entrance

Naslov sporočila: Re: entrance Sob Maj 11, 2013 4:26 pm

tag; the team :3
note; yeah this is crapy start from me. will get better.

stopala je proti sedežem prve poroke, ki se jo je udeležil, odkar je njena pridobila svoj tragičen konec, ter so ji poroke predstavljale osovraženo stvar. iskreno je lahko rekla, da je poroke sovražila in bi se najraje v cerkvi prikazala v črnini in obujala spomina na neala, kakor pa nazdravljala sreči drugih, ki se bodo lahko poročili brez da bi držali mrtvo osebo v naročju. tako pa je bila oblečena v oprijeto modro obleko in pod roko držala gabriela, ne glede na to kako zelo neprijetno se je počutila od zadnje situacije med njima, ter je morala trikrat zapreti oči in jih ponovno odpreti, da je misel na večer pregnala in se je lahko v miru usedla v srednjo vrsto in globoko zavzdihnila, ko se je pričela glasba in je ženin že srečno gledal proti nevesti v belem. kje pa je bila sedaj ona ? sedela je tu, z gabrielom ob strani, morilka in kriminalka, ter senca tistega kar bi morala biti, ko bi tudi sama tako stopala proti nealu. nehote in nezavedno je segla proti temnolaščevi roki in jo stisnila vedoč da bo razumel na kaj cilja in kakšno stisko čuti. najraje bi se takoj pobrala ven in počakala do dela, ko se vsi odpravijo na zabavo, da bi se lahko vsaj napila na tuji način in pozabila zakaj sploh je tu. obred se ji je vlekel in z vsako minut je stisk njene dlani bil toliko večji, ker je tesnoba v njej prav tako naraščala in je bila popolnoma predana tistim občutkom, ki so se nahajali v njej. njene misli pa je predramilo ploskanje in vzklikanje in ni trajalo niti sekundo, da se ni že dvignila na noge in se zmuznila mimo gabriela proti izhodu, ker je hotela biti čim prej zunaj in se rešiti situacije v kateri se je nahajala, a se je s tem zaletela v neko drugo postavo in prepoznala je marca. » marc, « ga je neprepričano pozdravila in začutila prisotnost gabriela za seboj in poleg policista se je naslikala še deloma poznana ženska postava, ki se je prilepila nanj. očitno je še on našel svojo srečo, ko je ona tavala po svetu, kakor izgubljena duša. prekleto. » neznano dekle, « je pozdravila še njo z nasmeškom na obrazu in se odločila samo izginiti za mladoporočencema, ko je poleg nje stopal gabriel in ji je pogled vseeno radovedno uhajal marcu, ki je stopal nekje korak ali dva za njima.

bila je že skoraj na prostosti od kraja, ki jo je dobesedno mučil, ko je nenadoma odjeknila eksplozija. sienna se je ustavila na mestu in iz sebe spravila manjši krik, ter se ozrla nazaj, kjer jo je že veliko bližje čakal obraz marca, ki je skoraj kričal po tem naj se čim prej spravi proti izhodu, dokler se lahko in v slednjem trenutku je skozi val dima poskušala poiskati še gabriela, ki ga je hvala bogu našla in se oprijela njegove roke, a jima rešitev ni bila usojena, saj so se oboki zrušili na njih in jim omogočili prehod. » prekleto, « je zavpila, ko se je dim polegel in se je lahko prepričala, da so bili ljudje okoli nje živi. » ste vsi v redu ? « se je slišalo najbolj jasno vprašanje, ki je prišlo iz nje v tihem in tresočem glasu. je lahko ena poroka z njeno udeležbo minila brez katastrofe ali ji je nekdo tam zgoraj praktično govoril, da ji nekaj takega ni in ji tudi ne bo usojeno ? prej neal in sedaj so bili v nevarnosti pravzaprav vsi. navsezadnje kdo ji je lahko zagotovil, da se bo sploh rešila ? nihče.

