graffiti wall (mark + virginia)

Naslov sporočila: graffiti wall (mark + virginia) Pet Maj 24, 2013 6:30 pm

tag; virginia
notes; that was fun

bil je preprosto razjarjen. sedel je v sodni dvorani v eni izmed sprednjih klopi in gledal kako je odvetnica nesposobno opravljala svoje delo in ni imela niti malo trdnosti in odločnosti v sebi, ko so vsi njegovi in partnerjevi dokazi šli k vragu, ko jih niti ni znala pravilno uporabiti in jih je nasprotna stran z lahkoto uporabila v svojo prid, pa čeprav so v resnici delali v njihovo škodo. sedaj pa je bilo bolj kot ne odločeno, da bo nedolžen človek šel v zapor in sam se ni imel namena s tem spopasti tako zlahka in ni smel obupati. očitno je deklina, otrok pred njegovimi očmi potrebovala pošteno lekcijo in redkokdaj se je rad drl nad ljudi, a sedaj se je šlo za pravico in tu je bil sam šibak. prekleto, človek ni naredil nič in naj dobi trideset let zapora ? kakšen policist bi bil, če bi samo skomignil ob tem in stopil do njega, ter mu zatrdil da je naredil dovolj. definitivno ne takšen za kakršnega se je sam videl. sodnica je udarila po svoji mizi in naznanila odmor. namrščen je pogled usmeril na mlado in postavno odvetnico, ter bil trdno odločen da ji bo sledil, kamorkoli je bila že sama namenjena. imeli so še priložnost nekaj spremeniti in ni mogla biti tako neumna, da ni znala dokazov v pravi meri predstaviti sodišču in vsem zapreti usta. kaj je sploh delala v dvorani, ko je bila tako prekleto tiha in zadrta sama vase in je samo zmedeno brskala po papirjih, da bi najraje povlekel obtoženca k sebi in mu v sekundi rekel naj zahteva novega odvetnika, ko je očitno dodeljena odvetnica bila zgolj neka nepomembna in nesposobna pripravnica, ki bo iz primera naredila katastrofa in glede na to da je bil sam vpleten v vse skupaj, je postavljala tudi njega na slab glas in rjavolaska se tega niti malo ni zavedala.
sledil ji je kako se je znašla pri steni polni grafitov, očitno namenjena proti svojemu avtomobilu, da bi počela bog ve kaj tam. mogoče se je pa odločila oditi in vsem narediti uslugo. a žal je sam bil dovolj besen, da mu stiskanje pesti in štetje do deset ni pomagalo, ter je moral svoje spraviti na njo. dohitel jo je in povlekel za roke, da so ji od samega strahu dokumenti padli na tla in se sam ni oziral na to. dominantno je stopil pred njo in se grozeče usmeril v njo. » kaj za vraga počneš ? « je rekel v njeno smer in njegov ton niti malo ni bil prijeten. » ti nekje tekom študija prava ni postalo jasno, da če nekoga braniš pred zaporom, ko vsi dokazi kažejo v njegovo prid, tega ne zaserješ ? « saj ni mogla biti resna. sedaj je tudi njegova druga roka se oklenila njene nadlahti in jo je narahlo stresel, kakor da bi jo to streznilo in pospravilo vse v njeni glavi na prava mesta. » mislim, sranje. igraš se neko odvetnico in oprosti študij ti ne pomaga, kajti zanič si. dokazati moraš svoje, ter ne izgubljati papirje na poti do priče in pozabljati vprašanja, ter jih predvsem ne mrmrati, da jih ne moreš niti ti sama razumeti ! « se je ponovno zadrl na njo in pri tem je lahko že po njegovi znački opazila, da ni bil nek norec, ki se je drl na njo, ampak nekdo precej vpleten v primer, ki ga je ona sedaj uničevala. » mislim kaj ti v tej tvoji glavi ni jasno ? vse dokaze imaš črno na belem, nisem jih iskal zato, da bi nedolžnega človeka poslala v zapor, ampak pravega krivca, ki sedi tri korake od tebe v tisti sobi ! « se je tu njegovo kričanje na njo končalo in končno jo je tudi spustil in se sklonil da je lahko pobral papirje in jih jezno potisnil v njene roke. trapa.

