il fortico restaurant

Naslov sporočila: il fortico restaurant Pon Mar 25, 2013 7:06 pm

KELLAN & SAVA

and here we go.

Že ves dan se je s prav vzorno marljivostjo pretvarjala, da je vse povsem običajno. Samo čisto navaden dan v službi, po katerem bo šla domov in kot vsako večer posedala po hiši ali pa šla ven z nekaj prijateljicami. Samo, da pravzaprav sploh ni bilo tako in je za njeno rahlo hiperaktivnostjo ter širokim nasmeškom na obrazu tičal zanjo prav poseben razlog. Zjutraj se je, kot že večkrat v zadnjih nekaj tednih, čisto po naključju mudila v Starbucksu že okoli pol sedme zjutraj, pa čeprav je s službo začela šele ob osmih. Samo tako, za spremembo, se je odločila, da bo kavo in muffin pojedla kar v kavarni, namesto, da bi ju kot običajno vzela za s seboj. Oziroma, to je vsaj prigovarjala sama sebi, med tem ko se je čisto mimogrede tu in tam ozrla na okoli ali pa malodane skočila pokonci vedno, ko je kdo vstopil. Vse dokler ni svojega borovničevega muffina po drobtinicah pojedla že skoraj do konca in je za seboj slišala znan, globok glas, ki je izgovoril njeno ime. Na obrazu ji je z močjo stotih voltov zažarel nasmešek, ki vse od takrat še ni zapustil njenega obraza in se je samo še povečal, ko jo je temnolasec, s katerim je slabe pol ure klepetala ob kavi, vprašal, če bi šla zvečer morda skupaj jest in bi nadaljevala debato.

Povabilo je brez daljšega razmišljanja sprejela in od takrat naprej je bila v službi za vse pravzaprav prava nadloga. Ves dan je bila obupno dobre volje, ne glede na to, da so imeli v pisarni pravzaprav kar precejšnjo krizo, saj je župan zbolel in je za vse nenadoma postala odgovorna ona. Kak drugi dan bi bila verjetno na smrt živčna, saj je odsotnost župana pomenila, da je za vse dogovorna ona, vendar pa so se tokrat s tem obremenjevali zgolj njeni sodelavci, ki kljub njenemu dokazovanju niso verjeli niti, da si je sama sposobna zavezati vezalke na čevljih. Ker o stvari pravzaprav sploh ni razmišljala se ji je zdel dan kot vsak drug, z izjemo tega, da je morala tokrat podpisati precej več papirjev kot običajno. Dan se je sicer vlekel ravno tako kot po navadi, če ne celo še bolj, in popoldne je že komaj čakala, da se veliki kazalec pomakne na dvanajstico in s tem oznani konec delovnega dne. Ko se ji je želja končno uresničila je odbrzela domov, se stuširala, preoblekla in nasploh uredila, vendar ne pretirano. Saj veste, tipično žensko: do potankosti se je uredila tako, da je dajala vtis, da se ni pretirano urejala. Šele, ko je po vsem stanovanju iskala točno določeno torbico, ki je kot zakleto, seveda, ni mogla najti, jo je zagrabila zanjo nekoliko tuja živčnost. Premetala je dve omari in celo predsobo preden je torbico končno odkrila v kuhinji, kjer jo je na pultu pričakala steklenica martinija, ki jo je dobila v dar prejšnji večer. Nekaj časa jo je negotovo pogledovala, nato pa odvila pokrov in izpila dva krepka požirka. Ne, živčnosti ni bila vajena in je tudi ni prenašala dobro. V predsobi je v dlani že stiskala ključe in se napotila proti vratom, preden se je spomnila, da z alkoholom v krvi ni ravno pametno voziti in je namesto tega raje poklicala taksi.

Gneča na cesti je povzročila, da je do restavracije v centru mesta prišla z nekajminutno zamudo, a je vsaj prišla v enem kosu. Stala je pred vhodom in iz torbice izbrskala telefon, da bi preverila, če je temnolasec, s katerim sta bil dogovorjena že prišel, ko je ob sebi znova zaslišala tisti globoki glas, ob katerem se je na njenih licih pojavila blaga rdečica in iskriv nasmeh. »Kellan!« je vzkliknila namesto pozdrava in se obrnila, da ga je lahko v celoti tudi videla. »Kot vedno, lepo te je videti,« se je zatekla k nekoliko bolj uradnemu pozdravu, saj je bila rahla nervoznost še vedno prisotna in naenkrat ni prav vedela, kaj naj pravzaprav sploh reče.

Naslov sporočila: Re: il fortico restaurant Sre Mar 27, 2013 8:18 am

tag; savannah :3

lahko bi rekli, da se je domala vsak dan naivno igral z ognjem in kockal svoje življenje. na vsakem koraku je obstajala nevarnost, da naredi tisto usodno napako in svojo rit dokončno spravi v zapor z dolgim seznamom vseh mogočih obtožb, katerih ga ne bi mogla rešiti niti z otti s svojo ostro inteligenco. in potem je še povečal tveganje, ko je vsako jutro ob pol sedmih lezel v starbucks, zgolj zato da je pet minut govoril z namestnico župana. svetlolaska je bila zanj nekaj nadvse osvežujočega. bila je prijetna in simpatična v enem, poleg tega je bilo očitno, da je znala trdo delati, da je lahko pri njenih letih prišla na tako visok položaj. vsekakor nekaj, kar je cenil pri človeku. in morda se je tam nahajal tudi kanček kemije, katere ni mogel ali pa ni želel prezreti. normalnega življenja si je želel bolj, kot bi bil pripravljen kadarkoli priznati naglas. stalno bivanje v območju tveganja, je vedno terjalo svoj davek. vendar ga je spravljalo ob pamet, če je samo pomislil, da njegova družina ne bi bila na varnem izven mesta in bi ostali v družinski vili v filadelfiji, kjer je zdaj živel sam. bolje je bilo, če se je v zasebnem življenju držal določenih smernic, ki niso vključevale pretiranega navezovanja na ljudi izven njegovega posla. zato je bil odločen, da je bilo povabilo na večerjo zgolj trenutek šibkosti z njegove strani, ko si je zaželel en samcat razmeroma normalen večer, kjer se pogovor ne bo vrtel okrog nove pošiljke kokaina ali okrog novega orožja na trgu, ki je stalo malo premoženje. saj si ni želel preveč, mar ne? četudi je vedel, da je svetlolaski od prvega koraka naprej lagal, ko je zatrdil, da je samo lastnik 'rahlo' razvpitega nočnega kluba. resnica žal ni prišla v poštev.

