chapel

Naslov sporočila: Re: chapel Sob Maj 11, 2013 3:50 pm

tag; saoirse, marco and irina (:

ethan nikoli ni ravno bil ljubitelj porok. pravzaprav se jih je kot načelo izogibal. ni ravno razumel ta starodaven in zastarel obred, ko si dva človeka obljubita večno zvestobo, ne glede na vse kar pride. če ga je življenje kaj naučilo, potem je bilo to, da se ljudje spreminjajo. in odidejo. in življenje se ne ustavi za nikogar. zato res ni videl pomena, da se poroke sploh dogajajo. bile so povsem izguba denarja, potrata časa in povrh vsega, si se moral obleči še v smoking, v katerem si bil videti kot pingvin in jesti ogabno hrano. edina svetla točka, je bila saoirse. njegova svetlolasa spremljevalka, je bila pravzaprav edini razlog zakaj je bil danes sploh tukaj. po njunem prvem srečanju po dolgih letih ni bil prepričan, ali ga bo sploh kdaj še hotela videti, in ko je zagledal povabilo na poroko je več kot olajšano izdihnil. mogoče pa res ni bila jezna nanj. mogoče mu je s tem želela dati vedeti, da se je strinjala z njim, in mu dala vedeti, da si res želi, kot on, da ostaneta prijatelja. pravzaprav je bila ona najbližje kar je imel dobremu prijatelju, in če bi začel naštevati ljudi, ki ga na tem svetu najbolj poznajo bi bila ona vsekakor prva na seznamu. še enkrat si je poravnal kravato in se napotil v notranjost , njegove oči pa so v množici v trenutku poiskale njo. ko sta prišla, sta se za trenutek ločila, in saoirse mu je zatrdila da se dobita v cerkvi, kjer jima bo poiskala sedeže. kljub temu, da je cerkev mrgolela z varnostniki, in je ethan vedel da zna saoirse skrbeti sama zase, je bila danes tu z njim sama. zanjo se je počutil čudno odgovorno, kot vedno ko je bil v njeni družbi, in olajšano je izdihnil ko je končno le zagledal njeno drobno postavo. videti je bila neverjetno, kot vedno. dvignil je roko v pozdrav in se ji približal. »oprosti, ta celotna stvar je cel labirint.« je zamomljal ko jo je dosegel in pomignil na klop poleg katere je stala. »sva tukaj midva?« pomagal ji je, da je sedla in ji potem sledil z privzdignjenimi obrvmi. »upam, da veš kako zelo se žrtvujem zate. mislim, da se še spomniš mojega mnenja o porokah.« zoožal je oči in jo sumničavo pogledal. »si to slučajno naredila namenoma, samo da me trpinčiš, hm?« zmajal je z glavo in se ozrl naokrog. cerkev je bila nabito polna, in prepoznal je marsikateri obraz. in glede na poglede, ki sta jih dobivala, tudi oni. odprl je usta, da bi jo vprašal zakaj točno je bila povabljena, ko se je že začela glasba in z pogledom je sledil vzdolž cerkve, kjer so že začele prihajati prve družice. rjavolasec je stal pred oltarjem s ponosnim obrazom in kot vsi ostali, je tudi ethan vstal ko je v cerkev prišla nevesta. »poglej kako neumno srečen je videti.« je zamomljal proti saoirse in potem sedel nazaj na svoj sedež. preostanek obreda je bil modro tiho, večinoma ga je pa tudi preslišal, popolnoma zatopljen v svoje misli. zdramilo ga je šele premikanje na njegovi desni in še preden je vedel kaj se dogaja je bila saoirse že na svojih nogah in po hitrem postopku odkorakala iz cerkve. »sa… hej!« je pridušeno zaklical za njo, zaklel sam pri sebi in se odpravil za njo. sledil ji je skozi vrata in jih zaprl za sabo. »shorty, hej! kam greš? kaj je narobe?« je zamrmral ko jo je končno ujel za njen komolec in jo zavrtel proti sebi. a še preden bi mu lahko odgovorila so se vrata ponovno odprla, skozi njih pa sta zakorakala temnolasec, ki ga ni poznal in… irina? ethan se je namrščil in odprl usta, da bi vprašal kaj za vraga se dogaja, a ga je prehitel glasen pok. tla pod njegovimi nogami so se zatresla in vrgla vstran, slišal je padanje kamenja in kričanje. nekajkrat je zmedeno zamežikal, še vedno šokiran nad dogajanjem je potem skočil na noge, ko je opazil nezavestno svetlolasko poleg sebe. »o moj bog, saorise!« pokleknil je poleg nje in ji nežno odstranil pramen las z glave, da bi videl kje je poškodovana.

