forrest hills avenue no. 06

Naslov sporočila: forrest hills avenue no. 06 Tor Apr 23, 2013 6:39 pm

tag; kevin who else ;3

noč je bila nadvse mirna in v soju poletne sopare v zraku, ki se je na njenem balkonu še posebej dala čutiti, ko se je naslanjala na ograjo, oblečena zgolj v malce daljšo majico, ter se razgledovala po mestu v katerem se je znašla po vzponih in padcih svojega življenja. precej bedno je bilo biti osamljen, ter brez možnosti klica babice, ki je ves čas njen predstavljala mamo in očeta hkrati, sedaj pa je bila mrtva in spomin nanjo še vedno boleč, če ne celo bolj. kako so se lahko rane sploh zacelile, če pa so prišlo podobni trenutki, ko si pomislil na to osebo in spoznal kako zelo te boli ? nemogoče je. razlog več zakaj medicina ni bila vsevedna in vsemogočna, ko noben narkotik take bolečine ni mogel premagati in pregnati. v majhnem dihljaju, ki ga je izdahnila, se je odmaknila stran od železne ograje njenega balkona in zaplesala proti kuhinji, kjer se je že oglašal njen čajnik, da voda vre. pripravljanje zvečer čaja je bil njen ritual, ko se je po dolgem dnevu lahko resnično sprostila, ter pripravila na zgodnje vstajanje. bioritem se je porušil edino takrat, ko je morala ostati v nočni izmeni in tako si raje pripravljati kavo iz avtomata, da je lahko preživela noč in je ne prespala. sicer pa jo je dinamika dela ohranjala dovolj budno, da je lahko preživela tempo in je ob pol enih zjutraj delala enako energično kot če bi bila ura pol enih popoldan. iz zbirke svojih filtrirnih vreč je izbrala zeliščni čaj, ter vrečko vrgla v skodelico polne vrele vode, ter se ob spremljanju ugašanja luči za seboj odpravila nazaj v svojo sobo in nazaj na svoj ljubi balkon, kjer je preživljala svoje poletne večere tik pred spancem.

nenadoma pa je zazvonil njen telefon, ko je že srknila požirek ali dva skoraj ohlajenega čaja, ter se oglasila ne da bi zares pogledala kdo je klicatelj. » ja ? « se je glasil njen miren glas, ko se je končno oglasila in je na drugi strani slišala glas v bolečinah, ki je prihajal iz ust enega izmed njenih pacientov, » o`brien ? « je presenečeno dejala in se nenadoma s celotnim telesom radovedno pomaknila na stolu naprej. v tišini je poslušala in avtomatsko prikimavala z glavo, ter od časa do časa namrščila svoje čelo ob podatkih, ki jih je podajal kevin na drugi strani. » ni prehudo ? če ne bi bilo prehudo, bi si znal že sam prilepiti obliž na rano, « je zavrnila njegove besede in se posmehnila v slušalko, čeprav bi bilo res bolje, če bi odložila in zaupala instinktu, da ne gre za kakšen beden poskus nečesa in bo ob prihodu k njemu domov res naletela na grozovit prizor. vendar, če je tako pomislila, je ugotovila da si ga pravzaprav želi pretepenega, kar pa spet ni bilo direktno v skladu z njenimi mislimi in željami. iz omare je pograbila zložene črne pajkice, ki jih je večinoma oblekla, ko se je spravila ven teči in razgibavati svoje telo. sedaj pa so bile edina udobna stvar, ki je bila lahko na njej, ter se niti ni ozirala na lepoto ali grdoto njene majice. čim prej se je morala spraviti do njegovega doma, ki je po naslovu sodeč bil blizu nje, ter je lahko računala, da bo v roku desetih minut največ že pri njemu.

