benches

Naslov sporočila: benches Pet Apr 26, 2013 9:01 pm

tag here is the amazing cay. smitten3

and i wrote around 617 words.

bili so tisti dnevi, ko se je nekako preprosto moral odmakniti od vsega. pa saj ne, da bi mu bilo kakorkoli kaj posebno težko, le v tem trenutku… nekako je imel občutek, da se vse počasi seseda njem na ramena in najbrž je bil to celo razlog, da se je odpovedal policijski karieri, pa čeprav ga je tu in tam prijelo, da bi se v to zadevo vrnil. čisto tako. ker je vedel, da bo prehitro zopet zdolgočasen postal in res ni hotel vedeti, kakšne stvari mu bodo šle takrat po glavi, na stara pota pa se definitivno ni nameraval vračati. pa čeprav ga je po drugi strani pekla vest, zaradi zadeve z policijo, navsezadnje, tedaj je imel občutek, da bo bratovi smrti prišel do dna, sedaj pa... nekako se mu je zazdelo, da je zadeva začela toniti. vendar prekleto da ne, tega ni smel dovoliti. in če ne drugega, tu je bila sienna in nekako je imel tisto majhno, drobno iskrico upanja, da če ne drugega bo njej uspelo zadevi priti dalje. in potem, ko se ugotovi kdo je bil… hja o tem delu pa iskreno niti ni in niti ni nameraval razmišljati. kljub temu, da je kazalo, da neal ni bil najboljši v svojem življenju, vendar kljub temu. ni se mu ravno dozdevalo, da je bilo zato potrebno mu odpihniti glavo. avtomatsko je stisnil roke v pesti ob tej misli. ne, definitivno mu ni bilo potrebno odpihniti glave, vendar kaj ga je čudilo? mafija, tolpa ter ostale zadeve tako ali tako niso počele drugega kot to ter najbrž je bil celo tudi že čas, da se s tem sprijazni. vendar preprosto je imel občutek, da bo to nemogoče, preprosto ni mogel iti mimo dejstva, da so mu brata ubili na dan njegove poroke. že res, da je imel včasih občutek, kakor da razmišlja o življenju koga drugega, kakor da se vse skupaj že preveč filmsko sliši in preprosto ne bi moglo biti res, se ne bi moglo njemu dogajati, vendar je bilo točno to. zavzdihnil je sam pri sebi ter se odpravil skozi vrata stanovanja. nekako… nekako je potreboval čas zase, da je preprosto sam s seboj in mislimi, pa čeprav je vedel, da ne bo za dolgo. vendar smrt brata mu je zopet začela doneti v mislih in trkati po vesti, ker še vedno ni izvedel ter morilcu vrnil milo za drago in posledično preprosto je imel občutek, da je šlo vse navzdol. zares vse. vendar kakorkoli je že bilo, odpravil se je ven, sedel v avto, speljal iz parkirišča na cesto ter se zapeljal proti obalnem delu. nekako je imel občutek, da bo preprosto tam tisti kraj, kjer bo imel popoln mir, vsaj za nekaj časa. pa saj ni bilo potrebno veliko, le nekaj trenutkov, to je bilo vse. ko je prispel na obalo, se mu je na obrazu zarisal nasmešek. ni potreboval dolgo, da je prišel do klopic, kjer se je sedel ter zazrl naprej v morje. zopet so se mu po misli podili spomini, tisti ki naj bi bili tam in tistih, ki ne bi bilo treba, tistih, ki bi jih najraje izbrisal. in najbrž ravno zato ni slišal prihajajočih korakov, vendar kljub temu je z kotičkom očesa uzrl žensko podobo, nato pa pogled obrnil h celoti k njej, glede na to, da je bila pravzaprav prekleto znana. v trenutku jo je prepoznal. nekajkrat je zamežikal, da bi privid izginil, če bi seveda bila to, nato pa je ugotovil, da ni nič od tega. le… njegova bivša žena, s katero so se zadeve prekleto grdo končale, tako kot se pravzaprav zares ne bi smele. »cath,« je zamrmral ter se vstal. to je bilo srečanje, katerega se je od samega začetka bal.