Naslov sporočila: Re: chapel Sob Maj 11, 2013 8:42 pm

enkrat za spremembo si je zaželela sproščenega dne in ko je dobila vabilo za tisto tako imenovano poroko stoletja ali karkoli že, ji ta misel kar ni dala miru. skušala se je zamotiti z delom in vsem skupaj, potem pa se je spomnila še na ethana in vse skupaj je nenadoma delovalo kot idealna priložnost za tisto, kar je predlagal. sicer sama ni bila prepričana, kako bo njuno 'prijateljstvo' delovalo, je pa vsekakor bila pripravljena poskusiti. ni imela veliko normalnih prijateljev. ali pravih, če je že bila pri tem. njegov predlog bi lahko deloval, če bi se potrudila – kajne? sama pri sebi se je nasmehnila, ker je v tem trenutku že stala pred cerkvijo v preprosti, ampak elegantni obleki, ki ji je popolnoma pristajala. njeni svetli kodri so bili razpuščeni in delovala je normalno, čeprav tudi tokrat ni mogla brez noža, ki se je skrival nekje pri njenem telesu. ethanu je zagotovila, da se dobita v notranjosti, kamor je s prepričanimi koraki odšla in njen spremljevalec se ji je kmalu pridružil. nakazala je proti klopi in nato zavila z očmi ob njegovih besedah. »poroka je, ethan. ne pa konec sveta ali kaj podobnega,« se je namuznila ob spominu na njegovo dolgo predavanje o tem, kako nesmiselne so poroke. sicer ji ga je priredil že pred leti, a očitno se njegovo mnenje ni prav nič spremenilo. v njegovi družbi je bila nenavadno sproščena, kar je opazila v trenutku, ko se je ozrla v njegove oči in občutila nek nenavaden mir. deloval je tako zelo… saj ni našla prave besede. zaščitniško? nekaj je bilo na njegovem pogledu, kar jo je vsekakor pomirilo do te mere, da se je sproščeno naslonila na klop. »neverjetno uživam v tem, ko te trpinčim. saj me poznaš,« se je morala nasmehniti ob njegovem vprašanju, nato pa se je le skoncentrirala na dogodek. poroka. kako neumno patetično, a vendar se je zalotila pri tem, da bi se skoraj nasmehnila, čeprav se je trudila za nek nevtralen izraz na obrazu. navsezadnje je vse, podobno temu dogodku, zanjo osebno odpadlo. kljub temu pa je lahko uživala.
njen pogled je povsem naključno zataval po obrazih ljudi in nenadoma je povsem nepričakovano zagledala nekoga, ki ga tu ne bi nikoli pričakovala. morda se je motila. ampak ne, marca bi prepoznala kjerkoli in navsezadnje je sedel tako, da ga je lahko videla skoraj naravnost v obraz. začutila je naval mešanih čustev, dokler ni nenadoma opazila dekleta poleg njega in potem… potem je ugotovila, da je bilo dekle z njim. v tistem trenutku so se marcove oči povsem nepričakovano srečale z njenimi in umaknila je pogled, nato pa brez prevelikega hrupa vstala in odkorakala… stran. to je bila najboljša definicija smeri, v katero jo je ubrala. zagledala je vrata in stopila skozi – očitno v neke vrste kapelo, kaj pa je vedela. ustavila se je nekje ob strani prostora, nato pa so se vrata znova odprla in tam je bil ethan. prej ga je preprosto ignorirala, zdaj pa je začutila njegovo dlan na svoji roki in dvignila je pogled proti njegovim očem, ne povsem prepričana, kako bi odgovorila na vprašanje. a ni ji bilo treba, ker je potem v prostor vkorakal nekdo drug in – k vragu, marco. in nato še tisto dekle, ki je bilo z njim. nato pa se je vse odvilo prehitro in nenadoma je zaslišala glasen pok, ki jo je po svoje prestrašil, nato pa je začutila močan udarec in zadnja stvar, ki jo je zagledala, preden se je zrušila na tla in jo je zajela tema, je bil marcov obraz.

tagged: my dearest everyone. smitten3

Naslov sporočila: Re: chapel Ned Maj 12, 2013 10:49 am

ni bil povsem prepričan ali je bilo povabilo pametna odločitev. vsekakor pa se je njene dlani oklepal z vso močjo in je ni želel izpustiti vse od vožnje s taksijem in niti sedaj ne, ko sta sedela na eni izmed klopi v polni cerkvi, bolj ob strani. še vedno je čakal na pravi trenutek, ko bo lahko omenil njun zaročni prstan, katerega je tudi zdaj nosil na verižici okrog vratu. nameraval ji ga je vrniti in zgolj njena odločitev bo, kaj bo z njim naredila – ga zopet nadela na prst ali pospravila v nek od boga pozabljen predal, kjer se bo lahko na njem nabiral prah pozabe. s palcem je zdrsnil prek hrbtišča njene dlani in se nasmehnil, ko je pogledala proti njemu. irina. še zdaj ni točno doumel, kako je to sploh lahko mogoče. nobeno pojasnilo ni bilo zadostno, a obenem ni nameraval dvomiti. hotel je verjeti, da se to prav zares dogaja. da mu jo je nekdo vrnil nazaj in sposoben bi bil ubijati, če bi si mu jo kdo sedaj drznil spet vzeti. poroka se je bližala h koncu in njegov pogled je nemirno pričel drseti naokrog po polni cerkveni ladji. ''če ti ni do tega, se ne rabiva udeležiti sprejema,'' se je nagnil bližje k irini in ji zašepetal na uho. res bi počasi moral izpustiti njeno dlan. bil je kot obupna copata, ki ne zna funkcionirati brez svoje ženske. a ne da je zdaj bila njegova ženska. no, nov problem za na seznam stvari, ki bi jih morala čimprej skupaj razčistiti. v tistem se je njegov pogled ustavil na očeh, ki so gledale naravnost vanj z neke vrste... razočaranjem? jezo? namrščil se je in preden bi lahko priznal njeno prisotnost, se je svetlolaska na drugem koncu cerkve že pognala pokonci in pričela hoditi v očitno naključno izbrano smer. glasba s kora se je oglasila v zaključku poroke in naenkrat je stal pokonci, se poskušal preriniti mimo ostalih sedečih v klopi, za nameček pa je zraven vlekel še irino. ko se je tega zavedel, je izpustil njeno dlan in pričel sam hoditi ob strani ladje, ob prvem prehodu pa se prebil na drugo stran, vse do vrat za katerimi je prej izginila saoirse. ''irina...'' se je ozrl nazaj, da bi pojasnil to iracionalno obnašanje, zraven pa s prosto roko odprl vrata kapelice.