Gost

tag here is mark. smitten3

and i wrote around 724 words.

roke so se ji potile ter imela je občutek, da bo zdaj, zdaj omedlela. vse ji je polzelo iz rok, besede so se ji začele zatikati ter vedela je, da bo ob tem povsem zablokirala. čutila je ogromen cmok v grlu, prav tako je čutila vročino v licih in težko je že dvigala pogled proti sodniku ali bilo komor drugemu. zadnje čase se ji je redko dogajalo, da je tako zablokirala, vendar so bili. in sedaj je bil tu dokaz. vedela je, da bi stransko zlahka zvlekla iz tega sranja, vendar naenkrat ni bila več sposobna tega, roke so se ji tresle in potile, lica so ji gorela, imela je ogromen cmok v grlu, pravzaprav je počasi začela že drhteti po celem telesu zaboga. tako da, ko je sodnik oznanil premor, je bila za to več kot hvaležna in v hipu je popokala svojo aktovko ter odšla iz dvorane. morala se je zbrati, tole ne bo peljalo nikamor. odhitela je po ulici navzdol. hotela je priti do avta, se sesti na sedež ter zadeve vzeti v svoje roke, pregledati dokumente, še enkrat preučiti podatke, kakor da bi ji to vlilo še več poguma. nekaj podobnega, slednjega je definitivno potrebovala, bolj kot bilo kaj. in požirek vode, definitivno. kakor da ji bo to zbistrilo misli. tako je z odmevajočimi koraki hodila po ulici, mimo grafitov in naprej. preveč je bila zatopljena v svoje misli, v dejstvo, da bo zadevi prišla do konca, da bo poskrbela, da bo vse pravici zadoščeno, da ni slišala korakov od zadaj in ko jo je nekdo naenkrat povlekel za roke je zakričala. ni vedela kaj se dogaja, bilo ji je le jasno, kaj je bilo ponavadi na teh ulicah in ob misli na to se ji je pospešil srčni utrip, saj je bila prepričana, da bo sama deležna enakega. dokumenti so ji popadali na tla, sama pa ni bila sposobna ničesar drugega, kakor da je s plašnim izrazom na obrazu ter tresočimi nogami naredila nekaj korakov nazaj, ko je začutila steno. prekleto, ne bo mogla pobegniti. ob njegovem vprašanju je presenečeno zamežikala. kaj je storila sedaj narobe? »jaz…« je začela ter čutila, kako so se ji v hipu nabrale solze v očeh ter je pričela vihati spodnjo ustnico, kakor vsakič, ko ji je šlo na jok. ni imela jasnega pogleda na neznanca, vendar kljub temu se je hitro začela zavedati, za koga se gre. za enega od policistov, ki so njeni stranki stali ob strani. »ja, vem, kaj moram narediti… mislim… nič slabega nočem, nisem hotela,« je dejala ter ko jo je narahlo stresel je v hipu planila v jok. »boli me,« je zaihtela, ko jo je grobo prijel za roko, vendar ni se trudila mu je strgati iz prijema, ni imela moči. pravzaprav ni imela moči za prav nič. »nisem nalašč to naredila, jaz… povsem sem zablokirala. morda… morda imate prav. jaz sem kriva vsega, za nič sem. sploh ne bi smela nikoli postati odvetnica, v ničemer nisem dobra« jo je v hipu povsem zlomil, sploh zaradi tona kako je govoril z njo in ob tem je zopet zajokala, solze se niso in niso hotele ustaviti. »odšla bom,« je poskusila govoriti, pa čeprav je dvomila, da jo je razumel, sploh ko se je zopet začel dreti nanjo. kaj je res tako slabo opravila? ja, očitno je. ni si zaslužila biti tam, v hipu je morala oditi. popolna ničla je bila, vse je uničila. »vse sem uničila,« se je sesedla na tla, obraz zakopala v dlani ter dokumente zbila iz njegovih rok, ko jih je pobral. »prav imate, popolna ničla sem, odšla bom, takoj sedaj. le… le trenutek potrebujem. ne bom vas več spravljala v večje sranje, kot sem vas že. odidite, prosim, ne kričite več name, nič slabega vam nočem, ne vam, ne moji stranki. ne bi me smeli dodeliti, vedo kako je z mano in mojo samozavestjo. res mi je žal. pojdite ter rešite situacijo dokler lahko, najemite drugega. jaz bom že zmogla poskrbeti zase,« je mrmrala ter ni se upala dvigniti pogleda proti njemu, v bistvu se ga je bala. objela je svoja kolena, katera je privila k sebi ter naslonila čelo na kolena in zopet padla v jok, prepričana, da bo neznanec odšel, ona pa se bo čez nekaj dolgih trenutkov tako pomirila. drugega ji tako ali tako ni ostalo, vse je že uničila. kot vedno.

