Noč je bila peklenska. Nikakor ji ni uspelo spati več kot slabo uro skupaj, čemur je sledilo pol ure obračanja vzglavnika in premetavanje po ogromni postelji. Okoli polnoči, ko je imela vsega že dovolj, si je pogrela mleko, vanj vmešala žlico medu in iz police v dnevni sobi potegnila enciklopedijo ruske zgodovine. Hudo dolgočasna stvar, ob kateri bi morala hitro utoniti v spanec. Pa je namesto tega prelistala že skoraj do konca več kot petsto strani debele bukve in spila dve skodelici mleka, ko se je odločila za novo metodo: nepremično strmenje v strop. Okoli pol dveh se je potopila v nemiren spanec, poln zakrinkanih prikazni, ki so se premikale po njenem stanovanju in ji hotele tako ali drugače škoditi. Pred vrati njene spalnice se jih je zbral cel kup, kričale so in se skušale prebiti skozi vrata, a jim ni uspelo. Potem pa se je iz ozadja prebila ena, veliko večja od drugih, ki je v rokah držala ogromen meč in se nenadoma znašla ob njeni postelji. Dvignila je orožje in v tistem trenutku je na sicer nejasnem obrazu lahko razločila nasmeh, ki se je le še razširil, ko je pojava zamahnila in je meč zdrsnil proti njenemu trupu…

Zbudila se je z glasnim krikom, zadihana, prepotena in popolnoma izgubljena v prostoru. Minilo je več sekund, preden se je zavedla, da je pravzaprav v svoji postelji, takrat pa jo je nepričakovan zvok znova vrgel pokonci. Bil je zvonec njenih vrat. Sedaj, ko ga je slišala drugič, je vedela, da jo je ravno to že na prvem mestu sploh prebudilo. Ni vedela, ali naj bo razjarjena, ker so jo oropali težko doseženega spanca, ali olajšana, ker ji ni bilo treba doživeti smrti. Še vedno napol zasanjana je iz stola pograbila nočno haljo, ki si jo je med potjo do vhodnih vrat ovila okoli telesa. Zvonec se je še enkrat oglasil, zato je nejevoljno zaklicala: »Ja, saj že grem!« Po nekaj korakih je končno dosegla bela vhodna vrata. Najprej je preverila kukalo, a skozi drobno luknjico v vratih ni opazila ničesar. Namrgodeno se je lotila odklepanja in odstranjevanja varoval, ki so bila nameščena na vratih, da je slednja čez nekaj trenutkov končno na široko odprla. Prvi hip ni opazila ničesar, takoj zatem pa se ji je nekaj zvrnilo na bose noge. Oziroma, bolje rečeno nekdo. Panično je odskočila in se ugriznila v dlan, da ne bi zakričala. Prekleto! Na njenem pragu je bil moški, zvit skupaj in pošteno krvav po oblačilih. Srce ji je utripalo kot ponorelo, roke pa so se ji tresle, ko je pokleknila, da bi lahko videla, kdo je neznanec na njenem pragu. Previdno je stegnila roko in ga stresla za ramo, ko od njega ni bilo odziva pa se je z vso močjo uprla vanj in ga prevalila na hrbet. Imel je presekano ustnico in razbito arkado, pa tudi nos je bil najverjetneje zlomljen. O poškodbah na telesu raje ni niti razmišljala. Nekoliko natančneje si je ogledala neznanca in ga poskušala prepoznati; preletela je njegove obrazne poteze, a v poltemi ni razbrala kaj dosti. Stegnila je roko in na slepo zatipala stikalo, s katerim ji je uspelo prižgati luč.