najprej je zagledal moškega poleg nje in pogled mu je zdrsnil na roko, ki se je oklepala njene. ''jaz...'' je sledil začetek njegovega pojasnila, ki bi si ga moral izmisliti v manj kot sekundi, le da nikoli ni prišlo. v cerkvi je zadonel glasen pok in zvok bi prepoznal kadarkoli, kjerkoli. eksploziv. ohranil je pogled na saoirse, ko je k sebi potegnil svetlolasko poleg njega in jo prekril v objemu s svojim telesom, ko je počepnil z njo dol na tla, ki so se besno tresla pod njihovimi nogami. kamnite stene okrog njih so pričele pokati in na tla je prvi padel pozlačeni križ, čemur so sledile še ostale slike, kamnite plošče in na koncu delci stropa. zavaroval je irino pod seboj, kolikor je lahko in nekje na sredi zatisnil oči, ko se je okrog njih pričelo dvigati kamenje. naenkrat je hrup ponehal, zrušilo se je, kar se je zrušiti moralo in odkašljal se je, ko je prišel nazaj k popolni prisebnosti. ''si v redu?'' se je odmaknil z irine in pogledal navzdol, da bi na hitro preveril njeno stanje. vizualni pregled ni pričal o nobenih poškodbah in kamen se mu je odvalil od srca. ''kaj, če je ne bi premikal ali se je dotikal?'' je naenkrat njegov glas zadonel skozi napol podrto kapelo, vse do moškega, kateremu so bile besede namenjene. s kotičkom očesa je opazil, kako odmika lase s saoirsinega negibnega obraza. in dodaten poln pogled je razkril, da tam leži nezavestna z zaprtimi očmi. spravil se je pokonci in bil z nekaj preskoki kamenja že ob njiju, njegov kazalec in sredinec ob njenem vratu, iskajoč utrip. ''živa je,'' je prikimal ob olajšani ugotovitvi in drugemu moškemu ni nameraval nameniti niti pogleda več kot je bilo potrebno. ''kdo sploh si ti?'' je vprašal, ne da bi dejansko priznal njegovo prisotnost.