popravil je rokav temnega suknjiča in dlani potisnil v prednje žepe hlač, ko je zadnjih nekaj minut čakal, da se bo pojavila okrog vogala pred restavracijo. ni ga skrbelo, da bi se morebiti zarekel in se izdal. v tem poslu je bil več kot desetletje, vedel je, kje so meje in znal je prekleto dobro lagati. prišli so trenutki, ko si je samo zaželel povedati resnico in prenehati s celotno farso, a potem se je opomnil, da je svojo rit raje imel na prostosti kot v doživljenjski ječi. namrščil se je, ko so se vrata restavracije ob prihodu novega gosta odprla in je lahko videl v notranjost na ogromno stensko uro. bilo je povsem normalno, da zamuja. res, nič posebnega. a vendar je miniaturni paranoični del njega tiho povpraševal, če je morda odkrila, da nikakor ni vreden njene družbe. ni se nameraval slepiti – savnnah king si je zaslužila nekoga veliko boljšega, kot je bil sam. opazil je taksi, ki je pripeljal pred vhod restavracije in na zadnjih sedežih kup svetlih las, ki je nedvomno pripadal povabljenki. stopila je iz avta in preden bi se utegnila ozreti v njegovo smer, je bil v nekaj korakih za njenim hrbtom in njegova dlan na spodnjem delu njenega hrbta. ''zdravo,'' je spregovoril z rahlim nasmeškom in počakal, da se je obrnila proti njemu. ''savannah,'' je tudi sam pozdravil z imenom ob njenem vzklikajočem pozdravu. ''lepo me je videti, kaj? čeprav se vidiva skoraj vsak dan? samo čakam, da bo prišel tisti trenutek, ko boš ugotovila, kako slaba družba sem v resnici,'' je lagodno nadaljeval in se namuznil ob rahli rožnati obarvanosti njenih lic. ''najina rezervirana miza naju že čaka, tako da najbolje, da se hitro odpraviva notri,'' je pomignil proti vhodu v il fortico in jo nežno potisnil v pravo smer. odprl je vrata na strežaj pred njo in v notranjost stopil šele, ko je bila sama že na drugi strani. ob njima se je hitro pojavil maitre d', prepoznal kellana in ju z bleščečim nasmeškom odpeljal v privatni del restavracije, kjer ju je čakala njegova stalna miza. svetlolasec ju je posedel in pustil sama, vsakega s svojim menijem, katerega je kellan nedotaknjenega pustil ležati na mizi. ''na lestvici od 1 do 10, kako nerodna je tale situacija?'' se je nasmehnil, ne da bi umaknil pogled s svetlolaske nasproti njega. ''vajena sva srečevanja v starbucksu. vajena sva jutranjega klepeta. kaj pa večerja, savannah? nama bo uspelo izpeljati tudi zmenek?'' je tokrat prvič uporabil tisto besedo na z.

Naslov sporočila: Re: il fortico restaurant Sre Mar 27, 2013 8:09 pm

KELLAN & SAVA

Zardevanje definitivno ni spadalo med stvari, ki bi ji bile na njej všeč, a kljub temu se ji je kar naprej dogajalo. Največkrat seveda v najmanj primernih trenutkih, kot je bil na primer ta. Stala je pred visokim in prav noro čednim temnolascem, ki se je smehljal tako samozavestno, kot bi bil ves svet njegov. Že to samo po sebi je bilo nevarna kombinacija, hkrati pa je bilo na njem tudi nekaj skrivnostnega, kar je vsako žensko ne glede na starost privlačilo k njemu kot magnet. Bil je tiste vrste moški, ki bi lahko ženske menjaval vsakodnevno, pa mu te tega ne bi zamerile, ampak bi bile srečne, ker si jih je sploh vzel. Ona pa se pred njim obnaša kot zatrapana, neizkušena najstnica in zardeva. Ko je na hrbtu začutila njegovo dlan ji je dih za trenutek obstal globoko v grlu, a se je na srečo hitro spravila k sebi in svojo zadrego prekrila z nasmeškom. »Kljub temu te je zaenkrat še vedno lepo videti,« je odvrnila in s pogledom prvič zaobjela restavracijo, pred katero sta stala. Že na zunaj stavba izražala eleganco in prefinjenost, bila je nekaj čisto takega, kar bi izbral njen oče, če bi imel zadnjih nekaj let sploh čas, da bi jih peljal v kako restavracijo. Tako pa ji sedaj niti za rojstni dan ni voščil osebno, ampak jo je poklicala njegova tajnica. Služba senatorja je očitno zahtevala več kot je predvideval. »V resnici? Ali mi mogoče kaj prikrivaš?« Z vprašanjem se je, namesto da bi glavi pustila, da gre svojo pot, znova posvetila Kellanu. »Morda mi je pa ravno to všeč. Da nisi dobra družba zame.« je resno dejala, nato pa se nasmehnila in pustila, da ugiba, koliko resnice se skriva v njenih besedah. Sama je vedela, da vsekakor preveč in da bi imel njen ljubi očka precej pripomb čez njenega nocojšnjega spremljevalca. Pa saj je bil ravno v tem največji čar, mar ne? Ni bila čisto prepričana.

Pustila mu je, da jo je usmeril proti restavraciji in ob njegovem gentlemanskem obnašanju zardela še nekoliko močneje. Da se je prepričala v dejstvo, da njuno nocojšnje druženje ni zmenek temveč zgolj prijateljska večerja, je potrebovala dobršen del dneva, on pa je njeno prepričanje v maj kot minuti znova na pol porušil. »Hvala,« je zamrmrala ravno dovolj glasno, da jo je slišal, nato pa natakarju sledila v zadnji del restavracije. Energijo je usmerila v intenzivno opazovanje okolice, saj bi njene misli sicer znova ubrale svojo pot, tega pa v tistem trenutku resnično ni potrebovala. Kot tudi dejstva, da je zaradi nepozornosti na poti skorajda prevrnila stol in se čezenj skotalila še sama. V zadnjem trenutku se ji je uspelo ujeti in kar čutila je lahko, kako se njen obraz spreminja v ogromen, zrel paradižnik. »Ups.« Ranjen ponos je skušala prikriti s širokim nasmeškom, a vsaj kar se je nje tikalo zadeva ni delovala najbolje.

