število prispevkov : 176 cash : 399 street reputation : 175 tvoja starost : 31 starost lika : 29 group : locals kraj rojstva : philladelphia, usa
Naslov sporočila: apartment C5 Sob Mar 09, 2013 4:58 pm
tag; saoirse :3
nagnil je glavo rahlo vstran, ko je stopil v notranjost stanovanja in se je njegov pogled v trenutku zasidral na odprto okno. nahajal se je v drugem nadstropju – vlomilec bi lahko zlahka splezal navzgor z nekaj spretnosti. hiter pregled okolice je povedal, da nikakor ni šlo za rop. vse stvari so bile na svojem mestu, blazine na kavču nedotaknjene, manjkalo na prvi pogled ni nič. morda je bil kriv jimmy in je za seboj pustil odprto okno, a le kateri policaj bi bil tak idiot, da bi kriminalcem dal odprto priložnost za kaznivo dejanje? zaprl je vhodna vrata za seboj, potegnil žabico na pravo mesto in zaklenil. zvok škrtanja ključavnice je predramil tišino in ostal edini zvok v prostoru. izjema je bilo zadušeno donenje glasbe iz sosednjega stanovanja. napravil je nekaj previdnih korakov naprej v center dnevne sobe, medtem ko so njegove oči begale od enega temnega kota do drugega. edini indikator vloma je bilo tisto okno, nobenega drugega dokaza ni imel, nobenega šuma, ki bi vzbudil njegovo pozornost. hitreje je stopil do okenske police in potisnil polkno na njegovo mesto, ga tesno zapahnil in zagrnil žaluzije. soba se je ovila v temo in niti blede luči mesta niso osvetljevale prostora. pazljivo je poslušal in lahko bi prisegel, da je zaslišal pridušene korake po preprogi v njegovi spalnici. hitro je stegnil dlan proti stikalu, da se je soba osvetlila v belo luč žarnice, v zadnjem hipu pa je zagledal temno silhueto švigniti za vrata njegove sobe.
kdorkoli je že bil v stanovanju, je sem prišel z določenim namenom in se načrtno skrival prav v sobi, ki je pripadala njemu. v mestu je bil zgolj teden dni, kar je bilo dovolj časa, da je lahko njegova vrnitev prišla na ušesa tudi napačnim ljudem. vedel je, kaj vse tvega, ko se vrača v rodno mesto. zlahka bi dobil pozicijo pri policiji kje drugje. spet prevzel delo agenta pod krinko in izkoristil svoj videz ne ravno pridnega mladeniča ter znova pridobival informacije iz kriminalnih vod. a na njegovo glavo je bila razpisana nagrada. večna hvaležnost irske mafije, če ga le počijo in spravijo s tega sveta. vedel je, kako zelo močna zna biti želja po maščevanju. morda ne iz prve roke, a preživel je dovolj časa v mafiji, da je vedel, kako stvari stojijo. stavil bi, da se v njegovi sobi nahaja nekdo z revolverjem v roki. kolikor hitro bo stopil skozi vrata, bo vsega konec. lahko bi tvegal in pobegnil skozi vhod nazaj ven, poklical sodelavce ali timothyja in si rešil glavo. toda zadnji beg je bil resnično zadnji. slej kot prej se bo moral soočiti z irskim srdom. ''res bi bilo lažje, če bi stopil sem in se soočil z mano iz oči v oči? kako strahopetno od tebe, da se skrivaš za prvim vogalom,'' je naglas spregovoril in presekal tišino na pol. počasi se je namenil proti vhodu v spalnico in pogled obdržal na nedotični točki v temi. ''te je poslal o'brien? opa, moja napaka. bolj težko glede na to, da je pod rušo, kajne?'' je nadaljeval in od podbojev odprtih vrat ga je ločeval le še korak. stopil je v temo in zaslišal tih pok varnostnega pokrivala znotraj revolverja. napadalec se je pripravljal na zadnje dejanje. en korak naprej in cev je bila tesno pritisnjena ob njegov tilnik in dvignil je dlani v zrak. vse bi bilo v najlepšem redu, če ne bi nemudoma prepoznal diha ob njegovi ušesni mečici. dih, ki je včasih zvenel plitvo, včasih pospešeno. nikoli pa ne nervozno kot sedaj, da je zmedeno izrekel ime s katerim ga je povezal: ''alannah?''
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Sob Mar 09, 2013 5:20 pm
imela je preprosto nalogo. to je bila trditev, ki si jo je svetlolaska vztrajno ponavljala, medtem ko so jo peljali proti cilju. preprosto nalogo. nalogo, ki je bila preprosta. na hitro je pokimala možem, ki so jo odložili, potem pa je temni avto izginil v noč in dvignila je pogled. vlom nikoli ni bil težka naloga. vlom je bil najbolj sproščujoč del vsake naloge, vsaj zanjo. in preostanek naloge? preprost. zajela je sapo, medtem ko je odrinila okno v stanovanje in se spretno kot mačka postavila na noge. to je bila naloga, ki jo je morala izpolniti ona sama zaradi neštetih razlogov, ki jih je poznala samo ona. nikomur ni zaupala, da se ji je srce za nekaj trenutkov ustavilo, ko je v njeno pisarno vkorakal eden izmed njenih zaposlenih in na mizo pred njo postavil datoteko, pojasnil vse, kar je bilo treba vedeti, ter nato vanjo uperil pričakujoč pogled. seveda je bilo jasno, kaj je vse skupaj zahtevalo. bilo je več kot očitno, kaj bi storil njen oče in to je bilo tisto, kar je morala storiti tudi sama. sicer bi njen oče nekoga poslal, ampak ob imenu in predvsem obrazu, katerega slika je bila v datoteki, je vedela, da je morala nalogo opraviti sama. brez zapletov in povsem samostojno. izdaja se je kaznovala s smrtjo – tako je bilo od nekdaj in navsezadnje je bila celotna ideja mafije dovolj pomembna, da se je to jemalo z vso resnostjo. zakorakala je po stanovanju, medtem ko je skušala umiriti svoje dihanje. na sebi je imela temna oblačila, ki so objemala njeno vitko telo in jo naredila skoraj nevidno v temi. opravila je domačo nalogo in zdaj je vedela, kam mora iti, da bo prišla v spalnico človeka, ki mu je tega večera morala vzeti življenje. pa ne da tega ne bi že kdaj storila ,ampak tokrat je bilo osebno. postavila se je za vrata v hipu, ko je zaslišala zvok ključavnice, v njeni dlani pa se je znašla pištola, ki je pripadala njenemu očetu. njegovo darilo. njegovo darilo, ki ga je zdaj morala uporabiti, da se je znebila človeka, ki je bil izdajalec. ker je bila to pač kazen za izdajalce. navsezadnje je bilo to pomembno, kajne? presneto, zakaj za vraga se je zdaj počutila tako… nenavadno? potem pa je zmrznila, ko je zaslišala njegov glas. nezmožna je bila česarkoli, samo stopila je v sence, medtem ko je čutila, kako se ji je srce počasi lomilo. je bilo kaj takšnega sploh mogoče? bil je vedno bližje in njeno dihanje se je spremenilo in nato skoraj zastalo, ko je bil v pasti in ko je prislonila cev pištole na njegov tilnik. samo pritisniti bi morala – bilo je tako lahko, tako otročje preprosto in ona ni zmogla. ni zmogla vzeti življenja temu človeku zgolj zato, ker jo je prepoznal. nenadoma je potegnila pištolo nazaj, jo potisnila v žep in še preden bi se sploh zavedla, kaj počne, je stala pred njim v temi in ga objemala. ni si mogla pomagati, niti pomotoma ga ni mogla kar ustreliti, ne po vsem skupaj. »tvoje ime ni bilo nikoli ryan. in jaz sem ti verjela, presneto, bila sem prepričana, da sem končno našla nekoga normalnega,« je nenadoma spregovorila z glasom, ki je grozil, da se bo vsak trenutek zlomil. izpustila ga je, stopila korak nazaj kot ranjena žival, medtem ko je pogled uprla vanj, saj so bile njene oči teme že navajene. »in jaz nisem bila nikoli alannah. saoirse sem. saoirse o'brien,« je v nekaj besedah pojasnila vse in se obenem počutila tako ranljivo in prestrašeno, kot da ne bi bila ona tista, ki je imela pri sebi pištolo – kot da ne bi bila ona tista, ki bi ga morala ustreliti. ne, njo je zazeblo skoraj do kosti in ko se je njeno telo streslo, ko se je objela in se naslonila ob zid.
tagged: ren.
kellan von apperson
število prispevkov : 176 cash : 399 street reputation : 175 tvoja starost : 31 starost lika : 29 group : locals kraj rojstva : philladelphia, usa
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Sob Mar 09, 2013 6:18 pm
tag; saoirse :3
prsti njegovih dlani so sen razprli, ko je dvignil roke v zrak. vsaj stokrat je bil v enaki situaciji. hladna cev pištole pritisnjena ob njegovo golo kožo, ko ga je od smrti ločeval le en majhen pritisk na sprožilec. vendar je s spoznanjem, da je to morda njegov zadnji dih, vedno prišla tudi rahla nervoza. nikoli ni bil tako miren in hladen kot sedaj. morda zato ker je prepoznal dih, ker je v pičli sekundi vzklilo upanje, da je meja med življenjem in smrtjo debelejša, kot je izgledalo sprva. vedel je, da se lahko moti. da so se morda njegove misli zgolj poigrale z njim in v zadnjem trenutku bitja srca ustvariel lažno upanje, da jo bo videl še zadnjič. ni mu šlo v račun, kaj bi lahko počela v njegovem novem stanovanju v njegovem starem mestu. z revolverjem v roki. to je bilo tisto najbolj presenetljivo. verjetno bi ga res lahko našla, če bi hotela, nikoli se ni prav povsem skrival. zlahka se ga je dalo izslediti, a mafija je rada čakala, da pridejo žrtve na njihov teritorij – tja, kjer so imeli odkrito premoč in kjer so te lahko pred nosem policije pospravili pod preprogo, spravili pod rušo. večkrat je ubijal v njihovem imenu, vse zavoljo nedotakljive krinke, ki jo je odigral perfektno. zajel je oster dih, ko se je cev pištole umaknila z njegovega tilnika in preden bi utegnil napraviti nov vdih ali se dodobra zasukati naokrog, se je zavedel, da je imel prav. bila je ona. njegove roke so se spustile navzdol, skorajda padle na njena ramena, ko mu je planila v objem. dlani so se oprijele ključnice, ko jo je hotel potisniti nazaj, zahtevati odgovore. ''kaj počneš?'' je bilo prvo, kar mu je padlo na pamet, čeprav ji je objem vračal z močjo enakovredno njeni. kot da se oprijema zadnje rešilne bilke.
minilo je nekaj mesecev odkar mu je bilo njeno telo nazadnje tako blizu. nekaj mesecev odkar je na lepem odšla in je preždel teden dni v stanovanju, sprašujoč se, kaj je šlo narobe. kje se jima zalomilo. potem pa je končno spregovorila in vsa teža novega spoznanja je legla na njegov prsni koš. ''alannah...'' je pričel znova, pripravljen da ji pojasni vse laži, poda neko opravičilo za spletke. predstavil se ji je kot ren. bivši marinec, kar je pojasnilo številne brazgotine na njegovem telesu, pojasnilo vse štiri strelne rane. pojasnilo njegovo paranojo ob nenavadnih zvokih v temi, nočne more in njegovo oklevanje ob vsakem koraku. izpustila ga je prva in našel je njen pogled v istem trenutku. ''lahko pojasnim,'' je pričel, ko so se njegove obrvi stisnile skupaj. ''oh...'' je sprva izrekel ob nepričakovanem priznanju in presenečeno strmel nazaj v svetlolasko. ''saoirse alannah o'brien... seveda. donova dobro skrita hči,'' je prikimal in stisnil ustnice skupaj v ravno linijo, njegove oči pa so se spustile na rob temnih hlač, kamor je zataknila pištolo, ko jo je umaknila z njega. s tarče. ''ime mi je ren. lorenzo de luca. ren de luca,'' je z grenkim tonom spregovoril in segel proti žepu ter na dan potegnil policijsko značko. zasvetila se je v temi, preden jo je z vso jezo in frustracijo zalučal v temo nasproti njega, da je s pokom priletela v zid. ''prekleto,'' je bila edina beseda, ki je zvenela pravilno. hotel je steči proti njej, ji lastnoročno potisniti revolver nazaj v dlan in ga nameriti v lasten prsni koš. a slonela je na zidu in v temi je lahko videl, da njeno celotno telo spreletava čvrst drget. ''al... saoirse,'' se je popravil, ko je hotel izreči njeno lastno ime. ni v celoti razumel dogajanja,ni bil sposoben v dvajsetih sekundah razumeti, da je alannah v resnici saoirse. da je hči človeka, ki ga je izdal. ki je vanj poslal štiri smrtonosne strele, katere je po nekem čudežu prenesel in preživel. v nekaj korakih je bil pri njej, ena dlan na njenem z lasmi prekritem tilniku, druga na njenem boku. ustnice na temenu v boleče nežnem poljubu. ''dokončaj. dokončaj nalogo,'' je zamrmral. ni je mogel kriviti niti za eno samo laž, četudi bi najverjetneje storil prav to v kolikor bi imel dovolj časa za celoten miselni proces.
