family tomb

Naslov sporočila: Re: family tomb Sob Maj 11, 2013 5:22 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 664 words. sem si dovolila začet, haha.;P

v tistem trenutku je imela občutek, da očitno ne bo sposobna pravzaprav na nobeno prireditev, dogodek ali bilo kaj priti, ne da bi se kaj šokantnega zgodilo – kot se je na primer zgodilo na dobrodelni prireditvi in sedaj,… na poroki. hja, celo na poroki je vse kazalo, da zadeve se ne bodo ravno odvile v miru in če je že nazadnje imela priložnost vedeti za kaj se gre, celo posredovati, pa je bila tokrat bolj kot ne izgubljena. takrat je imela vsaj… njega. tokrat pa je bila po eni strani preponosna, hkrati pa pretrmasta, da bi ga sploh hotela poiskati, kaj šele pogledati, če sploh je tule. bila je preprosto odločena, da si bo že našla družbo, preprosto stran od njega. tako ali tako je predvidevala, da bo spet s kakšno trapasto blondinko in te podobe ni hotela imeti v svoji glavi, pa čeprav je ves čas imela občutek, da ga prav vsaka posebej nanjo spominja, vsaj tako je bilo nekoč. sedaj pa ni vedela več. ne koliko mu je še mar do nje, ne ničesar. po tistem srečanju nazadnje, se ga je le še bolj izogibala in že res, da se ji je ob tem paralo srce, vendar kaj drugega pa tako ali tako tudi ni nameravala storiti. da bi nekdo kot je ona, pravzaprav požrl svoj ponos ter vrnil njun star odnos nazaj, da bi bilo vse po starem? praktično ne mogoče. bila je malce jezna nad razpletom dogodkov. res je pričakovala povsem normalen obred, ter čestitati predvsem aaronu, za kenzi niti ni vedela, če bi bila pripravljena to storiti. ali pač ja, da bi ji dokazala, pravzaprav prav v redu odnos z njenim novo pečenim možen. navsezadnje njuno prvo in edino srečanje, se je končalo z njeno aretacijo ter najbrž je bila prepričana, da je pripadnika tolpe spravila med zapahe in prav rade volje bi videla izraz na njenem obrazu, ko bi videla, da ji ta poteza ni ravno uspela. njemu pa je bila še vedno hvaležna, ker ji je razkril resnico o smrti njenega moža, do katere je dvomila, da bi se sama kdaj koli dokopala. navsezadnje, kako bi se, na dejstvo, da je brat pravzaprav prerezal vrat njenemu možu, ne bi nikoli, prav zares nikoli pomislila, vendar očitno se je motila. oh ja, še kako prekleto naivna je znala biti na trenutke, kljub temu, kako se je obnašala in kako je še sama sebe na trenutke prepričevala, da ima pravzaprav močno samozavest. neuspešno. vendar kakorkoli je bilo v tem trenutku, je bilo vse, kar je potrebovala to, da se spravi stran od eksplozije. in sedaj nista bila pomembna ne mlado poročenca, ne bratova spremljevalka, hja, on nekako je bil, vendar si ga je trudila izbiti iz misli. ni dvomila, da mu ne bo uspelo priti na varno, zato raje sploh ni mislila o tem, nekako je bila prepričana, da bo dobro. če je sploh bil tule. vendar ko je hotela čim prej se skriti nekam pred eksplozijo, je zaslišala glas, ki je zaklical njeno ime. ni se ji bilo potrebno obrniti, da bi vedela, da je on, da je njen brat, da je timothy. tako se tudi ni ozirala, pač pa povsem naključno zavila v družinsko grobnico, povsem neznano, samo da bi prišla na varno, vendar kaj hitro je dobila družbo in hkrati tudi nekaj prask, vendar se zadeve niso ustavile in vse skupaj se je dogajalo tako hitro pred njenimi očmi, še vedela ni kdaj je eden od stenskih nagrobnikov padel njemu na hrbet ter iz nje se je izvil manjši krik, v trenutku je pozabila na vse zamere do njega in že je bila pri njem – in pri tem nalašč ignorirala dejstvo, da je še zraven še neka blondinka, očitno v njegovi družbi. kako tipično. » timothy,« je dejala v hipu ko je bila pri njem in v očeh je že imela solze. »si v redu? no seveda nisi, vendar… kako naj ti pomagam?« je dejala čisto obupano, ne da bi vedela kaj naj stori ali reče.

Naslov sporočila: Re: family tomb Sob Maj 11, 2013 5:47 pm

tag, poppy & carrie smitten

note: juhuhu!

carrie je izgledala dihjemajoče in za nekaj trenutkov, ko je sedel ob njej na eni izmed tistih cerkvenih klopi in je začutil njeno dlan v njegovi, je uspel pomisliti na to, da bi bil lahko tako popolnoma srečen. da.. ne potrebuje vsega, kar mu je življenje tiščalo pred nos in odvzemalo še v istem trenutku. da je lahko s carrie popolnoma, popolnoma srečen. miren. zadovoljen. pogled mu je iz zaljubljenega parčka za trenutek ušel k svetlolaski, ki je sedela ob njem. nasmehnil se ji je; z njo je bil srečen, moral je priznati. nato se je znova osredotočil na dogajanje v centru cerkve, kjer je nevesta v belem kar žarela. kenzi je poznal bežno, povabljen je bil preprosto kot sodelovec, kaj več pa ne. iskreno - na nek način se je počutil, kot da nima tukaj kaj iskati, a za vesel dogodek ni imel nikdar namen zavrniti povabila. potreboval je čimveč žarkov v svojem življenju; morda je bil to eden izmed njih.

po končani proceduri je ujel svetlolaskino dlan in jo nežno povlekel za seboj proti izhodu; ni se imel namena zadržati predolgo, zdelo se mu je, da nima smisla. čestitala sta lahko zunaj, preziral je ljudi, ki so hoteli priti pri takih stvareh takoj na vrsto. tako sta bila že zunaj, malce se je oziral okrog sebe in tu in tam zapazil kak znan obraz, ki ga je bilo resnično lepo videti. potem pa je nekaj izredno glasno počilo in ko se je ozrl proti vhodu v cerkev, je lahko razločno videl, kako je nekaj ljudi pokopalo pod težo težkih kamnov. instinktivno je carrie tesneje prijel za roko, da ga niti slučajno ne bi izpustila, in jasno ji je dejal: "spraviti se morava na varno." nenadoma je na trgu nastala vsesplošna panika, sam pa je z očmi prečesaval množico, ker mu je bila navsezadnje vsakič znova ena in edina skrb.. samo ena oseba. navsezadnje je opazil njeno silhueto, ki je bila precej oddaljena. "poppy!" se je zadrl za njo, a ni se ozrla. "moja sestra. pridi," je hitro pojasnil in naročil, carrie pa je odločno povlekel za seboj; ne, nobene od njiju ob takšnile eksploziji ni hotel same.

sledila sta poppy, ki je izginila v gotsko oblikovanem kompleksu, očitno neke vrste mavzoleju ali kaj takega. "kaj se dogaja, poppy,.." mu je uspelo zadihano izdaviti, a še preden bi utegnil dokončati stavek, so se tla znova zatresla, odjeknila je nova eksplozija in še preden se je lahko umaknil, je nanj padlo nekaj prekleto težkega in ga priklenilo k tlom. iz sebe je spustil krik bolečine, njegove roke so se sklenile v pesti; zobe je stisnil skupaj, bolelo ga je kot sam hudič. ena izmed deklet je bila v trenutku ob njem; iskreno, bila je tista, ki si jo je v tem trenutku tudi najbolj zaželel. nerodno je obrnil obraz k njej, njegove oči so se srečale z njenimi in zdelo se je, da se je znova med njima zanetil tisti plamen, ki je bil od nekdaj tam. "o moj bog," je iz sebe spustil zavzdih, s katerim je skušal kontrolirati bolečino, ki jo je občutil. neuspešno. "ne.. vem," je zamomljal, njegova dlan je zagrabila za njeno in jo trdno stisnila. potreboval je njen dotik; samo tako je imel zagotovilo, da ni tako hudo. trenutno se ni bil sposoben obračati; carrie ni bilo v njegovem vidnem polju in ni si mogel kaj, da se ne bi vprašal, če se ji je zgodilo kaj hudega.

Naslov sporočila: Re: family tomb Sob Maj 11, 2013 6:16 pm

tag; the team :3
note; this shall be fun :3

ni imela vedno priložnosti odhajati na ljubke poroke in se lepo urediti za tisti najsrečnejši dan dveh ljudi, ko si obljubita večno ljubezen in prav zato je bila izredno vesela povabila s strani timothyja, ki je očitno nevesto bežno poznal in njeno povabilo dobil v nabiralnik. niti za aarona, niti za kenzi še ni slišala niti ju ni poznala, a z veseljem je dan in srečo delila z njimi, navsezadnje je tudi ona sama sijala, sploh zato ker je ob svoji strani imela timothyja in ni sedela osamljena v svojem stanovanju, ko je očitno celotno mesto praznovalo, kar je lahko samo kazalo na njuno priljubljenost. sedla je takoj, ko je nevesta našla pot do svojega, sedaj še zaročenca, ter je poiskala temnolaščevo dlan, da ga je zares lahko čutila ob sebi medtem ko je spremljala obred. občutek ji je pravil, da njega zares ni zanimal, a cenila je trud, da je vsaj gledal v njuno smer in obdržal tisti izraz na obrazu in je ni puščal samo, ko se je sam sprehajal naokoli in brcal kamenčke. njo pa je tudi prevzela tista želja, da bo nekaj podobnega kmalu sledilo tudi za njo, ter se bo tudi sama lahko spustila v družinsko življenje z moškim, ki bo ljubil njo tako močno kot bo ona njega in iz nekega razloga ji je ob tej misli pogled ušel proti timothyju, ko se mu je ljubko nasmehnila in za trenutek naslonila svojo glavo na njegovo ramo in vstala v sekundi, da je lahko sprejela njun poljub z bučnim aplavzom in vzklikanjem.

samo, da je bilo procedure konec, je timothy spet našel pot do njene roke in jo je previdno in nežno usmerjal proti izhodu, saj drugega v notranjosti nista imela kaj početi in čas za čestitke se bo že našel, navsezadnje bi se spodobilo. » lepo je bilo, « je med potjo zamrmrala in se spet ljubko smehljala in izžarevala svojo srečo, ko je nenadoma počilo in se je v samem strahu in presenečenju zdrznila in popolnoma okamnela, a počutila se je varno, vedoč da je timothy ob njej in bo znal poskrbet za njuno varnost. njegov oprijem je postal tesnejši in na njegove besede je uspela samo prikimati z glavo v strinjanju, kajti od samega šoka je izgubila dar za govor, kar je sicer zanjo bilo precej značilno in si jo lahko prej slišal kakor videl. zmedeno je opazovala dogajanje in gledala kako se je cerkev rušila pred njimi očmi in koliko panike je vladalo na enem same kraju in koliko ljudi bi dejansko potrebovalo njeno pomoč, a sama ni mogla kaj, ker je bilo število previsoko in tudi timothy ni kazal na to, da bi jo imel namen spustiti. slišala je samo kako je klical neko dekle in pozornost za trenutek obrnila k njemu, da je lahko ujela besedo sestra, ter v zmedenem stanju samo sprejela njegovo začrtano smer.

prišla sta do neke grobnice ali nečesa podobnega in radovedno je gledala dogajanje, ko je nenadoma počilo in tokrat je sama dobila udarec v glavo, ki jo je spodkopal na tla in je obležala za trenutek z bolečino v glavo in se niti ni zavedala kaj se dogaja. slišala je samo moški krik in neke ženske glase, a sama se ni mogla premakniti, ter tudi nihče ni segal proti njej, da bi se lahko zavedala kaj se dogaja in kako je z njo. počasi se je splazila stran od lesenega trama, ki je očitno padel deloma na njo, ter segla proti svoji glavi, ko je v rokah začutila nekaj tekočega in nekaj toplega, a zaradi dima ni mogla videti kaj je. lahko pa je logično predvidevala, da je poškodovana, ter ji kri grdo teče iz glave. » tim- « je komaj slišno zamrmrala in se odkašljala od prašnih delcev, ki so našli pot do nje, ter se je trudila vsaj spraviti na kolena, a bila je čisto v šoku. nazadnje ji je le nekaj uspelo in od dima, ki se je že malce umiril, je lahko prepoznala dogajanje in videla ujetega timotjyja. » timothy, « je spravila celotno ime iz sebe in se pridružila postavama. » si dobro ? « se je obrnila sedaj proti dekletu in precenila njeno pozicijo in resnično upala, da je vsaj ona cela in bo znala biti še največ v pomoč, ko je ona bila zaradi udarca popolnoma uničena, a ji je vsaj pogled na timotjyja vlivalo novo moč. » poskušaj spraviti kravato dol z njega, da lahko ustavim svojo krvavitev, nato pa ga bova poskušale previdno spraviti ven, « je mrmrala naprej in od trenutka do trenutka naredila pavzo, da se je lahko spravila malce k sebi od udarca. » zdravnica sem in poskušala bom narediti vse, da bo spravljen od tod živ in cel, « ji je zatrdila, saj če je spomin ni varal, je nekje v tekanju timothy rekel, da je dekle njegova sestra. » timothy, tudi tvoje sodelovanje bom potrebovala, zato prosim zberi vse moči. koliko se lahko premikaš ?«

