apartment A5

Naslov sporočila: apartment A5 Čet Mar 28, 2013 8:09 am

tag; jacob smitten

ni videla potrebe po tako drastičnih ukrepih, ki naj bi poskrbeli za njeno dodatno varnost. dva dni nazaj je po pošti prejela anonimno pisemce in včeraj še enega istega pošiljatelja. resnično je bila tovrstnih zadev navajena. vedno se je našel kakšen od svojcev, ki je njo krivil za propad družinskega člana, ker ga je spravila v keho. vendar nikoli ni občutila niti trohice obžalovanja. vsi tisti izmečki so si zaslužili hladno prho in uživala je vsak dan v vedenju, da je bilo pravici zadoščeno. da, vsak je nekomu nekaj pomenil. imeli so mame in očete, žene, otroke. toda zavestno so prekršili zakon in ne glede na njihov razlog opravičila za to ni bilo. ni bilo pomembno ali je bil kriv obup ali zgolj začasna neprištevnost. umor je bil zanjo umor in ne nek spodrsljaj, ki ga je moč prezreti. toda vse tovrstne grožnje je morala podati naprej policiji in tako je storila tudi sedaj. le da so zagnali paniko, ker je bila nova v mestu in nova na vrhovnem položaju, zato so ji pol ure nazaj sporočili, da bodo uvedli nekaj varnostnih ukrepov. na primer, vsak dan bo pred njeno stanovanjsko hišo čepel policist v civilu in opazoval dogajanje okrog njenega poštnega nabiralnika in bil pozoren na morebitne sumljive osebke. nekdo jo bo spremljal tudi v službo in nadvse diskretno stal pred vrati njene pisarni – že zdaj je vedela, da jo bo ta nekdo spravljal ob živce, že samo zato ker bo vedela, da tam stoji in se dolgočasi ter zraven prezira njo, kakor da je vse skupaj njena krivda. komajda se je izvlekla iz postelje, že so jo klicali zaradi tega obvestilca in njen novi osebni stražarček se bo obesil na njen zvonec čez natanko... tri minute. a očitno je bil rahlo neučakan, saj se je že oglasil zvonec in pritisnila je na tipko za odpiranje, ne da bi preverila varnostni zaslonček s podobo prišleka.

na sebi je imela ozko črno krilo, svetlo modro svileno srajico in tesno zapet črn suknjič. na prvi pogled je izgledala povsem pripravljena, da se v eni minuti spoka skozi vrata in odide na delo, a imela je drugačne načrte. ne bo jim pustila, da iz tira spravijo njen vsakdan, tako da je nameravala še vsaj pol ure sedeti za kuhinjsko mizo, piti kavo in jesti zajtrk. bilo ji je domala vseeno, kaj vmes počne žrtveno jagnje, ki so ga izbrali za tole neljubo opravilo. vedela je, da policisti sovražijo brezdelje in verjetno so njeno varnost vsi videli kot nekaj nepotrebnega, samo odgovorni na policiji ne. bosta pač oba malce potrpela. stopila je do avtomatičnega kavomata v kuhinji in iz omarice potegnila dve skodelici kave, ko je na vratih potrkalo. ''kar naprej, v kuhinji sem,'' je zaklicala proti vratom. vrč s kavo je iztaknila iz kavomata in obema nalila dovolj črne droge, da bosta na nogah lahko ostala vsaj do dveh popoldne, ko bo potrebna nova doza. ''kava z mlekom, sladkorjem, smetano?'' je vprašala s sklonjenim pogledom, ko je zaslišala, da so se koraki ustavili med podboji kuhinje. v eni roki je držala tetrapak mleka in v drugem sladkornico, ko je pripravljala svojo kavo. ko odgovora ni bilo, je vendarle pogledala v smer policista in opazila zaprepaden pogled na njegovem obrazu. istočasno so stvari v njenih rokah padle po tleh. mleko se je razlilo po kuhinjskih tleh in steklena sladkornica razbila na tisoče majhnih delčkov. ne da bi pogledala na zmedo na tleh, se je oprla kuhinjskega pulta, preštela do pet in se prisilila nadeti hladen pogled. ''jac... policist reagan,'' je spregovorila in ni vedela, ali se bolj trese njen glas ali njena kolena. ''si spet prišel vpit name?''