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Sob Mar 09, 2013 7:07 pm
bil je on. ni mogla verjeti, da je bil res tam, pred njo. ko ga je nazadnje videla, je mirno spal. pritisnila mu je poljub na čelo in odšla; vzela jo je noč, ko je izvedela, da je bil njen oče ubit in je vse šlo narobe. ravno temnolasec pred njo je bil razlog, da sama ni bila udeležena v tistem spopadu – morala bi biti tam, morala bi spremljati očeta, ampak je preklicala te načrte, da je lahko bila z njim. ko ga je spoznala, se je spremenila. ne očitno, ne navzven, a nekaj v njej se je premaknilo in od tistega dne naprej ni bila več enaka. razvoj dogodkov jo je spravljal v obup. lomil ji je srce, čeprav je bilo njeno srce tako ali tako zlomljeno od trenutka, ko ga je morala zapustiti. potem pa je izginil – o njem ni bilo več sledi in saoirse ga niti ni iskala. morala mu je pustiti to pravico. a ne zdaj, zdaj ga ni mogla pustiti pri miru, ljudje so imeli pričakovanja do nje – pričakovanja, ki jih ni mogla kar tako spregledati, sploh ne v svoji novi vlogi. in ko jo je objel ter je na svojem telesu dejansko začutila njegove močne dlani, jo je opomnil na to, kako zelo varno se je pravzaprav počutila v njegovem objemu. kakšen občutek ljubljenosti in pripadnosti ji je znal dati in obenem je začutila boleč opomin, da bi to morala pustiti za seboj. ni vedela, kako naj odgovori na njegovo vprašanje, zato je ostala tiho. preplašena in na robu vsega; a še vedno tiho. tudi ko je nadaljeval z govorjenjem, je ostala tiho. kaj pa naj bi rekla? vse to je že vedela; bilo ji je znano. zdrznila se je, ko je svojo značko vrgel ob steno in jo je nepričakovan zvok prestrašil skoraj kot da bi bil strel – strel, ki ga sama ni mogla izvesti. in nato je znova bil ob njej; začutila je njegov dotik, medtem ko se je trudila ustaviti tisto drgetanje svojega telesa, ki jo je izdalo. prvič – ponavadi je bila tako dobra pri tem, da je ohranjala nadzor. začutila je njegove ustnice na svojem temenu in ob njegovih besedah ga je odrinila – a ne jezno, prej z neko nenavadno grenkobo, ki jo je začutila. »prinesli so mi datoteko. prinesli so mi datoteko in rekli, da je to eden izmed izdajalcev. da je potrebno z njim obračunati. da je prišel v družino in jo grdo izdal. potem pa sem odprla datoteko in tam je bila tvoja slika,« se je njen glas zatresel, medtem ko je pogled upirala vanj. »in potem sem ugotovila, da nikoli nisi bil ryan. da si mi lagal. ampak tudi jaz sem lagala tebi. presneto, bil si tako osvežujoče običajen,« se je v njen glas zdaj prikradel obup in z dlanjo je segla proti pištoli, a je ni izvlekla. »ne razumeš, ren,« je zamrmrala, medtem ko je ponovno stopila proti njemu, njeni dlani pa sta zaobjeli njegov obraz v ljubeči kretnji. »ne morem. ne morem dokončati naloge.« tiho priznanje je obviselo med njima, medtem ko sta njeni dlani zdrsnili na njegov tilnik in so njeni prsti pobožali njegovo kožo. pogrešala ga je. tako zelo ga je pogrešala in vse skupaj je bilo tako zelo zmedeno, če ne celo narobe, da niti ni vedela, kaj naj bi storila. z njim se je počutila tako varno, tako posebno in dajal ji je edinstven občutek. »ker ti nisi samo naloga,« je zaprla oči ob pojasnilu, ki si ga ne bi smela privoščiti. »pogrešala sem te.« oči je odprla šele ob zadnjih zamrmranih besedah, ki jih ni nameravala izreči. ki jih ne bi smela izreči. pa saj sploh ni vedela, kaj je počela, ampak vsekakor ga ni mogla ubiti. v tem trenutku bi jo lahko ustrelil on – lahko bi jo aretiral, jo vklenil ali storil praktično karkoli, pa se ne bi upirala, saj je v njej divjala nevihta čustev, ki so ji bila povsem nova in neznana, a hkrati jih je še predobro poznala.
tagged: ren.
kellan von apperson
število prispevkov : 176 cash : 399 street reputation : 175 tvoja starost : 31 starost lika : 29 group : locals kraj rojstva : philladelphia, usa
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Sob Mar 09, 2013 8:36 pm
tag; dead sea :3
ne bi smel poljubiti njenega temena, je bila prva misel, ki ga je prešinila. zlahka bi se lahko pogreznil v buhteči vrelec nostalgije. z ustnicami je rahlo zdrsel prek občutljive kože, ko ga je odrinila stran od sebe in ji je prostovoljno ustregel. napravil je korak nazaj in dlani združil zadaj na lastnem tilniku, kjer so zamenjale njeno pištolo. napravil je globok vdih dušečega zraka njegove sobe in s pogledom zdrsnil prek silhuete pred njim. lahko bi prižgal luč, lahko bi si poskusil v spomin vtisniti sleherno malenkost. vsak njen detajl. kako je spela lase vrh glave v konjski rep. kako je bila oblečena v oprijeta temna oblačila. vsako oblino. vsako prekleto oblino, ki jo je poznal na pamet kot pot od stanovanja do policijske postaje. miže bi jo prepoznal. brez vseh čutil bi jo še vedno prepoznal ob sebi, tako znana mu je bila. le da je ni poznal niti malo, ne zares. ne, če je mislil, da je alannah bryan in je takrat verjel, da je prav tako izgubljena v svetu kot on sam. ''niso ti lagali,'' je odgovoril, ker ni imelo smisla nadaljevati z že tako razpredeno mrežo laži. ''izdal sem o'briena. tvojega očeta,'' je prikimal, ko je priznanje izrekel naglas in besed ni mogel več vzeti nazaj. bil je izdajalec v očeh dveh mafij. a italijani so se že umaknili iz mesta in svojo moč preusmerili na new york. kdo bi vedel, če ne bi pristal za rešetkami pri sedemnajstih bi bil v vsakem primeru njen sovražnik. kot eden od alfa članov italijanov ali celo kot don. v vsakem primeru bi bila na dveh različnih straneh. ''je bila tam napisana cela zgodba? vse od samega začetka? ali samo kako sem bil kifeljc pod krinko in prenašal informacije?'' je nadaljeval z vprašanji in spustil dlani nazaj navzdol.
''oba sva lagala,'' je znova prikimal. še eno strinjanje. pravzaprav ni imel v spominu niti enega samega prepira. je kdaj katerikoli od njiju povzdignil glas? napravil kaj nepremišljenega? ne. lahko se je samo spomnil njenega jutranjega nasmeška, ko je skrila glavo pod rjuho in tam spodaj poiskala njegove ustnice, ki so bile še trenutek poprej na slehernem delu njenega telesa. ki se je nikakor niso mogle nasiti. lahko se je samo spomnil, kako je s kazalcem zdrsela prek njih in je njen pogled dobil rahlo odsoten lesk, ki ga nikoli ni mogel razumeti. do sedaj. laži. vse so bile laži. ''nikoli nisem bil povsem običajen,'' je skomignil z rameni v blagem porazu. počutil se je, kakor da jo je razočaral. kakor da je prav sedaj razočaral njo in samega sebe, njiju oba. hotel ji je zatrditi, da je v redu. da lahko opravi svoje. a segla je proti njemu, namesto pištoli, in zaobjela njegov obraz. ''saoirse, nehaj. ne... ne kompliciraj. ne zapletaj tega. primi pištolo in dokončaj, dokončaj,'' je trmasto ponovil svojo sebično prošnjo. raje bi videl, da ga na ono stran spravi ona, kakor kateri od njenih podložnikov. kdorkoli drug bi si ga utegnil pošteno privoščiti, preden bi mu zadal olajšanje. mučenje je bilo nenazadnje priljubljena metoda vseh mafijcev. trudil se je ohraniti dlani na mestu, navzdol ob bokih, tudi ko je bila ob njem in je končno nehala drhteti. desnica se je oklenila roča pištole in jo izvlekla izza pasu. orožja ni niti pogledal in padlo je navzdol na mehko preprogo. prosta dlan se je zdaj lahko namestila na njeno nekdaj standardno mesto. okrog njenega pasu. ''odšla si,'' se je naenkrat namršči, ko jo je privil bližje k sebi. smešno. pozabil je tisto 'malenkost'. ona je bila don. on je bil izdajalec. njegove misli so bile osredotočene le na to, da ga je zapustila, ko je verjel, da je edina oseba, ki ga bo do konca ohranjala pri pameti.
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Sob Mar 09, 2013 9:06 pm
občutila je bolečino, ki je bila skoraj fizična, ko je spregovoril. begal jo je način, s katerim je izgovoril ime njenega očeta. ki ga je izdal. on, temnolasec p red njo, ki ji je pomenil ogromno in je obenem izdal človeka, ki ga je imela najrajši na svetu. njenega očeta. in družina je bila nekaj, kar je saoirse vedno veliko pomenilo. družina je bila vse; tako so jo učili že od nekdaj in na to se je zlahka navadila. saj ni bilo tako težko, spoštovati načela družine in se jih držati. »prosim, ne govori o njem tako,« je mehko zamrmrala in pogled uprla vanj. razumela je, da je imel določene zamere do njega – navsezadnje ga je njen oče tudi ustrelil, a v osnovi je še vedno bil njen oče. »in vem, kaj ti je storil,« je mehko zamrmrala in z roko zdrsnila čez njegovo telo. »ampak bil je moj oče.« bo razumel? bo vsaj poskusil? vsekakor je upala, da bo. navsezadnje ni vedela ničesar drugega, kot to, da ni vedela ničesar. in to je bolelo. dvignila je pogled ob njegovih besedah in pokimala. »vse. poznam tvojo zgodbo, ren,« se je pripravila do tega, da je izgovorila njegovo ime. »ampak zvenelo je tako zelo neosebno. ni pomembno. vsaj ne bistveno,« je dejala, tokrat prepričana v to, pa čeprav njen glas ni bil tako zelo gotov. rada ga je imela. ta misel jo je vznemirjala nekje v ozadju vsega skupaj in jo boleče opominjala na to, kaj sta imela in v kaj se je to spremenilo ter navsezadnje tudi na to, kam je to vodilo. ni mogla preprosto vzeti pištole in ga ubiti; bil bi mrtev, ona pa… kaj? kaj bi sploh bila, če bi vzela življenje človeku, ki ji je nekaj pomenil? vzela je že življenje, ampak nikoli ni bilo osebno. vsaj ne na takšnem nivoju in to je bilo tisto, kar jo je ustavljalo in ji prepovedovalo, da bi storila karkoli, da bi izpolnila svojo nalogo. ko jo je ponovno objel, se je privila k njegovemu telesu. toplota, ki jo je oddajalo, jo je pomirjala in ob njegovih besedah je trmasto stresla z glavo. »ne. ne moreš zahtevati tega, presneto, ne moreš,« se je njen glas zdaj končno zlomil, ko je dvignila pogled in z očmi zavrtala v njegove. za trenutek je nehala dihati ob njegovih besedah in ob spominih, ki so jih prinesle, potem pa je sklonila glavo. priznanje. odšla je. »moj oče… tisto je bil dan, ko je bil ubit. morala sem oditi. morala bi biti tam, veš?« je prepoznal neizgovorjene besede? da je ostala zaradi njega in da je bila zato še živa? tista noč z njim ji je rešila življenje. »ampak potem sem izvedela in morala sem stran. bil je mrtev. vse je padlo name. ti bi bil v nevarnosti. bila sem prepričana, da si samo marinec. nisem ti hotela uničiti življenja s svojo dediščino,« se ji je glas zatresel, ko je obraz zakopala nekam k njegovem vratu in obmirovala. hotela je, da bi bil srečen. zaslužil si je, da bi bil srečen. če je že ona obtičala v hladnem, krutem svetu, je imel on vso pravico do tega, da je živel polno življenje. »ne bom te ubila,« je šepnila, ko se je vzravnala in naslonila svoje čelo na njegovo. v to je bila odločena; v svoje besede je verjela. »ampak moraš vedeti…« je za trenutek obmolknila, ne povsem prepričana, kako naj oblikuje vprašanje. »bil si najbolj resnična stvar v mojem življenju. najbolj pomembna oseba. odšla sem, ker sem te hotela zavarovati,« je zašepetala, čeprav je nenadoma čutila vso težo sveta na sebi. z vsem se je morala soočiti sama. bolelo je. vedno je bilo zapleteno in težko, ampak imela ni nikogar, s komer bi se lahko o tem pogovorila. njen oče je bil mrtev. in renu ni nikoli mogla povedati resnice, ne takrat.
tagged:ren the awesome- notes: first of all, I did not stop listening to that song ever since you sent it. also, they are awesome. you. wow. them. awh.
