pier

Naslov sporočila: pier Sre Maj 01, 2013 7:39 am

tag; babe, cay.
notes; hihihi, če že kyle ni ravno prijazen do nje, je pa vsaj mark. wiu :3

njegova jutranja rutina je vedno vključevala jutranji tek, če le ni imel zjutraj dela in se mu resnično ni dalo vstajati še pred peto in tekati naokoli po praznem mestu, ki ni bilo varno v nobenem trenutku dneva. misli so takrat bile popolnoma sproščene in krepil je svojo kondicijo, ki je bila za delo policista potrebna, če je hotel nalogo opraviti spodobno. ni ravno hotel izpasti največji bedak, ko bi lovil kriminalca, ter ga komaj lovil ne samo s sapo ampak tudi s hitrostjo. definitivno si česa takega ni smel privoščiti, če ni hotel poslušati jeznega govorjenja petersonove, ki je prevzela vodenje postaje in poskušala svoje delo spodobno opraviti. dvignil se je iz postelje in se preoblekel v dolgi spodnji del trenerke v črni barvi in zgoraj v belo majico kratkih rokavov, ker je bilo to edino čisto kar je še našel. ni bil pa problem v tem, da ne bi imel pojma o pralnem stroju v stanovanju, ampak v času katerega ni imel in je vsak prosti čas izkoristil za počivanje in druge obveznosti, ki so bile enako pomembne. življenje pri stricu ga je naučilo marsikaj, kar mu je sedaj prišlo prav, ter mu je edino za to lahko bil hvaležen. vse ostalo je bila zgolj zamera in globoko sovraštvo, ker je uničil njegovo in sestrino otroštvo, ter ju prav on spremenil v človeka katera sta dandanes. poleg seveda sirotišnice, ki pa je mogoče bila še edina svetla točka, navsezadnje sta se samo podajala med družinama in na koncu vedno vrača znova v isto varno zatočišče. oblečen in pripravljen je izstopil iz stanovanja in se nadihal svežega jutranjega zraka, ter se odločil za tek po obali, za to pa je potreboval vsaj petnajst minutno vožnjo do drugega dela območja amerike. na srečo pa je policijska plača pokrivala vse stroška avtomobila, da sedaj ni bil odvisen od nobenega avtobusa ali drugega prevoznega sredstva.

po nekaj minutni vožnji, se je končno pripeljal do parkirišča malo oddaljenega od peščene plaže, ter avto pustil tam. sam pa se je v svojem tempu odpravil na tek, ki ga je potreboval, ter je samo zaradi njega zjutraj tako zgodaj vstal in sedaj opazoval prijeten sončni vzhod nekje na koncu morja, ki pa je bil samo optičen in ne resničen. pogled je bil čudovit, a ni bil resnično tisto na kar se je sam osredotočal, ko je izvlekel iz žepov predvajalnik in si potisnil slušalke v svoja ušesa, da je dobil dodaten ritem, ki ga je poganjal naprej in najprej vse dokler ni pristal v bližini pomola in opazil, da očitno ni bil edini jutranji človek in je tam sedela drobna postava dolgih las, torej ženska. nekaj trenutkov je še pogled osredotočal na njo, potem pa spreobrnil pogled naprej, a nekaj ga je vleklo k njej in ni vedel točno zakaj, dokler ni obrnila rahlo svoje postave in se mu je pokazal njen profil, cay. ni omahoval, ampak je takoj zavil proti vrhu pomola in svoj tek spremenil v lahkotne korake, ko si je utiral pot do nje. ni bil popolnoma prepričan ali naj bo dejansko vesel, ker se zaradi nesreče ni ničesar spominjala in niti njegovih besed ali naj bo zaskrbljen, ter ne igra še naprej ničvrednega prijaznega bedaka. navsezadnje kaj pa je bilo tako zelo narobe v tem, da je tudi sam pustil preteklost pozabljeno, ter začel nekje na novem z njo. bolje to kot pa da bi ob njunem srečanju tepla po njemu in pljuvala, ker je bil pač moški, ter ji je storil kar ji je storil. bil je beden izgovor, ampak žal ni imel mame, ki bi mu govorila o tem kako mora čuvati žensko srce in očeta, ki mi bo kazal kako se to počne. imel je samo strica, ki je v vsem videl absolutno ničlo, ter se je vsa beda vselila tudi vanj. žal. » motim ? « je rekel v pozdrav in previdno opozoril nase, ko si je počasi umaknil slušalke iz ušesa, ter se prebil dovolj blizu, da je lahko prisedel poleg nje. » kaj pa ti počneš tukaj tako zgodaj ? « je previdno vprašal, kajti nikoli ni bil zares popolnoma prepričan, kdaj se ji bodo misli odprle in se bodo spomini privlekli na površje in se bo spomnila vsega, ter se bo začela kaotična drama v njegovem življenju.