Naslov sporočila: Re: family tomb Sob Maj 11, 2013 7:03 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 795 words.

ne, dekle ji ni bilo niti malo pri srcu. pravzaprav ne bi imela nič proti, če jo zapre v eno izmed krst, ki so bile v tej grobnici in si tako zagotovi vsaj malo mira. vendar ji je bilo jasno, da jo bodo označili za popolno psihopatko in da njen dragi brat seveda nikakor ne bi bil navdušen nad to idejo, tako da si jo je morala zbrisati iz glave. kljub temu, da je sicer tudi on sam nekoč spravil njenega moža v krsto, sicer na drug način, vendar kljub temu. sedaj ne bi imela nič proti, če bi se tale barbika znašla v enaki situaciji. ironija, tudi sama je bila svetlolaska, vendar sebe za nič na svetu ne bi oklicala tako. vendar sedaj ni bil čas, da se ukvarja z neko povsem nepomembno deklino, vsaj zanjo. v očeh so se ji že nabirale solze ob pogledu na brata, v povsem nemočni položaju in posledično se je tudi ona sama počutila povsem nekoristno in ni vedela kaj naj naredi. bilo ji je žal, da se ni obrnila ko jo je poklical in da ni v hipu odgovorila na vprašanje malce prej. pravzaprav ji je bilo žal za vse, tudi da se je kdajkoli grdo obnašala do njega, prav vse bi povrnila v tem trenutku, samo da bi bil srečen. celo željo, da barbiko zapre v krsto bi odmaknila, če bi bilo že potrebno. ko so se njene oči srečale z njegovimi je le nemočno odkimala z glavo ter skušala odstraniti meglen pogled, ki ga je imela zaradi solz v očeh. »ne,… ne govori. ne premikaj se. morda ti bo lažje« je podala možne rešitve v tistem trenutku, samo da bi mu bilo bolje. in sploh se ji ni sanjalo kaj naj naredi, res ne. ko se je oprijel v njeno dlan ji je zdrsnila solza po licu, katero je obrisala s prosto roko, nato pa še to položila na njegovo dlan, tako da jo je držala z obema rokama. »našla bom rešitev. bolje ti bo. obljubim« mu je zagotovila, sicer še vedno povsem na robu obupa, vendar kljub temu. če bo treba kamniti blok spraviti stran, da bo lažje, bo to naredila. samo da bo bolje. ko pa je zaslišala še en glas, ki je spregovoril bratovo ime, se je zopet zavedala, da nista sama. obrnila se je proti njej in na obraz v hip podala bolj samozavestnejši izraz, izraza obupa, ni želela da svetlolaska vidi. malce je manjkalo, da ji ni pribila, naj ga pusti pri miru, namesto tega pa je le pokimala z glavo na njeno vprašanje ali je v redu, za trenutek jo premerila ter se narahlo namrdnila ob njeni krvavitvi, čeprav ji ni bilo zares mar. vendar za voljo timothyja, se je morala teh nekaj trenutkov obnašati kar se da prijazno do nje – kakorkoli bo pač to že izgledalo in bilo mogoče. »krvaviš,« je dejala, čeprav je bila prepričana, da je to dekle že samo opazilo, vendar kljub temu. ob njeni zahtevi je presenečeno pogledala proti njej in malo manjkalo, da ni zabrusila, da ne bo storila tega, samo za njo, vendar se je ugriznila v jezik ter najprej pogledala timothyja, kakor da bi čakala na njegovo privolitev, nato se je pa zopet zazrla proti dekletu. »misliš, da je pametno? no, ne vem, če ga je dobro premikati, kakorkoli. niti za to, da spravim kravato iz njega. razen če obstaja možnost, da bi ga kakorkoli začela dušiti« se je namrdnila, povsem razcepljena med prvo in drugo možnostjo, ne da bi vedela, kaj naj stori in avtomatsko je le stisnila timothyjevo roko, saj vedno, kadar je bila v razcepu, je bil on tisti, ki je imel pravo rešitev in povsem avtomatsko se je še sedaj zatekala s temu, čeprav ni bil v stanju, da bi odločitve sploh sprejemal. »vendar prvo moraš poskrbeti za tisto, tako ne vem, če si kaj uporabna« je dejala ter zopet pomignila na njeno krvavitev in se uprla temu, da je ni oklicala za barbiko. »poppy, mimogrede. timothyjeva... sestra« je čutila potrebo po tem da se predstavi ter desno roko odmaknila od timothyjeve dlani in podala barbiki. ni ji bilo preveč všeč, da se ji je za hip zataknilo pri dejstvu, da je njegova sestra. saj je bila, ne glede na to, kaj se je pred tedni zgodilo med njima. in že res, da nista bila ravno v krvnem sorodstvu, vendar kljub temu. v trenutni situaciji, mu je bila sestra, če je hotela ali ne. »je sploh pametno, da se premika? mislim, da ne bo kaj še bolj narobe. je blok sploh pametno premakniti?« se ni mogla upreti vprašanjem ter roko vrnila nazaj k timu, pogled pa usmerila nazaj k svetlolasi barbiki. res ga ni imela namena premikati, če bi se izkazalo, da bi ga to kakorkoli poškodovalo.

Naslov sporočila: Re: family tomb Sob Maj 11, 2013 7:35 pm

tag, poppy & carrie smitten

sranje, dejstvo, da je na njegovem hrbtu ležal kamnit blok, ga je spravljalo ob pamet, in vendar so ga njegove oči pomirjale do te mere, da je lahko ostajal trezen. za nekaj trenutkov je, ko sta se srečala s pogledom, začutil nepopisno olajšanje. hotel ji je reči, naj ne joče; njene oči so napolnile solze, ena ji je prav nemarno zdrsela po licu in najmanj ganjen je bil, da jo je tako zelo skrbelo zanj, sploh po tem, ko zadnje čase niti najmanj nista bila v popolnih odnosih. in tako lepa je bila, njeni dolgi kodri, njene velike oči. za trenutek bi lahko popolnoma odmislil kaos, v katerem se je znašel in bolečino, ki jo je čutil na hrbtu, strah pred tem, da bi morda postal prekleti invalid, če ima poškodovano hrbtenico.. o bog, edino, kar je videl, je bila poppy. potem pa ga je, samo trenutke po tem, ko sta se srečala iz oči v oči, iz tega otopelega stanja zbudil drug krhki glasek. "carrie," je skušal obrniti obraz proti njegovi spremljevalki - njegovemu dekletu - a še vedno je bila izven njenega vidnega polja. poppy je ljubil, a za carrie mu ni bilo vseeno. nikoli je ne bi hotel prizadeti in iskreno ga je bilo strah, da je svetlolaska poškodovana.

razen očitnega, je bil v problematični situaciji tudi zato, ker je vedel, kakšen notranji boj se trenutno dogaja v njegovi sestri. še preden je spregovorila, je vedel, da njegovo spremljevalko sovraži iz dna srca. tako sam pravzaprav ni vedel, komu od njiju naj izkazuje ljubezen; če je bo več izkazal poppy, bo carrie videla, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti; in če bo bolj ljubeč do carrie, tega sploh ni dvomil, ji bo poppy izpraskala oči. "carrie?" je še enkrat ponovil, tokrat nekoliko živčneje, ko je zaslišal, kako jo je poppy opozorila, da krvavi. "pridi sem," je naročil, nenadoma veliko bolj trezen kot poprej. "je vse dobro?" zares ga je zaskrbelo zanjo.

poppy je pričela ugovarjati in v trenutku mu je bilo jasno, kam situacija vodi; pogled je preusmeril k sestri in ji naročil: "poppy, poslušaj carrie." vedel je, da bo prišlo do tega. prekleto, če ne bi bila situacija tako nevarna, bi se zdaj nasmejal; prav zares, njegova preljuba svetlolaska je lahko še v najhujšem peklu našla razlog za sovrašstvo nekoga novega, nekoga, ki se ji je postavil po robu. "spravi mi dol to kravato," je ponovil naročilo, ki ga je prej izrekla njegova spremljevalka, med tem pa se s pogledom še za trenutek ni odmaknil od njenih oči. da bi razumela, da misli resno. da bi vedela, da bi videla, kako resna situacija je pred njimi. "carrie ve, kaj počne, in zdajle ni čas, da dvomiš v njene sposobnosti," ji je dejal in na šibke ustnice spustil sled nasmeška; takšnega skorajda otroško nedolžnega, kot bi ji hotel povedati, da se bo na njegovo spremljevalko še lahko jezila v prihodnje, samo da naj zdajle asistira in ugodi njenim ukazom.

napel je telo in se poskusil premakniti, a ta boj je bil v naprej izgubljen; bil je popolnoma ujet, a kar je bilo - predvideval je - dobro, je bilo, da je v istem trenutku čutil prav sleherno od svojih okončnin. vsaj na invalidskem vozičku ne bo pristal, če ne drugega. "ne morem," je skorajda obupano zavzdihnil po klavrnem poizkusu. "čisto me je zasidralo.. a mislita, da bosta lahko to sranje vsaj malo premaknili?" njegov hrbet je bil razbolel, a vedel je, da se bo lahko izmuznil jeklenemu prijemu, če mu bosta vsaj nekoliko pomagali.

Naslov sporočila: Re: family tomb Sob Maj 11, 2013 8:35 pm

tag; the team :3
note; this shall be fun :3

kako se je lahko trenutek v hipu spremenil. še pred minutami je z roko v roki hodila s timothyjem po dvorišču pred cerkvijo in komentirala obred in že v naslednjem trenutku je ležala s poškodovano glavo v nekem zaprtem prostoru, ki je bil popolnoma porušen, vedoč da sta poleg nje še dve osebi, ki sta bili zanjo tako oddaljeni, ko se ni zavedala situacije okoli nje in niti kje točno se nahajata. udarjala je na slepo in klicala temnolaščevo ime kolikor je zmogla in počutila se je neizmerno srečno, ko je slišala njegov komaj slišen glas in svoje ime. nekako je premagovala ovire na poti in se opotekala in očitno bila dovolj blizu, da je dekle poleg njiju lahko oznanilo njeno stanje, da je krvavela in glede na center bolečine, ji je očitno lesena stvar prinesla kar nekaj poškodb in je bila rana precej globoka. na otip hvala bogu ni bilo čutiti nobenih koščkov in tako ni bilo potrebno dekleta spravljati v travme, da bi jih poskušala spraviti ven. navsezadnje niso vsi ljudje imeli dobrega želodca in se ni mogla ravnati samo po svoji zdravniški vesti, da lahko vidi marsikaj, pa tudi nož sredi roke ali nekaj steklenih koščkov v hrbtu. odzvala se je na njegovo prošnjo in končno razbrala njegovo pozicijo in stopila k njemu, sedaj veliko bolj zaskrbljena, ko je lahko precenila situacijo in se je morala ugrizniti v ustnico, da ni pustila čustvom na plano. morala je razmišljati v dobro vseh in morala se je imeti v kontroli. » ne skrbi zame. samo malce krvavim, ne bom ravno umrla, ter bom zmožna še poskrbeti za tvojo situacijo, ki je veliko hujša, « ga je pomirila in se vseeno poskušala spodbudno nasmejati, da bodo vsi trije našli na koncu izhod in se rešili vsega slabega.

