iskal zgled in ga – ja, res – celo spoštoval? »Kenzi natepavaš, kot da ne bi vedel, da sva … da sva bila včasih skupaj. Fuck, ne morem verjeti, da sta lahko takšna prasca, brez, da bi mi povedala.« Vratna žila mu je divje utripala in dobesedno ustaviti se je moral, preden bi se v brata zagnal še enkrat. Ta se je še vedno izkašljeval od prejšnjega udarca – vsaj tako je izgledalo – toda pokašljevanje bi čisto lahko zamenjal za krinko, ki jo je Wes izkoriščal, kot priložnost, da mu udarec vrne.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pon Mar 04, 2013 11:48 pm

tag, the awesome blake smitten

bil je tako pijan, da so mu tla poplesavala pod nogami in zdelo se mu je, da se je že trikrat izgubil, čeprav je bilo popolnoma mogoče tudi, da se je samo obračal na enem in istem mestu. trezen vsekakor ni bil in pijanost mu je dobro dela; tako je lahko znova pozabil vse sranje, ki se je v njem nakopalo v preteklih nekaj dneh, tako je lahko.. enostavno izbrisal svet. bolečino, ki jo je prizadejal ali bolečino, ki ga je prizadejala, ah, pa saj je bilo vseeno. misli na kenzijino družino ali na ariadno, ki je stala v njegovem stanovanju in ga prosila, naj jo ljubi - vse skupaj je delovalo kot oddaljen otroški spomin. kako čudovito je bilo pozabiti.

odločil se je, da se bo sprehodil dalje in morda svoj obraz prilepil na šipo kakšnega taksija in jo tako dolgo slinil, dokler se voznik ne bo usmilil tega nesrečnega potepuškega psa in ga pripeljal do varnega zavetja. o bog, kako se mu je vrtelo; oči so mu lezle skupaj, tla so postajala eno z razsvetljenim mestnim nebom. pojma ni imel, kako dolgo je že hodil naokrog in koliko je v večeru popil. vedel je, da se mu je spomin na vse, kar je bilo pomembno, popolnoma izbrisal, in da je najbrž izgledal kot tavajoč bebec ali kakšen izmed tistih mentalno prizadetih beračev, ki se jih je ljudstvo balo. če ne bi dobro izgledal in če ne bi imel na sebi oblačil, ki so izražala višje denarno stanje, bi ga gotovo zamenjali za enega izmed njih.

nenadoma je zaslišal svoje ime in še preden se je utegnil zasukati, so ga trde roke zagrabile in ga spravile v notranjost nekakšne.. stavbe. ko je obraz pred seboj končno izostril, se mu je na obrazu zarisal širok nasmešek. "blake, hej.." ga je hotel pozdraviti, a še preden je utegnil svoje veselje izraziti, je od brata prejel konkreten udarec, ki je izdajal, da ga mali morda le ni tako vesel, kot je mislil, da ga bo. še preden se je zavedal, je izgubil tla pod nogami in opotekel se je nekaj korakov nazaj, kjer je njegov padec prestregla trdna stena. "koga sem pofukal..?" je uspel izdaviti med lovljenjem sape. oh, krasno ga je dobil, v stanju totalne pijanosti. ko bi bil trezen, morda do tega sploh ne bi prišlo; zdaj je lovil sapo in se držal za trebuh, kjer so se mu - tako se je zdelo - premaknili notranji organi. in potem je prav počasi pricurljalo v njegove pijane možgane: kenzi. kako je sploh izvedel, da..? kako je lahko vedel, da sta se za njegovim hrbtom veselo natepavala? saj je vendar pazil, ker si ni želel bratske nesloge. "oprosti, blake," se je nasmehnil in se z rokami oprijel stene, da se je lahko znova vzravnal. čeprav je vedel, da tega ne bi smel, besede niso sledile njegovi racionalni logiki. kar ušle so mu iz jezika. "ampak saj sva si vendar vedno vse delila.. vedno sem si jo želel okusiti, ko pa je delovala tako sladko." zasmejal se je in skušal znova izostriti bratovo podobo, a tega ni bilo mogoče tako enostavno storiti. o bog, kako je bil pijan.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Tor Mar 05, 2013 12:44 pm

tag; the awesome wesley

Njegova mirnost je delovala še bolj razdražujoče. Saj ne, da je brata želel poškodovati, toda v tistem trenutku šibkosti, se je to zdela še najboljša rešitev. Ljubil je Mackenzie in čeprav njuna zveza ni bila ena izmed najbolj obetavnih, je bila – vsaj zaenkrat – ona edina, ki ga je zanimala, zato ga verjetno Wesleyevo flirtanje s Kenzi niti ne bi tako prizadelo, če bi mu vsaj predčasno povedal. Ampak mu ni in ravno zato se je sedaj počutil presneto izdanega. In namesto, da bi se idiot opravičeval, je na obraz nadel naiven nasmešek in ga vprašljivo pogledal izpod čela. »Nič hej, Blake. In dobro veš koga si … pofukal. Ne delaj se zdaj idiota, ker ti to ne bo pomagalo, premlatil te bom kot bika,« mu je dal 'heads-up' toliko, da bi se revež lahko predčasno umaknil ali nekako prekinil obračun med njima. Čeprav bi ga najraje zadavil, je po drugi strani želel le iskreno opravičilo. Brat mu je vendarle veliko pomenil in resnično se ni želel spreti zaradi dekleta, ki nog očitno res ne zna obdržati skupaj. Ha, kako nenavadno, sedaj je vsega kriva Kenzi … čeprav je bila pred leti vsekakor ena izmed tistih malo mirnejših deklet in ga je – deloma – zato tudi privlačila, sedaj pa jo v mislih že blati in v njej išče opravičilo za bratovo dejanje.

Mogoče pa vse le ni bilo tako nedolžno in se je Wes dobro zavedal svojega početja, in kakor je izgledalo mu za slednje niti ni bilo pretirano žal. »Če se ne bi režal kot pečena lisica, bi ti še nasedel, Wes. Ampak res mi greš na kurac, zakaj ne moreš enkrat v življenju položiti nekoga, s katerim nisem imel prav ničesar, saj vendar veš, da sva bila praktično na robu poroke in da … no, saj veš, da sem jo imel res rad,« je poskušal mirno zaključiti, četudi mu je bratov nasmeh res že pritiskal na zadnji živec. Toliko pa bi se lahko potrudil in zresnil vsaj za moment, preden mu izbije vse zobe. Ampak očitno to ni bil Wesley in izgledalo je, kot da ga sedaj izziva zanalašč. Tiste besede, ki so mu vse hihitajoče dobesedno ušle z jezika so povzročile nov naval jeze, ki ga Blake ni mogel več mirno potiskati v podzavest in znova se je zagnal v njegovo smer ter z močnim udarcem v obraz utišal človeka, s katerim sta se včasih prepirala zgolj o tem kdo se bo igral s kockami in kdo z avtomobilčki. Členki so ga močno zaskeleli, ko je z drugo roko objel rahlo odrgnjeno pest, potem pa s pogledom ošvrknil bratov rahlo krvaveč obraz. »Delila? Kaj s tem misliš? Bi mi rad še kaj povedal,« ga je – držeč za vrat – pritisnil ob steno, potem pa nadaljeval, »ali si prevelik strahopetec?« Dobro se je zavedal, da Wesleya ni dobro pretirano razdražiti, poznal ga je kot lastno pest in vedel je, da – ne glede na to kakšna je trenutna situacija – to ne pomeni, da se bo obračun tu zaključil. Njegovega ega ni lahko prizadeti, ko pa ti to končno uspe, se ti ne piše nič dobrega.