Znova si je oddahnila šele, ko je bila varno posedena na stolu in je bilo najhuje, kar je še lahko storila to, da bi prevrnila kozarec. Hvaležno je pograbila meni in obraz za nekaj trenutkov skrila za njim, preden je nerodno tišino prekinilo njegovo vprašanje. Ob tem ga je odložila, si na obraz nadela masko sproščenega nasmeška in zamahnila z roko »Nerodno? ah, kje pa.« Njena maska je zdržala še približno dve sekundi, preden je iskreno priznala »Devet.« Zavzdihnila je in prvič od svojega bližnjega srečanja s stolom pogled nervozno dvignila do njegovega obraza. Nasmešek, ki ga je zagledala, je deloval dovolj pomirjevalno, da se je znova nekoliko sprostila, a zgolj za trenutek. »Z-zmenek?« je zajecljala in začudeno zamežikala, nato pa je na njenem obrazu zažarel nasmešek, ki bi se lahko primerjal z novoletnim ognjemetom. »Mislim da. Takoj, ko se bom nehala tresti kot šiba na vodi.« Besede so ji ušle z jezika še preden je sploh dojela njihov pomen in za trenutek je obraz skrila v dlani. »Črtaj to.« Globoko je vdihnila in ga naposled le pogledala v oči. »Delaš me živčno. Zakaj?«

Naslov sporočila: Re: il fortico restaurant Čet Mar 28, 2013 7:37 am

tag; savannah :3

uspelo mu je hitro popraviti stol ob katerega se je zaletela, še preden bi padel po tleh in za seboj potegnil prt na mizi ter celoten pribor. nasmehnil se je sam pri sebi, ko je zmajal za glavo in se odločil, da bo varneje, če hodi za njo in ne ob njej ter jo tako lažje ujame, če se bo morebiti spotaknila ob lastne noge. res je preziral besedo 'prikupna', a zdajle se mu je zdela do potankosti takšna. ''se zgodi,'' je zamrmral na njen ups in se uprl želji, da si na obraz prikliče ogromen nasmešek, ker je bilo očitno, da ji je že sedaj nerodno. če ne drugega, je bilo vsaj že na samem začetku razvidno, da jima pretirano dolgčas ne bo. pri vhodu v restavracijo se je z nasmeškom uspešno izognil njenemu vprašanju o prikrivanju. tako ali tako je bil njegov poklic že sam po sebi ne pretirano tradicionalen in sam po sebi dovolj neprimeren za senatorjevo hčerko in namestni župana. če bi vedela še, kaj se dogaja v ozadju, potem bi resnično pobrala vse svoje stvari in tekla skozi vrata z vso hitrostjo. naj raje misli, da je samo lastnik nočnega kluba, o katerem se po mestu širi kup čudnih govoric. resnice ni potrebovala, vsaj ne sedaj. in manj kot je vedela, bolje je bilo zanjo. ''zakaj se potem skrivaš za menijem, če je tole tako zelo sproščeno srečanje in niti najmanj nerodno?'' se je namuznil, ko je njena svetlolasa glava zopet poniknila za ogromnim menijem in samo čakal, da se bo trda lupinica predrla in bo priznala resnico.

''devet, kaj? oh, očitno moram biti res zastrašujoč, da dobim devetko,'' se je zasmejal in zmajal z glavo, ko je končno vzel v roke meni tudi sam. ''sicer nimam pretiranih izkušenj z zmenki, ampak mislim, da so vsi na začetku malce nerodni in vsebujejo kup obotavljanja. tako da nama gre zaenkrat čisto v redu,'' je nadaljeval in odprl jedilni list na prvi strani, kjer se je nahajal seznam hišnih vin in s pogledom drsel pred italijansko in francosko zvenečih imen. ''zmenek, ja,'' je znova zatrl nasmešek v kali in bežno dvignil pogled proti njej: ''saj veš – oseba A povabi osebo B ven na večerjo v italijansko restavracijo, jo bolje spozna, oseba A plača večerjo, odpelje osebo B domov in potem, v primeru da ob koncu večera neprijetnosti ni bila na nivoju desetke, jo povabi znova ve čez nekaj dni?'' je opisal povsem očitno situacijo in odmaknil pogled od nje, ko se je njen obraz v celoti razsvetlil z brilijantnim nasmeškom. res bi morala biti malce manj čudovita, že tako se je skrajno trudil biti dostojen in kavalirski. ''moram povedati tudi, kaj sledi po nekaj zmenkih? ali kaj sledi po prvim, če zdajle naročim premočno vino?'' je končno našel pravega na seznamu in zaprl meni ter ga odložil na stran mize. ''nočem te delati živčno,'' je rekel, namesto da bi odgovoril na njeno vprašanje. odgovorov je bilo namreč nešteto. zlahka bi ji lahko povedal, da del nje sluti, da ji nekaj prikriva in ji intuicija v obraz kriči, naj se ne zapleta z njim. vendar se je odločil za drugo pot: ''nisem kot ljudje, s katerimi se ponavadi družiš. predvidevam, da med prijatelji nimaš lastnika nočnega kluba, za katerega marsikdo trdi, da je v resnici krinka za bordel in trgovanje z belim blagom. veš, da bi ti prav vsak od tvojih prijateljev rekel, da se drži stran od mene, vendar veš, da jih ne boš poslušala. in zato si živčna. ker ne veš, kdo ima prav. ker me ne poznaš in se zdajle vsako sekundo sprašuješ, kdo govori resnico – celo mesto ali jaz,'' je na koncu nagnil glavo rahlo vstran: ''sem približno zadel?''

Naslov sporočila: Re: il fortico restaurant Ned Mar 31, 2013 8:43 pm

KELLAN & SAVA

Če do sedaj ni v polnosti razumela, zakaj bi ljudje hoteli pogrezniti v zemljo, jo je spoznanje zdaj zadelo s polno silo. Kar čutila je vročino v licih in najraje bi kar stekla na stranišče in poskrbela, da bi presneta reč izginila iz njenega obraza. Zakaj ni mogla biti kot vsi ostali normalni ljudje, ki so bili zmožno nadzorovati svoje odzive? Ne, ona je imela namesto tega to srečo, da jo je lahko vsakdo z osnovnim znanjem psihologije bral kot odprto knjigo. Naravnost fantastično, ni kaj. Pa saj ji pravzaprav niti ni bilo jasno, zakaj njen želodec zadnjih nekaj minut vztrajno prevrača kozolce. Bila je le preprosta večerja s prijateljem, nič posebnega. Poleg tega pa – saj je že bila na zmenkih, zakaj potem ves ta kaos? Njegova replika jo je (znova) ujela nepripravljeno in zardela je še močneje, če je bilo to sploh mogoče.