» nevarno bi ga bilo na silo vleči izpod bloka. odstranitev kravate zanj ne bo usodna, če ne bo prej celo olajšanje, « je zamrmrala dekletu v odgovor in se naslonila na enega izmed drugih blokov, ko je z roko segla nazaj k svoji glavi in tipala kako grozna situacija je bila grozna in je lahko kar videla sliko krvavih svetlih las. se je to resnično moralo dogajati ? njen edini problem bi sedaj moral biti preglobok pogled v kozarec in ne borba z eksplozijami in kaosom v okolici cerkve. » potem, prosim te, odveži mu kravato in mi jo podaj, da si lahko zaustavim krvavitev. « seveda jo je skoraj da rotila na mestu in šla bi na kolena, če je sam šok ne bi onesposobil. poleg tega pa je bila tu še skrb za timothyja, ki resnično ne bi smel biti v tej pozicij, ter če se ne bo kmalu zaposlila z obvezovanjem sebe in reševanjem njega, bi lahko našla tisoč razlogov zakaj je bila ona kriva, na prvem mestu pa bi bil zagotovo razlog, da je sprejela njegovo povabilo, ko bi lahko odšla nekam na večerjo in sedaj mirno preživljala svoje trenutke. » a, torej se mi ni samo zdelo, da sem nekaj takega slišala z njegove strani že, ko sva prišla sem. me veseli, carrie, čeprav bi te z veseljem spoznala v drugih okoliščinah, « je dejala in sprejela njeno ponujeno roko, ter niti ni omenila dejstva, da ima sama precej ljubečo navez z timothyjem, ker bi mogoče bilo to bolje prenesti na plan, ko se ne bodo borili za njegovo življenje.

» ne moreš kaj ? se premakniti ali čutiti svojih nog ? « je zaskrbljeno vprašala in se skobacala v veliko bolj primeren položaj, ko je na kolenih klečala poleg njega in gledala kaj bi se dalo z obokom storiti. » veliko huje bo, če bo bil ujet pod njim, ker lahko pritisk postane premočan in mu gre hrbtenica. v tem primeru lahko preživi, a ostane na vozičku, tega pa nihče noče, « je podala svoje mnenje in vstala, čeprav se ji je pri tem malce vrtelo in je morala za trenutek obstati, da je lahko spet normalno realizirala situacijo. » pojdi…pojdi na tisto stran in porini kolikor lahko proti meni. jaz bom držala kolikor bom lahko, da ne bo še dodatno padlo na njega, « je dovolj slišno zamrmrala, ko si je našla pozicijo in se je oprijela bloka, da je lahko poppy pričela pritiskati. » in ti če boš lahko v nekem trenutku imel dovolj prostora, da se vsaj malo izvlečeš in priplaziš ven, stori to čim prej, da lahko spustiva obe. « sedaj se je obračala proti timothyu in dekletu na drugi strani je pogumno dala znak naj začne. ona je imela še največ moči in je lahko največ storila.

Naslov sporočila: Re: family tomb Sob Maj 11, 2013 9:30 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 796 words.

nič ne bi imela proti, če bi se izkazalo, da je krvavitev tako huda, da bo dekle vsaj skupaj padlo, na smrt v rešilcu ali bolnišnici je vedela, da ne bi mogla upati, čeprav je vedela, da ji ne bi bilo zares mar, če bi se to zgodilo. še vedno se ni odpovedala scenariju, da bi jo zaprla v eno izmed krst ali naredila to z njo, kar je timothy z ashtonom. morda pa je bila ona tisti negativni del v njegovem življenju, povsem preprosto. in hkrati bi mu vrnila milo za drago, vedela je, da ji ne bi mogel nekako zares zameriti. stresla je z glavo. je dobesedno v situaciji kot je bila ta, razmišljala o umoru? dejansko je razmišljala o umoru? ni bila prepričana, če ga bi kdajkoli sploh sposobna bila izvesti, kljub temu, da je njen brat ubil njenega moža, vendar kljub temu, ni bila povsem prepričana, če bi res lahko. odvisno od situacije najbrž, vendar če se bo preveč vrtela okoli njega, ne bo več dvomila ali bi ali ne bi. narahlo je priprla oči ob njenem odgovoru. odstranitev kravate je pomenilo premikanje in koliko so ji še sive celice delale, je vedela, da človeka v tem ni bilo najbolj pametno premikati, vendar v redu. če bo kaj, bo vsaj imela še en razlog, da se spravi nadnjo. in ni vedela, če bi to ravno naredila, če ne bi spregovoril on. spustila je pogled k njemu ter ga tam tudi nekaj časa obdržala, kakor da bi bil edina točka, ki jo še drži prisebno v tej situaciji in ko je rekel naj jo posluša ter se znova namrdnila, vendar ko je on potrdil naročilo je prikimala. mislil je resno in ne zato, ker bi hotel, da preprosto uboga barbiko, pač pa zato, da preprosto sprejme resnost situacije – in to je lahko. ne pa barbikinega brbljanja. »prav,« je zamrmrala na njegove besede ter pogled še za nekaj trenutkov obdržala na njegovih očeh. »če ti tako praviš…« je komentirala na njegove besede ter že spustila njegove roke in se odpravila, da bo snela kravato, ko je blondinka zopet spregovorila in ob tem je očitno zavila v očmi. »veš, nisem zaostala, dojela sem že ko si mi prvič rekla in ko je on sedaj pred stotinko rekel. res ne potrebujem še odmeva za vse skupaj« je zamrmrala ter se uprla komentarju, da če jo tako prekleto skrbi za tisto krvavitev, proti kateri osebno ona ni imela nič, pa naj kako drugače poskrbi zanjo. zaradi nje tudi strga svojo obleko ter kos blaga uporabi. samo da bo dala mir. če ne bo ona poskrbela, da ga bo dala. previdno mu je odstranila kravato, nato jo pa za trenutek zadržala v rokah in zdrsela v dlanjo po njegovem licu. »oprosti, ker se prej nisem obrnila in ker… sem takšna v zadnjih dneh, ja? nisi ti kriv,« je preprosto čutila dolžnost po opravičilo in zopet izignorirala dejstvo, da je bila barbika še vedno tu. namenila mu je poljub na čelo, nato predala njej tisto kravato, katero očitno kar ni mogla dočakati, nato se pa vrnila zopet na svoje staro mesto in se oklenila njegove roke. namrdnila se je ob njegovih besedah, da se ne more premakniti. situacija ji je bila čedalje manj všeč, ne toliko zaradi barbike, vendar hkrati zaradi tega, kar se je dogajalo timu. povsem nevšečno. tokrat ni prezrla njenega vprašanja, pač pa je le spustila pogled navzdol proti njemu in na njenem obrazu se je očitno zarisala zaskrbljenost. sploh ni hotela pomisliti na bilo kaj drugega, kakor na to, da bo vse v redu. drug scenarij sploh ni prišel v poštev, nikakor. odkimala je na njene besede. morala je priznati – barbika je imela najbrž prvič v tem večeru prav. »potrudile se ga bomo premakniti,« je dejala na njegove besede in vstala. opazila je, da je dekle za trenutek zastalo, očitno je izgubilo dosti krvi, vendar ni se obremenjevala. zanjo je bila tu povsem nepomemben faktor v enačbi in tudi brez nje bi ji bilo povsem v redu. morda bi bilo še boljše, vse bi bilo drugače. morda še bolje. prekleto, res je ni prenesla. ni ji bilo všeč, da ji kakorkoli ukazuje, vendar kljub temu jo je ubogala in odšla na drugo stran ter roke že uprla ob blok, vendar vseeno počakala na nadaljnje besede. pogledala je timothyju, počakala na znak, nato pa vse moči, kar jih je imela, usmerila v to, da je kakorkoli lahko porinila blok. čutila je nekakšen premik, stisnila zobe skupaj ter vztrajala dalje in čutila je, kako pri tem vztraja prav vsaka mišica v njenem telesu. vendar hkrati ni bila prepričana, če bo dosti, navsezadnje, kaj pa je lahko tako drobna svetlolaska kot ona lahko naredila, kljub temu, da je dajala vse od sebe. vendar morda bo, obupati ni smela.

Naslov sporočila: Re: family tomb Ned Maj 12, 2013 9:41 am

tag, poppy & carrie smitten

navsezadnje se je tudi carrie znašla v njegovem vidnem polju; videl je lahko, kako je njene svetle lase prepojila kri in v trenutku se je v njegovih očeh - ki so bile še malce prej mehke, ker jo je videl pred seboj - zarisal strah zanjo. s poppy je bilo vse dobro in bogu je bil hvaležen za to, toda carrie ni bila v tako zelo dobrem stanju, to je lahko videl. "poppy," je navsezadnje povzdignil glas nad sestro, ko ta - prav očitno - še vedno ni dojela resnosti situacije, v kateri so se znašli. v trenutku mu je bilo jasno, da ni bilo prav, da jo je obravnaval s tako strogim tonom, a drugače preprosto ni vedel, kako za vraga naj jo prizemlji in pripravi do tega, da bo sodelovala s carrie. bila je ljubosumna - seveda, to ga ni čudilo - in vendar je morala razumeti, da je to, kar se dogaja okrog njih, trenutno veliko pomembneje od njenih majhnih zamer. "pomagaj carrie in prenehaj z opazkami," ji je naročil in za trenutek zatisnil oči; kamen mu je pritiskal nekam pod rameni in zdelo se mu je, da mu morebiti že prebada kožo. morda je bil samo pritisk tako močan, toda sam je bil precej prepričan, da situacija ni idealna. ne zanj, ne za carrie, in poppy je morala sodelovati, če je hotela, da se vsi trije varno izvlečejo od tu.

potem je znova pokleknila k njemu, njene mehke dlani so zdrsnile po njegovih licih, ko je skušala odmotati kravato, ki ga je stiskala okrog vratu. pogleda še za trenutek ni odvrnil od njenih oči in skorajda preočitno je bilo, da ljubezen, ki jo delita, ni samo bratsko-sestrska. končno se ji je nasmehnil, ko je dokončala svoj stavek, in samo nežno zmajal z glavo, kolikor je bil pač glede na dano situacijo sposoben, in komaj slišno zamrmral: "pozabi, ničesar ti nimam zameriti." o bog, kako lepo jo je bilo imeti ob sebi, pa četudi v tako tveganih trenutkih.

pogovor s carrie ga je preprosto zbudil iz nenavadne otopelosti, v katero ga je poppy tako spretno znala spraviti, in izmomljal je: "ne morem se.. premakniti." znova je poskusil, a poskus se je končal prav toliko neuspešno, kot prejšnja dva. teža, ki mu je pritiskala na telo, je pritiskala ravno na pravem mestu, zaradi česar se ni bil sposoben ne obrniti, ne zviti, ničesar ni mogel; bil je popolnoma pokopan od težo kamnite plošče na njem. "čutim lahko.. vse," je nadaljeval, da bi svoje dekle pomiril, da slučajno ne bi pomisila, da bo morda njen fant spremenjen v tertaplegika. ne, sama misel na to je bila dovolj bizarna, da ga je streslo po vsem telesu. prikimal je obema svetlolaskama, ki sta se bili tako zelo pripravljeni potruditi zanj; iskreno, problematično je dihal pod blokom, kjer je pristal, ker preprosto pljuč ni mogel napolniti z zrakom. zdelo se mu je, da je morda pričenjal hiperventilirati; nikoli dobra zadeva, vsekakor ne. a potem je začutil, kako se je moč obeh deklet usmerila v kamen nad njim in če ne bi bil na tej točki že precej odsoten, bi se mu najbrž od ponosa zasilzile oči. navsezadnje je poppy uspelo; ne sicer precej, a vsekakor dovolj, da se je nenadoma lahko premaknil nekoliko naprej, pljuča je napolnil z zrakom.. a ni se premaknil dovolj. od bokov navzdol je bil še vedno ujet pod ploščo, med tem pa se mu je zazdelo, da mu na hrbtu zeva precej huda rana. obrnil se je namreč in pogledal nazaj, proti plošči, proti dekletoma - in na plošči je zapazil konkreten krvavi madež. "sranje," je zašepetal, nato so se njegove oči znova srečale, najprej s carrie, nato spet s poppy. "ali lahko poskusita še enkrat?"