Spomnil se je njunega zadnjega hudega prepira, ki se je končal precej klavrno. Verjetno jih je takrat štel enajst ali dvanajst in čeprav sta se v tistih letih načeloma idealno razumela in nonstop tičala skupaj, je Blake pač predstavljal tistega super nadležnega mlajšega brata, ki ga je včasih bilo potrebno postaviti na realna tla. Temnolasec jih je takrat prvič in zadnjič tako močno fasal, da je z zlomljenim nosom končal na urgenci, Wes pa v plesnivem kotu, kamor ga je postavila mama, ki se takrat ni prav dobro zavedala odgovornosti in napora starševstva, je pa kazalo, da se tudi današnji spor ne bo končal le z nekaj modricami.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sre Mar 06, 2013 4:01 pm

tag, the awesome blake smitten

"kot bika.." je v smehu ponovil njegove besede in čisto nenamerno se je v njegovih mislih prikazala prispodoba 'natepavati kot bik'. ah, saj ni bilo čudno, ko pa ga je njegov brat s takšnim veseljem označeval za največjega jebača pod soncem. večkrat sta drug od drugega dobila podpludbe in modrice, zato se mu situacija ni zdela alarmantna; še bolj pa ne zato, ker je vse skupaj v svoji vinjeni glavi dojemal kot zabavno igro. malo je še manjkalo, da se je spravil k sebi, in potem bo blake dobil to, po kar je prišel: pravo bikoborbo. mlatila se bosta kot bedaka, toliko mu je bilo v tistem trenutku jasno, a obžaloval ni ničesar. pravzaprav se je tega bratskega spopada veselil. vsake toliko so pač v družini morali pasti udarci, sicer ni bila to, kar bi morala biti. všeč mu je bilo, da je njegov brat začel; tako je imel dober izgovor, da je prej ali slej začel mlatiti nazaj.

"oh, seveda si jo imel," je sarkastično zamrmral in se s pogledom osredotočil na njegove oči, ki so se počasi bistrile. o bog, še vedno so mu tla plesala pod nogami, a počasi je pričel dobivati realnejši občutek za situacijo. počasi je pričenjal razumeti, da ga brat obtožuje za zločin, ki to ni bil. "in to si odlično dokazal tudi, ko si se odločil, da boš preklical poroko. me čudi, da nisi dobil za to ljubezensko zgodbo stoječih ovacij ali kaj podobnega," je v istem tonu nadaljeval, zavedajoč se, da s tem naprej kuri blakove živce; in v tem je še kako užival. njegovo alkoholizirano stanje je celotni situaciji dodalo filmski pridih, čeprav si ga morda res ni zaslužila. kaj ga je brigalo; on se je zabaval. roki je združil v počasnem plosku in ga nekajkrat ponovil; tisti cinični aplavz, ki je nakazoval na to, da nima njegov brat ničesar, na kar bi lahko bil ponosen. "najbrž je bolje pozno, kot nikoli, kajne?"

v naslednjem trenutku se je bratova pest znašla v njegovem obrazu in začutil je pikro bolečino, ki ji je sledil potoček krvi iz nosu. oh, kako krasno; očitno je bil blake v nečem vendarle dober. no ja, v dveh rečeh, če smo že natančni: v pravem odmerjanju udarcev.. in seveda v razdiranju zarok. najraje bi mu še enkrat zaploskal, a v glavi se mu je ob udarcu zvrtelo in zopet je svoje telo naslonil ob steno za njim, da bi se lahko obdržal na majavih nogah. "ne vem, bi rad kaj posebnega slišal od mene?" se je pozanimal s povzdignjenimi obvrmi in se smejal še naprej. z roko si je segel pod nos in izpod njega obrisal kri, ki si je utirala pot proti njegovim ustnicam. prav. sprejel je dvoboj. vedel je, da mu bo še žal - a ne tako, kot bo žal njegovemu bratu.

odrinil se je od stene, zagrabil bratovo glavo in jo potisnil proti tlom, kjer ga je pričakalo njegovo koleno. z ostrim, čeprav precej nenamerjenim udarcem, je udaril ob njegovo lobanjo, nato pa ga je izpustil in stopil nekaj korakov nazaj. "kaj bi rad slišal, bratec?" se je glasno pozanimal. adrenalin se mu je v tistem trenutku krepko pognal po žilah. potreboval je takšen spopad. "brez skrbi - z mackenzie bom počakal. prej ali slej boš ponovil zgodbo s kenzi in potem se bo deklica kmalu pojavila pred mojimi vrati, vsa mokra in potrebna. se je že zgodilo," se je zasmejal. ni mu bilo mar, da pravzaprav v prenesenem pomenu pobira bratove ostanke. vedno si je nagledal lepe, brhke dekline, od katerih se je wes skušal držati čimdlje stran, čeprav je moral priznati, da se je že kdaj olajšal z mislijo na kakšno blakovo izbranko. "ko sta bila zaročena.." je pričel, zavedajoč se, da ga bo totalno razjaril, a to je bil pravzaprav njegov namen. "sva se s tvojo malo vdano ljubico nekoč mečkala. ti je to povedala?"

Naslov sporočila: Re: abandoned building Tor Mar 12, 2013 10:50 pm

tag; soooorry for bein' so late. (:

Navadno si nista bila tako nasprotna, toda tokrat je imel občutek, kot da se Wes iz njega dobesedno norčuje. Tako samozavestno ga je postavil na realna tla, pa ga kreten še vedno ni vzel resno in počasi je bil tega sit. Sit, da ga nihče nikoli ne posluša, upošteva njegovih pravil in se – prekleto na široko – izogiba ljudi, ki mu veliko pomenijo. Ali pa so mu … nekoč. Wesleya je sicer spoštoval, nenazadnje je bil njegov starejši brat in vedno mu je bil v vzgled, čeprav je prekleto kmalu zašel v svet droge i vse te pizdarije, toda sedaj mu tega ni imel pravice očitati. Sam je bil isti. Popolnoma isti. Kot da bi jima bilo usojeno živeti v strahu pred roko pravice, čeprav je stežka rekel, da je starejšega brata kdajkoli pograbil strah. Vse je vzel tako zlahka in redkokdaj izgubil nadzor nad situacijo in to je bilo tisto, zaradi česar ga je pravzaprav občudoval, če malce pretirava. No, v tem trenutku je sicer do okrvavljenega temnolasca čutil vse prej kot občudovanje, je pa res, da je bil kljub vsemu njegovo vse. Človeka, ki bi mu bil bližje kot Wes, zaenkrat še ni spoznal in upal je, da bo ta pretep le še en izmed mnogih, ki sta jih že in jih še bosta imela. »Ne smej se, stari, po tebi bo, če ne nehaš s tem. Pizdarija, res, mislim, na kupe cipic leži naokrog in ti greš, pobereš tisto, ki sem jo včasih porival jaz. Bravo, res bravo! Saj se sploh ne gre za to, da bi me tako prekleto motilo, vseeno mi je, pa če se požereta od pohotnosti, ampak jebemti, Wes, lahko bi mi povedal.«

