apartment A5

Naslov sporočila: apartment A5 Pon Maj 20, 2013 12:33 pm

tag, theo smitten

note: tu jo maš!

njeni koraki so tiho odmevali po nerabljenem laminatu, položenem v majhnem hodniku, ki je ločeval kopalnico, spalnico in shrambo. ena od njenih rok je mehko padala ob telesu, med tem ko je med prsti v drugi nosila kozarec rdečega vina. še zdaj se je počutila precej zmečkano; morda je naredila napako, ko je iz stanovanja brezbrižno vrgla posteljo bivše lastnice, da bi si lahko uredila boljo. zdaj je že tri dni spala na kavču, ki ni bil njen, samo zato, ker je bila dostava njene postelje v tem trenutku nemogoča.. in jo je lahko pričakovala šele konec tedna. odrinila je vrata kopanice in pogled ji je, kakor vsakič, znova ušel proti tlom, kjer je, kakor se je zdelo, še vedno med posameznimi fugami ploščic, počivalo nekaj kapljic krvi. če ji bi bilo dejansko mar za stanovanje, ga še v sanjah ne bi povohala. bilo je lepo in bilo je prostorno, imelo je dobro lokacijo in bilo je lahko dostopno, toda to, da se je pred kakšnim tednom tukaj ubila neka psihopatka, ni bilo ravno tip novice, ki ga je kupec iskal. seveda se je zato prodajalo po izredno nizki ceni - in zanjo, ki je človeške muke še najmanj niso prizadele, se je zdelo popolno.

v ogledalu se je iz oči v oči srečala s svojim utrujenim obrazom; to ti naredi bežanje. lase je potisnila na eno stran svojega obraza in si zamišljeno ogledala kosti, ki jih je razkrivala slabo zapeta srajca enega izmed njenih bivših ljubimcev. vse v tem njenem življenju je bilo bivše. nazdravila si je lahko na nov začetek; že tisočič. dvignila je kozarec k ustnicam, pogled pa ji je zbežal po telesu navzdol. njen trup je prekrivala srajca, med tem pa so koščene noge ostajale nezakrite. saj je bila lepa. izredno lepa. vrnila se je k svojim očem; to bo zmogla. to bo zagotovo zmogla, to je bilo.. odlično. kozarc je nagnila do konca in še nekaj trenutkov postala, preden ni zaslišala glasnega trkanja na vhodnih vratih. o bog.

če je bila to znova nepremičninska agentka, ki je našla nove podatke, ki bi bili morda potrebni, ji bo ta kozarec speštala v obraz. hotela je biti sama, prav z nikomer ni hotela imeti opravka. nekaj trenutkov je trmasto opazovala svoj obraz, kot bi hotela odmisliti nadležno potrkavanje, a kmalu je bilo enostavno preveč, da bi se zmogla pretvarjati, da tam ni ničesar. tako je torej zavzdihnila in se vrnila v dnevni prostor, ki je bil povsem katastrofalen. na dveh mestih je bil iztrgan del tepiha, ker je bilo iz njega nemogoče izprati kri, in na teh mestih sta zdaj v prostor zijali dve velikanski betonski luknji. tudi to bo morala slej ali prej urediti. kozarec je položila na klubsko mizico, kjer je bilo že nekaj podobnih, na pol ali popolnoma praznih, večninoma njenih, usranih s šminko. morala bo urediti ta hudičev prostor. nato se je ustavila pred vrati, pogledala skozi kukaklo - in ko, kot je bilo pričakovano, obraza ni prepoznala, je pritisnila odklenila vrata in jih odprla. "lahko kako pomagam?" je povzdignila obrvi v sarkastičnem podtonu. ne, prav zagotovo ni imela interesa za opravke z ljudmi; hotela je samo mir, dokler se ne postavi na noge v tem hudičevem mestu.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Pon Maj 20, 2013 2:56 pm

tag, lainey smitten

Dan za dnem se je vračal v njeno stanovanje. Tja, kjer se je bil pred kakšnim tednom primoran posloviti od nje. Od njegove Cynthie, tiste, ki mu je življenje obrnila povsem na glavo, tiste, zaradi katere je njegovo srce zdaj spominjalo na razcefrano kepo krep papirja. Včasih je sedel na njenem kavču in tekmoval sam s sabo, poskušal spiti večjo količino vina kot dan poprej in se nato dokaj varno vrniti nazaj domov. In ko mu je agentka pred nekaj dnevi rekla, da je bilo stanovanje ekspresno hitro ponovno oddano, se je zavedal, da bo svoji mini tradiciji moral narediti konec. Je bil res pripravljen pozabiti na vse tisto, kar je dal skozi? Je bil pripravljen pozabiti na tiste madeže krvi, ki jih je do sedaj še vedno nadvse fascinirano opazoval, se spominjal njenega prelepega obraza, njenega lahnega planja prstnega koša, njenih čudovitih las, njenega nežnega glasu in mirnega karakterja. Če bi bilo mogoče, bi stanovanje odkupil kar sam, ni želel, da se vanj naseli nekdo, ki bo izbrisal vsako sled za njemu tako zelo ljubo osebo, ki se bo znebil vseh mini podrobnosti, ki so njemu pomenile več kot njegovo lastno življenje. Vsaj za enkrat. Vsaj za zdaj. Bilo je kakšnih šestih zvečer, ko se je podobno kot teden nazaj privlekel do vrat njenega stanovanja, ki so bila tokrat zaprta. Nekaj novega. Tudi ko je čisto po tihem skušal odpreti vrata, se niso vdala pod njegovo težo in to je bil že dovolj dober razlog za nekoliko hitrejše bitje srca. Prodali so edino, kar ga je še vezalo nanjo. Edino, kar je v njegovem srcu vsaj približno polnilo luknjo, ki jo je pustila za sabo.