Naslov sporočila: Re: family tomb Ned Maj 12, 2013 10:20 am

tag; the team :3
note; opala, dumbass pa sem editala svoj post, namesto objavila novega, jao.

napenjati zadnje moči niti ni bilo lahko, ko si že tako ali tako bil v slabem stanju, ter je res lahko računala samo še na poppy in njeno zmogljivost, ko je bila edina nepoškodovana. pravzaprav je moč črpala iz neke skrbi in ljubezni do timothyja in hotela ga je celega in živega spraviti izpod bloka in nasploh iz preklete grobnice v katero so bili sedaj ujeti in rešiti temnolasca ni bila edina naloga v njihovem majhnem reševanju lastnih ritih in ritih drugih. sama je samo upala, da ga bodo spravili stran, preden bo počila nova eksplozija, če seveda bo. v napade se ni razumela, ni vedela zakaj bi sploh se kdo spravljal na ljudi, ter v vsem je videla neko dobroto, čeprav ji je že dobrodelni dogodek ne dolgo časa nazaj kazal na njeno zmoto, ko jo je neko dekle držalo v oprijemu in ji držalo nož pod vratom. brez pomoči policista bi bila sedaj tri metra pod zemljo. spet je v svoje telo poslala nekaj moči in imela svojo borbo s tistim prekletim kamnom, ko se je končno za malo premaknil, ter je dobila nov naval adrenalina in je s pogledom na svetlolaski nakazala, da naj nadaljujeta in jim mogoče celo uspe. prekleto, da timothjy ne bo ujeti niti sekunde več, pa če bo potrebno narediti nemogoče. na srečo pa tega ni bilo potrebno, saj je s kotičkom očesa zapazila kako se je timothy premikal in kako je njegovo celotno telo bilo izven nevarnosti, ter se je lahko spravil k sebi. nek val olajšanja in neopisljive sreče je spreletel njeno telo in spozabila je na svojo rano, le da je bil on dobro in se je lahko premikal, ter je bila rana na hrbtu zgolj posledica udarca in mu ne bo hudega. samo razkužiti bo treba in poviti. vsaj toliko je ona lahko videla, a bilo bi seveda pametno dobro pogledati za notranjimi poškodbami, ki jih sama ni mogla kar tako videti.
stopila je s kamna na katerem je stala in pristopila k svoji starejši poziciji , na bolj trdna tla, ko je utirala svojo pot do svojega fanta. situacije vsaj z zdravstvenega vidika ni bilo več potrebno imeti v svojih rokah in sedaj je bil čas, da je tudi sama nekako odreagirala kakor bi morala in bilo je potrebno, da se jo je samo malenkostno dotaknil, da so ji na plano že prišle tiste solze neizmerne sreče ob tem da je bil on dobro in cel. » tim – « je šibko dahnila in ga močno privila k sebi. stal je pred njo, ni bil videti najbolje, a bil je živ in cel, ter v roku dni bo še spet stati timothy. razlogov za srečo je imela veliko in vsaj en del po nesreči je šel tako kot bi moral, sedaj so se res morali samo še spraviti ven iz grobnice, ter upati da se bodo rešilci čim prej naslikali na dogodku in bodo na pol poti proti mestu, ki je zanjo sedaj predstavljal še edini možni varni kraj, četudi tudi filadelfija sama kot mesto ni bila ravno predstavnica največje varnosti in sigurnosti. » ne samo mene, « je šibko zamrmrala, kajti očitno je izgubljala veliko krvi, ter njegova kravata ni pripomogla k ničemur. lahko je le deloma pomagala, a bila je še vedno slaba in omotična, a ji je timothyjeva bližina dajala potrebno moč za normalno funkcioniranje. tudi sama je dvignila pogled k njegovi sestri in zapazila njeno nenadno spremembo izraza na obrazu. izvila se je iz njegovega objema in tako prehodila tisto razdaljo med njima in stopila bližje k njej. » poppy ? « je previdno vprašala v upanju, da ji napor škodil. » te boli kaj ? « jo je še naprej spraševala, a odgovora ni dobila z besedami, ampak njenim dejanjem, ko je…izbruhala kar je lahko. » ah, prekleto, « je siknila in pogled usmerila proti temnolascu.

Naslov sporočila: Re: family tomb Ned Maj 12, 2013 10:49 am

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 642 words.

v hipu se ji je obraz povsem zresnil, celo jasno je bilo zaznati, da ni daleč od tega, da bi tista tempirana bomba, ki je vladala v njej eksplodirala in ni bilo dvakrat za reči, da se tokrat ne bi spravila na brata, predvsem zaradi tona glasu s katerim je govoril z njo. »ne povzdiguj glasu nad mano,« je dejala v hipu, ko je izrekel v njeno ime ter stisnila roke v pesti, da ne bi naredila še kaj drugega. morda se res ni zavedala situacije, v kateri so bili, vendar kakor da je bilo to zanjo kaj novega, da se ni ravno povsem zavedala sveta okoli sebe. bila je preprosto malce preveč občutljiva na ljudi okoli sebe in besede, ki so jih izrekli in prepričana je bila, da bi bilo veliko lažje, če barbike ne bi bilo poleg, vendar kakor da je imela izbiro. in res jo je že imela namen prenašati teh nekaj trenutkov ko bo še ostala tule z njo, vendar pa ji je njen brat osebno v hipu uničil vso zadevo. »in ne ukazuj mi, sem dojela kaj se dogaja« je še dodala, pravzaprav malo jezna nanj, ker jo je obravnaval kakor otroka. no, morda se je res tako obnašala v tistem trenutku, vendar tega ni bila sposobna in tudi ni hotela videti. ravno zaradi tega jo je vsaka taka njegova beseda nekako prizadela in iskreno drugega kakor da mu je tako odgovarjala nazaj, iskreno tudi ni znala. vendar pa, ko ga je rešila kravate, ko mu je bila zopet dovolj blizu, je vsa tista jeza v njej preprosto izpuhtela do nadaljnjega. ne, nanj ni bila sposobna biti jezna dalj časa, navsezadnje je bil on, timothy, tisti, ki ji je pomenil največ in zamere ne glede na vse, niso trajale dolgo in slej ko prej se je zgodilo to, kar se je malo prej – je popustila ter na dan privlekla opravičilo. povsem tipično zanjo, najprej eksplodira in potem tako. narahlo se je nasmehnila ob njegovih besedah, pa čeprav je vedela, da situacija ni bila ravno zato, vendar kljub temu ji je nekako padel kamen iz srca ob tem. očitno je bila njegova potrditev, da ni jezen nanjo kljub njenemu obnašanju sedaj in v preteklih dneh tisto, kar je potrebovala, da je nekako lahko normalno funkcionirala naprej. avtomatsko je pogled usmerila k carrie, ko je dejal da lahko čuti vse in se seveda morala prisiliti, da ni zavila z očmi, ko je še enkrat ponovila vprašanje. res je delovalo, kakor da ne dojame ob prvem odgovoru ter mora vse skupaj postavljati dvakrat – najbolj nadležna stvar, ki se je lahko dogajala ter če ne bi bilo timothyja tukaj, ji bi jasno razložila, da noben ni kakorkoli zaostal in naj da večina dojame ob prvem vprašanju in tudi poda povsem jasen odgovor – ki pa ga barbika seveda, ni razumela. v tistem trenutku niti ni vedela, zakaj jo je to čudilo, vendar kaj, ko je bilo hkrati tako nadležno. malce zadihano se je naslonila na steno za njenim hrbtom ter si šla skozi lase, jezna sama nase, ker ji ni uspelo bolje premakniti kamna. saj je vedela, da je nekaj tudi barbikina odgovornost, vendar kaj pa je lahko pričakovala od nje. in ko je videla, v kakšen stanju je pravzaprav timothy, so se ji v očeh zopet nabrale solze in bog ve kaj bi storila, če ne bi njeno pozornost prevzela svetlolaska. za spremembo ji je brez ugovarjanja pritrdila, kljub temu, da ji ni bilo pri srcu njeno igranje glavnega pobudnika za vse skupaj, vendar ni bil čas, da se kakorkoli pritožuje. zopet je z vso močjo, ki jo je imela, pritisnila ob kamen ter ga potisnila naprej, kolikor se je pač dalo, ob tem pa trdno stisnila zobe skupaj in zopet napela svoje telo, do zadnje mišice v telesu in tokrat srčno upala, da njim bo končno uspelo doseči svoj cilj.

Naslov sporočila: Re: family tomb Ned Maj 12, 2013 7:36 pm

tag, poppy & carrie smitten

vedel je, da je bila njegova sestra razburjena že samo, ker je bila potisnjena v situacijo z njim in njegovim novim dekletom - in vedel je, da bi se morda tudi sam tako obnašal, če bi bila situacija obratna in bi tukaj pristal z njo in njenim ljubimcem. toda preprosto morala je razumeti, da je bila situacija preveč kompleksna za zamere, preveč težavna za osebna čustva. morali so se spraviti od tod, carrie je prav gotovo morala v bolnišnico - ko jo je videl, kako je izgubljala barvo iz lic in kako slabotna je delovala, mu je bilo popolnoma jasno, da vse še zdaleč ni dobro z njo. tudi sam bi morda moral v bolnišnico, kajti žgoča bolečina v hrbtu prav gotovo ni bila dober znak; istočasno pa nihče med njimi ni vedel, kdaj bo znova zunaj odjeknila eksplozija in jasno je bilo, da bi lahko tekli naravnost v osrčje nevarnosti, ne da bi se tega sploh zavedali. ne, situacije res ni šlo jemati tako zlahka. tako pa je poppy razburil še sam in čeprav je vedel, da dolgo ne bo držala zamere, je bilo pravzaprav precej nevarno, da jo je takole, no ja, napadel.

znova je prikimal, ko je carrie s šibkim glasom ponovila svoje vprašanje; razumel je, da je v šoku in želel ji je pomagati, vedel je, da mu kaj dosti hudega ne bo, med tem pa zanjo ni bil tako prepričan. kljub temu, da je znal takoj določiti, katero izmed deklet bi ob sebi hotel za vedno, mu je bilo za carrie prekleto mar. hotel je poskrbeti zanjo, zdaj pa se, prekleto, še premakniti ni bil sposoben. napel je telo, ko je začutil, da dekleti znova premikata ploščo, in ko je začutil, kako se je ta končno začela odmikati, se je po sprednjih nogah sunkovito izvlekel izpod nje. iz sebe je spustil zavzdih olajšanja, ko se je počasi pričel postavljati na noge; prekleto, ni se bil sposoben vzravnati, hrbet ga je bolel kot še nikoli, in ko se je postavil na noge, so mu nekoliko klecnila kolena. malce se je opotekel v carrijini smeri; zdaj, ko jo je videl iz stoječega položaja, je izgledala še huje. z eno roko se je naslonil ob hladno steno, med tem pa naredil tistih nekaj šibkih korakov k njej in ovil svojo roko okrog nje, jo privil v svoj objem in jo poljubil na lase; in vseeno mu je med tem pogled nehote šinil k poppy.

raje bi planil k njej, v tistem trenutku si je predstavljal, da jo drži v rokah in ko so se njune oči srečale.. je vedel, prekleto je vedel, da razume, o čem razmišlja. želel si jo je imeti ob sebi; želel jo je poljubiti, jo objeti, ker je bil tako srečen, da jo ima v objemu, toda prekleto, ko je bil tukaj s carrie, ki jo je imel prav tako rad. "spraviti te moramo od tod," je zamrmral v carrijine lase, ko je s kotičkom očesa opazil, kako zelo preplavljena s krvjo je bila njegova kravata, pa tudi kos njenih svetlih kodrov je bil obarvan rdeče. o bog, ubogo dekle. "poppy, prosim, pomagaj mi spraviti carrie stran od tod.." je tokrat izredno prijazno prosil, toda ko se mu je pogled znova dvignil k svetlolaski, se je zdelo, da tudi ona ni bila v najboljšem stanju; njen obraz je bil nenadoma izredno bled, delovala je omotična.

