lake

Naslov sporočila: lake Tor Apr 23, 2013 5:39 pm

»ne kukaj,« jo je najbrž že stotič opomnil s širokim nasmeškom na obrazu, ko se je obrnil proti temnolaski. današnji dan je bil popolno presenečenje. moral je biti. kaj drugega si sploh ni mogel zamisliti in tako je kenzi nekako prepričal, da mu je dovolila, da ji čez oči zaveže temen trak, ki je bil ravno dovolj širok, da ne bi mogla videti okolice, in ravno dovolj temen, da je bilo čisto vseeno, če je imela oči odprte ali pa je mižala. ob vsem skupaj se je pravzaprav precej zabaval. bilo je osvežujoče, ko je takole iskal vse stvari in pripravljal to presenečenje zanjo. posadil jo je v svoj avto, ji obljubil, da je ne bo ugrabil ter prižgal radio. vozila se nista tako dolgo in aaron je ves čas na obrazu ohranil tisti polovičen nasmešek. rad je počel takšne stvari zanjo, čeprav so njegova presenečenja običajno vključevala nepričakovane šopke rož ali večerje v restavracijah. tokratno presenečenje je bilo veliko večje in komaj je čakal, da bi videl njen odziv – čeprav se ga je po eni strani bal.
izstopil je, zakorakal do njene strani in ji pomagal iz avta, ki ga je nato zaklenil in ključ potisnil v žep svojih kavbojk. prijel jo je pod roko in zakorakal proti njunemu cilju. »zdaj vsekakor nisva več daleč,« je prepričano zatrdil, jo usmeril naprej in s pogledom preveril okolico in pokimal svetlolaski, ki jo je zagledal nedaleč stran. to je bila njegova sodelavka, ki jo je po dolgem premišljevanju prosil za pomoč, ko je ugotovil, da celotne zadeve ne bo mogel izpeljati sam. ideja se ji je zdela nadvse očarljiva in nemudoma je privolila, zdaj pa je odkorakala s širokim nasmeškom na obrazu in kenzi ne bo nikoli vedela, da je bila tam in pripravila vse točno tako, kot ji je naročil. na tleh je bila velika odeja za piknik, na kateri so bili lično pripravljeni krožniki s hrano. ni hotel pretiravati z vsemi piknik zadevami in se je omejil na veliko torto in steklenico šampanjca. bilo je videti dokaj popolno, zato je stopil kenzi za hrbet, odvezal prevezo in položil svoje dlani čez njene oči ter jo čisto počasi obrnil ter razkril prizor. »presenečenje,« je naznanil in se naslonil na njeno ramo, medtem ko jo je objel od zadaj ter stisnil njeno telo k svojemu. še zdaj ni mogel povsem verjeti, da je bila ta čudovita ženska dejansko njegova. bila je neke vrste obletnica od dne, ko sta se prvič videla, zato je vse skupaj pripravil. tako kot se je spodobilo, na mestu, kjer jo je prvič ogovoril. ko je prišel sem, je hotel samo v miru prebrati knjigo, dokler ni njegov pogled obstal na temnolaski in potem so stvari pač ubrale svojo pot. zakorakal je okrog nje in pogled uprl v njene oči, medtem ko je z dlanmi zaobjel njen obraz. »ljubim te, kenzi,« je zamrmral, njene ustnice zapletel v poljub in se čez nekaj dolgih trenutkov umaknil. še vedno je užival v njenih poljubih in vedel je, da ne bo nikoli nehal. bila je nekaj posebnega. bila je neverjetna, osupljiva in noro privlačna. kaj več bi si še lahko želel? »pridi,« jo je s širokim nasmeškom na obrazu potegnil na odejo ter se zazrl vanjo. »torej, kaj meniš?« se je pozanimal in pogled uprl v njene oči.

tagged: his love, kenzi.