Njegovi poudarki o tem, kako jo je nekoč res imel, ga niso pretirano prizadeli, konec koncev je imel povsem prav. »Ja, imel, ampak to ti ne da pravice, da jo porivaš za mojim hrbtom. Mislim, ne vem, od tebe sem pričakoval več,« je razočarano pogledal v tla, potem ko je brata že drugič počil po gobcu, iz katerega so še vedno prihajali pikri komentarji. Očitno se ga pijanega res ni dalo kontrolirati in samo vprašanje časa je bilo kdaj mu bo popolnoma utrgalo; nenazadnje ga je precej srdito obtoževal in nadiral že kar nekaj časa. »Ničesar več ne pričakujem, sploh ne vem, če ti bom kdaj še lahko zaupal. No, saj tudi do sedaj nisem mogel, kdo bi si kaj upal zgled iskati v izmečku kot si ti, babe menjaš kot pofukane spodnje hlače in daj, spomni me jutri, da Kenzi opozorim naj se testira, verjetno je fasala vsaj herpes.« Mogoče ga je slednje spodbudilo k večji odzivnosti, kajti, čim je Blake zaprl usta je na temenu začutil bratov krepak prijem, sekundo za tem pa je doživel bližnje srečanje z njegovim kolenom. Tisti leteči ptički in slončki iz risank pravzaprav niso bili izmišljeni, tudi zvezdice ne – vse to na črni podlagi se mu je namreč odvilo pred očmi, ko se je počasi sesedal na tla in potem z glavo udaril še ob manjši pločnik. Zadnje mu je priskrbelo čedno zarezo nekje na temenu in mokrota, ki jo je začutil, ko mu je roka ušla do zadnjega predela glave, verjetno ni bila voda iz bližnje luže. Senci sta mu utripali kot za stavo in ni bil prepričan, če je to zaradi poškodbe, ki jo je pravkar utrpel ali zaradi jeze ob Wesleyevih naslednjih besedah.

»Prekleti prasec,« se je majavo zagnal vanj, ko je besede mokra, potrebna in Mackenzie uporabil v eni povedi in če revež ne bi bil njegov brat, bi njegova glava že zdavnaj spoznala opečnato steno zapuščene stavbe, ki se je počasi spreminjala v bojno polje. Tako ga je zgolj nekajkrat odrinil in mu predvsem prizanašal s klofutami, tu in tam pa neuspešno poskusil utišati donenje v ušesih, ki se je pojavilo po padcu na trden cement. »Saj ti ne verjamem, kdo bi sploh verjel zadrogiranemu in pijanemu tepcu, ki se v devetdesetih procentih še svojega lastnega imena ne spomni. Sploh pa … Kenzi že ne bi … ona ne bi storila kaj takšnega. Nikoli se ne bi zadovoljila s takšno zgubo kot si ti, vsaj takrat ne.«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pet Mar 15, 2013 11:37 am

tag, the awesome blake smitten

"si ljubosumen, ker je nisi več sposoben nategniti? je to to?" se je skorajda ogorčeno nasmejal, ko se mu je zdelo, da je odkril pravi vir blakovega napada nanj. o bog, ali je bil še vedno nekoliko zatrapan v svojo bivšo zaročenko? čeprav je glumil popolno zvezo z mackenzie? o bog, kakšno sprenevedanje, kakšno jebeno sranje! v tistem trenutku se mu je v njegovi pijani glavi zdelo, da so vsi koščki sestavljanke padli na pravo mesto. blake je hotel kenzi. v glavi mu je odzvanjala otroška pesmica, ki je norčavo potrjevala to vzpostavljeno dejstvo. na glas se je zasmejal in strastno zmajal z glavo, nato pa izgovoril, kar mu je šlo tako gladko iz jezika: "poglej se, blake, navadna razvalina si. ni ti jasno, kaj hočeš, vse v svojem življenju si bolj ali manj zajebal in zdaj se zaradi lastnih frustracij spravljaš na brata, ki pri zadevi nima kaj dosti opraviti."

popolnoma prepričan je bil v svoje besede. prav ničesar v blakovem življenju ni zajebal sam; vse, za čemer je brat trpel, je bilo njegovo lastno delo. prav nobenega smisla ni videl v tem, da je izlival svoj bes nad njim, čeprav ga je po drugi strani situacija pravzaprav zabavala. potreben je bil dobrega bratskega prepira. "pravzaprav mi točno to daje pravico," je pametnjačil dalje, zadovoljen s tem, da mu je jezik tekel kot namazan. včasih je pijan težko iz sebe spravil kakšno besedico, zdaj pa je beseda tekla, kot da sta pri jebenem debatnem krožku. "sploh pa ne vem, zakaj si od mene pričakoval več. vedno si vedel, da sem navaden drek." četudi je bilo nekaj otožnega v njegovih besedah - četudi se je nekje v ozadju zavedal, kako resnične so - jih je izrekel s širokim nasmeškom s kritiko, namenjeno blaku, ne njemu samemu. ničesar mu več ni moglo priti do živega. bil je superčlovek. vseeno mu je bilo za svet. do brata je imel toliko čustev, da mu je bilo mar le še, če je živ ali mrtev. nič več. nista bila več otroka, nista bila prijatelja - njegov lastni brat je zarisal to črto z današnjim napadom.

"ujej, kakšne grožnje," se je pijano zasmejal. naj jo kliče; dvomil je, da bi ji znal povedati karkoli, česar kenzi ni že vedela. da se fukari naokrog? ne samo, da je to morala vedeti, verjetno je prišlo kot priloga k njegovemu jebenemu življenjepisu. kenzi je vedela, s kom ima opravka - in prav nikoli je ni v nič prisilil. blake pa kar naj opravlja delo jezikave tajnice - kaj ga briga, pizda. že v naslednjem trenutku se je brat zopet zagnal vanj in ga s precejšnjo fizično močjo pričel potiskati nazaj - a nič več. precej prepričan je bil, da ga je zadnji udarec začasno onesposobil. uau, torej je bil tudi v pijanem stanju sposoben kakšen udarec pravilno nameriti. "se bova tepla kot pički?" se je v smehu pozanimal, ko ga je, vsakič, ko ga je blake porinil, dodatno zaneslo zaradi tal, ko so mu tako ali tako že ves čas plesala pod nogami.

"oh, seveda ne, ljubka in nedolžna kenzi, ona pa res ne bi nikoli skočila na pošast, kot sem jaz.." je sarkastično odvrnil in zmajal z glavo. "preuči vendar fakte, blake. tebe ni bilo, dekle je bilo nesrečno, ker je tako ali tako nikoli nisi imel zares rad in morala je poiskati ramo, na katero se je lahko naslonila.." se je zasmejal. "namesto na ramo je sicer padla na moje ustnice, ampak pustiva detajle. edino, kar mi je žal je, da je nisem takrat in tam pofukal, da bi ti lahko še to vrgel pod nos."