Naslov sporočila: Re: entrance Sob Maj 11, 2013 5:18 pm

tag, sienna, marc & gabriel smitten

iskreno, bila je tisti tip človeka, ki je spadal vsepovsod drugam, kot pa semle, zdajle. v cerkev ni vstopila skorajda nikoli in četudi ni čutila prav nobene zamere do verovanja - navsezadnje je imel vsak pravico verjeti, v kar želi, moliti, kjer želi in si lajšati bremena na duši na način, ki kar najbolje ustreza njegovemu značaju - toda počutila se je neprijetno, ko je kot majhna srnica stopicljala za marcom skozi ogromna vrata veličastne stavbe. ni vedela, kako naj bi se človek na takem kraju obnašal, zato je preprosto sledila zgledu ostalih. nekaj obrazov tukaj je prepoznala, a govorila ni z njimi; največ, kar je storila, je bilo morda to, da je komu pokimala, ko se je z očmi srečala z njimi. čimbolj neopazno, kajti zares si ni hotela, da bi jo marc spraševal, kdo so ti ljudje. kdo neki bi lahko bili? njena družba je bila obema povsem jasna, a o tem se ni imelo smisla prerekati. strah jo je bilo, da bi lahko - po tem, ko se je do marca obnašala kot popolna trapa - še najmanjša stvar znova nagnila tehtnico. želela si je ostati srečna ob njem.. tako ali tako ni bila dobra v takovrstnih kratkih klepetih.

potem sta se zakonca - poznala ni ne enega, ne drugega, menda je bila nevesta marcova sodelovka - poljubila in občinstvo je stik njunih ustnic pospremilo z bučnim aplavzom. takoj, ko so se prvi postavili na noge, je enako storila še sama; ujela je marcovo dlan in sledila sta toku, ki ju je odnesel proti vratom. prekleto, ta prostor jo je živciral, česar sprva ni pričakovala. ni bila takovrstno dekle; njen nasmešek je bil zlagan, tista urejena svetla oblekica prav tako, spran in le nežno naličen obraz jo je spreminjal v drugačnega človeka. komaj je čakala, da pride na zrak, odstopi nekaj korakov (pa pred tem, seveda, reče marcu, naj opravi svoje, da se bo sama samo malce izmuznila) in si prižge tisto prekleto cigareto, po kateri je hrepenela, odkar je vstopila v ta hladen in nepoznan prostor.

na poti je začutila, kako je marca nekaj zadržalo; obrnila se je in se iz oči v oči srečala s svetlolasko, ki se ji je zdela nekoliko znana.. je bila morda nekoč del tolpe? rahlo se je namrščila, ko ji je namenila tako velikodušen pozdrav, in pokimala ji je, čeprav se ji nikakor ni priljubila. lahko bi.. iztegnila roko in se ji predstavila. a če je ni zanimalo, koga ima pred seboj, se tudi georgia ni imela namena predstavljati. navsezadnje se je nasmejala in z gesto glave pozdravila še moškega, ki je bil več kot očitno spremljevalec svetlolaske. navsezadnje jih je pritisk ljudi iz ozadja prisilil v hojo naprej, zato je bil ves pogovor prekleto klavrn; in ko so bili dobesedno na vhodu, je nekaj prekleto usekalo in še preden bi se utegnila obrniti v smeri zvoka, je pričel po tleh odpadati omet, nekaj koščkov.. in temu je navsezadnje sledilo še nekaj konkretnih kamnitih plošč, ki so jo zrušile po tleh. čutila je, kako je izgubila marcovo roko, ko ji je po glavi priletelo nekaj prekleto težkega. na tleh je bila v pičli sekundi; bila je na robu zavedanja. skušala se je premakniti, a bila je povsem nemočna. nekje v odročni daljavi je zaslišala glas tiste ženščine, ki je prej ustavila marca, a besed ni bila sposobna razbrati. »marc..« je zastokala v bolečini; pogled pred njenimi očmi je bil zamegljen, morda od udarca po glavi, morda zato, ker so se ji od mešanice presenečenja in bolečine v očeh nabrale solze.