Naslov sporočila: Re: lake Pet Apr 26, 2013 11:35 am

AARON & KENZI

"saj ne morem, če ne že zdavnaj bi," je glavo obrnila k njemu in mu prav otroško pokazala jezik ob njegovih številnih opozorilih, prenehala je šteti kateri po vrsti je bil zadnji. že zdavnaj se je sprijaznila, da preko široke in goste tkanine ne bo videla drugega kot gosto črno temo, naj oči še toliko napenja in napenja. trak bi si v skrajni sili brez težave lahko potegnila iz glave, samo ni imela želje po uničenju njegovega pripravljenega presenečenja, ko je enkrat pristala vanj in ji je okoli glave zavezal trak. od pričakovanja ji je srce ves čas močno utripalo, da je lahko čutila zamolkle udarce v prsih. niti približno se ji ni sanjalo, kaj natančno ji pripravlja. na nek način se je že navadila na njegova drobna presenečenja, katera so ji vsakokrat znova polepšala težak vsakdanjik in še malo bolj se zaljubila vanj, če je kakopak to sploh bilo še možno. slehernega dne, življenja si brez njegove prisotnosti v njem predstavljati ni znala si več zamišljati. že sama misel je boleča in jo prav hitro z metlo v roki spodila nekam daleč proč. "si prepričan, da me nisi ugrabil? saj ne da bi imela kaj proti," je s šaljivim prizvokom izrekla, ko vožnje kar ni hotelo biti konec. le kam presneto jo je peljal in kaj ji je pripravljal? od neučakanosti jo je že pošteno razganjalo in spet je nestrpno zamencala na svojem sedežu, zato je skoraj olajšano zavzdihnila ob koncu neskončno dolge vožnje, ki se ja takšna verjetno zdela samo njej. "upam, če ne me bo od razburjenja vsak čas konec," se je tiho zasmejala in previdno stopala ob njemu, oklepajoča se njegove roke. ne, da mu ne bi brezpogojno zaupala, da jo bo varno pripeljal kamor jo je že imel namen. preprosto rada se je stiskala k njegovemu telesu, se ga oklepala, da ga ji nemara kdo ne bi hotel vzeti. "heej!" je smeje vzkliknila z namrščenim čelom, ko so temno prevezo zamenjale njegove mehke dlani in skoraj agonijo podaljšale za nekaj trenutkov. "oh, aaron. pripravil si mi pravcati piknik," je dahnila ganjeno skoraj s solzami v očeh, ko so njegove dlani naposled se umaknile z njega obraza in se je pred njemi očmi razprostrl čudovit razgled. zunaj je bil topel poletni dan sredi avgusta in modro jasno nebo je bilo brez oblačka. čebele so brenčale okoli rož in ptiči prepevali svojo pesem na drevesih. poleg se je v sončni svetlobi lesketala gladina jezera - in sredi vsega tega, je bila na tleh razprostrta piknik odeja, s šampanjcem v posodi iz jekla, majcenimi krožnički. stopila je nazaj, globlje v njegov objem in z dlanmi pokrila njegove prek njenega trupa. iz sebe ni mogla spraviti niti najmanjše besede in vase le vpijala prizor pred seboj. vsakič znova mu je uspelo osupniti jo in srce ji je v prsih veselo zapelo. le s čim si je zaslužila tega popolnega moškega? "in jaz ljubim tebe," ji je uspelo šepniti, ne da bi se hkrati skoraj zadavila z besedami in preden so njegove ustnice pokrile njene.ob poljubu je zajela sapo, očarana nad mehkobo njegovih ustnic, toplim vonjem njegove kože in sledovi okusa po njem. s prsti je zagrabila njegovo majico, se oklenila njegove moči in se počutila, kot bi jo poljubil prvič. brez posebne težave bi lahko stala tu, sredi te slikovite narave, v njegovem objemu, z njegovimi ustnicami na svojih, vse tja do sodnega dne. želela ga je povsem zase, biti njegova, za vse večne čase. omamljeno od poljuba se je spustila k njemu na odejo in se našla, kako že išče telesni stik med njima, kako ga po le nekaj sekundah že močno pogreša. brezupno je bila zaljubljena v temnolasca poleg sebe. "am, ostala sem brez besed," se je v majhni zadregi drobno zahihitala in mu namenila navihan pogled."prečudovito je. božansko presenečenje je in res ne vem s čim sem si te zaslužila," je skoraj nejeverno zmajala z glavo, medtem ko je nežen pogled upirala v oči, ki jih je globoko ljubila. "preveč me razvajaš, se bom še navadila in ne bom zadovoljna z ničemer manj," se je namuznila, na usta pa mu pritisnila kratek, sladek poljubček. "proslavljava, kajne? spomnil si se," ji je nežen nasmešek ukrivil ustnice ob spominu na tisti dan, ko ga je prvič uzrla z debelo knjigo v dlaneh in kot bi jima bilo usojeno, so se jima oči stkale v dolg pogled. niti v sanjah ne bi pričakovala takšnega razpleta dogodkov po tistem prvem srečanju. sanje včasih človeka pretentajo tako, da se zdijo resnične. včasih pa čisto na lepem življenje postane tako neresnično, da se človek ne vpraša, ali morda vseeno ne sanja. in ob njem se ji je včasih zdelo, da sanja najlepše možne sanje - kot sedaj in kot vsakič, ko sta bila skupaj. "si kot sen iz katerega se nočem nikoli več zbuditi," je svoje misli z rahlo zadrego izrazila na glas.