Naslov sporočila: Re: pier Ned Maj 05, 2013 6:12 pm

cay & mark

noč je bila kratka, kot že večina pred to in navsezgodaj zjutraj je zapuščala enega izmed klubov na obali. zaradi nespečnosti se je trudila noči tako izkoristiti kako drugače in spanec pač nadoknaditi kdaj drugič že tako utrujena, da je spala tudi po deset ur skupaj. lahko si je privoščila, ko njeni delovni dnevi niti slučajno niso bili odraz delovnika normalnega meščana z normalno družbo. ni se vsak pustil donosno službo z obljubljeno odlično kariero pri policiji, se začel za nekaj malega vznemirjenja tu in tam prodajati za seks in na sploh prestopiti začrtano mejo med zakonom in kriminalom. pri njej nič ni bilo običajno, še manj pa v okviru pravil. prav vsakega izmed trenutnih njenih 'honoranih' del je opravila to noč. zmenila se je za prevzem pošiljke z drogo naslednjega večera v dokih in se precej bogato prodala mlademu, arabskemu mogotcu. denarja potrebovala ni in tudi dovolj dobro je zgledala, da je lahko bila izbirčna pri izbiri moških za skoke med rjuhe. toda ob tem ji srce ni tako vznemirjeno ropotalo v prsih, ko se je z njim mečkala v avtu ali takrat, ko je mimo zapeljala policijska patrulja. gola in razkrečena čez njegovo temno telo z zadnjico v zraku - uf, pošteno bi jo oglobili. da raje ni omenjala, kako bi se zgodbica nadaljevala, ko bi pri njej našli heroin. vendar se je zaradi vsega tega počutila živo kot še nikoli in ne, da stagnira nekje v vicah, ko ne ve kam in kod. hočeš, nočeš - potrebovala je vse to. sicer bi že zdavnaj obupala in pristala na zaprtem oddelku ali celo sama od sebe naredila krvavi konec vsemu skupaj.