In potrkal je. Moral je rešiti vsaj nekaj stvari, ki so jih pustili za sabo. Morda kakšno malenkost, preden se za vedno poslovi od prostora, kjer mu je izdahnila v naročju. Preden se lahko ponovno postavi na noge. Preden se neha utapljati v alkoholu. Vrata je odprla sicer precej privlačna ženska. Ni ga spominjala nanjo. Mogoče je optimistično upal, da bo stanovanje naselil nekdo, ki ga bo vsaj za odtenek spominjal na njegovo ljubo. Mogoče po barvi las ali načinu hoje. Po barvi glasu ali po nedolžnih iskricah v očeh. Teh nova stanovalka ni premogla. Niti slučajno. Vrata je odprla oblečena v samo srajco, napol razgaljena, stanovanje pa je smrdelo po alkoholu in belilu. Očitno se je resno lotila prenove in ni si mogel pomagati, da ga to ne bi vsaj malo zbodlo. Kaj malo, krepko ga je stisnilo pri srcu in zdelo se je, kot da mu ga nekdo želi znova iztrgati. »Kdo si ti? Kaj delaš tu?« je začel, čeprav odgovora na to vprašanje niti ni potreboval. Vedel je. Bila je navadna kuzla, ki mu je želela ukrasti še zadnji spomin nanjo. Na njegovo Cynthio. »Kaj si naredila s tepihom? Kaj se greš?« jo je odrinil proč, nič kaj nežno, in zakorakal skozi hodnik. Luknje v mehki podlagi po kateri je včasih hodila bosa. Prazni kozarci vina na mizici. Ona ni pila, nikoli ni pila. Cigaretni ogorki. Kartonaste škatle. Je bilo to vse kar je ostalo od njenega stanovanja? Kot da bi ga kar naenkrat zgrabil nenaden krč, je jezno planil proti klubski mizici in jo agresivno prevrnil, rdeče kaplje vina so obarvale še drugi del tepiha, kakšna je pristala na kavču, steklo se je razletelo ob pristanku na tleh. Je bila to slika, ki se mu bo v misli prikradla vsakič, ko bo pomislil nanjo?

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Pon Maj 20, 2013 3:32 pm

tag, theo smitten

njene obrvi so se povzdignile še nekoliko višje, ko so oči neznanca na njej postale približno za trenutek, preden so ogorčeno pobegnile po razrvani notranjosti stanovanja, ki je bilo najbrž prav čudovito, preden ga je zadela ta tragedija - in ki bo prav gotovo čudovito, ko se ga sama tudi zares loti. njegove oči so bile kot oči norca, ki so brzele od ene točke do druge in skušale sestaviti izgubljeno sestavljanko; lahko bi ga pomilovala, a iskreno ni imela kančka volje, da bi se ukvarjala z njim. komaj se je privajala novemu ozračju, vsekakor se ni želela privajati novim ljudem. "živim tu.." je mrko zamrmrala, ko ji je postalo jasno, da moškega kar najbolj moti to, da se je drznila naseliti v to poceni stanovanje. kaj drugega naj bi počela tu, prekleto? odprla je usta, da bi ga odslovila, a še preden ji je uspelo, je neznanec trčil ob vrata in jih odprl v celoti, njo pa odrinil v steno ter se zagnal v notranjost. udarec ni bil prijeten, a na njeni koži ni pustil nobenih sledi; je pa vsekakor dregnil v njene živce. nihče ne bo z njo delal tako, to si je že davno obljubila. in niti slučajno ni imela namena grobosti dovoliti cepcu, ki je vdrl v njeno stanovanje - nenajavljen, ves penast.

kaj je naredila s tepihom? njen hladen pogled ji je zdrsnil h komolcu, s katerim je udarila v steno, s prosto roko je segla k njemu in ga pogladila z blazinicami prstov, preden mu je sledila v dnevni prostor. tukaj je obstala, njen pogled je sledil njegovemu besnenju po prostoru, in ko je opazila, kako so njegove močne dlani zagrabile za rob klubske mizice in jo preprosto zalučale po prostoru, da se je steklovina zartreščila po preprogi.. so njeni prsti nemudoma zagrabili za ročaj predala, v katerem se je skrival revolver. našla ga je, ko je pospravljala za prejšnjo rezidentko. vse ostalo je zmetala stran brez pomislekov; pištolo je ohranila. ker je vedela, da jo bo morda potrebovala, in ker je znala streljati; taisto je imel njen prvi ljubimec v oklahomi, ki jo je prav spretno naučil vsega, kar je morala znati. devetmilimetrske naboje je kupila še isti dan.