Naslov sporočila: Re: lake Ned Apr 28, 2013 3:25 pm

bil je povsem in v celoti srečen, ker mu je dejansko uspelo presenetiti čudovito temnolasko pred sabo. še po vsem tem času z njo se je zalotil, da je njegov pogled včasih obstal na njej in je vanjo strmel nekaj dolgih sekund, med katerimi je skušal ugotoviti, kako za vraga je lahko bila njegova. po vseh kriterijih je bila predobra zanj in čeprav je vedel, da je živela v prepričanju, da je bila popolnoma običajna in da je bila grozna oseba, je vsak dan posebej delal na tem, da bi jo od teh misli odvrnil. ni imela prav. bila je osupljiva, enkratna in popolnoma dih jemajoča oseba. in imel jo je tako zelo rad, da tega sploh ni znal opisati. bilo je približno tako, kot da bi bila zdaj kenzi del njega – del, ki ga ni mogel izgubiti in ki ga je pogrešal vsak trenutek, ko je ni bilo v njegovi bližini. njeni poljubi so mu vsakič znova zmešali glavo in v njeni družbi je užival. bila je nekdo, ki ga je koval v zvezde in nekdo, s katerim bi z veseljem preživel svoje življenje. morda se je zato tako dolgo boril sam s seboj – ker bi jo najraje zaščitil, ampak še predobro se je zavedal, da so si bile njegove želje v močnem in popolnem nasprotju. ni je mogel zaščititi, če jo je želel imeti zase. on je bil nevarnost – tega se je zavedal, že enkrat se je opekel na ta način, a po dolgih urah premišljevanja in po tistih trapastih noči, ko ni mogel spati zaradi skrbi, se je odločil. in zdaj sta bila tukaj.
»ne razvajam te dovolj,« je počasi stresel z glavo ob njenih besedah, čeprav si ni mogel pomagati, da se ne bi namuznil, preden je odločno prikimal. »kako bi lahko pozabil?« je dejal, čeprav je bilo to povsem in v celoti retorično vprašanje. bila je čudovita, že od nekdaj. to je bilo dejstvo, ki ga nič na svetu ni moglo spremeniti in dejstvo, zaradi katerega je sploh organiziral ta mali piknik presenečenja, ki sta ga zdaj imela. ko je spregovorila, ga je uspešno predramila iz misli in počasi, nežno se je nasmehnil. to je bilo tisto, kar ga je dokončno prepričalo. to je bilo tisto, zaradi česar je vedel, da je imel prav in da je bil čas pravi. rahlo se je premaknil in z roko segel v svoj žep, ovil prste okrog predmeta v njem in za trenutek zaprl oči, skoraj kot da bi si zaželel srečo, dokler se ni nenadoma premaknil. vse skupaj je načrtoval tako dolgo in s takšno skrbnostjo, da bi težko kaj šlo narobe, čeprav je bil dovolj živčen ob misli na to, kaj je počel, da bi to bilo možno. ampak trenutek je bil praktično popoln in on je moral samo storiti tisto, zaradi česar sta bila tukaj. in seveda, upati na najboljše, ampak to ni bilo poglavitnega namena. odločitev je bila v celoti njena in ko je pogled uprl v njene oči, je bilo tam nekaj drugačnega.
nenadoma je bil na enem kolenu, medtem ko se je uprl na drugo in iz žepa povlekel preprosto, temno škatlico iz žameta. dovolj dolgo je vadil, da je v prvem poskusu škatlico odprl in kenzi razkril pogled na predmet, ki ga je skrivala. prstan se mu je zdel kot nalašč zanjo. narejen je bil iz belega zlata, ne preveč zapleten in izstopajoč. takšen, kot je upal, da bi ji bil všeč. na njem je bilo tudi nekaj diamantov, ki so bili posejani po temnejši črti po sredi prstana, ki je bila oblikovana v vijugo. in potem se je končno pripravil do tega, da je izrekel ključno vprašanje, ki je bilo usodno. »kenzi crossfire, mi boš dovolila to čast in postala moja žena?«

