Vdihnil je svež, nekoliko mrzel zrak – ta mu je v trenutku napolnil pljuča, na obraz pa narisal spontan, iskren nasmešek, ko je obrnil obraz proti nebu in z njim pozdravil temno nebo. Noč je bila mirna in temna, svetlobo je dajala le mesečina, ki je kraljevala na nebu, obdana z neštetimi bledo lesketajočimi zvezdami, ki si jih je nekoliko boljše ogledal šele, ko se je usedel na eno izmed kamnitih stopnic, po katerih je ravno pritekel. Vse je bilo tako čudovito, spokojno - morda je bil eden izmed glavnih razlogov prav pozna ura, ko je večina prebivalcev čepela v zaledju varnega doma. Vedel je, da res ni bilo ravno varno zahajati v te dele v nikogaršnjem spremstvu, a ni se pustil motiti in tako preprosto samo užival v tišini. Resda ni bil ravno človek, ki bi se neprestano želel tišine, toda tudi ni bil človek, ki bi ga to motilo - pravzaprav ga je vedno bolj ko ne sproščalo, trenutno okolje je pač nanj delovalo s takšnim učinkom.

Ponovno se je ozrl k zvezdam, potem pa se počasi spravil na noge in nadaljeval z lahkotnim tekom po potki, ki je vodila globje v park. Bilo je preveč temno – ali pa se mu je samo tako zdelo, ko je nenadoma zašel v predel, ko so luno povsem zakrile velike krošnje dreves. Veje so nihale v lahnem vetriču in za trenutek ga je iz neznanega razloga povsem zmrazilo. Morda je bil kriv mrzel zrak, ki je objel njegovo prepoteno telo, morda občutek, ko veš, da je par oči priklenjenih nate, ti pa osebe ne vidiš. Prav ta občutek ga je z vsakim naslednjim korakom opozarjal, naj bo previden, toda ni se zmenil zanj. Ni se zmenil niti za tisto tiho nelagodje, ki se je počasi prikradlo vanj in ga skoraj pripravilo do tega, da bi se še tisti trenutek obrnil na petah in zapustil to območje. Ne, ni bil strahopetec – bil je samo človek, ki je dovolj dobro znal presoditi nevarnost.

Nekdo je bil tam, o tem je bil več kot stoodstotno prepričan in zato je tudi upočasnil svoj ritem, ko je svojo pot nadaljeval po povsem praznem parku. Kot ponavadi, ga tudi tokrat občutek ni pustil na cedilu, a moral si je priznati, da ga je nenaden udarec v pljuča popolnoma presenetil. Za dolgo sekundo ni mogel dihati – to ni bila samo posledica udarca, večjo vlogo je pri tem imela prav svetlolaska, ki se je pojavila od kdo ve kod in sedaj stala naravnost pred njim. »Al,« je počasi izgovoril njeno ime, ko si je končno izboril toliko zraku, da je spregovoril. Za korak se je umaknil nazaj in pogled usmeril v neko naključno izbrano točko, ki je bila vsekakor boljša izbira kot njen obraz. V njem je zavrelo toliko nekih čustev, s katerimi pa, smešno, ni vedel, kaj z njimi početi. Vsekakor je ni pričakoval tukaj in to se je tudi poznalo po dolgem premoru, ko se je poskušal zbrati in odreagirati situaciji primerno. V veliko pomoč bi mu bilo, če bi se mu vsaj sanjalo, kako. »Lahko bi vedel, da se skrivaš v sencah,« je zamrmral, ko je svoje oči uperil naravnost vanjo in bil tokrat pripravljen - spredvidel je njeno namero in le njegovi hitri refleksi so mu omogočili, da je njeno roko ukleščil v trdni prijem, ki ga ni omehčal še dolgo po tem. »Alannah.« Dolgo minuto ji je zrl naravnost v oči, saj se mu je zdelo, da ji s strmenjem sporoča več, kot bi ji lahko s tisoč besedami v istem času. Le da se je bistvo te poteze izgubilo v vsej tisti mešanici čustev, ki se je vrtinčila v njegovih rjavih očeh, navsezadnje je bilo vse tako zmedeno. Tako zelo zmedeno. In potem je spustil njeno roko, pogledal stran in hotel oditi. Imel je namreč občutek, da pri njej nima kaj več iskati, čeprav je veljala za osebo, ki ga je spravila iz zapora. Morala je biti ona.