prometa niti ni bilo veliko in živela je tudi dovolj blizu njegovega doma, da je kmalu tudi prispela in je lahko iz prtljažnika povlekla svojo prenosno torbo z najbolj osnovnimi zadevami, ki bi sedaj morale zadovoljevati. v nasprotnem primeru pa sta še vedno imela bolnico, kjer sploh ne bo čakala na sprejem, ampak bo sama zanj poskrbela s primerno opremo. potrkala je na vrata in v vsakem primeru še vseeno preverila kljuko, ki se je ugreznila pod njenim pritiskom, ter je lahko vstopila. vrata je hitro zaprla za seboj in se v neznanem domu poskušala znajti. » tukaj sem ! « se je zadrla in naredila nekaj korakov po občutku, ko se ji je končno pred očmi v dnevni sobi zarisal obris znanega moškega, ki je bil videti slabo, grozno, pomoči potrebno. » auč, « se je namrščila in takoj stekla do njega, ter pokleknila ob njegovem telesu, ki je po navodilih počivalo. » kaj je bilo ? « je logično vprašala, da bi lahko vedela kje sploh začeti in kaj sploh storiti z njim. že sam prebutan obraz pa ji je kazal,da se ni zgodilo nič kaj prijetnega. » v kaj ste se spravili gospod o`brien ? barski pretep ? pretep za žensko srce ? so vas okradli ? « so se vrstila njena vprašanja, ko je opazovala kaj se je dogajalo pred njo.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 06 Ned Apr 28, 2013 3:21 pm

tag; carrie smitten

Pofukano težko je po dobri uri vendarle prišepal do svoje vile in se dobesedno zvalil preko vhoda v notranjost, kjer ga je pozdravil vonj po čistem. Vonj, ki ga je tako zelo pogrešal, ko je dobršen del večera gnil nekje na obali, brez žive duše okrog njega, kjer je smrdelo po mrtvih ribah in kasneje še po krvi, ki sta jo točila oba – on in lakaj, ki ga je nadenj poslala Saoirse. Prekleta kuzla ni vedela s kom se igra in še žal ji bo, da je komurkoli pustila udariti po njem in že je, prislonjen na snežno belo steno, ki je zdaj verjetno dobila rjavkasto rdeč pridih, razmišljal kako naj ji pokvari par naslednjih dni. Verjetno ji ne bo vseeno, ko bo videla kako zelo dobro je poskrbel za njenega sužnja, pa vendar mu to ni bilo dovolj. Niti slučajno ne. Po vseh bolečinah, ki mu jih je prizadejal, za vso tisto nadležno valjanje po prtljažniku kombija, od koder so ga nato dobesedno zbrcali v hudičevo jamo, kjer je slabih pest ur dehidriral in se skušal rešiti. »Auuuu, jebemti,« se je zadrl, ko se je skušal pobrati, pa mu nekako ni kazalo najbolje. Predvideval je, da gre zgolj za nekaj lažjih poškodbic, toda kljub vsemu bi bilo pametno poklicati Carrie. Njegovo osebno zdravnico, ki jo je že toliko časa hotel povabiti ven, pa nikoli ni našel pametnega izgovora, sedaj pa je celo imel odlično izhodiščno točko za povabilo domov. No, na kaj več ni mogel upati, ko pa je cel okrvavljen in zabuhel ležal nekje pri omarici za čevlje, toda če bi ga karkoli v tem času utegnilo spraviti v boljšo voljo, je to bila svetlolasa lepotička z nekaj vikodina. Zagrabil je za telefon, ki ga je malo prej pustil točno tu v hodniku, pobrskal za njeno telefonsko številko in zamomljal par praznih besed v slušalko. Mogoče se mu je čisto zares zdelo, da z njim ne bo imela pretiranih skrbi, toda nikakor ni želel pri tako zelo rosnih letih kjerkoli obtičati, po možnosti z grdimi brazgotinami in nalomljenimi rebri. »Naj se ti ne mudi,« je še enkrat zaječal, ko mu je tokrat vendarle uspelo stopiti pokonci in počasi odkrevsati proti usnjenemu kavču, ki si na sebi niti slučajno ni zaslužil umazanega telesa, toda druga izbire Kevin pravzaprav ni imel. Sedel je in prvič se je čisto zares zavedal kako srečen je lahko, da je sploh še živ.