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Pet Mar 29, 2013 2:30 pm

tag; teagan smitten

apartment A5 Tumblr_mke2qpX5A61qf25cbo7_250

vedel je, da si v svoji službi ni mogel zbirati komu bo pomagal, komu bo služil in kaj bo počel – a vsekakor ni užival v tem, da bo postal varuška. pa ne, da bi bil mnenja da mu je to delo pod častjo – samo prepričan je bil, da ga kaznujejo za tisto modrico na zaporniku ki sta ga s partnerjem pripeljala na postajo prejšnji teden, nepotrebna sila pri aretaciji so rekli. to, da sta na njemu našla kar nekaj kil kokaina, da sta ga lovila čez petnajst ulic pa so seveda pozabili omeniti. a kot vedno, bo vse požrl ker je službo oboževal. pa kaj če bo nekaj dni varuška neki odvetnici, saj z njo pravzaprav ne bo potreboval niti komunicirati. bo njena senca, spremljal jo bo iz doma v službo, in potem nazaj – mala malica. 'ne pozabi na svojo nedeljsko obleko' je še v smehu izdavil njegov šef, ko ga je poslal iz pisarne. seveda, ne sme izstopati in na sodišču bi v kavbojkah in majici štrlel ven. zato je zdaj stal pred njeno hišo oblečen kot kakšen pajac in se smilil sam sebi. z roko si je nejevoljno razrahljal kravato in zavil z očmi. to bo še dolg teden. res ni vedel, zakaj mora vsak odvetnik ko mu pošljejo neko ubogo grozilno pismo takoj dobiti svojega osebnega stražarja? a to niso bila vprašanja na katera bi jim on odgovarjal, on je bil tu da skloni glavo, naredi kar mu je bilo rečeno in potem gre lahko nazaj k svoji službi – svoji pravi službi. stisnil je ustnice skupaj in se še enkrat ozrl okrog sebe – to je bila soseska kamor navadno ni zahajal, niso bili ravno znani po svoji stopnji kriminala, stanovanja ali pa hiše tu pa si vsekakor ni mogel privoščiti. čeprav nekaj minut prezgodaj, je vseeno pritisnil na zvonec in potisnil vrata potem pa se odpravil v notranjost.

sledil je glasu, ki mu je povedal naj se odpravi proti kuhinji, tja pa ga je seveda vodil tudi vonj po kavi. odlično, mogoče pa je potreboval samo skodelico kave in bo dan takoj lepši. na obraz si je nadel svoj najboljši uraden obraz in zakorakal v notranjost, potem pa obstal kot okamnel sredi sobe, in nekajkrat odprl in zaprl usta ter skušaj najti besede. teagan? na to ni bil ponosen, a kar nekaj trenutkov je potreboval da je seštel ena in ena skupaj. kaj počne tu, je mogoče žena odvetnika, ki bi ga moral, ampak ne, saj so mu rekli da bo ženska… oh. oh. končno je nekako spravil čeljust k delovanju in bil tik pred tem da izjavi da pije svojo kavo črno, če se mogoče ne spomni, ko je pogledala navzgor in se prvič po štirih letih srečala z njegovimi očmi. and the other shoe dropped. v njenem primeru vse kar je držala v rokah. če nebi bil tudi sam šokiran nad njeno pojavo bi bil mogoče še malo počaščen nad njeno reakcijo, a pred očmi se mu je že igral film njunega zadnjega srečanja, ko je besnel v policijski postaji in metal vse pred sabo na tla, ko je ona samo prekleto mirno sedela tam in ga poslušala. »gospodična… dawson.« je končno je zmogel, nikoli se ni navadil da bi jo klical po obeh priimkih. nekaj časa sta spet strmela drug v drugega, dokler se končno le ni odkašljal in se popraskal po bradi. »je mogoče tvoja osebna misija da mi slediš po svetu in uničuješ življenje, ko si ga končno postavim na noge?« še sam se je sprehodil do pulta, ki se ga je oklepala, se nanj naslonil in prekrižal roke. »si spet zašla v težave, kaj? veš, to se zgodi odvetnikom ki prejemajo podkupnine in puščajo popolnoma dobre primere da splavajo po vodi. ljudje vam zamerijo,« je dejal z rahlim skomigom rame, kot da se pogovarjata o vremenu, »nekateri,« pomignil je na sebe, »se seveda znamo brzdati in ostanemo pri kričanju, drugi pa se poslužujejo bolj drastičnih ukrepov, kot so grozilna pisma, ampak ne skrbi.« zravnal se je in potisnil dlani v žepe hlač. »nikoli še nisem pustil, da bi me osebna čustva zmedla pri dolžnosti, dobro bom poskrbel zate.«