»Zastrašujoč ni beseda, ki bi jo uporabila,« je zamrmrala in se pri tem sramežljivo nasmehnila. Njegove tolažeče besede so ji uspele vliti nekaj samozavesti, ki je izginila neznano kam, in za to mu je bila več kot hvaležna. Ob omembi drugega zmenka je znova neprostovoljno zažarela. Ni vedela zakaj, a ob Kellanu ni mogla hliniti brezizraznosti, kot so jo to tako dobro naučili v mladosti. Na vsako njegovo kretnjo ali besedo je reagirala še preden je imela priložnost razmisliti in to je bilo zanjo predvsem novo. »Hm… To zveni nekam znano.« Bila je več kot vesela, da se je počasi spravljala k sebi, zato je svoje besede sekundo kasneje podprla s sumničavim pogledom. »Se mi samo zdi ali si to ukradel iz filma?« Stavek je bil sam po sebi butast, saj so filmi stvar ukradli iz resničnega življenja, a v svojem zanosu nad povrnitvijo govornih zmožnosti tega sploh ni opazila. »Mislim, da ni treba. Toliko osnove pa že imam,« se je vročina vrnila v njena lica z vso silo. Pa ne, da bi jo povzročile Kellanove besede; ne, bila je njena domišljija. Ta je slednje pretvorila v slike, ki so se vztrajno motale po njeni glavi, ne glede na to, kako močno se jih je trudila odrinit. Čeprav, iskreno povedano, je bil njen upor izredno šibek. Podoba hudo seksi temnolasca… Kdo pri zdravi pameti bi zavrnil kaj takega? »Mimogrede, glede vina – sem omenila da alkohola ne nesem ravno najbolje?« Nikdar ni bila dekle, ki bi veliko hodilo ven ali se sploh udeleževala zabav. Zvenelo je klišejsko, a resnica je bila, da je imela raje dobro knjigo, veliko skodelico čaja in toplo odejo. Nebesa v malem, še posebej, če je bilo knjig več. Resnost, ki je nenadoma zavladala v prostoru jo je ujela nepripravljeno, zaradi česar so temnolaščeve besede nanjo naredile še večji vtis kot bi ga sicer. Najbolj pa jo je presenetilo dejstvo, da je imel prav. Sama si tega nikdar ne bi priznala in, resnici na ljubo, nihče je ni poznal dovolj dobro, da bi to ugotovil sam. Potem pa se je od nikoder nenadoma vzel Kellan, nekajkrat vljudno poklepetal z njo ob kavi in jo popolnoma šokiral s tem, da jo je dojel bolj kot njeni bližnji. »Kellan… Ja-jaz…« je zajecljala, nepripravljena na iskreno soočenje. A imel je prav in temu se ni mogla izogniti. »Približno.« Z roko si je šla nekoliko živčno skozi lase, ne vedoč kaj naj pravzaprav sploh reče. Če bi jo v tistem trenutku videl njen brat bi jo verjetno zaklenil na stranišče, nato pa Kellanu s pestmi pojasnil, da v njeni bližini nima kaj iskati. Sicer je resnično dvomila, da bi mu uspelo, pa vendar… Je sploh hotela, da mu bi? Bila je utrujena zmenkov s 'primernimi' kandidati zanjo, ob katerih ji je postalo dolgčas še pred koncem drugega zmenka. Hotela je nepredvidljivost, vznemirjenost, nekoga, ki ga njeni starši ne bi odobravali. Nekaj, česar ni mogla imeti. »Razlika je v tem, da mi ni mar, kdo govori resnico. Vsaj zaenkrat.« Na nek način je bila prav ponosna na svoje spoznanje. Vse življenje je svoje mnenje ustvarjala na podlagi drugih; če nekdo ni bil družbeno sprejemljiv ga je za takega brez pomislekov označila tudi sama in zaradi tega ni imela slabe vesti. Sedaj pa… Sedaj je iz nje govoril martini, čeprav se tega sama ni ravno zavedala. A občutek je bil vseeno fantastičen. Zamaknjena v svojih mislih se je nenadoma zahihitala. »V primeru, da nivo neprijetnosti ob koncu večera ne bo na nivoju desetke - verjetno bi te bilo smiselno opozoriti, da imam čisto po naključju starejšega brata.« V njenih očeh se je zalesketala iskrica navihanosti. »Zelo zaščitniškega starejšega brata pravzaprav.«

Naslov sporočila: Re: il fortico restaurant Ned Apr 07, 2013 5:21 pm

tag; savannah :3

''ne? katero besedo pa bi potem uporabila?'' se njegove ustnice kar niso mogle znebiti širokega nasmeška, ko se je obesil na vse, kar je rekla in jo poskušal nedolžno spraviti ob živce. v svojo obrambo je lahko rekel le to, da je predstavljala vse, kar bi si sam želel v ženski, če ne bi bil v tako umazanem poslu. savannah king bi bila popolna ženska, s katero bi se moški ustalil – čudovita, prijetna, simpatična, lepotica od glave do pet in za nameček še inteligentna, ambiciozna, uspešna. bolj kot je razmišljal, bolj se je daljšal seznam pozitivnih pridevnikov, ki bi jih lahko pripel na njen karakter. ''zanima me,'' je še pristavil in na mizi rahlo premaknil v figuro postavljeno servieto ter jo raztegnil narazen in nazaj skupaj v bolj preprost trikotnik. ''filma? am, ne da bi vedel. v mojem urniku se bolj poredko najde prosta ura za sedenje pred televizijo in strmenjem v ekran,'' se je zasmejal, ko se je znova izkazalo, da svetlolaska pove skorajda vse, kar ji pade na pamet in vse to iz čiste radovednosti. ''vedno letam od enega sestanka do drugega in ponoči sem tako ali tako vedno v klubu,'' je pojasnil in na prej zloženo servieto položil srebrn pribor. rad se je zamotil z malenkostmi, tako ni spregledal ničesar in se je počutil kanček varneje. ''in kaj točno se zgodi, ko popiješ preveč? saj veš, toliko da se pripravim na najhujše – nameravaš plesati po mizi? čebljati v tri dni? oh ne, si ena tistih, ki se poskušajo na vsak način sleči in teči po mestu?'' je dvignil pogled nazaj k njej, ko se je pošalil na njen račun in se je ob njuni strani znašel natakar. naročil mu je izbrano vino in počakal, da je uslužbenec odšel ter jo znova prepustil njemu na milost in nemilost.