kellan von apperson
število prispevkov : 176 cash : 399 street reputation : 175 tvoja starost : 31 starost lika : 29 group : locals kraj rojstva : philladelphia, usa
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Ned Mar 10, 2013 10:19 am
tag; dead sea :3
namrščil se je ob njenih besedah, a naposled brez nadaljnega ugovarjanja prikimal. imela ga je vso pravico ustaviti – če je bil o'brien njen oče, ga je imela tudi vso pravico sovražiti. morda ni bil tisti, ki je njenega očeta spravil s tega sveta, vendar so bila njegova dejanja, njegovo prenašanje informacij, tista, ki so FBI pripeljala pred vrata mafije in sprožila celoten spopad. ni bil zadnji člen eksplozivne verige, bil pa je prvi. kar je bilo po eni strani verjetno še bolj usodno. ''oprosti,'' je znova odvrnil, zgolj zato da bi vedela, da jo razume. da bo razumel, karkoli bo že naredila. zadržal je dih, ko je z dlanjo zdrsela po njegovem prsnem košu navzdol in se zavestno dotaknila prav vsake od treh strelnih ran, četrta je bila tik nad kolenom. ponesrečen strel, ki bi mu moral odpihniti koleno. ''res? veš vse? kako sem sploh prišel k policiji? v kakšnem stanju sem odšel? zakaj sem nazaj?'' je dregnil na boleče mesto. vse, kar je vedela, ji je povedal kos papirja. vse, kar je prebrala, so spisali njeni ljudje in ji predstavili samo eno plat zgodbe. bajko o nekem fantku, ki je nekaj obetal, dokler ga niso aretirali. dokler ga niso postavili nazaj pred njihove nosove v isti opravi, a z drugo kožo. res si je želel, da bi obema olajšala situacijo. ''če ti enkrat za vselej opraviš s tem, potem bo konec. ni se mi več treba ozirati prek ramena in čakati, kdaj bo prišel kdo od tvojih,'' je odvrnil, čeprav je ni hotel niti za kanček milisekunde spustiti iz objema v katerega se je privila.
spustil je pogled navdol, ko je nagnila glavo nazaj in zavrtala vanj z vso močjo. ''v redu je. res je v redu. glej... bolje ti kot kdo drug,'' je vnovič zatrdil, čeprav je vedel, kako trmasta zna biti. če se je danes odločila, da ne bo vanj pognala krogle, potem njene odločitve ne bo mogel omajati niti za presneto ped. popustil je objem in dlani ohranil na njenih ramenih, ko je med njima postavil drobceno razdaljo. zakaj se mu je potem zdelo, da sta še vedno tesno skupaj? prekleto, pogrešal jo je. to je vedel praktično vsak dan, da mu nekaj manjka. da ni isto odkar je pobrala stvari in odšla. a sedaj ko je bila tako blizu, je bila agonija samo močnejša. ''ampak nisi bila. in tudi če bi bila tam... nihče ne more reči, da bi ga lahko rešila. morda bi bila ti na njegovem mestu. morda bi umrla oba in kdo bi bil potem zločinski veleum v filadeliji?'' se je glasil njegov katastrofalen poskus šale, ob katerem je nemudoma zmajal z glavo. ni imelo smislo lepotičiti ozračja. njegove ustnice so se ukrivile v rahel nasmešek, ko je pritisnila hladno čelo ob njegovega. ''nehaj, saoirse. ustavi se,'' so besede le s težavo našle pot na dan in manjkala jim je kakršnakoli odločnost. če se ne bo zbral, če se ne bo spravil skupaj, potem proti njej ni imel nobeni možnosti. pustil ji bo, naj stori kar hoče. ali naj ga ubije ali naj ga pusti znova samega in se pogrezne v zemljo. vendar jo je bil pripravljen naravnost obupano prositi, naj tokrat ostane. naj tvega. ''razumem. prekleto, razumem te, res te. toda ni več pomembno, kaj je bilo takrat. kakšni so bili tvoji nameni, kakšna so bila moja čustva,'' je odkimal in jo z vso močjo odmaknil stran od sebe, da je praznina sedaj na široko zazevala med njima. sesedel se je navzdol ob zidu in ostal na tleh. ''oprosti, ampak odšla si. ponavljam se, vem. ampak odšla si. in zdaj... kaj zdaj? jaz in ti ne obstaja več. sliši se kruto ampak je jebena resnica. sranje, al-saoirse. na čelu mafije si,'' se je ob zadnjih besedah posmehnil samemu sebi in se nagnil naprej, da se je lahko naslonil na kolena. ''najdi torej drugo rešitev. prva je vsekakor to, da me pokoplješ in je žal najbolj logična. če tega nočeš storiti, potem najdi neko drugo pot, ampak povem ti že zdaj, da ne mislim naenkrat priti v situacijo, ko ti bom moral na zapestja natakniti lisice ali te raniti, ni šans,'' je zmajal z glavo.
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Ned Mar 10, 2013 10:54 am
stresla je z glavo ob njegovih besedah. poznala je bistvene točke njegovega življenja; pomembne dogodke, ki so ga oblikovale v to, kar je bil danes. ali pa v tisto, kar je bil takrat; saj ni bilo bistvenega pomena. razumela ga je, na svoj nenavaden način. in vedela je, da je tudi on razumel njo. ko sta bila skupaj, se ji je zdelo vse mogoče. včasih ga je sredi noči zbudila zgolj zato, da mu je lahko povedala kako rada ga ima ali pa ga potegnila za seboj na balkon in mu tam pripovedovala o svojih sanjah ter o vsem, česa se je bala. »vem tisto, kar sem prebrala,« je odvrnila na njegove besede in za trenutek zamižala. vsemu sploh ni verjela, vsaj ne sprva – to ni mogel biti njen ryan, ampak vedela je, da se moti. da si pripoveduje pravljico samo zato, da bi se lažje soočila z resnico. z resnico, za katero je bila takrat še prepričana, da je bila težka. da ga bo morala ubiti, mu vzeti življenje in ga odstraniti iz svojega srca, ampak kako bi lahko? »vse tisto je zvenelo tako nerealno. ampak najbrž je to resnično življenje, kajne?« se je mehko nasmehnila, čeprav je bila v njenem nasmešku zajeta vsa otožnost, ki jo je čutila. na njo je legala težka žalost, čeprav je bila obenem samo vesela, da ga je našla. in še vedno ni razumela, kako je lahko bil nekdo žalosten in srečen hkrati. dvignila je pogled in počasi odkimala. »ne morem, ren. ne bom dovolila, da se ti bo karkoli zgodilo, ne glede na vse,« je zamrmrala. in mislila je resno. navsezadnje so jo ljudje še vedno morali ubogati in imela je očetove najtesnejše sodelavce, ki so jo videli odraščati in jo imeli zaradi tega radi – spoštovali so jo, upoštevali njene besede in saoirse je vedela, da bi že poskrbeli za nekaj, če bi se ona tako odločila. niso bili trmasti; bili so vdani. bilo je tako brezupno. občutila je tisto grenkobo; bolečino, ko je še vedno vztrajal pri svojem. »ne boš umrl,« je trmasto in ostro spregovorila in zajela sapo. ni mogel umreti; ne zdaj, ko ga je ponovno našla, ne zdaj, ko se je prepričala, da je bil še vedno isti, čeprav dejansko ni bil. noben od njiju ni bil. začutila je solze, ki so se nabrale v njenih očeh, ko je spregovoril o tistem dnem. o tistem usodnem, prekletem dnevu, ko je izgubila vse. včasih ji je bilo celo vseeno – morda bi morala tam biti ona, morda bi morala umreti ona in potem bi bilo vse lažje. ampak potem se je umaknil in praznina je bila skoraj boleča, ko se je saoirse z rokama objela, da bi ostala kolikor toliko zbrana in pri sebi. navsezadnje je to še vedno bil njen temnolasec, ampak hkrati je zdaj med njima zevala praznina, ki ni bila zgolj dobesedna. odrival jo je od sebe, ampak saj ga je razumela. še vedno pa ni imela namena, da bi ga ubila; to je bila njena osnovna naloga tega večera, ampak zdaj se je vse spremenilo – pokopana čustva so privrela na dan in saoirse je vedela, da ga ni nikoli prebolela. ne zares; v njenem srcu je ostala velika, zevajoča praznina, ki je pač ni mogla zapolniti, ne glede na ves trud, ki ga je v to vložila. potrebovala ga je; tudi ko ga ni bilo, je hrepenela po njegovi bližini. zrušil se je na tla in ko ga je poslušala, je zarila svoje nohte v kožo, da se ni zlomila. jasno, to je bila navsezadnje njegova služba in ona je bila… ona je bila nekdo, ki bi ga po vseh pravilih moral spraviti v zapor. počasi se je spustila na tla in se namestila ob njegovih nogah, da je pogled lahko upirala v njegov obraz. »nikoli nisem prosila za to,« se je branila s šibkim glasom – mafija je bila družinsko prekletstvo, v katerega je pač bila prisiljena in na to navajena. »ampak na čelu mafije sem. nihče ti ne bo ničesar naredil,« je bil njen glas zdaj povsem odločen. njen položaj je prinašal moč – moč, ki jo je nedvomno nameravala izkoristiti. ampak zdaj je bilo vse skupaj drugotnega pomena, ko je njena dlan poiskala njegovo in ko je prepletla svoje prste z njegovimi, ker si preprosto ni mogla pomagati. »če hočeš da grem, bom šla. če misliš, da je tako bolje, prav. ne obstajava več,« se je njen glas zlomil, pa se je zbrala . sama je vedela, kaj je hotela, ampak če je on hotel nekaj drugega, mu ne bo stala na poti in oteževala vsega skupaj. »samo – prosim, ren,« je nenadoma spregovorila s tihim glasom, pogled pa je upirala vanj, ko je mrmraje nadaljevala. »poljubi me.«
tagged:ren the awesome.
kellan von apperson
število prispevkov : 176 cash : 399 street reputation : 175 tvoja starost : 31 starost lika : 29 group : locals kraj rojstva : philladelphia, usa
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Ned Mar 10, 2013 6:39 pm
tag; dead sea :3
''odraščal sem v italijanski mafiji. po spletu nekih družinskih vezi sem pristal pri njih. to je bilo skoraj deset let nazaj, ko so še bili v mestu,'' je pričel s pripovedovanjem, četudi tega ni prosila. a morala je zaznati sleherno čustvo v njegovem glasu, ko je pripovedoval. ni mogla imeti v spominu samo bledih dejstev z belega papirja in misliti, da je bilo prav vse prekleto lahka odločitev. da si je samo reševal rit. ni si samo rešil rit, ko je sprejel predlog policije. sprejel je tudi priložnost, da nekoč v prihodnosti iz sebe naredi nekoga, ki bo vreden... nje. osebe, kot je ona. kako se je vse obrnilo naravnost proti njemu. ''baje sem obetal kar precej... ne bi vedel,'' je skomignil z rameni, ''pri sedemnajstih me je eden izmed kupcev izdal policiji, aretirali so me in pristal sem pred direktorjem policije.'' lahko bi opisal še svoj strah tistega dne. kako mu je šlo po glavi samo to, da ne bo nikoli več videl svoje družine, kako jih je vse po vrsti razočaral. ''mislim sem, da je po meni. da me bodo zaprli v poboljševalnico do polnoletnosti in nato strpali v neko gnilo keho,'' je obrnil pogled nekam vstran. vsi so poznaliz godbe iz poboljševalnic, nikomur se ni pisalo pretirano dobro. večini se je obrnilo še na slabše, če niso ravno pristali v privatni vojaški akademiji, kjer so te nato poslali naravnost v irak. de lucovi niso imeli denarja za prestižno vojaško šolo, nikoli ne bi pristal tam. ''ampak dobil sem priložnost. novo. vse kar sem moral storiti je bilo to, da sem se vrnil k italijanom in prenašal informacije,'' se je nasmehnil, kakor da je bila to najbolj malenkostna stvar na svetu. ''nikoli si nisem mislil, da bom pristal pri o'brienu,'' je dejal. morala je vedeti, da nikoli ni bil njegov namen izdati prav njenega očeta. ni vedel, da ga bo naloga pripeljala do najmočnejše mafije v mestu. ''tudi danes ne vem, kje mi je spodletelo. kdo me je izdal. tvoj oče... vedel je, kaj je njegova dolžnost. ni okleval ne pri prvem in ne pri četrtem strelu,'' je grenko nadaljeval. ''verjetno bi me ustrelil še petič, če bi izvedel, da sem bil z njegovo hčerko.'' ni definiral tistega 'bil', oba sta vedela o čem govori. spal je z njo. in ni bil samo seks, bilo je mnogo več, četudi nista prišla do tiste točke, ko bi kateri od njiju to izrekel naglas. ''ampak ne bi ničesar spremenil. ne vohunjenja. ne naju dveh. zlasti ne naju,'' je odkimal v skrajnem prepričanju: ''ne spravljaj se v težave zaradi mene, prosim.''
ni hotel, da ji zaradi njega skrivijo en sam las. ''morda ne danes,'' je naposled prikimal, ko se je deloma vdal in deloma vztrajal pri svojem. slej kot prej se bo našel kdo, ki bo več podpore dajal pokojnemu o'brienu kot njegovi boleče privlačni hčerki. in prav ta bo tisti, ki bo končal vse skupaj, zadostil maščevanju ircev. z glavo je lahno butnil nazaj ob zid, ko je sedla na tla ob njem, in v temi poiskal njeno dlan. ''vem, vem. nihče od naju ni prosil zato. in vendar sva si kriva sama, ker se nisva zatekla k resnici že na samem začetku,'' je odvrnil. resnica je bila res kruta, sama sta se spravila v to zagato, četudi nehote. samodejno je razprl prste svoje dlani, da so njeni našli pot skozi in se ovili naokrog. nežen stisk ji je dal vedeti, da ceni prav vsak dotik, ves njen trud, da situacijo poskusi narediti malce bolj normalno in običajno. ''nočem, da greš,'' je odkimal skoraj v istem trenutku, ko mu je na izbiro dala dve opciji. ne, morala je ostati poleg njega vsaj še malce dlje. zaprl je oči, ko se je njen glas prelomil napol in jo je za dlan potegnil samo bližje k sebi, da se je bila primorana namestiti v njegovo naročje na tleh spalnice. obraz je zakopal v slap svetlih las, ko je ni hotel izpustiti. ko je zaslišal njeno mrmranje tik kraj ušesa in globoko zavzdihnil, ko je odkimal. odkimal in vedel, da svoje besede ne bo mogel spoštovati. vdihnil je komaj zaznaven vonj njenega mila za telo, ko je z obrazom prepotoval kratko pot od njenega ramena do obraza. ''saoirse,'' je preveril, kako njeno pravo ime zveni na njegovih ustnicah in ga ovil v blag italijanski naglas. vsaka nadaljna misel, nadaljna beseda, je bila zadušena, ko je brez pomislekov potisnil svoje ustnice ob njene v domala obupanem poljubu. verjetno zadnjem.