Naslov sporočila: Re: chapel Ned Maj 12, 2013 3:09 pm

ona bi morala stati pri oltarju. ona bi se morala sprehoditi mimo gostov po rdeči preprogi v čudoviti beli obleki. ona bi morala poljubiti svojega ljubega pred duhovnikom. ona bi morala dahniti tisti usodni da, ob katerem bi cela cerkev završala. ona. trdno se je oprijemala njegove dlani, razdražena zaradi celotne ceremonije, ki je potekala okoli njiju. kot da bi ji usoda namenoma metala pod nos nekaj, kar ni njej nikoli uspelo. pojma ni imela kaj sploh počne tam, že na daleč se je videlo, da ni dovolj dobra za mestno elito, ki se je zbrala okoli nje; ukrajinska deklica pač ni sodila na elegantno ceremonijo, pa če je oblekla še tako drago obleko. bila je črna ovca v dvorani, povsem nepomemben člen celotnega obreda. vsake toliko časa se je zazrla vanj, kot da preverja, če je še tam. potrebovala je njegovo bližino, njegov nežen dotik, da je sploh lahko dihala. vsakič ko sta se njuna pogleda srečala, se je nežno nasmehnila, zadovoljna, da je spet v njegovem objemu. resda so bile stvari skrajno konfuzne in nedorečene, nihče ni točno vedel v kakšnem odnosu sta, nihče ni imel poguma, da bi prvi začel pogovor o tem, a bila je srečna. morda se na njenem prstu ni več svetlikal zlat prstan, morda ga ni mogla več klicati zaročenec. a še vseeno je bil njen. »res?« se je olajšano nasmehnila, ko se je obrnil k njej proti koncu obreda. »mislim, da bi mi bolj ugajala večerja za dva,« je pritisnila nežen poljub na njegove mehke ustnice, vesela, da bo lahko prej končala trpljenje v visokih petah in zategnjeni obleki. odkar sta ponovno pristala skupaj, je hotela vsak trenutek preživeti zgolj z njim, se napiti njegove bližine še za vsa leta nazaj. slepo je sledila njegovi roki, ko jo je potegnil za seboj mimo zavaljenih snobov, ki so sedeli v isti klopi kot onadva. šepetaje se je opravičevala, ko je pohodila prav vsako nogo, ki ji je prišla na pot, zmedeno je lovila temnolasca, kateri je sedaj že spustil njeno dlan in jo pustil nekje za seboj. prekleto, tako se ji pa tudi ni mudilo domov, lahko bi počakala še toliko, da se mladoporočenca poljubita. »marco…« se mu je hotela upreti, ko se je končno ustavil, vendar ji je že v naslednjem trenutku ušel v notranjost kapelice. tudi sama je vstopila, tik za njim. pogled ji je nemudoma ušel do rjavolasca, ki je že stal v prostoru. »ethan,« je smeje prikimala v pozdrav, nato pa s pogledom zdrsnila do svetlolaske poleg njega. še preden bi se lahko odločila kaj na njej jo tako zelo moti, je dogajanje prestrelil močen pok. znašla se je v znanem objemu, ki jo je potegnil s seboj k tlom, namesto, da bi z rokami poskušala zavarovati svojo glavo, se je prestrašena privila v njegova prsa, kot da bi najraje kar zlezla vanj. tudi ko je pokanje prenehalo, ko so stvari okoli njih nehale padati na tla, bi najraje kar ostala v njegovem objemu; tam je bila varna. »ja, vse je v redu. hvala,« se je šibko nasmehnila, ko se je odmaknil in mu poklonila bežen poljub. s pogledom ga je premerila od glave do pet in se ustavila na njegovem licu, po katerem je polzela kri. hotela je seči do rane in jo obrisati, nato pa milijonkrat poljubiti, a jo je zaustavil njegov glas, ki ni bil namenjen njej. ni ji bilo všeč, kako se je pogovarjal z ethanom, ki mu ni storil popolnoma nič in še zdaleč ji ni bilo všeč, kako je kar odkorakal do svetlolasko, ki je negibno ležala na tleh. hotela ga je ob sebi. tudi sama se je pobrala in naredila nekaj velikih korakov do dvojice, nato pa z razdalje opazovala marcota in ethana, ki sta se sklanjala nad svetlolaso postavo. dejstvo, da naj bi bila živa, ji niti ni prineslo večjega zadovoljstva. »to je ethan,« se je vmešala v pogovor z rokami prekrižanimi na prsih, z glasom, ki ni bil niti slučajno tako mehak kot običajno. »in kdo je ta?« je pomignila proti postavi. »kdo je ta, marco? mi boš lepo prosim pojasnil, zakaj sva se znašla tu?«

Naslov sporočila: Re: chapel Ned Maj 12, 2013 3:36 pm

tag; saoirse, marco and irina (:

vse skupaj je bil en velik kaos. pa ne, da se ethan ne bi znašel v kriznih situacijah, a navadno mu je bilo ljubše če se je znašel v njih in jih je lahko obvladoval. nekaj, kar je lahko spremenil, nekaj kar je lahko popravil. a proti padajočim kamnom pač ni imel ravno veliko možnosti. podrgnil si je suknjič in s sebe spravil nekaj prahu in se odkašljal, pretipal celotno telo, da bi se prepričal ali je z njim vse v najlepšem redu, a že v istem trenutku pozabil nase. pred njim je namreč ležala nezavestna saorise, in vsa kri v njegovem telesu mu je zaledenela. prekleto. padel je na kolena poleg nje in skušal na glavi kje ugotoviti kje krvavi, najti njeno ramo in z nezadovoljstvom pogledal temnolasca, ki je prišel z irino. »tako je, jaz sem ethan. mislim, da je tu boljše vprašanje, kdo za vraga si ti?« je sarkastično zamomljal v njegovo smer in si istočasno slekel suknjič, ter ga položil svetlolaski pod glavo. ni mu bil všeč, že od prvega trenutka ko je vkorakal v sobo, pa še sam ni vedel zakaj. okej dobro, to je bila laž. ni mu bilo všeč kako je gledal proti saorise, in ni mu bilo všeč dejstvo, da ji je sledil v kapelico. »ja marco,« je še sam pripomnil in ga rahlo odrinil stran saj po njegovem mnenju to ni bil njegov prostor. »prosim razsvetli naju, zakaj sta se znašla tu?« ob tem je, kot da bi se prvič spomnil da je v tem prostoru tudi ona pogledal proti irini in se zaskrbljeno namrščil. »hej, je s tabo vse okej?« je preveril, saj mu zanjo ni bilo vseeno. še več, skrbelo ga je za drobno ukrajinko, ki mu je kljub vsemu prirasla k srcu. tudi če je bila tu z marcom, kot mu je bilo očitno ime, ki je bil po vsem sodeč največji kreten na svetu. »mislim, da imaš ti svojo spremljevalko za katero bi te moralo skrbeti, bom jaz poskrbel zanjo. mogoče bi lahko preveril kaj za vraga se dogaja, lahko pridemo ven?« kamni so jim zasuli kakršenkoli izhod, vsaj tako je bilo videti na prvi pogled, in v ethanu se je začela nabirati panika, nad dejstvom da se njegova svetlolaska še kar ni predramila. »saoirse,…« je previdno poskusil še enkrat in se sklonil bližje. prosim, da je z njo vse v redu, prosim, prosim, prosim. si je ponavljal. ravno jo je spet našel in ne bi zmogel če bi jo zdaj izgubil. »mislim, da se prebuja…« je tiho zamrmral ko je svetlolaska rahlo zastokala. prekleto, kaj za vraga se je tu dogajalo? je bil to mogoče potres? ne, pok ki ga je slišal ravno preden se je vse zatreslo in je celoten strop skoraj padel na njih, vsekakor ni zvenel kot potres. je bilo mogoče… da je bila to bomba? hladni mravljinci so se sprehodili po njegovem hrbtu ob misli na to in zagrizel je v svojo spodnjo ustnico. ampak, zakaj bi to kdo hotel? seveda, na poroki je bilo mnogo eminentnih povabljencev, saoirse ena izmed njih. prekleto. po njenem vprašanju sodeč irina ni vedela s kom je v sobi, on pa ju tudi ni poznal dovolj, da bi jima razlagal kako se poznata. še enkrat je previdno vzdignil pogled od nje proti paru, a se od saoirse ni premaknil niti za centimeter. marco je bil nor če je mislil, da ji bo prišel blizu, preden se zbudi in mu sama obrazloži kaj se dogaja. v tej sobi, je resnično zaupal samo njej.