Krika, ki ji je ušel, tokrat ni niti poskusila zadržati. Na njenem pragu namreč ni ležal kar nekdo, bil je Sebastian! Brat, ki ga je oboževala, a ga zadnje leto sploh ni videla in tudi slišala skorajda ne. V oči so ji privrele solze, ko jo je znova zagrabila panika, tokrat ker se rjavolasec ni odzival. »Sebastian! Sebastian, zbudi se, prosim! Prosim, prosim, prosim…« so se njeni kriki med tresenjem sprevrgli v tihe prošnje, ko je brata skušala zbuditi na vsak neboleč način, ki ji je prišel na misel. Bolečine je imel za eno noč več kot dovolj. »Sebastian, prosim! Jaz sem, Sava, samo prosim, zbudi se.« Govorila je vse, kar ji je prišlo na pamet, ga stresala in božala po licih, medtem, ko so ji po licih polzele solze. Bila je že tik pred tem, da bi poklicala rešilca, ko je zaslišala globok vdih in začutila premikanje telesa, ki ga je držala v naročju. »Sebastian!« je vzkliknila in ga z dlanjo znova pobožala po licu. »Me slišiš?«

Od panike so solze že tako ali tako polzele po njenih licih in v tistem trenutku so se ji po glavi podile same slabe stvari. Kaj, če je bil mrtev? Ali če je bil živ in tako poškodovan, da bo vsak čas umrl? Zagotovo je vedela samo, da se ne premika ali kakorkoli drugače odziva, za preverjanje ostalih življenjskih funkcij pa nikakor ni bila dovolj pri sebi. Končno ji je na pamet le padlo, da bi morala poklicati rešilca in skoraj je že vstala, ko se ji je zazdelo, da se je Sebastian premaknil. Popolnoma je obmirovala, za nekaj sekund je celo prenehala dihati in za to je bila nagrajena s kratkim, komaj slišnim vzdihom. Solze so se ji znova ulile po licih, tokrat od olajšanja in sreče, da ni bil mrtev. Ne, njen ljubi brat je bil živ in je počasi prihajal k sebi. Hvala bogu.

Poklical jo je po njenem vzdevku iz otroštva, ki ga takrat nikakor ni marala, sedaj pa se ji je zdel kot najlepša melodija. Hlastno je pokimala, hkrati pa mu nežno prigovarjala: »Tukaj sem, čisto ob tebi. Zdaj si na varnem, tu ni nikogar razen mene.« Ni si bila povsem na jasnem, koga je skušala pomiriti: njega ali sebe? Šele sedaj je namreč pomislila, da bi lahko bil kdorkoli je to storil za naslednjim vogalom in samo čakal na priložnost, da se loti še nje. Globoko je pogoltnila in se panično ozrla okoli sebe, nato pa je na licu začutila dlan, toplo in tolažečo. Bilo jo je tako zelo strah, da se ga je brez razmišljanja oklenila in nekaj trenutkov samo hlipala ob njegovih prsih, nezmožna česarkoli drugega. Šele sedaj, ko ga je po dolgem času objemala, se je zavedla, kako zelo ga je pravzaprav pogrešala. Včasih ni minil dan, da se ne bi vsaj slišala po telefonu, sedaj pa ni od njega prejela niti besedice že vsaj pol leta. Počutila se je domače kot že dolgo ne.