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 654 | comment: it's awesome! :3 moje je bolj tako-tako, ampak ja. here we go, finally!


THANKS TO MAC !

Vprašanje, ki mu ga je zastavila, je bilo tako zelo na mestu – na mestu zaradi tega, ker tudi sam ni točno vedel, zakaj je rekel tisto, kar je in kam je pravzaprav sploh ciljal s svojimi besedami. Namrščil se je in opazoval obris njenega obraza, ki ga je bilo sicer v medlem soju ulične svetlike videti izredno slabo, a se je na njem vseeno svetilo nekaj izrazitega. Bile so njene oči, ki so se nevarno bleščale, ko je proti njem skoraj siknila tiste tri besede – ali pa se mu je samo tako zdelo, ker je bil do zdaj vedno vajen tistega tenkega, mirnega glasu. Glas, ki ga je včasih tako oboževal in bil najsrečnejši človek samo, če ga je slišal. Smešno, kako se je do zdaj vse to spremenilo. Zdaj ni bil več tako naiven, kot je bil včasih, ko je dejansko nasledel njeni prikupni podobi in se ni zmenil za ničesar, kar se je dogajalo okoli njega. Toda, ko je izvedel, kaj je v resnici bila, nanjo ni mogel več gledati tako kot nekoč. Lagala mu je, ves ta čas.

»Pozabi. Saj tako ali tako ni važno,« jo je zavrnil, njegov glas je bil še vedno zadržan in enoličen, ko je se zdaj skoraj zlovešče zastrmel v njene oči. Ni se zavedal, da jo tako močno drži v prijemu in če ga na to ne bi opozorila s tihim stokom, bi ji lahko še zdrobil roko, če se ne bi ustavil pravočasno. Še vedno je imel nekoliko težave z obvladovanjem jeze, ki se je v preteklosti skoraj vedno prelevila v nevarno agresijo – čeprav, po pravici povedano, ni točno vedel, kaj ga je tako razbesnilo. Morda prav dejstvo, da se je družila z njim samo za to, da ga bo lahko nekoč za nekaj izkoristila. Resnično ne bi smel nasesti njenemu nedolžnemu nasmehu in ljubkemu videzu – žal pa je to tega spoznanja prišel šele sedaj.

Posmehnil se je samemu sebi in svoji topoglavosti, ko se je obrnil proč od nje, tokrat resnično pripravljen, da odide. Tudi bi, a je bila tokrat ona hitrejša in je pravočasno prestregla njegovo roko, preden bi jo potegnil k telesu. Izvil se je iz njenega prijema in jo prestrelil s pogledom, ko ga je grobo prisilila v to, da se ponovno sooči z njo. Mar ni že dovolj nazorno pokazal, da mu ni do nesmiselna klepeta, ki tako ali tako ne bi vodil nikamor? »Poslušaj me, ti,« je stopil korak naprej in roke stisnil v pesti, ki je bil le eden izmed njegovih načinov obvladovanja in obvarovanja samega sebe pred neumnim in brezglavim početjem. Kako nenavadno, da je bila zanj zdaj že 'ti'; zvenelo je tako zelo tuje, a je bilo vsaj situaciji primerno. »Resnično ne vem, kaj še hočeš od mene. Rešila si me – in še enkrat, hvala ti za to, a prepričan sem, da bi se znašel tudi brez tvoje pomoči.« Oči so se mu ob zadnjih besedah zasvetile, potem pa so bili znova čevlji tisti, v katerih je videl potencial za ohranjanje koncentracije. Bilo je lažje strmeti vanje kot pa v svetlolasko, v kateri je,smešno, nekoč videl nekoga, ki mu lahko zaupa, brez strahu, da bi ga iznerverila ali na kakšen drugačen način izrabila. »Te je spet kdo poslal, da me najdeš?« je vprašal kar naravnost, saj se mu je zdelo povsem nesmiselno, da bi ovinkaril ali pa se trudil s poskusom prijetnega čvekanja. To se med njima preprosto ne bi izšlo, ne več. »Ja, ravno to bi morala. Morala bi me pustiti zgniti v tisti smrdljivi luknji,« je spregovoril skozi zobe, nato pa globoko vdihnil, da bi se pomiril. Če ne bi gledal v utripajočo svetilko nad njeno glavo namesto v njen obraz, bi mu verjetno ne bi uspelo. »Tako ali tako bi našel pot ven tudi brez tebe.« Podrgnil se je po obrazu in se je moral skoraj prisiliti v to, da je svoj pogled usmeril naravnost v njene oči. »In raje ne bi o tem, kdo komu obrača hrbet,« je prhnil, navsezadnje tudi ona v tej igri – da, zdaj, po toliko letih, bi njun odnos zlahkoto označil za igro - ni bila nedolžna. Vse prej kot to. »Adijo, Al. Mislim, da sva opravila. In zahvali se tistemu, ki mi je vse skupaj nastavil,« je še sarkastično pripomnil, preden ji je znova obrnil hrbet.