Verjetno je vmes izgubil zavest ali pa je od utrujenosti za minuto ali dve zadremal, toda predramil ga je glasen in odločen glas svetlolaske, ki je njegovo ječanje očitno vzela za precej resno. Slišala je njegovo glasno lovljenje sape in niti besede mu ni bilo potrebno izdahniti, ko je že klečala ob njem in si ogledovala rane. Toliko jih je bilo, da je verjetno težko prepoznala njegovo pojavo; sploh tiste na obrazu so bile naravnost nemarne. Vsaj tako se mu je zdelo, ko mu je dlan nekajkrat ušla proti licem, ki so bolj spominjala na razcefrane teniške žogice kot na karkoli drugega. »Ah nič pametnega,« je zblebetal, ko ga je povprašala po tem kaj se je zgodilo. Ni imel namena razglabljati o tem, da ga je zbrcal in pretolkel prekleti mafijozo, niti to, da je slednji tako reagiral, ker je sam malo prej prebutal žensko. Ah zapleten krog, ki bi zagotovo pripeljal tako daleč, da bi on sam izpadel kot navaden kreten, ki si je zaslužil vsakršno klofuto. »Družinske težave pač,« je nato še dejal, upajoč, da bo to vendarle dovolj in se bo naposled le lotila čiščenja njegovega razparanega obličja. »Misliš, da bom sploh še kdaj izgledal normalno?« je pretiraval. Čeprav je imel občutek, da krvavi polovica njegovega telesa, stvari vendarle niso bile tako zelo brezupne. Modrica ali rana tu in tam, vse to se bo prav gotovo zacelilo v roku par tednov in spet bo kot nov. »Hvala ti, Carrie. Da si prišla«

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 06 Pon Apr 29, 2013 10:54 am

tag; kevin who else ;3

bil je videti slabo in grozno hkrati, na drugi strani pa je še vedno prepoznala tisti lesk v njegovih očeh, ki jo je mnogokrat pustil zmedeno v svojem svetu in sanjarjenju, da se je morala že stotič opozoriti, da je on njen pacient in nič več nikoli ne bo. bil je neprepoznaven in v njej se je pojavilo veliko vprašanje, če ga kdo ni imel namena ubiti, pa se je dečko uspel nekako rešiti iz njegovih rok. vse skupaj je bilo tako zelo čudno in srhljivo, ampak prvo je morala biti zdravnica, ter nato detektivka in za konec mu je lahko ponudila še svojo prijateljsko ramo, če potrebuje njeno mnenje o vsem dogajanju. » nič pametnega ? « se je odzvala na njegove besede in še vedno opazovala njegovo pretepeno telo in umazana oblačila. kaj takega res ni mogel pravkar izreči, ko pa je ležal prebutan pred njo in je komaj dvignil mezinec na roki, kaj šele storil kakšen večji korak ali se vsaj malo naprezal. ni bil v nikakršnem stanju in zanj se ni zgodilo nič pametnega ? najbrž res ni bila njena zadeva in bi se z povpraševanjem morala ukvarjati policija, ki pa je ni bilo nikjer v bližini, ter očitno napadalca še ni prijavil. vseeno pa je v njej bila neka skrb in ni ji bilo čisto nič normalnega v tem kar je videla. četudi bi se samo s kom malce po moško udaril, ga ne bi našla v stanju živega mrliča, če je čisto malce pretiravala s svojim primerjanjem. » se zavedaš, da je vse skupaj preveč sumljivo ? videti si napol mrtev in nekaj takega ti družina ravno ne more povzročiti, « je dejala v mehkem in zaskrbljenem tonu, ko je vse kar je rekel v njej samo še povečevalo dvom in je ni niti malo pomirjalo. povlekla je torbico bližje k sebi in jo odprlo, da bi se prepričala, če ima vse potrebne stvari pri sebi. alkohol je bil tam, prav tako obveze in tudi dovolj injekcij proti bolečinam se je še nahajalo v njenem malem zakladu, ki ga je imela obvezno pri sebi. » no, nekaj časa bo tvoj obraz zagotovo prekrit z vijoličnimi lisami in majhnimi ranami, torej ti lahko rečem da kakšnega posebnega zmenka s svojim obrazom ne boš pridobil. razen, če ne boš vlekel s seboj slike in kazal kakšen si v resnici, ter igral na karto žrtve, « mu je po pravici povedala in se rahlo nasmehnila, za trenutek tudi pozabila na vsa svoja vprašanja, ki jih je vzbujal v njej in se predala raje svojemu delu, zaradi katerega je bila tukaj. » čeprav tvoji obtolčeni členki kažejo, da tudi tisti ta drugi ni v kaj boljšem stanju, kot si ti. « ob teh besedah je namignila proti njegovim rokam, ki so prav tako padle v njene zdravniške poglede, da si je na obraz narisala bolj resen izraz.