Šele oster vzdih jo je spomnil, da je pravzaprav hudo ranjen in v hipu je bila pokonci, pripravljena, da mu pomaga vstati. »Groza, oprosti.« Obrisala si je solze, jezna sama nase, da se je pustila tolažiti kot majhen otrok, medtem ko je bil on potreben njene pozornosti. »Lahko vstaneš?« Previdno mu je pomagala, da je vstal, nato pa si njegovo roko položila preko ramena, da mu je vsaj nekoliko pomagala pri hoji. Od kar ga je nazadnje videla se je precej spremenil, predvsem kar se je tikalo mišične mase. Celo sedaj je lahko opazila, da so njegove roke opazno močnejše, kot jih je bila vajena, a trenutek je bil vse prej kot pravi za tako razpravo. »V kuhinji, čisto blizu,« je nežo odgovorila, ko je že po nekaj metrih poiskal oporo stene, da si je odpočil. »Lahko narediš samo še nekaj korakov? Takoj za temi vrati je ogromen kavč.« Zaskrbljeno je opazovala njegov obraz, spačen od bolečine. »Imaš kaj zlomljeno ali kaj podobnega?« Njeno vprašanje je bilo bolj kot karkoli drugega zmedeno, saj v skrbi za ranjenca vsekakor ni bila podkovana. Iz tečaja prve pomoči se je spomnila nekaterih osnov, a trenutno ni opazila nobene večje krvavitve, rane ali odprtega zloma, zato je bila bolj ali manj v temi. »Pridi, samo še korak ali dva. Počasi,« je nežno, a odločno prigovarjala, ko sta počasi prečkala vežo in dnevno sobo. Na srečo jima je uspelo priti do kavča, kjer se mu je pomagala namestiti, nato pa je odhitela po led. Čez minuto je bila nazaj z dvema krpama polnima zamrznjene vode, ki mu ju je eno za drugo podala. »Tako. Ti pomagam? Rabiš še kaj? Lahko prinesem še eno če želiš, leda je še cel kup…« Ko se je zavedla, da blebeta je takoj utihnila in s pogledom še enkrat zdrsnila preko podplut na njegovem obrazu. »Kdo ti je to naredil?« Njeno vprašanje ni bilo nič več kot šepet, ko je poiskala njegovo dlan in jo močno stisnila s svojo.

»Si prepričan?« je kljub njegovemu odgovoru še enkrat zaskrbljeno preverila. »Mislim, kako si pravzaprav sploh lahko prepričan? Kolikor vem zdravnik nisi, na tečaju prve pomoči pa te tega ne naučijo.« Zaskrbljenost na njenem obrazu se je sprevrgla v mrščenje, ko je skušala povezati osnovne podatke. A nekako dve in dve nenadoma ni bilo več štiri. Nagnila se je nazaj in roko, s katero mu je še malo prej stiskala dlan nežno odtegnila od njegove, ko so njene zmedene misli delale sto na uro, dognale pa ničesar. Pogled ji je zmedeno taval po sobi in ko je Sebastian prosil za pijačo je bila skoraj hvaležna, da lahko zopet odide v kuhinjo. Iz omarice je potegnila kozarec in nato iz druge še steklenico viskija, medtem pa se je prepričevala, da je vse skupaj samo igra njenih paranoičnih misli. Ali pa stresa in neprespanosti, obojega je imela to noč več kot dovolj. Napol poln kozarec je morala prijeti z obema rokama, saj so se ji slednje tresle, kot da bi bila na robu živčnega zloma. Po taki noči vsekakor ni potrebovala specialista, da ji pove ali je z njenim srcem vse v redu – če je nocoj ni izdalo je še lep čas ne bo.

»Izvoli,« je kozarec podala Sebastianu, nato pa sedla na kavč ob njem. Ob pogledu na majico, ki si jo je sedaj pritiskal k nosu je zopet odhitela v kuhinjo in se vrnila z vlažno krpo, ki jo je zložila skupaj, nato pa jo je kot obkladek položila na bratov tilnik. »Mislim, da bi to moralo ustaviti krvavitev,« je pojasnila, nato pa mu iz rok vzela kozarec in še sama odpila krepak požirek. Ni vedela zakaj, a počutila se je smešno otopelo, kot da se vse skupaj sploh ne bi dogajalo in bi še vedno sanjala. Navsezadnje, brata ni videla več kot leto dni in potem se kar naenkrat znajde pred njenim pragom? Za nameček pretepen in brez zavesti? Ob bratovih tolažilnih besedah je zgolj medlo odkimala. »Kako naj vendar ne skrbim, če pa si se sredi noči znašel pretepen na mojem pragu?« Njen glas je z vsako besedo pridobival na višini, ko jo je zadela polna moč besed in znova zagrabila panika. »Mislim, verjetno bi morala poklicati bolnišnico. Bi morala poklicati bolnišnico?« Zmeda, še enkrat zmeda in še več zmede. To je bil zelo natančen opis vsega, kar se je trenutno potikalo po njenih mislih. Šele, ko se je Sebastianov glas popolnoma zresnil je dojela, da ji govori nekaj pomembnega in ob tem so se njene oči široko razprle.

