jogging path

Naslov sporočila: jogging path Sob Apr 27, 2013 12:33 pm

tag; yup. marco. :3

s slušalkami v ušesih je znala popolnoma odmisliti celotno okolico in se le predati ritmu in biti ujeta v njemu. nikoli poprej ni tekla, dokler ni prišla v filadelfijo in od samega dolgčasa ob prostih dneh ni vedela kam naj sama s seboj, pa se je vse skupaj začelo, sprva kot čisto navadna hitra hoja, potem pa se je sprevrglo v tek in sedaj ji je to prišlo v kri. mogoče je bila videti smešno in je po nekaj metrih komaj lovila sapo, a misel da dela nekaj dobrega zase, ter ji bo telo hvaležno, jo je pomirjala. navsezadnje je morala delovati po svoji etiki in če je znala svojim pacientom govoriti kako je zdravo življenje pomembno, se ni mogla ravno ustaviti v restavracije hitre hrane še isti dan in snesti tri hamburgerje, ampak je bilo lepše vedeti, da je sledila izrečenemu. sončnemu dnevu v filadelfiji pa tudi nisi mogel reči ne in se zatopiti med odeje na postelji, ter dan preživeti med štirimi stenami, ampak te je sonce mamljivo vabilo ven, v svet, na prosto. vabilo pa te je predvsem stran od mestnega vrveža in zatohlega zraka polnega izpušnih plinov in ostalih svinjarij, ki bi se morda nahajali v našem ozračju. gozdna okolica pa je bila nalašč za kratke sprehode, kampiranja ob reki, ribolov ali tek po tekaški progi, kjer se je sedaj nahajala tudi carrie in v ritmu naslednje energične pesmi poplesavala s svojimi nogami v tempu zmernega teka, ter se prebijala do svojega cilja, ki se je nahajal na obrobju ob reki in je tam vedno naredila krajši postanek, ravno toliko da se je spočila in umirila svoje dihanje, ter je lahko v hoji nadaljevala pot nazaj.

presenetilo pa jo je, da danes niti ni bila tako zelo osamljena na urejeni potki, ter je med tekom srečevala kar nekaj njej podobnih, ki so v amaterskih oblačilih tekali naokoli in lovili zadnje sape, ter na vsake toliko časa se ustavili, da bi lahko dodobra zadihali, ter nikoli niso mogli pridobiti konkretne kondicije. po navadi je bila bolj kot ne samo ona in kakšni mimoidoči, ki pa je bolj lovil svojega psa kot pa se ukvarjal z resnim tekom in spravljanja telesa v popolno obliko. po nekaj metrih je tako tudi sama končno naredila postanek, ter se oprla na svoja kolena, da je lahko zajela zrak. nekaj tekačev je steklo mimo nje in potem je spet ostala samo ona v tišini, ki ji je tu pa tam prekinilo ptičje žvrgolenje, ko pa je dvignila svoj pogled in bila pripravljena steči naprej, pa je mimo nje stekla znana postava. obraz je dodobra ujela, a se oseba ni ustavila, ker očitno ni obračala pozornosti proti njej in je tako samo obstala na svojem mestu in gledala nazaj, ter se poskušala spomniti. čez dobro sekundo ali dve pa se ji je posvetilo, da je mimo nje stekel marco in nenadoma je spremenila svojo smer tekanja, ter se obrnila na petah in v hitrejšem ritmu stekla nazaj za njim. v mestu ga je že videla, ampak nekako nikoli ni dobila priložnosti, da bi sploh stopila do njega in spregovorila besedo ali dve. nazadnje, ko sta bila še v afganistanu, sta reševala življenje sredi nemogoče situacije in naslednji dan ga več ni bilo, čeprav je končno dobila nek konkreten trenutek z njim in mu dokazala, da ni ravno neka največja tečnoba na mestu in da ji lahko zaupa, ter prijateljujeta. » marco ! « je zaklicala za njim, ko je ujela njegovo postavo pred seboj, ki je tekla v svojem tempu in se je njeno hlastanje toliko povečalo. očitno pa je bilo, da je ni slišal ali pa je ni hotel slišati, zato je morala zbrati zadnjo moč in pospešiti tempo toliko, da ga je prehitela in mu stopila na pot, s tem pa ga končno ustavila. » minutko, « je dejala in postavila kazalec pred nos, da se je lahko izdihala in zadihala, šele na to pa je bila v stanju za nadaljevanje. » najbrž se čudiš, zakaj neka zmešana blondinka teče za teboj in te lovi po celotnem gozdu, ampak midva se poznava, « je začela in ob besedi midva pokazala nase in nato na njega, ter se nerodno nasmehnila, ker ni vedela točno kam z vsem tem cilja, ampak sam si je kriv. odšel je brez pozdrava, ko bi ga lahko izrekel. » carrie sem. tista, ki je našla tisto pismo, ko sva bila v afganistanu, ter si potem popolnoma ponorel ? « prepričana je bila, da je sedaj povedala dovolj, da ni bila samo zmešana tekaška svetlolaska.