Naslov sporočila: Re: graffiti wall (mark + virginia) Sob Maj 25, 2013 6:57 am

tag; virginia
notes; oh

njeno mrmranje in njena prestrašenost ga niti malo ni presenetila. videti je bilo kakor dekle nima niti trohice osebnosti v osebi, ter na tej točki mu niti ni bilo jasno kako je prišla do pravnih poti in postala odvetnica. ali so njeni delodajalci bili še bolj neumni in slepi kakor ona sama ali pa je očitno tiha in nesposobna miška v kakšnih drugih pozicijah bila toliko boljša in je tako prišla do položaja. to misel pa je odvrgel takoj, ko je skupaj s svojim jecljanjem neumnosti planila v jok in še toliko bolj namrščila njegovo čelo. je resno mislila sedaj še jokati ? mark se je počutil kakor da se ukvarja s petletnim otrokom in ne po vseh pogledih odraslo žensko, celo odvetnico. » če veš kaj narediti, zakaj potem tega ne narediš ? zakaj samo zmedeno gledaš naokoli in spravljaš pravico in svojo lastno stranko v drek. plačana si za to da braniš in ne zato da se cmeriš tukaj, « je grobo nadaljeval, ker je sam ni imel namena crkljati in ji na uho govoriti da bo vse še dobro in bo še naprej navadna reva. naj ga prisili da jo spusti, naj to spravi v pravem tonu ven, ne pa kakor da ji je prav malo mar in se počuti dolžno pripomniti kaj o bolečini, čeprav se to boji izreči v strahu pred njim. prekleta trapa. » boli te ? uboga. v tisti sodni dvorani tudi nekoga boli, ko bo zaradi tebe dobil trideset let za nekaj kar ni storil ! « se je odzval na njene besede in pri tem vseeno popustil oprijem. navsezadnje je ni imel namena poškodovati fizično, prej psihično da se končno spravi k sebi in naredi stvar tako kot jo mora, ko še ima čas. dokazov so imeli še nekaj in samo njen nastop se je moral izboljšati. saj ni bilo zanjo prvič, ali pač ? pa še to bi morala imeti naval dokazovanja kako dobra je, tako kot ga je on imel, ko so mu prvič dali policijsko uniformo in značko. takoj se je imel za junaka sveta.