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Pon Mar 11, 2013 8:08 am
tiho ga je poslušala, ne da bi pogleda niti za trenutek umaknila iz njegovih oči. v njegovem pripovedovanju je bilo toliko čustev in šele zdaj je lahko popolnoma doumela, kako težko je bilo pravzaprav njegovo življenje do te točke, na kateri se je znašel zdaj in ki je bila najbrž prav tako težja, le da je bila tokrat krivda njena in ne njegova. prebrana zgodba ni bila primerljiva s tisto, ki ji jo je povedal on sam. vse skupaj je imelo smisel in saoirse ga je razumela. sama ni imela tako zapletene zgodbe, ampak ona ni nikoli dobila tiste ključne izbire. vedno je bila samo mafija – od malih nog je bila obkrožena z velikimi hrusti, ki so v prostem času ubijali ljudi in so z njo ravnali kot z najdragocenejšim bitjem pod soncem. oče je vedno poskrbel zanjo in za to, da so jo obdajali ljudje, od katerih bi se lahko kaj naučila. navajena je bila silakov – navajena je bila ravnanja z njimi in poznala jih je do obisti. ampak ren je bil tako zelo drugačen od vsega, kar je kadarkoli poznala. morda je včasih bila pomirjena ob misli, da je bil normalen in da se mu nikoli ni bilo potrebno zapletati v stvari, ki so bile del njenega vsakdanjega življenja, zdaj pa se je vse to obrnilo na glavo. ampak ni je motilo – zaupala mu je, imela ga je rada na svoj način, ki je presegal vse druge in morda je ravno zaradi tega zdaj trpela. »ni te mogel ubiti,« je zamrmrala, ko je njegovo pripovedovanje naneslo na očeta. vedel je, kaj bi to naredilo njej – vedel je, da se saoirse nikoli ni navezovala na ljudi in da bi jo uničil, če bi ji vzel tistega, na katerega je bila zares navezana. za trenutek je umaknila pogled, medtem ko je ponovno zmajala z glavo. »ne morem, ren.« njen glas je bil tako šibek – dejansko ni mogla opraviti svoje naloge – še več, ni je želela ker je bil on zanjo preveč pomemben. »ljudi nikoli nisem spuščala do sebe, ampak vedno sem potrebovala nekoga…« dvignila je pogled. »ne nekoga, tebe. nihče drug mi ne da tega občutka,« je zamrmrala. saj si je želela, da bi ga lahko ubogala, ampak kako bi ga lahko? »preveč pomemben si zame. preveč dragocen,« je pojasnila in se mehko nasmehnila, čeprav tudi tokrat v nasmešku ni bilo ravno veliko sreče. bila je zlomljena. na tleh; ne samo dobesedno, ker je bilo tisto bitje, ki ga je imela najraje, skoraj nedosegljivo zanjo. ni je odrinil; ne glede na njegove besede jo je sprejel, dovolil ji je preplesti prste z njegovimi in to ji je pomenilo več, kot bi sploh kadarkoli vedela, da ji bo. morda je bil daleč od osebe, za katero ga je imela, a še vedno to ni pomenilo, da ga ni poznala. preteklost je človeka definirala, ampak poznala ga je v osnovi in bil je enak. zdaj sta bila oba zlomljena zaradi razvoja dogodkov, a še vedno enaka. potegnil jo je bližje in namestila se je v njegovem naročju. zakaj je bil občutek tako dober, tako pravilen, če pa je bilo to narobe? zavrnil je njeno prošnjo in odkimal. ob tem je morala odvrniti pogled. hrepenela je po njem; tako močno si je želela njegove bližine in občutila je skoraj fizično bolečino ob zavrnitvi, zato sploh ni pričakovala njegovega poljuba. njegove ustnice so se znašle na njenih in hipoma se je odzvala in mu vrnila poljub, v katerega je bilo vpetih toliko čustev. z roko je zdrsnila do njegovega tilnika in se ga nežno oklenila. ko se je poljub končal, se je počutila še bolj ranljivo kot kadarkoli prej in svojo glavo je namestila na njegovo ramo, kot da ne bi hotela stran. »ne morem več biti brez tebe, ren,« je nenadoma zašepetala, ker je samo tako lahko ohranila svoj glas kolikor toliko normalen. »ne moreš mi tega narediti, ne moreš me odriniti stran od sebe,« je z grenkobo nadaljevala. »tako zelo utrujena sem od vsega in moje življenje večino časa sploh nima pravega smisla. počutim se tako zelo samo in zdaj sem te končno našla, obenem pa imam občutek, da me odrivaš od sebe,« je priznala. spremenil jo je v popolnoma drugo osebo in tega ne bi nikoli priznala nikomur drugemu. poleg tega je vedel, kaj je imela v mislih. skoraj kot da bi skušal postaviti neko mejo med njima, čeprav je obenem sam sebi nasprotoval z vsem, kar je storil. »kaj sploh – kaj sploh hočeš, ren?« je obrnila obraz proti njemu in mu pustila, da ji odgovori. morala je vedeti.
tagged:ren the awesome. NOTES: omg, that post up there? the best post ever written! you are so awesome. :3
kellan von apperson
število prispevkov : 176 cash : 399 street reputation : 175 tvoja starost : 31 starost lika : 29 group : locals kraj rojstva : philladelphia, usa
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Pon Mar 11, 2013 6:21 pm
tag; dead sea :3 note; i feel empty. like... they should be together. for real. and they can't. -.- this is emotionally draining.
bilo je... težko. sedeti nasproti nje in poskušati vzdržati tisti osnovni očesni stik. le kako bi bilo, če bi na lepem hotela več? od njega zahtevala več kot le bežno sodelovanje v pogovoru, kjer je kimal in večino razmišljanja opravil sam pri sebi na tihem. vedno se mu je zdelo, da je bil poleg nje tako neverjetno spodoben. zdelo se je, da iz njega potegne le tisto najboljše. vedel je, kaj reči. vedel je, kaj storiti. poznal je njo in sebe poleg nje. hotel ji je ugovarjati, ko je spregovorila o očetu. dvomil je, da je don vedel, komu gleda v oči, ko je meril s cevjo v njegovo glavo. takrat pač ni mogel vedeti, da bo tri mesece kasneje izven mesta spoznal njegovo hči in se prav brezglavo... zaljubil vanjo. ''ko sva bila skupaj, tega nikoli nisi izrekla naglas,'' je pripomnil na malo morje njenih besed, ki so pogrele čisto sredico njegovega srca. toda vedel je, da ni pomembno, kako dragocen je bil zanjo. ni se nameraval odpovedati svojemu poklicu, kar bi vsekakor moral storiti, če bi želel narediti korak nazaj v času. nazaj tja, ko sta bila lahko neovirano skupaj. vse bi bilo tako lažje, če bi pri sedemnajstih ostal pri mafiji. se nato z razpadom italijanov preselil k ircem tako kot številni drugi. če jima je bilo namenjeno, potem bi se tako ali drugače spoznala. morda bi jo srečal na kakšnem od banketov, kjer bi igral vlogo varnostnika njenega očeta. morda bi jo takrat potegnil za dlan, za seboj za eno od žametnih rdečih zaves in poljubil ustnice hčerke njegovega šefa o katerih bi sanjal vsako noč. ''prekleto nizko sva pristala,'' je zavzdihnil in rahlo prikimal. ''uspelo nama je priti na samo dno. nisem... nisem pesimist, ampak enostavno ne vidim nobene rešitve,'' je dlan stisnil v pest in ni je mogel napraviti dovolj močne. ni mogel členkov stisniti tako tesno skupaj, da bi v njih rahlo počilo. da bi občutil karkoli drugega kot samo nepopisno izgubo.
spustil je pogled navzdol prek nežnih členkov njene desnice, ki je bila tesno ovita okrog njegove dlani. levico je ovil okrog njenih bokov in s palcem lahno zdrsel prek pedi gole kože, ki se je prikazala, ko je njena majica ob premiku zdrsnila rahlo navzgor. ''tako zelo sem te pogrešal,'' je izrekel v enem dihu, ko je odmaknila ustnice in jo je skorajda potisnil nazaj nase, ker je bila ločitev nepričakovana. vse prerana. ''veš,'' je pričel in z jezikom obliznil ustnice, na katerih je slonel njen okus. ''hotel sem te predstaviti moji mami. kar je precej velika stvar, ker ji nikoli nisem predstavil nobenega dekleta in je že skoraj obupala nad mano. najprej ne odgovarjam na lorenzo, potem si ne najdem italijanke in tako naprej,'' so se njegove ustnice ukrivile v nasmešek. ni ohranjal pogleda na njenih očeh, ne več. namesto tega je drsel po vsaki liniji, ki jo je lahko videl v soju teme. ni potreboval barv. ni rabil prižgane luči, da bi si lahko takoj predstavljal lepoto, ki je čepela v njegovem naročju in ga potrebovala. skoraj toliko kot je on potreboval njo. ni bil povsem prepričan ali je to konec cele zgodbe ali zgolj konec določenega poglavja, vendar je moral razkriti prav vse. ''in potem sem spoznal tebe in... bila si tako močna, veš? praktično neranljiva. fatalka v vsakem pogledu. dokler se nisva pričela pogovarjati in potem sem v petih minutah ugotovil, da hočem da spoznaš mojo mamo. kar je precej strašljivo, ker je blazno glasna in intenzivna ženska. ampak ujeli bi se. hotela te je spomniti, pravzaprav te je klicala ally,'' je njegov nasmešek sčasoma poniknil nazaj v ravno linijo, ko so blazinice njenih prstov zdrsele prek mehkih las na robu njegovega tilnika in se je z glavo naslonila nanj. zaprl je oči, ko je ugotovil, da razmišlja v pravi smeri. odrival jo je stran od sebe, še preden bi to pričel početi zavestno. ''ni poti. vedno pravijo, da je. ampak je ni,'' je zašepetal v odgovor, ko je dvignila pogled, in pritisnil blag poljub na njeno čelo. konico nosu. rob brade. drobno vdolbino, kjer sta z vidnega polja izginili kosti ključnice. nazaj naravnost na ustnice. ''veš kaj je reka ponikalnica?'' je spregovoril ob njenih ustnicah in trmasto mižal. ''nekaj takega sva midva.''
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Pon Mar 11, 2013 7:35 pm
»tega nikoli nisem izrekla na glas,« je ponovila njegove besede z nekim zamišljenim tonom, potem pa zasukala svojo glavo ravno dovolj, da je lahko pogled uprla v njegove oči. »ampak bi morala,« je mehko zamrmrala in s prosto dlanjo zdrsnila po njegovem obrazu, po tisti mehki koži, katere vonj ji je bil tako domač in še preveč dobro znan. kako ji je uspelo, da je popolnoma in do skrajnosti zavozila vse možnosti, ki jih je imela z njim? bil je čudovit; skrben, razumevajoč in hkrati tako zelo popoln zanjo. »vedno si bil edini, ki me je razumel. vse je bilo tako naravno in popolno in potem sem morala iti in vse skupaj… uničiti,« je ugotovila z glasom, v katerem so se mešale grenkoba, žalost in jeza, ki je bila uperjena proti njej sami. zajela je sapo, ker se je nenadoma počutila skoraj tako, kot da bi jo začelo dušiti, ampak bila je žalost. bila je žalost, ki je še nikoli ni občutila tako intenzivno, da bi jo skoraj lahko poimenovala kot bolečino. ob njegovih besedah je dvignila pogled in se mehko namrščila, nato pa s svojo dlanjo hitro segla po njegovi ter jo nežno ovila v svoj prijem. »ne počni si tega,« je zamrmrala, medtem ko je s pogledom nežno preiskala njegove oči. rada ga je imela – tako zelo, da ji je lomilo srce, ko ga je poslušala govoriti na takšen način, a obenem je še vedno imel prav. in to je bolelo. nič ni imela proti tesnem objemu, v katerem se je znašla. zdaj, ko ga je končno imela s seboj, se kar ni mogla nasititi njegove bližine in najraje bi obrnila celoten svet na glavo samo zato, da bi lahko bila z njim. bil je tako pomemben zanjo – zakaj je bilo potem vse skupaj tako narobe? hotela ga je imeti ob sebi; vedno, hotela je, da bi bil tam zanjo in da bi lahko bila ona tam zanj. tiho ga je poslušala, čeprav je začutila rahlo drgetanje svojega telesa ob povedanem. bilo je toliko možnosti; toliko različnih priložnosti, ki bi celotno stvar takrat obrnile na glavo in bi bil svet zdaj povsem drugačen – sedanjost bi bila prijazna do njiju in saoirse bi to takoj zamenjala za ves denar, ugled in moč, ki jih je pridobila, ampak to je bilo praktično nemogoče in ravno zaradi tega srce parajoče. pogled je uprla vanj in mu dovolila, da je govoril, čeprav so njegove besede bolele in bi mu najraje prekrila ustnice s svojimi in mu tako preprečila, da bi nadaljeval. ampak morala mu je pustiti, da ji pove svoje mnenje – mnenje, ki je bilo realnosti najbrž veliko bližje kot njeno, pa se zato še ni nameravala vdati. »ne, ren,« je nenadoma odkimala, medtem ko se je napol obrnila, da je uprla pogled naravnost vanj. »ni res, ne more biti res,« je dejala, kajti preprosto ni se hotela vdati. ni se mogla. »ne moreš kar obupati nad nama, ne moreš sedeti tu in mi praviti, da je brezupno,« se ji je glas zatresel, ampak se je zbrala in dokazala, da je imel prav, ko je govoril o njeni moči. čeprav se je počutila grozno, se ni nameravala kar tako preprosto vdati. »ne bom reka ponikalnica, nočem biti del tega, hočem biti hudournik ali slap ali karkoli že; dejansko karkoli, samo ne nekaj tako dokončnega,« je z obema dlanema zaobjela njegov obraz. »poglej me, ren,« je mehko dejala, ker je s takšno vztrajnostjo mižal in tega ni več prenesla. »ti je res tako…« njen glas se je nenadoma zlomil in po nekaj sekundah tišine je nadaljevala, »ti je res tako vseeno za naju?« ni bilo pošteno, da je to rekla, ampak še vedno je tisti občutek odrinjenosti pri njej ostal. »prosim, samo dovoli mi, da sem tu zate. rad me imej. samo danes, samo zdaj, če se ti zdi prihodnost res tako brezupna,« ga je nenadoma prosila s čisto tihim glasom, ampak vedela je, da jo je slišal. njene dlani so ga izpustile – ni več čutila njegove topline pod svojimi prsti, ampak morala je to storiti, morala mu je dati izbiro, čeprav jo je misel na njegov odhod prestrašila tako močno, da se je nenadoma spet cela tresla.