Naslov sporočila: Re: chapel Ned Maj 12, 2013 3:59 pm

bilo je tako prijetno, ko za nekaj trenutkov ni čutila ničesar. resnično; z ničemer ni bila obremenjena, svet se je zdel dokaj lep in ni čutila bolečine, ki je presekala njeno telo v trenutku eksplozije. dovolj dobro je poznala stvari, da je hrup in vse, kar je sledilo, lahko identificirala kot takšno. a potem je svet zagrnila tema in ko se je ponovno začela od daleč zavedati zvokov. in prvi je bil vsekakor marcov glas, ki je zadonel po prostoru, čeprav ga je slišala bolj oddaljeno in zaradi tega ni začutila niti kančka nejevolje; samo neko lahno vznemirjenost, ki jo je hitro premagala. ethan… je bil on tisti, ki je klical njeno ime? oklenila se je njegovega glasu in se skušala predramiti; nekako uiti tisti temi, ko jo je ovijala in ki jo je zdaj, ko ni bila več tako prijetna, začela strašiti. mehko je zastokala, nato pa je bolj jasno zaslišala še en glas, ki ga ni znala nikamor umestiti. poskusila se je premakniti, a ob tem je njeno telo zajela bolečina, zaradi katere je nemudoma obmirovala, medtem ko je njen obraz spreletel izraz bolečine. k vragu. »ethan,« je šepnila, njen glas ravno tako šibak kot preostanek njenega telesa – tam je bila skrita tista prošnja, naj ji pomaga, naj stori nekaj in vzame trapasto, neumno bolečino stran. načeloma je imela visok prag bolečine, ampak tokrat jo je njena glava ubijala. kljub temu je počasi zamežikala v svet in obenem skušala ignorirati trapasto bolečino. nikoli ni bila tip človeka, ki bi znal priznati, da ga nekaj boli. to je bil znak šibkosti. šibkost na mestu mafijske vodje ni bila tolerirana. peta ali katerakoli lekcija že. njena dlan je poiskala ethanovo in poskusila se je okleniti, čeprav ji je to dokaj grdo spodletelo. njen pogled je namesto tega zdrsnil po prostoru. »marco,« je zamrmrala proti temnolascu z zamolklim glasom, zaradi česar iz njenega ni bilo mogoče potegniti nekih realnih čustev, a nato se je namrščila, ko je njen pogled obstal še na dekletu, ki jo je zdaj lahko povezala z glasom, ki ji ni bil tako ljub. zaradi udarca je najbrž potrebovala nekaj trenutkov, preden je povezala stvari in prišla do jasnih ugotovitev. »saoirse o'brien,« je navrgla proti nje, ker je že prej skušala izvedeti, kdo je bila ali nekaj podobnega. ampak obstajala je še ena stvar, ki jo je begala. »in ti si zloglasna irina. ne bi morala po vseh pravilih biti mrtva?« je bila morda manj zadržana, a do dekleta vsekakor ni gojila pozitivnih čustev – morda zaradi tega, ker je prav čutila odklonilen odnos, ki ga je ona vzpostavila do nje v hipu, ko jo je ugledala. a hladen izraz je iz njenih oči izginil v hipu, ko je nekoliko obrnila glavo, da bi videla ethana, a jo je ob tem prav neprijetno zaskelelo in je polglasno zastokala – zvok, ki ga ni mogla prikriti, pa čeprav bi si želela. to je hotela ignorirati in se usesti, pa je njeno telo ponovno oporekalo in usločila je svoj hrbet, da bi zmanjšala neumno, trapasto bolečino. »glava. zatilje, morda zgornji del hrbta,« je polglasno spregovorila in s pogledom ošinila ethana. »lahko prosim preveriš?« počutila se je tako prekleto nebogljeno in to je bilo nekaj, kar je sovražila – ampak bolečina je bila huda in kljub temu, da je bila dokaj očitna, je ohranila tisti normalen izraz. vedno je morala biti pogumna. in močna, predvsem to, pa čeprav je lahko skoraj čutila rano na zadnjem delu glave, ki je segala čez njen vrat in se končala nekje pri hrbtu. čutila je toploto; čutila je tisto specifično vrsto toplote, ki jo je povzročila kri in to, da je tisto mesto počasi postajalo otopelo, jo je skrbelo bolj, kot bi bila pripravljena priznati.