Naslov sporočila: Re: entrance Ned Maj 12, 2013 11:37 am

s kotičkom očesa je lovil drobceno rjavolasko, ki je stala ob njegovi strani. ustnice so se mu vztrajno vihale v nasmešek ob pogledu nanjo. uspelo jima je, končno. po številnih padcih sta končno stopila z roko v roki v javnost; agent fbi-ja se je pokazal celemu svetu z drobno pripadnico tolpe v objemu. po dolgem času je bil spet srečen, tako prekleto srečen. in zaljubljen, predvsem to. resda se je sicer bal izpovedati vsa svoja čustva, ko mu je pa enkrat zaradi majhne napakice že zdrsnila iz rok, ampak vedel je, da rjavolaska ve kaj čuti do nje. to ji je namesto z besedami pokazal z vsemi malenkostmi in nežnostmi, v katerih jo je utapljal. nežno je stiskal njeno dlan skozi celoten obred, katerega je izkoristil, da vsem pokaže svojo ljubezen, vsake toliko časa ji namenil nasmeh in lahkoten poljub na lice. vedel je, da nihče od njiju ne sodi tja, da nista bila ustvarjena za črne suknjiče in svečane obleke ter da niti slučajno nista ustrezala visoki družbi v kateri sta se znašla. ampak on se je zabaval med opazovanjem bogatih zavaljenih snobov in piskajočih starih žensk, ki so mislili, da so toliko boljši od njega. v tistem trenutku bi ga lahko nekdo sredi cerkve ozmerjal in spravil na tla, pa bi se še vseeno pobral in nasmehnil. imel je njo.
takoj po poljubu svoje sodelavke, katere v bistvu sploh ni poznal, in njenega novega moža, je vstal in potegnil za seboj še georgio. obred bi bil lahko še tako zanimiv, pa bi ga dolgočasil, da dejstva kako prekleto so ga motile cerkve, sploh ne omenjamo. naredil je nekaj dolgih korakov v upanju, da se mu bo uspelo izogniti množici, ki je začela vstajati in riniti proti izhodu, vendar ga je val ljudi obkrožil v le nekaj trenutkih. presneto, ljudje. nikoli jih ni maral in verjetno jih tudi nikoli ne bo. s prosto dlanjo je razdraženo zakopal v svoje lase, ko je vanj priletela drobna postava. »sienna,« se je nasmehnil, ko je prepoznal svetlolasko in si dovolil prisloniti poljub na njeno lice. lagal bi, če bi rekel, da ga ni njena navzočnost razveselila; navsezadnje je stala pred njim njegova prijateljica… in pa končno je srečal tudi nekoga, ki ni bil prekleto zadrt in zavaljen snob. pokimal je tipu poleg nje, očitno njenemu spremljevalcu, nato pa sledil toku ljudi, ki ga je potisnil naprej še preden bi lahko seznanil dekleti. naredil je dolg korak prek stopnice, ki ga je ločevala do svežega zraka, ko je prijetno mrmranje množice prekinil glasen pok. sranje. mehka dlan, katere se je tako silovito oprijemal, je zdrsnila stran, drobcena rjavolaska se je izgubila v oblaku dima in kupu padajočega kamenja. naredil je korak v njeno smer, a ravno takrat je nanj priletel del porušenega stebra. njegovo telo se je skrčilo v bolečini, ko je pristal na tleh. potreboval je kar nekaj trenutkov, da je sploh dojel kam ga je zadelo; njegova desna noga je ležala pod težkim kamnom, ki je povzročil nekaj ogromnih ran. pizda. tih glas njegove ljube, ki je morala ležati nekje blizu, ga je šele pripravil, da se je dvignil na komolce in uprl vso svojo moč v premikanje kurčeve skale. »prihajam, mala.« njegova noga je utripala od bolečine, vendar se mu je vseeno uspelo nekako privleči do negibne postave. tiho je zastokal, ko jo je zagledal tako nemočno, vendar vseeno uspel na ustnice priklicati šibek nasmeh. »vse bo v redu, georgia,« je z dlanjo nežno segel proti njenemu obrazu in jo poljubil na potno čelo. obrisal je solze, ki so silile iz njenih oči. »tukaj sem,« je tiho zašepetal in se oprijel njene dlani ter s pogledom zaokrožil prek njenega telesa, ki je ležalo v kupu ruševin; kos pozlačenega kamenja, verjetno del okrasja s stebrov, jo je ukleščil pod seboj. »sienna, pomagaj!«