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Apr 28, 2013 7:28 pm

tag; carrie (:

jutro je bilo takšno kakor vsako drugo. zbudil se je zgodaj in se preoblekel v tekaško opravo ter se takoj odpeljal do bližnjega gozda, kjer se je nahajala privlačna tekaška trasa, koder je ponavadi tekel. vedno je izbral tako uro, da je imel relativen mir. kot vedno je tudi tokrat tekel brez kakšnih slušalk, ki bi mu v ušesa nabijale glasno glasbo. ne, raje se je osredotočil na žlobudranje gozda okrog njega in na čudovito praznino, ki je zavzemala njegove misli. zadnje dni je vedno bolj pritiskal nase. ni bilo več dovolj, da je tekel po običajni progi s primernim tempom. ne, stalno je menjal hitrost, večkrat pritisnil na vsako mišico, da je od sebe dala zadnje vlakno in je trpela pod močnim pritiskom. enostavno je moral ves čas preverjati svoje meje, se prepričevati, da zaradi vrnitve v domače mesto ni nič šibkejši. da je še vedno isti, dovolj močan, dovolj sposoben, da preživi, kljub temu da vsi dnevi niso bili najlažji. in bil je utrujen, resnično. vsak dan bolj. delo je terjalo svoj dolg, prav tako naporni treningi s saoirse in še njegove jutranje odisejade, ko se je gnal do skrajnosti in se zraven skoraj razčetveril. vendar je bilo dobro, vsaj nekaj je čutil, četudi zgolj parajočo bolečino v vsakem delčku telesa.

upočasnil je tek, ko je nekje za svojim hrbtom zaslišal njegovo ime, verjetno je to morala biti oseba mimo katere je prej stekel, a ji ni posvečal pozornosti. prav zanimalo ga je, kaj bo zdaj sledilo, glede na to, da ga je na zadnjem podobnem teku ustavila sama o'brienova in ga vprašala, koliko je ura. skorajda avtomatsko je že pogledal na zapestje ter izrekel čas, preden se je opomnil, da vprašanja še ni bilo. ustavil se je in obrnil naokrog, medtem ko se je njegov prsni koš dvignil v skladu z intenzivnim tempom teka in je poskusil umiriti srce na običajni utrip. ''pro...'' je pričel, ko je s tal dvignil pogled proti ženski in kar pustil besedico nedokončano, ker se mu ni splačalo truditi. pritekla je do njega in njegove oči so kakor vedno opazovale vsak njen gib, tudi ko je proti njemu iztegnila kazalec, da je napravil korak nazaj, da bi med njiju postavil malo bolj izdatno razdaljo. počakal je, da se je nadihala in se naposled zravnala navzgor. ''zadnje čase je takšnih dogodkov več, kot bi si jih želel, tako da ne. nisem preveč presenečen,'' je odkimal, kakor vedno brez sledi nasmeška, ki bi malce omilil hlad njegovih besed. ''kaj res,'' je privzdignil obrvi in se zadržal še zavijanja z očmi, kar bi bila pika na i. seveda se poznata. morda so časi v afganistanu pustili določene posledice, a nikakor niso opešali njegovega spomina. ''kaj res,'' je ponovil še enkrat, ko je tako brezbrižno omenila dogodek, ki je v njem sprožil popolno izgubo kontrole. ni vedel, kaj je takrat počela pri njegovem ležišču, a v rokah je imela tisto prekleto pismo in ga brala. seveda je znorel. ''mislim, da sem ti že takrat rekel, da nočem govoriti s tabo ali biti sploh blizu tebe. to se ni spremenilo, bennetova,'' je namesto njenega imena uporabil priimek kakor vedno poprej. lahko da sta se poznala, a nista bila prijatelja, niti znance ne. njune poti so se na neki točki enkrat srečale in potem spet razšle, to je bilo vse.

Naslov sporočila: Re: jogging path Pon Apr 29, 2013 2:11 pm

tag; yup. marco. :3

očitno je nekaj kondicije vseeno le pridobila, ko ji je uspelo ujeti ga, ter je zlahka prezrla tisto sopihajočo podobo, katero mu je prinesla pred oči in se je moral zaradi nje ustaviti pri tekanju po naravi. navsezadnje pa če bi imel kakšno pomembno ne bi bil tukaj in ga tako res ni motila pri čem tako zelo pomembnem. dokler je imel čas teči je imel čas tudi poslušati njo in ji točno pojasniti zakaj je odšel ne da bi zares rekel adijo in kam je sploh odšel. ni bila ravno zaljubljena in sedaj na polno razočarana in s strtim srcem, ampak je zagotovo imela občutek neke povezanosti v vsaj prijateljskem smislu, ter še predno bi kakršen koli napredek naredila pri njemu, je on že potoval v neznano. » o ? potem pa nisem tako zelo zmešana in tudi ne izpadem popolnoma neumno, « je z nekim posebnim veseljem v glasu dejala in veseljaško dvignila roke v zrak, ter je bilo pravzaprav že čudno, da ni pričela poplesavati iz nekega bednega razloga naokoli. no, vsaj toliko se je zadržala in delovala vsaj toliko normalna pred njim, četudi ji je preganjalo nepopisno vzdušje nad njunim ponovnim srečanjem in možnim nadaljevanjem od tam, kjer sta nazadnje stvari na sploh pustila in tega je bilo že dolgo, zelo dolgo. v bistvu pa niti ni vedela zakaj je toliko silila v to njegovo družbo in si takrat nekaj let nazaj želela kakšnega bolj koristnega kontakta z njim, ampak ni se ji zdel tako zelo črn in hladen kakor vsem ostalim, ter je čisto mogoče videla nekaj pozitivnega v njemu. samo skrival je to za resnostjo in hladnostjo, ki pa je njej šla pošteno na živce, ker je v vsakem sranju našla pozitivno luč in mislila, da je tako tudi z ostalimi. pa ni bilo. » ja res, « je dahnila iz sebe od posledic prejšnjega teka in si narisala še večji nasmešek na obraz ob njegovem odzivu. » ja res, « je še sama tokrat ponovila isto in se namesto nasmeha raje namrščila. ni bil videti niti malo zadovoljen ali navdušen nad njunim ponovnim srečanjem in čudilo jo je, da je sploh še stal pred njo, ter ni tekel že naprej v svojem tempu v katerem ga pa ona ne bi mogla dohiteti. ah, prekleto. še vedno je bil ista tečnoba.

