philadelphia city's hospital (marco + riley)

marco & riley,

kot sneta sekira je pridrvela okoli ovinka širokega bolnišničnega hodnika - ali vsaj tako si je v svoji rjavolasi glavi predstavljala svoje nenahno hitenje sem in tja po bolnišnici. s tem je načrtno zaposlila svojo glavo do mere, ko ni bila preveč pozorna na kaj drugega in svojo okolico. možgani bi ji spet začeli mleti malo morje število podatkov, ki jih zagotovo ni potrebovala, ne zares. morda, ampak res morda, ji bi enkrat v prihodnosti utegnili priti prav ali če bi bila priča zločinu. zaradi njene sposobnosti je bila ena najbolj relevantnih prič in tega so se zavedali vsi. na sodišču ji nasprotna stran ni z nobenim zvitim podvprašanjem mogla do živega, zato so si eni in drugi prizadevali dobiti jo zase. kakopak, bi svoj nezmotljiv spomin in vero drugih v takega, lahko izkoriščala sebi v prid za slabe namene, vendar ni mogla. vest ji ne bi dala miru in ponoči bi ji kratila še tisto malo spanca. preveč je bila pravičniška, da bi začela posegati po napačnih odločitvah. moralo bi se zgoditi nekaj precej drastičnega za drugačno, slabšo odločitev - za laganje. in pravkar je hitela še iz enih teh njenih stalnih udeležb na sodišču kakor medicinska izvedenka. zadovoljna o svoji pravilni opravljeni dolžnosti, se je lahko vrnila nazaj k svojemu delu, h kateremu so jo pred kratkim poklicali.

"torej, kaj imamo?" je povprašala enega izmed pripravnikov, ki so delali skupaj z njo, ko je naposled s svojim hitenjem dospela do obdukcijske dvorane in se pred vstopom vanjo preoblekla iz bež kostima. poslušala je njegovo poročilo in si hkrati na roke navlekla bele kirurške rokavice čez katere si je nato nadela še dodatne. žalostno je ukrivila ustnice v spačeno grimaso zaradi mladosti svetlolasca na obdukcijski mizi. še en otrok iz ulice, premlad za smrt. slekli so mu zamazana oblačila in vsako vlakno, neznačilno stvar shranila v posebne oštevilčene steklene posodice, ki so šle na naprej na podrobnejšo analizo. in kot navadno je med svojim delom izgubila občutek za čas. opravljala ga je že skoraj mehansko, kot robot, bila vsekakor nadvse precizna. izpustila ni najmanjše opazke, podrobnosti in njeni končni zapisniki so bili vedno obsežni ter natančni. možem v modrem so s tem olajšali nekaj dela, čeprav so imeli nekaj več dela z branjem. enega izmed vmesnih poročil je ravnokar pisala, ko je v karton vpisovala podatke in izsledke. za svojim hrbtom pa je pravkar zaslišala odpiranje električnih vrat. že prej so jo obvestili o prihodu enega izmed policistov, kateremu bo predložila kopijo delnega poročila in je najbrž delal na umoru mladega fanta. "pozdravljeni. takoj bom, samo še nekaj dokončam," je na glas izrekla v pozdrav, preden bi lahko sam kaj rekel in do konca napisala kar je mislila. pospravila je svinčnik v žep in se zavrtela okrog svoje osi, pogled dvignila navzgor in se zaletela z njim v par znanih oči. čelo se ji je v kratkem nerazumevanju namrščilo, oči pa je spreletela senca presenečenja. imela sta nekaj skupne zgodovine, četudi jo je vedno obravnaval kakor zrak. toda pomagal ji je tistega dne, ko je krivdo za krajo prevzel nase in kasneje, ko sta bila sošolca ter je skoraj prevzel neko vlogo občasnega zaščitnika. zaustavil krdelo hijen, ki se je spravljala nadnjo zaradi njene neobičajnosti. njegovega odnosa ni povsem razumela, še posebno ker je vedela, da se jo spomni. ne bi mu bilo potrebno ji stopiti v bran, ne prvič in tudi vsakokrat naslednjič ne. nič mu ni bila - ali pač ona o njegovih motivih ni vedela ničesar. tudi danes si ni bila na jasnem kaj bolj o njemu. "marco," ga je zaradi osuplosti poklicala z imenom in ne z nazivom kot se zagre. zoprna rdečica ji je ob napaki zalila lica in prsti so se mape s poročilom tesneje oklenili, da so ji členki pobledeli. "mislim, policist de luca," se je z nelagodjem in občutno zmedenostjo popravila. sama zase zavila z očmi zaradi neumnega obnašanja v družbi privlačnih moških in starih 'znancev,' če bi njega sploh tako lahko imenovala. "nisem vedela, da si nazaj," se je zaslišala nepremišljeno blekniti, saj je vedela za njegov odhod med vojsko. tiho je zajela sapo in najraje bi mu potisnila mapo v roke, sama pa pobegnila. zakaj se je morala vedno počutiti tako izjemno trapasto v njegovi prisotnosti in ne biti hladnokrvna kakor ponavadi, ko so jo obkrožali njeni službeni kolegi. zakaj niso bili njeni odzivi bolj sproščeni, bolj normalni in predvsem bolj pričakovani za mlado ter uspešno doktorico patologije. ne, da se je včasih svojega laskavega naziva skoraj sramovala ob prejetih nagradah ali pa je zardevala za vsako najmanjšo figo. njega pa bi morala pozdraviti z lahkotnim nasmeškom in se ne meniti za dejstvo, da jo obravnava kakor tujko oziroma ne - napaka! za nevidno osebo. "zaenkrat imam samo delne izsledke. vseh analiz še ni nazaj."