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 714 | comment: oh shut up. it's just awesome. :3


THANKS TO MAC !

Neznansko se je trudil, da bi vse občutke, ki so ga izzvale njene besede, odrinil nekam v podzavest. Nekam, kjer ga ti ne bi motili in mu še dodatno mešali glavo. Dovolj je bilo, da je izgovorila njegovo ime, kajti temu se je res težko upiral, a moral se je potruditi, da je pri vsem ohranil trezno glavo. Kdo bi vedel – lahko je bila vse skupaj samo izvrstno dovršena igra, s katero je do zdaj spretno manipulirala z njim. Lahko pa je bilo vse samo del paranoičnega razmišljanja - a navsezadnje tudi o tem ni mogel biti stoodstotno prepričan. »Važno?« Ustnice so mu rahlo skočile navzgor in s tem jasno pokazal več kot samo malo skepse, pomešane z zdravim odmerkom radzraženosti. Resnica je bila, da še zdaleč ni več verjel v to, da je bilo sploh kaj od tistega, kar sta imela, sploh važno. Bila je vendar hči enega najvplivnejših mafijcev, proti kateremu se je boril še njegov oče, dokler je bil še živ. Globoko je vzdihnil, ko so njegove misli nenadoma preplavili vse mogoči spomini in skoraj čutil je njihove boleče posledice v srcu. Nazadnje je tudi te, kot vse drugo poprej, potisnil nekam v ozadje, v najbolj odročen del njegovih možganov. Resnično ni smel dopustiti, da bi nanj imela tolikšen vpliv – pridobljena lekcija bi ga do zdaj že lahko izučila.

In potem - spet. Spet ga je zadelo in to takoj, ko so njegova ušesa ponovno ujela svoje ime. Skoraj bi že pozabil, kako je njegovo ime zvenelo z njenim glasom – bilo je prav tako kot včasih. Je bilo to del njene taktike ali je bil samo on tako prekleto občutljiv na te točke, ki so pri njem znali vzbuditi nostalgijo? Ne da bi jo pogledal, je zmajal z glavo in globoko vdihnil, z namero, da bi navrgel nekaj lahkotnega in neosebnega. Nekaj, kar ne bi vsebovalo obtožb ali česarkoli podobnega. Toda vsi takšni stavki so mu na jeziku zamrli; ostali so samo še tisti nekoliko bolj strupeni, ki jih ni mogel kar tako požreti, četudi se je za to še kako trudil. Ni mu bilo do preprira – res ne. A preko njenih besed brez nikakršnega komentarja se tudi ni dalo iti. »Kako lahko verjamem? Ravno v tem je vsa poanta. Nikomur ne morem več verjeti, še manj zaupati. Še manj pa tebi,« je oči rahlo priprl, ko je v glavi še vedno imel dejstvo, da je bila za njegovo trpljenje kriva prav njena družina. Prav, lahko ga je rešila, lahko mu je hotela dobro in lahko se je razlikovala od svoje mafijske družbe – a glede na to, kakšna je bila mafija, je bilo zaman iskati drobec dobrote v kupu umazanije. »Hvala za informacije glede tiralice, ampak tudi to sem vedel. Pravzaprav sem se prav zaradi tega moral še hudičevo dobro potruditi, da sem preživel. Ampak ti seveda tega ne moreš vedeti. Lahko je tebi, ker si ves čas živela povsem brezskrbno in zaščiteno,« je izpljunil skozi bolečino, ki se je zasvetila v nejgovih očeh, ko je v mislih podoživljal svoja zadnja leta, ki so mu povzročale travme in nanj pustila določene posledice. Lahko ji je delal krivico, a navsezadnje so oni njemu delali krivico toliko let. »Bil sem samo jaz,« je ponovil njene besede in izdihnil kepo bolečine, ki se mu je nabrala v pljučih. »Ja, temu sem celo verjel. Nekoč. Ampak zdaj.. ne morem. Preprosto ne morem.« Skomignil je z rameni – pa ne zaradi tega, ker mu ne bi bilo mar, bolj zaradi tega, ker mu je zmanjkalo besed. »In ne drzni se mi reči kaj takega,« je njegov glas, ki je bil še sekundo prej povsem miren, ponovno pridobil na ostrini, ko ga je označila za strahopetca. »Pojma nimaš, kaj sem vse dal skozi,« je izstisnil skozi zobe, ne meneč na njeno spremembo položaja iz stoječega v sedečega. Ker navsezadnje res ni.