''prav,'' je prikimal, ko je potrdila, da je precej dobro zajel njeno počutje in njeno mnenje o njemu. vajen je bil tega. vedel je, da ga vsi oprezno opazujejo. po eni strani je preostalo elito mesta k njemu vleklo zaradi njegovega denarja in na trenutke očarljive osebnosti, po drugi strani pa niso želeli tvegati in pristati na trdih tleh, ko bi se njegov mali ilegalni imperij naenkrat začel rušiti. ''torej se moram samo malce bolj potruditi, da ti dokažem, da nisem nek zvodnik, ki naokrog prodaja priseljena dekleta – mala malica,'' je vse skupaj obrnil v šalo, ko je skomignil z rameni in dodal kratek zavzdih, češ drugega mu res ne preostane. ''pravico imaš, da dvomiš vame. prekleto, jaz bi dvomil vame. prav nič mi ne govori v prid, razen tega da te poznam že kar lep čas in te do sedaj še nikoli nisem poskusil strpati v kombi ali napraviti tako majhno vsiljivost kot je en sam poljub,'' je previdno izpostavil malenkost, ki mu je štela v prid. pa ne da mu ni padlo niti na kraj pameti. z veseljem bi enkrat v kavarni stopil naravnost do nje in namesto pozdrava ujel tiste na videz tako mehke ustnice v svoje ter jo poljubil. ob omembi starejšega brata, v njegovem svetu dobro znanega sebastiana, je zmajal z glavo. ''savannah, vseeno mi je za tvojega brata. tvoj brat ne sedi nasproti mene na večerji, oblečen v čudovito modro obleko in zardeva ob vsaki moji drugi besedi,'' je spet posegel po pretirani odkritosti in umaknil dlani z roba mize, ko je natakar predenj postavil steklenico vina, jo odprl in vsakemu natočil dozo v kozarec, nato pa odšel. kellanov pogled je bil osredotočen na tih smeh, ki je ušel svetlolaski in zdaj je opazil določeno meglico v njenih očeh, ki je sicer ni bil vajen: ''zakaj imam občutek, da prihajajoči kozarec vina, ne bo ravno tvoj nocojšnji prvi?''

Naslov sporočila: Re: il fortico restaurant Ned Apr 14, 2013 12:32 pm

KELLAN & SAVA

Čez njena lica se je razpotegnil širok nasmešek, ko ji je ob pogledu na temnolasca z nasmeškom, ob katerem se je kar topila, skozi glavo šinilo približno deset povsem različnih besed. S prodornim pogledom, osredotočenim nanjo, in izzivalnim nasmeškom je bil tako čeden, da so ji lica znova rdeče zažarela. Odkimala je in pogled osredotočila na steno za njim, vendar ni zdržala dolgo, da ga ne bi znova ošinila. Beseda, ki bila prava zanj? Nekaj med čeden, skrivnosten, nevaren, prijazen in hudo seksi. Bil je ravno prava mešanica vsega tega, moški, ob katerem se je počutila varno, po drugi strani pa se ji je zaradi tančice skrivnosti, ki ga je obdajala, v njegovi druži po žilah neprestano pretakal adrenalin. Popoln bi bila ravno pravšnja beseda. »Huh. Ne vem. Nič določenega, pravzaprav.« Prijelo jo je, da bi se pošteno kresnila po glavi, a se je na srečo uspela zadržati. Za en dan je izpadla že dovolj trapasto. Poskušala si je predstavljati sebe v vsaki od situacij, ki jo je opisal. Čebljanje je vsekakor zvenelo domače, a to je počela tudi, ko je bila popolnoma trezna, glede ostalega pa ni bila prepričana. »Lahko bi rekla, da postanem čisto mičkeno« s palcem in kazalce je pokazala kratko odmerjeno razdaljo »preveč pogumna. In potem to naslednji dan obžalujem.« Oziroma bi naj obžalovala. Z nekaj alkoholne spodbude je ponavadi storila kaj, kar si je že dolgo želela, pa preprosto ni upala. Je bilo sploh treba pojasnjevati, da so se na drugi strani takšnih podvigov večinoma znašli moški? Oziroma, vsaj tistih dvakrat ali trikrat, kar je bila dejanska številka njenih opitih noči, so se. Savannah je namreč znala biti prekleto sramežljiv človek, sploh, ko ji je bil moški resnično všeč. To pa pač ni šlo skupaj s prepričevanjem določenih osebkov, da je ona vse kar potrebujejo.