tag; riley :3

v službenem avtomobilu je sledil rešilcu vse do bolnišnice. ni se slepil – fant je bil mrtev že kar lep čas in nobene možnosti ni bilo, da bi ga bil kdo sposoben rešiti. vendar je delo zahtevalo, da je prisoten pri avtopsiji in tako ali tako ni imel pametnejšega dela. da, njegove izmene je bilo konec že pred približno eno uro in je prav zaradi tega primera delo potegnil naprej, a nikamor se mu ni mudilo. kam le? h komu le? čakalo ga je prazno, skoraj neopremljeno stanovanje in še vedno ni razpakiral tistega malega nekaj osebnih stvari, kar jih je imel. v zadnjih letih ni ravno potoval po svetu in kupoval spominke in v ameriki ga ni ravno čakalo stanovanje na njegovo ime, iz katerega bi lahko prepeljal pohištvo in ostalo imetje. zato je bila vrnitev res kakor začetek na novo, četudi se mu je zdelo, da se ni premaknil prav nikamor. samo dobil uniformo, značko in nova navodila. zapeljal je na etapo parkirne hiše, ki je bila rezervirana za zaposlene, in se takoj odpravil v notranjost bolnišnice, najprej v menzo ter tam spil kavo, nato pa vse navzdol v klet, kjer so se nahajale sobe za avtopsijo in seveda mrtvašnica. vmes je sicer moral vprašati za točno lokacijo sobe, a potem mu je le uspelo najti prava vrata in brez trkanja je vstopil v notranjost. prosili so ga, da počaka v neke vrste preddverju, češ da je oglednica pravkar prišla na delo in si fanta šele ogleduje. zamahnil je z roko, ko so ga poskusili obdržati in se sam povabil naprej v naslednjo sobo. ''dan,'' je mlačno pozdravil rjavolaso sklonjeno postavo, ki mu je obračal hrbet. izgledala kot je pripravnica, so bili prepričani, da je to dobra ideja? seveda mu je vse postalo jasno, ko je spregovorila v pozdrav. riley nichols, kdo bi si mislil.