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Ned Mar 31, 2013 8:10 am

tag; jacob smitten

poskusila je nekaj volje preusmeriti v svoje noge, ki so se kar vkopale na mestu. pravkar je svoje daleč najljubše čevlje polila s prekletim mlekom in v sebi ni našla niti trohice moči, da bi nezgodi na tleh namenila malce svoje pozornosti. njen pogled je bil preveč zaposlen s strmljenjem v pojavo med podboji njene kuhinje. saj bi trdila, da je to samo neka čudna fatamorgana ali privid, ker vase danes še ni zlila obvezne jutranje doze kave, a vedela je, da bi le slepila samo sebe. nek razumni del v njeni glavi je vztrajal, naj se umakne na drugi konec prostore. nazadnje ko sta se videla, je rohnel nad njo in še zdaj je lahko na pamet zrecitirala prav vsako od njegovih obtožb. imel je prav. bila je šibka in ni se znala postaviti zase. le da ni vedel, da je podkupnino takrat prejel njen šef in ne ona ter je bila po delovni pogodbi primorana pustiti primer, če ji je tako naročil nadrejeni. takrat na policijski postaji ni mogla niti upreti ust, da bi se ubranila. vsi so mu samo pustili, da je udrihal po njej z besedami in nedvomno so mu vsi zaposleni dajali svoj prav, četudi so ga poskušali zvleči stran od nje, ko je na tla zbil celotno vsebino njegove pisarniške mize. ''ti si moja varuška,'' je mislila vprašati, a je na koncu vprašanje ovila v trditev, ker je bilo povsem očitno, kaj počne v njenem stanovanju. ''jaz... opros...'' je pričela in pogled usmerila v zmedo na tleh, ko je njeno bedasto opravičilo prekinil z ostrino v glasu. seveda, le kako je sploh lahko pomislila, da se je njegova jeza v štirih letih vsaj malce ohladila? osredotočila se je na koščke razbitih skodelic na tleh in se nekje sredi njegovega malega napada sklonila na tla, da bi pobrala črepinje.