ustnice ji je tako krivil zadovoljen nasmešek, ko je s sandali v rokah stopala bosa po peščeni plaži. sonce niti še ni vzšlo in njo še ni mikalo iti nazaj v svoje razkošno, a prazno stanovanje. raje je svoje utrujene noge prisilila v dolg sprehod vzdolž obala, medtem ko ji je hladno morje zalivalo gležnje. nikjer ni bilo žive duše in družbo ji je delalo le nekaj galebov. samota ji je ugajala in lahko se je spravila sama s sabo vsaj za kakšno uro, preden jo bo spet začelo prevzemati občutek, kako je sama sebi pravzaprav tujec in kako njeno življenje ni njeno življenje. kmalu je dosegla pomol in namesto, da bi ga obšla ali se vrnila nazaj, se je bosonoga napotila na njegov konec ter sedla na rob. odložila je vse svoje stvari poleg sebe z nogami zabingljala visoko nad morsko gladino. zastrmela se je na obzorje, kjer sta se stikala nebo in morje ter se s svojimi barvami skoraj prelivala eden v drugega. čeprav je sicer uživala v trenutni samoti, jo je pogled na veliko ognjeno kroglo, ki se je dvigala izza obzorja samo opominjala na njeno osamljenost. pozabila je že, kako si včasih lahko med sončnimi vzhodi ali ko sonce zvečer pade v morje, neskončno osamljen. šele sedaj, se je spomnila pozabljenih, potlačenih občutij. spomnila se je nešteto trenutkov, ko je kot sedaj sama sedela na plaži, gledala prve bleščeče žarke, ki so dvigali iz srebrnkastega morje, in v sebi čutila prazno bolečino, ker ob sebi ni imela tiste posebne osebe, s katero bi lahko delila te lepe trenutke. spomnila pa se je tudi trenutka, ko sončnega vzhoda ni opazovala sama. sedela je prav na koncu tega pomola in njena dlan se je oklepala dlani temnolasca, medtem ko sta skupaj po prekrokani noči čepela prav na tem mestu. v phillyu je bila na izmenjavi s svojo akademijo in tu je spoznala njega. marka. zadnjič ga je po dolgem času srečala in se seveda spominjala samo časa, ko sta tisti teden preživela skupaj, ko je bila prvič tukaj. spet in spet je morala razlagati o svoji nesreči, izgubi spomina in v njegovih očeh videla, da ji ne verjame. preprosto ni razumela zakaj bi se želela zlagati o nečem takšnem, kaj bi imela od laži? nekega notranjega zadoščenja že ne. slišala je njegov glas v glavi in sprva skoraj mislila, da se je pač le preveč zatopila v misli - glas je deloval še kako resnično. šele, ko je glavo obrnila preko ramena je opazila njegovo postavo za seboj in se z očitnim presenečenjem zastrmela vanj. kako nenavadno. "heej... seveda ne motiš," mu je z majcenim nasmeškom ozdravila in skrbno premaknila svoje stvari na drugo stran, da bi mu dala prostor, če bi seveda želel sesti poleg nje. več kot očitno je skrbel za svojo kondicijsko pripravljenost in ni cele noči preživljal po klubih, prodajal svoje telo in droge. "opazujem sončni vzhod. in ravnokar zaključila s ponočevanjem," je priznala in skomignila z rameni. le malo bolje bi jo moral pogledati in opazil bi njeno razmršeno pojavo, tesno oblačilce, ki se je njenega telesa ovijala kot druga koža. tudi zdrsnila ji je oblekica visoko nad kolena, da je brezsramno razkazovala svoja zagorela gola stegna in vitke noge. "prav presenečena sem, da si tudi ti tukaj ravno zdaj. sem pravkar razmišljala o tebi in kako sva takrat opazovala sončni vzhod natanko tu," je namuznjeno dodala in glavo obrnila nazaj na obzorje. zakaj bi skrivala te svoje misli? "in sem najprej mislila, da sanjam, ko si se oglasil za mano," je pridala z zamišljenim nasmeškom in se tesneje oprijela roba pomola. "to je zadnji spomin, ki mi je ostal nate," je mrmraje izdavila iz sebe in glavo zasukala k njegovi visoki postavi. "si me torej preveril? in ugotovil, da nazadnje nisem lagala ali ti skušala prodati neke bedne zgodbice?" je vprašala brez humorja v glasu in njene oči so se z neko nedoločljivo otožnostjo zazrle v njegove. njej se je zdelo kot včeraj, ko je z njim posedala tukaj in se do onemoglosti družila z njim ter njegovo družbo. bila sta mlada in pred nogami jima je ležal cel svet. "se mi pridružiš ali greš naprej skrbeti za kondicijo?"