in zdaj je njena popolnoma mirna roka revolver merila naravnost v njegovo glavo. "hej," je nekoliko glasneje zaklicala, da bi opozorila na svojo prisotnost. nihče ne bo razbijal po njenih hiši. "spravi se ven iz mojega stanovanja, preden ti razstrelim možgane po steni," je hladno in jasno povedala, med tem se njene oči niso niti za trenutek ločile od njegovih. naj ve, da misli popolnoma resno. in da ga bo ubila, če se premakne samo še za centimeter. znala je poskrbeti zase; znala se je zaščititi pred penastimi psmi, ki bi lahko morebiti ugriznili.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Pon Maj 20, 2013 8:38 pm

tag, lainey smitten

Mogoče se je vendarle prenaglil, ko je tako agresivno vdrl v tuje stanovanje, toda dejstvo, da ga je počasi spreminjala v svoje malo gnezdo, ga je zmotilo. Kaj zmotilo, prekleto prizadelo ga je, da niti približno ni več spominjalo na dekle, ki je tu živelo pred njo. Motilo ga je, da na stenah niso več visele njene fotografije, da je očitno nekdo pobral vse slike in malenkosti, ki so stanovanju dajale njen pridih. Da je iz spalnice izginila postelja, da je bil tepih povsem zdelan, da nikjer ni bilo ne duha ne sluha po njej. Da je stanovanje spominjalo na zapuščen prosto, ki ga je naselilo divje bitje, ki se ga je odločilo skruniti. S svojimi grdimi navadami, z alkoholom, z vsem, česar Cynthia ni marala. Kako je lahko slab teden po tem, ko ga je zapustila, stanovanje bilo v tako zelo drugačnem stanju. Kot da tu nikdar ni živela. Kot da ni še nekaj dni nazaj na tleh bilo videti krvavih madežev, kot da še nekaj dni nazaj ni bila vsaka blazina prežeta z njenim parfumom. To je zdaj pogrešal in kot majhen otrok se je znesel nad lastnino ženske, ki je sploh ni poznal. Kako je lahko bil tako zelo neumen? In še preden bi se utegnil obrniti nazaj proti njej in mogoče celo izreči par besed v opravičilo, je v njegovo smer upirala revolver. Njegov revolver. Točno tisti revolver, ki ga je izmaknila njegova mala. Točno tistega s katerim je počila tisto zver, ki jo je posilila.

Nezadovoljen s situacijo, v kateri se je znašel, je lahko le prhnil skozi tesno stisnjeni ustnici in se zarežal njeni precej samozavestni grožnji. »O, veliko si dovoliš, dragica. Z mojo lastno pištolo mi groziš, to se mi pa še ni zgodilo. Kako si lahko tako prepričana, da za hrbtom ne skrivam še ene in, da bom jaz prvi, ki bo komu odpihnil možgane,« je zamrmral nazaj, čeprav čisto miren ni bil. Ni vedel v kakšnem stanju je Cynthia pustila pištolo, sam je navadno naboje hranil nekam drugam, toda očitno je njemu neznana rdečelaska prav dobro vedela kako se takšnim rečem streže. Niti za odtenek ni bila podobna stanovalki, ki je tu živela poprej, niti malo ne. »No, daj, za oba je bolje, če odložiš to igračko. Verjetno je sploh ne znaš uporabljati in nočeva kakšne nesreče. Saj veš, tale tepih je prenesel že vse živo.« Stopil je korak bliže, počasi, z rokama striktno pred telesom, upajoč, da v njem ne bo videla hujše grožnje, namreč zadnje kar si je želel, je bila prestreljena betica. »Lahko mi vrneš revolver in grem. Nepremičninska agentka je rekla, da naj poberem še nekaj zadnjih malenkosti in potem me ne boš več videla,« se je čisto mimogrede zlagal, potem pa naredil še zadnji, preden tvegan, korak. Izraz na njenem obrazu je izdajal hudo nelagodje in vprašanje, če je sploh verjela njegovim besedam. Ni vedel koliko Cynthiinih stvari je sploh še ostalo tu, mogoče ni bilo ničesar več, morda je bil prepozen.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Pon Maj 20, 2013 9:33 pm

tag, theo smitten

njegova pištola? bi že imelo smisla, glede na to, da so o bivši lastnici stanovanja krožile govorice, da je bila.. kaj, neka božja dekla ali neko tako sranje? in kaj je bil potemtakem on? satan, ki je prevzel njeno nedolžno dušico in jo pahnil preko roba? kaj ji je potem koristila pištola brez metkov, ko si je pa navsezadnje prerezala žile? ali pa.. ali pa jo je ta živčnež samo podjebaval, da bi jo odvrnil od dejstva, da je ona tista, ki drži kontrolo nad situacijo. "ker ti bom preluknjala telo, še preden se boš stegnil ponjo," je hladno odgovorila, brez da bi pomežiknila. ne, ni se imela namena zajebavati, ona je bila tista, ki bo rekla, kdaj je dovolj, in tukajle - iskreno - je bilo dovolj, še preden se je njuno srečanje zares začelo. vedela je nekaj o ranjenih psih in kar prvo načelo je bilo, da si ga človek nikdar ne bi smel želeti v lastnem stanovanju. sama si ni želela nikogar - še najmanj pa tega, ki bi ji lahko v slepem besu tudi škodoval. in zato se revolver niti za trenutek ni odmaknil iz smeri njegove lobanje in zato niti trenila ni z očesom; ničesar ji ne bo storil.