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 637 | comment:


THANKS TO MAC !

Ob njenih besedah se mu je izraz na njegovem obrazu v trenutku spremenil. Videti je bilo, kako premišljuje, kaj naj ji odgovori, kako je bil popolnoma izgubljen. Ker je navsezadnje tudi res bil, ko pa nenadoma sploh ni več vedel, komu naj zaupa, komu naj verjame. Svetlolaski, ki je bila še pred časom njegova vse in se je z njo res videl v prihodnosti ali sebi? Nič od tega ni bilo ravno zanesljivo, potem ko je bilo dokazano, da je bila ona hči mafijaša, njemu se je pa že povsem zmešalo od paranoje. Ko jo je tako gledal, se mu je pričelo dozdevati, da se v njenih očeh res iskri nekaj pristnega, nekaj, kar ni bilo zlaganega. Vsaj tako se mu je zdelo – morda pa ji je znova uspelo ga do onemoglosti očarati in odpihniti še zadnjo možnost pravilnega presojanja. Saj ni več vedel, kaj naj bi, a navsezadnje je imela prav – ničesar mu ni storila. »Jaz.. ne vem,« je zavzdihnil, ko si je že v stotem poskusu, da bi si vsaj malce zbistril glavo, šel skozi lase. Bilo je tako zelo neumno – tudi počutil se je tako zelo neumnega, kot bi ga šele zdaj zadelo spoznanje, da ga je zapor resnično pokvaril. Toda, kaj pa mu je preostalo po vsem tem? Ni mogel naivno zaupati vsem, ne po tem, kar je vse dal skozi. Prevečkrat je že bil izrabljen, prevečkrat je že bil po krivem obsojen – takšnih muk ni nikomur privoščil, tudi njej ne, čeprav sta se zdaj gledala bolj ko ne postrani. A še vedno je bila to ona, ki ga je rešila. Ne bi se smel tako obnašati do nje – ni bilo prav.

»Seveda ne mislim, da je zabavno,« ji je segel v besedo in ji z divjim odkimavanjem nenadoma poskušal dokazati, da se moti. »Samo ne vem, kaj naj si mislim.« Pogledal je v tla, ko mu je skorajda postalo nerodno, da si je dovolil takšnega posploševanja. Če je bil njen oče res grozna oseba, še ni pomenilo, da je tudi ona. »Rešila si me takrat in potem izginila. Ne vem, kaj se zdaj dogaja s tabo in nisem prepričan, koliko ti lahko še zaupam,« je vzdihnil in privzdignil glavo, da bi z njo ponovno vzpostavil očesni kontakt, čeprav to ni bilo ravno ena izmed lažjih opravil v tem trenutku. Lažje bi bilo preprosto odkorakati stran in se pretvarjati, da se nič od tega ni zgodilo – ampak to ne bi izboljšalo zadeve, sploh pa se ni nikoli imel za strahopetca. Pogum je bil en izmed njegovih vodilnih vrlin. »Nisva več tako mlada kot takrat, Al. Življenje ni več tako brezskrbno kot je bilo še v časih, ko sva uživala v družbi drug drugega in mislila na popolnoma ničesar,« se je namrščil, ko je bil skupaj z njo prisiljen sprejeti besede, ki so se zdaj, ko jih je izgovoril, zdele še toliko bolj resnične. Ni se mogel več slepiti, da bi bilo lahko kdaj tako, kot je bilo včasih – tudi med njima ne. »Oprosti, če sem bil krivičen do tebe. Res nočem biti, verjemi. Toda kar zaupati ti tudi ne morem,« je stisnil ustnice v poševno črto in skomignil z rameni, ko ni več vedel, kaj naj še reče. »Mogoče je bolje, da grem,« je čez čas spregovoril z odločnejšim glasom, za katerega je upal, da ga ne bo zapustil, ko bo svetlolaska pred njim odprla oči in se ponovno srečala z njegovim pogledom.