» to je moja dolžnost, se ti ne zdi ? « ga je opomnila, da je njegova osebna zdravnica, ter bo vedno morala poskrbeti zanj kot za pacienta. » in prihrani z zahvalami za trenutek, ker mislim, da kar bo sledilo ne bo tako prijetno in bom razumela, če boš preklel moje ime, « je še hitro dodala, ker sedaj res ni mogla več zavlačevati s svojim klepetanjem, ter je morala poskrbeti, da je s škarjami prerezala srajco, ki se je zalepila na njegovo telo in je lahko poskrbela za vse rane. » upam, da ni bila preveč vredna, ker od nje lahko narediš samo krpo za čiščenje prahu. « s temi besedami je direktno govorila o srajci, ki jo je imel oblečeno. iz torbice je potegnila gazo in na njo polila nekaj čistega alkohola, ter se z mokro približala njegovim prvim ranam, da je takoj sledil njegov rezek ton. prav takšen ton pa je bil njenim ušesom že znan in se ni preveč ozirala na to kaj je govoril in kaj je klel, ampak je samo potovala po njegovem telesu in čistila vsako nastalo rano in glede na to koliko časa je porabila samo na trupu, se ji je zdelo čudno, da kevin pred njo sploh še diha. » še malo, « mu je dala vedeti in se dvignila, ter sedla poleg njega na kavč, da se je lahko lotila še obraza, ki je šel čez veliko hitreje. » tako. groznega dela je konec. sedaj te samo še obvežem in ker sem dobra dušica, boš dobil še nekaj proti bolečinam, da preživiš vsaj noč. « sklonila se je proti svoji torbici in iz nje izvlekla obveze in zdravniški lepilni trak, da je lahko zaščitila večje rane na trupu, ter z manjšimi obliži zakrpala še tiste na obrazu. » poglej ga no. že dobivaš nazaj barvo v obraz, « se je malce pošalila in pospravila zahtevane stvari nazaj v zdravniško torbico in za konec izvlekla še zadnjo stvar s katero ga je morala spraviti v boljše stanje. iz majhne stekleničke je zajela zahtevano dozo z inekcijo v rokah, ter se z njo približala k kevinovi roki, da jo je lahko nežno in previdno zabodla v njo. » sedaj je čas, ko se zahvališ svoji zdravnici. « njeno delo je bilo s tem opravljeno in čez čas bo tudi sam to čutil, ko bo zdravilo pričelo delovati. » vseeno pa mislim, da bi moral oditi v bolnico, ker kar tako ne morem videti ali imaš kakšne hujše rane , « ob tem pa se ji je namrščilo čelo.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 06 Sre Maj 01, 2013 12:17 pm