ob zaničevalnem nasmešku je prhnila in nekoliko nagnila glavo, ko je revolver premaknila samo za centimeter ali dva na levo in ustrelila. luknja v steno; jo bo že pokrpala. pok je bil vseeno dovolj močan in precej prepričana je bila, da je razumel namig, ki je njegovo uho zgrešil le za nekaj centimetrov. "jaz držim igračko," je uporabila njegove lastne besede, "jaz postavljam pravila." cev revolverja je bila zdaj znova usmerjena naravnost v njegovo čelo, v izmučen obraz, ki je jasno pravil, da je imel okrog tega klinčevega in s smrtjo prepojenega prostora, ogromno sentimentalnih spominov. ni bilo več važno; stanovanje je bilo zdaj njeno in spomini na preteklo življenje, ki se je odvijalo tukaj, so morali izginiti veliko hitreje, kot so nastali. niso je zanimali. v ustih so zmeraj znova puščali občutek morbidnosti.. ni dala veliko na spomine, bili so žgoče rane, ki so rezale dušo na kosce. čimprej jih je imelo smisel pustiti za seboj.

zavzdihnila je, ko je poskusil še tretjič; čeprav je deloval odločeno, je moral razumeti resnost situacije, kajti iz prejšnjega odsotnega rohnenja se je prebudil v sekundi. nič čudnega, njegovo čelo bi kajkmalu lahko postalo prerešetana tarča. "nobenih malenkosti ni več tukaj," je zamrmrala z istim hladom, ki bi ga moral pretresti do kosti. "ne vem, kaj bi rad, ampak tole tukaj," je z eno roko izpustila pištolo in nakazala po razjebanem stanovanju, ki zaenkrat ni imelo prav nobene oblike, ampak jo bo prej ali slej pod njenimi prsti vendarle dobilo, "je moje jebeno stanovanje. ne od tiste psiho kuzlice, ki je prej živela tukaj, ne tvoje. hvaležna bom, če se spraviš stran, preden mi dopizdi.." zajela je sapo, ko ji je pogled prvič v pogovoru zdrsnil po tleh; med njima je zevala ena izmed tistih betonskih lukenj. "in bom morala še tebe spravljati iz preproge."

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Tor Maj 21, 2013 10:39 pm

tag, lainey smitten

Morala je biti presneto motena, da je tako agresivno mahala z njegovo pištolo in mu nastopila ne glede na to, da je izgledal vse prej kot mlad, nedolžen fant. Načeloma so se ga vsaj malo bali vsi, tokrat pa je bilo prvič, da se je bil – za svoje dobro – primoran ukloniti. »Saj ti nisem nameraval storiti nič, le … le ujezilo me je, ko sem videl kaj si naredila s stanovanjem, nič takšnega,« je mirno spregovoril, njegove dlani pa so s preprostimi gestami, ki so navadno na človeka vplivale pomirjevalno, nihale ob njegovem telesu. No, nanjo verjetno niti konjski sedativ ne bi vplival, se je nato še pravočasno zavedal in odmaknil glavo, toliko da ga je vendarle zgrešila za nekaj več kot pičel centimeter, kar je očitno bil njen prvotni plan. Igračka gor ali dol, znala jo je uporabljati, in glede na izstreljen metek je ni bilo strah streči po življenju ali vsaj groziti s smrtjo. Pa saj ne bi bilo prvič, četudi se je karkoli že imelo zgoditi, toda bilo je nadvse nepotrebno. Verjetno je po tem neprijetnem srečanju niti ne bo več srečeval, pobral bo še zadnjih nekaj malenkosti, ki so jih pustili za sabo, mogoče kakšno fotografijo, ki ga bo spominjala na mlado svetlolasko, ki si je – še preden bi skupaj utegnila kvalitetno preživeti več časa – odvzela življenje, potem pa izginil iz stanovanje, ki si ga navsezadnje zares ni mogel ravno lastiti. »Si zmešana, ti kuzla. Kaj bi rada, prerešetala stene in me s tem odgnala? Jebemti, a res misliš, da sem prišel samo zato, da si bom doma iz riti pulil svoje lastne naboje?« se je sedaj preprosto moral ujeziti. Žila v vratu mu je besno plala in kri mu je hitreje zaokrožila okrog telesa. Morda je bilo to tisto, kar je potreboval, da je v njej vendarle našel tisto drobno, zares čisto miniaturno, podobnost s Cynthio. Vsaj ciljati je znala podobno dobro kot ona, mogoče za odtenek bolje in odločneje. »In še preden se čisto razkuriš, naj ti povem, da je to pištola, s katero je ta psiho kuzlica nekoga pokončala. Svetujem, da jo vrneš ali zakoplješ sredi gozda, drugače ti zna povzročiti cel kup težav. Še vedno iščejo krivca in glede na to, da je … da je mrtva …« se mu je glas zlomil, preden bi lahko nadaljeval, toda dojela vse, kar je želel povedati.