Naslov sporočila: Re: abandoned building Ned Mar 31, 2013 4:23 pm

notes; sup broseph, it's me again haha ;P

»Ne, Wesley, jezi me ker svoje preklete tace tiščiš povsod, kjer ni treba. Ker ga vtakneš v vse kar se premika in gre, ker svoje lovke razpredaš tako daleč, da me resno skrbi kaj se dogaja s tabo, prekleto,« je poudari, da se pravzaprav ne gre le zanj. Skrbelo ga je za brata, pa ne zato, ker slednji domnevno ne bi znal skrbeti zase – bil je namreč precej premeten – toda zato, ker bi ob vsem tem gonjenju naokrog lahko fasal kaj prekleto resnega. »Prosim, če se v moje življenje ne vtikaš, to sem ti povedal že ničkolikokrat, in ti greš in pofukaš Kenzi, kaj si si mislil, Wes? Da ne bom izvedel? Da mi bo vseeno? Da ni bo vseeno, čeprav brat nateguje bivšo zaročenko? Res te ne razumem.« Vse skupaj je spominjalo na prekleto telenovelo in ne volje ne moči ni imel, da bi ga še enkrat počil na gobec. Bilo mu je dovolj. Dovolj sprenevedanja, dovolj krega, dovolj pretepov. »Je to sploh še normalno? Mislim … a mi lahko s prstom pokažeš na žensko, ki je nisi povaljal?« je še enkrat zbodel, očitno nekam, kjer je najbolj bolelo in čeprav je s pretepom nameraval zaključiti že poprej, se Wes s tem očitno ni čisto strinjal. »Saj se sploh ne gre zato, o čem govoriš. Kakšen drek neki, vedno sem te imel rad, vedno sem se zgledoval po tebi, ampak tole … res ne vem kaj ti ni jasno.«Do sedaj sta se res tolkla kot pički, kakor je rekel, toda česa več se ni bilo zdravo posluževati. Blake se je dobra zavedal bratove moči, njegovih zmožnosti in niti slučajno si ni želel domov priti povsem podplut in krvav.

Ko je ponovno omenil Kenzi si ni mogel kaj, da ne bi ponovno skočil v njegovo smer, toda še preden bi mu s pestmi zdrobil nos je odnehal. Bila sta kot dva stekla psa, ki sta se zaganjala drug v drugega, čeprav na koncu nista bila več čisto dobro prepričana zakaj to pravzaprav počneta. Wes je očitno rad izzival svojo usodo, Blake pa enostavno ni imel boljšega izgovora kot to, da je bil preprosto na trdnih. Stvari doma niso stale tako kot bi morale, izvedel je, da njegov brat domnevno poriva Kenzi, služba za en drek, preprodajanje je z dnevi postalo vse nevarnejše – vse je kazalo na to, da se bo zapletel še s preklemano tolpo. Življenje se mu je zapletalo kot jara kača in vso to napetost je moral sprostiti – žal mu je prvi pot prekrižal temnolasi brat, ki je imel na glavi vsekakor veliko masla. »Torej, hočeš povedati, da nista spala skupaj? Hočeš reči, da se ni zgodilo nič?« Wesley se je očitno zavedal, da sta se od jeze sposobna poklati kot dva razjarjena leva, zato je končna prenehal s provociranjem, svoje jezikanje pa je kljub vsemu obdržal na nivoju. Kot vedno, je ostajal precej provokativen in umazan, toda Blaku je bil en sam stavek dovolj, da je pomiril živce in obstal na mestu.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pon Apr 01, 2013 6:18 pm

tag, the awesome blake smitten

z dramatično gesto je dlan pribil k svojim prsim, med tem ko so se njegove oči povečale v zaigranem presenečenju. "o bog, kakšna skrb!" je vzkliknil s sarkastičnim glasom, med tem pa oči - četudi jih je moral precej naprezati - ni odmaknil od svojega brata. "kako jebeno očarljivo, blake! kako prekleto ljubeč in pravičen brat si!" samo sranje. če je mislil, da bo z bednim izgovorom, da ga skrbi zanj, opravičil svojo pasjo napadalnost, se je motil. iskreno ga ni pretirano ganila ta bratova izpoved - oh, dajte no, menda pa ja ni bil tako naiven, da bi nasedel, da ne gre za slepi egoizem. "vem, da sem navaden pesjan, ampak ne nabijaj mi s pravičnimi razlogi za tvoje obnašanje. ne bom nasedel takemu sranju," je počasi zmajal z glavo, da bi dokazal, kako zelo resno misli. brata je imel nekdaj rad, bil je pripravljen storiti karkoli, da bi ga zavaroval, dandanes pa več v to ni bil najbolj prepričan. zdelo se mu je namreč, da so se vrednote v njegovih mislih sesuvale kot hišica iz kart. kar je bilo nekdaj pomembno, je bila zdaj samo še senca nekdanje velike ideje.

"ne, res me ne," je odkimal z glavo, ko je njegov brat tako pogumno povedal, da ne razume wesleyja. "nikoli me nisi, dragi bratec, in nikar ne skušaj tega pretirano analizirati. kenzi je dober fuk, ti pa si se je znebil pred leti." skomignil je z rameni; situacija prav zares ne bi smela biti tako dramatična, kot je bila. "jaz ne vidim ničesar spornega." prav zares. brat je delal prevelik bum za kup ničesar. očitno je bilo, da je do svoje bivše še imel neka čustva, kajti sicer bi na situacijo odreagiral povsem drugače. njemu pa, med tem, je bilo za njegovo jokcanje preveč vseeno. s kenzi se je situacija zapletla, še preden se je brat odločil, da bo zmaličil njegov obraz; bil je odločen, da jo bo še nekajkrat položil, a počasi se je je moral odsloviti že zaradi lastne varnosti. "mislim.. od kdaj je tak problem, da veliko fukam?" se je namrščil. nikdar prej ni dobil tega očitka, zdaj pa je ena ženska krepko pretehtala tehtnico, vsaj zdelo se je tako. za blaka je bilo tako.

med njima je nastal trenutek tišine, v katerem se je wesley zazibal na prstih. najraje bi mu odgovoril z lažjo, češ, da ga je samo nategoval, da je kenzi v resnici pofukal neštetokrat, v njuni jebeni postelji, pod njunim tušem, na njuni jedilni mizi in na kuhinjskih elementih.. pa bi bilo najbrž preočitno. "ne bi rekel, da ravno nič.." je skorajda užaljeno protestiral. zdelo se je, kot da bi bil nenadoma podcenjevan. kot da nenadoma njegova dejanja več niso bila vredna tolikšnega besa. tega si ni želel. hotel je, da bi ga brat še nekajkrat usekal in da bi lahko še on nekajkrat usekal svojega brata, potem pa.. "ampak nisem je pofukal," je končno izdavil, kot bi se tega dejstva sramoval. za trenutek je obstal, se znova zazibal na nogah, odločen, da je čas, da se ta debata zaključi. "kako mi greš na kurac," je počasi zamrmral, ko je s pogledom spolzel po bratovem telesu, nato pa se je premaknil nekaj korakov bliže. "pazi nase, brat," mu je nič kaj prijazno zamrmral, se nagnil naprej in mu pritisnil suh poljub na lice. ko se je odmaknil, ga je z roko usekal po obrazu; šlo je bolj za bratsko klofuto, a ta vsekakor ni bila nežna. "in da te kmalu ne vidim." nato je stopil mimo njega in se odpravil proti izhodu iz te luknje, kjer sta pristala.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Tor Apr 16, 2013 6:36 am

tag; poppy (:
note; mission

večer bi veliko raje namenil posedanju v sobi in premlevanje o tem, v kaj vse se je zapletel v zadnjih nekaj dneh. ne samo, da je spal s presneto policistiko in za nameček bil pripravljen stvar ponoviti vsak nadaljni dan. naleteti je moral tudi na svojo zdrogirano bivšo in ko se je šlo za doroteo, nikoli ni ravnal pretirano razumno. ustavil je črn kombi, last tolpe, v neposredni bližini zatemnjenega skladišča. predaja bo verjetno potekala globje v stavbi in ne ravno direktno pri vhodu. tovrstna predaja bi morda bila bolj praktična z vidika pobega – pobašeš in spizdiš. vendar je bila vedno potrebna dodatna mera zasebnosti in ohraniti posel stran od oči morebitnih mimoidočih. sama stavba je bila morda res zapuščena oziroma je dom nudila le kakšnemu brezdomcu, ki bi danes utegnil izgubiti življenje, če se 'doma' prikaže v napačnem trenutku. a vendar se je zgradba nahajala sredi mesta in to je vedno in vselej predstavljalo dodatno mero tveganja. mimo je lahko kaj hitro prišla kakšna zadeta mladina, iskajoč adrenalina in kaj je bilo bolje, kot stikati okrog ene od bolj zloglasnih stavb v mestu. saj so vsi vedeli, da notri nobena cerkev nima pevskih vaj in da ni ravno zbirališče za dostojne prebivalce mesta. ključ je pospravil v žep črne jakne in preveril ali ste revolver nahaja na njegovem mestu – zataknjen na hrbtu za pas temnih kavbojk. fenomenalno. zdaj je moral samo še počakati svojo sodelavko in zabava se bo lahko pričela. nazadnje je pristal z alais, tisto božansko rdečelasko, in dvomil je, da bo imel dvakrat toliko sreče, da mu bo uspelo skombinirati posel s seksom.