tagged: his love, kenzi.

Naslov sporočila: Re: lake Pon Apr 29, 2013 4:50 pm

AARON & KENZI

naravnost srečna je bila, da je z njim in to kjerkoli, namesto še s kakšno zgubo, s katerimi je navadno spala in jih je privlekla v svojo posteljo. zvestobe mu res nikoli ni obljubila, se je pa sedaj vseeno našla, da bi težko prenesla dotik drugega moškega na svojem telesu. nekoga, ki ne bi bil njen dragi temnolasec. potrebovala in še manj želela ni nikogar drugega kot le njega. on je poosebljal vsa njena hotenja, potrebe in najpomembnejše, videti je bilo, da jo ljubi kljub vsem njenim številnim napakam. dnevno se jih je trudila odpravljati in postati boljša oseba - takšna, ki so jo on zasluži. o sebi z razlogom ni imela najboljšega mnenja in veliko vode bo preteklo, preden ga bo zasukala za 180 stopinj. svoje navade in mišljenje spremeniti v tem kratkem času mogoče povsem ni bilo, predolgo je že trajalo. je pa njemu presneto dobro uspevalo, da je nase iz dneva v dan začela gledati drugače, z rožnatimi očali na očeh. kako dobra je pravzaprav nova miselnost, se še ni odločila ali si prišla na jasno. zaenkrat je lahko zgolj upala, da je ne bo z macolo udarilo po prstih. ne bo samo ob neuporabne prste, temveč tudi ob srce. zadnje jo je še posebno skrbelo, zadnja leta ga je le skrivala za debelimi zidovi v strahu ponovitve zgodbe z neuspelo poroko. včasih, ko ponoči ni mogla spati, so jo obhajale skrbi in mračne misli. v temi je strmela v njegov speči obraz in tudi pomežikniti si ni upala, da se njegova podoba pred njenimi očmi ne bi razblinila. globoko v njej jo je grabil strah pred jutrišnjim dnem in da bi ga ji ta vzel. preveč ji je pomenil, preveč ga je ljubila, da bi se sprijaznila z izgubo dragega. bil je edini, ki jo je razumel in jo podpiral. ni je obsojal za dejanja, ampak jih je sprejemal v paketu z njo. bil je moški, ki si ga je ženska lahko samo želela za svojega partnerja.
"seveda me in to občutno preveč," mu je smeje ugovarjala in ga namuznjeno ošinila s pogledom. "vse tiste večerje v restavracijah ali pripravljene v najinih kuhinjah. nepričakovani šopki rož, večeri ob televiziji z jagodami in šampanjcem. da sploh ne omenjam zajtrkov v posteljo," je naštevala na prste roke vsa njegova dejanja, ki so njej pomenila veliko mero razvajanja. pred njim ji nihče ni skuhal obroka že precejšnje število let ali jo zjutraj presenetil s skodelico dišeče kave v posteljo, tudi z zajtrkom. vsak je lahko kupil od branjevke šopek rož, ni pa se vsak spomnil z majhnimi pozornostmi - kot je kava v posteljo, razveseljevati svojega dekleta. da sploh ni omenjala masaže njenih ramen ali podplatov ob večerih, ko sta čepela pred televizijo. ni potrebovala dragih večerij v mondenih restavracijah, srce so ji ogrele malenkosti storjene z