naj začnem s tem, da moja družina ni takšna, kot si najbrž predstavljate, ker nimam očeta in mame, samo očeta, samo mame, krušnih staršev ali pa preprosto ničesar – imam pa zato dva očeta. zanimivo, kajne? puščam vam svobodo pri vašem odzivu, ker sem vajena vseh vrst zavračanja, žaljenja, nejevere in še marsičesa drugega. sprijaznila sem se s tem, da na žalost pač nimajo vsi sreče odraščati v tako ljubečem okolju kot jaz, torej posledično njihove besede ne pomenijo popolnoma nič. oh seveda, kako je živeti z dvema očetoma? preprosto predstavljajte si, da imate dva precej starejša brata, ki sta odrasla le od zunaj ter in morata hliniti zrelost, kar jima večino časa ne uspeva. do tolikšne mere, da te eden izmed njiju dejansko zbudi v nedeljo ob osmih zjutraj, da mu pomagaš pripraviti potegavščino za drugega. včasih se resnično sprašujem, če ni njunim možganom pri napredovanju do zrelejšega razmišljanja preprosto… spodletelo. *smeh* toda kljub vsemu premoreta skoraj nadzemeljsko količino ljubezni, ki jo delita med nas tri, kar velikokrat ustvari nekoliko sladkobne trenutke, za katere se ti resnično zdi, da so užitni. tako ali tako jima po navadi uspe narediti veliko stvari, khm, užitnih… kakorkoli, od mojega rojstva (mimogrede, moja biološka mati je noelova najstarejša sestra) smo bili vedno no (noel), dan (aidan) in les (jaz), plus naši prijatelji, večinoma moški. z njima sem počela vse, od igranja nogometa do branja grimmovih pravljic, gledanja disnijevih risank in smejanja do solz. naš družinski album je napolnjen s slikami, ki so največkrat zamegljene ali ujemajo neverjetno čudaške izraze na obrazih vključenih. če ga listamo skupaj so boleče trebušne mišice in valjanje po tleh zagotovljene.

najbrž sta prav onadva in njuna nežna medsebojna ljubezen kriva za mojo nekoliko sanjavo in romantično osebnost. dala sta mi upanje in vero, da lahko vsakdo najde svojo sorodno dušo, s katero preživi preostanek življenja – čeprav morda ni to, kar si predstavlja. iz lastnih izkušenj vem, da to ni nemogoče. videti bi ju morali, ko se njuna pogleda stakneta in dobiš občutek, da se vse okoli njiju izbriše, njune rahle podzavestne dotike ki jima še vedno na kožo vidno prikličejo kurjo polt. seveda je k tej trdni povezanosti nedvomno pripomoglo dejstvo, da je imel noel v preteklosti (pred mano) nekaj problemov z ledvicami in ga je aidan videl umreti mislim da štirikrat… pa vendar. še vedno sem prepričana, da ima vsak na svetu nekoga, s katerim bi preživel večnost; problem je v neveri ljudi današnjega časa. morda je to eden od razlogov, zakaj pogosto pišem o takšnih stvareh – da bi jim odprla oči. vem, visoko ciljam in verjetno je to le ena izmed mojih ideologij… toda eden izmed mojih najljubših izrekov je, da upanje umre zadnje. katastrofalno romantična sem, da sploh ne govorimo o mojem luknjastem spominu in zoprni navadi, da lahko vse prelahko z mislimi odtavam nekam daleč stran, v popoln svet, ki žal nikoli ne bo resničen. pa moji sentimentalnosti in nezmožnosti prikrivanja čustev, ne-pragmatičnosti in za odtenek preveliki naivnosti. verjemite, sliši se morda prisrčno toda čez nekaj časa vsem počasi začnem najedati živce. kljub temu, da sem vedno nasmejana in pripravljena, da ti osvetlim še tako temačen dan, tisti tip punce, ki svojemu fantu vsak dan pove, da ga ljubi. s tistim od čustev zadrgnjenim tonom. sicer tega v praksi še nisem izvedla, ker kakopak čakam na tistega pravega. tistega, s katerim se bom poročila in imela štiri otroke (beth, setha, carterja in taylor), hodila na počitnice in preživljala noči. tistega, s katerim se bom srečno postarala in mu bom lahko s solzami v očeh rekla: »če boš ti živel sto let, hočem jaz živeti sto let minus en dan, tako da mi nikoli ne bo treba živeti brez tebe.«