»To bi bilo vsekakor tolažilno,« se je zasmejala, živčnost spet rahlo prisotna v njenem glasu. Vedela je, da je drugačen od ljudi, ki jih je poznala in dobro se je zavedela, da ji sedaj ni bilo treba sedeti ob njemu, kot se je tega zavedal tudi on. Da, imel je svoje skrivnosti, za katere ni hotel, da bi jih poznal še kdo poleg njega, a kaj jih niso imeli vsi? Ravno prejšnji teden je izvedela, da je njen brat pod krinko razvajenega bogataša še ilegalni pretepač, da ji je oče to z veseljem prekrival in sedaj je samo še čakala na kako novico o mami, ki bi v očeh družbe popolno družino King postavila na realna tla med vse druge ljudi, kamor so tudi spadali. Kar pa Kellanu očitno ni bilo dovolj jasno je bilo, da je vse to vedela. Da je vedela, da v očeh marsikoga 'ni dovolj dober' zanjo, da ima svoje skrivnosti, in da se je odločila, da ji je vsega prav malo mar. Hotela je biti tam, se smejati njegovim očarljivim besedam in uživati v čudovitem večeru. Z njim. »Zdaj pa ti poslušaj mene. Vsak človek ima preteklost in skrivnosti, kot tudi pravico, da ostanejo to kar so: skrivnosti. Kako pa veš, da jaz za fasado podžupanje nisem kaka sprevrženka, ki pobija ljudi za denar?« Pa saj ne da bi bila, seveda. Konec koncev je še muhe, če se je katera kdaj znašla v njenem stanovanju, ujela v kozarec in jih spustila na prostost, ne pa da bi ubijala ljudi. »Zato ostaniva pri tem, da ti zaupam, da me nocoj ne boš strpal v kombi, in da ti meni zaupaš, da te ne bom poškodovala.« Ob zadnjih besedah mu je šaljivo pomežiknila in upala, da njenih besed o poklicni morilki ni vzel resno. Kot na ukaz so se ob omembi slednjega njena lica spet obarvala nežno rdeče. »Še dobro, da ne. Nekako si ga ne predstavljam v obleki.« Ob podobi, ki so jo besede naslikale v njenih mislih, se je morala zasmejati, kajti njen mišičasti bratec je bil vsekakor zadnji moški, ki bi se lahko stlačil v obleko. V nasprotju z njenimi pa so njegove besede njen smeh hitro utišale in njena lica so pordela še močneje. »Aaam… Če govoriva o kozarcih bo ta moj prvi, je pa res da sem nocoj že spila požirek ali dva.« Uspelo ji je spraviti skupaj sramežljiv nasmešek, ko se je odločila, da mu bo preprosto povedala resnico, ne glede na to, da nanjo ni bila ravno ponosna. »Iskreno: potrebovala sem kanček dodatnega poguma, preden sem prišla sem.« Pa ne, ker bi jo on delal živčno. Oziroma na nek način ja. Presneto, zakaj je moralo biti vse tako zelo zmedeno. »Stvar je torej v tem, da jaz v takih situacijah po navadi postanem zmedena in nerodna in blebetam o vsem, česar ne bi bilo pametno omenjati. In potem zardevam kot paradižnik in si zvečer doma pulim lase, ker sem socialno nesposobna.« Živčno je prepletala prste in si podrobno ogledovala navaden bel krožnik, namesto, da si se samozavestno soočila z njim, kot je bil pri svojih ženskah verjetno vajen. Pa ne, da je bila ona njegova. Čeprav je verjetno hotela biti. Kakorkoli. »Ti pa si mi všeč. Precej. In tokrat res nisem želela uničiti vsega skupaj s svojo živčnostjo in predolgim jezikom.« Pa je bila spet tam: bilo ji je hudo nerodno in njena lica so žarela kot Rockfellerjev center pred božičem.

Naslov sporočila: Re: il fortico restaurant Sob Apr 27, 2013 6:55 am

tag; savannah :3
note; a lahko prosim preideva kar na drugi del večera in začneš magar v njegovi vili, kako sta pač po večerji prišla tja in je ona že precej bolj boozed kot tukajle? ^^ and sry you had to wait. (:

''veliko razmišljanja za tako diplomatski nevtralen odgovor,'' se je namuznil, ko ga je nekaj dolgih trenutkov samo tiho opazovala in je lahko v njenih očeh videl, kako brska po glavi in išče primerne besede. morda ga je malce razočarala, ko se je odločila za tako varen odgovor. saj je bilo očitno, da jo s svojimi besedami in dejanji spravlja v rahlo zadrego, a kako naj bi se sploh uprl, ko je bila tako neverjetno prikupna s to svojo zmedenostjo in rdečico. ''malce poguma še nikoli ni nikomur škodilo,'' je skomignil z rameni, čeprav si je lahko kar mislil, kakšna postane svetlolaska, ko pregloboko pogleda v kozarec. ne nadležna in ne vsa cmerava, da bi hotela razpravljati o vseh problemih – svojih, tujih, svetovnih. ne, morala je biti samo sproščena. veliko bolj sproščena in pripravljena malce bolj tvegati kot sicer. kar je pomenilo, da se jima je res obetal zanimiv večer, če bosta nadaljevala s praznjenjem vinskih steklenic. ''brez skrbi, te bom ustavil, ko boš poskušala testirati bungee jumping z najvišje stavbe v mestu,'' ji je zarotniško zagotovil in se naslonil nazaj na svojem sedežu. ''poslušam...'' se je široko nasmehnil ob njenem strogem ukazu in takrat je res imela vso njegovo pozornost, da je še posebej dobro našpičil ušesa in ji prisluhnil. ne samo zato, da bi ji dokazal, da res ni tako slab, kot pravijo, temveč tudi zato ker ga je resnično zanimala. ona. v svetu, kjer on ni bil vodja mestne tolpe, bi tale večerja vsekakor vodila v nekaj več. zdaj, v tem svetu? ni bil povsem prepričan, če jo je bil pripravljen ogrožati s tveganjem, ki bi ga prinesel v odnos. ''vem. ker znam prebrati ljudi. in ti si dober človek skozi in skozi. ne samo, da izgledaš prekleto čudovito, tudi tvoja družba je malo preveč prijetna in lahko razumem tvojega brata ter očeta, zakaj sta tako zaščitniška. tudi jaz bi bil na njunem mestu,'' ji je odgovoril in izpustil tisti del o tem, kako imajo vsi skrivnosti in preteklost. to je trdila zdaj, ko ni vedela, koliko ljudi je pospravil in koliko škode naredil. nedvomno bi sicer trdila nekaj drugega.

''oh,'' je prikimal ob njenem priznanju: ''saj se mi je zdelo, vendar nisem pričakoval, da boš priznala iz prve.'' lahko je razumel, da je potrebovala kozarček za pogum, četudi sam nikoli ni bil na njenem mestu. njegov zadnji pohod nad žganjem se je končal v sarini začasni spalnici v njegovi vili, kjer se je po hladni prhi zbudil prekleto sam. ''prav, torej moram hitro piti, da te dohitim?'' je temnolasko hitro izbil iz misli in se povsem osredotočil na žensko pred njim. bila je kot sveža poletna sapica. ''mislim, da ti gre danes povsem dobro – in kot sem rekel, nobenega razloga ni, da bi bila nervozna,'' se je še enkrat pomirjajoče nasmehnil in se za hip ozrl naokrog, da bi lahko našel natakarja, ki se je nekod obiral. vendar so ga njene nepričakovane besede pustile praznih mislih in postavile ogromno zaporo pred njegova usta, da ni vedel, kaj točno naj ji reče nazaj. ''dobro... tudi ti meni,'' je nato pazljivo poiskal resnico. da, bila mu je všeč. ni vedel, ali to kam vodi, vendar mu je bila všeč in to je bilo zaenkrat povsem dovolj. ''tako da bi bilo res težko napraviti karkoli, da bi spremenil svoje mnenje,'' se je nagnil malce naprej in dodal rahel nasmešek v znak strinjanja. dvignil je roko in pomignil v smeri natakarja, ki je končno prišel bližje, sam pa ni umaknil pogleda s svetlolaske. ''naročiva?'' je zgolj iz formalnosti vprašal in preostanek večerje je minil v prijetnem klepetu in številnih kozarcih dragega vina.