tagged:ren the awesome. NOTES: i just... i have so many feelings.
kellan von apperson
število prispevkov : 176 cash : 399 street reputation : 175 tvoja starost : 31 starost lika : 29 group : locals kraj rojstva : philladelphia, usa
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Tor Mar 12, 2013 7:19 pm
tag; dead sea :3
ni bila sama. ni bila edina, ki je nekaj obžalovala. oba bi morala storiti mnogo več kot sta. oba bi morala na glas izreči marsikatero besedo, ki je ostala zakopana v njunem grlu in se ni znala ali zmogla izviti na dan. vsekakor pa bi morala začeti z resnico. na samem začetku, v prvi sekundi njunega poznanstva. ko bi mu podala dlan in se predstavila, bi z njenih ustnic moralo zdrseti pravo ime. in on se ne bi smel široko nasmehniti in izreči laž. ''ne, ne moreš zdaj početi tega. ne moreš, nimaš pravice,'' je okamenel, ko je z dlanjo zdrsnila prek njegove ličnice in si drznil želeti, da bi dlan zakopala nekam med temne goste lase in potegnila njegov obraz bližje k njenemu, četudi samo zato da bi delila isti dih. četudi se njune ustnice ne bi dotaknile. ''ne moreš zdaj, ko je nekajkrat prepozno, govoriti tega. ne vidiš, da nima veze, kako zelo te razumem? kako popolno je bilo? in nisi kriva ti, ne moreš biti kriva ti, če je tvoj oče umrl in si morala prevzeti odgovornost za celotno jebeno mafijo. nisi kriva ti, prav?'' se je njegov temperament nekoliko dvignil in dihanje na koncu postalo globje, ko se je skušal zadržati pred popolno eksplozijo. vendar je ne bo gledal, kako krivi samo sebe. redkokdaj so se ljudje znašli v situaciji, kjer je bilo moč vso krivdo preusmeriti na eno samo osebo in nobene nuje ni bilo, da vse breme nosi zgolj ona. prisotna sta bila oba, lagala sta oba. ob njenem zanikanju je sam kimal v dodani podpori lastnim besedam. ''ali res obupujem, če realno gledam na vse skupaj?'' se je namrščil, ko ni hotela sprejeti vseh teh dejstev. bila so razprostrta pred njima – ona je imela svoj položaj, povsem skregan z njegovim. ne eden ne drugi se ne bo odpovedal karieri in ne eden ne drugi si ne bi mogel odpustiti, če bi to storil zgolj eden od njiju, se žrtvoval, medtem ko bi drugi napravil minimalen trud. ''brezupno je. točno to,'' je znatno podprl besedo, ki jo je uporabila.
''ne, ne razumeš, kaj ti govorim,'' je zmajal z glavo, ko se je razburila in jo je z dlanmi poskušal ohraniti na miru in jo nekako pomiriti. ''reka ponikalnica ponikne... in je ni. ampak potem pride nazaj. in če zdaj ne funkcionirava, to še ne pomeni, da bo enako čez nekaj let,'' je zadnje besede praktično zašepetal. let. bi lahko čakal leta dolgo, preden bi bila spet na tako zanemarljivi razdalji? preden bi spet sedela v njegovem naročju, njena kolena stisnjena ob njegovih bokih? vsi ti meseci so minili hitro, ker je mislil, da je ne bo več videl. da je bila zgolj kratek utrinek sreče v njegovem življenju, ko je na lepem izginila. vendar če bi vedel, da jo bo srečal spet, jo spet držal pri sebi – ali bi zmogel? vsak dan znova vstati z vedenjem, da spi na drugi strani mesta, tako blizu in hkrati povsem izven njegovega dosega. bilo bi čisto mučenje, srce parajoča agonija. ''če je bilo res tako popolno, potem ne more biti nemogoče, ni tako?'' se je rahlo nasmehnil, ker je tako zelo hrepenel verjeti lastnim besedam. nekje je slišal neko prav osladno reklo, da če je ljudem usojeno, potem bodo sčasoma našli pot nazaj skupaj. bo tako tudi z njima ali pa sta povsem narobe presodila lastna čustva? ''vseeno? sranje, misliš, da mi je vseeno?'' se je njegova dlan stisnila v pest okrog njenih las, ne da bi jo ranil. ''kako za vraga naj bi mi bilo vseeno?'' so se njegove obrvi spustile navzdol v besni zahtevi. ''saoirse, dovolim ti. bodi tu, lahko rečem, da bodi tu zame. ampak v resnici ne boš. vedno bo nekaj bolj pomembnega od naju – posel, denar, družina, vedno nekaj,'' je hitro izpustil njene lase iz svojega oprijema in umaknil še drugo dlan z njenega telesa. ni hotel zahtevati tistega, česar mu ni mogla dati. prvega mesta. niti ne bi mogel. zavedal se je, kako pomembna je kri. ''moraš oditi stran od mene,'' se je nenadoma premaknil pod njo in jo poskusil odmakniti z sebe, jo premestiti na tla, vstati, čeprav mu ni uspelo. ''takoj zdaj. če ne greš... ne, ne morem več. pojdi domov in jaz grem pod prekleto hladno prho in jutri bo lažje. naslednji teden boš že pozabila, da si me videla,'' je kimal in zraven samega sebe prepričeval v svoj prav. pozabila bo, da. šla bo naprej po opravkih in ga imela za neopravljeno nalogo. malce bo bolelo, vendar se bo spet zravnala in našla nov izziv.
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Pet Mar 15, 2013 7:04 pm
verjela je vanju. vedno je verjela vanju; tudi ko je izginil iz njenega življenja, je njeno prepričanje ostalo. pa čeprav ga je sama pustila za seboj, ko je odšla, ampak tako je bilo najboljše – zdaj pač ni bilo več smiselno premišljevati o tem, kako bi se stvari lahko obrnile, če bi ostala. če bi si dovolila biti iskrena in se ob novici o očetovi smrti zjokati v njegovem objemu. nekaj, česar nikoli ni storila. še celo na očetovem pogrebu so ji solze samo tiho polzele po obrazu, medtem ko je izraz na njenem obrazu ostal popolnoma neberljiv. bila je skrivnost za vse, razen zanj. vsi so v njej videli hladno osebo, ki je bila dovolj močna, da je spravila mafijo nazaj na noge, ampak on jo je poznal kot osebo, kakšna bi bila v drugačnih okoliščinah. če bi bila svobodna. večkrat je z neko nostalgijo premišljevala o njem in o njunih skupnih trenutkih, a navsezadnje ni vedela, kaj bi storila, če bi se pojavil pred njo. in zdaj ko se je, jo je spravil na tla – pa ne samo dobesedno, počutila se je tako zlomljeno in uničeno, da niti ni zares vedela, kaj se dogaja, čeprav je v resnici drug del nje z določeno ostrino točno ovrednotil dogodke in njihovem pomen. zdaj pa jo je ren odrival od sebe in to jo je hromilo, strašilo ter bolelo hkrati, sploh če je upoštevala kopico spominov, ki jih je prinesel njegov dotik. »ren,« je mehko zamrmrala, da bi ga ustavila – v trenutku, ko je ugotovila, kam gredo njegove besede, ga je morala vsaj poskusiti ustaviti. vznesenost in tisti širok, povsem iskren nasmešek, ki ga je na njenem obrazu zarisal s svojimi besedami, sta v trenutku pojenjali, ko je prepoznala pogled v njegovih očeh. vedno je vedela, da je bil on tista posebna oseba v njenem življenju. nekdo, za katerega je bila prepričana, da ga je izgubila – a vendar je bil ravno on tisti, ki je iz nje potegnil najboljše in ji dal občutek nepremagljivosti. skupaj bi lahko bila čudovita. in on je to uničeval. počutila se je premagano in tako zelo šibko, ko se je vzravnala in se odmaknila od njega – tako kot je želel, kajne? »nimaš prav,« je kljub vsemu zbrala moč, ko ga je pogledala naravnost v oči. »lahko rečeš karkoli hočeš; lahko storiš marsikaj, ampak to je napaka. midva… midva sva nekaj, kar se zgodi samo enkrat v življenju in je neuničljivo.« proti vsem možnostim, proti vsem nasprotnikom in proti vsemu ostalemu – v to je trdno verjela, obenem pa je videla tudi to, da ren sam v svoje besede ni bil prepričan. hotel je samo dobro zanju – za oba, saj ga je razumela, ampak tako zlahka se je vdal in morda jo je ravno to prizadelo bolj, kot bi bila pripravljena priznati. nenadoma se je nagnila k njemu in mu ukradla poljub – poljub, ki je bil tako lahen in nenaden, da ga ne bi mogel pričakovati in je odriniti, tudi če bi to želel. »odšla bom, ampak ne bom pozabila. nikoli ne bom pozabila,« je z neko trmo ugovarjala njegovim besedam. kako bi lahko? kako bi lahko pozabila eno osebo, ki je prišla do njenega srca? »zavarovala te bom; nič se ti ne bo zgodilo,« mu je obljubila, medtem ko je potisnila svoje svetle lase stran. njen glas je bil polglasen, ampak v svoje besede je bila dovolj prepričana, da se ni zlomil. »uničil me boš. in jaz te bom imela rada,« je zamrmrala, z dlanjo nežno zdrsnila preko njegove ličnice. »vedno,« je obljubila in s pogledom nežno zavrtala v njegove oči, že v naslednjem trenutku pa je vstala. ne bi je mogel ustaviti, niti če bi jo želel, v kar je zdaj tako ali tako dvomila. pustila je pištolo na tleh – ampak v njegovi temni spalnici je pustila tudi svoje srce in šele ko se je v njene lase ujel hladen veter, se je zavedla solz, ki so tiho polzele po njenih licih. ampak tega si ni smela dovoliti. če tega ren ni hotel, ga ni nameravala siliti. saj ga je hotela prepričati, ampak ker je verjel v nekaj drugega, mu je to morala dopustiti, čeprav je mislila resno – ni verjela, da je imel prav. nikoli.
tagged:ren the awesome. notes: the end. :3
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Tor Apr 30, 2013 9:01 am
tag, holly note: here we go!
preden je pozvonil, se je zagugal na prstih. bil je precej živčen, čutil je, kako se mu potijo roke in čeprav je pričakoval srečno združenje, ga je nekje v srcu stiskalo. minilo je leto, spremenila je ime, preselila se je na drug konec sveta in vsem, ki so jo poznali, prodala zgodbo o svoji smrti. bilo je sumljivo, bilo je nenavadno in ker mu ni bila pripravljena povedati, kakšna je zgodba v resnici, ga je bilo utemeljeno strah. strah za.. pripadnost njenega srca? mogoče, čeprav ni hotel prezgodaj paničariti. zgolj ni mu šlo v račun, da bi bila sploh sposobna nanj zvaliti tako laž, brez nekakšnega predhodnega sporočila. tako je šel skozi velikansko izgubo, strto srce, obdobje odsotnosti, naenkrat pa se je izkazalo.. da je pravzaprav vse skupaj ena velika laž, ki mu jo je naložila oseba, ki ji je kar najbolj zaupal. niti najmanjšega smisla ni imelo.
in če ne bi bilo saoirse, zdaj ne bi stal tukaj. v preteklem tednu se je nekajkrat osmešil, ko se je pojavil na vratih kakšne kamille, samo zato, da je na koncu ugotovil, da to ni ona. saoirse jo je, med tem, našla v trenutku - in za to ji je bil neznansko hvaležen. še pomislil ni na novo ime, nato pa je dobil potrebne podatke in že cel dan mu je trepetalo srce. ura je morala biti malo pred poldnevom, ko je izstopil iz taksija in zavil po povprečni filadelfijski ulici, na strani mesta, ki je niti slučajno ni poznal. bil je daleč stran od svojega motela, daleč stran od edinega kotička v tem velikem mestu, kjer se je počutil le malo domače.