Naslov sporočila: Re: benches Pon Maj 06, 2013 4:44 pm

cay & gabriel

bilo je nenavadno, da je spet bila na poti na obalo. ponavadi je ni vsakodnevno vleklo na obalni pas, dihat morski zrak in poslušati valove - oziroma jo je, le ni imela tolikšne potrebe po bežanju nekam izven betonskih zidov, visoko v zrak vzpenjajočih se stavb. sedaj pa je že drugič, če ne tretjič v zadnjih dneh bežala proč iz mesta, bežala pred tistim razkošnim stanovanjem, ki ji nekako ni pustil dihati. bila je trapasta zaradi svojih občutij do kos kamna, ki ji ni hotel nič žalega in ji zidovi štirih sten niso preprečevali njene svobode. ubijalo jo je dnevno srečevanje ljudi iz njene preteklosti, ki jih ni več poznala in se tudi prisiliti ni mogla, da bi jih. lahko bi strmela v njih ure in ure, resnici pa ne bi bila nič bližje. z vsakim se je že začetku spričkala ali jih sumničavo opazovala, če se morda ne norčujejo iz nje tisti, ki so bili krivi za njeno stanje ali tisti, ki jim je bil sadizem v veselje. njen odklonilni odnos ni bil morda pravičen ali zgrajen na pravih temeljih za njeno takojšnjo zamero. a pravično ali ne, vedno je bila sovražno nastrojena in brez razmišljanja bleknila prvo stvar, ki ni imela nič veze s prijaznostjo katero jo je nekoč učila njena mama - njene opazke so bile pravzaprav precej daleč od kakršnekoli oblike prijaznosti si si zamislil v glavi. nekoliko nejevoljno od zadnjega prepira z enim od 'duhov preteklosti,' kot jih je začela poimenovati sama pri sebi, je potrkala po volanu, z očmi priprto stisnjenimi in usmerjenimi na cesto ter sprostila napete obrazne poteze šele ob veličastnem razgledu na jasno modro gladino, v daljavi svetlikajoča se v rumeno zlati sončavi. oči niso več mrko strmele skozi vetrobransko steklo in kotički ustnic so se ji ukrivili navzgor, ko je odprla okno in v avto spustila nekaj svežega zraka, ki je dišal po morju in ne po smogu kot v phillyu. kazalec za njeno razpoloženje se je avtomatsko povzpel navzgor in prenehala je razbijati glavo o stvareh na katere vpliva ni imela, kot tudi ni imela vpliva na dejanja drugih ljudi. samo nase je lahko vplivala in zagotovo nadaljevanje dneva ni nameravala preživeti zagrenjeno. in če bo spet nekoga srečala - no, ga pač bo. verjetno si je bila sama kriva, za selitev bi morala izbrati bolj oddaljeno mesto od new yorka. morda bi bilo mesto angelov boljša izbira. ali pa bi jo mahnila čez lužo in si tam ustvarila novo življenje - dovolj daleč proč bi bilo od starega življenja.
avtomobil je pustila pred že znanim lokalom in jo mahnila na sprehod. posebnega določenega cilja ni imela, hotela je malo prevetriti glavo in se bo že kasneje odločila kam in kako dalje. odločila se je delati korak za korakom, brez prehitevanja in nepotrebnega norenja. zato je z rokami v žepih stopala po potki, posejana s klopcami ob strani. bolj kot na ostale obiskovalce, ki so posedali na lesenih klopcah, je svojo pozornost usmerjala naravnost pred sabo ali pa k neskončni modrini nedaleč proč. srečen nasmešek ji je krivil ustnice ob poslušanju valov, ki so butali na obalo in kričanju galebov v zraku. to je bilo tisto, kar je potrebovala za relaksacijo, napolnitev baterij za vsaj kakšen dan ali dva. ravno je nameravala stopiti mimo še ene od klopic, ko je zaslišala glas. bilo je le mrmranje, toda vseeno ga je uspela razločiti zaradi sicer blagodejne tišine okrog sebe. nihče ni kričal ali glasno trobil zaradi skoka pešca na cesto, kot se je to dogajalo v mestu. samodejno se ji je zaustavil korak in se psihično že pripravila na tistega, ki jo je poznal... a ona ni njega. in res ga ni, ko je pogled premaknila na njej neznanega rjavolasca pred seboj. dvignil se je iz svojega sedečega položaja in vanjo upiral presenečen pogled. očitno tudi sam ni pričakoval nje, kdorkoli je že bil. "ne cath - cay," ga je že kot mnoge pred njim zadirčno popravila. prijazno ni znala odreagirati več, četudi je bila pred nekaj minutami še nadvse srečna. "poglej, ne poznam te in ne vem kdo si. izgubila sem spomin in če mi ne verjameš, se lahko greš slikat," mu je v sekundi zdrdrala in ga postavila na hladno. tudi z očitnim namenom ga obiti in odkorakati proč, čeprav jo je malo že dajala radovednost, kakor ob vsaki osebi pred njim.

