pennypack lake

Naslov sporočila: pennypack lake Pon Apr 22, 2013 9:40 am

tag; saoirse

ravnal je nepremišljeno. ne bi smel pritrditi in pristati na samooklicane treninge z njo. vendar je takrat v njenih očeh videl prav razlog za to njeno željo. ko je odšel iz njene hiše, ji je rekel, naj preživi. in sedaj je punca nameravala storiti natanko to – preživeti. spoštoval je njeno odločitev, ki je kazala znak očitne moči. saj nikoli ni trdil, da je blazno šibka ali nesposobna nadaljevati svojo dediščino in jo znatno izboljšati. samo preveč je bila navezana. na mafijo, na rena, na svoj status. kar ni bila nujno slaba stvar, a morala bo malce spremeniti svoje prioritete. sprejel je predlog, ker ga je odobraval. od vseh vprašanj, ki bi mu jih lahko zastavila, je izbrala tistega, ki ga nikakor ni pričakoval. težko ga je bilo presenetiti, a vendar ji je uspelo. ni pa spremenila njegovega prepričanja, da so presenečenja nekaj slabega. iz tega sodelovanja se ni moglo izcimiti nič dobrega in pri tem njuna poklica nista imela nobenega opravka. ne bi mu moglo biti bolj vseeno, koga in kaj je vodila z železno roko. šlo se je le zato, da je slutil, zakaj si sploh želi njegove družbe. in prav vedno se bosta očitno morala vrniti nazaj k renu, ki jima je tole nehote zakuhal. parkiral je avto na standardnem mestu ob vhodu v gozd in se odpravil po dobro znani z ivjem posuti potki, ki je vodil do jezera, katerega je sama izbrala za lokacijo. niti za hip ni pomislil na to, da bi mu utegnila prav zvito pripraviti kakšno presenečenje in bi ga namesto nje tam čakale njene gorile. dva ali tri bi verjetno že zmogel. a če bi poslala cel trop, bi se tudi njegove moči počasi iztrošile in bi ga lahko pošteno zdelali.

točno ob petih je stopil skozi gosto drevje in pristal na nabrežju srednje velikega jezera, ki je bil obljuden predvsem v poletnih mesecih. ura je bila danes veliko prezgodnja, da bi se tukaj nahajal kdorkoli. tekači so raje ostali v notranjosti gozda in tekali po ustaljenih trim stezah, kolesarji pa tudi po svoji urejeni poti. imela bosta mir in nenazadnje ju tudi ne bi smelo motiti, če slučajno pride kdo mimo. ni je nameraval ravno zbiti na tla in jo mlatiti dokler se ne bo naučila ubraniti. pravzaprav se je ni nameraval dotakniti, če ne bo nujno potrebno. v njem je zbujala preveč mešanih občutkov, da bi bilo pametno navezovati kakršenkoli fizični stik, četudi je to zgolj popravek njene drže ali kaj podobno malenkostnega. obstal je v neposredni bližini vode in se ozrl prek ramena, ko je zaslišal prihajajoče korake. res se je kmalu skozi drevje prikazala svetlolasa postava, za katero je sedaj že lahko rekel, da jo je poznal. ''dobro jutro,'' je pozdravil, s poudarkom na drugi besede in nikakor ne na prvi. ''si dobro spala?'' je vprašal z ne pretirano zainteresiranim tonom in se odpravil po manjšem bregu nazaj gor proti njej, dokler je ni dosegel nekje sredi poti. sam je bil oblečen v običajno jutranjo tekaško opravo in s pogledom odobravanja je prikimal ob pogledu na njena oblačila. dobro. ''tek ali plavanje?'' ji je dal na izbiro dve možnosti. če je mislila, da jo bo postavil v boksarsko držo in jo učil učinkovitih udarcev, se je konkretno motila. preden bi jo sploh poskusil naučiti kaj temu podobnega, je morala nase dodati še malce mišič. zadnjič je mislil čisto resno – presuha je bila. ''plavanje torej. dobra izbira. v ledeni vodi se boš bolj okrepila,'' je prikimal in svojo majico že potegnil prek glave dol. ''spodnje perilo obdrži gor.''