Naslov sporočila: Re: entrance Čet Maj 23, 2013 7:58 pm

sienna, georgia & marc, smitten3

od bratove poroke, ki se je končala vse prej kakor lepo, se ni udeležil nobene več. preprosto je po tistem, ko se je pravzaprav zavedal, kaj se je zgodilo prepričan, da bi se mu pred očmi vrtel tisti en in edini znan film – tisti iz bratove poroke, vse strele bi zopet slišal, čeprav jih ni bilo in zopet bi videl njegov padec v siennino naročje, pa čeprav je bil prepričan, da se to ne bo znova zgodilo. pa kljub temu. ni se mogel, ne zares, otresti tega občutka, da bi se vse skupaj ponovilo, kljub temu, da je bilo jasno, da zgodba ne bo enaka, da bo ta poroka preprosto imela lep konec in vse drugo, vendar kljub temu ga je vztrajno stiskalo pri srcu. prav tako pa se mu je slika brata vztrajno prikazovala pred očmi in res se je moral prisiliti, da jo je odgnal, da mu preprosto ni uničilo še tisto malo volje, ki jo je imel, da se je na vse skupaj spravil. ah, saj se ne bi zares, če ne bi bilo sienne. zares ne. ostal bi doma ali v službi ter se zaposlil bog ve s čim, tako kot je delal vse ostale dneve v tednu. dokler ga ni tokrat prosila svetlolaska, da odide z njo in ne glede na to, da mu je vseeno bilo hudo na vse skupaj se spraviti, sploh zaradi spominov, vendar kljub temu je. preprosto za voljo nje, moral je, druge možnosti si niti ni hotel dati. preprosto ji je hotel ustreči, ne glede na vse, ji dokazati, da si tudi sam želi najti bratovega morilca in kar je najpomembnejše – ji preprosto stati ob strani. to je bilo tisto, kar si je ne glede na to, kakšno je bilo razmerje med njima, kaj je pravzaprav postala, bilo potrebno in definitivno je bil to pripravljen storiti brez odlašanja. sicer se je zavedal, da bo njun odnos malce nenavaden po… hja, po tisti skupni noči, vendar kljub temu. bo že prezrl to dejstvo. tako sta sedela v eni izmed klopic v cerkvi ter tu in tam je dvignil pogled proti ženinu in nevesti, nato pa sklonil. zares je sovražil dejstvo, da se mu je tako vztrajno prikazovala slika brata na vsem tem, vendar hja, saj bi mogel pričakovati, kaj pa drugega. njegove misli je odrinila sienna s stiskom njegove roke ter za hip je pogledal navzgor proti njej, vendar ni ujel njenega pogleda – je pa kljub temu vedel kaj to pomeni in v hipu ji je stisk vrnil. ni se motil, vedel je, da ga bo potrebovala in v tem trenutku je bil prepričan, da je kljub vsemu storil pravilno stvar. ni vedel koliko časa je vse to skupaj trajalo, vedel je le, da ob tem ni spustil njene roke, niti ni imel želje, da bi jo. tu je bil, ker ga je potrebovala in imel je namen temu služiti. vendar pa, kakorkoli je bilo, vidno si je oddahnil, ko je bilo vsega skupaj konec in več kot zadovoljen, da je v bistvu vse skupaj tako bolj kot ne mirno prenesel, se odpravil skupaj s svetlolasko ven. za trenutek je obstal, ko je pozdravila neznan hm, par ter jima tudi sam pokimal v pozdrav in se odpravil naprej s svetlolasko. zamišljen v lastnih mislih, pa se ni zavedal, kdaj se je zopet zgodila tragedija. zopet. namrdil se je ob poku ter še preden bi se zavedal se je obok zrušil, vendar ob tem je avtomatsko prijel siennino roko - ne bi si odpustil, če bi jo sedaj izgubil. vendar pa kakorkoli je bilo, bili so ujeti. zakašljal je od dima ter čutil hudo bolečino v trebuhu - očitno je že nekaj padlo nanj, vendar ni se s tem obremenjeval, ni bilo časa, ljudje so potrebovali pomoč. čeprav še narahlo slaboten, zaradi stanja, v katerem je bil, se je spravil na noge. pogledal je proti sienni. »jaz sem. in ti...« je že zamrmral, ko je zaslišal temnolasca, točno tistega, katerega je svetlolaska prej pozdravila, zaklicati na pomoč. v hipu se je tudi sam ponudil, zgolj zato, iz samega nagona, da more pomagati ljudem. »daj, umakni to« je zamrmral proti njemu ter pomignil sienni naj pomaga rjavolaski. zadeva definitivno ni bila zavidanja vredna in potrebno jo je bilo čim prej spraviti iz tega. »prekleto,« je še zaklel, ko se je zavedal, da je ne glede na to, kako je upal da ne bo, se še ena poroka prav grdo končala. očitno mu res niso bile naklonjene, nikakor.