Težko je govoril o njej. Prekleto težko. In nikoli si ni predstavljal kako naj bi izgledalo, ko nekoga resnično ljubiš. In ko se mu je slednje dejansko zgodilo, morda ni bil najbolje pripravljen. Morda bi lahko storil več, morda bi jo lahko rešil, preden je storila to usodno napako in si skopala lasten grob. Moral bi storiti več, veliko več. Celo življenje sta imela pred sabo, on pa je obupal še preden bi lahko resnično začela živeti. »Nisem se prišel kregati, ničesar ti ne bom odnesel in ne, niti slučajno ne želim, da iz mene delajo klobase, okej? Samo … samo pogledat sem prišel, če je ostalo še kaj, kar bi lahko odnesel. Šele pred enim tednom je … saj so ti verjetno povedali?« Resnično ni izgledal kot človek, ki bi bil pretirano navdušen nad zvezami in dejansko je to bila čista resnica. Ni bil navajen pozornosti, ni bil vajen čutiti metuljčkov v trebuhu in vsekakor ni vedel kako naj se vede okrog nekoga, za katerega bi prvič v življenju lahko rekel, da mu pomeni več kot predlanski sneg. Toda poznal jo je bolje kot kdorkoli drug in že sam spomin na to, ga je spravljal v nekoliko boljšo voljo. Da, res je lahko rekel, da je bil popolnoma njen.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Tor Maj 21, 2013 11:16 pm

tag, theo smitten

naveličano je zavzdihnila, ko je zopet pričel govoriti. ujezilo ga je, ko je videl, kaj je naredila? potemtakem bi morda lahko razumel tudi, da je njo prekleto jezilo, ko si je drznil kar sam odobriti vstop v njeno zasebno sfero, ko je sklenil, da ji bo razjebal dnevno sobo in s tem tako zelo udarno sklenil pokazati, da se ne strinja z njeno dekorativo, ali bolje, odsotnostjo le-te. ni je zanimalo, kaj ji ima povedati, niso je zanimali njegovi izgovori, zanimalo jo je edinole to, da se po hitrem postopku spoka iz stanovanja, ki ji je pripadalo, in da se v njem več ne naslika.. nikoli. in zato se še vedno ni premaknila; z nenavadno hladnostjo je merila naravnost v njegovo čelo, mu dajala jasno vedeti, da se z njo nima kaj zajebavati. vse svoje življenje je morala skrbeti zase; menda je že vedela, kako se je potrebno odkrižati nasilnega cepca. nikogar ni nikoli ubila, a znala jih je poškodovati. ponavadi psihično, vseeno pa to ni pomenilo, da njeno suhljato telo ni bilo sposobno nasilja; prej obratno, tudi v tem je bila izučena. predvsem pa je bila prekleto vztrajna in pištole ni imela namena odložiti, dokler za njem ne zaklene in zapahne vrat, dokler se ne prepriča, da je ta stekli pes ne bo ugriznil.

"tukaj nimaš kaj iskati," je pridušeno vzkliknila, ko je svojo prisotnost tako jasno označil za samoumevno. kaj je mislil? da se bo lahko šetal po tem njenem stanovanju, ko se mu bo zazdelo, ker so ga na te svetle stene vezali spomini na nekoga, ki je bil že preminul? prekleto, vedela je nekaj o smrti, vedela je, da lahko ta uniči človeka in jasno ji je bilo tudi, da se to dogaja s primerkom pred njenimi očmi. "razumeš? nisi bil povabljen sem, pizda, edino, kar ima smisel, je da prestrelim tvojo usrano rit." njej se je že zdelo prav tako; njegovo sklepanje, po drugi strani, je bilo prav zares sklepanje ranjenega človeka, ki mu več ni ostalo prav dosti. še dobro, da je bila sama za take in podobne zgodbice čiste patetike praviloma popolnoma neodzivna; ni je zanimala njegova tragična zgodba, zanjo si bo moral poslušalce poiskati drugje.

potem pa se je nekaj zgodilo, njegov glas se je prelomil in - čeprav tega ni imela namena niti za trenutek pokazati - se je v njej nekaj premaknilo, morda samo zato, ker je lastne travme dobro pokopala, nikdar pa ni opravila z njimi. ali pa morda, ker je bil pogled na tega močnega in nekoliko strašljivega moškega, ki se lomi pred njenimi očmi, odličen recept za tragičen, izredno patetičen konec. slišala je zgodbo, seveda jo je; pogled ji je pobegnil na revolver v njenih iztegnjenih rokah. je bila torej lepotička, ki je usrala njene kopalnične ploščice, sposobna.. umora? njene obrvi so se počasi pričele dvigati, ko je govoril dalje, čeprav morda to ni bila najboljša poteza za moški ego. predvidevala bi, da se takšen mogotec ni želel pred nikomer kazati šibkega; sama ga je imela v življenju nekaj minut, pa se je izkazal za popolno živčno razvalino. zavzdihnila je; ni želela klepetati. "ne vem, kaj ti naj rečem," je počasi spregovorila, med tem ko je oprijet revolver znižala na višino njegovih nog. naj se samo poskusi zajebavati, še vedno ga lahko spremeni v invalida. "ničesar več ni tukaj. vse sem zmetala stran, nihče mi ni rekel, da bi te stvari kdo utegnil hoteti.." je brezbrižno pojasnila.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Sre Maj 22, 2013 8:14 am

tag, lainey smitten

mau se cmer, ok!