» ne ti meni bennetova, « je igrivo siknila proti njemu in spet postavila prst pred njega. » to je bilo takrat, ko sem prebrala pismo, česar ne bi smela storiti. ampak potem sva človeku reševala življenje sredi bombardiranja in- « se je usahnilo iz nje, da se je morala na trenutek prepričati, če jo marco sploh posluša ali zavija z očmi in se delala kakor da njene podobe ni pred njim. » brez tvoje prisotnosti bi se mi zmešalo in bi naredila nešteto napak. tvoja zadirčnost je bila takrat pravzaprav ključna, da imam sedaj sploh službo, ter tisti človek življenje. « ni bil ravno nek prijeten trenutek, a je bil zanjo zelo ključen in pomemben. stres in panika sta jo takrat skoraj izdala in dodaten strah zaradi napadov v okolici ji prav tako ni pomagal. » delovala sva kot odličen tim in bil je nek stik med nama. prijateljski. timski, « se je pojavilo njeno blebetanje in z velikimi očmi je gledala vanj in opazovala vsak njegov gib, vsako njegovo reakcijo… » potem si odšel, nisi se niti poslovil. sama pa nisem imela priložnosti nikoli izraziti svoje zahvale za takrat. « mogoče ni ravno govorila in iskala prave besede, ki jih je imela v glavi, ko se je srečala z njegovo postavo pred dnevi in je njene misli takoj prešinilo toliko nekih stvari. bistvo pa je povedala, to pa je bilo vse kar je hotela. » marco zakaj si tak do mene ? razumela bi, če bi bila ekstremno tečna in bi se ti obešala okoli vratu, ter po možnosti želela zlesti v tvoje hlače in te na kakšen način okoristiti ali pa ne bi dojela da je bila zgolj samo ena noč med nama, ter bi ti sledila na vsakem koraku. « mu je še segla v besedo in spet pustila da je spravila iz sebe kar je pač morala, saj je bilo to bolje kakor pa da bi zadrževala v sebi in se napihovala kot balon. » od kdaj je zločin, če dekle želi postavnemu moškemu ponuditi zgolj svojo pomoč in prijateljstvo, ter mu dati vedeti da ni tak prekleti negativec, kot se vsem kaže ? « je spravila iz sebe še zadnje vprašanje, ter prekrižala roke na svojih prsih in se resnobno zazrla vanj s svojimi prodornimi očmi. trma trmasta je bil. to je bil.

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Maj 05, 2013 9:04 am

tag; carrie (:

''no ja. glede na to, da se ne poznava zares, je malce smešno, da tečeš za mano. in glede na to, da bi lahko že dobro vedela, da mi do tvoje družbe ni, je tudi popolnoma neumno,'' jo je takole popravil, ko si je sprva že oddahnila. verjetno je res mislila, da bo lahko preprosto pozabil njuno malo skupno zgodovino in se pretvarjal, da sta se spoznala enkrat leta nazaj na kakšnih počitnicah. v nekem prijetnem tropskem kraju, kjer ljudje poležavajo na plaži in srkajo koktejle. prekleto. spoznala sta se sredi vojne. je sploh imela pravico biti presenečena, če ni želel gledati pred seboj spomina na bojišče? ''ampak dobro... ustavil sem se, ujela si me, kaj za vraga hočeš?'' je nato pristavil z zgolj odtenek blažjim tonom, še vedno dovolj ostrim, da je lahko vedela, da se ne zabava in da njena družba nikakor ni zaželjena. ''ne mislim te klicati po imenu, ker je preveč osebno in bi utegnilo namigniti na to, da je to prijateljski pogovor. kar ni,'' je poudaril in se tokrat namrščil, ko je z nogo udarila ob tla in očitno hotela nastopiti karseda odločno ter srdito. nekako te dve besedi nista sodili na obraz sicer povsem prijetne svetlolaske. morda se mu je vedno zdela preveč mehka za svoje delo. sploh ko jo je prvič videl na terenu in je samo gledala okrog sebe, povsem zgrožena nad dogajanjem. kasneje se je vnesla. ''glej, samo zato ker sem opravljal svoje delo, še ne pomeni, da sem hotel biti blizu tebi,'' je poskušal izpostaviti tisto najbolj očitno – njena družba; odveč. ''stikanje po tujih stvareh, branje tujih pisem – ni ravno lepa lastnost,'' je zamrmral in zmajal z glavo. glavni problem, da, končno sta bila tam. prebrala je pismo, ki so mu ga poslali mehičani in kjer je bila boleče podrobno opisana irinina smrt. ter vse kar so počeli z njo, preden so se je usmili in jo ubili.