naslonil se je na havbo temnega vozila, ki bo nocoj predstavljalo njuno sredstvo za pobeg. ko enkrat dobita platno v roke, bosta morala ravnati neverjetno hitro. najti pot nazaj ven iz skladišča, odpreti kombi, stlačiti sliko notri in se odpeljati stran. možnih scenarijev je bilo ogromno – lahko bo kateri od debilov streljal na njiju, lahko se bodo hoteli pognati za njima s svojimi avtomobili in pričeli pregon po cestah ter zraven še pritegnili pozornost policije ter tako zajebali prav vse in ne samo njiju. kdo ve, kako tisti imbecili razmišljajo. če sploh. med prsti se je igral z nenačeto cigareto in vedel, da je ne bo prižgal. drog se ni niti dotaknil. alkohola samo občasno in še to v zanemarljivih količinah. kajenje pa je z leti opustil predvsem zaradi boksa. treningi so zahtevali preveč njegove koncentracije, da bi si spotoma lahko še privoščil zakajanje pljuč. končno je zaslišal tihe, komaj zaznavne, korake po ulici in njegova glava se je obrnila v njihovo smer. njegov pogled se je srečal z dokaj drobno svetlolasko s srčastim obrazom in rožnatimi polnimi ulicami. izgledala je... prikupno, če so ti take všeč. pokimal ji je v pozdrav in počakal, da je prišla dovolj blizu. na videz jo je poznal iz sestankov tolpe, poppy nekaj. sranje, še njeno ime je bilo kot iz risanke. ''zdravo. poppy, kajne?'' je pozdravil in cigareto spravil nazaj v žep, povsem nedotaknjeno. ''torej, greva notri, opraviva svoje in spizdiva še preden pride murija? sliši se preprosto, ampak... idioti so sposobni prav vsega. lahko da bodo zajebali sebe in še naju,'' je pričel in dvignil pogled proti njej, ko se je odrinil od kombija in stopil počasi proti stranskim vratom. seveda so bila nepremišljeno odklenjena, da jih je na široko odprl in z galantnim poklonom rekel: ''dame imajo prednost.''

Naslov sporočila: Re: abandoned building Ned Apr 21, 2013 8:38 pm

tag here is mission, brody. smitten3

and i wrote around 509 words. sorry for a little bit late, but here we go.(:

odpravljala se je že na tretjo nalogo po vrsti in tokrat je iskreno upala, da ne bo takšnih zapletov, kakor je bilo nazadnje. še vedno je bila besna na sodelavko, ki jo je preprosto pustila samo na kraju zločina, ona pa pobegnila, da si je rešila rit. avtomatsko je ob tem zavzdihnila ter si zataknila pištolo za pas. ni vedela, kaj bi naredila, če bi naletela na njo. oziroma je vedela. še kako je vedela. kot prvo bi jo nadrla in nahrulila do te mere, da se ji preprosto ne bi sanjalo kdo je, o nadaljnjih zadevah pa je bilo bolje, da sploh ne premišljuje, glede na to, kakšne ideje je utegnila imeti zadnje čase. tako se je spravila v čevlje ter odpravila iz stanovanja, kajti navsezadnje je bil res že skrajni čas, sploh če ni hotela zamuditi. sedla je v avto in se odpravila na kraj, kjer naj bi vse skupaj potekalo. že res, da je imela od zadnje naloge vseskozi slabe vtise, kar se teh zadev tiče, vendar to še ne pomeni, da bi morala obupati. tako ali tako pa se je zadeva razrešila v njen prid in res ni vedela zakaj točno bi se potem še sedaj ukvarjala z zadevo, ki bi tako ali drugače že morala biti del preteklosti. zavila je na cesto ter po nekaj daljših minutah vožnje, kakor se je njej pač zdelo, je prispela do kraja, kjer naj bi vse skupaj potekalo, avto parkirala dosti stran, saj ni marala presenečenj, kot so bili, da njenega avta potem preprosto ni bilo več tam. tako je bilo mnogo lažje, da se je do zapuščene stavbe odpravila preprosto peš, kar ji je delovalo res kakor mnogo boljša odločitev v tistem trenutku – vsaj suma ne bo vzbudila, še dodatnega. kakor da kombi ni bil že dovolj. s tihimi koraki se je približala slednjemu in kmalu zagledala tudi le na videz znano postavo. pokimala je na njegove besede ter se nasmehnila. »in ti si brody?« je za vsak slučaj stavek zavila v vprašanje, čeprav je o tipu vedela že nekaj povsem tipičnih stvari in najlažje ga je bilo domnevno opisati z eno samo besedo – ženskar, ki je po možnosti spal že z polovico pripadnic nežnejšega spola v tolpi in tudi nasploh. »niti me ne bi čudilo, če bi se to zgodilo, da. tako da bolje da res pohitiva, nimam posebne želje po srečanju« je zamrmrala ter se ob tem namrščila, nato pa se odpravila za njim in ko ji je odprl vrata se je nasmehnila. »hvala,« je dejala, počakala, da je prišel tudi on notri in zaprl vrata, nato pa pogledala proti njem. »si do vseh deklet, ki delajo s teboj kavalir?« je vprašala, zgolj zato, ker se ji je zdelo zabavno poizvedovati po govoricah, katere so res in katere ne. skomignila je z rameni. »no, tudi če nisi, dekleta v tolpi so ponavadi tega mnenja« je zamrmrala kakor da je to najbolj vsakdanja stvar na svetu. »torej, kje točno se zadeva nahaja?« je dejala ter se namrdnila ko se je zazrla po nič kaj pospravljenjem prostoru.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Čet Apr 25, 2013 5:39 pm