med čakanjem na odgovor iz druge strani vrat mu je pogled švigal gor in dol po predelu ulice v njegovem vidnem spektru. ljudje ga še opazili niso; na sosednji parceli je neka starka nekaj vsajala na vrt. po pločniku sta se sprehajali dve dekleti, njuni prsti so bili prepleteni. pogled se mu je vrnil k zvoncu; nanj je pritisnil še enkrat, ker ni dobil odgovora. van aerden. holly. ha. za vrati je lahko jasno zaslišal premikanje, nato odklepanje vrat. vzravnal se je; se odkašljal. o bog, srce mu je zdaj hotelo raztrgati prsi, tako močno je bilo ob njegova rebra. roki je za hrbtom prepletel, da ne bi po nepotrebnem trzal z njima. mogoče pa ne bo ona. mogoče se je saoirse zmotila, morda mu je posredovala napačne podatke. mogoče bo vrata odprla kakšna gnusoba. morda bo vrata odprl moški. morda ima kamille pri sebi moškega. o bog. minilo je leto, zgodilo bi se lahko karkoli - ampak ne, ona ga je ljubila, ne, to je bilo.. nepredstavljivo. nerealno. vrata so se odprla. izrisala se je pred njim, majhna in drobna, z nekoliko spremenjeno pričesko, a z istimi velikimi očmi. "kamille," je izpustil iz sebe komaj slišni šepet. oči so se mu zarosile.
anastasia volkova
število prispevkov : 55 cash : 112 street reputation : 33 tvoja starost : 32 starost lika : 24 group : russian mafia kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Tor Apr 30, 2013 8:12 pm
tag; valentin oh god, she just wants to kiss him again ):
Z mize je pospravljala še zadnje krožnike, ki so spominjali na manjšo pojedino v dvoje, in le s kotičkom očesa je ošinila kozarec, kjer so še vedno ostajali Jacobovi prstni odtisi. Kako lepo je bilo končno imeti človeka, ki mu je lahko zaupala, pa ne na kak izprijen, seksualni način, temveč povsem prijateljsko. Vedela je, da z njo nima nikakršnih nečednih namenov, bil je zgolj njen služben partner, sčasoma pa je postal tako dober prijatelj, da sta vsako nedeljo – vkolikor ni bila ena izmed delovnih – kosila skupaj. Presenečena je bila, da so jo tako hitro sprejeli medse in se – po par mesecih sicer – končno nehali norčevati iz njenega čudaškega naglasa, temnolasi partner pa verjetno še nekoliko prej. Takoj, ko mu je povedala svojo zgodbo pravzaprav. Bil je edini, ki je vedel vse od prve pa do zadnje podrobnosti o njenem življenju na Slovaškem, o zaročencu, ki ga je imela, o človeku, ki ga je ljubila bolj kot vse, pa je bila prisiljena čez noč pozabiti, da je kdajkoli obstajal. Mukotrpno. Počasi. Prekleto boleče. Vse to nekako pooseblja njene prve tedne tu, ko ne le, da je pogrešala dom, tudi angleščina ji je delala strašanske preglavice in ko so jo vsaj že petič namesto do polic z milom poslali na oddelek z juhami, se je zavedala, da je to njeno novo življenje. Njen novi dom, na katerega se bo morala navaditi, okolje, kjer se bo morala naučiti normalno komunicirati in preživeti. Kot policistka. Kot Holly. Kot temnolaska s slovaškimi koreninami. Kot ujetnica svoje preteklosti.
Ko v stanovanju ni bilo niti najmanjše sledi po obiskih več in je domala že zadremala na kavču, je nekje pri vratih zaslišala nervozno trkanje. Verjetno je Jacob spet pozabil kakšno malenkost in čisto avtomatsko se je razgledala po tistih nekaj kvadratnih metrih dnevnega prostora, kjer bi sodelavec karkoli sploh utegnil pustiti. Mogoče zopet avtomobilske ključe, ki so mu očitno delali še večje preglavice kot njej njeni. »Si spet kaj poza …« se je že obesila na kljuko in na strežaj odprla vrata, na ustnice pa ji je že počasi priplaval tisti tipičen nasmešek, ko je pokazala tistih par belih zob. Toda slednji je izginil podobno hitro, kot se je tja prikazal. Ni bil Jacob. Tudi Brody, s katerim že tedne ni spregovorila, ne. Ni bil poštar, ki jo zadnje čase tako posredno osvaja, niti nadležna soseda, ki nenehno paničari o nevarnosti njihovega naselja. Valentin. Bil je Valentin, človek, za katerega je dvomila, da ga bo kdajkoli sploh še srečala. Njena ljubezen. Fant, in čisto zares samo fant, ki ga je vzljubila nekje v srednji šoli, in je v njen trebuh očitno še vedno znal pričarati metuljčke. »Valentin …« je nekako vendarle uspela iztisniti skozi hudičevo velik cmok, ki je kar nanenkrat našel svoje mesto nekje sredi grla in srce je čudežno začelo razbijati po prstnem košu. Ni vedela kaj bi, prekleto bala se je njegovih naslednjih besed, še bolj pa tistega, kar bi se nadnjo utegnila zvaliti skupaj z njegovim prihodom v mesto. Bila je tarča največje slovaške mafije, za vraga. In če jo je našel on, kako naj se sploh še počuti varno. Brez da bi sploh razmišljala se je z desnico oklenila njegove in ga potegnila v stanovanje, za njim pa zaloputnila vrata in jih – prvič po mesecih dni – zopet zaklenila. Kako za hudiča jo je našel? »Kaj delaš tu?« je bilo prvo kar je lahko izustila po tem, ko je vsaj par deset sekund kot obsedena zrla v njegov obraz. Po tem, ko je svoje telo dobesedno prepričevala v to, da skok v njegov objem ni pametna rešitev. Po tem, ko se je zavedala, da leto dni ni bilo dovolj, da bi pozabila … njega. Njegove dotike. Način na katerega je – včasih in tudi sedaj – izrekel njeno ime.
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Čet Maj 02, 2013 9:34 am
tag, holly
spregovorila je njegovo ime in nenadoma si je zaželel, da bi umrl. vsi spomini na bolečino so se v trenutku vrnili v njegovo telo, ob njih pa so trčili ti novi, to entuziastično veselje ob tem, ko je ugledal njen obraz. nepopisna sreča, totalna evforija, istočasno pa popoln občutek nemoči, pomanjkanja kontrole nad samim seboj, popolna izgubljenost, ki je še nikdar ni tako močno začutil v tem velikem mestu, kot jo je začutil v tistem trenutku. spet je bila tukaj, pred njim, tako blizu, a vendar.. v trenutku, ko ga je povlekla za seboj v stanovanje, ki ga ni poznal, za njim zaklenila vrata in se pozanimala po tem, kaj počne tam.. bila je tako daleč stran. tega se ni hotel zavedati, in vendar je dejstvo kar drlo iz podzavesti. njegov najhujši strah je bil torej uresničen; ni se mu obesila okoli ramen, ni se mu zalepila v poljub, samo stala je tam in nedvomno ji je srce utripalo vsaj toliko močno, kot je njemu, toda bodisi se je s čustvi bojevala, bodisi so ta usahnila v njej. in ob zavedanju, da bi se to lahko zgodilo, mu je po licu zdrsnila solza.
"kako.." je zašepetal, kot bi mu zmanjkalo moči v telesu, kot bi mu zmanjkalo glasu in sposobnosti govora, vsega skupaj, katerekoli sposobnosti opravljanja življenjskih funkcij. "kako to misliš?" je vprašal mimo gromozanskega comka v grlu, ki se je kar večal in večal. po licu mu je zdrsnila nova solza. o bog, kako jo je ljubil, kako močno jo je potreboval ob sebi, kako jo je pogrešal skozi te mesece tišine, kako se je trudil, da pride sem, kako močno jo je potreboval, kako prekleto močno je potreboval njen dotik ali njen poljub ali njene besede, da bo vse še dobro. da bo vse med njima dobro. da ga tudi ona potrebuje in ljubi in da je presrečna, da ga ima spet pred sabo. "kako to misliš," je še enkrat izmomljal brez vprašalne intonacije, kot spev, ki ga je potrebno dovolj dostikrat ponoviti, da bo odzvenel v glavah sogovornikov. kot molitev bogu, naj mu vrne njegovo kamille.
stopil je korak proti njej, iztegnil je dlani, pod prsti je začutil tkanino njene majice in znova, znova.. znova bi se najraje zavlekel v kak kot in iz sebe izjokal dušo. kako jo je ljubil. njegove dlani so se oklenile njenih ramen, nežno, ljubeče, med tem ko se ji je popolnoma približal. njegove oči so se srečale z njenimi in zdelo se mu je, kot da je to tisto, kar ljudje čakajo celo svoje življenje. tisti trenutek, ko preprosto veš, da drugače ne gre, da drugače ne bi smelo biti - da ti je človek, ki stoji pred tabo, namenjen. za vedno. v dobrem ali slabem, dokler vaju smrt ne loči. "o bog," je med zavzdihom tiho iztisnil iz sebe, ko se mu je dlan dvignila in zdrsela po njenem mehke licu. "ti si, moja mala," v ustih se mu je nabirala slina, kolena pa so se mu kar šibila. "vedel sem, da te bom našel."
anastasia volkova
število prispevkov : 55 cash : 112 street reputation : 33 tvoja starost : 32 starost lika : 24 group : russian mafia kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Čet Maj 02, 2013 11:09 am
tag; valentin oh god, she just wants to kiss him again ):
Čutila je intenzivno stiskanje pri srcu; vsekakor je moralo biti povezano z vsemi čustvi, ki so jo še vedno vezali nanj. Čutila je drgetanje dlani, ki so postajale potne in če ne bi od šoka enostavno okamenela, bi mu verjetno že visela okrog vratu in ga poljubljala. Ni več ločila med pristnim veseljem in presenečenjem, ki jo je navdalo, ko je po slabem letu vendarle znova ugledala njegov obraz. In bil je tako drugačen. Tako drugačen od tiste drobne fotografije, ki jo je še vedno hranila nekje pod kupom papirovja v prvem predalu nočne omarice. Včasih jo je še vedno potegnila na plano in s prstom drsela preko njegovega obraza, ki je zdaj izgledal … jah, točno leto dni starejši, resen. In … je bil to tisti pogled, ki ji ga je namenil vsakič, ko je storila kaj nepojmljivo napačnega? Ni vedela ali bi začela z opravičevanjem ali pojasnitvijo vsega tega, kajti sedaj druge rešitve preprosto ni videla. Morala mu je povedati zakaj. Morala je pojasniti zakaj je odšla, zakaj so v njenem imenu lagali o tako grozni stvari, kot je bila smrt, zakaj je moralo vse skupaj ostati skrito, skrito pred ljudmi, ki so takrat predstavljali njen cel svet. Zdaj pa je stala tu, pred njim, z nenatančnimi občutki; ga je še vedno ljubila kot nekoč ali je bila vse to zgolj navada, zgolj prekleto huda želja po njegovem objemu, po njegovih sladkih besedah, ki jih je vedno tako spretno vrtel. »Ne vem kaj si sploh naj mislim o vsem tem … tukaj si,« je zamomljala tisto, kar je bilo sicer povsem očitno. Je bil to resnično odziv, ki ga je on, kot njena edina ljubezen, pričakoval? Samo prazne besede, izrečene v nenadnem šoku, ko verjetno ne bi bila sposobna enega samega koraka, kaj šele treznega razmišljanja o tem kaj pravzaprav naj poreče na … to.
Ko je naredil korak proti njej je v mislih začutila tisto hudo tendenco po umiku. Po teku proč. Pa ni bila dovolj močna, da bi kaj takšnega dejansko tudi izpeljala. Obstala je kot kup nesreče in pustila, da so se njegove dlani srečale z njenimi lici, da so jo zaobjele in božale njeno kožo. Da so preko njenega hrbta poslale prijetne mravljince in je lahko storila le eno – ponesla dlan do mesta, kjer je počivala njegova, in prepletla prste z njegovimi. »Tu si,« je izdahnila preden so ji oči zalile solze – sreče, nesreče, presenečenja, česarkoli že – in je dobesedno izgubila nadzor nad tistim, kar je nekje v kletki sredi prstnega koša skrivala odkar je stopila na ameriška tla. Histerija, napad panike, sploh ni vedela kako bi poimenovala hlipanje, ki ga je bilo praktično nemogoče zaustaviti, po drugi strani pa je čutila prelepo olajšanje. Velikanski kamen, ki se je zvalil z njenega utesnjenega srca, velikanska skala, ki se je končno odkotalila in pustila njenim resničnim čustvom nazaj na površje. Še vedno ga je imela rada. Še vedno ga je ljubila. Mogoče zdaj še toliko bolj. Dlani, ki ju je do sedaj skušala zadržati pri sebi, ni več ustavljala, ko so avtomatsko našle pot za njegov vrat, in ko se je po vsem tem času končno lahko privila v njegov objem jo je spreletel točno tak občutek, kot takrat, ko ji je prvič izpovedal ljubezen. Ali takrat, ko jo je z najlepšimi besedami zaprosil za roko. Hlipala je nekam v njegov vrat, obenem pa skušala razmišljati o besedah, ki jih je morala spraviti na dan. O tem, da vse skupaj niti slučajno ni bila njena ideja, da je bila primorana oditi zavoljo svoje in njegove varnosti. O tem, da ga vendarle še vedno ljubi. »Kako si me našel?« je zdaj ona z mehkima dlanema zaobjela njegov, skorajda otroški, obraz in s prsti zašla med njegove, sedaj nekoliko daljše, lase. »Nisi se spremenil. Niti malo.« Ob tem je sklonila pogled, kajti zanjo slednje gotovo ni veljalo. Holly, zdaj je bila Holly.