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 567 | comment: dude, sorry for being late. and this is lame - i wasn't so sure about his reactions, soo..


THANKS TO MAC !

Še vedno je bil ujet v tistem zoprnem občutku, da ni bilo niti ene besede, s katero bi ji lahko postregel in tako prekinil tišino, ki se je do zdaj že globoko zarila mednju. Toda res ni vedel, kaj naj reče – še vedno je bil precej šokiran od poznanega dejstva, kdo je pravzaprav bila, čeprav je to, da je bila hčerka mafijaša, zdaj vedel že kar nekaj časa. A lažje se je bilo spopadati s tem, ko nje ni bilo v bližini – lažje je bilo na to preprosto pozabiti in nanjo gledati kot na osebo, s katero je včasih delil svojo srečo in del preteklosti. Zdaj je bilo vse skupaj zelo čudno, sploh ko je nanjo gledal kot na neznanko, ki sta se v tem parku srečala zgolj po naključju. Bilo je še bolj nenavadno pomisliti, da je zdaj nanjo gledal kot na osebo, ki bi znala ogrožati njegovo življenje – skorajšne sovraštvo, ki je izhajalo iz tega, ga je begalo. Ni se skladalo s tistim, kar sta nekoč imela. Niti pod razno.

»Hočeš reči, da si izginila, ker si se me bala?« je povezal dve njuni misli v neko celoto, ki mu je zdaj predstavljal precej logičen zaključek. Saj, kdo pa se ne bi bal kriminalca, ki je dolga leta prebil svoj čas za zidovi strogo varovanega zapora? Le da se on ni uvrščal med kriminalce – tako so ga uvrščali le drugi. Zavzdihnil je in ob njenih naslednjih besedah znova umaknil pogled, ko je bilo že preveč mučno strmeti naravnost v oči osebe, ki jo je nekoč tretiral drugače kot danes. Morda je bila v tem popolnoma njegova napaka – ne bi smel označevati za slabo osebo, zgolj zaradi tega, ker je bila pač hčerka takšne osebe. V bistvu se je pričel zavedati krivice, ki ji jo je povzročal s svojim obnašanjem, a hkrati ni mogel biti stoodstotno prepričan, da vse ni bila samo igra. Za šefa FBI bi bilo preveč slabo, če bi ga nekdo tako lahko prensel naokoli, mar ne? Ponavadi je bil precej dober v razlikovanju resnice in laži, a v tem primeru je bil povsem nemočen. Kdo ve, zakaj, morda zaradi tistih čustev, ki kljub temu, da je preteklo že nekaj dolgih let, še vedno niso povsem izginili. A ni hotel, da ga podobna čustva preslepijo in onemogočajo soočanje z realno sliko. »Al, saj nisem..« ji je hotel ugovarjati, a besede so mu na jeziku zamrle, ko se je zavedal, da ni imel materiala za agrumentiranje. Res je rekel, da je bila slaba družba – morda ne ravno s takšnimi besedami, ampak pomen je bil isti. Je bila vse krivica? »Ljudje se spreminjajo, Al,« je skomignil z rameni in hotel dodati, da se spomini ohranijo takšni kot so, a ni zmogel. Bilo je preveč boleče se ozirati nazaj in iz preteklosti vleči najbolj radostne spomine, ko pa je bila prihodnost tako nepredvidljiva, sedajnosti pa nisi mogel zaupati. »Potrebujem dokaze - nekaj, kar bi mi povedalo, da se ti nisi,« je še pristavil s tišjim glasom, zaradi česa je delovalo, kot bi bila to le neka opomba samemu sebi in ne njej. Nekaj dolgih trenutkov je strmel v svoja stopala in ko je naslednjič dvignil pogled, je bilo že prepozno, da bi še kaj rekel. Odkorakala je iz njegovega življenja. Ponovno.

tagged: oh-so-awesome saoirse | words: 542 | comment: vem, da se ponavljam, sam vseeno - res sorry, ker sem tako pozna. D:


THANKS TO MAC !