» seveda da imam prav, prekleto. in če si zablokirala se hitro spravi v red, dokler imamo še kaj časa, « ji je dejal in prezrl tisto njeno jamranje o nesposobnosti. deklina je očitno videla točno tisto kar je tudi on. ni bila za odvetnico, dokler ne bo pokazala trdnosti in odločnosti, kar je pa v njej niti trohice ni bilo. niti sposobna ni bila zahtevati od njega, da jo spusti iz oprijema, ko bi ga lahko po vseh pravilih najmanj trikrat udarila. kaj pa je ona naredila ? zlomila se je, zjokala se je in s tem nadaljevala vse do zdaj in počasi je njenega ihtenja prav tako imel dovolj. » kaj boš ? « se je v njemu prej pomirjeni ogenj ponovno ugasil, ko je grozeče pogledal proti njej, ter je počasi imel dovolj vsega s čimer se je moral v življenju ukvarjati. zlomljeni otroci in brez kakršne koli trohice življenja v sebi, ki jih je videl sam v sirotišnici, bi poznali več odločnosti in moči kot ona, navadna princeska. » seveda, logično. trapa je stisnila rep med noge in bo preprosto odkorakala, ker ni ona obtožena, ker njej dol visi. kaj pa tisti človek tam ? naj dvigne roke od vsega in reče da bo šel v zapor, četudi ni storil absolutno ničesar ? « je osorno dejal in gledal v njeno drobno postavo, ki se je v trenutku sesedla na tla in zbila dokumente, ki jih je malo prej pobral iz svoje dobre volje. živčno si je šel z roko čez lase in se zazrl v njeno postavo na tleh. samo gledal je v njo in se za trenutek počutil krivega, da jo je tako nadrl, ampak drugače ni znal in ni mogel. potrebovala je hladen tuš, resnično pa ni hotel sedaj jo zlomiti do te mere in jo spraviti na rob joka. pokleknil je poleg nje in globoko zavzdihnil. v sama sranja se je spravljal v življenju. » seveda čakaj da tlesknem s prsti in v desetih minutah dobim odvetnika, ki bo dodobra spoznal primer in znal udariti proti nasprotni strani, « se je sarkastično odzval in prisedel poleg nje in tudi sam skrčil svoje noge k sebi. » zberite se in nehajte se smiliti sami sebi, ker ste videti patetično. notri je oseba, ki vas potrebuje in če je v vas vsaj nekaj osebe, ki se zna kot levinja boriti na vse moči, potem boste tudi to pokazali. niste ničla, niste nesposobni, samo patetični, « ji je povedal svoje in se obrnil proti njej, ker ni mogla pričakovati od njega, da bo sedaj stekel v njej objem in jo tolažil. tega ni potrebovala, saj je sama rekla da zna poskrbeti sama zase. » kdo vam je sploh dal delo, k vragu ? zakaj ste sploh šli v ta poklic, če veste da ste navadna reva ? « mu nikakor ni bilo jasno.