ljubeznijo. včasih se ji je zdelo, da mu daje premalo, kajti zaslužil si je več, mnogo mnogo več. "verjetno si najprej mislil, da te je obiskal duh," je z nežnim nasmeškom izrekla in njena dlan je s stiskom pokrila njegovo. njuna skupna zgodba se je res pričela zaradi podobnosti z njegovim umrlim dekletom, toda kasneje mu je pričela verjeti, da z njo ni zaradi grace. nadvse je znal biti prepričljiv, če je hotel biti - in ob slednjem ji je vedno ustnice ukrivil v navihano zamišljen nasmešek, ki je obljubljal večjo zgodbo.
premaknila se je bližje k njemu, s pogledom pa oplazila naravo okoli njiju. nikjer ni bilo žive duše, le nekaj pojočih ptičkov na drevesih. za trenutek je globoko vase zgolj vpijala čudovit prizor in nato trdno stisnila oči, da je ne bi zmotilo kaj drugega in bo brez motenj prizor za vekomaj spravila v kotiček v svojem srcu. bolj zaznala kot dejansko opazila je njegov premik poleg sebe, verjetno se je sklonil po šampanjec. že mu je hotela zastaviti vprašanje, kako mu je vse skupaj uspelo pripraviti, kajti bil je le ves dopoldne z njo. nazaj je razprla oči in odprla usta, ter se zazrla v prizor, ki ga ni pričakovala. osuplo je strmela v njegovo postavo, ko je klečal na enem kolenu in v rokah držal žametno škatlico. zdelo se ji je, da se je čas ustavil, da je vse okoli njiju obmirovali. kakor riba na suhem je odpirala in zapirala usta, strmela v čudovit prstan v škatlici. bil je nekaj kar bi si izbrala sama - nekaj nevpadljivega in brez gromozanske kičaste skale v obliki diamanta na njem. le mali drobni diamanti, v katere se je lovila sončna svetloba, da so se mavrično lesketali. "aaron..." je preveč šokirano, preveč ganjeno komaj iztisnila napol šepeče njegovo ime. in njegovo vprašanje... če jo je po eni strani naravnost plašilo zaradi zadnje zgodbe s poroko, se je po drugi izdela edina prava stvar. življenja brez njega si ni znala več predstavljati, zakaj ne tega okronati s poroko in se za večno obljubiti drug drugemu. varovalni glas zaradi katerega je preživela vsa ta leta, je rekel: čakaj, razmisli. ona pa je zelo težko razmišljala, kadar so bile tiste njegove modre oči uprte vanjo s svojo brezmejno močjo. oči so ji zalile solze sreče in izrekla tisto po čemer je hrepenelo njeno srce, izklopila paniko in mračne misli. "ja, ja. postala bom tvoja žena," se je skozi solze bleščeče nasmehnila. veselja skoraj ni mogla brzdati, njen notranji glas pa je še vedno strmel vanj odprtih ust v obnemeli tišini - ona pa se je režala od ušesa do ušesa, ko je koprneče zrla v njegove lepe oči. "ljubim te. bog, na smrt me je strah, ampak neskončno te ljubim in ničesar si ne bi želela bolj kot postati tvoja žena," si je smehljaje brisala mokra lica od solz in z očmi polne predanosti ter neizmerne ljubezni zrla v njegove.