note: sry for late and lame. -.-

Naslov sporočila: Re: benches Tor Maj 07, 2013 11:31 am

tag here is the amazing cay. smitten3

and i wrote around 510 words.

narahlo se je namrščil, ko ga je popravila kar se imela tiče. seveda je bila cath, kaj za vraga pa je govorila? v tistem trenutku mu ni bilo najbolj jasno kaj se dogaja. zadirčnost je seveda pričakoval iz njene strani, kaj drugega bi si pa seveda zaslužil po vsem tem, kaj ji je naredil? za njun propadel zakon je bil kriv izključno on, čigar zvestoba je bila na psu in kar se tega tiče, mu je imela več kot vso pravico zameriti. vendar kljub temu, njene besede so ga zmedle in trenutno ni bil sposoben ničesar drugega, kakor da je presenečeno zrl vanjo. pričakoval je naval besed, kakšen prasec je, da sploh ne bi smel govoriti tu z njo in še tisoč in en očitek, ne pa poprava kar se imena tiče. ni mogel lagati – zares se mu ni niti malo sanjalo, kaj točno se dogaja. »cath, kaj za…« je že začel, še vedno presenečeno zrl vanjo, kakor da zares ni mogel verjeti njenim besedam, nato pa odkimal z glavo. kako bi bilo to mogoče, kaj se ji je zgodilo? za trenutek ni bil sposoben ničesar drugega, kakor presenečeno zreti vanjo, nato pa si je šel z roko skozi lase, nekako pripravljen zopet spregovoriti, kakor da se mu je dar govora po začetnem presenečenju vrnil. »dobro, cay. oprosti,« je zamrmral in se popravil, saj ni mu bilo ravno zopet do tega, da mu razloži kdo v bistvu je, ta del je dojel, hkrati pa je ni imel namena razburjati, pa čeprav je imel občutek, da mu to ravno ne bo uspelo. »jaz sem…« je že začel, nato pa za trenutek utihnil, kakor da bi se zbal, da se ga bo pa vseeno spomnila, če se ji predstavi kdo je in posledično zmetala sto in eno očitkov v obraz, zakaj ji je naredil to kar ji je. vendar tudi če bi bilo tako, bi to moral sprejeti, večno se je tako ali tako ni mogel izogibati in bil je zadnji čas, da govori z njo. na kakršen koli način pač. »gabriel, gabriel benson. in vem, da ti to ime najbrž nič ne pomeni, vendar…« je dejal ter za trenutek sklonil pogled k tlemi ter narahlo zavzdihnil. če bi se ga spomnila, bi ga najbrž sedaj že napadla. ja, sigurno bi to že dala skozi in vse je kazalo, da je govorila resnico. prekleto. sedaj se mu niti malo ni sanjalo, kaj naj naredi, situacija je bila naenkrat še bolj težka, kakor kdajkoli prej. »- sem tvoj bivši mož in načeloma nisi imela najlepše spomine o meni, katere si očitno sedaj izgubila« je dejal ter si šel z roko skozi lase, kakor je počel vsakič, ko je bil tako ali drugače živčen – in v tem trenutku je to definitivno bil, še kako. »in seveda ti verjamem, ne skrbi. v redu, cay torej. vendar daj… daj povej mi kaj se je zgodilo, kako to, da si ostala brez spomina? prosim?«

Naslov sporočila: Re: benches Ned Maj 12, 2013 7:54 pm

tagged; jade :3

počutil se je kot velika prazna luknja v kateri se je nahajal prazen nič. bil je popolnoma prazen, brez kakršnih koli čustev. nobenih solz, nobenega slovesa, še manj obžalovanja da je odšel iz new yorka. mesto samo mu tako ali tako nikoli ni bilo pri duši zato je bil odhod iz domačega kraja še toliko lažji. po tolikih letih se je resno spraševal ali je bila beseda domači sploh prava. dom naj bi ponazarjal ljubezen in toploto, ki pa je sam nikoli ni prejel. niti pozneje, ko si je najel tisto majhno luknjo imenovano stanovanje, za katero niti ni imel časa da bi si jo dokončno uredil. s slovesom je tako za seboj pustil večji del svojega življenja, z upanjem na tisto boljše kar naj bi prihajalo. seveda ga je bilo globoko v sebi groza tistega kar je prihajalo. vedno se je zanašal zgolj nase in na tisto kar mu je bilo prikovano v podzavest. sledil je navodilom in se nenazadnje postavljal v ozadje kot kaka senca, ki nikoli ni prišla na dan. edini človek, ki mu je resnično zaupal je bila njegova ljubljena harper, ki pa je bila sedaj še vedno neznano kje. tako je večino dni posedal po mestu, se razgledoval po neznanih kotičkih in raziskoval vsako možno pot tako, da se je z zemljevidom v roki naokrog sprehajal kot bi hodil v snu. filadelfija mu je bila pri srcu. toplo vreme je pozitivno vplivalo nanj tako, da se je njegovo razpoloženje nekoliko izboljšalo in ni bil zamorjenega obraza.