sklenil je dlani spredaj in se postavil za njo, ko je mirno brez nadaljnega govoričenja čakal, da opravi s prvim pregledom. po dolgi minuti ali dveh se je končno zavrtela naokrog in nemudoma je opazil presenečenje, ki je šinilo skozi njene oči. nobenega dvoma, da ga je prepoznala. nobenega dvoma, da tokrat ne bo mogel ostati tiho kot miš in se pretvarjati, da ne obstaja. ''doktor nicholsova,'' je prikimal nazaj v pozdrav z njenim uradnim izzivom in ni se nameraval premakniti s svojega mesta. riley nichols, da. včasih se mu je zdelo, da ga bo spremljala celo življenje. od takrat, ko jo je videl sredi hodnika ukrasti neko malenkost iz tujega nahrbtnika in je prestregel njen padec ter stopil v ospredje, češ da je on krivec. do takrat, ko je na lepem pristala v njegovem razredu, 4 let mlajše dekletce potisnjeno v srednjo šolo s kupom otročjih tipov, ki so vsak prosti trenutek izkoristili, da so ji ponagajali. dokler ni imel dovolj in je enemu razbil nos, česar verjetno ni vedela. ampak govoril z njo ni, nikoli. ''nazaj iz kje?'' so njegove ustnice rahlo trznile, kakor da bi se hotel nasmehniti, a se je v zadnjem trenutku spomnil, da tega pač več ne zna. očitno so tudi do nje prišle številne novice od tistega dne, ko ga je družina sama postavila na cesto in je odšel neznano kam. nekdo se je moral pohvaliti, da je šel v vojsko. verjetno pa ni vedela za dogodke po služenju vojaškega roka in njegove ekspedicije po celi obli, ki so vključevale precej prelivanja krvi. ''doktorica patologije torej? lepo,'' je nato prikimal in končno dlani razklenil iz stroge drže spredaj ter jih potisnil v prednje žepe uniformiranih črnih hlač. ''kdaj približno? lahko počakam tukaj?'' je vprašal in jo bodril s pogledom, ko je sklonila glavo in si dala opravka s papirji v rokah. ''imaš čas za tisto vašo zanič kavo iz avtomata, medtem ko čakava na rezultate?''