Naslov sporočila: Re: lake Pet Maj 03, 2013 12:22 pm

trenutek, ko je čakal na njen odgovor, je bil zanj čisto preveč napet. njegovo srce je zdaj, ko je izrekel vprašanje s takšno mirnostjo in prepričanostjo, popolnoma ponorelo in lahko je čutil, kako je razbijalo v njegovem prsnem košu. dejansko ji je ponudil veliko več kot samo prstan in njegov priimek. ponudil ji je sebe v celoti; svoje srce in ji dejansko obljubil, da bi bil z njo pripravljen preživeti preostanek svojega življenja. in preostanek življenja je bilo dolgo obdobje, ampak aaron bi bil počaščen, če bi privolila in to sprejela. dejansko sploh ni vedel, kaj bi storil, če bi rekla ne. ali če bi, recimo, za trenutek oklevala. zdaj, ko je v tišini čakal na njen odziv in na njen odgovor, so ga napadle temne misli, ampak te je nemudoma odpodil. ni si smel privoščiti tega. pogled je upiral v njene oči; povsem vdano in spet se je zavedel, kako zelo veliko mu je dekle pred njim pomenilo. okrog nje se je zdaj vrtel njegov svet. včasih je bil prepričan, da ne bi zdržal dolgo brez pisanja, zdaj pa bi vse zamenjal za to, da bi lahko čas preživljal z njo. pa saj ni bilo pomembno, če bi se pogovarjala, šla na sprehod ali pa če bi jo zgolj opazoval med njenim delom. tudi to mu je bilo všeč; rad je imel način, s katerim se je namrščila, ko je prišla do kakšnega bolj zapletenega vprašanja in ki ga je skušala potem tako skrbno razvozlati, ne da bi se zavedla, da obenem grize svojo ustnico ali pa okrog prsta ovija pramen temnih las. rad jo je imel; skupaj z vsemi stvarmi, ki jih je sama štela kot napake in v katerih je on videl vse kaj drugega kot to. dejansko ni imela napak; ne v njegovih očeh. in zdaj je klečal pred njo ter upal, da bo privolila.
potem pa je rekla da. najprej sploh ni mogel dojeti, da je rekla da, a ko se je zavedel, da je bilo njegovega čakanja konec, je prijel njeno dlan ter nanjo počasi; previdno nataknil prstan. morda je bil aaron živčen, ampak zdaj si je oddahnil in samo njegove roke so lahno trepetale, ko je z dlanjo zaobjel njeno dlan in pritisnil poljub nanjo, preden si je vzel nekaj trenutkov ter občudoval prstan, ki je tako dobro pristajal na njen prstanec. bila sta zaročena. bila sta zaročena in to je bila obljuba, ki ga je v tistem trenutku popolnoma osrečila. »kenzi, skupaj lahko prebrodiva vse,« je mehko zamrmral ko se je vzravnal in odložil zdaj prazno škatlico od prstana na odejo, potem pa jo je potegnil k sebi in se s pogledom izgubil v njenih temnih očeh. »ljubim te,« je dejal, medtem ko jo je potegnil k sebi in jo objel. »ljubim te,« je šepnilo v njeno uho in jo umaknil zgolj toliko, da je spet lahko s pogledom ujel njene oči. »ljubim te,« je še tretjič vztrajno ponovil – morda je bil vraževeren, ampak verjel je, da so bile stvari nekaj posebnega, če si jih ponovil trikrat. poljubil jo je, medtem ko se je zavedel, da je bil to začetek nečesa čisto novega – ampak hkrati nečesa, kar ga je pripravilo do širokega nasmeška sreče.