''ne, motiš se. življenje si mu rešila ti, jaz sem bil samo zraven,'' je takoj zanikal, da bi ji nudil kakršnokoli pomoč ali oporo. če se je pravilno spomnil, je samo čepel zraven nje, pritiskal kup blaga na napol odstreljeno nogo in se drl nanjo, naj nekaj naredi. krvavitev je bila tako huda, da bi jefferson izkrvavel, če bi morali čakati na reševalni helikopter in ona je morala ustaviti kri. s skupnimi močmi jima je takrat uspelo, a on je bil resnično le asistent. ''dojami že, da nisva prijatelja,'' je znova odkimal, ko je še kar uporabljala tisto besedo. nista bila povezana na noben način. sploh ni pomislil nanjo, odkar je zapustil afganistan in so ga prestavljali sem ter tja po celi zemeljski obli. sprva je bilo prekleto težko ostati poleg nje, ker je vedela celo zgodbo. vedela je vse. ni vedel, kako daleč je prišla z branjem pisma, preden jo je odkril, a vedela je vse kar je bilo treba vedeti. ''okej, kot prvo – nisem ti bil dolžan dati slovo. kot drugo, odšel sem dobesedno čez noč in o svojem nadaljnem delu moral molčati kot miš, ker me je najela vlada,'' je stopil korak bližje k njej, da bi končno dojela, da je igro igrala z nevarnim človekom in ne potepuškim psom, za katerega bi morala poskrbeti. malce presenečeno je razprl ustnice, ko ga je napadla z vsemi štirimi. seveda je navedla povsem kredibilne argumente. seveda je imela prav. imel je zgolj en razlog, da se ji je izogibal: pismo. ''ne bi smela stikati po mojih stvareh, carrie,'' je končno uporabil njeno ime, ko je spregovoril po dolgem premoru: ''veš preveč.''

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Maj 05, 2013 3:35 pm

tag; yup. marco. :3

smešna in neumna hkrati ? dobro, da je prenesla marsikaj na svoj račun, da sedaj ni vročekrvno izbruhnila pred njim. to ni bil del njenega karakterja, medtem ko je rahlo muzanje naokoli in skomiganje ob besedah, ki so letele na njen račun, pa je bilo že bolj podobno carrie. vseeno pa si ni mogla kaj, da se ne bi namrščila, ter se resno trudila prezreti tisto njegovo temačnost v glasu in očeh. bilo ji je popolnoma jasno, da ljudje niso mogli biti vsem pri srcu in tako tudi ona ne, pa če tudi muhi ne bi storila žalega, ter se je našlo kaj na njej kar bi lahko druge spravljalo v živčen položaj, a za to bi si jo morali dovoliti spoznati in kaj takega on nikoli ni storil. našla je pismo, bog pomagaj, ter od takrat je bila pri njemu obglavljena na giljotini. ni ji dal priložnosti, pogovora o tem kar je pravkar prebrala, samo zatrl jo je in nikoli ni bil sposoben komunicirati z njo normalno, niti z ostalimi s katerimi je imel kontakt. bolečina ga je spremenila in ta del se je trudila razumeti,a še vedno ni in ni mogla dojeti zakaj ji vseeno ni mogel dati priložnosti. vsak je potreboval prijatelja in ramo za jokat, to pa mu je ona iz čistih namenov in dobrega srca ponujala, čeprav se je slišalo malce smešno in so dekleta dandanes prej ponujala seks za pozabo in ne vroče čokolade in komedije na televiziji, a prekleto da ni bila kot tista dekleta in tudi trme je dovolj imela v sebi, da je znala opraviti z njim kolikor je mogla, enako kot je zmogla v bolnišnici reševati življenja. prenesla je smrt, prenesla je bombe v afganistanu in njegovo bedo, k vragu pa bo prenesla tudi eno trmasto in temačno gorilo. » kaj hočem ? pogovor, « je mehko dejala in z namrščenim pogledom poskušala še enkrat prezreti tisti ton njegovega glasu.