Naslov sporočila: Re: family tomb Ned Maj 12, 2013 8:17 pm

tag; the team :3
note; this shall be fun :3

napenjati zadnje moči niti ni bilo lahko, ko si že tako ali tako bil v slabem stanju, ter je res lahko računala samo še na poppy in njeno zmogljivost, ko je bila edina nepoškodovana. pravzaprav je moč črpala iz neke skrbi in ljubezni do timothyja in hotela ga je celega in živega spraviti izpod bloka in nasploh iz preklete grobnice v katero so bili sedaj ujeti in rešiti temnolasca ni bila edina naloga v njihovem majhnem reševanju lastnih ritih in ritih drugih. sama je samo upala, da ga bodo spravili stran, preden bo počila nova eksplozija, če seveda bo. v napade se ni razumela, ni vedela zakaj bi sploh se kdo spravljal na ljudi, ter v vsem je videla neko dobroto, čeprav ji je že dobrodelni dogodek ne dolgo časa nazaj kazal na njeno zmoto, ko jo je neko dekle držalo v oprijemu in ji držalo nož pod vratom. brez pomoči policista bi bila sedaj tri metra pod zemljo. spet je v svoje telo poslala nekaj moči in imela svojo borbo s tistim prekletim kamnom, ko se je končno za malo premaknil, ter je dobila nov naval adrenalina in je s pogledom na svetlolaski nakazala, da naj nadaljujeta in jim mogoče celo uspe. prekleto, da timothjy ne bo ujeti niti sekunde več, pa če bo potrebno narediti nemogoče. na srečo pa tega ni bilo potrebno, saj je s kotičkom očesa zapazila kako se je timothy premikal in kako je njegovo celotno telo bilo izven nevarnosti, ter se je lahko spravil k sebi. nek val olajšanja in neopisljive sreče je spreletel njeno telo in spozabila je na svojo rano, le da je bil on dobro in se je lahko premikal, ter je bila rana na hrbtu zgolj posledica udarca in mu ne bo hudega. samo razkužiti bo treba in poviti. vsaj toliko je ona lahko videla, a bilo bi seveda pametno dobro pogledati za notranjimi poškodbami, ki jih sama ni mogla kar tako videti.
stopila je s kamna na katerem je stala in pristopila k svoji starejši poziciji , na bolj trdna tla, ko je utirala svojo pot do svojega fanta. situacije vsaj z zdravstvenega vidika ni bilo več potrebno imeti v svojih rokah in sedaj je bil čas, da je tudi sama nekako odreagirala kakor bi morala in bilo je potrebno, da se jo je samo malenkostno dotaknil, da so ji na plano že prišle tiste solze neizmerne sreče ob tem da je bil on dobro in cel. » tim – « je šibko dahnila in ga močno privila k sebi. stal je pred njo, ni bil videti najbolje, a bil je živ in cel, ter v roku dni bo še spet stati timothy. razlogov za srečo je imela veliko in vsaj en del po nesreči je šel tako kot bi moral, sedaj so se res morali samo še spraviti ven iz grobnice, ter upati da se bodo rešilci čim prej naslikali na dogodku in bodo na pol poti proti mestu, ki je zanjo sedaj predstavljal še edini možni varni kraj, četudi tudi filadelfija sama kot mesto ni bila ravno predstavnica največje varnosti in sigurnosti. » ne samo mene, « je šibko zamrmrala, kajti očitno je izgubljala veliko krvi, ter njegova kravata ni pripomogla k ničemur. lahko je le deloma pomagala, a bila je še vedno slaba in omotična, a ji je timothyjeva bližina dajala potrebno moč za normalno funkcioniranje. tudi sama je dvignila pogled k njegovi sestri in zapazila njeno nenadno spremembo izraza na obrazu. izvila se je iz njegovega objema in tako prehodila tisto razdaljo med njima in stopila bližje k njej. » poppy ? « je previdno vprašala v upanju, da ji napor škodil. » te boli kaj ? « jo je še naprej spraševala, a odgovora ni dobila z besedami, ampak njenim dejanjem, ko je…izbruhala kar je lahko. » ah, prekleto, « je siknila in pogled usmerila proti temnolascu.

Naslov sporočila: Re: family tomb Ned Maj 12, 2013 8:40 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 548 words.

imela je občutek, kakor da bo njeno telo onemoglo, glede na to s kakšno silo je potiskala blok. ni bila prepričana, če bo uspelo, vendar v tistem trenutku ni imela čas, da misli na karkoli negativnega. timothy se bo rešil in to bo vse. ja, tako, negativna čustva sploh niso prišla v poštev. zdelo se ji je celo večnost, najbrž pa je trajalo le nekaj minut, če ne celo sekund, ko se je zavedala, da se je v bistvu rešil. spustila je blok ter se že nasmehnila, v njenih očeh so se nabrale solze, tiste, ki so bile tam, ko se je zgodilo nekaj, kar ji je pomenilo nepopisno srečo. vendar pa, očitno je tale ne glede na vse, trajala le nekaj trenutkov. ko je objel carrie, kakor da nje ne bi bilo tam, je bilo, kakor da bi jo zadela strela iz jasnega. v hipu je čutila ogromen cmok v grlu, nenavaden občutek v trebuhu in v očeh so se ji v hipu nabrale solze. skoraj avtomatično je ob tem stopila nekaj korakov nazaj in ko je njen pogled za hip ujel timothyjevega, se je na njenem obrazu zrcalila več kot očitna jeza. ah kaj jeza, bila je besna nanj, zares besna, ker ji je to naredil in v tem trenutku si je želela biti vse povsod drugje samo tu ne. čutila je, kako je prišla do stene s hrbtom ter ob tem umaknila pogled, saj nanj in na barbiko ga definitivno ni prenesla in sovražila je tisti občutek, ki ga je čutila sedaj, ko se je zavedala, da se ji para srce in ko je bila sposobna, da bi se izbrisala iz obličja zemlje. v tistem trenutku se ji je zdelo, kakor da je izgubila smisel prav za vse. pa saj je vedela, da timothyju ni vseeno zanjo ter to in ono, vendar imela je občutek, da je odveč. in res, da se je prej še lahko borila proti temu, vendar sedaj tega ni bila sposobna več, bilo je, kakor da bi ji bila odstranjena še zadnja želja po življenju, po njenem smislu. misel na to, pa ji je prekinila nenadna slabost. za trenutek je bila še bolj jezna, češ kaj ji je bilo še tega treba, nato pa se je avtomatsko prijela za trebuh, ko je ugotovila, da se ji vsebina želodca dviga. kaj za vraga? ni bila več pozorna na njiju, ne na njune besede. če bi bilo po njeno, ju niti ne bi bilo več tu. sedaj je bila odločena, da ne potrebuje nobenega. vendar seveda, tista nadležna barbika je morala biti v hipu ob njej, ona pa je bila nesposobna, da ji kakorkoli odgovori oziroma grdo zabrusi nazaj. čutila je, kako se ji je želodec znova dvignil, ter tokrat je izbruhala večino tistega, kar je danes spravila vase. še vedno se ji ni sanjalo kaj se dogaja, vendar občutek je imela, da bo zdaj, zdaj padla po tleh, postala je povsem omotična. za trenutek je zaprla oči ter naredila korak nazaj. »jaz… vrti se mi,« je bilo vse kar je bila sposobna zamrmrati. ne, to ni bila posledica dogodka, ni doživela nobenega udarca ali kaj podobnega. nekaj drugega je bilo, nekaj povsem drugega, o čemer se ji trenutno ni sanjalo in imela je občutek, da bo zdaj, zdaj izgubila tla pod nogami.

Naslov sporočila: Re: family tomb Ned Maj 12, 2013 9:22 pm

tag, poppy & carrie smitten

poppyjina bledost ni izginila iz njenih lic, pravzaprav je v trenutku izgledala še huje kot carrie, pa je bila že carrie v hudem stanju. in potem se je nenadoma nekoliko opotekla, in še preden se je katerikoli od njiju pognal proti njej, se je na tleh znašlo vse, kar je najbrž v tistem dnevu spravila vase. njegove oči so se razširile - niti za trenutek ni bil sposoben pomisliti kaj takega, kot bi bilo 'kako ogabno' ali kaj podobnega, ne, to je bila poppy. pri vsakem drugem bi se obrnil stran, ker takšnih prizorov preprosto ni imel namena gledati, a ne z njo - z njo je bilo drugače, kajti v trenutku se je v njegovih očeh pojavila tolikšna zaskrbljenost, kot še nikdar prej. v trenutku je bil ob njej, njeno telo je ujel, da ne bi od omotičnosti počila po tleh, njegove oči so iskale njene, med tem ko se ji je nastavil za popolno podporo. "poppy, ljuba moja," je zaskrbljeno zašepetal, pogled pa mu je ušel h carrie, kot bi pričakoval od nje, da bo v trenutku poskrbela za njegovo življenjsko ljubezen. pa čeprav se ji še sanjalo ni.

in potem se mu je nenadoma posvetilo, njegovo telo je spreletela groza; on je bil kriv za njeno počutje, kako tudi ne, namesto, da bi od nje pričakoval, da pohiti po pomoč, jo je prosil, naj potiska tisti kup skale, ki je moral biti kar prekleto težji, kot je bil njen prag moči. prekleto, prekleto, on je bil kriv. "o bog," je zašepetal, ko je sestrino telo privil tesneje k svojemu, prepričan, da sedaj povsem razume situacijo. "spraviti se moramo ven, na zrak.. morda so rešilci že tukaj.." je resnobno mrmral v sestrine lase, zdaj se je s pogledom spet vračal h carrie, pa znova nazaj k poppy. o bog, tole je bila njegova krivda. "oprosti, poppy." o bog, kako je bil sploh lahko tako prekleto sebičen, idiot prekleti! "to.. je moja krivda," je šepetal v njene lase besede, ki jih še sam ni zares dojemal, čeprav je bil prepričan v njihovo resničnost. prekleto, ni mu bilo tako hudo, ko je videl carrijino raztreščeno glavo, zdaj pa se je skoraj zjokal ob pogledu na slabotno poppy. moral je priti k sebi. "vse.. vse to je moja krivda," je odkimal, znova ujel carrijin pogled in iztegnil roko k njej, da bi jo pokazal, da misli tudi nanjo.

potem je z eno roko podprl poppy in z drugo trdno oprijel carrijino roko in se skušal spraviti k sebi, ko je v nekoliko mirnejšem tonu zamomljal: "pridita." poppy je gotovo potrebovala svež zrak in carrie, no ja, carrie je, iskreno, potrebovala najmanj rešilca. popeljal ju je mimo kamnitega plaza, ki se je usul nanje in kjer je tudi sam pustil precej svoje krvi, a na tej točki so mu možgani divjali in bolečino je uspel popolnoma odmisliti. pred njimi se je nato izrisala dnevna svetloba in nenadoma so mu v glavo udarili vsi glasovi nedaleč, vsesplošna panika, ki se še kar ni pomirila.. a rešilcev še vedno ni bilo na kraju. "prav.." je zamrmral in se obrnil, pomignil na steno grobnice, pod katero je rasla lepo pristrižena angleška travica. "tule sedita, obe.." je naročil in ko sta bili obe na varnem, se je sesedel na tla. "počakali bomo na rešilce.." je odsotno zamrmral; skrbi je bilo v tem trenutku v njegovih mislih preprosto preveč.

Naslov sporočila: Re: family tomb Ned Maj 12, 2013 9:50 pm

tag; the team :3
note; this shall be fun :3

rešila se je ene situacije, njena je bila še v teku, a sedaj zares ni potrebovala še poppy in njene slabosti, ko so se morali rešiti. prej bi morali praznovati, da je timothy odnesel celo kožo, a očitno je deklo imelo resne probleme in sama je v sekundi, ko je videla njen obraz stopila proti njej in ji ponudila svojo pomoč in hladno odreagirala na njeno..umetnino na tleh celotnega dneva. ni bilo niti prvič, niti zadnjič da je bila priča takšni situaciji in ji je bilo kakor za dober dan. pridružil se je jima še temnolaščeva postava in v očeh je lahko videla sled skrbi za njegovo sestro in seveda bi morala tudi sama malce skrbeti in iskati izvor njenih težav, a nekako je bila prevzeta naj njegovo količino skrbi, ki ga je imel do dekleta, ter je lahko samo še polepšala sliko nastalo v njeni glavi kakšnega fanta je imela. še do svoje sestre se je vedel tako ljubeče in prijetno, da jo je stisnilo pri srcu od same ljubezni. sama brata ni imela in kaj šele sestro. vse kar je v življenju imela je bila njena babica in količina ljubezni do nje je bila ogromna, skoraj neopisljiva. in prav takšno je videla v njegovih očeh in v sebi nekje se je globoko nasmihala ob tem spoznanju. še naprej bi razmišljala o njemu in kakšna oseba je bil in kako srečna je bila, a nekako ji je poppy prav tako postavljala vprašaje v glavo, ter razmišljala je tipično žensko bolj kot zdravniško, a bruhala je in bila je omotična z dodatkom vrtoglavice- je bila noseča ? da bi to zares lahko potrdila bi jo morala vsaj malo poznati, ter vedeti ali ima fanta ali ne in ali je sploh lahko, a tega ni in ni mogla kar tako vreči nečesa takega pred njo in brata. potrebni so bili testi in ne njeno žensko razmišljanje v najbolj smiselno smer, ker je bila čisto dovolj v redu prej, da bi lahko sumila napor. imela ga je tudi ona in rano na glavi, pa se ji ni ne vrtelo in ni ne bruhala in bila omotična, okej to mogoče čisto malo.
» ne – « je prestregla njegovo govorjenje in stresla s svojo glavo, čeprav bi bilo bolje da je karseda mirna in ne leti naokoli preveč, ter hitro nadaljevala : » nisi ti kriv. si ti spustil eksplozijo ? ne. torej ? « ni bil niti malo kriv in ni se smel sedaj tako počutiti. žal so bili ob nepravem času na nepravem kraju, a imeli so drug drugega, ter lahko so bili srečni da je znala vsaj reševati življenje, če že bi bila tudi sama nekje v nekem kotu resignirana nad življenjem in bi se poslavljala od obeh- fanta in njegove sestre, ki jo je uspela spoznati šele sedaj. reagirala je na njegovo ponudbo in sledila njegovi podobi in kmalu slišala zunanji svet, prevladujočo paniko in kar je bilo najbolj pomembno – videla je dnevno svetlobo in dihala svež zrak. počutila se je rešeno in samo še v rešilca se je morala spraviti, da se je počutila resnično varno in oskrbljeno. sesedla se je na tla in stisnila svoje ustnice skupaj, ko ni mogla biti tiho in je morala deliti svoje razmišljanje. » poppy – « je mehko zamrmrala in se obrnila proti dekletu. » ali imaš fanta ? « je presenetila s prvim vprašanjem in s svojim pogledom je dala vedeti da nikakor še ni končala in ji vrgla tisto potrebno kost za glodat : » sumim, da si noseča, ter boš mamica in timothy stric in tvoj fant ponosni očka. « največ kar je lahko dobila, je bil smeh s strani obeh, kar so mogoče malce potrebovali, ampak hej, lahko je imela prav ona.