resnici na ljubo ni imela pojma, kaj počne. skušala je izklopiti njegov glas in ugotoviti ali naj najprej pobriše mleko in potem pobere preostanek črepinj. ali pa naj najprej koščke da na kup in potem pobriše mleko. to nalogo je poskusila usmeriti v središče svojih misli, a po glavi so ji hodile njegove besede. ''nisem vedela, da si tukaj,'' je zamrmrala v ne prav odločnem pogovoru in tako kaj hitro ugotovila, da ne bo mogla stati vzravnano in se pretvarjati, da melje nasprotnika na sodišču. morda zato ker ga nikoli ni videla kot svojega sovražnika – tudi, ko je povsem pobesnel in so vsi pričakovali, da jo bo še fizično napadel, se ga ni bala. bila je le neverjetno razočarana sama nad sabo. ''nikoli ti nisem nameravala uničiti življenja in resnično niti ne vem, kako naj bi ti ga po tvojem uničila? sem ti povzročila kakšno nepopravljivo škodo? nisem,'' je zbirala besede na kup in črepinje metala v drug lonček, ki je ostal v enem kosu. vse preveč se je zavedala vsakega novega koraka in dih ji je praktično zastal, ko so se v njenem vidnem polju prikazali njegovi čevlji, da je prav nerodno stisnila črepinjo in se verjetno rahlo urezala. ''nehaj...'' je skorajda zašepetala in odložila vse stvari v svojih rokah na tla, ko se je sunkovito zravnala in kazalec levice, ki ni nosila drobne urezninice potisnila v njegovo smer. ''nikoli nisem prejela podkupnine in briga me za tisto grozilno pismo. zmeni se s tvojim šefom, zakaj je varovanje sploh potrebno, ker nikakor nisem prosila zanj,'' je pričela in z vsakim novim vdihom našla kanček nove moči. ''ne, jac... reagan. ne rabiš poskrbeti zame. bolj varno je, če po svetu hodim z grožnjami na papirju, kakor en sam dan ob tebi. hočeš spet vpiti? metati stvari naokrog? nameravaš narediti še kaj drugega? me udariti?'' je nadaljevala, ne da bi zares verjela, da bi bil sposoben narediti zadnje. ''življenje pa si si uničil sam, ko si izgubil nadzor.''

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Ned Mar 31, 2013 4:20 pm

tag; teagan smitten

vedel je, da je globoko nekje v njem skrit delček ki je neverjetno vesel da jo spet vidi. ne samo to, bil je presrečen. v mesecih ko sta se spoznala, sta se dovolj zbližala, da jo je smatral za prijateljico, za nekoga ki mu lahko zaupa – in prav zato ga je njena prevara v njegovih očeh tako prizadela. in zdaj je stala tu, v svoji dragi obleki, v svojem dragem stanovanju in ga zviška gledala, ker je bil njena varuška. »jap, to sem jaz, tvoja varuška.« je še sam ponovil njene besede in skomignil. »zato pa imate nas uboge policiste, da opravljamo takšna dela.« še sam ni vedel zakaj tako udriha po njej, ko pa bi jo najraje stisnil v objem in jo na kolenih rotil za odpuščanje – še nikoli se mu pred nikomer ni tako utrgalo kot takrat, in sovražil je dejstvo da ga je prav teagan videla takšnega. požrl je slino ko se je sklonila in začela pobirati črepinje, ter stopil dva koraka proti njej, da bi ji pomagal. ne glede na to kaj se je med njima zgodilo, je bil vzgojen prav in nikakor mi ni bilo všeč, da bi on preprosto stal poleg, medtem ko bi ona pospravljala. a ob njenih naslednjih besedah ga je ponos ustavil, da bi pokleknil in ji pomagal in samo nekajkrat stisnil dlan v pest, da bi se pomiril. seveda ni vedela, da je tu, le zakaj bi? ni vedel zakaj je mislil, da bo spremljala kaj se dogaja z njim – zanjo je bil samo nek policaj, ki se mu je popolnoma zmešalo in se drl nanjo, medtem ko so ga njegovi kolegi vlekli stran. bedak. »ja, približno tri leta nazaj so me premestili sem. potem.« je še malce tišje dodal, saj ni vedel kako bi nadaljeval. po čem? po umoru tistih deklic, po tem ko sta se spoznala, po tem ko so ga zaradi njegovega izbruha suspendirali? ni bilo pravega odgovora in nadaljevanja tistega stavka zato je raje ostal tiho.