» sedaj že malce pretiravaš. samo, če mi boš rekel carrie enkrat na nekaj minut ne bom še delala najinega poročnega albuma ali te imenovala za botra mojemu nerojenemu otroku. « mogoče mu je delovalo čudno, da je stekla za njim in ga pozdravila, ter se spomnila na dni v afganistanu, ampak ni bila neko zmešana deklina, ki bo imelo utvare v svoji glavi. to, da nista bila prijatelja se je zavedala, a to še ni pomenilo, da tega ni hotela in da mu tega ne bo dala vedeti v ponovitvah. četudi bi mislila, da je med njima kaj prijateljskega, potem bi ji sedaj tudi počasi postalo jasno da stvarem ni tako, ter bi spremenila svoje mnenje. odnehala pa ne bi, ker to ni v njeni krvi. » žal mi je, ja ? nisem pričakovala, da bom naletela na tisto pismo, ter tudi ga nisem imela namena prebrati, a sem ga. velika napaka. vendar ti zato še nikoli nisem želela škodovati in ga uporabiti proti tebi. hotela sem ti ponuditi svojo pomoč, če bi si želel pogovora o tistem, kar sem imela priložnost prebrati, « se je zatekla k pojasnjevanju in svoj izraz ob tem primerno zresnila in umirila, da ni spominjal na navijačico na poživilih, ampak na resno odraslo žensko, kar je sama bila. » zraven s svojim vpitjem, ki mi je pomagalo. temu v mojemu svetu pravijo timsko delo, « mu je kratko in jedernato siknila nazaj na njegove besede in brez kakršne koli volje do dodatnih pojasnil samo skomignila z rameni, ter si za čisto malo ukrivila ustnice v nasmešek, ko je tako gledala proti njemu in njegovemu resnemu izrazu na obrazu. kako dolgo bo še vztrajal ? kako dolgo bo lahko sploh živel v miru tako temen in negativen in poln sovraštva do vseh ? » oprosti, a jaz v tebi vidim prijatelja in nekoga, ki sem mu pripravljena ponuditi svojo pomoč, pa četudi jo zavračaš in mečeš v koš. « vse v vsemu je lahko sprejel tudi tako odločitev in počasi je že sama sebi bila dolgočasna, ko je s svojimi besedami hotela dokazati kaj je hotela in kako malenkostna je bila njena želja, ter ni zahtevala veliko od njega. saj je bil sposoben nasmeška, pozdrava, mogoče objema in prijazne besede. » pa bi ga bilo lepo slišati. navsezadnje smo bili skupaj v afganistanu, v tisti bedi in grozoti, ter toliko si bil lahko vsaj dolžan. ne samo meni, ampak vsem, ki smo bili tam. in briga me, če te je najela sama cia ali pa fbi, to mi ne vzbuja strahu in niti ti tvoji grozeči pogledi, « ter ob tem s prstom zaokrožila po navidezni liniji okoli njegovega obraza in se namrščila, da so se ji pokazale gubice na čelu. » in kaj sedaj, če vem preveč ? za pismo veva le ti in jaz. v tem času mi še noben ni trkal na vrata, ter grozil s smrtjo in to ne pomeni, da se moraš do mene vesti kot se. « sklenila je roke na prsih in tudi sam naredila korak naprej in zaradi razlike v višini pogledala navzgor proti njemu. » ni mi vseeno zate in ni mi vseeno za vsebino pisma. «

Naslov sporočila: Re: jogging path Tor Maj 07, 2013 6:51 am

tag; carrie (:

''potem hočeš preveč,'' je zmajal z glavo. zakaj ni odprla oči in spredvidela, kaj je bil glavni problem? zakaj ga ni preprosto pustila pri miru in šla dalje? je pač zavrnil njeno pomoč, pač ni želel govoriti z njo. vendar ne, stala je nasproti njega vsa nasršena in odločena, da se bosta šla psihoterapevtske debate sredi gozda, potem ko ga je srečala po nekaj letih – osebo, o kateri je vedela bore malo. a vendar več kot ostali. morda se je prav tega zavedala. da v svojih rokah drži informacije, ki jih nima nihče drug, z izjemo njega in pošiljatelja pisma. nihče drug ni vedel ne za otroka, ne za irinino smrt. zaroka že. ostalo ne. ''ne vem točno, o čem hočeš govoriti?'' se je odločil sprenevedati, ko je naposled umaknil pogled in ga presumeril v tla pod njegovimi od peska prašnimi tekaškimi supergami: ''glej, tudi če bi bil pripravljen govoriti o... vsebini pisma, zakaj bi to počel z nekom, ki ga komajda poznam?'' vidno se je zdrznil, ko je omenila poročni album in nerojenega otroka, a upal, da tega ni opazila. bo vedno tako? bo vedno trzal ob omembah poroke in otrok, kakor da mu predstavljajo nepopisen strah? kot da si je tega želel, kot da si je hotel to nakopati na glavo. kdo pa hoče s seboj nositi na tone prtljage? ''carrie...'' je zavzdihnil, ko mu je že drugič uspelo uporabiti njeno ime. nekako se ni zdelo prav, da jo tukaj sredi filadlefije še vedno kliče po priimku. četudi si je tega srčno želel, jo ohraniti kot nekaj povsem neosebnega, daleč stran od njega. ''nikoli nisem niti pomislil na to, da bi ga uporabila proti meni,'' je priznal in vedel, da se približuje tisti čas, ko bo moral odkrito povedati, kaj ga zares moti. ne stikanje, ne branje pisem. ''tistega ne ve nihče. v redu? informacije v tistem pismu... zgodbo poznam samo jaz. in očitno ti,'' je bolj kot ne mrmral predse in ustnice stiskal v trmasto tenko linijo.