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Čet Maj 02, 2013 11:29 am
tag, holly
njena dlan je ujela njegovo in ko so se njuni prsti prepletli, se je počutil, kot bi skozi njiju udarilo tisoč voltov. videl je lahko, v njenih očeh je lahko videl, da se je počutila prav tako, kot se je počutil on. tako zmedena je bila od čustev, da ni vedela, kaj pravzaprav sploh naj stori, potem pa se je iz nje izvil jok, hlipanje, in nenadoma je njeno telo udarilo ob njegovega, njene roke so se po standardni poti privile k njegovemu vratu in njegove roke so se ovile okrog njenih bokov, ko jo je stisnil k sebi, kot da ni več ničesar. ne jutrišnjega dne, ne sveta okrog njiju, in v tem objemu bi jo najraje zadržal za vedno. nikoli več je ne bi spustil, nikoli več dovolil, da izgine iz njegovega življenja, pa naj bo to z ali brez pojasnila. tudi po njegovih licih so se zdaj usule solze, a na njegov obraz je sedel nasmeh. bil je tako srečen, tako prekleto srečen, da spet v rokah drži žensko, ki jo ljubi, svojo malo princesko, za katero se je pred kratkim izgubila vsaka sled. našel jo je. vedel je, da jo bo našel. našel bi jo z zvezanimi očmi, našel bi jo, pa če bi moral za to iskanje porabiti vse življenje. zdaj mu to ni bilo potrebno. imel jo je, držal jo je v objemu in nikdar več je ni želel spustiti.
iz ust je spustil kratek smeh, izraz sreče, ker je bila spet njegova. "ljubim te," ji je zašepetal v mehke lase, ki so dišali z vonjem vrtnic. "ljubim te," je ponovil in zaprl oči, da bi prekinil nekontroliran tok solz, ki so mu polzele po licih. kako močno jo je ljubil, kako zelo srečen je bil, da jo je imel ob sebi. potem je ona naredila, kar je prej storil on, s svojimi mehkimi, tankimi prsti je zaobjela njegova lica in njune jokave oči so se srečale. nežen nasmeh na njegovem obrazu vendarle ni odpravil solz; še kar so tekle, najraje bi hlipal še sam, a z zadnjimi močmi je bil sposoben vsaj to ustaviti. "na koncu sveta bi te našel," je zašepetal, še njegove roke so objele njen obraz, še enkrat, kar ni in ni se mogel nasititi njene bližine, čeprav ni vedel, kaj sme in česa ne, kaj je po tolikšnem času še sploh sprejemljivo in kaj ne. v mislih se je zahvalil bogu in saoirse o'brien, ki mu je pomagala pri iskanju. oba sta bila najbrž zaslužna za njuno srečanje, za vnovično srečo v njegovem srcu. "vedno te bom našel," se ji je zdaj nasmehnil in prikimal, da bi potrdil lastne besede, da bi jim morda vdahnil še več kredibilnosti.
"in ti.. ti si tako lepa," se šepetal dalje, kot bi besede veljale le zanjo, kot bi se mu še stene, med katerimi sta stala, zdele nezaslužne, da slišijo te besede, da si jih delijo z njima. samo ona si jih je zaslužila, bila je edina.. bila je edina, ki je sploh štela. ki je karkoli štela. vseeno mu je bilo za svet, imel jo je v objemu. "tako zelo sem te pogrešal," je nadaljeval, ko je z dlanjo zdrsel po njenem licu še enkrat. kot že večkrat v teh kratkih minutah, ki so mu vrnile željo po življenju. brez nje svet ni imel smisla; brez nje je bil prazen. "ljubim te," je zamrmral, zdaj nekoliko glasneje, nekoliko jasneje, da bi vedela, kako zelo resnične so njegove besede. potem se je nagnil k njenim ustnicam in nanje prislonil svoje. potreboval je poljub, potreboval je dokaz, da je vse to.. da je resnično.
anastasia volkova
število prispevkov : 55 cash : 112 street reputation : 33 tvoja starost : 32 starost lika : 24 group : russian mafia kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Čet Maj 02, 2013 12:49 pm
tag; valentin
Ko ji je ob ustnice šepetal tiste besede, na katere je čakala celo leto, je bilo nemogoče ne izgubiti popolnega nadzora nad gibi, nad nežnimi dotiki, nad beganjem prstov skozi njegove lase, nad nadaljevanjem preko njegovega prstnega koša, kjer so se nazadnje ustavili. Čutila je nežno bitje njegovega srca, ki se je umirilo, čim jo je lahko znova privil v objem in lahko bi prisegla, da je bilo podobno tudi z njenim. Kot bi do sedaj upalo in čakalo le nanj. Kot da je Valentin edini človek, ki ji v življenju vendarle predstavlja oporno skalo, tisto pristno ljubezen, ki je niti slučajno ni mogoče kar tako odmisliti. »Res?« je nejeverno izdahnila, dlan pa ji je avtomatsko spolzela nazaj do njegovega lica, kjer je s palcem nežno obšla njegove ustnice. Kot da ne bi verjela, da je vse to resnično. Kot da ne bi verjela, da jo lahko po celem letu še vedno ljubi, enako ali celo močneje kot takrat. »Boš ostal tu? Reci, da ne greš nazaj,« je zašepetala medtem ko je čelo še vedno naslanjala na njegov prstni koš in tu in tam nekontrolirano zahlipala, v splošnem pa je panika počasi začela popuščati. Sedaj je vse slabo postalo dobro, in če izvzame potencialno nelagodje, ko mu bo prisiljena povedati za vse, kar se je zgodilo v tem letu dni, je bilo njeno življenje končno spet … zaokroženo v celoto. »Jaz … jaz ne vem, kaj bi spet brez tebe.« In res, ko je bolečina po slabem letu končno pojenjala do te mere, da se ji njegov obraz ni konstantno pojavljal v sanjah, se je naslikal na njenih vratih. In če bi ji v tistem sporočil dejstvo, da zopet odhaja, bi se ji nedvomno zmešalo. »Lahko ostaneš tu, prosim, ostani tu. Nočem te še enkrat … res te nočem še enkrat izgubiti,« je še dodala preden so se njegove ustnice dotaknile njenih in jo utišale. Nežno in počasi, nekako tako kot prvič, ko ne eden ne drugi nista bila prepričana, če si to čisto zares želita. Toda zdaj nanj ni gledala kot na leto mlajšega otroka, daleč od tega. Kot da bi se čas z njenim izginotjem ustavil in sedaj ponovno sprožil, kot da nikoli nista bila čisto zares ločena.
Čeprav so bile njene ustnice sedaj polno zaposlene in je z dlanema vztrajno grabila za njegov pas, je nekje v najmanjšem kotičku možganov razmišljala o tem, da si zasluži resnico. Da mora izvedeti zakaj pravzaprav je bila primorana zapustiti Slovaško. Zakaj je bil o njej izrečen en sam stavek, zakaj so ga tistega dne poklicali in mu tako brezsrčno sporočili laž, največjo možno laž, ki mu je takrat gotovo sesula svet. Tudi njej, nedvomno, toda bila je preklemano zaposlena z delom, ki so ji ga nasuli na filadelfijski postaji, ki je mimogrede dosti obsežnejša kot tista preko oceana, in za to jim je bila deloma celo hvaležna. Dobila je priložnost za novo življenje, ki niti zdaleč ni bilo tako čudovito in popolno kot tisto z Valentinom, je pa verjela, da se vse zgodi z razlogom. Verjetno tudi tista precej s strastjo nabita noč z Brodyjem. »Te ne zanima …« je na hitro zblebetala potem ko je za sekundo odmaknila obraz in se nato ponovno prilepila ob njegove mehke ustnice, ki jih je tako zelo pogrešala, »zakaj sem odšla?« Poiskala je njegove dlani in prepletla prste z njegovimi ter ga skorajda preveč navdušeno odvlekla do dnevnega prostora. Končno je lahko govorila s človekom, ki mu je zaupala bolj kot komurkoli drugemu, končno ga je imela tu pred seboj in končno bo lahko spregovorila o vsem, kar jo je žrlo ves ta čas. Povedala mu bo za nevarnost, v kateri je bila, povedala mu bo zakaj so jo tako iznenada spravili iz države … toda ni vedela, če mu bo tako zelo zlahka izdala tudi dejstvo, da je v času njegove odsotnosti spala z drugim moškim.
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Ned Maj 05, 2013 9:26 pm
tag, holly
"seveda bom," je prikimal, čeprav se je v njegovih mislih tisti trenutek utrnil dvom. zakaj ni hotela nazaj? na slovaško? to je bil njun dom. ali je res hotela.. za večno izginiti? ne samo iz slovaške, iz vse evrope..? in zakaj za vraga bi hotela kaj takega? in vendar so te misli skorajda v trenutku zbledele; sam dotik njenih las ali njene kože, njenega suhcenega telesca, vse skupaj ga je toliko prevzelo, da so trezne misli prišle na vrsto precej pozneje kot naval močnih emocij, ker jo je smel znova držati v rokah. "ostal bom s tabo," je pritrdil še enkrat. "nisem te iskal zaman.." znova se mu je v očeh utrnila solza, ki je spolzela po njegovem nekoliko osušenem licu. "nikoli več te ne bom izpustil iz rok," je zamrmral v nekakšnem stanju zamaknjenosti. o bog, kako je prijal njen nežen dotik, kako lepo jo je bilo zopet imeti ob sebi, ob svojem srcu, ki je razbijalo močneje kot kadarkoli prej. ne, nikakor je ne bo več spustil; njuna ljubezen je bila večna in vedel je, da mora tudi ona tako čutiti, morala je.. tudi ona ga je leto dni pogrešala, leto dni mislila samo o njem, sanjala o njem, jokala za njim.. kajne? morala je. saj je vendar vedel.. takšna je bila! takšna je vendar bila, ljubila ga je toliko močno, kot je on ljubil njo in za nič na svetu.. za nič na svetu ga ne bi pustila za seboj, če ne bi bilo to popolnoma nujno. imela je odličen razlog za odhod, za to uprizorjeno smrt, a vsak dan posebej je mislila nanj.
glasno je zavzdihnil, ko je zaslišal besede, ki jih je potreboval.. pa čeprav še vedno ni bila tako daleč, kot je bil on. "ljubim te, tako zelo te ljubim," ji je priznal še enkrat v slepem upanju, da mu bo te sladke besede vendarle vrnila. potreboval je to, potreboval je.. priznanje, da ga ljubi tudi ona, da ni.. da ni prišel zaman, o bog. za trenutek je ob tej misli vztrepetalo celotno njegovo telo in upal je, da tega bodisi ni začutila, bodisi si je to razlagala kot neizmerno evforijo ob ponovnem srečanju. kar bi to zlahka tudi bilo. o bog, kako srečen je bil, da je stala pred njim, živa in zdrava. ko je verjel, da jo je nazadnje videl, je bila v loncu za žaro. zdaj je stala tukaj, popolnoma nedotaknjena, lepa kot nekdaj.
"seveda," je prikimal še enkrat, čeprav je razumel, da se je pomen njenih besed razlikoval od tistega prej. hotela je, da ostane tukaj, kot njen sostanovalec, kot njen.. kot njen življenjski partner, želela je njuno življenje nazaj. kraja na svetu ni bilo, kjer bi bil raje, kot tukaj. "seveda me zanima," je zašepetal, a iskreno je bil preveč prestrašen, da bi dodal, kar ga je zares mučilo; to, namreč, da najbrž ne bo preživel, če mu bo rekla, da je bil razlog za njen odhod prav on. saj ni mogla tega reči, kajne? navsezadnje.. navsezadnje ga je hotela ob sebi, to je dokazala zdaj, s tisočerimi poljubi, s tisočerimi dotiki.. s to mislijo se je nekoliko pomiril in izjemno vodljivo ji je sledil, ko je svoje prste prepletla z njegovimi in ga povlekla s seboj v dnevni prostor stanovanja. ustavil se je sredi prostora in jo povlekel nazaj k sebi, v svoj objem, njegov pogled pa se vendarle ni mogel ogniti tistemu strahu, da ga čaka novica, ki zanj niti najmanj ne bo prijetna. "povej mi," je prosil s skoraj ranjenim glasom. "prosim, povej mi. nobenih.. nobenih skrivnosti nočem."
anastasia volkova
število prispevkov : 55 cash : 112 street reputation : 33 tvoja starost : 32 starost lika : 24 group : russian mafia kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Tor Maj 07, 2013 7:20 pm
tag; valentin
“Hvala, hvala ti,” je končno dobila čisto pravi razlog, da se mu vrže okrog vratu in ob svojem telesu začuti njegovega. Oh, kako zelo znan ji je bil, še vedno, po letu dni ni pozabila teh rok, ki so se oklepale njenega pasu, ni pozabila teh ustnic, teh oči, ki so vrtale v njo in še vedno – po vsem tem času – občudovale njen obraz. Vedela je, da jo še vedno ljubi, toda ona … ona o svojih čustvih ni bila več tako zelo prepričana. Še vedno ga je ljubila, brez dvoma, toda zdelo se ji je, da je čustvo, podobno temu, zdaj gojila še do nekoga drugega. Ni vedela, če je to sploh mogoče, toda drugega pojasnila ni imela. Obraz je zakopala v njegove nekoliko daljše lase in v spomin skušala priklicati vse skupne trenutke, ki se jih je še spomnila. Nešteto, nešteto jih je bilo. Še pred letom dni sta bila povsem srečna, zaročena, tik pred poroko, tik pred tem, da začneta graditi svojo lastno družino, zdaj pa sta bila tako zelo oddaljena drug od drugega. Ne toliko fizično, pač pa psihično. Seveda je vedela, da med njima še obstaja tista prava naklonjenost, mogoče celo pristna ljubezen, toda zdaj je bilo toliko drugih, toliko drugih vmesnih faktorjev, ki so v njo vsajali dvom. »Valentin, oh, kako sem vesela, da si tu,« je dahnila ob njegovo lice in mu točno tja pritisnila nežen poljub. In res, bila je presrečna. Njeno srce je dobesedno dirjalo po prstnem košu in samo rebra so mu še preprečevala skok na prosto. Bilo je kot srce čisto majhne miške v nevarnosti in le njegove dlani, ki so nežno drsele preko njenega hrbta, so jo še držale pokonci. Pred očmi je videla prizore noči, ki jo je preživela z Brodyjem, pa potem veliko več tistih, ki jih je spokojno prespala ob Valentinu, oh kako ga je imela rada. »Tudi jaz tebe, res. Ljubim te. Še vedno,« mu je zašepetala na uho in vrnila vse tiste besede, ki jih je prej neštetokrat izgovoril on. In vedela je, govorila je resnico. Kljub temu, da je v tem letu dni v postelji gostila človeka, ki je bil pravzaprav zaročenčevo popolno nasprotje, je vedela – vse kar je čutila do Brodyja je bilo pristno, pristno hotenje, toda to kar je čutila sedaj, to je bila prava ljubezen.