Naslov sporočila: Re: family tomb Pon Maj 13, 2013 8:52 am

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 725 words.

bila je prepričana, da bo padla na kamnita, trdna tla, če jo pred tem ne bi nekdo prijel. ni ji bilo sploh potrebno odpreti oči, da bi vedela kdo je. vendar kljub temu je za hip ujela njegov pogled, nato pa ga v hipu obrnila stran, še vedno jezna nanj, zaradi zadeve malce prej, ampak se s tem niti ni mogla posebej ukvarjati, glede na to, da je bila slabost še vedno tu prisotna in ji je omejevala bilo kakšno govorjenje ali premikanje. ni se imela namena odzvati na njegov klic, po eni strani je bila preveč trmasta in preponosna, da bi naredila kaj takega. najbrž bi se v hipu spravila iz njegovega prijema, če bi bila tega sposobna, vendar svet okoli nje se je še vedno prijel in posledično ni bila sposobna ničesar, čutila je le, da so se ji kljub vsemu nabirale solze v očeh, ko jo je imel takole v objemu, deloma zaradi jeze, kar ji je naredil prej, deloma pa zaradi sreče, ker je bil zopet tu in je bilo z njim nekako pravzaprav vse v redu. nekaj je zamrmrala na njegovo opravičilo, še sama ni vedela, kaj je pravzaprav rekla. vendar iskreno, ni ji bilo ravno mar za tole opravičilo, navsezadnje, znova bi ponovila to, da bi premaknila kamnit blok, da ga spravi izpod njega. dejstvo pa da, je stekel v objem barbiki, pa je bilo tisto, zaradi česar mu je zamerila in bila odločena, da preprosto ne bo spregovorila z njim ali kaj podobnega nadaljnjega nekaj časa, saj vseeno ni razumela, zakaj za vraga si je zaslužila tisto malce prej. zares mu je hotela razložiti, da tisti del, na katerega on trenutno misli, ni njegova kriva. kakor da je bil on kriv, da mu je padel prekleti blok na hrbet? seveda ne. prav tako pa, če bi hotel ali ne, bi ona storila enako, kot je storila prej – premaknila tisti prekleti blok, ne glede na vse, tako da kar se je tega tikalo, res ni imel nobene potrebe ali dolžnosti po tem, da kakorkoli prevzema krivdo nase. ko je stopila na noge, se je za hip že avtomatsko prijela za glavo, ko se ji je zvrtelo, vendar ko je končno prišla ven iz tiste preklete grobnice, si je vidno oddahnila ter globoko zavzdihnila svež zrak. okoli je še vedno vladala panika ter ob tem se je namrdnila, saj ji situacija ni bila blazno všeč, veliko raje bi bila sedaj doma, na kavču ali v postelji, samo da bi ta slabost minila in ta hrup izginil. obojega že počasi ni prenašala več. brez da bi kaj dodala na bratove besede, je sedla ob steno grobnice, glavo naslonila nazaj ter zaprla oči za nekaj trenutkov, v upanju, da bo ta slabost minila. občutek je imela, da preprosto ni in ni hotela izginiti ter zopet je globoko zavzdihnila svež zrak, v upanju, da bo kaj bolje, ko so jo zmotile barbikine besede. počasi je odprla oči ter presenečeno zamežikala ob njenem vprašanju. kaj za vraga je bilo pa to sedaj pomembno v tej situaciji? »jaz? mislim - « je začela ter pogled dvignila navzgor k timothyju, ga za trenutek obdržala tam, nato se pa obrnila k carrie. »ja, imam ga, zakaj?« je dejala, povsem prepričljivo, da noben ne bi pomislil, da je nekako lagala. zadeva s shanom je bila… pa saj niti ni znala pojasniti. lahko bi rekla, da sta bila v nekakšnem razmerju, čigavega glavni smisel je bil ta, da je ona delala timothyja ljubosumnega. nekaj takega in to je bilo tudi vse, čeprav niti ni dvomila v to, da bi zadeva lahko prešla v kaj resnejšega, vendar o tem ni imela namena razmišljati. ob carrinih naslednjih besedah pa se ji je čeljust skorajda avtomatsko malce povesila. seveda, vse je naenkrat dobilo smisel. dejstvo, da ji je mesečno perilo zamujalo, je sicer vzela kot nekaj običajnega, kajti to se ji je tudi dogajalo, vendar če je naredila kombinacijo s slabostjo… naenkrat ji je bilo jasno da ima prav ter ob tem spoznanju je za trenutek zaprla oči, zakopala obraz med dlani ter globoko zavzdihnila. ne, definitivno ni bilo prav in definitivno ni bil to razlog za veselje, sploh ko se ji je sanjalo, da oče ne more biti nihče drug kakor timothy. ob tem je dvignila pogled k njegovim očem in v hipu ji je bilo jasno, da mislita enako. prekleto.

Naslov sporočila: Re: family tomb Pon Maj 13, 2013 9:23 am

tag, poppy & carrie smitten

z odmaknjenim pogledom je odvrnil carrijine besede, ni jim verjel. morda ni sprožil eksplozije - seveda ni sprožil eksplozije - toda za to, kar se je dogajalo s poppy, je lahko vseeno mile volje krivil samega sebe. svojo varnost je postavil pred njeno, preprosto zato, ker je predvideval, da je z njo vse v redu.. oh, prekleto, kako zelo narobe je ravnal. carrie, kakopak, ni mogla razumeti, ker navsezadnje ni poznala nature njune zveze. nista bila samo brat in sestra, bila sta.. povezava z dušama. popolnoma nezlomljiva. če bi si našel tisoč drugih žensk, bi bile te vedno napačne. nobene takšne, kot je ona, ni bilo zunaj. bila je edinstvena in bila je njegova in zdaj, ko jo je podpiral z rokami, ko jo je imel znova v svojem objemu, mu je bilo preprosto jasno, da bi moralo biti tako. da bo, če ne bo točno tako, svet krivičen do njiju. da sta spadala samo drug k drugemu.

toda on je spadal h carrie in ona je spadala k svojemu fantu, shanu. ni se hotel iti te igre, a kaj, ko je vedel, da je tako preprosto najbolje za oba. potrebovala sta oddih drug od drugega, kajti za drugega sta bila kot droga, ki povzroča toksično odvisnost. v rokah drug drugega bi na koncu koncev tudi umrla; tragična ljubezen, kot romeo in julija. obsojena na tragičen propad; zasovražena od bližnjih; na begu pred resničnostjo. ne, skozi to je ni hotel potisniti. bila je mlada in imela je možnost, da se zaljubi, da ljubi, kot so pripovedovale ljubezenske zgodbe. vse to ji je hotel dati, še več, četudi sebi na škodo. njegova mala poppy. bila je kraljica njegovih misli, punčica njegovega očesa. pogled se mu je ob carrijinem vprašanju sunkovito zasukal k njej, nenadoma mu je utrip srca narastel. zakaj je njegovo dekle spraševalo takšne stvari? dvomil je, da je uspela karkoli posumiti, ne, če jo je poznal, jo je morda samo še dodatno ganila bratska navezanost na sestro.. ali pač? namrščil se je, se s pogledom za trenutek vrnil k poppy, toda carrijine besede so njegov obraz spet zasukale nazaj.

kaj da je bila? lahko bi ga zadela kap. kaj? pogled mu je pobegnil h carrijinim ustnicam, ki so pravkar spregovorile takšno presenetljivo novico, za trenutek mu je obstalo srce ob mržnji do tega njenega novega fanta, ki jo je zdaj po vrhu vsega še naredil nosečo. sama misel na človeka, ki se je drznil dotakniti njegove princeske, je bila preveč odurna. odrezal mu bo roke in noge, polomil sleherno kost v telesu.. potem pa se je spomnil nečesa drugega. tega, namreč, da je poppy s tem neznanim shanom pričela hoditi šele.. pred nekaj tedni. zagotovo ne dovolj časa, da bi kazala simptome nosečnosti. njegov zgrožen obraz se je zdaj obrnil k njenemu, njune oči so se srečale in vedel je, da sta razmišljala o istem. da sta vedela isto. odprl je usta, a nekaj trenutkov nemo obstal, kot bi hotel ugotoviti, kaj za vraga lahko sploh še stori. da bi bil lahko otrok njegov - ko pa se je zgodilo samo enkrat in bila je očitna napaka..? "ampak.. saj ne moreš tega vedeti," je šibko zamrmral, ne da bi pogledal carrie. "mislim.. morda je bilo to samo od fizičnega napora.." v tistem trenutku bi mu bilo veliko ljubše, če bi bil za njeno slabost kriv sam.

Naslov sporočila: Re: family tomb Pon Maj 13, 2013 9:49 am

tag; the team :3
note; this shall be fun :3

ni bilo ravno pameti svojega predvidevanja tako vreči pred oba, a sama druge možnosti ni videla, pa je prebirala nešteto knjig in poznala nešteto znakov in simptomov, vendar je bila tudi ženska in mogoče je imela tisti nek prirojeni čut, da je v svetlolaski rastlo malo bitjece, ki je sedaj bilo še komaj kaj večje od fižolovega zrna. potrebovala bi preiskavo, da bi zares lahko potrdila svoje, nekaj pa ji je pravilo da naj bo v svojo trditev prepričana. sicer poppy res ni hotela po nepotrebnem strašiti, toda bolje da je vedela to, kot pa da je sumila kakšno smrtno nevarnost. z njo je bilo vse dobro. samo malce zraka in nekaj sekund je bilo potrebnih in je že bila videti bolje v obraz in tudi vrtoglavica je za zagotovo minila. na ustnice se ji je narisal droben nasmešek, ko je bila zasukana proti dekletu in je navdušeno gledala proti njej. novico je nekako morala požreti in narediti kalkulacije v svoji glavi, zato se ji je vseeno zdelo bolje obrniti k temnolascu in tudi njegova reakcija je bila bolj šokirana, kakor pa napolnjena z navdušenjem, katerega je imela ona in dekle je poznala komaj nekaj groznih minut. » zagotovo ne, vendar sem skoraj prepričana, « mu je mehko odvrnila in se še naprej prijetno smehljala, čeprav bi mogoče vseeno bolje stisniti ustnice skupaj. naokoli je vladala panika na katero je sama pozabila in verjetno bi skakala še naokoli, če se tega ne bi ob pravem času zavedla in se stopila nazaj s situacijo. » ne, ne in ne, « ga je nežno zavrnila in sedaj bila že veliko bolj zasukana proti njemu, ko je resno negiral njeno zdravniško sposobnost in šesti čut. » poglej mene. krvavi mi iz glave, mogoče imam kakšni hujši pretres, omotična sem in borila sem se s tistim kamnom, pa nisem…v stanju kot poppy, « je pojasnila čisto jasno stvar. sama ni bila noseča, tudi vrtelo se ji ni, ter še manj je izločala vsebino svojega želodca sredi tuje grobnice.
» ti zamuja ? « se je obrnila sedaj h poppy in jo prestregla še z enim vprašanjem, na katerega si je sama znala še najbolje odgovoriti, ter sešteti kaj hitro dva in dva. » zagotovo je noseča, « je še dodala in skomignila z rameni in ne glede na vse narisala na ustnice topel nasmešek in ji nekako s pogledom poslala svoje čestitke. pogled je nato obrnila nazaj k timothyju in stopila bližje k njemu, da se je lahko privila ob njegovo telo in olajšano zavzdihnila, da je z vsemi konec koncev bilo v redu. » ampak čestitala bom, ko bo uradno. prav, striček ? « se je pošalila in ga čisto previdno dregnila v rebra, da ne bi našla kakšne boleče točke in spet svojo glavo naslonila na svoja ramena in pogledala navzgor proti njemu. » sem ti rekla da ni tvoja krivda, « mu je še nežno zamrmrala in se dvignila ravno toliko, da mu je lahko pritisnila poljub na ustnice in se nato odmaknila, da je lahko stopila nazaj k poppy in sedla poleg nje, ter naslonila svojo glavo. sedaj, pa se je res morala umiriti in v mirujočem položaju počakati na pomoč, ki je zagotovo bila že na poti. res, da jo je nekaj čudna sila vlekla k temu, da pogleda naokoli, če kdo potrebuje njeno pomoč, a s to grozoto na njeni glavi, je lahko ljudi prej strašila.