marco & riley,

s težavo se je otresla začetne zadrege, ki jo je neusmiljeno stiskala za vrat in njen obraz spreminjala v goreč rdeč paradižnik. ob njem jo je vedno obhajal čuden občutek in še manj si je bila na jasnem o svojem pravilnem obnašanju. biti nevtralna, prijazna, sproščena, naj se ne meni za njegov odnos njene nevidnosti v njegovem svetu? moški njena dobra točka niso bili, najsi je bil to marco ali katerikoli drug prisoten v njenem življenju. vsakič znova je zamrznila in postala tisto nebogljeno dekletce v razcapanih capah, ki je že pri petih letih prosjačila na cesti in se z umazanimi ročicami oprijemala ljudi za njihova oblačila, da bi ji namenili kakšen kovanec. včasih so ji v majhno dlan stisnili dolar, včasih se je otresli kot nadležne muhe ali jo celo nahrulili in močno potisnili proč. takrat se je vedno šla skrit v kakšen kotiček za smetnjakom in vsaj nekaj ur ostala tam, preden je spet našla pogum za vrnitev iz zavetja. tudi sedaj bi se najraje šla skrit in ne bi nekaj časa pogledala ven iz skrivališča, ali vsaj do trenutka njegovega odhoda. občutek, da mu je nekaj dolžna zaradi tistega starega posredovanja pri njeni kraji malenkosti, ko je ravno stopila v šolo in vajenosti imeti vse, še ni imela, jo je spremljal še danes. verjetno se ga nikoli ne bo mogla povsem otresti in zato je bilo njeno nelagodje še močnejše. nekoč je bila marsikaj in kakšne delčke bi z veseljem izbrisala iz preteklosti, ko jih že iz spomina ni bilo mogoče. zagotovo pa bi izbrisala tisto malo krajo iz katere ji je brez razloga pomagal. z njo ni ne tedaj ne kasneje spregovoril najmanjše besedice in preprosto ga ni razumela. vprašanje ali kdaj bo. lahko se je ponašala o nezmotljivem spominu, vedela o mnogo stvareh ogromno in vse o anatomiji človeškega telesa. popolnoma nič pa se ji ni sanjalo o človeških možganih, delovanju njih in sami psihologiji. ostajalo ji je uganka, kot ji je bil uganka marco. ugotovila je, da jo nekaj sprašuje in zamižala je zaradi neumnega obnašanja, zadrege. "iz vojske? mislim, da si bil tam in še drugod?" je neprepričano iztisnila iz sebe tih, medel glasek. nekje je morala ujeti podatek kam se je izgubil, ko so ga njegovi zavrgli. ne da bi spremljala njegovo življenjsko pot, pač zapomnila pa si je vsako informacijo vsebujoča njegovo ime. ni bilo namerno in ljudje so govorili. tudi ko ni poslušala, je poslušala in vase kot goba vpijala podatke, pomembne in trapasto smešne, nerelevantne. kasneje morala ločevati žita od plev, le da pri njemu ni bila prepričana, kaj je eno in kaj drugo. "am, ja. s fotografskim spominom to ni doseči ni pretirani podvig," so ji kotički ustnic zadrhteli v blagem nasmešku in bog, kako zelo je morala biti dolgočasna nekomu kot je bil on. ni bilo nenavadno, da jo je doslej obravnaval kot nevidno osebo. tudi sama bi se. "hmm... danes zelo pozno zvečer ali jutri navsezgodaj zjutraj," je zamišljeno odprla mapo bolj zaradi učinka, kot da bi morala pogledati vanjo v zapisano, katere analize še niso prišle nazaj. navadila se je teh drobnih trikov, ob katerih je niso gledali z nejevero v očeh, ko jim je brez težave zrecitirala kar je imela zapisano. kolegi so bili vajeni, vsi zunanji pa ne najbolje. tudi pri njemu ni hotela tvegati. "trenutno imam samo delno poročilo. krogla je šla skozi in skozi. ustreljen je bil od blizu in na rokah ima nekaj obrambnih ran. pod nohti smo našli epitelne celice in dovolj bodo za DNK. smrt je nastopila danes v zgodnjih jutranjih urah - od pol šestih do šestih. umrl pa je zaradi prestreljenega vratu. izkrvavel je dveh minutah" mu je poročala o tistem, kar je zaenkrat bilo že jasno in kar mu bo pomagalo pri iskanju krivca za mladeničevo smrt. "zato morda najbolje, da se vrneš jutri zjutraj, ko bom imela vse nazaj," mu je predlagala, saj bi bilo nesmiselno zanj čakati do pozne večerne ure, da mu bo predala vse izsledke, tudi če bo sama tu zagotovo visela do zadnjega. njegovo vabilo jo je ponovno napolnilo s presenečenjem in kot vsakogar bi mu že skoraj dala košarico ter se izgovorila na preveč dela za posedanje na kavi. prisiliti se je morala v zaustavitev in ji nikalni odgovor ne bi prehitro zdrsnil iz ustnic. "dobro, prav," je pokimala in zaprla mapo nazaj. "namesto tiste gnusobe iz avtomata, morda raje kavo iz mojega kavnega aparata v pisarni?" je ustnice ukrivila še v en nasmešek, se potrudila potlačiti zadrego zaradi lastnega povabila v svojo pisarno, ki jo je imela navzdol po hodniku in kamor si je sama dala namestiti kavni aparat. dolge ure, ki jih je preživljala tu doli, ne bi preživela brez prave kave, kajti brozga iz avtomata si ni zaslužila še prve črke od kave. pomignila mu je, naj ji sledi in z mapo pod roko zdrsnila mimo njega, skozi vrata in dol po hodniku. se enkrat ozrla preko ramena, če ji sploh sledi ali se je odločil njeno prisotnost ponovno prezreti. dejansko ji je bil za petami in srce ji je ob tem izdajalsko hitreje utripalo. ob njem se je hkrati počutila nenavadno in zmedeno kot ob vsakem drugem moškem, po drugi strani pa se spet ni. "je biti policist zelo drugače od tistega kar si počel prej?" je iz sebe spravila dokaj vljudnostno vprašanje in še enkrat dokazala, kako ji pogovori zagotovo ne ležijo. v oči se ji je naselil opravičujoč pogled, nato pa si dala opravka z avtomatom za kavo. "hm, še piješ črno brez vsega?" se je spomnila šolskih dni in kakšno kavo je pil takrat. namenila mu je zamišljen pogled preko ramena in pritisnila nekaj gumbov in podstavila prazno skodelico zase in še eno zanj.