tagged: my dearest everyone. smitten3

Naslov sporočila: Re: chapel Tor Maj 14, 2013 9:23 pm

namrščil se je ob pogledu na irinin nasmešek, ki je bil namenjen drugemu rjavolascu v prostoru. torej so ga poznali vse, le on je taval v temi in mu iz neznanega razloga želel razbiti gobec? ni mu bil všeč način, kako je gledal navzdol v saoirsin nepremični obraz, niti kakšen pogled je namenil irini. oboje je bilo povsem nelogično – saoirsine zveze niso bile njegova stvar in irina je bila, vsaj tako je upal, njegova. res bosta morala čimprej opraviti ta pereči pogovor. še enkrat jo je prečesal s pogledom, da bi previl, če ni morda spregledal kakšne praske. a izgledalo je, da mu jo je nadvse uspešno uspelo zaščiti pred eksplozijo in vsem kamenjem. ''cela si,'' je zamrmral v njene lase, ko jo je poljubil vrh glave in nato še na ustnice. bilo bi prekruto, če bi mu jo po vseh teh letih vrnili, le zato da bi jo izgubil pičel teden dni zatem. ''marco de luca,'' je z istim hladnim tonom odgovoril na tipovo vprašanje. ''videl sem jo, ko je na lepem vstala in se pognala proti izhodu. sklepal sem, da je nekaj narobe,'' je samo skomignil z rameni, ko jima je podal resnico, četudi besede niso razkrivale prav vsega. a kaj ko niti sam ni vedel, kaj so bili podrazlogi njegovega vedenja. samo... saj ni vedel, kaj je hotel. bolje, da ostane pametno tiho in še naprej ohranja sliko zagamanega kretena, ki se podi za ljudmi. ''ona je...'' je pričel, ko se je ethan sklonil nazaj navzdol k svetlolaski na tleh in jo klical z imenom. ''saoirse o'brien,'' je zaključil in prezrl ethanove besede. ni nameraval skakati okrog nestabilnega kupa kamenja, ki je zakrivalo izhod. zlahka bi en napačen gib pomenil gotovo smrt za vse štiri – tveganje, ki ga ni bil pripravljen sprejeti. sploh če je bila v tej sobi irina. in ona druga. zasukal se je k prvi in se prepričal, da do konca te tragedije ne bo umaknil dlani z nje. tako jo je res potegnil k sebi v polovičen objem: ''z renom sta bila skupaj nekaj časa. mojim bratom renom. in potem jo je na lepem zapustil in pobegnil v kalifornijo, kjer zdaj srečno čivka naokrog z zaročenko. nekako skušam poskrbeti, da bo ostala v enem kosu, ker vem da mu ne glede na vse ni vseeno.'' to je bilo pojasnilo, ki ji ga je dal in sklepal, da z enim ušesom posluša tudi ethan, ki je sicer prebujal saoirse.

obrnil je pogled nazaj k ležeči postaji in s enamrščil še v drugo, ko je najprej izrekla ethanovo ime. kakor da bi ga to zmotilo, vendar ga ni, ne zares. morda je zato tesneje stisnil irino in s palcem pogladil golo kožo njene roke. pokimal ji je, ko je izgovorila še njegovo ime, a tokrat ni zdrvel nazaj k njej, temveč je ostal na mestu poleg svoje od mrtvih vstale zaročenke. prstan okrog njegovega vratu je naenkrat pridobil na teži in ga vlekel navzdol proti tlom. vidno se je zdrznil, ko je saoirse spregovorila in se opomnil, da ne sme biti besen na nekoga, ki je pred nekaj minutami prejel prav ubijalski udarec v glavo. a njegova prosta dlan se je stisnila v pest in ustnice v tanko linijo. en pogled nanj ji bo povedal dovolj – naj si podobnih opazk ne privošči več. ''precej očitno ni mrtva, kajne,'' je spravil iz sebe in dekletu poslal opravičujoči pogled. ''dolga zgodba za drugič, prav saoirse?'' je nato navrgel nazaj k drugi svetlolaski in zdaj budno spremljal, kaj točno počne tako imenovani ethan z dekletom na tleh. ''samo pomagal mu bom, prav?'' je pogledal navzdol k irini in ji predvsem v zagotovilu pritisnil blag poljub na ustnice. ter drugega malce čutnejšega. odmaknil se je od nje in stopil do para na tleh ter počepnil poleg irke. ''držal jo bom pokonci, ti pa preveri kaj se dogaja s hrbtom,'' je namenil besede ethanu in vedel, da je to čas, ko se ves šovinizem potisne na stran in se poskrbi za ranjence. to ni kraj za merjenje moči. svoje dlani je ovil okrog saoirsinih nadlahti in jo previdno potegnil pokonci. ''irina, prideš pomagat?'' se je prek ramena zasukal k svetlolaski in pomignil, naj pride bližje. irka se ni smela pretirano premikati, dokler niso poznali razsežnosti poškodb. bolje, da jo pokonci trdno držita dva kot eden napol.