Naslov sporočila: Re: family tomb Pon Maj 13, 2013 12:29 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 638 words.

odkimala je z glavo, ko je ujela timothyjev pogled in vedela, da se je zavedal, kaj se dogaja in čigav je otrok. oklenila se je svojih kolen ter jih privila k sebi, medtem ko je eno roko obdržala pri trebuhu, v katerem je očitno sedaj rastlo majhno bitjece. prekleto, ni vedela kaj naj naredi, kaj naj si misli, kaj naj občuti, nič. vedela je, da je napaka, da ne bi smel biti tu, vendar kljub temu, bil je njen in bil je od timothyja. in ni bila prepričana, če bo zmožna narediti splav. sranje, že je razmišljala o tem, pa še nič ni bilo uradno. ah, kaj ni bilo uradno, zakaj bi si metala pesek v oči? jasno ji je bilo kot beli dan – pod srcem je nosila njegovega otroka. ob njenem vprašanju je dvignila pogled proti njej in jasno se je videlo, kako so v njenih očeh se nabirale solze – in tokrat ne tiste solze sreče, tokrat so bile tiste, ki so jo spravljale v obup, ko ni vedela ne kaj naj s sabo, kaj naj z otrokom, kaj sploh naj sedaj stori s svojim življenjem, vse se je v hipu porušilo. na njeno vprašanje je pokimala, pogled pa ji je vedno znova uhajal k timothyju. »ja, že nekaj časa, vendar mislila sem… da je to običajno, zaradi kakšnega stresa ali kaj podobnega, vendar sedaj vidim, da…« je dejala, nato pa utihnila, ko se ji je glas zlomil. ni več prenesla pogleda nanjo ter tako je čelo naslonila na svoja kolena ter nekaj solz ji je steklo po licih. ob njenih besedah je stisnila roko, ki je ni imela na trebuhu v pest, ne da bi dvignila pogled. oh da, seveda, striček. pravzaprav se je slišalo prav smešno, ko ga je označila za strica, ona pa se je dobro zavedala, da ne bo ravno stric, pač pa oče otroka, kar je zadeve definitivno najbolj zakompliciralo, bolj kot dejstvo, da je bila noseča, bolj kot bilo kaj drugega. če bi bil kdo drug oče, bi najbrž v trenutnku naredila splav, ji za otroka niti mar ne bi bilo. sedaj pa… iskreno ni vedela več kaj naj naredi, ne s seboj, ne z otrokom, ne z njenim odnosom s timothyjem, vse je delovalo, kakor da bo splavalo po vodi, zdaj, zdaj. vse je šlo preprosto prekleto narobe in imela je občutek, da tega pritiska, ki je bil na njenih ramenih, naenkrat ne bo več zdržala. ni spregledala ne pogovora, ne poljuba, vendar v tem trenutku ni bila v stanju, da bi reagirala. po tiho je zaihtela, še vedno z roko na trebuhu, ne prepričana, kaj naj naredi, nato pa se je v hipu ostala. ni ji bil všeč ta mali raj, ki si ga je carrie naenkrat narisala v glavi, niti približno ne. »ne boš mi utegnila čestitati, tale otrok se tako ali tako ne bo rodil« je zamrmrala, ko se je vstala, z roko pa se je še vedno oklepala stene, druge pa ni odmaknila od trebuha. »temu dojenčku…« je dejala ter pogled sklonila proti trebuhu in obrisala solzo, ki ji je mimogrede stekla po licu. »preprosto ni sojeno, da živi, ni varno« je dejala ter pogled dvignila proti timothyju, kakor da carrie zopet sploh ni bilo tam. vendar mislila je resno – kot prvo je bilo tu dejstvo, da je bila v tolpi in otrok bi bil pravzaprav njena šibka točka, nekaj, s čimer bi ji lahko grozili. in potem dejstvo, da je bil njegov. to pa je bil tisti del, zaradi katerega ga je bilo nekako prepovedano spraviti na svet, vedela je, da bi ga obsojali in ne samo njega, tudi njiju. tega pa ni hotela, ne bi prenesla, da bi bilo kdo žalil ali njo, otroka ali njenega brata. to nikakor ni prišlo v poštev in zato je bilo bolje, da otroka preprosto ne bo bilo.

Naslov sporočila: Re: family tomb Tor Maj 14, 2013 2:27 pm

tag, poppy & carrie smitten

srce mu je pričenjalo utripati v glavi in prav iskreno se je počutil, kot bi mu nekdo spodnesel tla pod nogami, pa četudi je bil povsem statičen. njegov pogled se od trenutka, ko je carrie izrekla usodne besede, ni odmaknil od poppyjinih oči. o bog. kaj je storil? kaj je storil svoji ljubljeni? nenadoma se je zazdelo, kot da mu je nekdo prekinil dotok kisika v možgane; skušal se je obnašati kultivirano, a komaj je krotil zver v sebi, ki se je znova oglašala. šepet, ki mu je prav izdajalsko prigovarjal na uho in mu govoril o tem, kako zelo veliko sranje je naredil. carrijine besede so kar brzele mimo njega; slišal jih je, a bilo je, kot bi jih le delno razumel. dejstvo, da je bila v svoje besede tako zatrdno prepričana, ga je samo še dodatno ubijalo. tako zelo je imel rad poppy in vedel je, ona mu je s svojim pogledom dajala vedeti, da je vedel pravilno. v njenem telesu je zaplodil otroka. lahko bi se ubil. najraje bi se ubil; nobene pravice ni imel tega storiti, sploh ne njej, temu lepemu angelu, ki je večkrat deloval kot iz nebes poslano bitje. bila je božanska, ne človeška, bila je boginja, katere pozornosti si že zaslužil ni, in on je.. o bog, kaj je storil!

zelo odsotno je pogled preusmeril h carrie, ko mu je ta dejala, naj jo pogleda; kasneje je doumel, da je bila to samo retorična figura, s katero je nakazovala na svoje stanje. o bog. počasi se je njegov pogled znova vrnil k poppy in vedel je, da je morala biti povsem pretresena. za njiju.. za njiju je bilo to veliko huje od eksplozij, ki so odjeknile prej, veliko huje od poškodb, ki sta jih utrpela. carrijino zagotovilo ni pomagalo. nihče od njiju ni hotel tega slišati. kako je bil lahko.. tako nepazljiv! svetlolaska, njegova spremljevalka, ki je situacijo spremljala iz povsem drugega zornega kota, se je zdaj privila v njegov objem, a kljub temu, da ga je njena bližina silila k njej, je z mislimi ostajal pri poppy. ni se želel carkljati s svojim dekletom, prekleto, v tem trenutku je želel samo.. samo, da bi bilo njej vse dobro. na njene besede je ostajal povsem neodziven, pravzaprav je bilo bolj ali manj tako, kot da carrie ne bi bilo tam. začutil je njene ustnice na svojih in tudi na to se ni odzval, njegov pogled je še kar motril drobceno svetlolasko ob steni, ki je trpela.

in on ji je to trpljenje povzročil. carrie se je nenazadnje vrnila k poppy, morda da bi se znova nekoliko sprostila z naslanjanjem ob steno, vsekakor mu je bilo vseeno - a dobro mu je delo, da se je njena bližina za zdaj oddaljila. sledil ji je, sedel je ob steno na drugo stran poppy, tako, da je bila sedaj njegova sestra med njima. "pridi," je zamrmral in odprl roke, da bi mu lahko legla v naročje, kot je to počela, ko je bila še majhna in ko je kdaj bedela z njimi. navsezadnje mu je zaspala v naročju, prav vsakič, in odnesel jo je na posteljo v njeno sobo in jo poljubil na čelo in previdno odšel, da je ne bi zbudil. "vse bo dobro, obljubim ti. uredila bova tole," je dejal, čeprav se mu je glas tresel in tudi v njegovih očeh so se za trenutek izrisale solze, ki jih je uspešno odmaknil. njegova dlan je zdrsela po njenih svilenih laseh, ko si jo je privil v objem. "naredil bom, karkoli boš želela od mene."

Naslov sporočila: Re: family tomb Tor Maj 14, 2013 4:02 pm

tag; the team :3
note; this shall be fun :3

njene besede so jo presenetile, ko je govorila o splavu in je morala nekajkrat presenečeno pomižikati v njeno smer. » si prepričana ? « jo je prestregla in se rahlo namrščila. saj je imela fanta, ki ga je morala imeti rada, ter bila je sposobna biti dobra mama in si ustvariti družino. od kod sedaj takšen govor, ko bi sama na njenem mestu skakala do stropa in se veselila in iskala telefon, da to sporoči svojemu fantu. » za nikogar ni varno, « je mehko pripomnila in ji namenila pogled, ki bi mogoče vlil v njo nekaj upanja in nekaj volje, da vsaj premisli o vsem skupaj. » nihče te ne sili, da otroka obdržiš ali ne. ampak vseeno vsaj premislili in ne takoj vreči puško v koruzo. v tej vsej zgodbi je še en faktor- oče tega otroka, ki ima prav tako pravico odločati, mar ne ? « ni ravno poznala njene zgodbe in ni vedela zakaj takšni pogledi v očeh, ne samo s strani dekleta, ampak tudi s strani temnolasca. saj je šlo za otroka in ne nekega demona, ki bi rastel v njej, ter se je dalo novico sprejeti mirno. časi res niso bili najboljši in filadelfija ne najbolj varna, a kraja primernega za družinsko idilo tako ali tako ne bo našla, četudi bi iskala kakor nora. a prenaglila se je in ni razmišljala ravno najbolj točno, ter niti pomislila ni da bi bilo vseeno dobro preveriti, ter vzeti njene besede za sigurne. bilo je zgolj predvidevanje, čeprav je bila v svoje prepričana in sedaj so jo lahko poslali v tisto mučenje v afganistan, če nima prav in je bil lažni alarm in nekaj drugega, ter je imel timothy prav, ko je omenjal napor. rahlo je zavzdihnila in ji prepustila svoje odločanje v njene roke, ker sama na to res ni mogla vplivati, ne kot zdravnica in ne kot dekle njenega brata. bil je njen otrok in njeno življenje, a lahko ji je podala svoje skromno mnenje.
» če potrebuješ kakršno koli zdravniško priporočilo ali mnenje, sem ti na voljo, « se je prijazno ponudila in ji namenila še eden izmed tistih spodbudnih pogledov, ki ga je sedaj pospremila s svojim nasmeškom, ter pri tem ošinila še timothyja in njegovo neizmerno bratsko ljubezen. » timothy – « je sedaj pozornost za sekundo preusmerila nanj in ni mogla prezreti svoje skrbi, pravzaprav za oba, medtem ko za njo ji je bilo vseeno. ni mogla ravno biti bog ve kaj z njeno glavo, saj je niti kaj bolelo. » je tvoj hrbet dobro ? nisem ga niti pregledala odkar si se splazil izpod bloka in – « se je njeno govorjenje nadaljevalo in potem se je samo zazrla v temnolasca in narisala gubo skrbi na svojem čelu. niti ni vedela ali je bilo pametno to prinesti na plano ali ne in ali bi se bilo bolje za trenutek odmakniti in jim pustiti trenutek ali dva in pogledati naokoli kaj se dogaja, ter če kdo potrebuje mojo pomoč. sama nekako ni mogla mirovati, četudi bi to bila edina njena pametna poteza v stanju v katerem je bila.

Naslov sporočila: Re: family tomb Tor Maj 14, 2013 4:35 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 605 words.