Naslov sporočila: Re: il fortico restaurant Sre Maj 22, 2013 8:38 am

THE MISSION

mislil bi si, da se bodo njegove naloge, odkar je z mesta navadnega policista napredoval v detektiva, spremenile, a se je krepko motil. še vedno je bil zadolžen za razna prisluškovanja med tolpami ali drugimi kriminalci in začel se je dolgočasiti. nič čudnega, da se je zato začel vedno bolj ukvarjati s svojimi osebnimi zadevami. tako je večino tistega dneva prebil za pisalno mizo in pregledoval stare dosjeje, povezane z irsko mafijo. odprtih primerov tako ali tako ni imel, v dopoldanskih urah pa si je prebral dovolj, da je vedel kaj ga čaka nocoj. izmenjava orožja med mafijo in toplo. iz poročila ni bilo razvidno, a domneval je, da bo mafijec tolpašu prepustil orožje, medtem ko bo sam v zameno pobasal gromozansko vsoto denarja. kakršne koli vezi med tolpo in mafijo je bilo seveda potrebno takoj prerezati, pa četudi se je šlo za tolpo iz drugega mesta. bližala se je ura izmenjave. mason je tako na rob mize potisnil dosjeje, ki jih bo moral še pregledati, medtem ko je pred sabo še zadnjič potegnil odprto mapo, kateri so bile priložene – sicer nekoliko zamegljene – slike obeh tipov, tistega iz tolpe in iz mafije. ni si mogel namreč privoščiti, da bi katerega od civilistov zamenjal za njiju.

temen kombi z zatemnjenimi šipami se je ustavil v eni od stranskih ulic za restavracijo il fortico, kjer naj bi potekala predaja. zaradi hitrega napredovanja masonu načelnica še ni dodelila novega partnerja, zato je bil za nalogo predviden sam. no, ne ravno sam, za pomoč si je izbral enega od policistov, saj bi bilo nalogo nemogoče opravljati sam. osumljenca sta bila namreč dva in tako sta morala biti v restavraciji vsaj dva policista. vsekakor je upal, da njegov pomočnik ne bo česa zajebal in glede na to, kako se mu je tresla roka, v kateri je imel pištolo in jo je nespretno tlačil za rob hlač, mu ni ostalo drugega, kot da zaupa v njegove sposobnosti. počasi je vzdihnil in izdihnil ter poskušal vsaj za trenutek odmisliti nenehno govorjenje v policijskem kombiju. takoj ko bo njegova noga stopila iz kombija na tla, bo moral biti stoprocentno zbran. popravil si je zmečkan metljuček, ki je spadal k obvezni opravi natakarjev v restavraciji in prikimal kolegu nasproti njega, češ, čas je za odhod.

odrinil je drsna vrata kombija, ošinil temno ulico in skočil na tla. na srečo se je izognil luži, ob kateri je parkiral kombi, a njegov kolega ni imel te sreče. skočil je naravnost vanjo in mason je za trenutek pomislil, da to že ne kaže nobene vzpodbude za današnje dogajanje. nikakor nista smela izstopati iz množice natakarjev in če bo njegov policijski kolega prišel v to elitno restavracijo vsa zapacan od blata, bo še prehitro padel v oči vsem gostom, tudi osumljencema. zaprl je vrata kombija in dvakrat pobutal po vratih – to je bil znak, da lahko kombi odide in se namesti nekoliko dlje od restavracije, ampak še vedno dovolj blizu, da bodo lovili mikrofon, ki sta ga nosila oba novopečena natakarja te restavracije. »it's showtime,« je z rahlim nasmeškom na obrazu dejal mason, ošinil kolega in ga vzpodbudno lopnil po ramenu, preden je stopil skozi vhod za zaposlene naravnost v kuhinjo. na obrazu zaposlenih je za trenutek lahko začutil sence presenečenja, ki so se kmalu spremenile v razumevanje. očitno je policija opravila svoje delo in je o predaji in policijski akciji opozorila lastnika restavracije, ta pa svoje zaposlene. mason je upal le, da ju ne bo kdo ponesreči izdal.

stopil je do vrat, ki so vodile iz kuhinje v restavracijo in se skozi manjše okno zagledal po elitni, sicer nekoliko manjši, ampak kljub temu bogato opremljeni restavraciji. moral je priznati, da je bila lokacija za tole izmenjavo odlična tudi za policijo – ni namreč trajalo dolgo, da je mason opazil oba moška, ki sta sedela za mizo v kotu, zrla v menija pred sabo in diskretno govorila. miza pred njima je bila še prazna, dogovorjeno je bilo namreč, da bosta prav mason in njegov kolega stregla pri njuni mizi. tako si je mason še enkrat popravil metuljčka za vratom, ki je imel vgraviran tudi manjši mikrofon, ter na pladenj naložil dva prazna kozarca in steklenico vode. še dobro da je med šolo nekaj poletij delal kot natakar, tako da mu to delo tudi danes ni bilo tuje. odrinil je nihajoča vrata ter se z nasmeškom na obrazu sprehodil čez restavracijo do njune mize. takoj, ko sta možakarja videla njegov prihod, sta nenadoma utihnila in mason je ugotovil, da je pravkar zmotil pomemben del pogovora. »dober večer, moje ime je will in bom danes vaš natakar,« ju je vljudno pozdravil in se nasmehnil ob misli, kako zelo ga zabava vsa ta situacija. po pričakovanjih nihče od osumljencev ni naročil hrane, tako se je mason z naročilom enega kozarca viskija in drugega burbona umaknil nazaj. ni smel biti preveč opazen a nekako se je moral spraviti v njuno bližino, ne da bi se zdel sumljiv. tako se je, ko se je spet prebil do njune mize in jima postregel pijači, umaknil do bližnje omare, kjer so imeli shranjene kozarce ter se posvetil brisanju stekla. osumljencema se njegovo početje ni zdelo nenavadno, zato sta ga ignorirala in se menila dlje, mason pa je napel vse svoje moči, da bi ujel vsaj delček pogovora med njima. moral je izvedeti, kdaj bo potekala predaja. a nazadnje ni bil njun pogovor tisti, ki je vzbudil njegovo radovednost, temveč odsev pod mizo. napel je oči in presenečeno opazil kovček poleg noge enega od možakarjev in ko se je ozrl k drugemu je za sekundo ujel srebrn lesk tudi pri drugemu. 'torej bosta menjavo opravila še nocoj', je navdušeno pomislil in že je izginil nazaj v kuhinjo in po telefonu sporočil situacijo kolegom, ki so čakali v kombiju.