ob njenem nenadnem izbruhu je nekajkrat pomežiknil in prekrižal roke na prsih, in se grenko zasmejal. »seveda mi nisi uničila življenja teagan, to sem storil povsem sam. a mislim, da lahko vsaj priznaš da si mi pri tem presneto dobro pomagala.« zmajal je z glavo in odkorakal stran ter si z rokami prečesal lase potem pa se sunkovito obrnil naokrog. »oh daj no, prosim te. mislim, da sva že šla skozi ta pogovor. vsaj jaz sem, tvoja pisarna ni prejela nikakršne odkupnine, kar iz samega dobrega srca ste se odločili morilcu odkorakati prosto pot? ne spravlja me v smeh.« nejevoljno je prhnil v njeno smer in še enkrat zmajal z glavo. globoko je vdihnil in skušal umiriti svoj temperament, ki je spet grozil da izbruhne na plan – ni vedel kaj je bilo na svetlolaski pred njim, a vedno ga je zmogla pripeljati do te meje. skoraj presenečeno se je zazrl vanjo in privzdignil obrvi. »je to res to kar si misliš o meni? da bi te kdaj udaril? verjemi mi, da si ti edina ženska, ki je kdaj povzročila da bi izgubil živce, a tudi pri bližno te nebi nikoli udaril.« prav zato pa je tudi razmetal pisarno in vse kar je videl okrog sebe, nje pa se nebi nikoli dotaknil. jezno je izdihinil in zmajal z glavo. »in prosim ne govori da ti ni mar za grozilna pisma, vem da ni idealno da sem jaz tisti ki skrbi zate, ampak prosim imej nekaj spoštovanja do človeškega življenja – če ga že nimaš do tujega, ga imej vsaj do svojega.« z roko si je prekril oči in izdihnil. »oprosti, tega nisem mi-« ustavil se je sredi stavka in zoožal oči ko je opazil njeno roko. [b] »krvaviš.« z dlanjo je segel proti kuhinjski krpi in jo počasi približal njeni dlani in jo previdno pogleda. »lahko? obljubim da me boš lahko nadirala po tem.« nežno se je dotaknil njenega krvavečega prsta in ga zavil v krpo, ob tem pa skušal ne opaziti kako blizu ji stoji, in da lahko voha njen omamen parfum. »jaz...presneto teagan, zakaj se morava vedno ko sva skupaj prepirati?«

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Pon Apr 01, 2013 6:52 pm

tag; jacob smitten

''nikogar nisem prosila, naj mi dostavijo varuško. ne obnašaj se, kot da sem sama zahtevala, da pošljejo tebe ali kogarkoli drugega,'' se je upirala njegovemu nerganju. res ni vedela, kateri izmed njiju je bil bolj zoprn in sovražno nastrojen – on ali ona. vedela je le, da s težavo gleda v njegovo smer, ker se je tako zlahka v spominih vrnila nazaj v preteklost. takrat je upala, da bosta po koncu sojenja morda odšla skupaj na večerjo. romantično večerjo. zmenek po domače povedano. bil je prvi, s katerim bi utegnila poskusiti po odhodu iz minnesote in ni bila povsem prepričana ali ve, da je poročena. nikoli ni govorila o možu in obstajala je verjetnost, da je mislil, da je od staršev pobrala oba priimka. ''lahko bi bilo slabše, veš? lahko bi te vrgli na cesto, lahko bi te posadili v neko majhno mesto, kjer bi delal za lokalnega šerifa in cele dneve sedel v pisarni brez pravega dela,'' je navrgla proti njemu. oba bi morala biti hvaležna, da jima je bilo kolikor toliko lepo postlano. ona je imela popolno kariero, ki je ravno pričela cveteti. on se je izognil odpustitvi. če bi ga vrgli na cesto, bi imel kaj malo možnosti za delo na trenutnem trgu. ''filadelfija ni tako slaba – vsaj delo imaš,'' je tako ubesedila svoje misli in zatem hitela zmajevati z glavo: ''ne. ne boš prenesel krivde name. ti si izgubil samokontrolo, ne jaz. niti te nisem vzpodbujala. če se spomniš, sem sedela na mestu in zadrževala dih dokler te niso odvlekli stran.'' ni se počutila krive, dokler je ni gledal z očmi polnimi obsodkov. in še takrat mu ni mogla oporekati, mu povedati resnice. ''prekleto, jacob. ne govorim o moji pisarni, govorim o meni. JAZ nisem prejela nobene odkupnine,'' ji je končno prekipelo, da je vse črepinje vrgla nazaj na tla v mlečno lužo. ''ne morem ti naravnost blekniti vsega, ker me še vedno zavezuje delovna pogodba, ampak nisi neumen, bila sem samo pripravnica – seštej ena in ena,'' je končala z globokim vdihom in hitro pogledala stran od rjavolasca nasproti nje.