iz prijetnega spanca ga je zbudil mestni vrvež, ki se je odvijal pod njegovim oknom. ura je morala biti že okoli poldneva saj je bilo sonce že visoko na nebu in je vročični val počasi zajemal celotno mesto. tokrat je za spoznanje lažje vstal iz postelje in z mislimi je bil pri uniformi, ki je visela čez rob njegove postelje. ne, ni bil čas njegove izmene. imel je prost dan kar je bilo presenetljivo po dobrih treh tednih dela. a vsekakor je pograbil priložnost in se odločil, da bo dan izkoristil na plaži, kamor je v septembrskih dneh zahajala še vedno velika večina ljudi. oblekel je belo majico in kavbojke, ki so se pri spodnjem robu pričele nekoliko trgati uniformo pa lahkotno vrgel na posteljo, kot opombo da bi jo moral pospraviti v omaro. spil je skodelico turške kave, ki je bila zanj edino poživilo po tako dolgem spancu. seveda bi bilo pametno če bi vase spravil vsaj grižljaj nečesa užitnega, a v načrtih je imel pekarno na obrobju mesta kjer so pekli najboljše krofe v mestu. ker je bil še vedno trdno prepričan v rekreacijo zato je bilo staro mestno kolo kot nalašč za popoldansko razgibanje. sedel je na starega hollandca in se odpeljal do peščenega nasipa, kjer so bile postavljene majhne lesene klopce. to je bil tisti pravi kraj, ki ga je silil k razmišljanju. končno je lahko zadihal prijeten morski zrak in vetrič, ki se je igral z njegovimi lasmi je rahlo bodril sonce, da je njegovo kožo obsipal s temnejšim odtenkom. odkar je prišel iz new yorka je zagorel kot kak kolumbec, česar seveda ni bil vajen. kolo je pustil pri leseni ograji in ga zaklenil z ključavnico čeprav ljudje tu niso na veliko kradli koles saj je večina tu je uporabljala kar avtomobile, ki so bili hitrejši prevoz. naprej se je odpravil peš. oči je vrgel na pašo in opazoval ljudi, ki so lenobno poležavali na peščeni obali in razkazovali svoja telesa. ob dvaintridesetih stopinjah se temu vsekakor ni čudil in tudi sam bi kaj hitro slekel svojo majico če ne bi njegovega zornega kota zmotil zabrisan obris temnolaske, ki je zasedla njegovo mesto. pravzaprav ga niti ni motilo, da je nekdo zasedel klopco na kateri je čepel zadnje tri tedne, odkar se je preselil v mesto, pač pa to, da mu je bila rjavolaska nenavadno znana. sprva se je prepričeval, da ni mogoče da bi sredi gromozanske amerike lahko naletel na nekoga, ki ga je tu najmanj pričakoval, a očitno je bil svet resnično majhen nekaj časa se je zadrževal v senci palm in okleval. ni imel poguma, da bi stopil do nje in jo ogovoril - nenazadnje ljudje ponavadi niso ogovarjali neznancev. a prešinilo ga je v trenutku, da je s hitrim korakom stopil proti klopcam, predno bi se premislil in obrnil. "hej," je prešerno pozdravil, potem pa na obraz zarisal svoj prijazni nasmešek in lepotici pogledal v oči. "jade?" je nekoliko presenečeno izdavil in počakal na njen odziv. ne, to ni bilo mogoče. po tolikih letih - na drugem koncu amerike? ne ravno na drugem koncu, a vsekakor dovolj oddaljeno da je nu pričakoval tu. izraz na njegovem obrazu je bil rahlo presenečen,a ni si pustil premišljevati in so besede kar lile iz njega "kaj počneš tu?" je nekoliko bolj hladno vprašal, nato pa se ob tonu svojega glasu zdrznil in pogoltnil slino. "nisem mislil tega. hotel sem le reči, da te je bilo lepo videti in da te nisem pričakoval tu v filadelfiji." očitno je postajal nervozen.