tag; poppy (:
note; mission

''ne, racman jaka,'' je zavil z očmi, a vendar besedam dodal nasmešek. imela je vso pravico preveriti, a konec koncev bi ji vsak rekel da, tudi če bi se pretvarjal. drobna svetlolaska je zaenkrat izgledala precej zanesljivo. bolje kot kdorkoli drug je vedel, da se strupno navadno skriva v majhnih stekleničkah. njegova zadnja misija, ko je alais razrezala tipovo kožo skorajda na trakove, ga je naučila lekcije, da se miniaturnih deklet ne sme podcenjevati. iste napake ni nameraval napraviti dvakrat. ''zakaj imam občutek, da imajo tvoje besede nek drug pomen?'' je zavzdihnil ob njenem vprašanju in si kar mislil, kaj se skriva v ozadju. njen ton je bil malce šaljiv in ni ji bilo treba naravnost reči, da je podrl skoraj vsako od sodelavk, s prej omenjeno rdečelasko na čelu. ''kaj res? so ti tudi povedala, kako jim po seksu ukradem hlačke in jih zbiram doma v predalu? namreč tudi ta govorica je že krožila naokrog,'' je privzdignil obrvi ter za njima zaprl vrata skladišča, da sta obstala v temnem in hudo nametanem prostoru. izgledalo je, da je tole služilo kot kosovni odpad, saj so se povsod nahajali razni kosi stare šare, pohištva in polomljenih televizorjev. lahko pa je bilo vse skupaj samo priročna kamuflaža za kaj drugega. ''brez skrbi, poppy. tvoja devičnost bo ostala nedotaknjena. za razliko od 80% moškega populacije, me svetlolaske ne pritegnejo preveč. poleg tega se trenutno pridno dajem dol z eno od tvojih sodelavk in mislim, da bi tebe obglavila in meni odrezala jajca, če bi izvedela, da se malce preveč igram,'' si je na obraz priklical širok bleščeč nasmešek ter na tak način dokončno opravil z ne pretirano ljubo temo. je pač rad spal naokrog, kot da je to zločin. nekateri so svoje frustracije spuščali na dan skozi popivanje ali pa utopili vse skrbi s tabletko ekstazija. on si je privoščil dober fuk in večer končal v tuji postelji. ''za mano,'' je sicer skomignil z rameni, ampak stopil korak pred njo in jima utrl pot med številnimi škatlami in predmeti, ki so že videli svojo zlato dobo pred približno tisočletjem ali dvema. uspelo jima je priti do jeklenih vrat, katera je odprl in razkril vstop v malce večje skladišče polno lesenih zabojnikov. ''nekje tukaj se mora nahajati tudi najina ljuba umetnina. vrata pusti odprta, da bova hitreje prišla nazaj ven,'' je s pogledom na hitro prečesal prostor. ''izgleda, da so vsi na čik pavzi,'' je skomignil z rameni in svobodno zakorakal v osvetljen prostor. na spregledu ni bilo niti enega pripadnika sosednje tolpe, srednje velik pano pa je sameval ob številnih drugih zabojnikih. njegov pogled se je osredotočil na široko odprta vrata skladišča, kjer se je nahajala policijska patrulja in priklenjala lisice na zapestja tistih idiotov. ''opa.''

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pet Apr 26, 2013 9:43 pm

tag here is mission, brody. smitten3

and i wrote around 524 words.

privzdignila je obrvi ob njegovem odgovoru. »oprosti, ker sem te vprašala za ime, večino ostalih deklet to najbrž niti ne zanima, kajne?« se ni mogla upreti komentarju ter kotički ustnic so se ji ukrivili v nasmešek, kakor otroku, ki dobi svojo najljubšo igračo. le da ona ni dobila igračo, pač pa novega partnerja pri novi nalogi, o katerem so krožile vse mogoče govorice- katere pa ji je bilo zanimivo preverjati, pa čeprav je vse skupaj pravzaprav jemala kot šalo in tudi dvomila, da bo kaj pametnega izvedela. »ne vem zakaj, povej mi ti. kakšen občutek?« je preprosto raje vse odgovore vpletala še v dodatna vprašanja ter se ob tem nasmehnila, zopet kakor otrok, zgolj zato, ker jo je zadeva zabavala in dejstvo, da je bila na misiji, se je lahko malo opustila. nekako je strah, da bi šlo zopet po zlu v njej izginil in posledično, je bila pravzaprav zadovoljna, da je dobila za partnerja nekoga kot je bil brody. kljub temu, da je vedela nekaj tipičnih stereotipov o njem, ki so krožili po tolpi in da ni marala preveč njegovega odgovora na njeno vprašanje, če je res brody, vendar kakorkoli je bilo, bilo je že mimo. začela se je preprosto zabavati. »tudi to je že bilo za slišati, se mi zdi. pa jih res?« se je nasmehnila, čeprav je vedela, da gre za šalo, vendar kljub temu. nato pa nadaljevala »po tem seveda, ko so nehale govoriti o tem, da si – oh, oprosti izrazu - totalen kreten, ker te zjutraj ni bilo nikjer« je skomignila z rameni, ob besedah, ki jih je najbrž slišal že stokrat, glede na to, da jih je vsako dekle posebej znalo povedati – pa če je bilo res ali ne. privzdignila je obrvi ob njegovem nakladanju. »oh res? ti delujem kot ženska, ki moškega, še ni videla od blizu?« je dejala, še vedno malce presenečena, nad njegovo izjavo. »že res, da ne vlačim vsak dan drugega domov, vendar kljub temu« je še pripomnila, nato pa skomignila z rameni. »zakaj točno misliš, da me zanima na katera dekleta padaš? oprosti, vendar nisem izrazila nobene želje, da bi pristala na tvojem spisku, ali pač?« je narahlo nagnila glavo v stran, ker še vedno ni povsem dojela smisla, zakaj ji je to sedaj pripovedoval. »bi te motilo, če rečem, da me podobnosti ne zanimajo?« se ob tem le ni mogla upreti rahlemu nasmešku. »in mimogrede, to bi bila lahko bilo katera od mojih sodelavk. kar pomeni, da me bodo v kratkem hotele vse obglaviti, že zgolj zato, ker sem samo na misiji s teboj« je zamrmrala, preden ga je ubogala ter se spravila z njim notri, brez da bi bilo kaj dodala. morda je bil to tisti trenutek, ko je morala malce utihniti, to je bilo to. »torej jo popokava kar se da hitro ter spizdiva od tod« je dejala na njegovo pojasnilo ter tudi sama drsela z pogledom po prostoru, nato se pa namrdnila ob njegovih besedah. »in upam, da bodo še nekaj časa« je dejala, nato pa sledila njegovem pogledu ter se zopet namrdnila in stisnila zobe. »tale opa si bom razlagala kakor da je potrebno čim hitreje tole opraviti.«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Ned Apr 28, 2013 10:25 am

tag; poppy (:
note; mission. lahko ti potem kar zaključiš and we're done. (:

''ne. le kaj mi bo kup ženskih gat? nimam nekih čudnih fetišev, da bi se v prostem času oblačil v tangice in čipke,'' se je zarežal proti njej. bila mu je všeč. predvsem njen dolg jezik in kako se ni pričela topiti ter plahutati naokrog s trepalnicami. veliko raje je delal s tistimi, ki so znali ostati profesionalni na terenu, ne da bi bili zategnjeni. nekatera dekleta so naredila ključno napako, ko so se preveč ozirala na druge stvari in povsem pozabila na to, da morajo opraviti neko nalogo, upravičiti zaupanje njihovih šefov. poppy očitno ni bila taka, kar je bilo več kot dobrodošlo. ''saj sem totalen kreten, no, vsaj nekaj so zadele, kajne?'' je skomignil z rameni, ko sta se s pridušenimi glasovi prebijala skozi skladišče, vse do jeklenih vrat. ''je bilo to tako dvorezno vprašanje, ki nima pravega odgovora? res mi je vseeno, ali si devica ali ne,'' se je namrščil. če bi rekel, da izgleda kot devica, ji ne bi bilo všeč. če bi rekel, da ne izgleda, bi bilo spet narobe. pri takšnih vprašanjih res nisi mogel zadeti prave replike. ''dobro, potem še obstaja možnost, da mi boš pri srcu, če se boš držala daleč stran od mojega spiska,'' se je tiho zasmejal. ''bi te motilo, če rečem, da ne deluješ kot puhla avša in se bi morda s tabo celo dalo pogovarjati?'' ji je podal svojevrsten kompliment, ko sta se pomaknila v večje skladišče in končno na svetlobo. ''mislim, da se jih boš znala obraniti, brez skrbi,'' je bilo zadnje, kar je rekel o prejšnji temi, preden sta se oba njuna pogleda osredotočila na zaščiteno sliko in potem še na policijsko patruljo, kjer so kifeljci vestno pospravljali njune tekmece. ogromna vrata so bila na široko odprta, celo skladišče razsvetljeno. ni bilo šans, da bi lahko kar tekla do slike, jo pograbila in odšla, ne da bi ju kdo opazil. prostor je bil tako svetel, da bosta njuni temni opravi nedvomno izstopali in pritegnili pozornost iz kotička kakšnega očesa. ''pizda, vzami sliko,'' je nato napravil globok vdih in poskusil sestaviti načrt za prvo silo, od katerega bi odnesla čimveč in izgubila čimmanj. najpomembneje je bilo, da ima eden od njiju sliko in jo prepelje do tolpe. če bo drugi vmes padel v roke policajčkov, bo pač moral prenesti en padec za voljo cele tolpe. ''krijem te, ampak teči tja in jo pograbi. večja verjetnost, da bodo streljali name kot na miniaturno svetlolasko, daj daj,'' se je ozrl proti njej in jo nežno potisnil proti sliki, medtem pa se takoj pomaknil za njo, da bo lahko zamotil patruljo, ko se bo ona ukvarjala z umetnino in bežala stran. napravil je nekaj previdnih korakov naprej, s pištolo ob svoji strani, če bi bilo potrebno spotoma posredovati še s strelivom. ''pohiti,'' je zamrmral svetlolaski in upal, da je že prišla do slike. ozrl se je prek ramena in jo videl, kako nese sliko nazaj proti izhodu. v tistem se je eden od policistov zasukal naokrog in ga opazil. ''jebemti,'' je zaklel in naredil nekaj korakov nazaj, ko se je kreten spustil v tek za njem. brez oklevanja je proti njemu izstrelil nekaj metkov, ki so uspešno prileteli v cepčevo stegno. streljal je nazaj in tekel za svetlolasko, ki je imela sliko. morala sta jim pobegniti in kmalu sta se znašla spet v temi malega skladišča. ''hitro k avtu,'' je skorajda zavpil, ko sta skakala čez tisto kramo in so v sosednjem prostoru odmevali koraki policistov na lovu za njima.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sob Maj 04, 2013 8:20 pm

tag here is mission, brody. smitten3

and i wrote around 617 words. sorry for a little bit late, but this is done! ^^

»tudi o tvojih fetiših je bilo slišati mnogo, ne vem, kateri so resnični« je skomignila z rameni, še ob eni govorici, ki jo je slišala o njemu, nato se pa zasmejala. pravzaprav ja, teh je praktično res krožilo koliko hočeš in bila je pravzaprav presenečena sama nad sabo, da si je izmed tistih tisočih celo nekatere zapomnila – navsezadnje, na trenutke je lahko samo zavijala z očmi, imela je celo občutek, da so bile nekatere celo obsedene z njim. ni vedela kaj točno so videle na njem, morda je ona imela malce preveč oči samo za svojega brata, da na njem na zunaj ni videla te vse perfekcije, kot so jo ostala dekleta. »ne poznam te, ne morem vedeti« je dejala ter se ob tem narahlo nasmehnila in mislila je resno – ljudi ni mislila obsojati, samo na podlagi tega, kar je slišala. če bi to počela… hja, bi bila povsem enaka kot ostali, ki niso videli dlje od svojega nosu. »ni se slišalo najbolj v redu«y je priznala, da ji njegove prejšnje besede niso bile preveč pri srcu, se za trenutek namrščila, nato pa popustila. ni imelo smisla, da bi kakorkoli kuhala trmo. »zmenjeno, bom« se je tudi sama zasmejala, čeprav je mislila resno s tem delom, da bo ostala daleč od njegovega spiska. »to bom vzela kot kompliment,« se je zopet nasmehnila. bil ji je všeč. ne na tisti način, kakor njenim sodelavkam, vendar dalo se je pogovarjati z njem in to je bilo tisto, kar ji je bilo pri srcu. in ne dejstvo, da je bil privlačen, kakor bi dejale one, neustavljivo privlačen ter ostale bedarije. »se bom potrudila,« je dejala ter se ob tem nasmehnila, nato pa vse skupaj postavila na stran. ni bil več čas za nepotrebno brbljanje o tem, kar je slišala o njem. bil je čas, da se preprosto povsem posveti nalogi in jo dobro opravi, po zadnjem spodrsljaju, to je bilo vse kar je bilo potrebno. privzdignila je pogled proti njemu, kakor da ni povsem prepričana, ali bi ubogala njegove besede ali ne, navsezadnje, zavedala se je nevarnosti, da bi ju ob tem dobili, tega pa si res ni želela, za nobenega od njiju dveh, ne po tistem, kar se je zgodilo nazadnje. »si prepričan…« je dejala na njegov načrt, saj res ni hotela, da bi bil kdorkoli od njiju dveh nocoj poškodovan, vendar ko jo je potisnil po sliki, je vedela, da ni smela pustiti tega, da bi ga razočarala, kakorkoli razočarala. tako da je vzela pot pod noge, se prebila med ostalimi zaboji do umetnine, jo pograbila kolikor hitro je šlo, ob tem še pokimala na njegovo spodbudo, prijela sliko in se zagnala proti izhodu. ni se ozirala nazaj, da bi opazila, če jo je kdo opazil ali bilo kaj, je pa zaslišala strele ter ob tem se je avtomatsko obrnila ter najbrž zapravila nekaj dragocenega časa, vendar v hipu, ko je ugotovila, da je bil strelec brody, ji je kamen padel s srca ter stekla je naprej, čeprav se je sedaj zavedala, da sta popolnoma odkrita. ni smela pustiti, da se zgodba od zadnjič ponovi, morala sta dobro opraviti, morala sta pobegniti. namrdnila se je nad kramo in vse kar je bila sposobna je bilo to, da je pokimala na njegove besede, ko je nadaljevala pot proti avtu. ni se ozirala nazaj, pač pa poskrbela, da je bila čim hitreje na pravem mestu, umetnina shranjena in šele ko je bil ključ v avtu in slednji že zagnan, se je obrnila proti brodyju, ki pa je ravno v tistem hipu planil na sovoznikov sedež. »sem ti že hotela reči, da pohiti« je uspela izustiti ter se zasmejati, nato pa pohodila plin, da sta pobegnila tistim prekletim kifeljcem za njima.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Tor Maj 14, 2013 11:14 pm

the mission smitten

Po končani izmeni je ostal na postaji, da bi pričakal pravi čas za odhod na misijo. Domov se, iskreno, ni imel ne želje in ne volje vračati; zato, ker je vedel, da ga Poppy ne bo pričakala, zato, ker je vedel, da bo zaspal osamljen. Lahko bi poklical Carrie, a na koncu koncev je vedel, da te igre ne bo mogel vleči predolgo. Pred njima se je risal konec – sploh zdaj, ko je izvedel za Poppyjino nosečnost. Bilo mu je tako prekleto neprijetno, da bi težko pogledal v oči kateregakoli od navedenih deklet, prekleto, počutil se je, kot da se je pregrešil proti edinemu moralnemu zakonu, ki je obvladal. Ker je ranil njo, namreč. Carrie je bila, iskreno, samo postranska žrtev, a to ni pomenilo, da mu zanjo ni bilo mar. mu je bilo, ja, toda nikakor ji ni bila podobna. Ni bila Poppy in ni mu pomenila toliko, kolikor mu je pomenila Poppy. Bila je edina v njegovem propadlem, zogljenelem srcu. Bila je tako ljubljena, da bi moralo biti to dovolj za eno življenje; za njiju, prav tragično, ni bilo. Ona se je vrnila k tistemu svojemu Shanu, najbrž z lažjo na ustih, da je otrok njegov, on pa je ostal s Carrie in se je lahko v njeni družbi zlovoljno pretvarjal, da bo postal stric. Pa ja.