tag; riley :3

''afganistan,'' je prikimal, ko je ne povsem prepričano spregovorila: ''nekaj let. potem sem dobil službo drugje.'' le zakaj se mu je zdelo, da je bolje, da ne omenja njegove druge službe? da ne omeni vlade in vse skupaj lično pomede pod predpražnik. kot da je bila belo platno in bi jo lahko umazal že s samo mislijo na svinjski posel, ki ga je opravljal. saj bi lahko odprla datoteko in prebrala, kje vse je bil v službi obrambnega ministrstva ali bolje rečeno njihove skrite veje, ki se je ukvarjala z neravno legalnimi posli. ''kako to? da veš, kaj se je dogajalo z mano?'' je vprašal z visoko usločenimi obrvmi. na pamet mu ni padel noben razlog, zakaj bi sledila dogajanju z njim. pravzaprav je dvomil, da je kdo sploh opazil, da je na lepem izginil iz mesta. v šoli je takrat sicer imel nekaj prijateljev, a večinoma so bili to italijani z njegove ulice in so vedeli, da so ga doma preprosto vrgli na cesto. nihče temu ni namenjal pretirane pozornost, verjetno so ga celo zaničevali – kakšen osel, da noče sodelovati v družinskem poslu. kakšen izdajalec, da zavrne svojo lastno kri. ''vseeno je lep dosežek – vedno si bila daleč najpametnejša v razredu. vsi so vedeli, da bo nekaj iz tebe. morda so bili zato tako... nevoščljivi,'' je prikimal in zadnjo besedo izbral še posebej previdno. bila je dokaj mila. znali so biti tako neverjetno pasji do nekaj let mlajšega dekletca, ki je sedelo nekje v kotu in nizalo petico za petico. glavni razlog je moralo biti ljubosumje na njeno inteligenco, drugega razloga ni videl, saj ni ravno rinila v njih in jih provocirala. samo sedela je tam za svojo mizo in občasno je pogled proti njej, toliko da je preveril, če je v redu. in zasikal kaj ljudem, ki so jo vznemirjali.

