število prispevkov : 55 cash : 112 street reputation : 33 tvoja starost : 32 starost lika : 24 group : russian mafia kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Pon Maj 20, 2013 7:10 pm
tag; valentin
V njegovih očeh je prepoznala žalost. Vedno je vedela kaj pomenijo vsi ti njegovi pogledi, bila je pripravljena. Ni seveda mogla vedeti kakšen bo odziv, toda kakršenkoli že bo, bo dobro. Hotela je, da govorita o tem, da mu lahko brez skrbi prizna vse, kar je storila, da lahko pove kako daleč je šla, kako predaleč je zakorakala, zgolj zato, ker je predvidevala, da ga nikoli več ne bo videla. »Valentin, prosim, reci kaj,« je dahnila in poskušala ponovno ujeti njegove dlani med svoje, pa jih je še ponesel proti obrazu in si obrisal tistih nekaj solz, ki so našle pot do njegovih lic. Prizadela ga je. Pa tako zelo ga je ljubila. Je bil to preprosto obraz nove ženske, je sploh še bila tisto preprosto slovaško dekle ali se je v teh par mesecih preobrazila v nekoga drugega. V nekoga brez tistega osnovnega občutka sočutja, brez osnovnega pojma o svojem … o svojem zaročencu. Kako za vraga ga je lahko tako zelo prizadela. »Nisem vedela, da … res nisem vedela kako je tam, kako se spopadate z dejstvom, da sem uradno še vedno razglašena za mrtvo. Nisem vedela ali ste se naučili živeti s tem ali ste to sprejeli, nisem vedele ničesar. Nisem te pričakovala. Res sem mislila, da si našel novo dekle, da si naredil korak naprej.« Čisto zares ga ni pričakovala. Zdelo se je kot da sanja, in čeprav je bila po eni strani presrečna, da ga znova vidi, jo je po drugi strani preveval dvom. Dvom v obstoj njenih čustev. Dvom v obstoj njune velike ljubezni.
»Kako si lahko tako miren?« se je zadrla in zakopala obraz v kolena. Kako za hudiča je lahko govoril tako mirno in zbrano. Zakaj jo je s svojim angelskim glasom po eni strani tako zelo uspešno pomirjal, po drugi pa spravljal v najhujši možen bes. Si je želel njenega telesa? Jo bo vzel nazaj, če ga prosi? Ji bo odpustil, če ga prosi odpuščanja? Vse, kar si je zares želela, je bilo to, da ostane z njo. Da jo objame, tako kot jo je objemal vedno. Da vso svojo jezo in razočaranje znese nad njo, da ji pokaže, da mu ni vseeno. »Zakaj ne kričiš name? Nisi jezen? Zakaj me ne vprašaš kdo je? Zakaj nikoli ne pokažeš tistega, kar čutiš v sebi. Si jezen? Razjarjen? Kriči name, udari me,« je zagrabila za njegovi podlahti, medtem ko je ihtela od prehude zmedenosti. Vse to je bilo občutno preveč za danes, vsaj zaenkrat si ni predstavljala, da bi lahko znova zaživela z njim. Morda čez nekaj mesecev, morda enkrat spet. Toda sedaj … ko je lahko razmišljala zgolj in samo o svojem prekletem stegovanju rok za drugimi moškimi … ne, sedaj si ni zaslužila sreče. Ni si zaslužila njega, ki jo je tako zelo ljubil.
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: apartment C5 Pon Maj 27, 2013 10:08 am
tag, holly
kaj naj bi ji rekel? njegove dlani so se tresle, v glavi mu je utripalo.. ni imel besed, ki bi opisale trenje srca, ki se je luščilo, košček za koščkom; srce, ki je razpadalo, ker je bilo samo za eno osebo, med tem ko je bilo bitje njenega srca zdaj oddaljen grom strele. ni mogel.. ni mogel razumeti, kako je bilo to mogoče, ko pa jo je vendar.. tako močno ljubil. tako močno. zavzdihnil je, prav zares se mu je zdelo, da se je v njem nekaj zlomilo, nekaj mu je uničilo duha. ona ga je uničila. z enim samim stavkom, ki ga ni hotel nikoli slišati - ki ga še v sanjah ne bi pričakoval, ker on.. ker on ne bi nikoli naredil česa takšnega. zmajal je z glavo, odločen, da ne bo rekel ničesar; edino, kar je imel na repertoarju, so bili očitki, teh pa ji ni hotel zmetati v obraz, ker.. ker jo je ljubil in ker je kljub neznanski bolečini, ki mu jo je prizadejala, skušal razumeti to, kar je prestajala.
prhnil je, poln zaničevanja, ko je zaslišal, kako je pričakovala, da bo svoje življenje nadaljeval. nikoli. brez nje? kam naj nadaljuje? nič več ni imelo smisla brez nje, prekleto! bila sta ona in on in bila sta večna in ljubil jo bo večno, ničkolikokrat ji je obljubil tako! kaj pa je mislila, da bo kar.. ujel neko cipo na cesti in svojo ljubezen delil z njo? je mislila, da se bo zadovoljil s to bedno predstavo, ki naj bi bila njena smrt? je mislila, da je ne bo posikal, da ne bo premaknil slehernega kamna, prebrodil vsakega jezera, preplezal vsakega prekletega hriba, dokler je ne bo imel končno znova v objemu? je mislila tako malo o njem? je res mislila, da bi jo lahko kar.. pustil za seboj, kot je - o bog, kot je to storila ona. primoran je bil stiskati zobe, tako zelo težko se je bilo namreč zadržati pred tem, da bi planil v nekontroliran jok. njegove oči so še kar bezljale po praznini tam zunaj, praznini, enaki tisti, ki je zdaj zasedla njegovo srce. ni je mogel pogledati; ni mogel razumeti, četudi se je trudil.. ni mogel živeti brez nje in ni vedel, če lahko odpusti dejstvo, da ga je zamenjala tako zlahka. bil je izgubljen otrok; navsezadnje je bil to prav vedno, ko nje ni bilo ob njem. ni je smel izgubiti, in vendar..
počasi se je obrnil, ko je njen krik prerezal hladno tišino, ki se je naselila med njiju; njegove ranjene oči so spremljale kepo, v katero se je zavila, kot bi skušal v njej najti svojo staro kamille, ki bi prav lahko izginila. kot holly več ni bila njegova. potem je bila pri njem, zagrabila je zanj in pričela kričati in vse, kar je lahko naredil, je bilo to, da se je držal nazaj, med tem ko so očitki, ki niso imeli nikakršnega smisla, leteli v njegov obraz. "kaj bi rada, kamille," je zdaj tudi sam povzdignil glas, ko se je iztrgal iz njenega prijema in stopil odločen korak nazaj, med tem ko so se mu v očeh znova nabrale solze. "ne morem.." glas se mu je skorajda v trenutku zlomil. "ne morem te sovražiti! in ne morem.. ne morem si te lastiti, če več nisi moja," so se mu nenazadnje ulile solze po licih, ko je dokončno spoznal to kruto dejstvo.. da pred njim ne stoji njegova ljuba, pač pa nekdo nov in drugačen. ni je mogel sovražiti, če jo je ljubil. ali pa morda vendarle. odi et amo.