Naslov sporočila: Re: chapel Čet Maj 16, 2013 8:35 pm

nepremično je opazovala vsak marcov gib, vsak njegov dotik, ki je bil namenjen svetlolaski, katera je negibno ležala na tleh. ni ji bila všeč. ni ji bilo všeč, da je pritegnila njegovo pozornost. bil je njen in niti slučajno ga ni bila pripravljena deliti z njo. morda je potrebovala vso pomoč, katera je bila v tistem trenutku dosegljiva, morda bi morala tudi sama stopiti korak naprej in pomagati. ampak ne, sama si je le sebično želela, da bi bil marco ob njej. namrščila se je ob njegovih besedah, vendar ostala tiho, nepripravljena na ugovor; vsaj ne še. s pogledom je zdrsnila do tako imenovane saoirse o'brien, katera ji je načenjala živce že samo s tem, da je negibno ležala na tleh. vedela je, da je več kot le svetlolasa neznanka. »v redu sem, hvala,« je brez, da bi umaknila pogled, odgovorila ethanu. »tvoja punca?« se je še namrščila preden se je znašla v varnem in toplem objemu svojega najljubšega. končno. ni se bala resnosti položaja v katerem so se znašli, ni se bala podirajoče sobe; bala se je nje. morda se je ravno zato toliko bolj privila v njegov objem, kot da je hotela zavarovati svoj teritorij. »prav,« je prikimala njegovemu pojasnilu, pripravljena verjeti njegovim besedam, čeprav so imele nekaj grenkega priokusa; trudil se je okoli platinaste barbike, medtem ko je njo pred leti preprosto pustil umreti. spomine, katere je tako prekleto hotela pozabiti, je pregnala z majhnim nasmeškom. »saj naju boš spravil ven, kajne?« s palcem je segla do njegovega lica na katerem je bila majhna ureznina, nato pa zdrsnila še do njegovih mehkih ustnic, na katere je prislonila kratek poljub. »usoda naju očitno res ne mara. mislim, da bi se lahko v prihodnje zadrževala le v tvojem stanovanju… samo za vsak slučaj, da te ne izgubim ponovno.« pogled je odlepila šele, ko je nekje iz ozadja zaslišala glas svetlolaske, ki se je očitno prebudila. prekleto, čisto nič ne bi imela proti, če bi ležala v tišini še nekaj minut, vsaj toliko, da najdejo izhod iz temne luknje. pa saj ne, da ji je privoščila smrt, res ni bila krut človek, vsaj ne pretirano; samo ni si je želela spoznati, hkrati pa je želela marca odvleči čim dlje od nje. »živa in zdrava.« s pogledom se je zapičila sedaj naravnost vanjo. »zloglasna? resnično upam, da si slišala o meni le najboljše stvari,« se je prijazno nasmehnila, čeprav se njen hladen glas ni skladal z nasmeškom. v tistem trenutku je bilo jasno, da se svetlolaski niti slučajno ne bosta prijazno gledali. »in resnično dvomim, da bo gospodično o'brien zanimala moja dolgočasna zgodbo. res ni nikakršne potrebe za drugič. prav, marco?« čeprav je govorila s popolnoma hladnim in brezčutnim glasom, je zadnje vprašanje izzvenelo v obliki iskrene in skorajda obupane prošnje. saj je vedela, da jo marco ljubi, znala se je dokopati do njegovega srca, čeprav se je na prvi pogled zdel brez le-tega – zaupala ni njej. praktično ni zaupala nobeni ženski, ki se mu je sploh približala. nanj je čakala prekleto dolgo časa in sedaj je bil zgolj in samo njen. s težavo je izpustila njegovo dlan in mu dovolila narediti korak do svetlolaske, ki je nekaj zastokala in si s tem prislužila le jezen pogled. »prav.« kot majhen otrok se je hotela upreti, vendar na koncu le naredila korak bliže; samo zato, ker jo je tako prosil marco. »kaj pa, če bi jo ethan držal?« je tiho rekla bolj sebi, kot moški dvojici, ki je podpirala svetlolasko. preprosto ni prenesla, da bi se platinasta tečnoba dotikala nečesa, kar je bilo njeno. »potrebuješ pomoč, saoirse?« je posmehljivo pripomnila, ko je stopila za njen hrbet, zavedajoč, da si želi njene pomoči ravno toliko kot si je sama v tistem trenutku želela ukrajine. »primi jo, ethan. bom jaz pregledala kaj se dogaja tu zadaj.« odstranila je pramen las z njenega hrbta, po katerem je tekla proga krvi. lagala bi, če bi rekla, da se ji je v tistem trenutku zasmilila. ni trajalo dolgo, da je našla rano, ki je obarvala njeno obleko rdeče. »nekaj ima zapičeno tik pod vratom, v hrbtu,« je sporočila dvojici, prst pa stegnila proti sivem delčku, ki je molel iz njenega hrbta. ni si mogla pomagati. preprosto ne. morala je. kot majhen otrok, ki se mora dotakniti prav vsega, je nežno pritisnila; ravno dovolj, da je lahko svetlolasko prisilila, da zaječi.