Še pred kratkim sta si bila tako podobna. Kruta, odsotna, odločna in prepričana v svoj prav. Theovo srce se je kasneje nekoliko omehčalo, ona pa očitno še ni dobila priložnosti in dejansko je bilo tako bolje. Ne bi bilo potrebe po tem, da tujce prosjači za svoje reči, ne bi bilo potrebe po tem, da komajda zadržuje solze, ob tem ko, osebi, ki ji je prav malo mar zanj in njegovo življenje, razlaga kaj se je pravzaprav zgodilo. Bil je strt in vprašanje je bilo, kdaj se bo spet lahko pobral na lastne noge in postal tisto, kar je nekoč bil. Človek trdne volje, neomajen in dejansko precej zabaven, ko je za to sploh našel čas. »Ja, ja, saj vem, ni moje stanovanje, tvoje je, zdaj je tvoje,« je zblebetal tisto, kar je verjetno hotela slišati. Da ga iz navedenih razlogov, ne bo več videla. Da se bo pobral čim zatrdno ve, da ni ničesar, kar bi mu lahko olajšalo prebolevanje. No, ali pa ga morda zgolj še otežilo. Morda bi moral zgolj položiti prvih par ženskic, ki mu prečka pot, eno, dve, mogoče pet in tisto, kar sta imela z njo, bi avtomatsko zdrsnilo v pozabo. Morda res. »Ne, ne, saj že grem. Nobene potrebe po streljanju ni, ampak lahko bi jo pa vrneš. Saj veš, tisto kar držiš v roki. Moja je.« Ja, bila je njegova in Cynthia jo je morala izmakniti, da je z njo pokončala tistega idiota. Pravzaprav je sploh ni poznal tako dobro, mogoče tisto dekle iz kavarne, ja, njo je poznal, toda njenega najnovejšega jaza ne, zagotovo ne tako dobro.

Bil je živčna razvalina. Dobesedno. Pred tedni si ni predstavljal, da bi na smrt bližnjega odreagiral na tak način. Pravzaprav bi se verjetno ob smrti svojega fotra veselil bolj kot ob zadetku na lotu, ob njeni … njeni smrti pa je bil popolnoma skrušen. Sesedel se je na kavč, česar rdečelaska pred njim gotovo ni pričakovala in obraz zakopal v dlani. Ni jokal. Ne spet. Je pa razmišljal o tem kako naj reši nastalo situacijo. Kako za vraga naj pozabi na stvari, ki se nikoli niso zgodile in se verjetno tudi nikoli ne bi. Kako naj se zave, da četudi bi ostala živa, nikoli zares ne bi bila srečna. »Si že kdaj bila v podobni situaciji?« je načel. Morda iskanje tolažbe v človeku s pištolo ni bila najboljša ideja, toda v tistem mu je bilo prav malo mar. Pa naj ga ustreli. Pa naj si umaže še edino čisto površino v stanovanju. Njemu je bilo prav. Tako ali tako nekega hudega razloga za življenje ni imel več. Jah, že res, da ga je čakalo cel kup opravkov, da je bil mafiji dolžen huje kot turška vlada in da verjetno z njegovo smrtjo ne bi bili preveč zadovoljni, ampak če se je to imelo zgoditi, naj se vsaj zgodi tam, kjer je umrla ona. »Ti je že kdaj kdo umrl?« je zasolzene oči uprl vanjo in se šele tedaj zavedal, da pištole ne drži več v višini njegove glave. Je bil čisto zares vreden takšnega usmiljenja? Kdaj za hudiča je postal takšna mevža.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Sre Maj 22, 2013 11:52 am

tag, theo smitten

note: mali kjutek! :3

zdaj se je na njenem obrazu izrisala sled bledega nasmeška; rekel je točno to, kar je želela, da reče, in najbrž se je tega dobro zavedal. krasno; saj je bilo vseeno - krasno. prvo točko skupnega razumevanja sta torej osvojila, naslednja pa je bila, da ga spravi iz svojega stanovanja, preden se mu znova odpelje in sklene, da bo uničil še preostanek njenega neurejenega gnezda. njen nasmešek se je ob njegovih naslednjih besedah dodatno razširil. "nisem neumna," je prizanesljivo zamrmrala in znova nekoliko nagnila glavo, kot bi ga s telesno govorico skušala povprašati, če misli popolnoma resno. "nimam ti namena predati pištole, samo zato, da boš lahko mojo lastno grožnjo uporabil proti meni." bolj jasno bi skorajda težko povedala, da ga bo počila, če se bo odločil storiti kaj nepričakovanega in niti najmanj ni dvomila, da bi sam naredil enako, če bi bil on tisti, ki bi v rokah držal revolver. prijalo ji je - v rokah držati tako močno orožje, namreč. zdaj zagotovo ne, a iskreno je dvomila, da mu ga bo sploh kdaj vrnila.