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pon Apr 22, 2013 9:57 am

počasi je razvozlavala vse skupaj. svoje življenje, kakršno je bilo zdaj in kakršnega se je dejansko že skoraj navadila. morda je bila imuna na bolečino ali pa se je samo privadila občutku, ki jo je občasno dušil od znotraj. znala ga je ignorirati in to je bilo dobro. tako je lahko svoje misli usmerila na bolj pomembne stvari in to ji je pomagalo. spet se je postavila na noge in počasi je sprejemala dejstva. rena ni bilo več. no ja, dejstvo. po pravici povedano je bilo to vse, kar je morala sprejeti in počasi je delala na tem. ampak to je bilo zelo počasi, kar je ugotovila šele zjutraj, ko je vstala in se oblekla ter za trenutek oklevala, ko je ošinila svojo podobo v ogledalu in tisto verižico, ki je visela okrog njenega vratu. prejšnji večer se je počutila dokaj osamljeno in verižico, ki jo je ren ob njunem zadnjem srečanju vrgel na tla s takšno brezbrižnostjo, je preprosto morala navleči preko svojega vratu. hladna kovina jo je nekoliko pomirila, ko je s prstom zdrsnila preko simbola na njej in počasi izpustila sapo, ki jo je pred zadrževala. vse bo še v redu, kajne? obrnila je hrbet ogledalu in vzela prevelik pulover ter ga navlekla preko kratke majice, potem pa se je ozrla na uro in se odpravila proti jezeru.
zakaj je izbrala to točko? ni vedela, ampak nekaj je bilo na oddaljenosti od vsega in miru, ki jo je tam vedno kar prevzel. bila je dobra točka za trening, vsekakor, pa čeprav se sploh ni zavedala, da je te treninge res želela – vsaj ne dokler ni takrat stala pred njim, s pogledom uprtim v njegove oči in ko ga je v svoji glavi slišala izreči tiste besede, ki so bile bistvene. ni hotela biti nemočno dekletce, ki je zašlo na igrišče za velike. zato je bila zdaj tam; jutro je bilo prijetno in samo pokimala je ob njegovem pozdravu. hladen, distanciran in oddaljen. saj ni pričakovala kaj drugega. ignorirala je njegovo vprašanje, ker ga očitno ni preveč zanimalo, potem pa je pogled uprla vanj. »plavanje,« se je odločila, čeprav je bila ob tem morda presenečena. samo malo – navsezadnje je vedela, da ne bo ravnal tako, kot bi od njega kdorkoli pričakoval in sploh ne tako, kot bi to pričakovala ona. bil je poglavje zase. počasi se je morda oddaljevala od tega, da jo je pri srcu ob vsakem pogledu nanj stisnilo zaradi tiste še vedno nedoločene podobnosti z renom. počasi. s pogledom je premerila površino jezera. zagotovo je bila ledeno mrzla, ampak nenadoma se je odločila, da ji je bilo vseeno. »ne skrbi, za razliko do tebe se ne razkazujem,« je dejala, preden je potegnila prevelik pulover čez glavo, ki mu je hitro sledila še majica. slekla je še hlače in pred njim obstala v svojim preprostim, temnim spodnjim perilom. preverila je, če so njeni lasje še vedno spleteni v francoski kiti, potem pa je z lahnim potegom preverila, da je bila verižica še vedno na svojem mestu. ne bi ji bilo vseeno, če bi jo izgubila. bila je dragocen spomin, zdaj na dve osebi, za kateri je vedela, da ju ne bo nikoli več videla. »prav,« se je iztrgala iz misli, ko je iz roke izpustila obesek ter se obrnila proti njemu, »kakšen je torej načrt?«

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pet Apr 26, 2013 1:02 pm

tag; saoirse

prav dobro se je zavedal, da bi jim morda lahko obema olajšal delo in prihajajoče skupaj preživete ure. lahko bi se potrudil in na obraz priklical vsaj zlagan nasmešek dobrodošlice. lahko bi bil bolj odprt in dostopen. vendar mu ni bilo do tega. zdelo se mu je, kakor da je njegov brat z njo naredil ogromno napako in kolikor je poznal rena, je morala biti nekaj posebnega, da je bil pripravljen zanjo ogroziti lastno življenje. ni nameraval ponoviti iste napake. sam sebi je bil vse, kar je imel, in ni ji želel dati priložnosti, da to uniči, kakor je uničila rena. torej se bo morala navaditi na to, da bo vsako minuto preziral njeno prisotnost. da ji nikoli ne bo pustil dovolj blizu, da bi spoznala, da ni zgolj kocka jekla brez vhoda v notranjost. ''kaj res? mi nisi ravno zadnjič tako lepo zabrusila, da izkoriščaš svoje adute, da ohranjaš zaupanje ostalih članov mafije?'' je prhnil in morda so bile besede sprva mišljene zgolj kot šala, nato pa je prišlo skupaj z njimi drobno spoznanje, da ga je to dejansko motilo. ''bolje bi bilo, če si strahospoštovanje od zdaj naprej pridobivaš z močjo. kakšen mesec in... ne boš več ravno podobna suhljati deski,'' je odvrnil. saj ni ravno spominjala na ploščato desko. verjetno je bila res paša za oči tistim moškim, ki so radi imeli ženske s postavo podobno vitkorijinim angelčkom. suha, a ne preveč. ravno prav oblin, da so zapolnile modrc večji od številke A. dolgi svetli lasje. da, lahko je videl, zakaj je bila moškim všeč. dodaten razlog, da njemu ni bila. ''oh, oprosti. nisem vedel, da te moje razkazovanje moti,'' je zavil z očmi in zmajal z glavo.