»Ne. Ne, ne, ne, ne, ne!« Ena sama besedica, ki jo je šepetajoče ponavljala. »To so ti naredili zaradi mene?« Čeprav tega ni hotela so se solze znova začele nabirati v njenih očeh, ko je obraz skrila med dlani. »Z-za-zakaj? Kaj sem takega naredila?« Divje je odkimala in nenadoma postala jezna. »Nič! Saj nisem naredila še čisto nič! Podžupanja sem dober mesec in v tem času sem podpisala kakih dvajset dokumentov o ureditvi komunalnih odpadkov, čisto nič drugega!« Če je bila prej zmedena ji sedaj v njegovem objemu ni bilo jasno popolnoma nič. Še posebej, ko je njeno zavest dosegla beseda oče. »Oče? Kaj ima vendar on s tem?« Odrinila ga je od sebe in s tem prekinila objem ter se namrščila: »In zakaj bi te on ubil?« Njen pogled je med ob postajal presneto sumničav, ko je njena glava počasi začela delovati in je domišljija poskrbela za precej divje teorije, ki bi bile mogoče samo v kaki epizodi Vojne zvezd. Kajne? »In ko sva že pri vprašanjih – zakaj za vraga sem mi več kot pol leta nisi oglasil?« Ob tem je njeno sočustvovanje do brata za hip izpuhtelo v zrak in privoščila si je krepak udarec v njegovo ramo, vsaj po njenem mnenju. Samo, da se po njem ni počutila nič boljše, saj se je spomnila da je imel temnolasec tega za eno noč povsem zadosti. »Oh, oprosti!«

Še vedno se je boleče močno zavedala, da ji je kup kriminalcev na pragu pustil pošiljko. Ne samo, da je bil to njen brat, ki ga je imela raje kot vse na svetu, ne: zavedala se je tudi, da je to pomenilo, da prasci vejo, kje živi. Očitno bo potrebovala nekaj dodatnih varnostnih sistemov. Kak alarm ali kaj takega zagotovo, pa še kaj če bo našla kaj učinkovitega. In vsekakor mora poskrbeti, da oče ne izve za ta pripetljaj, sicer ji bo na glavo obesil še varnostnika ali dva. Bog ne daj, samo tega bi ji še manjkalo. Zavzdihnila je in si šla z roko skozi lase, nato pa se ob pogledu na Seba na njenem kavču vendarle nasmehnila. Končno. Končno ga je zopet videla, po več kot pol leta. Če ne bi bil opazno zdelan bi bil to popoln trenutek, tako pa je nad snidenjem visela temna senca. Mirno je sprejela njegovo pojasnilo, saj se iskreno povedano ni imela moči prepirati. Sploh pa ne z njim, ki jo je vedno z levo roko premagal in običajno še uspešno spravil ob živce. Da, še vedno ga je oboževala, kot takrat, ko je bila mala punčka in je bil on njen vitez na belem konju, ki jo je vedno reševal iz zagat. Bil ji je brat in najboljši prijatelj v enem; na njegovi rami je jokala, ko se je prvič nesrečno zaljubila, ko se je skregala s prijateljicami, ko se je sprla z očetom. Vedno je bil tam zanjo, tudi ko je zgolj izgubila punčko in jo je bilo potrebno poiskati.