Naslov sporočila: Re: entrance Pet Maj 24, 2013 4:26 pm

tag; the team :3
note; yeah this is crapy start from me. will get better.

bila je izgubljena. krik, pok, naglica in šok, jo je tako močno spominjal na njeno lastno poroko. vedela je da se mora zbrati in rešiti sebe in rešiti gabriela, a nekaj v njej je bilo kakor okamnelo. iz transa jo je prebudil šele gabrielov glas in bila je pripravljena reči da je dobro in naj ne skrbi, ko je njeno pozornost pridobil krik temnolasca. globoko je zavzdihnila in poskušala ga locirati, ko je njen pogled padel na telo njegove spremljevalke, ki je bila ukleščena pod ruševinami, ki so bile posledica poka, ki je odjeknila pred sekundami. » tu..tukaj sem, « je dejala in se postavila poleg njega, da bi se prepričala ali je dobro tudi on in na prvi pogled ji je deloval. stal je in dihal, to pa je bilo edino pomembno. odzvala se je na namig gabriela naj se sama posveti dekletu in njenemu stanju medtem ko bosta ona dva poskušala dvigniti kamenje z njenega telesa in kasneje vse spraviti stran. šele takrat pa je sama resnično izgubila rdečo nit. ležala je ob na videz znanemu dekletu in jo praktično držala v svojem naročju in v glavi se ji je nenadoma odvila slika in pred njo ni več videla ženske, ampak moškega katerega je ljubila. neal. nekajkrat je pomežiknila vedoč da se ji popolnoma meša in se ji spomini vedno znova vračajo na plano, ter da njej jok in odmaknjenost sedaj ne bodo pomagale. vendar to ni pomagalo. bila je ponovno vkopana in četudi je pogled premaknila v oba moška, ki sta se trudila z ruševinami, je bilo kakor da sploh ni bila tam. v njeni glavi je vladala samo njena poroka in bledičen pogled je bil usmerjen v vse. razumela je da morata ona dva pomagati, a sama ni vedela kaj naj sama s seboj in dekletom poleg nje. » si..si dobro ? « je trapasto pogledala proti njej in se namrščila, vedoč da mora odmisliti svojo preteklost in se usmeriti na sedanjost in dokazati da bo delovala v situaciji kakor ariella in ne kako sienna. sedaj res ni potrebovala tiste jokajoče svetlolaske, ki je izgubila zaročenca, ampak močno in trdno žensko, ki bi bila sposobna od vsega besa v njej premakniti še celotno cerkev in ne samo stebra, ki je držal svetlolasko ukleščeno.
» bosta kaj naredila ? « je živčno spravila iz sebe in pogledala sedaj k marcu in sedaj k gabrielu. pravzaprav ni vedela niti kam naj več sploh gleda. dekleta ni poznala, za gabriela jo je skrbelo in prav tako za marca. ne glede na njune prepire in vse skupaj, ne bi prenesla da se mu karkoli zgodi. ne zaradi nje. ne zaradi dogodka in še manj zaradi neke tolpe ali mafije, ki se je odločila spraviti na novopečena zakonca. kdo drug bi ju sicer tako zelo sovražil ? kdo bi sicer sovražil tako močno neala, da bi ga hotel navsezadnje tudi ubiti ? ona, ker je bila del vsega tega, a ne direktno. spet ji je pogled ušel proti fantoma in pri tem je ob pogledu na marca opazila njegovo ranjeno nogo. » marc, tvoja noga ! « je vzkliknila ne da bi razmišljala kako bi lahko s tem bodisi razburila deklet poleg njega in kako zelo bi njo lahko zaskrbelo ob vsem tem. » krvaviš, « je očitno pripomnila in si spet namrščila čelo ob vsem skupaj. dvignila se je in stopila do gabriela, ter mu odvezala kravato z njegovega vratu in se sklonila proti marcu, ter poskušala rahlo presekano blago hlač še dodatno raztrgati, da bi lahko videla kam ga je zadelo. obvezala ga je in močno stisnila vozel, ter nato stopila med oba. » še enkrat gremo. tokrat z mano, « je dejala in se čisto sama pri sebi nasmehnila, ko je končno dobila situacijo v svoje roke in je vedela kaj dela, čeprav ji vse skupaj niti malo ni bilo všeč. oprijela se je stebra in ga dvignila, pri tem pa se ni ozirala na bolečino v njenem telesu.

