riley & valentin,

zrla je iz svojega mesta sredi klopi, postavljene na obeh straneh vzdolž cerkvene ladje, tja k oltarju, kjer sta si večno zvestobo obljubila čudovita ženin in nevesta. njuna brezpogojna ljubezna je bila očitna vsem navzočim svatom, ki so skupaj z njo zrli v ospredje. sama osebno ni poznala nobenega od njiju, toda ob prejetem vabilu, ker je bila sama tudi nekakšen del mož v modrem kot patologinja, ni pomišljala niti dvakrat, da bi izpustila ta svečani dogodek. poroke so ji od nekdaj bile nenavadno ljube, kajti bila je brezupna romantična dušica, čeprav tega na veliki zvon reseda ni obešala. zato je uživala med izbiro pravega darila, obleke in sedaj med samim obredom. ni pa se mogla upreti spraševanju, če bo sama kdaj uspela najti to posebno osebo in si bo nekoč z njo obljubila večno ljubezen pred bogom. resnično si je želela da bi tudi zanjo obstajala tam nekje in ne bo ostala za vekomaj preveč zaposlena stara devica.

pogledala je k valentinu, svojemu dobremu prijatelju, s katerim se je udeležila poročnega obreda, ki si je sedaj po obredu ogledoval prižnico. nenavadno dobro sta se razumela in bil je eden redkih pripadnikov nasprotnega spola ob katerem ji niso vse misli zbežale ven iz glave. cel poročni obred se je zdel še dodatno z misli daleč, daleč proč, toda o razlogih ga ni hotela spraševati ali drezati vanj. preprosto se ji ni zdelo prav. ko in če bo želel ji bo že zaupal kaj ga je mučilo in če je imelo kakšno povezavo s tistim dotičnim dekletom zaradi katerega je bil v phillyu. gotovo je imelo, toda podrobnosti ji bo ali ne že enkrat izdal. srečnima mladoporočencema je še zaželela vse najlepše, preden sta zapustila cerkev. z drugimi bi jim sledili naprej ven, kjer se bo v šotoru nedaleč proč odvijala zabava, toda z enim samim glasnim pokom se je vse spremenilo.

riley se je zazdelo kot da sta se stresla zemlja in nebo skupaj. potres? ne, ni bil potres... bilo je nekaj drugega, nekaj namerno povzročenega. čudovito okrašena stara cerkvica je zaječala in iz vrha je navzdol začelo padati kamenje, težki leseni tramovi; povsod je v enem samem trenutku zavladala vsesplošna panika. vsi so pritisnili k izhodu, le sama se je ozirala naokoli za valentinom in se skozi skoraj nepredušno maso ljudi prebijala nazaj k oltarju. morala spotoma zlesti čez tram ali dva in če je ne bi tako zelo skrbelo za dobrobit temnolasca, bi se ustavila in pomagala drugim. vmes jo je nekdo še grobo potegnil za roko, da je padla vznak in skupaj z njo, se je nanjo še nekaj usulo iz trama, ki je se je zagozdil ob steno. oplazilo jo je po boku in trebuhu, toda niti opazila ni, še manj občutila. z mislimi je bila čisto drugje. podvizala se je in srce se ji je skoraj ustavilo, ko je zagledala valetinovo telo pod plazom kamenja. "nee, valentin!" ji je krik zapustil ustnice in korak še pospešila, da bi čim prej dospela do njega. "oh, bog. si-si v redu?" je bilo olajšanje v njenem glasu močno otipljivo, ker ga je našla pri zavesti in ne ko bi življenje že odtekalo od njega. pokleknila je navzdol k njemu in opazila njegov pogled usmerjen v njeno telo. "z mano je vse dobro. nič me ni zade-" je že začela in končno sledila njegovemu pogledu. presenečeno je opazila velik krvav madež na levem boku, ki se je vse bolj večal na njeni obleki in hkrati opazila tudi stvar, ki je madež povzročila. vase je imela zabodeno neko železno stvar in ona še opazila ni. "oh, sploh nisem čutila," je šokirano našla svoj glas in na hitro skušala oceniti situacijo. s to rečjo v sebi valentinu pomagati ne bo mogla, zato je previdno potegnila iz sebe ven železno zadevščino in jo vrgla proč, preden je pokleknila k njemu. "nekako te morava spraviti ven," je že razmišljala, kako bi mu pomagala ven. "kaj vse te boli?" se je trudila ostati trezna in ne misliti na vse bolj utripajočo bolečino v boku. kri ji je sedaj še bolj tekla in z nečem bi jo morala prevezati toliko, da bi vsaj malo zaustavila krvavitev.