Hlad in resnoba v glasu, ki je nenadoma privrel iz njegovega grla, sta jo pošteno presenetila. To pa ni bilo podobno njenemu Bastianu, niti malo. Na prste ene roke je lahko preštela prilike, ob katerih je povzdignil glas nadnjo in ta trenutek nobenemu ni segal niti do gležnjev. »Vredu, ne bom.« je odgovorila, tudi sama nenadoma nekoliko zadržana. V pol leta se je zgodilo toliko stvari, za katere ni vedela in v tem trenutku jo je to nekoliko strašilo. »Umiri se vendar, saj sem rekla, da ne bom klicala nikogar!« Iz nje je govorila tečnoba, ki je bila posledica pomanjkanja spanca, pa vendar jo je bratov odziv tudi sam po sebi nekoliko prizadel. Ni ga bila vajena takega. »Mislim, da bi bil zdaj primeren čas, da te končno pošteno naderem, ker se mi več kot pol leta nisi oglasil?« Zvenelo je, kot bi vzgojiteljica v vrtcu oštevala triletnika, a ji ni bilo mar. Pogrešala ga je, ga klicala na najrazličnejše možne številke, pa nič. In to brez kakršnega koli razloga.

»Rekel? Rekel o čem?« Nenadoma je bila pošteno zmedena. Še vedno ni vedela, kako je njun oče sploh prišel v ta pogovor. »Bi mi moral kaj reči?« v njen glas se je prikradla previdnost, ko je noge potegnila k sebi in si z rokami objela kolena. Vse manj ji je bilo jasno, kam vodi ta pogovor in samo upala je lahko, da si bo Sebastian vzel čas in pojasnil. Vse od prve pa do zadnje pikice, sicer ga ne bo spustila skozi vrata. Zaradi nje lahko gre k vragu čisto celo mesto – dokler ne bo vedela, kaj se dejansko dogaja, bo njen bratec spoznaval novo Savannah. Podžupanjo, ki je bila vztrajna, trmasta in predvsem tudi prava prasica. »Bolje, da začneš govoriti in da ne izpustiš ničesar. In to mislim dobesedno, Bastian.« Končno je tudi ona uporabila svoj vzdevek zanj. Vzdevek, ki je bil še iz časov, ko je bila beseda Sebastian predolga, da bi jo mala deklica izgovorila. »Brez kakega prekrivanja, s katerim bi me ščitil. Če nisi opazil sem dovolj velika, da se lahko branim sama.«