V skupni sobi je torej zadnjih petnajst minut srkal kavo in se pogovarjal z enim izmed sodelavcev, ki mu je popolnoma mimogrede priporočil, naj s seboj vzame psa. Za to, da morda ne bo vzel vzorca čiste kave; pes mu bo pomagal, izvohal bo, kje se nahaja droga – v primeru, da je bila ta sploh zares v skladišču – in navsezadnje mu bo delo skrajšal. Tako je trdil njegov sodelavec in na koncu se je – čeprav ni bil nikoli pretirano navdušen nad živalmi – vdal v predlog. Postajo je zapustil s psom na povodcu, s katerim pa se že iz izhodišča nista ujela. Pes je vlekel po svoje in očitno mu je bilo, da mu je sodelavec naredil več škode kot koristi, ko se je tisti prekleti cucek po poti že tisočič ustavil, da je poscal drevo. Naveličano je zavzdihnil; pes je bil dovolj masiven, da ga ni bil niti slučajno sposoben premakniti, spet po drugi strani pa ga ni mogel kar izpustiti, ker ga je moral navsezadnje vrniti na postajo. Prekleto sranje.

Končno je prispel do zapuščene stavbe in nerodno je obstal pri stranskem vhodu, ki so mu ga priporočili za vhod. Najprej je pomislil, da bi bilo morda najbolje, če bi mrcino preprosto pustil zunaj, vsaj glede na to, da se je pes zdel popolnoma neuporaben in ker se mu je zdelo, da mu bo delo olajšano, če psa ne bo vlekel za sabo, a na koncu se je moral znova opomniti, da je psa vzel brez uradnega dovoljenja in da ga je moral vrniti na svoje mesto. Tako se je ognil misli, da bi to žival – z ironičnim imenom Rex – privezal na bližnje drevo. Previdno je odrinil težka kovinska vrata, psa pa spustil v notranjost. Izza pasu je povlekel svetilko in z njo posvetil po prostoru. Pištolo je imel tačas že v pripravljenosti v drugi roki.

Snop svetlobe je osvetlil cel kup kartonskih škatel, ki so bile lično zložene ena na drugo. Na nekaterih je bil jasen natisk znamke barcaffe, spet druge so bile prazne. Previdno je naredil nekaj korakov v prostor, ki se je zdel popolnoma prazen. S svetilko je poiskal tistega prekletega psa, ki se je zdaj zleknil ob enem izmed kupov škatel in je tam preprosto poležaval kot najbolj len primerek svoje vrste. Prostor je oddajal močan vonj po kavi, s katerim so prav jasno prikrili vse, kar bi utegnilo oddajati kakršenkoli drug vonj – čeprav je iskreno dvomil, da bi bil sam sposoben droge zavohati. Pes, len kot je bil, pa prav gotovo tudi ne. Naredil je še nekaj korakov in ob tem znova posvetil okrog sebe; prostor je bil kot velikansko skladišče škatel, v katerih se je prenašal dragocen tovor. Sijajno.

Potem pa je nenadoma iz strani nekdo planil nadenj in mu, še preden je uspel odreagirati, ukradel pištolo in izbil svetilko; ta se je obrnila ravno tako, da je s svojim snopom svetlobe delno osvetlila neznanca. »dečko, zdaj si pa najebal,« se je zaslišalo iz tipovih očitno suhih ust. Na daleč je smrdel po alkoholu in, kaj, cigarah, morda, in kljub temu, da je bil na videz silak, se je zdel nekoliko vinjen. In v takšnem stanju se je zdelo, da ga lahko premaga. Vseeno mu je pričelo srce utripati hitreje, ko je tip pištolo nabil in jo brez težav držal, uperjeno naravnost v njegovo smer. Sranje, pizdarija. »sej sem vedel, pizda, da bodo prej ali slej semle poslali šnofirit kakšne policaje,« je tip nadaljeval s svojo razlago, ob tem pa naredil nekaj ritenskih korakov. »kaj je, a to vas zanima?« se je s hripavim glasom tip zarežal in iztegnil roko proti eni izmed škatel, nato pa se je, kot po čudežu, nenadoma prevrgel po tleh, kolikor je bil dolg in širok. Nekaj je zacvililo in rex se je nenadoma pojavil pri timu – očitno se je tip preko psa prevrgel – in pričel lajati kot blesav in renčati na človeka, ki se je skušal počasi pobrati na noge.

Tim se je v trenutku stegnil in iz tal pobral svoj revolver, ki ga je uperil naravnost v tipovo čelo. »aretirani ste,« je timothy pričel, v tistem pa se je tip zapodil proti njemu in četudi ni imel namena uporabiti nasilja, je bilo to na tej točki že skorajda nemogoče; v obraz mu je namenil konkreten udarec kar s kovino svojega revolverja, nato pa na isto mesto prav odlično naciljal s svojim kolenom, da se je tip v trenutku zložil po tleh – in tokrat se več ni pobral na noge. Dogajanje je spremljal pasji lajež, a v trenutku, ko je neznanec izgubil zavest, je tudi Rex utihnil in se znova, kot najbolj ležeren pes, zleknil po tleh.

V polovičnem smehu je zavzdihnil, očitno olajšan, ker je bila situacija navsezadnje tako enostavno rešena. Sprehodil se je do svetilke, jo pobral, nato pa izza pasu potegnil vokitoki, v katerega je zamrmral: »caldwell iz zapuščenega kompleksa na četrti in šesti. Imam onesposobljenega napadalca. Pošljite patruljo.« iz nasprotne strani so se oglasili in po nekaj izmenjanih besedah mu je bilo obljubljeno, da mu bo pomoč kmalu poslana. Tako je stopil mimo rexa in ga, proti lastnim pričakovanjem, pogladil po glavi, nato pa odprl eno od škatel, ki so bile položene ob tleh visokih naklad, in iz nje vzel eno izmed majhnih posodic s kavo. Ni se mu ljubilo jemati majhnega vzorca – glede na to, da se je pomoč bližala, je bila zdaj to javna policijska preiskava in na podlagi tega se mu je zdelo smiselno, da se ne ubada z malenkostmi. Posodo je položil na tla ob psa, ki je v tem času že zavzel totalno ležerno pozo in je morda že na pol spal. Po nekaj kratkih minutah so se v daljavi zaslišale sirene in morda je bil to tudi razlog, da se je njegov napadalec počasi pričel razburjati; pes, ki bi ga prejle najraje brcnil v glavo, se je takoj postavil na noge in se sprehodil naravnost do tipovega obraza, kjer je prav besno renčal nanj, med tem ko je timothy vanj še vedno pridno upiral svojo pištolo. A v nekaj trenutkih je bilo vsega konec – skozi stranska vrata sta udarila dva fbijevca v svoji opremi, ki sta tipa na tleh pobrala in ga po hitrem postopku odpeljala. Noč je bila torej končana, kajne?