tag; carrie smitten

»Glej … najprej poskrbi za svoje zdravniško delo, potem se lahko greva še šrinka in psihičnega bolnika. In res – žalostno – ampak ja, za to je kriva družina. Ne poznaš me, niti ljudi, ki mi očitno zdaj že strežejo po življenju,« je zamomljal skozi ustnice in se ob koncu celo ugriznil v jezik, ko ga je še enkrat spreletela tista topa bolečina, ki jo je tako zelo težko prenašal. Čutil je lahno tresenje dlani in pot, ki je dobesedno curljal preko njegovega čela, žila v vratu mu je nervozno utripala in bil je popolno izgubljen. Saj ne, da ga je bilo resnično strah za njegovo življenje, bil je osramočen, bil je nesrečen, da je vse skupaj šlo tako zelo daleč. Že na začetku je imel v glavi tisto čudovito sliko dveh O'Brienov, ki skupaj vodita enormen imperij, sedaj pa sta bila vsak na svojem bregu; on popolnoma sam, ona pa – za razliko – s celo vojsko, ki mu je verjetno celo malce pogledala čez prste, drugače bi bil verjetno že zavezan v črno vrečko za smeti, nekje na dnu morja. »Prosim, pomagaj mi,« je še enkrat – skorajda v transu – navlekel, potem pa sprostil roki, da sta povsem brezvoljno padli ob belo usnje njegovega kavča, in v tistem ga je zadelo. Vsega si je bil kriv zgolj sam. Lahko bi se že sprijaznil z dejstvi in končal farso, lahko bi pač nadaljeval svoje delo zvodnika, tu in tam položil kakšno deklino, denarja za normalno življenje pa je imel več kot dovolj. Nenazadnje je le bil O'Brien. »Jah, modrice me še najmanj skrbijo. Misliš, da mi je zlomil nos?« je z dlanjo počasi segel proti obrazu in čeprav ga je bolel vsak delček telesu, so po občutku – kosti verjetno ostale cele. Vsaj upal je, da se ne bo zbudil kot grdavš s kljukastim nosom.

»Ja? Misliš, da sem res tako občutljiiiiiiiiiiii…« ga je od hudičevega skelenja dobesedno prevzelo, ko je gazo namočeno v alkohol približala njegovim ranam. Okej, mogoče vendarle ni bila od muh, mogoče je bil vendarle hudo poškodovan in prav gotovo se je prehitro hvalil o visokem pragu bolečine. Z vsakim dotikom je čisto nenamerno trznil in pesti stisnil v trdno pest, grizel spodnjo ustnico in tu in tam zaklel kot pijan hlod. »Nora si, kaj to delaš,« je zakričal, ko je še zadnjič podrgnila globoko ravno njegove podlahti in se potem preselila do njegovega obraza, kjer je začela dosti nežneje kot prej. Občutek bi mogoče celo lahko označil za prijetnega; vsaj nekomu očitno ni bilo vseeno zanj. »In zakaj mi tistega nisi v žilo zabila že prej, fak, se rada naslajaš nad tujo bolečino pač?« je sedaj – celo z nasmeškom na obrazu – rekel, čeprav ji je bil vsekakor hvaležen za vsako minuto njenega dela. Če ne bi bila njegova osebna zdravnica, bi jo verjetno z največjim veseljem gostil še v postelji, no pa saj tudi poklic ni bil ne vem kakšna ovira. Ko bi le bila pripravljena izgubiti ves ta profesionalizem in navidezno masko, ki jo je nenehno tiščala preko obraza. In to, točno to je bilo tisto, kar jo je v njegovih očeh naredilo še bolj zaželeno. »Kdaj naj bi tole začelo delovati?« je še vprašal, ko mu je v veno zapičila injekcijo. Morfij? Vikodin? Karkoli, komaj je čakal, da bolečina mine in lahko končno pretehta vse, kar se je tega večera zgodilo. Kako daleč bosta s Saoirse sploh še šla? Se bosta na neki točki vendarle ustavila in predala boj ali se bosta pobila kot dva stekla psa? »Mislim, da boš zdaj mojemu povabilu na večerjo res morala reči da. Tole … res, neznansko hvaležen sem ti. Če ne bi bilo tebe, bi verjetno že crknil.«

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 06 Pet Maj 03, 2013 2:35 pm