note: sorry ker sem malo pozna xD heh vsaj eden, ko kyle je res ne mara^^ :33

Naslov sporočila: Re: pier Ned Maj 12, 2013 9:08 am

tag; babe, cay.
notes; sorry for late :3

počutil se je precej čudno, ko je stal pred njo, oziroma sedaj sedel poleg nje, ko je naredila prostor in odmaknila svoje stvar, saj je pred časom bil kreten od nje tako kot do mnogih, le da so se one za razliko od nje tega spominjale in on ji niti izgube spomina ni bil zmožen verjeti. ni vedel ali ga razjeda krivda ali je bolje samo oditi naprej in pustiti stvari v preteklosti tako kot bi morale tam ostati. nikoli ji nima bilo usojeno, je bilo pa prijetno obdobje, dokler ni on vsega uničil kot vedno, ter je bilo tako bolje da je v spominu ostalo le njemu. ona je lahko vsaj mirno nadaljevala svoje življenje in iskala lasten smisel v ogromnem svetu, navsezadnje ni bila edina, ter je na podobni poti bil tudi sam. » to, torej razloži oprijeto obleko in deloma razmazana ličila na obrazu, « je brezsmiselno zamrmral proti njeni podobi in namignil proti obleki, ki se je nahajala na njenem telesu in je pogled segel proti njenem obrazu, kjer se je nahajala močna obroba njenih oči, ki se je v tem času uspela razmazati in je s konico prsta segel proti ljubkemu obrazu in ji del senčila poskušal, brez uspeha, odstraniti. dotik njene kože pa je bil kakor pekoč in je prste raje vrnil nazaj k sebi in dlan stisnil v pest, namesto da se je stegoval po njej, ko je vedel da je bolje tako kot je, ter ne počne nespametnih gibov in se z njo vrne na staro pot. enkrat sta bila že tam, toda izguba spomina še ni pomenila, da se ne bi situacija lahko kaj kmalu ponovila. sam ji pa ni mogel obljubiti, da je bil kaj boljši človek, ter ga je ona sama sedaj videla tako kot ga je tudi na začetku, zato je bilo pametno to obdržati v vedi.
na njene naslednje besede pa je samo sklonil pogled proti morju pred njima in pogoltnil slino, ko ni vedel niti kaj naj reče, saj je sam vedel preveč in ona se je spominjala premalo. za njo je bil še vedno tisti,ki je po noči sedel tukaj z njo in držal njeno dlan v svoji, ko je bila še na izmenjavi pri njih. in vsaka naslednja beseda, ki jo je izrekla, je samo podaljševala njegov pogled namenjen mirnemu valovanju morja pred njima. drugega tako ali tako ni bil zmožen, čeprav je moral pljuča napolniti z zrakom in nekaj reči, vsaj toliko je bil dolžan njej. » cay – « je zamrmral in s težavo dvignil svoj težak pogled in ga uspešno usmeril proti njej, ko je vedel da bo moral razlagati svojo neprepričanost, ter se nekako odzvati tudi na njene spomine. » žal mi je, « je izjavil, četudi to ni bilo tisto, kar je svetlolaska zares hotela slišati in je zmogel le potezo, ko si je šel z rokami čez lase in mlel v sebi tisoč stavkov. » bilo je samo neverjetno za verjeti, da si se prikazala v moje življenje, ter je edina stvar, ki se jo dejansko spominjaš izmenjava in najino posedanje na pomolu. « nikoli poprej se ni moral ubadati z osebo, ki je izgubila spomin in je bil njej primer bolj kot ne vzet iz kakšne dokumentarne oddaje na discovery programu, ne pa del nekega resničnega življenja v katerega je bil potegnjen tudi on. » žal…žal mi je tudi za tvoje starše, « mu je uspelo še nekje izreči in pogled spet umakniti proti morju. bilo je preveč informacij naenkrat in nenadoma ona tu poleg njega, brez spomina na grozne besede med njima, brez spomina na prevaro, na njegovo sebičnost in njegovo brezsrčnost. » ostal bom. « misli so mi kar kričale, da to ni bila pametna ideja, ter bi se moral oddaljiti od nje, a to je bilo resnično zadnjič, zadnjič, zadnjič, pravi zadnjič. » pod pogojem, da sprejmeš moj prevoz do doma, kajti take te nimam namena spuščati na avtobus, ki bi te odpeljal do mesta, « je še zamrmral in spet nakazal proti njeni nočni opravi na telesu.