Naslov sporočila: Re: chapel Ned Maj 26, 2013 1:07 pm

tag; saoirse, marco and irina (:

»ne, ni moja punca.« je tiho zamrmral na irinino vprašanje in se namrščeno zazrl v temnolasca. ni vedel zakaj, a občutek je imel kot da mu manjka košček zgodbe v kateri se je pravkar znašel. poznal je saorise, a to še ni pomenilo da je poznal njeno celotno življenjsko zgodbo. del katere, je bil več kot očitno marco in... ren. ime mu je bilo znano, ni vedel zakaj a se je odločil, da bo o vsem skupaj modro tiho in ostal na svojem položaju, namrščen in blizu saoirse, kot da je ena izmed njenih goril ki ji ponavadi sledijo. »me veseli.« je ostro pokimal proti temnolascu, ki mu ga je predstavila in namenil irini enak nasmešek kot ga je ona njemu. »tvoj fant?« mogoče to ni bil ravno pravi kraj za šale, a irina mu je pač zlezla pod kožo, ni si mogel pomagati. z enim očesom še vedno na njiju je pokimal proti svetlolaski in jo nežno privzdignil in ji pogladil lase. »kje te najbolj boli? se lahko premikaš?« z pregledom ni niti začel, ko se je ob njem že pojavil marco. vse skupaj bi mu šlo precej na živce, če ga za saorise ne bi tako skrbelo, zato je dovolil, da mu pomaga. prav tako pa ni imel nobenega namena, da si zdaj začneta izkazovati svojo premoč, kot dva srednješolca. počakal je, da se jim je pridružila še irina in se še bolj namrščil ob njenih besedah. prekleto. »okej, majhen košček stekla imaš, verjetno od okna.« je ugotovil in si že slekel suknjič in v isti potezi še srajco, tako da je ostal v svoji beli sponji majici, in pretrgal srajco na nekaj kosov, da bodo delovali kot gaza. »mislim, da je najbolje da ti košček odstranim, da se ti ne zarije še globlje.« je dodal in preden bi lahko kdorkoli nasprotoval ali pomagal, to storil kar sam. zaklel je sam pri sebi ko se je iz rane ulila kri in potem nanjo hitro pritisnil srajco. situacija je bila manj kot idealna – že to da je bil v prostoru zaprt z ljudmi, ki jih ni najbolje poznal – razen saorise seveda – mi ni bilo všeč, poleg tega pa pojma ni imel kako se bodo rešili. »poglej, sedi tukaj.« ji je nežno ukazal in jo posedel na enega izmed lesenih stolov in potem počepnil poleg nje, z eno roko še vedno na njenem vratu kamor je pritiskal ostanke svoje srajce. »ima kdo mogoče kakršnokoli idejo kako se bomo spravili iz tu? in kaj za vraga se dogaja?« iz prejšnjega pogovora je sklepal, da se vsi med sabo že poznajo, torej vsi vejo kdo je bila ona, in po vsej verjetnosti tudi kdo je bil on. to, da so vsi na napačni strani zakona je bilo zdaj že več kot očitno, in če se je nekaj takega zgodilo na javnem dogodku, kjer je bilo toliko pomembnežev, vsekakor ni bilo naključje. s pogledom je ošinil irino, ki mu je bila od nekdaj skrivnost, in zdaj je lahko samo še dodal k ogromnem spisku stvari ki jih o njej ni vedel. kaj je saoirse vprašala prej, ne bi morala biti mrtva? to je bila zgodba, ki bi jo rad slišal tudi on. »misliš, da bi se dalo te kamne premakniti?« je vprašanje namenil proti temnolascu potem pa pogledal nazaj proti saoirse. »lahko nekaj minut sama držiš srajco?« je vprašal z zaskrbljenim glasom, in se ji nasmehnil. dobil je občutek da je bil marco nič kaj zadovoljen, vsakič ko ga je tako odrezal od nje, in zdelo se mu je neizmerno zabavno ko je to počel namenoma. pomežiknil ji je, vedoč da se tega zaveda tudi sama in se sprehodil po kapelici, da bi skušal najti nekakšen izhod. okna so bila previsoka, vrata pa zasuta z kamenjem. prekleto.