imel je punco. čudno. zven teh besed je bil čuden. občutek je bil čuden. vse je bilo čudno. moral bi biti noro zaljubljen, neprenehoma bi moral misliti le na njo, kajne? vendar ni, pa čeprav si je želel. rad jo je imel, resnično, vendar… čudno. prekleto čudno. mislil je, da bo drugače, ko bo imel v teh letih punco, pričakoval je noro zaljubljenost in kopico seksa, vendar ni dobil nič. vse skupaj je bila le stvar nekega dogovora izpred dolgih let, ko je virginii segel v roko, da bo pri dvaindvajsetih letih z njo, če bosta takrat še vedno samska. in takšna sta tudi bila, sama in nedolžna. po vseh načelih bi morala biti ustvarjena drug za drugega, a še vseeno se ni mogel prisiliti, da bi nanjo gledal v luči dekleta. ne nanjo, katero je poznal že celo življenje. bila mu je vendar kot sestra. in sedaj sta bila skupaj. par. čudno. a še vseeno je verjel, da jima bo nekako uspelo, da bosta v trenutku uspela narediti čudovito zvezo. s seksom. jezen je bil sam nase, ko se je na trenutke zalotil, kako razmišlja o rjavolaski samo v povezavi s seksom. moral bi se potruditi, da jima uspe, navsezadnje se je zdela ta zveza za oba skorajda edino upanje o ljubezni.

s težkimi koraki je hodil proti mestnemu živalskemu vrtu, kamor je povabil svojo punco. hotel se je veseliti, vendar je nekako že vnaprej čutil, da ne bo šlo vse po načrtih. poznal se je dovolj dobro, da je vedel, da bo nekaj zajebal. to je vendar storil vsakič. neštetokrat je v glavi premlel vsako svojo potezo, vsako besedo, katero ji bo rekel, preračunal je celo, kako bo prijel njeno dlan. nič ni hotel prepustiti naključju, potreboval je načrt, pa četudi se bo ta skorajda zagotovo uničil. tako si bo lahko vsaj rekel, da se je potrudil. dlan, v kateri je držal ogromen šopek rož, se je močno potila, ko se je z vsakim korakom bolj približeval ogromnemu vhodu v živalski vrt. postajal je vse bolj živčen, počasi se je spreminjal v petnajstletnika, ki gre na svoj prvi zmenek. prekleto. s težavo se je zadržal, da se ne bi kar obrnil in odšel; saj bi virginia razumela, kajne? navsezadnje ga je verjetno poznala celo bolje, kot je poznal sam sebe. ve, da ne more od razvaline, kakršna je bil sam, pričakovati nič. v soju nežnih sončnih žarkov je nemudoma prepoznal rjavolasko, ki je očitno prispela pred njim. popolno, zamuja. pospešil je svoj korak, tako je bil že čez nekaj trenutkov pred njo. »živjo,« se je nasmehnil in ji pod nos pomolil šopek rož. »zate so,« je zamrmral in svoje roke nerodno oklenil okoli drobcene postave, na lice pa ji je pritisnil kratek poljub. približno takšnega kot svoji babici za rojstni dan. »kako si?« z dlanjo se je zapletel v njene lase, ko je hotel prisloniti še poljub na njene mehke ustnice, vendar je raje odnehal ter dlan samo nič kaj nežno potegnil stran. ustnice je zavihal v opravičujoč nasmešek, nato pa naredil nekaj korakov naprej proti vhodu. nekaj trenutkov je v zraku lovil njeno dlan, nato pa jo potegnil za seboj po majhni kamniti potki, ki je vodila po vrtu. smešno, kako je imel doma vsaj deset pripravljenih tem pogovora, sedaj pa je ostal popolnoma brez besed. stvari so spremenile, odkar sta začela z zvezo, nič več ni bilo enako. prijateljica je postala nenadoma punca in punca ni bila nič več prijateljica. »tam so žirafe,« je naposled le izdavil.

Prekleta opica, ki je zadnjih pet minut skakala po mreži v njeni neposredni bližini in na vsak način hotela zgrabiti njene lase, pri tem pa prav nemarno tulila, ji je šla že prekleto na živce. Ideja o predaji v živalskem vrtu ji že od samega začetka ni bila niti najmanj všeč, a kdo je bila ona, da bo šefom solila pamet in podajala svoje mnenje? Dokler je za postavanje med kupom kričečih otročajev dobila dobro plačilo je bila pripravljena iti tudi na tako hudo kičast kraj, kot je bil ta. Grozeče je ošinila klinčevo opico, ki kar ni in ni odnehala, nato pa stopila korak stran in pri tem z roko rahlo trčila ob temnolasko, ki je bila njena partnerka pri trenutni misiji. »Prekleto, kdo za vraga se je spomnil, da se dobimo pri kletki z opicami?« se je polglasno pritožila in se ob pogledu na vreščeče zverine še enkrat namrdnila, preden je s pogledom zaobjela temnolasko ob sebi. Bila je ljubka mala stvarca, pravzaprav prava lepotica, katere obrazne poteze je, tako kot Alaisine, kvarila namrščenost. Zadnjih dvajset minut sta stali pri prekletih kletkah in se pretvarjali, da ju stvar blazno zanima, čeprav je bila resnica daleč od tega. Kurčevih opic ni imela rada niti kot otrok, kaj šele sedaj. »K vragu, kako dolgo bova še stali tukaj? Tisti tipi bi morali priti že pred desetimi minutami.« Kar skočila je pokonci, ko je ob pristanku nove opice na ograji ta glasno zarožljala in odmaknila se je še za korak. »Kako varna je pravzaprav ta zadeva? Morda bi se morali premakniti par metrov stran? Samo iz varnostnih razlogov, seveda.« je skušala hraniti hladen obraz, pa čeprav ji je srce zaradi malih pošasti bilo hitreje, kot bi bila pripravljena priznati. Glasno je pihnila predse in roke prekrižala na prsih, nato pa namrdnjeno pristavila: »Zakaj imam občutek, da tu nekaj smrdi? Mislim, po navodilih sodeč bi se naj sestali s profesionalci, ne pa da tu pozirava kot obsedenki s hijenami.« Beseda hijene se je seveda nanašala na opice, kar je bila temna plat Alaisinega čudnega humorja in niti najmanjših utvar o tem, da bi jo Alessandra utegnila razumeti, si ni delala. Pravzaprav takih šal ni razumel nihče razen nje in to ji je tudi povsem ustrezalo. Da bi pozornost odvrnila o kletke za seboj je začela pozorno prečesavati okolico, pri čemer se ji je pogled ustavil na stavbi nedaleč stran, kjer je nad vhodom z velikimi črkami pisalo plazilci. »Zakaj se nismo mogli dobiti tam?« je pomignila proti hišici, ki jo je z zanimanjem opazovala. »Kače in kuščarji se vsaj ne derejo kot jesiharji.« Skoraj bi že odmaknila pogled in iskala dalje, ko se je eden izmed velikih smetnjakov za stavbo z pridušenim treskom prevrnil. »To definitivno ne zgleda dobro.«