''ne potrebujem pomoči, res ne,'' je zavzdihnil, vendar je njegov obraz izgubil tisto sovražno nastrojenost. morala je samo doumeti, da ne glede na to, koliko let je že minilo, še ni bil pripravljen govoriti o tem. ne z njo in ne s kom drugim. morda bo prišel dan, ko si bo upal odpreti usta in odpreti omaro, da bodo ven popadali vsi okostnjaki. a ta čas še ni prišel zdaj. ''nobena CIA in nobena FBI me ni najela,'' je sunkovito preusmeril pogled nanjo. bo res pritiskala še naprej? bi res rada vrtala tako globoko, da ji na koncu ne bo pomoči? ''najela me je vlada. pentagon. ministrstvo za obrambo. nisem hodil okrog v suknjiču in pomagal pri državni varnosti s straženjem predsednika ali čim podobnim,'' je njegov glas pridobil skrajno resnost, ki je govorila o tem, da se je sama spravila v to. ''iran, atentat na zahira chaleekija. venezuela, uboj federica lloge. maroko, razstrelitev libijske ambasade,'' ji je navedel zgolj nekaj zloglasnih misij in ji pustil, da je koščke sestavila skupaj kar sama, brez njegove pomoči. saj je bila pametna punca, bo že dojela, da je stala pred poklicnim morilcem in prav nadležno pritiskala nanj s svojimi vprašanji. ''oprosti, carrie, če se nočem spominjati, kako točno so mučili mojo zaročenko in kako točno so ji razmesarili trebuh z mojim otrokom. mi pač ni do tega, da bi o tem govoril ali s tabo ali s kom drugim ali sploh razmišljal o tem. mrtva je in to je konec zgodbe,'' se je takoj umaknil nazaj, ko mu je stopila bližje: ''si to hotela slišati? da priznam, da je vse res in da zaradi tega v moji glavi ni vse poravnano, kot je treba?''

Naslov sporočila: Re: jogging path Sob Maj 11, 2013 2:39 pm

tag; yup. marco. :3

» moj problem, « je zatrdila in skomignila z rameni. lahko je igral to igro, ker jo je odprtih rok sprejela, ter se ni preveč sekirala o njegovem tonu in kako je odbijal vsako njeno besedo. če jo je že sedaj videl tečno, kaj bo šele kasneje, ker to še ni bilo vse. imela je veliko več v sebi in trdno je bila odločena, da bo sprejel njeno pomoč in se nehal vesti tako hladno in neumno, ker je navaden človek in izolacija od vsega sveta mu res ne bo pomagala pri prebolevanju tiste grozote, ki je bila napisana v pismu. razumela je, da mu je bilo težko, a ni ga mogla gledati takega. lahko je res malce pretiravala s svojim obnašanjem do njega, a bila je oseba, ki se je hitro znala navezati in se ni sramovala svojih čustev in po prebranem je v njemu videla popolnoma drugo osebo, ki jo je hotela pripeljati vsaj kanček na plano. potrebovala je njegovo pomoč in njegov trud, ter ne hladno zavračanje in sovraštvo v očeh ob sami ponudbi pomoči, ki je vladalo v njemu. » veš,veš, « je ugovarjala njegovim nesmislom in s pogledom begala od tal proti njemu in nazaj. » zato, ker je več kot očitno, da tudi s tistimi, ki jih poznaš nočeš. « včasih pa si se lahko veliko bolje zaupala nekomu, ki ima lahko popolnoma objektivno mnenje o vsem, kot pa o nekomu, ki ti bo takoj izrekal sočutje in sožalje. po drugi strani pa, komu bi lahko povedal ? o njemu res ni vedela veliko, a ni deloval kot oseba, ki bi na vsakem koraku lahko našla osebo s katero se dobro pozna in se lahko sproščeno prijateljsko pogovarja in smeji do solz. » te skrbi, da ne bo skrivnost ostala pri meni ? nimam je namena nobenemu povedati, če do zdaj nisem, potem tudi sedaj ne bom, « je mehko dejala in mu podala spodbuden nasmešek, ko očitno ni več vedela kaj naj.