''mhm. pokliči me, ko bodo rezultati znani, da se vrnem. tudi če bo sredi noči ali nečloveško zgodaj zjutraj. ne spim prav dosti,,'' je odvrnil in se zalotil, kako ne more odmakniti pogleda z nje. še vedno je imela iste dekliške poteze, le da je zelo očitno odrastla. seveda, minilo je deset let. vsi so se spremenili, z njim na čelu. ''obrambnih ran? dobro, torej se je upiral. ni moglo iti za popolno presenečenje,'' je prikimal in se namrščil, ko mu je navajala podatke iz osnovnega pregleda. smešno, kako je bila vsaka smrt odveč prav njemu, ki jih je ubil več kot sto. ne da bi trenil, ne da bi dvakrat pomislil. opazil je njeno premišljanje o ponudbi in se skoraj nasmehnil, ko je pritrdila. ''kavni aparat imaš v pisarni? luštno,'' je sledil presenečeni odziv, nato pa je pred njo odprl vrata in pomignil proti hodniku, češ kar naj gresta in naj kaže pot. ''vse bo bolje kot gnusoba iz avtomata, hvala,'' je dejal, ko je šla mimo njega, nato pa se odpravil za njo ter zaprl vrata za seboj. sledil ji je po hodniku navzdol in stopil v notranjost njene pisarne. ''da. tukaj mi ne plačajo, da ubijam ljudi,'' je povsem resno, morda malce preveč, odvrnil na njeno vprašanje, še preden bi dvakrat pomislil. res ni rabila slišati takih stvari, dovolj opravka je imela s smrtjo v tej kleti, zakaj bi je klical še več. ''mislim... je zelo drugače da. ampak bolje na nek način. imam en naslov, en delovni kraj. sodelavce,'' je poskusil popraviti škodo ter stopil do pisarne mize in sedel na njen rob, namesto na sedež. ''da,'' je odvrnil, ne da bi pretirano pozornost namenil temu, da je vedela, kakšno kavo pije. ''pa sicer? življenje?'' je prav klavrno poskusil kramljati, kar mu nikoli ni šlo dobro od rok. zakaj se je torej sploh trudil? zaradi nje? da, verjetno res. stegnil je roko proti njej, ko je bila kava narejena, in sprejel skodelico s svežo črno kavo, ki je dišala naravnost omamno. ''morda bi moral od zdaj naprej sem hoditi po kavo, namesto v kavarno,'' je zamrmral in podržal skodelico v rokah, ko je bila tekočina prevroča za direktno pitje.

marco & riley,

"oh, občudujoče. in nedvomno ne najlažje zaslužena plača," se mu je ob izrečenem skoraj pohvalno na kratko nasmehnila. občudovala je vsakega, ki se je odločil za delo afganistanu. za njene pojme je bilo eno najtežjih možnih del, katero si si lahko izbral. sama se ne bi nikoli prijavila v vojsko ali med marince. nikoli se in se ne bo videla kot nekdo v polni bojni opravi, z avtomatsko puško na rami, medtem ko je njen vsakdan pod žgočim soncem in je vsak čas lahko ob življenje zaradi rafalov strelov ali bomb. ne, ona bi tam s težavo preživela, tudi kot patologinja. za nameček bi se verjetno vrnila s PTSD, ko bi ji vrnitev nemara celo uspela. ni ga spraševala o službi drugje, čeprav je sumila, da je bila nekaj podobnega kot tista v afganistanu. seveda se je lahko motila, tudi ona ni imela vedno povsem o vsem prav. tudi ni hotela siliti vanj z radovednimi vprašanji, niso se ji zdela na mestu. "zapomnim si stvari. marsikaj tudi slišim, ko mislijo, da jih nihče ne posluša," je skomignila z rameni skromno, kajti ni se hotela hvaliti kako si zapomni najmanjšo stvar. še čez dvajset let se bo od besede do besede spominjala prav tega pogovora in marcu pač ni želela utrujati o nezmotljivosti zapisa podatkov na svoj trdi disk. o njem je še posebno veliko vedela kar je bilo znanega in ne le iz razlogov, ki mu jih je naštela. preprosto zanimal jo je zaradi svojega odnosa, ki ga je imel do nje. tudi danes še ni vedela zakaj ignoranca. "nevoščljivi? ne vem, če je bila ona kriva za vse kar sem morala prestati," je povesila pogled na kratko postrižene nohte in se morala pošteno prisiliti ne misliti na dogodke v šoli, ki so jo tako ali drugače zaznamovali. postala je ranljivejša, imela mnogo težav v kontaktu z nasprotnim spolom in nekaj manj s svojim. zato se je najboljše počutila v družbi z mrtvimi, nihče je ni obsojal. morda se je z ostajanjem do poznih nočnih ur v avtopsiji zavijala v vatko pred grozečim zunanjim svetom, toda boljše ni znala. navsezadnje ni bila popolna in vsakega področja do najmanjših nians pač ni mogla obvladovati. mogoče v teoriji, še zdaleč pa to ni pomenilo tudi v praksi.