potem pa se je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega, nepotrebnega, celo neželenega; tip se je zložil po tistem usranem kavču, kot da bi mu zmanjkalo volje do življenja ali do pregovarjanja, preprosto zabubil se je na svoje mesto in obraz zakopal v dlani. namrščila se je; dlan, v kateri je držala revolver, se je spustila še malo. zdaj več ni bil na muhi in vedela je, da s tem lahko škoduje samo sama sebi - a kaj, ko je bil patetičen prizor pred njenimi očmi nekaj, česar zagotovo ni pričakovala. nazadnje je njena roka omahnila ob njeno telo; pogleda pa še kar ni odmaknila od nenavadnega moškega, ki je bil na robu solza. ni bila tip človeka, ki bi dal veliko na sentimentalnost, nostalgijo - čustva v vsesplošnem - in vendar si je morala priznati, da ni tako okrutna, da bi ga usekala še enkrat, ko je čisto na tleh.

iz njega se je izvil ranjen glas, ki je spraševal po njenih intimnih izkustvih; teh vsekakor ni imela namena deliti z njim, z neznancem, ki ni spadal v njeno osebno sfero. molčala je in ga opazovala, čelo se ji je čedalje bolj gubalo, ko ni imela niti najmanjšega pojma, kaj naj bi mu rekla. ne bo govorila o sebi, to je bilo gotovo, ne bo paktirala s tem neznancem, tudi to ji je bilo jasno - in kljub temu, da je skušala držati izredno distanco, je hladen led okrog njenega srca počasi popuščal. samo za sekundo, morda. samo za trenutek, v katerem se je pred njo izrisal obraz človeka, ki je izgubil edino, kar je v življenju potreboval. kako so bili lahko tako neumni? navezati se na nekaj minljivega, na nekaj šibkega, nestabilnega.. to je bil najbolj bedast korak, ki ga je človek lahko naredil v svojem življenju. o moj bog, ji je naveličano odzvonilo v ušesih, kar je pospremila z glasnim vzdihom. "ta svet ni za šibke," je končno vendarle spravila iz sebe, ko se je s počasnimi koraki napotila preko dnevne sobe in se naslonila na nizek predalnik ob steni nasproti njega. bila sta oddaljena, kaj, tri metre, kaj takega. zrla je v oči obupa, v oči čiste žalosti, in morda se je je za trenutek vendarle dotaknila; a tega ni imela namena pokazati. "ne vem, kdo je bila tvoja.. prijateljica," je končno zamrmrala, ko druge besede za žensko, ki je nekoč tu živela, ni našla, "ampak če se je morala ubiti, ni spadala v ta svet. ta svet je zloben in okruten in imeti moraš prekleto trdo kožo, da ga preživiš." za trenutek je premolknila, nato pa izrekla nekaj, kar je vedela, da bi ga utegnilo razburiti - a je bilo istočasno še kako resnično. "tvoja prijateljica je izbrala najlažji pobeg."

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Ned Maj 26, 2013 2:03 pm

tag, lainey smitten

Morda le ni bil človek z najmočnejšo voljo, se je počasi začel zavedati, ko je nemirno obsedel na njenem kavču. Tu se je počutil tako zelo domače, po drugi strani pa prekleto tuje in nezaželeno. Zdaj s pištolo sicer ni več predstavljala večje grožnje, je pa še vedno zatrdno vedel, da njegove Cynthie nihče ne bo mogel zares nadomestiti. Če je pred časom še upal, da bo to stanovanje lahko kupil on, je bilo to sedaj nedosegljivo dejstvo, če je upal, da bo morda naletel na človeka, ki bo kopija njegove svetlolaske, je udaril še za odtenek bolj mimo. »Kot, da bi si drznil ubiti nekoga sredi belega dne. V njegovem lastnem stanovanju, v pofukanem bloku s sosedi, ki bi verjetno ob slišanih strelih poklicali policijo. Si res lahko še bolj neumna?« je naenkrat ves bes dobesedno planil iz njega, kot da bi se nekje v njegovi notranjosti nabiral tako zelo dolgo in sedaj preprosto eksplodiral. Kot da bi bilo to edino, na kar je še čakal, na odrešenje, na sprostitev vsega hudega, s čimer se je bil prisiljen spopasti – pa niti ne toliko po njegovi lastni volji. Ni se hotel zaljubiti, ne, niti slučajno. Vedno je računal na to, da bo do konca življenje ostal sam, se tu in tam zavlekel v posteljo s kakšno prostaško deklino, in na sploh seksal kot zajec z vsem kar prileze mimo; nikoli pa si ni mislil, da bo dejansko objokoval smrt dekleta, ki bi mu prav hitro utegnila postati več, kot si je kdajkoli predstavljal.