narediti mora vse kar je v njegovi moči, da se menjave ne opravi. takšna so bila njegova navodila in nameraval se jih je držati. kolega je poslal k njuni mizi, da odnese kozarce in mimogrede še sliši kaj uporabnega od njunega pogovora, medtem ko je sam stal v kuhinji in skozi okno pogledoval v njuno smer ter razmišljal o tem, kaj bi bilo v danem trenutku najbolj narediti. v primeru, da si kovček izmenjata kar pod mizo, bodo nasrali. menjave namreč nikakor ne bodo morali dokazati, sam pa tudi ne more preprosto stopiti do njih, jima pokazati značko in zahtevati, naj mu pokažeta kaj se skriva v kovčkih. toda tisti kot, kjer sta sedela, je izgledal nekako preozek, da bi bila menjava izvedena kar pod mizo. poleg tega pa se bo mafijec sigurno prepričal, da mu je drugi tip dal pravo vsoto denarja. pa tudi gangster se mora nekako prepričati, da mu je dal tisto, kar je želel od njega. stranišče, se mu je v trenutku utrnila ideja in ravno tisto sekundo je skozi vrata v kuhinjo prineslo njegovega navdušenega kolega, ki mu je hitel razlagati, da je ujel na uho kako bosta eden od eden stopila v WC, tam pustila svoj kovček in pustila, da ga drugi prevzame. »imam idejo,« se je masonu ob tem utrnila misel in kolega je potegnil na stran, da mu razloži svoj načrt.

masonov policijski kolega je tako že minuto za tem odhitel v stranišče. mason mu je naročil, naj se skrije v eno od kabin in tam počaka, dokler prvi ne odloži kovčka ter naj tam počaka drugega, ki bo kovček prevzel, vse skupaj naj pa snema s kamero in ko bo tolpaš prevzel orožje, naj ga aretira. tako bosta imela dokaz, da sta v prodajo vpletena oba, četudi bodo samo enega od njiju dejansko aretirali ob predaji. drugega bodo imeli pa na posnetku. sam pa bo poskrbel, da mafijec, ki se bo vrnil po svoj kovček, ne bo nikamor pobegnil. in res, le nekaj minut po tem, ko se je kolega zbasal v kabino, je v stranišče izginil prvi mož in se že kmalu nazaj vrnil brez kovčka. nekaj minut za tem je do stranišča stopil gangster, z namenom prevzeti robo. mason je upal, da se akcija ne bo ponesrečila in da bo njegovemu kolegu uspelo tipa aretirati prej, kot le-ta poseže proti smrtonosnem orožju. opazoval je rusa, ki je bil sedaj sam pri mizi in je rahlo priprl kovček, ki ga je pustil tip, ki se je tedaj mudil na stranišču in ga z zadovoljnim izrazom na obrazu zaprl. očitno je vse potekalo po planu in sedaj je bil čas, da v dogajanje vstopi še mason. rus je na mizo vrgel nekaj bankovcev za poplačilo pijače in takrat se je pred njim prikazal mason. »kaj pa napitnina?« je z namuznjenim nasmeškom vprašal, ob čemer je iz žepa potegnil svojo policijsko značko in opozorilno prijel za roč pištole, ki mu je vidno visela za pasom. »odloži kovček nazaj na mizo in z rokami dvignjenimi v zrak stopi proč od njega,« mu je velel in z glavo pomignil, naj se premakne. a kar mason ni pričakoval je bilo to, da bo tip izza pasu potegnil pištolo. in prav to je bilo tisto, kar je naredil. a masonova reakcija je bila hitrejša kot rusova in preden bi ta uspel ustreliti proti njemu, je mason potegnil pištolo in izstrelil naboj, ki je rusa zadel v ramo. sam si je poiskal zavetje za eno od bližnjih omar in medtem ko so v njegovi glavi odzvanjali kriki gostov, ki so v paniki zapuščali restavracijo, je začel razmišljati kaj naj naredi. tipa ne sme pustiti oditi – sicer v tem primeru ni bilo govora o kakšnem uboju a mason je vedel, da nihče ne bo pogrešal rusa. mimo njegove glave je zletelo nekaj strelov, zaradi česar se je še bolj stisnil k tlom, potem pa se je v sekundi spet dvignil in ustrelil proti rusu. očitno ga je zgrešil, zato se je ponovno dvignil in spet ustrelil – in ravno v tistem trenutku, se je mafijec dvignil iz svojega zaklonišča in metek ga je zadel naravnost v roko, s katero je držal pištolo. krik bolečine je zavzel restavracijo in mason je lahko slišal kako se je pištola mafijca zadrsala preko ploščic kdo ve kam. mason je oprezno dvignil glavo in se zazrl v obraz kolega, ki je s širokim nasmeškom na obrazu držal aretiranega gangsterja iz kopalnice, njegova noga pa je počivala na pištoli, ki je zletela iz roke rusa. tako se je mason olajšano pobral s kolen in stopil do rusa, ki se je v bolečinah zvijal po tleh in se držal za krvavečo ramo. »igre je konec, silak, spravi se pokonci,« je zabrusil proti njemu in ga potegnil na noge, ob tem pa mu je nadel lisice. v tistem so skozi vrata vdrli preostali policisti, ki jih je očitno poklical njegov sodelovec. tako jim je prepustil policista, sam pa si je zaželel le, da se čim prej spravi iz razbite restavracije in pod vroč tuš.