''ne... ne zares,'' je zamrmrala nekje sredi njegovih besed in si želela, da njeni lasje ne bi bili speti v presneto tesno figo, da bi lahko zdajle z dlanjo segla vmes in jih besno razmršila. ''vendar te ne poznam več, kajne? kdo ve, v koga si se spremenil po treh letih,'' je preprosto skomignila z rameni in ga zdaj gledala z določeno odtujenostjo. to je bilo to – morala je nanj gledati kakor na neznanca. ni ga smela videti kot človeka, s katerim se je pred leti potila po dolgem in po čez zaradi težkega primera. ''lepo te prosim, s tvojo stopnjo potrpežljivosti res dvomim, da sem edina, ki te je kdaj spravila ob pamet,'' je zavila z očmi in nato tesno zatisnila veke ob lapsusu: ''mislim... živce. saj veš, kaj mislim!'' dlan z ureznino je previdno odmaknila stran od svojega kostima, ko je že povsem naveličano poslušala njegov monolog. ''da, mar mi je za grozilna pisma. prejela sem jih na ducate v moji karieri in še nikoli ni bilo nič iz tega. ponavadi razkurim sorodnike obsodenih, ne morem pomagati. ti jih verjetno razumeš glede na to, da me tudi ti sovražiš,'' je pričela in morda bi celo rekla, da je že v redu. da je preteklost samo preteklost, če ne bi zadel na boleče mesto. ''nizka, policist reagan, nizka,'' je zamrmrala, ko je smrt majhne deklice praktično obesil za njen vrat, kakor da je bila ona tista, ki je morila. dlan je potegnila k sebi, ko je odprla vodno pipo in ji je poskusil pomagati. ''pusti me,'' je tiho, a odločno velela, ko je potisnil krpo na krvav prst in ji prišel preveč blizu. zaradi česar ji je dokončno prekipelo: ''prekleto, pusti me!'' še sama je bila presenečena nad ostrino svojega glasu, ko je silovito potegnila roko k sebi, stran od njegovih dlani. ''znam poskrbeti sama zase, v redu? in dovolj sem sposobna, da nalepim prekleti obliž na prst. samo ne dotikaj se me.''

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Sre Maj 01, 2013 2:22 pm

tag; teagan smitten

vit was hard, standing in front of her and trying to act indifferent. teagan got his blood pumping for some reason, and despite how angry he should feel when he was around her, he found it increasingly difficult to do so. “i never said you asked for it, i’m just saying that’s what you lawyers do. you just expect people like us, like me, to take care of you, while you’re saving the world.” he put air quotes with his hands around the words ‘saving the world’ as they did the exact opposite in his opinion, in their stuffy suits and expensive cars. rationally, he knew she wasn’t like them. but standing in front of him, in her expensive clothes like some kind of goddess, she was just proving his argument right. “oh, so i should be thankful i was just suspended, and my reputation was ruined? do you have any idea how hard i had to work to…” sighing he shook his head and pinched the bridge of his nose with his thumb and forefinger. no, he wasn’t doing this again. they weren’t doing this again. he was finally making peace with the shit that went down in new york, he wasn’t going to let it all blow up again. “well, you sure have strong opinions about it. funny, how you never said anything back then.” he murmured. when he yelled at her, teagan just sat there stoically until he was done and stormed off. goddamn her, and her calmness. they stood there, both clenching their fists and breathing heavily, glaring at each other. he knew he had to be the one to back off first. he owed it to her, after last time. “i know.” he muttered quietly. somewhere deep inside i suppose he always knew teagan wouldn’t take bribes. but that didn’t mean she shouldn’t have stood up to her boss, or did something. which she didn’t. and jacob wasn’t sure how to get past that, or if he even could.