Roki je končno spustila nazaj k telesu in stopila korak nazaj, potem pa nežno zaobjela njegovo dlan in ga potegnila za sabo. Vse do kavča, kjer ga je prav tako kot neštetokrat prej posedla in podobno storila tudi sama, tesno ob njem. Ni bila prepričana, če je resnično pametno, da mu pove določene stvari, ki bi ga utegnile prizadeti, toda moral je vedeti. Moral je slutiti, da vendarle ni bila povsem neaktivna, sploh glede na to, da je minilo že celo leto. »Veš, nisem hotela, res nisem hotela oditi,« je začela, položila dlan na njegovo lice in se s čelom naslonila ob njegovega. Oh, kako zelo je ljubila njegovo bližino. Vsi spomini so se zdaj kot bumerang vračali in res, bil je edini, ki ji je tako zelo zlahka izpodbil tla pod nogama. »Ampak, ampak … v raciji sem ubila namestnika šefa mafije in … in bila sem v nevarnosti. Vsaj tako so rekli. Šef se je takoj povezal s filadelfijsko postajo, dali so mi nov potni list, vse sem morala pustiti za sabo, vse, in res nisem hotela,« je poudarjala kako zelo je obžalovala, da je morala storiti to, kar je njega tako zelo prizadelo. Res ni hotela. »In, in zdaj sem Holly. Ampak še vedno se lahko tvoja Holly.«
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Sre Maj 08, 2013 2:57 pm
tag, holly note: haha, valentin je v bistvu taka mala muca!
začutil je plaz mravljincev, ki so se mu spustili po hrbtu, ko mu je končno vrnila besede, ki jih je tako močno potreboval. oh, tudi ona ga ljubi. to je bilo na koncu koncev vse, kar je bilo pomembno. da tudi ona čuti, kar čuti on, da ga tudi ona ljubi, kot jo ljubi on. njegova mala kamille, o bog, našel jo je. še enkrat jo je krepko privil k sebi, da je čutil toplino njenega telesa ob svojem, in zazdelo se mu je, da bolje ne bo nikoli. potem jo je spustil - vedel je, da bo imel za objeme in poljube zdaj celo življenje priložnosti, zatorej ni bilo težko, pa četudi bi jo najraje še kar stiskal, še kar poljubljal, dokler ne bi potrošil vse fizične energije, ki jo je premogel.
sedel je k njej in jo privil v svoj objem, kot se je za zaročenca spodobilo; in dovolil ji je, da je povedala, kar je bilo tako zelo nujno povedati, pa čeprav mu je srce utripalo hitreje, ko se je spraševal, če bo slišal kaj takega, česar zares ne bi hotel. nemo je prikimal, ko mu je povedala, da ga ni želela zapustiti - to je vedel, navsezadnje je vedel, da ga ljubi prav toliko, kot on ljubi njo. brez najmanjšega dvoma; bila je njegova, s telesom in dušo, njegova mala popolna kamille. njene besede pa so ga razburile huje, kot bi bil pripravljen pričakovati - hvala bogu v zgodbi ni bilo ničesar, kar bi ga utegnilo prizadeti, a navsezadnje bi se lahko udaril po glavi, ker je sploh pomislil na to. in vendar.. ubila je nekoga? kamille je nekoga ubila? nekoga nevarnega, zaradi kogar je bila potrebna vsa ta igra pretvarjanja? to je torej zanj pomenilo, da je stikal po osjem gnezdu, mar ne? bilo mu je vseeno za lastno varnost, a v trenutku je pomislil, da bi s svojimi dejanji - s svojim iskanjem - utegnil težave nakopati tudi njej. "o bog," je počasi zamrmral, ko je s pripovedjo zaključila. zasmilila se mu je, kajti zmerom se mu je zdela tako krhka, tako.. nepripadna v svet nasilja, pa čeprav je bila gotovo bolj sposobna, kot on sam.
"zdaj boš torej moja holly," je počasi ponovil, kot bi se skušal navaditi. nikoli je ne bi mogel povezati s tem imenom - zanj je bila kamille, holly je zvenelo tako.. neiskreno. vzravnal se je in počakal, da se je obrnila proti njemu; njene dlani je ujel v svoje, z očmi se niti za trenutek ni odmaknil od njenih. "vseeno mi je, kaj si storila.. preteklost lahko izbrišem iz spomina," je počasi začel, nekoliko zavzdihnil; zanjo je bil pripravljen to storiti. v trenutku, če je bilo potrebno. "in.. če si zdaj holly, boš tudi zame holly.." pripravljen je bil iti preko vsega, prav zares, samo če je to pomenilo, da je na koncu koncev ona njegova. to je bilo vse, kar je potreboval; zato je bil tukaj. "ljubim te in želim si prihodnost s teboj in želim si.. vse. s teboj," je končno zamrmral, v očeh se mu je znova utrnila solza. raje, kot ostal tukaj, bi se vrnil domov, a z njo je bil pripravljen ostati na koncu sveta.
anastasia volkova
število prispevkov : 55 cash : 112 street reputation : 33 tvoja starost : 32 starost lika : 24 group : russian mafia kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Pet Maj 17, 2013 5:27 pm
tag; valentin
Vse je zvenelo tako preprosto. Tako lepo. In točno tako kot nekoč. Njegov glas se ni spremenil niti za odtenek. In kot je izgledalo, je do nje še vedno čutil tisto kar je … po vsej verjetnosti čutila tudi ona. Neverjeten privlak jo je vlekel v njegov objem in imelo jo je, da bi se zatopila v njegovo naročje in se nikoli več odmaknila. Toda po drugi strani jo je dobesedno razžiralo. Dejstvo, da je spala z Brodyjem in Valentinu tega ni povedala. Dejstvo, da ni bila tako zvesta, ko je on gotovo bil. Dejstvo, da ga bo ponovno prizadela, čeprav tega niti slučajno ni želela. Toda počutila se je krivo, počutila se je kot največja nehvaležnica in izdajalka. »Včasih preteklosti ni mogoče kar tako izbrisati, Valentin,« je zahlipala v njegov vrat, upajoč, da bi ji tudi to lahko kar tako odpustil. Vedela je, da bi ji lahko Vedela je, da ima veliko srce in da bi jo verjetno razumel, toda ne glede na to, kako zelo si je želela odpuščanja, njegove šibkosti ni bila sposobna več izkoriščati. Zaljubljen je bil vanjo in tudi ona vanj, toda dejstvo, da bo ostala nekaznovana za svoje kurbanje naokrog, ji je skozi telo pošiljalo nemarne mravljince. Zakaj je sploh storila tisto? Zakaj je spala z njim, ko pa je dobro vedela, da ji česa več kot telesne ljubezni ne more dati? Zakaj mu je predala svoje telo, ko pa je vedela, da niti slučajno ni edina, ki si jo je vzel?
Bala se mu je povedati, da je že pred meseci obupala, da ga bo še kdaj videla. Da je bil to razlog za njeno nezvestobo, toda ko je v njegovih očeh videla vsaj delno žalost, se ji je zazdelo, da si vsekakor zasluži vedeti resnico. In če se po vsem tem odloči ostati tu, z njo … je morda res edini, s katerim bi kadarkoli morala biti. »Preden se karkoli odločiš, ti moram povedati par stvari,« je začela z resnim tonom glasu, ter s prsti še vedno prepletenimi med njegove. Tako domače se je počutila v njegovi družbi, in čeprav je vedela, da znajo naslednje besede med njima spremeniti vse, je bila z njim vedno odkrita. »Res bi rada, da ostaneš tu z mano, ampak če ne moreš … če misliš, da ne sodiš sem, te ne bom zadrževala. Hočem, da si srečen.« Zadnji stavek je v njene oči priklical tiste solze, ki so v njegovih počivale že vse odkar jo je zagledal. »In … in tudi jaz te imam še vedno rada, ampak nisem pričakovala, da te bom še kdaj videla.« Zdelo se je, kot da ji bo razbijajoče srce zdaj zdaj predrlo prstni koš in pogledalo na plano. Kot da bo v taistem trenutku planila v jok in se strla še preden bi mu lahko povedala resnico, in s temi mislimi je nekoliko prenaglo in predvsem preglasno spregovorila. »Spala sem z nekom!« Bilo je kot da si je pravkar sama v srce zarila nož. Dejstvo, da ga je tako hitro vsaj deloma prebolela in bila pripravljena skočiti med rjuhe z nekom popolnoma tujim, jo je prekleto prizadelo, čim je ujela izraz na njegovem obrazu, in tiste prve solze so zdrsele preko njenih zardelih lic. Je bilo vse to res potrebno?
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Ned Maj 19, 2013 3:53 pm
zahlipala je v njegovem naročju in v njegovih očeh so se znova pojavile solze, kajti celotna situacija se je zdela tako zelo nerealna. držal jo je v rokah, svojo punčko, in prav toliko čustveno je bilo njuno vnovično srečanje, kot bi utegnil pričakovati. imel jo je rad in vse je bil pripravljen narediti zanjo in hotel je, da bi ona to vedela, da bi si znala predstavljati, da bo vedno tukaj zanjo in da je ta dan najsrečnejši dan v njegovem življenju. in zato jo je privil še tesneje k sebi in po licih so mu znova pričele padati solze, ki jih takrat več ni znal ukrotiti; ni vedel, kako naj umiri vse te občutke, ki so se nabrali v njem. eno je bilo na koncu koncev jasno - njegova kamille, njegova holly, naj bo kdorkoli, je in vedno bo ostala ljubezen njegovega življenja. zato je bil tukaj. ker je vedel, da je njuna ljubezen večna.
niti za trenutek ni pričakoval, da bo slišal kaj takega, kot je bilo to, kar je imela zanj pripravljeno. pričakoval je, da ni bila prav nič drugačna od njega, da je čakala nanj, kot je sam popolnoma prepričano čakal nanjo. da v njeni ljubezni ni bilo niti kančka dvoma. niti slučajno si ni predstvljal, da se bo ta njegova vizija kmalu sesula kot hišica iz kart; in vendar je vedel, da je nekaj nenavadnega v zraku, ko se je znova srečal z njenimi očmi in v njih zaznal nenavadno sled bolečine, ki se je počasi izrisovala. kot da nekaj ne bi bilo v redu. kot da bi se zgodilo nekaj, česar si ni želela, kot da.. "srečen sem lahko samo s teboj, saj vendar veš, da je tako," jo je takoj zavrnil in še tesneje stisnil njene dlani, ki jih je držal v svojih, kot da bi lahko ta majhna gesta potrdila njegovo veliko ljubezen, ki je, prav zares, ni bil sposoben pokazati z nobenim dejanjem. ljubil jo je bolj, kot bi lahko povedale besede, bolj, kot bi lahko dejanja pokazala. "ampak.." je počasi pričel z zaskrbljenim nasmeškom, ki se mu je izrisal na obrazu, ko je zaznal, da je v njenem tonu nekaj nenavadnega, nekaj izdajalsko bolečega. "ampak saj veš, da bi te vedno našel, mislim.." je pričel skorajda naelektreno, kot bi pričakoval nenadno bombo, ki bo usekala. in vendarle ni pričakoval tako močne eksplozije.
obsedel je, nekako nenavadno hladen, na obrazu se mu je izrisal namrščen izraz, oči pa so mu nemudoma pobegnile stran. "ampak.." je počasi začel, glas se mu je zatresel - nadaljevati ni bil sposoben. ni mogel doumeti, da bi njegova kamille sploh kdaj lahko storila kaj takšnega. spala z nekom, dovolila nekomu, ki ni bil on - ki ni bil njen zaročenec - da se dotika njenega telesa, da.. zamižal je, in vendar je skozi njegovo zaprto oko pobegnila debela solza, nabita z bolečino. sama misel na to, da je kdaj obstajal kdo drug, ga je v trenutku prebodla iz tisočih strani in mu dovolila, da izkrvavi. "ampak čakal sem nate.." je zašepetal s tresočim glasom, ko je svoje dlani odtrgal od njenih in jih ponesel k obrazu, da bi si s hrbtno stranjo prstov obrisal solze. zdaj se je počutil.. tako nenavadno izdanega. saj vendar sam česa takšnega ne bi nikdar storil. in ona.. mislil je, da jo pozna, mislil je, da ne bi nikdar.. globoko je zajel sapo in se postavil na noge, naredil nekaj nesmiselnih korakov po sobi, da bi se spravil k sebi, a iskreno se mu ni zdelo, da bo tako enostavno. navsezadnje je obstal pri enem od oken, s tresočimi dlanmi je obstal na okenski polici. "kaj se potemtakem zgodi z nama?" je zašepetal, po licu so mu znova ušle solze.