tag; kevin who else ;3

» kevin – « je spravila iz sebe in hotela nadaljevati s kakšnim smiselnim nadaljevanjem, vendar tega ni zmogla, ker ji je del pravil da niti noče zares vedeti o čem se je vse skupaj šlo. in tudi sam je dobro povedal svoje, ko ji je zatrdil, da mora opraviti svoje zdravniško delo. bila je njegova zdravnica in tukaj v njegovi hiši sredi večera je bila samo zato, da poskrbi za njegovo bolečino in njegove rane, ter ne zato da ob kozarcu šampanjca debatirata o lastnih življenjih, ki se drug drugega niso niti malo tikali, oziroma naj se ne bi smeli. » pozabi, « se je odločila dahniti iz sebe in se preusmeriti z njegovega obraza na njegove veliko hujše posledice očitno družinskega pretepa. ni si pa mogla pomagati, da je ni grizla radovednost nekje globoko v njej, ter si je želela izvedeti več o domnevnem pretepu, čeprav se je zavedala da je zadnja katero bi takšna stvar morala zanimati in tudi da ne bo brskala dlje tam kjer ne sme. samo nekaj dni se ji bodo vprašanja vrtela po glavi in potem se bo osredotočila na kaj drugega in bo njena radovednost izginila tako kot bo njemu izginila bolečina in kmalu tudi modrice. vse skupaj bo pozabljeno. » zato sem tudi tukaj. « njeno mrmranje je bilo bolj kot ne namenjeno njej, kot pa njegovim bolečim prošnjam, ki so prihajale iz njega. resnično ni doumela kakšen orjak se je moral spraviti na njega, da je bil sedaj v takšnem stanju, po domnevnem pretepu. » hej, roke stran ! « ga je opozorila in njegovo dlan odmaknila stran od njegovega obraza, da se ga ne bi dotaknil in si narisala droben nasmešek na obraz. » in dvomim, da imaš zlomljen nos, saj je videti čisto normalno. lahko pa te odpeljem v bolnišnico in opravim še dodatne analize po katerih bom prepričana, da nimaš še kakšnih reber polomljenih, « mu je dala predlog, čeprav bi bilo za pričakovati, da se bo upiral in hotel ostati v zavetju svojega doma. na slabšem pa je bil seveda on.

» točno to mislim, « se je odzvala na njegovo sikanje in se ni ustavljala pri oskrbovanju njegovih ran. hvala bogu pa jo je njen poklic naučil biti imuna na podobne krike in grizenje ustnic, ter preklinjanje ob vsaki bolečini, ki pa samo kaže na kasnejšo pomoč. » rešujem ti življenje. zdaj pa tiho, ali si moški ali nisi, prekleto ? « se je malce zadrla nanj in si zataknila pramen las za uho, ter ne da bi poslušala njegove sike nadaljevala svoje delo, navsezadnje jo je zaradi tega poklical k sebi. opomogel pa se je od pekoče bolečine šele, ko se je premaknila k njegovemu obrazu, ter je skelenje bilo tam veliko manjše. » nisi vedel ? sem zdravnica z groznimi psihičnimi problemi in neizmerno uživam, ko nekdo trpi in prosi za pomoč v obupu. to je zame duševna hrana, ki je nikoli nimam dovolj, ampak jo vedno znova iščem, « mu je odgovorila in stresla z glavo ob manjšem smehu, ki je prišel iz nje, ter se je nežno ozrla proti kevinu. za čiščenje ran mu res ni mogla dajati takšne količine zdravila, kar pa ni pomenilo, da ga ni bilo potrebno dobiti za tisto splošno bolečino in deloma je tudi predvidela, da se bo rad delal moškega in potrpel vsako skelenje alkohola ob odprti rani na njegovem telesu. » gre za vprašanje minut, « je dejala in s tem spravila vse svoje strani nazaj v svojo medicinsko torbico. kolikor je videla je svoje delo opravila in tudi z njim bo vse dobro. bolečine ne bo kmalu več čutil in tudi spanec bo naredil svoje, razen če ne bo igral trme, ter se sprehajal po stanovanju in živčno iskal maščevanje, če je kaj takega bilo v njegovem planu. navsezadnje niti vzroka njegovega stanja ni zares poznala in je bilo nenadoma vse tako zelo ovito v skrivnost. » kaj ? « se je iztisnilo iz nje in je debelo pogledala v njegovo smer. jo je pravkar povabil na večerjo in igral na karto zahvale ? in seveda je moralo njeno srce rahlo poskočiti, vendar ne in ne. on je bil pacient in ona njegova zdravnica, ter prehitro bi padla na vse trapaste šarme, da mu kmalu niti bedastega prehlada ne bi mogla potrditi. » crknil ravno ne in prav zato tako ogromna zahvala res ni potrebna – « je začela in umaknila pogled nekam v stran, da je lahko sploh imela trezno glavo pri vsem skupaj. » res nočem biti nesramna, ampak saj veš, da sva na odnosu pacient – zdravnik in večerja ne bo pri tem nič kaj prida pripomogla, « ga je nežno zavrnila, čeprav roko na srce bi takoj sprejela, če le ne bi v njej delovala zdravniška etika.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 06 Sob Maj 11, 2013 11:30 am

