opazovanje od daleč in zgolj snemanje nečednih dejanj masonu nikoli niso bili najbolj povšeči. vedel je, da je to dejansko del nalog policistov, a veliko raje je imel kakšno bolj vznemirljivo dogajanje. pranje denarja? okej, to ni bila ravno nedolžna stvar, a če je bil povsem iskren, mu je bilo za to malo mar. na svetu so obstajali večji izmečki od teh in veliko raje bi za zapahe spravil kakšne morilca ali posiljevalca kot pa gručico poslovnežev, ki so se obnašali kot da bi prijeli boga za jajca in da so nedotakljivi. verjetno so res bili in če jih slučajno uspejo strpati v zapor, je bil prepričan, da bodo s svojimi zvezami že čez dober teden zunaj, primer pa bo zavržen zaradi kakšne napake v postopku. a služba je bila služba. tako se je pripeljal do tipične ameriške pokrite tržnice, kjer so prodajalci na tržnicah prodajali svoje izdelke in kjer naj bi potekala predaja denarja med dvema gručama poslovnežev. njegova naloga, in naloga njegovega partnerja, je bilo posneti predajo denarja. temu naj bi sledila preprosta aretacija a kolikor izkušenj je mason imel pri policiji je vedel, da ne bo tako enostavno. najbolj enostavni primeri so namreč tisti, pri katerih lahko gre narobe tisoč drobnih stvari.

kamero, s katero bosta posnela predajo, je imel na skrbi njegov novi partner, a ko je prišel na tržnico, ga še ni bilo na spregled. sicer se dejansko nista poznala, a mason je imel dober spomin za obraze in ga je opazil že prvi dan na postaji in pozneje le še povezal njegovo ime z obrazom, ko je slišal govorice o tem, da se je njihovi enoti pridružil nek italijan. de luca. medtem ko je njegov pogled na videz nezainteresirano pregledoval množico, je njegova roka za sekundo smuknila mimo odprte zadrge v notranjost njegovega suknjiča in preverila, če je pištola še vedno pravilno nameščena. da njegova poteza ne bi bila preveč sumljiva je z roko poiskal v notranjem žepu poiskal robček, si z njim obrisal roke in ga odvrgel v bližnji smetnjak, ob tem pa je njegov pogled že zagledal marca. »živjo,« je tudi sam kratko prikimal v pozdrav in se ob tem zazrl v predmete, razstavljene na stojnici pred njima, medtem ko je bil pozoren na vsako izrečeno besedo. prikimal je njegovim besedam in se pomikal vzdolž stojnice, njegov pogled pa je skrbno prečesaval okolico. »ne še. in v tej situaciji ni nič kaj spodbudno, da je tu toliko ljudi, oblečenih v poslovne obleke,« se je rahlo namrščil, ko je mimo njiju stopil še eden od nedolžnih poslovnežev s kovčkom v roki. a ta je verjetno vseboval le kup dolgočasnih papirjev.

ko je odjeknil prvi strel, je masonov pogled tičal na izhodu tržnice, zaskrbljen, da se so sestanek ne da bi oni izvedeli prestavili na kakšen drug kraj. to bi bilo seveda možno. a ob zvoku pištole je hitro vedel koliko je ura. v njegovi roki se je že znašla pištola, usmerjena proti kraju dogodka, a množica ljudi, ki je bežala proti izhodu, mu je preprečevala čisti strel. z drugo roko je poiskal telefon in ni minila niti sekunda, ko je ekipa policistov zunaj tržnice dvignila slušalko. »osumljenci so sprožili nekaj strelov. zaradi civilistov ne vidiva dobro kaj se dogaja, zato se bova z de luco približala dogajanju,« je obvestil ekipo, pospravil telefon nazaj v žep ter pomignil partnerju, češ, greva. med bežečo množico si je hitro vtiral pot proti dogajanju, a še vedno je bil na dovolj veliki varnostni razdalji, da ni prejel strela. teh sedaj ni bilo slišati že nekaj minut, kar je mogoče pomenilo, da osumljencev ni več tu.