Gost

tag here is mark. smitten3

and i wrote around 720 words.

»zato ker,…« je začela, nato pa zaihtela, ko je zopet ostro nadaljeval. zares je sovražila samo sebe, ker ni imela tisto malo samozavesti, da bi mu povedala svoje, da bi tisto na sodišču dobro izpeljala. ne, vse kar je naredila je bilo to, da se je povsem zlomila in imela pred neznancem blazen strah. pravzaprav je imela pred vsem strah in tu ji inteligenca ni pomagala prav nič, če je ni bila sposobna uporabiti, se vzeti v roke ter početi tako kot je prav. zares ni prenesla svojega karakterja, ki ji ni dovoljeval niti malo samozavesti, vendar kaj je mogla storiti pri tem? popolnoma nič. »saj vem, zakaj sem tam, to so me že naučili. vendar… ne vem, ne vem, zakaj to počnem. tudi jaz bi rada vse skupaj dobro opravila, verjemi« je zamrmrala ter še vedno ni dvignila pogleda navzgor proti njem. zares se ga je bala, zares ni hotela imeti več nobenega opravka z njim, v tistem trenutku je bila skorajda prepričana, da bo storil še kaj drugega, kot jo le nadiral. »vendar… saj nočem, da pristane v zaporu, nič slabega mu nočem. saj vem, da ni kriv. in tudi vam ne. res nočem nikomur žalega, pomagati mu hočem, vendar… prosim, ne storite mi žalega,« je dejala skozi solze ter sklonila pogled toliko, da so lasi zakrili njen obraz ter želela si je, da bi jo stena za njenim hrbtom lahko pogoltnila, zgolj zato, da bi dokončala ta pogovor, katerega ni mogla več prenašati. najraje bi se ugreznila v zemljo, bilo kam, samo da bi izginila stran od njega. res je bila že počasi prepričana, da ji bo kaj storil. in ko je nato naenkrat popustil objem, je globoko zavzdihnila, kakor da bi bila ta zadeva naenkrat odrešitev, kakor da si sedaj, ko jo je spustil, zopet dovoli dihati. »jaz,… ne vem, če bom lahko, kaj če, zopet vse uničim,…« je nadaljevala in res je bila pripravljena oditi, ni imela namena spraviti nekega nedolžnega človeka v zapor in najlažji razlog, da tega ne naredi, je da preprosto odide. tako ali tako je dvomila, da bi danes bila sposobna narediti še kaj dobrega ali koristnega, vse ji je polzelo iz rok, trapa. ob njegovem vprašanju se je zdrznila ter ni vedela kaj naj reče. dvignila je pogled proti njemu ter si obrisala solze. »jaz… odšla bi, saj ste sami rekli, da sem povsem nesposobna. nikomur tam ne bi mogla več pomagati,« ji je sedaj povsem vcepil v glavo to teorijo o nesposobnosti in če se je prej hotela spraviti k sebi, je sedaj to možnost zaradi njegovih besed spravila stran, bila je prepričana, da kaj takega ni sposobna, da je preprosto preveč trapasta in neumna za vse skupaj. »ne, ne bo tako. jaz bom bila edina na slabšem, on bo dobil ali novega odvetnika za tole sojenje ali pa bo sojenje predstavljeno, povsem preprosto. več ima za izgubiti, če bom jaz tam, kakor če me ne bo« je dejala, še vedno povsem skrušena zaradi vsega skupaj. zakaj je hotel, da gre nazaj, če je sam videl, kaj je naredila? skušala je ostati v klopčiču, kakor da je okoli nje varen mehurček, kjer je nihče ne bo mogel raniti – vendar pa ga je očitno on v trenutku počil, saj jo je zopet zabolelo pri srcu ob njegovih naslednjih besedah. »boljšega kot jaz sigurno« je dejala, povsem prepričana v svoje besede, ne da bi dvignila pogleda. »sami ste dejali, da sem nesposobna,« je dvignila pogled proti njem, si obrisala solze ter se namrdnila. kaj za vraga pa je sedaj hotel, kaj ni bilo dosti, da jo je povsem zbil na tla? sedaj je v bistvu hotel, da gre nazaj? kaj ni že dosti videl, kako nesposobna je bila? »zakaj ne bi prišel kdo drug in rešil situacijo? jaz bom tako ali tako vse poslabšala. in ne smilim se sama sebi, sami ste rekel, da nisem za kaj« je zamrmrala. če je prej nameravala iti nazaj, sedaj definitivno ni imela več te želje. »razlika je med teorijo in prakso. pri teoriji je bilo vse deset, sedaj pri praksi pa… včasih mi uspe, včasih pa vse uničim. kot danes« je zamrmrala ter se prisilila, da ni zopet planila v jok ob tem. »ravno zato sem šla v ta poklic, da ne bi bila več navadna reva. vendar kakor vidite, ne uspeva mi dobro.«