"seveda, bom poklicala. verjetno jutri zjutraj. sredi noči mi ni v navadi metati ljudi s postelj, tudi če ne spijo dosti," je izrekla in samodejno ustnice v ukrivila še v en mali nasmešek. začetna zadrega jo je počasi zapuščala, odtekala od nje kot umazana voda od zemlje po brskanju med nasadom cvetlic in pletju plevela. ob njem se je nekako počutila... sproščeno. ne sprva, toda počasi bolj in bolj kot v običajnem kontaktu s privlačnim moškim. "res je. in dobro zanj in toliko slabšega za tistega, ki ga je spravil na oni svet," je glavo obrnila preko ramena k mlademu moškemu na njeni mizi. tih zavzdih je zapustil njene ustnice, kajti morda je oboževala svoje delo, a ga je po drugi strani zaradi podobnih primerov sovražila. nič se ni dalo narediti, da bi bilo drugače. cikel življenja, pač. ponudba s kavo jo je presenetila in kasneje sama sebe, ko ga je povabila k sebi v pisarno. raje ni skušala sama sebe pretentati, da je to storila zaradi boljše kave. "da, če preživiš toliko časa tu kot jaz, je dobra kava izjemno ključnega pomena," je izrekla, preden je stopila mimo njega in navzdol po hodniku do svoje pisarne. ni bila bahaško velika, bolj majhna lična pisarnica dovolj velika za veliko pisalno mizo, nekaj omar, dvosed s klubsko mizico pred njim - in seveda za njen kavni aparat. "hm, ob tem se zdi, da s tem ne ciljaš več na afganistan. ampak ne skrbi, ne bom drezala dalje," je hlastno dodala, preden bi ji lahko sam potrdil ali ovrgel njeno bolj ali manj retorično vprašanje. pokimala je ob nadaljevanju, hkrati pa si dala opraviti s pripravo kave. "življenje? am, nič posebno razburljivega ni v njem. večino časa sestavljeno iz dela in ničesar drugega. še vedno sem zadržana in dolgočasna siva miš," je ustnice ukrivila v skrivenčeno sled kislega nasmeha, hkrati pa mu podala njegov lonček s kave iz katere se je vroče kadilo. s svojim lončkom se je spustila na temen dvosed, lonček pa odložila na podstavek na stekleno mizico. "dvomim, da se moja kava primerja s tisto iz starbucka. ampak, če bi začel prihajati sem na kavo, bi ti morda kasneje že zaračunati," se je rahlo namuznila, ker ji njegove zamrmrane besede niso ušle. "ampak za starega prijatelja bi morda lahko naredila izjemo," je izrekla in odpila požirek svoje vroče kave, nato pa se ni mogla več zadrževati, da ne bi vprašala tistega, kar jo je že od nekdaj pri njem ne toliko motilo kot preprosto zanimalo: "zakaj vsa tista ignoranca, marco? vem, da se spomniš svojega viteškega vskoka. "

note: sry for late.