tag; carrie smitten

Mogoče bi bilo vse skupaj toliko težje in bolj zateženo, če bi se njegovega telesa dotikala kakšna starikava patronažna sestra, tako pa si je celo lahko privoščil osebno zdravnico, ki je bila daleč od grde. Prekleto seksi je bila, in če v tistem trenutku ne bi bil v tako prekletih bolečinah in utrujen od pofukane hoje, bi mu ob njenih dotikih čisto gotovo vstal. »Resno mislim, zakaj me tako mučiš?« Mogoče je bila vse to skupaj nekakšna igra, bolečina niti ni bila tako zelo huda, da je ne bi mogel vsaj za nekaj kratkih minut prenesti in ko mu je zagotovila, da bo vikodin prijel čez kakšno uro, je nekaj potnih kapljic že zaradi samega navdušenja izhlapelo z njegovega čela. »Prekleto uživaš v tem, ne laži,« je našobil ustnice, čeprav to gotovo ni bil eden izmed najbolj simpatičnih obrazov, kar jih je znal izkoristiti kot vabo. V tem trenutku mu je sicer koristil bolj malo, kajti četudi bi njegova prelestna zdravnica podlegla njegovim šarmom, telesa ne bi pod nobenim pogojem bil sposoben uporabljati. Dlani so mu – že odkar mu je v žilo tako na hitro zabila injekcijo – drevenele, veke so mu lezle v napačno smer in njen obraz je postajal vedno bolj meglen. Seveda ni nameraval zaspati pred njo in verjetno je premogel še dovolj moči, da bo vsaj še nekaj časa sposoben blebetati neumnosti, toda prav dolgo gotovo ne. »Sploh si nisem mislil, da boš prišla tako hitro. Koliko je sploh ura?« je s pogledom zdrsel proti njegovi levici, kjer je navadno počival njegov rolex, pa ga tokrat tam ni bilo. Verjetno mu ga je staknila kakšna od tistih Saoirsinih barab. Ah, prasica bo plačala za vsako mučno minuto, ali pa bi morda bilo pametneje odnehati in pozabiti na vse skupaj? Vedel je, da do konca življenja batin ne bo mogel prenašati in prav gotovo bo velikokrat tudi on tisti, ki jih bo fasal do te mere, kot jih je to noč gospodič Pierce.

Dovolj blizu je bila, da si je njen obraz lahko ogledoval po mili volji. Čeprav je zares videl bolj malo, je še posebej veliko časa zapravil na njenih očeh, ki so bile tako lepo sanjsko modre; popolne srčaste ustnice in prsi, ki bi se jih lahko dotikal do onemoglosti, pa ga zdaj dlani niso ravno ubogale. »Kaj da ne, domov sem se že privlekel, ampak sigurno bi se vsaj ena od teh ran vnela in bi se zdaj zvijal od presrane bolečine,« je zaječal, ko se je skušal vsaj za slabih nekaj centimetrov prestaviti. Hrbet ga je nevzdržno bolel od neprimernega položaja v katerem se je nahajal in če se tik ob njegovim telesom ne bi nahajala Carrie, bi zagotovo že legel in zaspal. Na njegovo povabilo je odgovorila … diplomatsko in previdno, čeprav je dobro vedel, da bi – v primeru, da ne bi bila njegova osebna zdravnica – odgovor zvenel popolnoma drugače. »Ampak čez kakšen teden ne bova več. Lahko si poiščem drugega zdravnika.« Jah, definitivno bi bil pripravljen poiskati nekoga gršega, samo zato, da bi jo lahko odpeljal na večerjo. In v posteljo. No, pa še kam drugam, če bi se strinjala. »Saj nihče ne bo vedel. Daj no. Čez teden ali dva, ko bom bolje, se lahko oglasiš tu. Pripravil nama bom fino večerjo in proslavila bova … cele kosti in izginule modrice, vsaj upam.«