“look can we just… drop this? like you said, a lot has changed in three years. i’m not the same cop i was, and you…” he gestured at her and smiled faintly. “well obviously, you’re not the same girl you were.” he didn’t mean that in a bad way necessarily, they were just different. not bad, not good, just… different. “yeah, you drive me crazy alright.” he murmured at her slip of the tongue and offered her a slightly cheeky grin, deciding it was safe enough. at least he was out of her range if she wanted to hit him. i guess he judged the room temperature wrong as she blew up in the next second and even though it was his own damn fault, jacob could only stare at her in shock. “hey, hey, look. i’m sorry okay? that was out of line.” he sighed and raked a hand through his hair. “it’s not your fault, of course it wasn’t. i was just being a jerk.” despite her protests he gently grabbed her hand and put it under cold running water, before wrapping it in a clean towel again. “i know you can take care of yourself alright? you just need a little help sometimes.” he took a step back. “so you don’t have to worry about it, and can focus on putting away bad guys.” he took a few measured breaths before crossing his arms. “look, can we start over? i know i’m probably your least favorite person right now, but we have to get through these next few weeks somehow, and it’ll be next to impossible if we’re throwing daggers at each other. so can we just please, call it a… truce?” obviously they still disagreed about most things – especially what happened in new york – but they needed to find a way to work together again, like they used to.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Pon Maj 06, 2013 7:50 am

tag; jacob smitten

note; dej prosim zaključi tole, pa greva nekaj novega, da ne bova predolg vlekle. Wink

''what are you talking about? i most certainly do not expect you to take care of me. why would i want that? really? why would i want to be around someone who's nothing but a judgmental idiot?'' she decided to stand her ground. he could say the most shittiest things to her if he wanted, but she won't be backing down any soon. this was a mistake. trying to make him see his wrongs and trying to clear the past up. he was still so centered on the hate and angst, that there was no hope left. ''you've made it quite clear that you hate my guts and i'm tired of trying to make you understand what happened,'' she sighed with remorse: ''it's your turn now – connect the dots.'' she already told him enough – who received the check, who made her stand down, who canceled the case, who was behind all of this. ''yes, you prick. you should be thankful, because they wanted to fire you, okay? they wanted to sack you and i convinced them not to,'' she had the guts to punch his shoulder a little but then quickly held her hand back. touching him. not the smartest thing to do. she wanted this for quite a few months back when they were working together. he was the one she was prepared to cross a certain line for. not anymore, she couldn't afford this. ''but no worries, mr. reagan. i don't expect to hear a thank you from your mouth,'' she stated and tried to appear busy with smoothing the imaginative lines on her skirt. ''i was a fucking intern. my word weighted nothing!'' she errupted and forced herself to take a deep breath that brought out the following words: ''just... please, stop blaming me.''

''the sad thing is i'm exactly the same,'' she murmured for her own ears only and silently shook her head. she still believed in the impossible. and despite her tough appearance, she often felt like the 18 years old girl she used to be – the one that married her high school sweetheart and then got her heart broken when he slept around. ''i didn't mean it in a... i didn't mean it like that. it's just... you really have trouble handling your temper when i'm around. and i'm really not someone who nudges a lion while he sleeps,'' this was starting to resemble a big mess. she needed to stop it. before she would get a weird idea inside her head, that maybe they still could have a normal relationship. ''jacob, please, take a step back and don't touch me,'' she said much more calmly as he refused her wishes and stepped behind her, holding her hand under water. she was too aware of his strong chest pressing against her back. ''we'll be professional from now on. and nothing but that. you're my body guard for a few days and i'll pretend you're not even there. it'll be the best way to handle this,'' she slipped right under his arm and pressed a cloth to her bleeding hand. it wasn't a deep cut, it'll stop bleeding soon. ''not a truce, just a temporary convenience,'' she objected but made a gentle handshake with him. ''i have to go to my office now,'' was the best exit she could find. away from him, away from the closeness.