Naslov sporočila: Re: graffiti wall (mark + virginia) Sob Maj 25, 2013 12:31 pm

tag; virginia
notes; oh

» kjer je volja, je tudi rezultat. pri tebi očitno to čisto napačno deluje, « je dejal in še vedno jezno gledal proti njej. sam je bil znal biti precej temperamenten in znal je burno reagirati in biti največji bedak, dekle pred njim pa je imelo ogromne težave sama s seboj in je bila kakor miš sredi mesta levov, ter ne glede na to kako smešno je bilo skupaj, je bilo hkrati tudi precej žalostno. takšna ni mogla hoditi po mestu, sicer so jo lahko vsi raztrgali in z njenim koščkom upravljali po svoji volji. če je to hotela, potem je to lahko imela, a naj se ne igra neke sposobne odvetnice, ker bo samo nedolžne ljudi pošiljala v zapor in uničevala življenja. » presneto dekle, saj ni kakor da te bom sedaj tu pretepel. policist sem, ne nek kriminalec, « je dejal v njeno dobro in se spet uspel namrščiti ob vsem skupaj. super, sedaj bo še mislila da jo hoče pretepsti, posiliti in na koncu ubiti, ter jo zvezano v črno vrečo vreči v reko. bil je policist, čeprav ga to ni zares opravičevalo da ni bil kriminalec in morilec, a je sam to skrival za značko in je namen opravičeval sredstva. ne glede na vse pa je ni imel namena tukaj pretepati in jo je močno oprijel samo iz želje da se končno strezni in uvidi kaj počne in kako človeku notri uničuje življenje, ko sam ne more storiti absolutno ničesar proti temu. » kaj pa če se zbereš, nabrusiš jezik in nehaš razmišljati o nepotrebnih če-jih ? bo to šlo, gospodična ? « je nervozno pripomnil v upanju da je nekje v njej neka močna osebnost, ki bo sposobna na sojenju to pokazati in dokazati svoje, predvsem pa nabrane dokaze v njihovo prid, tudi uporabiti njihovo prid in ne delati z njimi usluge nasprotni strani, ki nima tako pametnega odvetnika, samo nekega bedaka, ki ima več sreče kakor pameti.
» nisi mi dokazala ničesar nasprotnega. še vedno me lahko utišaš in v dvorani dokažeš kako zelo sem se motil, « ji je postavil izziv, ki ga je lahko z lahkoto opravila, če se je le malce potrudila, toda nekaj mu je pravilo da je dekle bilo res neprimerno za vlogo, ki ji je bila dodeljena in bi ji šlo bolje tipkanje samega sojenja in ne obramba človeka za katerega vsi dokazi dokazujejo nedolžnost. razumel bi njeno paniko, če bi morala rešiti nekega kriminalca, ter bi težko s čim razpolagala, a v rokah je držala otročje lahek primer in ona je še to zafrknila. » samo čas izgubljamo, prekleto ! problem je treba odvetniku predstaviti, ga plačati in čakati na nov datum. vse to pomeni najmanj dodatni teden ali dva, da nedolžna oseba sedi za zapahi, mar ti ni to jasno ? « njegov glas se je sicer umirjal in tudi sam ni bil toliko napet kakor na začetku,a je vseboval vseeno nekaj drznosti in ostrosti in streljal je proti njej kakor z puško polno nabojev in je vsak udaril naravnost v njeno srce. » saj to ne more biti res, ne. « z dlanmi si je zaobjel obraz in stresel z glavo, ko je še enkrat pripomnila nekaj čez njeno nesposobnost in ni hotela dojeti, da si drugega mnenja o njej tako ali tako ni mogel ustvariti in je bila vsem v dvorani v posmeh, še posebej nasprotni strani in odvetnik nižjega kova od nje. » pusti to kaj sem jaz rekel. jezen sem nate, ker ne opravičuješ svojega naziva dostojno in boš poslala v zapor nedolžnega človeka, za katerega sem poskrbel vse potrebne dokaze. tvoja naloga jih je samozavestno predstaviti sodišču in zapreti vsem usta, njega pa rešiti zapora. ti to ne daje nobenega zagona, samozavesti, moči ? « se je usmeril proti njej v popolnem nerazumevanju njenega pravega problema. lahko je bila reva v vsakdanjem življenju,a v sodni dvorani bi morala zaživeti. » edina prava razlika je ta, da je teorija navadno sranje in praksa edina prava rešitev. malce preveč si se usekala po roki, ko si mislila da ti bo tu uspelo, ko nimaš niti trohice odvetniškega duha v sebi, če ga pa imaš bi se pa morda morala ukvarjati z ločitvami in ne z resnimi problemi odraslega sveta, « ji je zamrmral in skomignil z rameni, saj se sam ni imel namena prijazno obračati proti njej. pa naj bo kreten, na boljšem kot ona je že bil, saj se je znal vsaj obraniti. » tudi reve nekje globoko v sebi nosijo moč in tudi največji strahopetci so lahko zmagovalci in tudi ti boš dvignila svojo rit, se zbrala, dojela da si sposobna že v celoti rešen primer v svojo dobro, tudi obraniti. «

Gost

tag here is mark. smitten3

and i wrote around 670 words.