»da. najbrž« je zamrmrala na njene besede, še sama ne prepričana, v to kaj govori. menjavala je mišljenje iz sekunde v sekundo - v enem trenutku je bila prepričana v to, da bi morala obdržati otroka, da nima srca za to, da ubije nekaj, kar raste pod njenim srcem, vendar kaj ko… kaj ko je vedela, kako bo, kako bi otrok znal trpeti v tem svetu, kako ne pošteno bo vse zanj. ob tej misli je zopet planila v jok ter se prisilila, da se je nato pomirila, da je bila sposobna odgovoriti carrie. odkimala je z glavo na njeno vprašanje. »ne razumeš,« je dejala ter zaihtela. »dober razlog imam, da se bojim zanj, ne tako kot vsi ostali, ko se gre za splošno varnost. tu je… drugače. zaradi mene, zaradi…« je dejala ter za hip utihnila in njen pogled se je dvignil navzgor k timothyju, nato pa zopet sklonil. prekleto, zakaj ju je življenje tako mučilo? »…zaradi njegovega očeta, v bistvu zaradi naju obeh, je v ogromni nevarnosti in bolje bo, da nikoli ne pride na ta svet« je dejala ter roke previdno položila na svoj trebuh, v njenem pogledu, ki pa je bil sedaj usmerjen v carrie, pa je bila nekakšna odločnost, odločnost da bo to naredila z otrokom, čeprav vedela je, da bo čez minuto imela drugo mnenje o vsem. »ja,… morda imaš prav« je tokrat za spremembo priznala njen prav, za trenutek obdržala pogled stran od timothyja, nato pa ga usmerila proti njemu, kakor da bi čakala, na to, kaj naj stori, na bilo kakšen odziv, da bi vedela kaj naj z otrokom, pa čeprav je vedela, da pred svetlolaso barbiko tega ne sme reči. že res, da je bila ljubosumna nanjo in da bi drugače to z veseljem storila, vendar ne v tem trenutku, ko je imela tako ali tako dovolj težav sama s sabo in kakšna nova drama sploh ni bila več dobrodošla. ko se je sedla zraven nje, je imela pogled usmerjen nekam v daljavo, nato pa zopet proti trebuhu, v katerem je sedaj rastlo živo bitje, o katerem usodi je odločala ona in njej se ni sanjalo niti približno, kaj naj stori. ko je timothy prisedel poleg, je najprej usmerila proseč pogled proti njemu, kakor da še vedno čaka na odgovor, kaj naj stori, ko je dejal, naj pride k njemu. za trenutek je pogled še vedno obdržala na njegovih očeh in vedela je, da bo opazil sledi solz, ki so tam ostale in ko je bila slednje sposobna opaziti tudi v njegovih očeh, so se njej nekatere usule po licu. »tim,…« je skoraj zaihtela, ko se je spravila v njegovo naročje. privila se je k njemu ter se oklenila njegove srajce, ki bo po možnosti kmalu mokra od njenih solz. za carrie se ni obremenjevala. tako ali tako je spoznala, da je dekle preveč naivno – ni hotela biti nesramna in reči, da je neumno ali kaj podobno – da bi opazila kakšen drugačen odnos med njima, kakor le bratsko sestrski. »potem mi pa povej, kaj naj naredim« je dejala ter s solzami v očeh poiskala njegov pogled, medtem ko je njena roka zopet pristala na trebuhu, kar je delovalo kot njena tipična poteza v zadnjih trenutkih. »najbolje je, da se ga znebim, kajne?« je dejala ter čutila, kako so se ji ustnice začele tresti. res ni vedela več, kaj naj. slišala je carrijine besede, ki so spraševale po njegovem stanju, vendar ni jih bila sposobna posebej razbrati, poleg tega, pa ji v tem trenutku niso bile dobrodošle – edino na kar je lahko mislila je bil otrok. in niti približno se ji ni sanjalo, kaj bo z njem.

Naslov sporočila: Re: family tomb Tor Maj 14, 2013 5:16 pm

tag, poppy & carrie smitten

prav nemarno se je zdrznil, ko je carrie omenila očeta otroka, pogled ji je pobegnil k njej in za trenutek mu je postalo jasno, da ga je življenje poslalo kar v najhujšo preizkušnjo. tole ni bilo nič proti ujetosti pod tistim prekletim kamnom.. zdajle bi raje ostal pod njim. oče otroka ima pravico odločati.. ne, on ni imel pravice odločati o ničemer. ta otrok se ne bi smel zgoditi, pa čeprav bi bil v drugem svetu samo čudovito presenečenje zanjo in zanj, za njiju, ki bi bila v drugem svetu zaljubljen in srečen par. zaročena, morda celo poročena na tej točki. večno skupaj. zdaj sta imela vsak svojega partnerja, on je spadal h carrie in ona k tistemu shanu in.. poppy je pod srcem nosila njegovega otroka. zavzdihnil je, a celo v njegovem dihu je bilo mogoče čutiti tresljaje. kako jo je lahko potisnil pred tako odločitev? pred takšno sranje jo je potisnil in na tej točki je več ni mogel obvarovati. v vsakem primeru bo težko; nobena odločitev ni mogla biti lahka in nobena ni bila smiselna. srce se mu je trlo ob misli na to, da bi se odrekel njunemu otroku, istočasno pa je bila sama misel na to, da je ta otrok sploh nastal, popolnoma nesprejemljiva. strinjala sta se, da bosta nadaljevala vsak s svojim življenjem, da bosta našla ljubezen in srečo pri nekom, ki bo dober do njiju. zdaj.. zdaj ni več moglo biti tako enostavno. krivda je bila, kakopak, na njegovih plečih. kakšen idiot je bil.

zaihtela je v njegovem objemu in za trenutek je pomislil, da se bo zlomil, ko je zagrabila za njegovo srajco in ko ga je povlekla k sebi, je začutil pekočo bolečino v hrbtu, ki je jasno nakazovala tudi na njegovo fizično stanje, ki ni bilo dobro, a vsekakor je bilo v boljšem stanju, kot njegova psiha, ki se je trla na tisoče koscev. "moja mala poppy," je zašepetal v njene lase in jo privil še tesneje k sebi, zavedajoč se, da je bil edini, ki jo je na tej fazi lahko pomiril. pretreslo ga je, ko je njegova ljuba znova dvignila pogled in od njega zahtevala, naj ji pomaga. kako naj bi vedel, kaj storiti? bilo je naravnost.. nemogoče, določiti, kaj je prav in kaj narobe, namreč. ljubila sta se bolj, kot bosta kdaj v življenju uspela ljubiti drugega, in to sta vedela oba.. pa vendar to ni bilo dovolj. ta otrok bi bil dnevni spomin na neuslišano ljubezen, ki je nista mogla imeti. ne v celoti. ne zdaj, ne nikoli. "ne vem," je zašepetal njegov palec je zdrsnil po njenem licu, da bi ji obrisal solze. ne, ni vedel, kaj naj storita in bil je prav toliko skrušen, kot je bila ona. edino osebo, ki je nikdar ni hotel videti trpeti, je poslal na peklensko pot. "naredila bova tako, da bo vse dobro, obljubim, prav?" je nadaljeval in se ji skušal vzpodbudno nasmehniti, a njegove oči so bile žalostne, njegove ustnice so trzale. "stal ti bom ob strani."

potem je njegovo pozornost znova ujela druga svetlolaska, njegovo dekle, na katerega je v tem času že pozabil. pogled je dvignil k njej, a poppy niti za trenutek ni spustil iz svojega objema. njegova mala princeska je bila v tem trenutku pomembnejša od česarkoli in kogarkoli drugega, toda jasno mu je bilo, da carrie ne bi smel takole zapostavljati. "dobro sem," je prikimal s šibkim nasmeškom na obrazu. zdelo se mu je, da je izgubil dobro mero krvi, toda še vedno je bil priseben, v glavi se mu ni vrtelo in poppy je bila veliko večja skrb, kot njegova lastna dobrobit. in - mimogrede - tudi carrie ni bila najbolje. "kako se držiš ti?" se je pozanimal s tihim glasom, ki ga je še kar spremljal tisti mehki nasmeh. "prepričan sem, da bo nekdo kmalu tukaj," je zamrmral, pogled mu je znova pobegnil po trgu, kjer so se zdaj ranjenci že skorajda zbirali. nekaj izmed ljudi v daljavi je v roki držalo mobilce - nedvomno je morala biti pomoč že na poti. "in poskrbeli bomo.. za obe," je dejal, s pogledom se je znova vrnil h carrie, nato je na lase svoje sestre pritisnil mehak poljub.

Naslov sporočila: Re: family tomb Tor Maj 14, 2013 7:32 pm

tag; the team :3
note; this shall be fun :3

o njenem govoru o varnosti otroka se je rahlo radovedno namuznila, a ni preveč drezala vanjo. ni imela pravice in tudi ni bila njena stvar, a je vse skupaj zavila v neko skrivnost, ki je ni mogla rešiti. očitno je bilo nekaj več za vsem skupaj in to je vedela le ona in domnevni oče otroka. ne glede na to kakšna je bila situacija pa se je lahko znašla v vsakem primeru in imela pomoč najbližjih, torej svojega brata, očeta otroka in marsikoga drugega. na vrat na nos nikoli ni bilo dobro oblikovati odločitev in prvo je res morala imeti črno na belem podatke ali je noseča ali ne, ter nato videti kam bo odšla s svojim življenjem in kaj storila z zarodkom, ki je rastel v njej. » mogoče je pa lažen preplah. sem zdravnica in ne jasnovidka, ter gre zgolj za predvidevanje. nikoli ne veš kakšen bi bil krvni test, « je v njeno tolažbo pripomnila in skomignila z rameni, ko ni imela ničesar drugega za reči. situacijo je premalo poznala in ni imela nekega odnosa z njo, da bi bila sedaj vsiljiva s svojimi mnenji, ker če bi bila…uh…potem bi bila že v njenem objemu in bi imela celoten monolog za poslušati o dobrih in slabih stvareh. no, mogoče si je s tem res marsikaj prihranila in je bilo bolje, če ni silila kaj preveč v njo. kljub vsemu pa tudi ni bilo ravno najlažje sprejeti toliko dogodkov v enem dnevu. najprej eksplozija, reševanje temnolasca, pogled ali je z njim vse v redu in ali bo preživel padec, ter sedaj še ta njena novica brez neke potrditve. veliko rajo jo je prepustila bratu, ki je vedel več o njej kot ona sama, ter je raje odmaknila njegovo kravato s svoje glave in opazila kako se je kljub temni barvi videla njena kri. ob tem se je namrščila in z roko takoj segla navzgor proti vrhu lasišča in čutila kako se je kljub vsemu njena rana rahlo sušila in je očitno krvavitev prihajala h koncu in ji je kravata pomagala. rahlo jo je stresla, da se je zravnala in si jo nato ponovno naravnala nazaj na staro mesto, ter se nato odločila pozornost posvetiti temnolascu.
» vseeno je bilo grdo videti, « se njena minimalna skrb tukaj ni končala in je še vedno gledala v njegovo smer, a ni imela pritiska nanj. upala je tako ali tako na to da pride pomoč kmalu in bodo že njeni kolegi opravili svoje delo, čeprav je bila na vse njih sedaj po vrsti jezna, ker so potrebovali toliko. saj niso bili nesposobni, ali pač ? prekleto. » glede na dogodke precej dobro, « mu je odgovorila in narisala mehek nasmeh na svoj obraz. drugega tako ali tako ni mogla. hotela je samo, da je vsega skupaj enkrat za vselej konec, čeprav je vedela da si ne bo mogla vzeti niti sekundo. glede na situacijo je kazalo na veliko ranjenih in mogoče ji bodo dali samo obvezo na glavo in poslali na delo, ker so vsako zdravniško roko potrebovali za maksimalno pomoč. sama pa se je počutila grozno, ko je bila tako nekoristna za vse ostale okoli nje. » upam. ne vem zakaj potrebujejo toliko, « je zamrmrala bolj kot ne zase na njegovo komentiranje in se z neko zahvalo v pogledu usmerila nanj, ko je začel govoriti o tem kako bosta obe v dobri oskrbi kar se da kmalu. v to ni dvomila. » samo, da si se ti izvlekel in da smo vsi dobro. to je važno, čeprav me neizmerno mika da bi šla pogledati naokoli in mogoče komu pomagati – « se je na plano pojavilo njeno prejšnje razmišljanje, ko se je usmerila na dogajanje pred seboj. ni bila varno, ampak mar ni bilo v njeni krvi, da vsaj tu tvega ?