Ko je sedela na kavču in motrila Sebastianov obraz jo je prežemal občutek domačnosti, ob enem pa je bilo tam nekaj hldnega. Občutek, ki ga imaš ob popolnem tujcu in to jo je strašilo. Minilo je dobro leto, preden ga je nazadnje videla, več kot pol leta, od kar je nazadnje govorila z njim in nenadoma se ji je zdelo, da strmi v obraz tujca, ne pa svojega ljubljenega brata. Nezmožna vzdrževati očesni stik je povesila pogled in se osredotočila na polico nad kaminom, kjer je kot nalašč med mnogimi zagledala prav določeno sliko: sebe v Sebovem medvedjem objemu na svoj šestnajsti rojstni dan. Ob spominu, ki ga je slika obudila, so se njene ustnice rahlo ukrivile, komaj dovolj, da bi temu lahko rekla nasmešek, a uspelo ji je pregnati tisti tuj, hladen občutek, ki se ji je zdel kot stena med njima. Tudi po letu dni odsotnosti mi je še vedno popolnoma zaupala, niti enkrat ni pomislila, da je nalašč izginil in da je noče videti. Zato tudi ni dvomila, da ji bo povedal resnico. Niti za trenutek ni verjela, da bi ji bil sposoben lagati, ne glede na to kakšen je bil do vseh ostalih. Ne njej. »Povedal česa? Sebastian, strašiš me.« V njenem glasu je bilo zaznati predvsem veliko zmedo. Počutila se je kot srna, ki so jo iz mirnega gozda v nekaj sekundah prestavili na sredo najprometnejše ulice v mestu. Še pred nekaj minutami je globoko v sebi mislila, da se vse slabe stvari, ki so polnile naslovnice časopisov, v resnici ne dogajajo in da je bila njena družina tudi znotraj taka, kot se je kazala svetu: skorajda popolna. Potem pa je priletel udarec v obliki njenega brata in njeno naivno podobo življenja razbil na milijone koščkov, kot bi bila zrcalo. Steklo, ki ji je prikrivalo resnično dogajanje. Ob njegovi pripovedi je zgolj zamaknjeno strmela v Sebastianov od udarcev zdelani obraz, na njenem obrazu pa sta se mešala nejevera in globoko razočaranje. Njen oče… najboljši očka, kar si ga je lahko predstavljala, je bil kriv, da je bila leto dni brez brata? Kljub temu, da je vedel, kako zelo rada ga je imela? V njenih očeh so se zopet začele nabirati solze, zaradi česar se je počutila neumno, a jih preprosto ni bila zmožna ustaviti. Vse skupaj je bilo preprosto preveč. Najprej je na pragu našla pretepenega in nezavestnega Seba, nato pa še to. Občutki so se kopičili drug na drugega in v tistem trenutku si je želela samo, da bi lahko izključila cel svet. Kolena je še močneje stisnila k sebi in skušala odriniti razočaranje nad osebami, ki jih je imela najraje. Šele, ko je okoli svoje začutila stisk njegove dlani je znova pogledala k višku, v njegove oči, ki so jo pozorno opazovale. Na svoje veliko olajšanje se je v njegovih očeh iskrilo resnično obžalovanje. Ob vsem tem misli, da ji je lagal tudi on preprosto ne bi prenesla. Smeh, ki je mejil na histeričnega in se je izvil iz njenega grla ob komentarju njenega stanovanja, je presenetil še njo samo. »Seveda je. Oče je najel opremljevalko.« Njen glas se je šibil pod težo cinizma, ki je bil zanjo vse prej kot značilen. Dlan je izvila iz Seboastianove in si s hrbtno stranjo dlani obrisala od solz premočena lica. »Torej, če prav razumem te leto dni nisem videla, ker je oče mislil, da bi lahko pokvaril njegovo zlato punčko. In takoj po tem, ko te je praktično nagnal od doma me je vzpodbudil, ko sem se prijavila za službo podžupanje. Pravzaprav mi je mesto verjetno kupil, glede na to, da so bili prijavljeni tudi precej bolj izkušeni ljudje. Čisto tako, kot to stanovanje, samo da bi me lahko imel pod nadzorom. In da ne bi slučajno česa posumila.« Ugriznila se je ustnico in s tem ustavila nov naval solz, ki so grozile da se ji ulijejo po licih. Imela je dovolj jokanja za en večer. »Prekleto, kaj resnično nihče ne verjame, da sem sposobna skrbeti sama zase?! « Vrtinec občutkov je naposled zamenjala jeza, zaradi katere jo je praktično pognalo k višku. Začela je korakati z ene strani dnevne sobe do druge, med tem pa je besnela in iz sebe spravljala leto potlačenih občutkov. »Oče pazi name in me nadzoruje, kot da sem stara pet let, mama se mi po telefonu samo še smeje in govori o vrtnarjenju, v službi me vsi gledajo, kot da sem nesposobna kura, ki se za službo daje dol s pol mestnega sveta in za povrhu mi vsi lažejo, kot da je to postal nov olimpijski šport.« Končno se je ustavila pred oknom, ki je pokrivalo večino zahodne stene in je imelo naravnost čudovit razgled nad mestom. Razgled, za katerega ji v tistem trenutku ne bi moglo biti bolj vseeno. »Sem res tako neumna in nesposobna?« njen glas se je zlomil, ko se je obrnila nazaj, proti bratu.