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 06 Ned Maj 12, 2013 6:07 pm

tag; kevin who else ;3

očitno je počasi prihajal k sebi, saj je dobil nekaj barve v obraz, ter je njegovo stanje po njeni krati negi bilo veliko boljše, kakor ob njenem prihodu. takrat je bil res videti grozno in carrie je imela to srečo, da je bila zdravnica, ter je s svojimi očmi videla že marsikaj in ji njegova pretepena podoba še ni predstavljala viška,vseeno pa je bila dovolj kritična, da je lahko potrdila resnost stanja. » rada se izživljam na moškimi, « je spet z nasmeškom na obrazu zamrmrala v odgovor in rahlo sklonila svoj pogled. sicer v tem ni bilo resnica, ampak je šlo zgolj za njeno proceduro in prepričanje, da ga je bilo dovolj v hlačah da bo znal prezreti bolečino. navsezadnje mu je uspelo preživeti atentat nase in se priplaziti do doma, pa čeprav po vseh štirih, ter poklicati njo na pomoč. to mu je ponudila, vendar v svoji verziji. » neizmerno, « se je še dodatno pošalila in pogledala proti njemu s tisti ti že veš pogledom. čeprav je bilo rahlo res zabavno opazovati kako se je zvijal od pekoče bolečine in je moral cel naval različnih intervalov neprijetnega dati čez, da je prekinila njegove tantalove muke in mu vbrizgala tisto majhno količino zdravila, ki je bila zanj čisto dovolj in mu je ne bi dala več, pa četudi bi to zahteval in trmasto vztrajal pri tem. » morala sem. že slišati si bil slabo, « mu je zamrmrala nazaj in segla proti svoji roki, kjer je počivala njena stalna ura in je lahko opazila kako so kazalci kazali nekaj čez polnoč. hja, definitivno bi morala v tem času že trdno spati in tudi spiti tisti sveže pripravljeni čaj. » pozno. nekaj čez dvanajst je. « na srečo da je bila z avtomobilom in ji nevarne ulice mesta niso povzročale težave in se bo bila sposobna odpeljati nazaj domov za tistih nekaj ulic, ki so pravzaprav ločevala njuna domova, oziroma njegovo kraljestvo in njeno barko v primerjavi s krajem v katerem se je nahajala.

» kevin, « se je znašla pri mehki izgovarjavi njegovega imena, ko ga je spet uspela pogledati, ter se nekje vmes polovično nasmehniti ob njegovih besedah, ter nadaljevala v zatrjevanju njegovega preživetja ob vsakem primeru : » ne bi ti bilo hudega, samo bolelo bi te, precej pravzaprav, a preživel bi. « vseeno pa ni bila tako zelo prepričana o tistem delu z večerjo. ni bil problem v tem, da kevin ne bi bil simpatičen, ter si ne bi želela, saj si je, ampak imela je preprosto neka svoja moralna prepričanja in res si je želela še imeti delo in zagotovljeno streho nad glavo. lahko da res ne bi dvigoval preveč prahu, če bi znala biti tudi ona dva diskretna, ampak sama ni bila oseba tveganja. » zamenjal bi zdravnika samo zato da me odpelješ na večerjo ? « je bleknila in z drobnim nasmeškom svoj pogled usmerjenim proti njemu okrepčila z neko iskro presenečenosti in drobne očaranosti, da se je tako …trudil ? » tu ? « se je spet zatekla k svojemu živčnemu ponavljanju besed in pogledala naokoli in pogled spet vrnila nazaj proti njemu. tvegati je morala. mar si to ni napisala na tisti nek svoj trapasti spisek spremembe življenja ? na spisek nekih želja, ki jih mora storiti v svojem življenju in ne biti tako presneto tradicionalna in diplomatska. » prav, « se je glasil njen odgovor, ki sicer ni bil nič kaj samozavesten in odločen, a bil je tam in bila je pripravljena oditi na to večerjo. » ni ti potrebno menjati zdravnika, pridem sem, ter…večerjala bova. in…praznovala. « ne bo ravno umrla, če sprejme povabilo in bilo bi prijetno kakšen večer preživeti tudi malce drugače, kakor po ustaljeni lasni rutini.