»Ti že veš a ne?« ji je namenil pogled izpod čela, ko mu je tako enostavno navrgla dejstvo, da ta krut svet ni za šibke. Seveda ni. Gotovo ni. Tega se je prav dobro zavedal tudi sam, toda Cynthia ni bila šibka. Ne, niti slučajno ni izgledala šibka, ko je tako odločno podirala vse stereotipe o krhkih dekletih, katere obraz je kazala navzven. Ja, morda na začetku, toda s časom je vse to zares bila le še krinka, vsaj takšen občutek je dobil, ko si ga je takrat tako poželjivo privoščila sredi gozdnih tal. »Ja, ja, samo prijateljica. Ki se verjetno obrača v grobu, vedoč da je njeno stanovanjce pristalo v krempljih nekoga tako ravnodušnega in jah, precej neurejenega kot si ti,« se je počasi celo vračal nazaj v svoje telo, nazaj tja kamor je dejansko spadal. Moral bo pozabiti na vse kar se je dogajalo v preteklosti in razmišljati od prihodnosti. Morda nikoli več ne dobi priložnosti za nekaj tako pristnega, kot je bilo tisto z njo, toda v tem je vendarle čar življenja. Kako poetsko razmišljanje, ampak vedel je, da v tem mora biti tudi nekaj resnice. »Boš srečna, če odidem? In se nikoli ne vrnem več? Čeprav obljubiti ti ne morem ničesar, nenazadnje imaš nekaj mojega,« je pomignil proti kovinski stvarci, ki jo je še vedno tesno stiskala v dlani, potem pa se počasi postavil na nogi. Vsekakor precej nenavadno srečanje, nabito s hudičevimi čustvi, za katera nekaj časa sploh ni vedel, da obstajajo. »Cynthia ji je bilo ime. Tej psiho kuzlici, za katero srčno upam, da te bo strašila dokler se ne spokaš tja od koder si prišla.«

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Pon Maj 27, 2013 8:26 am

tag, theo smitten

samo skomigniti je uspela z rameni, ko jo je tako prepričano zavrnil; sama je verjela v nasprotno, sama je verjela, da bi jo prav zlahka pospravil in izginil, še preden bi kdorkoli karkoli posumil. prav zaradi te ignorantskosti do sočloveka ji je bilo to veliko mesto tako pri srcu, kolikor ga je pač v tem kratkem času uspela spoznati. nihče ni nikomur skakal v zelje, nikomur ni bilo mar za nikogar, to je bil točno tisti okoliš, ki ga je potrebovala. to je bil njen svet, svet, v katerem je morala poskrbeti zase, brez da bi se v to vtikal kak pretirano zainteresiran sosed. glede na to, da po prvem strelu, ki je odjeknil, ko ga je skušala pred minutami prestrašiti, ni bilo nikogar, je močno dvomila, da mu ne bi uspelo; a kakopak ga ni imela namena podžigati, svoje življenje je bilo takorekoč edina stvar, ki se je je še oklepala.

znova je molčala, ko ji je vrnil s sarkazmom; bila je naravnost neumna, da je sploh nasedla tej mučeniški točki, ki jo je pripravil, to bi morala vedeti že od začetka. nikoli se ji ne bi smel.. zasmiliti. bil je vlomilec, bil je prestopnik na zasebni lasti, s katero je imel pred nedavnim sicer zgodovino, a zanimanje za le-to je v njej skopnelo kot lanski sneg. o bog, popolnoma vseeno ji je bilo, ta trenutek pa res. v njej je narasla vročica; nikoli ne bi smela biti tako neumna, da je odmaknila pištolo. prekleto. "o bog, prizanesi mi z lekcijo o mojih gospodinjskih sposobnostih," je naveličano zavila z očmi, sploh po zavedanju, da je polovico urejanja in pospravljanja zdajle povzročil on, ko je tako veselo razjebal komplet kozarcev in ji steklo raztresel bolj ali manj po slehernem kvadratnem decimetru dnevne sobe. "presrečna bom," je odločno prikimala in se še sama vzravnala, nato pa z revolverjem v desnici pomignila proti priprtim vratom na koncu hodnika, ki so vodila iz njenega življenja. ne, pištole mu še vedno ni bila pripravljena vrniti; dobil jo bo, če se morda še kdaj srečata, sicer pa lahko vzame pot pod noge in si poišče novo. narobe je nastopil, da bi lahko vsaj za trenutek pomislila, da mu bo vrnila nekaj, kar mu domnevno pripada.

"očarljivo," je znova zamomljala z naveličanim tonom, mu še enkrat pomignila, naj se sprehodi v smeri, iz katere je prišel, navsezadnje pa mu je sledila preko dnevne sobe proti izhodu. cynthia. to je torej življenje, ki ga je prevzemala. življenje psiho kuzlice z imenom cynthia, ki se obrača v grobu zaradi njene nesnage - in nedvomno zaradi živčnega zloma, ki ga (najbrž dnevno) doživlja njen.. partner. bivši partner. morda bi morala fukati z njim, samo iz principa; da bi videla, če se bo duh cynthie res spustil iz neba ali dvignil iz pekla in jo pahnil v večne muke. obstala je pri vratih, dokler ni ta nezaželen neznanec stopil ven, na hladen hodnik. nekaj časa je preprosto obstala, njen pogled na njegovih očeh.. potem pa je z roko prijela za kljuko vrat in jih počasi potisnila predse, da so se zaprla; in jih navsezadnje tudi zaklenila, preden bi ji utegnil udreti še kak norec. pištolo je znova odložila na pult, odkorakala naravnost do omare in si nalila konkreten kozarec rdečega vina. o bog, kako prijetno depresivno je bilo življenje v filadelfiji.

- - fin