tagged: his love, kenzi. notes: yay this is so awesome! bi lah to morda že počasi zaključli? morda kar ti? pa greva naprej z dramo? (:

Naslov sporočila: Re: lake Sob Maj 04, 2013 5:12 pm

AARON & KENZI

komaj je lahko sproti dojemala, da je vse kar se pravkar dogaja zares resnično in ni le plod neke njene izkrivljene domišljije, katera se zaradi vseh njenih napak skuša kruto poigrati z njeno glavo, z njenim srcem. vendar ga šokirani mežiki niso odpravili proč in njegova podoba na enem kolenu, z žametno škatlico v dlani, se ni razblinila v zrak. misli je niso prevarale in sanje, ki sploh ni vedela, da jih ima, so z njegovim vprašanjem postale resničnost. seveda, jo je hladna panika grabila za srce in ji mučila misli, njen zadnji zakon se navsezadnje le ni najlepše razšel oziroma sploh ni prišlo do njega. blaku bi se pravzaprav sedaj morala iskreno zahvaliti za njegovo izvlečeno potezo, ne glede na to kako je takrat bolela in jo sesula v male koščke. nikoli ne bi sicer spoznala aarona in se vanj brezupno zaljubila, ko bi bila poročena z drugim temnolascem, nekoč velik del njenega življenja. toda o raznih scenarijih kako bi se njeno življenje razpletlo ob drugačnih odločitvah drugih, ni hotela več razmišljati. vpliva na odločitve drugih ni imela in tudi smiselno ni bilo sploh razmišljati o njih. pred seboj je imela moškega, ki ji je pošteno ukradel srce in ji sedaj na prstanec natikal čudovit zaročni prstan. kako zelo odlično jo je poznal. nasmehnila se je ob poljubu in si z drugo dlanjo obrisala še nekaj solz ter mokra lica. "kako čudovit prstan in zares me poznaš. sama bi izbrala natančno takšnega," je občudovala svojo dlan, ozaljšano s prelepim prstanom in že vedela, kako ga ne bo več snela. pomenilo je preveč, da je bil na njeni roki. dalo neko tiho obljubo, da bo njuna zveza trajala večno. vzponi in padci so bili jasni, toda sedaj jima je ob obeh uspevalo voziti skupaj in verjela je, da bo enako tudi v prihodnje. morala je verjeti v to, sicer ne bo preživela in bo vedno njena glava preveč dvomov. "sedaj sem naposled začela verjeti v to. da sva skupaj nepremagljiva in naju nič ne more spraviti narazen," je tiho izrekla z radostnim nasmeškom na obrazu in oči so se ji ves čas kar smejale in smejale. kot mavrična pahljača se je v njej razgrnila sreča s trenutkom, ko jo je zasnubil v tej romantični idili pri jezeru, kraju njunega prvega snidenja. zagotovo je vmes posredovala usoda in imela svoje dolge prste poleg, ker kako bi se sicer njune oči srečale natanko tu? kako?
naslonila se je nanj in uživala v preprosti sreči, da je njen in ona njegova. "ljubim te. sedaj in vedno," mu je šepnila nazaj in se prepustila dolgemu poljubu, ki so ji vedno jemali sapo in ji jo verjetno vedno tudi bodo. "hmm... sedaj, ko je težji del za teboj, boš končno odprl tale šampanjec. jaz pa nama bom narezala torto," ga je smehljaje podražila in za večji učinek še šaljivo dregnila pod rebra. mu nato postavila tisoč in eno vprašanje, kako mu je vse skupaj uspelo pripraviti s takšno perfekcijo, ko je bil ves čas ob njej. ga ves čas dražila in kasneje navihano s torto namazala po nosu. počutila se je razigrano kot majhen otrok, ko je dobil svojo oboževano igračo iz trgovine, za katero je prosil že mesece. ona ni dobila ljubljene igrače, dobila pa je njega, kar je bilo mnogo, mnogo več.

note: evo THE END smitten3

pm, za nadaljevanje? :33