moški so na tržnici pustili pravo razdejanje. če je mason še poskušal nekako pomagati prvi žrtvi s krvavečo rano na obrazu, ki mu je prišla na pot, je hitro ugotovil, da je bilo tarč, v katere so bili verjetno povsem naključno usmerjeni streli, preveč. še enkrat je poklical ekipo pred vhodom v tržnico in jim sporočil, naj pošljejo čim več enot rešilcev na kraj dogodka. a za trenutne razmere v ameriki, so bili verjetno vajeni že hujših javnih strelskih obračunov. ustreljenega moškega je usmeril proti najbližjem izhodu, ob tem pa mi umaknil pogleda iz smeri, kjer se je odvijalo glavno dogajanje. eden iz skupine poslovnežev je bil očitno ustreljen, kaj je bil razlog za to ni vedel, in ga niti ni zanimalo. sedaj bosta z de luco vsaj imela veliko trdnejše dokaze za aretacijo storilcev. mrtev tip je pač veliko boljši dokaz da njihovo poslovanje ni brezmadežno, kot pa je snemanje od daleč s tresočo kamero, katero lahko kasneje celo ne morejo uporabljati za dokazno gradivo. »ja, ampak kdo ga je počil?« je zamišljeno zamrmral, bolj sebi kot partnerju. polovico ljudi, ki so v samoobrambi držali roke kvišku, so lahko sicer takoj izročili, ampak med njimi so bili še vedno trije moški, očitno pripadniki nasprotne skupine. skupaj z italijanom sta s pištolo, usmerjeno proti dogajanju stopila pred skupino ljudi, krivih za vsesplošno paniko. obe pištoli sta bili usmerjeni naravnost v glavnega strelca, a masonov pogled je skrbno prečesaval situacijo. moškemu na tleh ni bilo več pomoči in očitno je bil ta tudi glavna tarča tipa s puško. glede na zamazan denar, ki je ležal okoli trupla, je bilo strelcu več vredno nasprotnikovo življenje kot denar.

naslednje sekunde so se odvijale brzinsko hitro. puška, odgovorna za toliko vzetih življenj, je nenadoma poletela k njima in pristala v marcovih rokah. »šit. pazi da pustiš na njej kakšen uporaben prstnih odtis tega prasca,« ga je opomnil, a namesto da bi se pognal v tek za tipom, je za njim raje ustrelil nekaj metkov. peš ga tako ali tako ne bi dohitel. ni bil prepričan, a zdelo se mu je, da je z enim od strelom zadel temnolasca v nogo, a preden bi se lahko prepričal, je bil ta že za ovinkom in v avtu, ki je z nadležnim cviljenjem gum odpeljal. če ga je zadel, bo moral tako ali tako poiskati zdravniško pomoč in ga bodo lahko tako dobili. sedaj je bilo bolj pomembno pozapreti tipe, ki so še ostali pred njima. sledil je partnerjevi pobudi in se tudi sam bolje približal trojici oseb. značko, s katero je dokazoval svojo identiteto, je pospravil nazaj v žep in izza pasa potegnil par lisic. le kdo bo prvi srečnež, ki mu bo lahko nataknil lisice? »hej, daj roke na vidno mesto. brez kakšnih neumnosti,« je opozoril bledega temnolasca, ki je z eno roko segel za hrbet. »saj nočeš prezgodaj končati svojega življenja kot tvoj kolega, kaj?« je vprašujoče dvignil obrv in nestrpno pomignil s pištolo proti njemu, češ, ubogaj me. a namesto da bi proti njima uprl pištolo, se je pognal v beg. »a ta tudi? šibaj za njim, mogoče nama tega uspe uloviti,« je zavzdihnil. eden od njiju je pač moral ostati pri ostalima dvema oz. enemu, glede na to da drugi očitno že dolgo ni bil več med živimi.