Naslov sporočila: Re: pier Čet Maj 23, 2013 10:30 am

cay & mark

nasmehnila se mu je od strani, nato pa se ponovno zazrla na obzorje. dlan s katero se je oprijemala robu pomola, je nagonsko premaknila bližje k njegovi in če bi jo premaknila še za ped, bi se njuni prsti dotaknili. sama je med njima še čutila tisto naelektrenost izpred petih let. na moč težko se je bilo sprijazniti s spremembo v njunem odnosu. nemara se ni spominjala, toda ni bilo potrebno biti posebno pameten, da si seštel ena in ena, ko bi bilo tudi slepcu očitno, da sta tudi v vmesnem času nekaj imela in da se tisto nekaj sodeč po njegovem sedanjem ravnanju z njo ni moglo najlepše odviti - ali celo končati. žalostilo jo je, če sta v preteklosti dejansko naletela na konflikt in je ona sama dala razlog zanj. bog, kakšna zmešnjava zaradi izgube nekaj let spomina.
"res je. verjetno sem videti kakor panda," se je namuznila, o razmazanih ličilih je lahko le ugibala, lično ogledalce je tekom večera nekje izgubila. njegov dotik je bil komaj zaznaven, njegova dlan se je dotikala njenega lica, toda bilo je dovolj, da jo je potolažilo. potolažilo zaradi izgube let, ki jih morda nikoli več ne bo dobila nazaj. in tudi ni se motila, med njima je bila še otipljiva naelektrenost, ki je stekla ob dotiku. zdelo se ji je kakor da bi zaprasketalo in je med njeno ter njegovo kožo preskočila zlata iskra. ustnice so se ji osušile in s težavo navzdol pogoltnila cmok nabran v njenem grlu. bog, kako zelo si je želela spomniti ali se vrniti nazaj v čas, ko sta bila še oba mulca in lahkomiselno razmišljala o brezskrbni prihodnosti. ona se tisto jutro med posedanjem na pomolu in kradenju poljubov ni videla v sedanji vlogi. zagotovo pa ne točno na tem pomolu in s težkimi travmami za sabo, o katerih reseda na srečo ali ne, ni vedela ničesar. kako prekleto se je usoda ali zgolj samo življenje znalo poigrati s tabo, te narediti sužnja samemu sebi. ujetnika z okovi na nogah in rokah, da drugega kot stagnacija na enem in istem mestu ni obstajalo. za hip je trdno stisnila veke skupaj, se poskusila zbrati in odmisliti moreče misli. za grenkobo bo imela kasneje obilico časa še. "ne sekiraj se. ni si ne prvi in prepričana sem, da tudi ne zadnji, ki mi ni verjel," je zmajala z glavo in preden bi se zadržala in stisnila ustnice, ji je ušlo zagrenjeno: "sem bila tako zelo slaba oseba v preteklosti, da bi skupaj napletla nekaj takšnega, le da bi se... kaj - norčevala?" se je živčno ugriznila v spodnjo ustnico in nemiren pogled vrgla proti njemu. upala je na njegovo iskrenost, bolje kot da se še naprej slepi kako čudovita oseba je bila teh nekaj let, ki so se izbrisali iz njene glave. morda je bil njihov izbris nekaj najboljšega kar se ji je zgodilo, naj se je slišalo še tako sebično. "hm, hvala," je zamrmrala z neko zadrego, nikoli ni vedela kako ravnati s prejetimi sožalji. vse skupaj je bila prekleta zmešnjava. pokimala je, ko se je odločil ostati in pogled usmerila navzdol v morje in valove. strmela v morsko peno, ustvarjajoča se ob butanju morja v debele lesene kole, ki so podpirali dolg pomol. hkrati je bila vesela, da se ni odločil takoj nadaljevati svojo pot, zanj je imela toliko vprašanj, da sploh ni vedela kako in kje naj začne. "oh, s tem se ti res ni potrebno ubadati. tudi taksi lahko vzamem, saj veš sedaj sem premožna," se je kislo zasmejala s smehom, ki je tuje zvenel celo njej. na kratko je stresla z glavo, da bi se sestavila skupaj. zrla v dvigajočo se ognjeno kroglo in iz nje poskušala črpati moč. "povej mi... kaj vse sem zamudila? kaj vse je zgodilo med nama po tistem posedanju na tem istem pomolu?" je pogledala k njemu in opazovala njegov izklesan profil. še vedno je bil več kot samo privlačen. "nekako imam občutek, da takrat tukaj ni bilo nazadnje, ko sva se videla. ali se motim?" radovednega pogleda ni odmaknila, je pa ustnice zavihala v nasmešek. "razsvetli me, mark."