» potrebuješ jo, samo nočeš jo sprejeti, ker si trmasta mula, « je tokrat ona posegla po nenavadno ostrem tonu v svojem glasu in spet jezno butnila z nogo ob prašna tla. je resnično mislil, da bo odnehala po njegovih sovražnih pogledih in trmastih odgovorih ? naletel je na napačno osebo in v osebnosti je imela veliko preveč potrpežljivosti, glede na to da je delala v takšnem okolju » bila je samo omemba, « je namrščeno zatrdila nazaj in raje utihnila ob ponovno spremembi njegovega izraza na obrazu in tona njegovega glasu. bila so jo sama ušesa in ob omembi imen njegovih žrtev se je na trenutke zdrznila in debelo gledala proti njemu, ker jo je resnično presenetila resnost položaja, da se je spremenil v morilca, a še vedno se ni mogla boriti proti temu da je v njemu videla marca, katerega je sama poznala in ni imela namena odnehati. stisnila je ustnice v ravno črto in pogled sklonila proti tlom in ga obdržala tam, dokler ni začutila, da se je umaknil nazaj in je spet poiskala njegov pogled. » in kaj ti ? hočeš slišati, da me je strah in da mi je žal, da sem te kadarkoli spoznala? videti kako se bom sedaj obrnila in odšla ? « je nadaljevala s svojo trmo in globoko zavzdihnila, ko je vseeno stopila k njemu in s svojo dlanjo oprijela njegovo zapestje in ga prisilila, da je gledal proti njej. » narobe ravnaš, ko si dovoliš, da te lastna čustva pokopljejo pred seboj. narobe ravnaš, ko nobenega ne spustiš v svojo bližino, ter živiš kot nek osamljen potepuški pes. tako ne boš prišel nikamor in bolečina bo iz dneva v dan hujša. « njene besede so bile resne, a njen ton je ohranjal spodbujanje in mirnost, ko se mu je obračala. » jaz na tej točki ti ne ponujam pogovora o njej in kako so jo ubili. ponujam ti svoj čas, ki mi ga ne bo žal porabiti na vsakdanjem pogovoru, na teku s teboj, na pijači tu pa tam. in še manj, ko si boš pripravljen odreči bolečine in sprejeti življenje vase. « spustila je svoj oprijem in naredila korak nazaj, pripravljena na nov val besed iz njega, ki bodo zagotovo našle pot do nje.

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Maj 19, 2013 10:38 am

tag; carrie (:
note; all prepared for you to sum it up.

kako neverjetno trmasta je bila. vedno je verjel, da je neka mera trme nadvse dobrodošla pri človeku. pomaga mu pri vztrajanju pri storjenih odločitvah in ga prisili, da ne odstopi od svojih besed. vendar je bila zdaj že preveč vztrajna. pritiskala je tja, kamor ne bi smela. človek mora vedeti, kdaj je potrebno odnehati. če ne drugega zato, ker ni imela opravka z nekim blagim baletnikom, marveč s človekom, ki je prelival kri za denar in to brez trohice slabe vesti. ''vidiš. ne razumeš. če ne zmoreš razumeti zakaj si želim to ohraniti zase, potem ne boš nikoli sposobna razumeti mene. pizda, carrie, še sam se večino časa ne razumem in ti res nisi tako jebeno posebna, da bi bila sposobna raztolmačiti zadnjih desetih napsihiranih let mojega življenja, v redu?'' je znova vzkipel, ker ji je že tako ali tako povedal dovolj in obenem preveč. prišel je tisti čas, ko med njiju spet zariše jasno vidno mejo in zabiča njeni svetlolasi glavici, naj se drži na svoji strani. ni je nameraval raniti, je prizadeti, ampak za njeno lastno dobro je bilo vendarle bolje, da ne stika po njegovi intimi. ''ko boš enkrat razumela, zakaj držim v sebi te skrivnosti, potem me poišči. in takrat bova govorila o tem. takrat ti lahko povsem vse – od tega, kako se nisem dotaknil nobene ženske odkar so ji odpihnili možgane. kako nikoli ne razmišljam o prihodnosti, ker vem, da bi moral po svetu hoditi moj otrok pa mu niso dali niti šanse, da bi se rodil. takrat bova govorila,'' se je odmaknil korak nazaj in napravil neakj solidnih korakov nazaj, da bi se oddaljil od nje. fizično, psihično, povsem. prekleto neumno dekletce, očitno je delo sredi vojne ni naučilo prav ničesar. niti tistega osnovnega pravila – ne vtikaj prstov v temne niše, nikoli ne veš, kaj se skriva v njih.

končno mu je uspelo, da je začepila svojo gofljo in ostala pri miru ter tiho kot miš. vse, kar je moral reči, je bilo malenkostno dejstvo, da je bil plačanec in že se je umirila. le da pravljica ni trajala ravno dolgo, saj se je hip zatem že spet začela bedasto šopiriti. ''ne,'' je mirno odvrnil, ko je končno umiril samega sebe po prejšnjih dveh izbruhih. vendar ga je zdaj vlekla bližje k sebi in grabila njegovo zapestje s svojo drobceno bledo dlano. ''slej kot prej boš ugotovila, da je vse to zgolj jalovo početje. da sem fental preveč ljudi, da bi me lahko sploh še rešila. in seveda – dojela boš, da niti nočem, da me kdo reši. ker nadvse uživam v svoji zanikrnem cimru samopomilovanja. in tam nameravam ostati,'' je stišal svoj glas, ko je razločno in resno izrekel prav vsako besedo. ni imela pojma o bolečini, očitno. vsaj ne zares. ''bolečina, draga moja, ni hujša iz dneva v dan. veš, kdaj sem jo nazadnje čutil? osem let nazaj. točno 24 ur. po tistem je izginila. ker jo je nadomestila otopelost, brezbrižnost, popolno pomankanje kvocienta strahu. ni je več in ne boli,'' je silovito odtegnil svojo roko od njene ter bil primoran znova napraviti nekaj korakov nazaj. ''nočem te, carrie. nočem te poleg sebe. nikoli se ne bi ujela. tudi kot prijatelja ne,'' je skomignil z rameni in dlani dvignil v zrak, češ tukaj se ne da prav nič pomagati. ''spravi se na koga, ki te dejansko hoče gledati, resno,'' je zmajal z glavo in ji že obrnil hrbet, pripravljen da nadaljuje svojo pot naprej. se pretvarja, da mu ni za bežen delec sekunde malo poprej vendarle pokukala pod kožo.