tag; riley :3

''milo rečeno,'' je prikimal. ''nedvomno ti malce spremeni pogled na svet – znova, milo rečeno,'' je dodal še zavzdih in zmajal z glavo. vsi so v vojski videli nekaj tako zelo kavalirskega, častnega. pred očmi so imeli kup moških, ki na drugi strani sveta branijo barve njihove zastave, njihove domovine. v resnici se je šlo za čisto politiko in v streljanju ljudi ni bilo prav nič častnega. le da se je utrudil vsakokrat, ko je že samo pomislil na to, da bi komu razložil to stališče. ''uh, oprosti. kot da ni očitno... klepetanje mi ne gre ravno najbolje od rok,'' je tvegal komaj zaznaven nasmešek in sedel v enega od foteljev v njeni pisarni. roke je odložil na stranska naslonjala in s prsti pobobnal po samem robu, ko je gledal naokrog po lični urejeni pisarni. nedvomno je bilo tole njeno svetišče in je tukaj ždela pozno v noč, obkrožena z delom. ''bila si drugačna, riley. in res smo bili samo kup podvijanih najstnikov, ki so mislili, da vedo vse o svetu, v resnici pa so tavali globoko v temi,'' je pogledal nazaj proti njej. res je bilo težko razumeti, zakaj so ji povzročali tako velike probleme. sam vsekakor ni doumel do nekaj let kasneje. vsi so iskali svoj prostor pod soncem in naenkrat se pojavi med njimi ona. komajda kaj več kot otrok in obenem toliko starejša od njim. ''res mislim, da je bila v glavnem kriva nevoščljivosti – leta mlajša in vendar boljša od njih v vsakem pogledu. logično je,'' je ponovil svoje mnenje, ker res ni bilo nikoli nič narobe z njo. le z ostalimi neprivoščljivimi kreteni. ''verjetno je v končni fazi eno in isto. prva služba v vojski in druga izven vojske. dobiš orožje in pokažejo kam moraš streljati. moralo bi biti isto, kajne?'' je bilo edino kar je dodal o njegovi 'drugi' službi in ji namenil hvaležen pogled, ko ni postavljala dodatnih perečih vprašanj.

''morda si zadržana, riley, dolgočasna pa nikakor. in ne vem, kje si našla sivo miš,'' je takoj popravil njene besede. le kako bi lahko bila dolgočasna? bila je tiha in res se je trudila ostati v ozadju, kar je bila verjetno posledica let, ki jih je preživela precej zatirana v srednji šoli. ''nisi ji ravno podobna. vizualno mislim... am, ja, torej nimaš fanta ali kaj podobnega? družine?'' je nadvse klavrno dodal bežno vprašanje in se namrščil, ko se je ozrla stran po svojo skodelico in ni opazila bedaste grimase na njegovem obrazu. včasih se je zdelo, kakor da je bil pet let zaprt v kloštru in pozabil, kako se učinkovito komunicira s svetom. ''starbucks je precenjen – cel kup smetane in sladkorja, nič nimaš od tega. tole... tole pa so nebesa,'' ji je zagotovil in napravil nov požirek čisto temne tekočine, ki ga bo zbudila za nadaljnih nekaj ur. saj ne da bi bila zaspanost problem. tudi če bi legel v posteljo in se mrcvaril s poskusi spanja, mu zlepa ne bi uspelo. ''če bom rekel, da ne vem, o čem govoriš, boš prhnila in rekla da se sprenevedam, mar ne?'' se je naslonil nazaj na fotelju in pogled ohranil na njej. ''ne vem... bolje je bilo tako. vsaj zdaj, ko gledam nazaj vidim, da je bilo to najbolje. vendar ne vem, zakaj sem tako ravnal takrat. mislim, da sem se te bal,'' je pričel z iskrenim tonom, a vedel, da ji nikoli ne bo mogel prav nazorno pojasniti, kaj točno se je takrat dogajalo v njem, da se ji je izogibal v širokem loku. ''hočem reči, bal sem se tvojega potenciala. rešila si se bednega življenja in dobila novo priložnost, verjetno sem pričakoval, da ti bo svet nekoč ležal pred nogami in boš prilezla še daleč. zakaj bi se torej družila z mano, ko bi to pomenilo, da boš skupaj z mano slej kot prej potonila nazaj na dno? vprašaj kogarkoli, za vse okrog mene sem kot strup,'' je pojasnil kolikor dobro je lahko in dodal piko na i: ''in seveda je še to, da sem bil idiot. tudi to je dodalo svoje.''