Naslov sporočila: Re: entrance Pon Maj 27, 2013 9:08 am

tag, sienna, marc & gabriel smitten

lahko je odprla oči, a pred njimi so se izrisali samo obrisi. morda je prejela kak kamen po glavi ali kaj takšnega, v tistem trenutku je bila predaleč, da bi lahko o tem razmišljala trezno. zdelo se ji je, kot da se nenehno bori z izgubo zavesti; stiskala je zobe, stiskala je pesti, ki so se ji zdele tako daleč od njenega telesa, nohte si je na tej točki najbrž v roke zarila do krvi. bilo jo je tako strah, kot je ni bilo še nikoli, pa ni šlo za nekaj vsesplošnega. v njej je kričal tako zelo egoističen strah, da ji je to samo zavedanje privedlo nove solze v oči. mar ji je bilo samo zanjo in za marca, ki ga je uspela zaslišati v daljavi. ni razumela njegovih besed, bila je kot na.. kot na eju, bila je nekje v oblakih in vse okrog nje je bilo iznakaženo, samo občutek je bil drugačen, kot ga je bila vajena iz svojih zlatih dni. njeno srce je besno udarjalo ob stene njenega prsnega koša, grozilo s tem, da ga bo predrlo in izskočilo iz nje; o bog, kakšna panika jo je prevzemala, ko ni bila sposobna razločiti glasov, ki so jo obdajali.. njena ušesa so polnili najrazličnejši kriki, en bolj daljen od drugega.

nekdo jo je dvignil v naročje in velika dlan je iz njenega obraza pričela birsati solze in zdelo se ji je, kot da bi bil lahko to marc in znova je odprla oči, a pred seboj je lahko videla samo temno silhueto, ki se je sklanjala nad njo in jo skušala ohraniti pri zavesti. »marc..« je znova zastokala, ker ni bila prepričana, če je to res on, ali pa je morebiti že tako daleč, da vidi tisto, kar pač želi videti. njenega ljubega, ki jo hoče oskrbeti, ko pa v resnici morda to ni on.. potem so jo roke izpustile in za nekaj trenutkov je bila znova sama, nato je ob sebi zavohala vonj po vrtnicah, tako opojno so dišale ženske dlani, ki so nerodno skušale poskrbeti zanjo. nerodno je zamežikala vanjo, zdaj se ji je zdelo, da je bila to svetlolaska, ki se jima je prej pridružila ob odhodu. zazdelo se ji je, da morda pričenja hipervantilirati, tako besno so se njena pljuča dvigala in spuščala. nikoli.. ni bila blizu takšne katastrofe. nikoli ni bila tako poškodovana, prekleto. nikoli se ji ni zdelo, da bo morebiti ostala pokopana pod cerkveno štukaturo, ki se je zrušila nanjo. kot kazen za njene grehe.

to je bilo, točno to je bilo; kaznovana je bila za vse, kar je storila, bog je poslal tole katastrofo nanjo. trznila je, ko je zaslišala besedi 'marc, krvaviš' in njen obraz se je zasukal v neznano smer, kot bi bila prepričana, kdo ve zakaj, da je njen ljubi tam, strah jo je postalo še toliko bolj. sama je bila.. o bog, bila je nesposoben otrok, on pa je bil tisti, ki je skrbel zanjo. ni mogel biti poškodovan tudi on.. kdo bo dvignil njeno majhno telesce in se prepričal, da je z njo vse dobro, če bo on poškodovan? tihe solze so se ji znova ulile po licih, eno od rok je uspela potegniti izpod kamenja in z njo seči k očem, da bi jih obrisala, med tem ko druge ni bila sposobna premakniti; bila je ukleščena pod nečim. in bila je sama; vsi so nenadoma izginili, njej pa se je zdelo, kot da izgublja stik z realnostjo. o bog, izgubila bo zavest. o bog. v trenutku, ko je bilo to zavedanje kristalno jasno, ji je za nekaj trenutkov na oči padla tema.