Naslov sporočila: Re: jogging path Sob Maj 25, 2013 9:17 am

tag; yup. marco. :3
notes ; finitio.

ob marcovem vnovičnem vzkipljivem govorjenju je samo stisnila oči skupaj, kakor otrok, ki ni hotel videti kako se nekdo dere na njo in se ob tem rahlo namrščila. dojela bi tudi v veliko bolj prijetnem tonu, a tudi on je dobival enako mero visokega glasu z njene strani, čeprav se ni rada drla in ni preveč marala tistih groznih prepirov, a z njim ni šlo drugače in če je mislil da se ga je bala, se je pošteno motil. » saj nikoli nisem rekla, da si želim raztolmačiti zadnjih deset let tvojega življenja. želela sem ti ponuditi samo svoje prijateljstvo in svojo dobro voljo da prisluhnem. ne zahtevam od tebe da se povzpneš na goro in se začneš celemu svetu dreti kaj si preživel v življenju in kaj se je zgodilo s tvojo zaročenko in otrokom, ampak da spraviš iz sebe čustva, ki te zajedajo in uničujejo, « je dejala v svojo obrambo in stresla z glavo, kajti nikakor se nista mogla razumeti in je sam deloval veliko bolj temperamentno kakor ona, ki tega pač ni bila sposobna. » lahko govoriva pa tudi sedaj, ko si že načel temo, « je njegove besede uporabila v svojo prid in pogoltnila tisti cmok v grlu, ki ji je nastal ob slišanem, ker je lahko samo si predstavljala kako grozno je bilo, a zaradi tega ni mogel obupati. zaradi tega ni mogel kar tako odnehati, postaviti zaveso pred svoje oči in izbrisati kogarkoli iz svojega življenja, ter živeti v tistem pismu in v glavi si zamišljati situacije, o tem kaj se je res dogajalo z dekletom. moral se je znebiti tega črnega oblaka in nekako nadaljevati svoje življenje, trikrat močnejši, kakor je bil poprej in bolečino uporabiti v svojo prid, mogoče maščevati tiste barabe, a niti to in niti njegovo obnašanje dekleta ne bodo vrnile, če je bila mrtva potem se je moral spoštovati spomin na njo. » napačno postopaš, marco. popolnoma napačno, « je dejala na vse skupaj in stresla z glavo vedoč da ga to pretirano ne bo ganilo in da tudi ne bo dojel njenega.
» in kaj hočeš od življenja ? zakaj se potem nekje vmes že sam nisi fental, če ti tako dol visi za vse skupaj. zakaj potem sploh hodiš po tem svetu in – « je planilo iz nje ob njegovih besedah in potem se je ustavila, ko je videla da gre sama pri sebi predaleč, če ga je dobesedno nagovarjala naj raje vzame pištolo v roke in namesto da ubija druge po naročilu, naj ubije sebe in konča vse skupaj. če nebesa ali pekel obstajajo ali nek drugi paralelni svet, potem bo tam ponovno naletel na svojo drago in vse bo dobro. seveda je to bila neka izmišljotina in bolje ji je bilo, če je ostala tiho in ni preveč zašla s svojimi besedami, navsezadnje je bilo vse kar je rekla za njega kup smeti, ki jih je vrgel v koš in jih nikoli ni več pobral, a to ni pomenilo da bi sama rada odnehala. znala je biti vztrajna in nekje se mu bo že zasvetila žarnica in dojel bo svoje in spoznal kam ga je pripeljalo življenje. » in kaj imaš sedaj od tega ? je življenje lažje ? si dobro ? si srečen ? kako ti gre ? odgovori si na ta vprašanja, pa boš videl kako vse skupaj nima smisla. ni je več in ne boli, da mogoče res, a vseeno od življenja nimaš ničesar, ko si tako v dominantno vlogo postavil druga čustva in z njimi ustvaril masko na svoj obraz, « je mirno dejala in pustila, da se je iztrgal iz njenega oprijema in naredil nekaj korakov nazaj. » da, saj res ker si ti slab človek in jaz prekleta tečnoba, ki nima pojma o življenju in živi neko svojo idilo, kajne ? « je dejala in vseeno jo je stisnilo pri srcu, ko jo je tako grobo zavrnil in jasno dal vedeti da je noče gledati. obstala je na mestu in gledala kako se je odmikal stran od nje in potem še enkrat jezno brcnila v tla ne da bi kaj rekla in se tudi sama obrnila, pripravljena končati jutranji tek, ter se spraviti domov pod tuš. bedak.