Naslov sporočila: Re: pier Sob Maj 25, 2013 7:49 am

tag; babe, cay.
notes; they are so sweet :3

blago se je nasmehnil njeni pripombi in v prikimavanju glave dejal : » ampak prikupna panda, « da se je njegov sprva blag nasmešek vseeno razlegel v dostojnega namenjenega v njeno smer. dotik njene kože je bil prijeten, a hkrati napačen in vedel je da ju mora držati na distanci v njuno dobro, predvsem njeno. spominjala se je tistih lepih časov med njima, ter zagotovo nekje bila prepričana da bi lahko bilo spet tako med njima, čeprav je minilo nekaj let vmes, ki jih je ona izgubila. a prav ta leta so ju uničila, uničila njiju, predvsem pa njo in bolje je bilo narediti nek prepad med njima in jo pustiti z lepimi spomini nanj in na njuno zvezo. takrat je bila še kaj vredna. potem pa se je zgodil on in vse skupaj uničil, ter sedaj je veliko raje videl, da ga ima v nekem lepem spominu in ga ne sovraži iz dna srca in samo sebe uničuje z vnovično bolečino. navsezadnje ni razjedala njega v tolikšni meri v kakršni bi njo in jo je nekje v preteklosti tudi že. pogleda še enkrat na njeno zlomljeno postavo ne bi prenesel in mogoče je deloval sebično,a deloval je sebično v njeno dobro in če je bil zaradi tega še večji kreten, potem je to sprejel brez vprašanja sekunde. bil je pripravljen na obtožbe drugih, a ne na njene. njene so imele še kaj vrednosti pri njemu. mogoče si tega sedaj mark ni bil pripravljen zares priznati,a cay je imela nek učinek nanj, da je delovala kakor droga- njena koža je bila mamljive, njene ustnice vredne poljubov sveta in njene oči so te hipnotizirale, ter je prav zaradi tega moral bežati stran od nje in se je izogibati, kakor so starši otroke vedno učili, naj se drogam ne približujejo.
ni ji verjel, na koncu ugotovil da je govorila resnico, ter sedaj se je počutil kot največji bedak na celotnem svetu, seveda se je moral vsaj malo sekirati, ko jo je poznal in je vedel da česa takega ne bi bila sposobna, a v svojem življenju je naletel na preveč jeznih žensk, ki bi naredile vse da bi mu vrnile milo za drago, ter nato spet pristale v njegovi postelji. in enako je misli tudi za njo na začetku, saj je bila njena zgodba celo ena boljših,a je bila žal za razliko od drugih resnična. » bog, cay, ne, « je zavrnil njene besede in stresel z glavo ob namrščenem čelu. » bila si in zagotovo si še vedno ena boljših oseb. samo ostali okoli tebe smo navadni bedaki, ki ti nismo bili sposobni verjeti, « ji je iskreno zatrdil in tudi sam stisnil ustnice, ko bedak zanj niti ni bila najboljša beseda, saj je povedala premalo in si je sam zaslužil veliko več. » oprosti, ker nisem verjel, « se je še izvilo iz njega, ko je imel pogled uprt v njo in ga je nato umaknil proti morju pred njima, ki je zagotovo bilo bolj mirno kot čustva v njima. on se je spopadal s krivdo, željo po njej, razmišljanjem kaj naj sploh naredi in ona…sama je vedela najbolje, a bil je prepričan da je bila ujeta v čustvih dekleta, ki je bilo še srečno ob njemu in ne zlomljeno na koščke. njegov izrek sožalja je bil tako neprimeren za slišati, a sama je odreagirala v kontroli, očitno navajena na to da se je zahvaljevala ljudem ob nečem takem. » vztrajam pri svojem. jaz te bom odpeljal domov, ne glede na premoženje ali tvoje želje, « je dejal z nekim nasmeškom na obrazu, ki mu je bil zopet tako tuj v celotni situaciji,a če se je ona smehljala in bila sproščena, potem je tudi on moral slediti temu in ne vztrajati napete situacije. ob njenem naslednjem vprašanju pa se je mark prvič pokesal, da je sedel poleg nje in ni že takoj samo pozdravil in se obrnil. kako naj se ji zlaže ? resnice ni bilo pametno povedati, če jo je hotel obvarovati pred njo iz vseh sebičnih razlogov. stisnil je ustnice skupaj in se od sekunde do sekunde poskušal še nasmehniti, a zares ni vedel kaj naj sprav iz sebe, navsezadnje je on potreboval razsvetlitev in ne ona. » življenje se je nama zgodilo, « je zamrmral in pogled umaknil stran od nje, ko je tako sovražil lagati nekomu, ki ni mogel vedeti ali govori resnico ali ne, saj s eni spominjala nekaj let svojega življenja, on pa je to izrabljal. bil je dno od človeka. » po tistem tu, sem se znašel tudi sam v new yorku, iskrice so se vrnile, a nikoli nama ni bilo zares usojeno. spoznal sem tvoje starše, nekaj časa sva bila skupaj in potem sva oba imela neke svoje cilje in poti v življenju, ter mene je čakala sestra doma, ki sama ne bi stopala po pravi poti in moral sem poskrbeti za njo, « se je znašel pri neki pol resnici, ter spustil tisti nesramni del o njegovi prevari, njun prepir in kako sta si zmetala marsikaj v obraz, predvsem on.