»očitno,« je mrmrajoče ponovila za njem, povsem brez volje za karkoli. v tistem trenutku iskreno niti obstajati več ni želela, samo izginiti, se vdreti v zemljo, hotela je biti odmaknjena prav od vsega sveta. to je bilo tisto, kar je potrebovala v tem trenutku. samo tisto in prav nič drugega. situacija v kateri se je trenutno znašla jo je prav mučila in dejansko bi dala vse, da se izbriše iz nje – vendar to je bilo seveda nemogoče. niti to, da bi temnolasec izginil. preprosto je bil preveč razburjen, vsaj deloval je, celo dihati si ni upala. »vendar… bojim se te,« je priznala ter roke postavila pred svoj obraz, sicer kolikor se je dalo ne očitno, vendar hkrati ni bilo težko prezreti, da je delovala, kakor da hoče zaščititi samo sebe pred njim. dejansko se ga je res na smrt ustrašila zaradi tega, kako jo je napadel ter kako je kričal nanjo. tega se je vedno bala, nikoli ni prenesla tega, brez težav jo je lahko zlomil, vedno znova. bila je kakor neka stekleniva, ki jo je bilo prekleto lahko razbiti. in že ko je bila raztreščena na tisoče koščkov, se je zdelo, da lahko prav vsak košček po sebi, še razdrobiš v nadaljnjih tisoč. takšna je bila ona. »ne, ne vem« je dejala ter roke zakopala v svoje lase in odkimala z glavo. »bolje bi bilo, če kdo drug prevzame primer« se je še vedno nagibala k tej možnosti, pa čeprav je vedela, da bo s tem besedami zopet sprožila val besa iz neznanca, katerega se je pravzaprav še vedno bala, čeprav je imela občutek, da se je tu in tam celo pomiril. »ne vem,« je dejala, povsem neprepričana vase, še vedno z povsem šibkim glasom, ne pripravljena sprejeti njegovega izziva. bila je preveč nesposobna, da bi to naredila, vedno znova je preklela samo sebe, da se je spravila biti odvetnica, če pa je bila tako prekleto slaba v tem delu. to bi še največji kreten opazil. morda je imela svetle dneve, vendar slednje so te temni povsem zakrili. »dva tedna proti ne vem koliko letim?« je dvignila pogled proti njem, kar malce jezna, ker ni hotel dojeti situacije, da bi bilo prekleto lažje, če bi nekdo prevzel njeno vlogo ter dokazal nedolžnost njene stranke – to je bilo vse, kar je bilo potrebno narediti. in veliko bolje je bilo presedeti še teden ali dva v zaporu, kakor da ga ona sedaj spravi tam za bog ve koliko let. prekleto, kaj je bil res tako slep ali ni videl, da se ni bila sposobna vrniti tam ter urediti situacijo? dovolj jo je že uničila, nasprotna stran je vedela njene šibke točke in če bi se zopet prikazala tam, bi jo raztrgali kakor so psi raztrgali sveže meso. zaihtela je ob njegovih besedah, malce tišje kot prej, vendar joka vseeno ni bila sposobna do konca umiriti, ne glede na to, kako je to hotela in kako si je to želela. na kratko, bilo je nemogoče, da bi kakorkoli prišla k sebi, v to je bila prepričana, kakor je bila trenutno prepričana tudi v svojo totalno nesposobnost. »vem kaj je moja naloga, vendar… imel si prav ko si to rekel. danes očitno nisem sposobna ničesar« je dejala ter odkimala z glavo. »ravno to je tisto, kar mi primanjkuje. nikoli nisem imela samozavesti in morda sem res povsem trapasta, da sem šla za odvetnico. vsakdo bi opazil, da nisem sposobna za to« je zamrmrala. ne, ni se smilila sama sebi, le realno je gledala na situacijo – preprosto je bila nesposobna. »nikoli si nisem mislila, da mi bo uspelo, le želela sem si, da bi mi uspelo. in včasih mi. vendar ne danes, danes nisem sposobna narediti ničesar« je vztrajala pri svojem, da ne more iti nazaj. ah, kaj mu je sploh govorila, tako ali tako ne razume niti približno situacije, o kateri mu je govorila. »ne, ne vem… na začetku sem še hotela to narediti, vendar po tem… ne vem več. vse je izgubilo smisel. ne morem. jaz nisem rojena zmagovalka, vedno izgubim. vedno.«