njegova majica in hlače so se hitro pridružili oblačilom na tleh in končno je sezul še tekaške čevlje ter vse pustil na nabrežju. nameraval se je nemudoma odpraviti proti vodi, se vreči med tisoč ledenih ostrih nožev in z olajšanjem pozdraviti bolečino, vendar je njegov pogled pristal na napol goli svetlolaski poleg njega. nekaj ga je spraševala. nekaj, na kar bi ji moral odgovoriti. dlan ga je zasrbela, da bi jo dvignil navzgor in segel proti njenemu vratu. srebrna verižica je bila sklenjena okrog slednjega in preprosta tenka tablica je padala navzdol med njene prsi. njegova tablica, njegova verižica. stisnil je ustnice skupaj in nekajkrat presenečeno zamežikal, ko ga je sam prizor povsem spravil iz tira. ''pizda,'' je zamrmral zase kletvico, ki ni bila namenjena njenim ušesom, a verjetno ji noben detajl njegove reakcije ne bo ušel. verjetno bo opazila njegov zmeden pogled, njegovo ne več tako vase prepričano držo in kako je roko potegnil za hrbet, da ne bi segel naprej. ''kje si dobila to?'' se je namrščil in njegov glas je nosil mali kup obtožb ter jeze, četudi je res nameraval vprašanje izreči povsem prijazno, mirno, zgolj radovedno. nedolžna radovednost, ki še nikogar ni ubila, a obenem skoraj vsakega. ''saoirse, kje si dobila to verižico?'' je ponovil vprašanje s priokusom obupa in dvignil pogled navzgor do njenih oči. ki jih je zdaj lahko prepoznal. človek se je lahko spremenil na tisoče načinov, a njegove oči se niso nikoli. lahko so menjale barvo, razpoloženje, vendar je njihovo bistvo ostalo enako. jedro je ostalo isto. ''pozabi. ne zanima me. pojdi v vodo,'' je naenkrat obrnil temo in nakazal na jezero za njegovim hrbtom. potreboval je trenutek. ali dvajset.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pet Apr 26, 2013 1:18 pm

rahlo je nagnila svojo glavo in skomignila z rameni. »najbrž nisem rekla točno tega. precej prepričana sem, da ne,« je dejala in pogled uprla vanj. na kaj za vraga je namigoval? da je ponujala svoje telo naokrog za to, da so ji bili ljudje podložni? njen grd pogled je jasno govoril, kaj si je mislila o tem. prav, morda je opazila na sebi takšne ali drugačne poglede, a še vedno je bilo to vse, kar je bila pripravljena dovoliti. nikoli ni prenašala česa, kar bi prešlo mejo dobrega okusa, ki jo je imela zastavljeno. samo zase – in zato je bilo tisto, kar je rekel, dokaj zoprno. saj je imela nekaj spoštovanja do same sebe. »in ne da se te tiče, ampak zaupanje članov svoje družine ohranjam s trdnim delom in s tem, da držim svoje obljube,« ga je ošvrknila z glasom, ki je jasno pričal, kaj si je mislila o njegovem namigovanju. kako si je drznil! vedela je, da je bil kreten, ampak kljub temu je bil renov brat in morda je del nje pričakoval, da bo mu vsaj malo podoben. ampak z vsako minuto se je razdalja med renom in marcom večala in zdaj sta bila brata v njenih očeh že svetlobna leta narazen. potem je ostala tiho, ker ni mogla ravno reči, da jo njegovo razkazovanje moti – jo je pa znalo zamotiti in tega ni želela. bil je vojak in njegovo telo je to tudi odražalo – natrenirano, vsaka mišica popolnoma izoblikovana in ob vsakem premiku so se po njegovi koži začrtale njihove linije.
nenadoma pa je bila njegova pozornost nekje povsem drugje in pogled je vsekakor presenečeno uprla vanj, čeprav je presenečenje že v naslednjem trenutku zamenjalo kljubovanje, ko je videla, kaj je pritegnilo njegovo pozornost. njena dlan je v hipu segla do verižice in z neko nenavadno, za njo popolnoma neobičajno zaščitniško kretnjo je prste sklenila okrog nje in jo skrila njegovim očem, ne da bi se zavedla, da je obenem roko potegnila nekam nad svoje srce, v tistem trenutku povsem osupla nad njegovo reakcijo in vprašanjem, ki ga je ponovil. morda je bil večino časa brez čustev, a to so bila čustva. namrščila se je in skušala najti prave besede, ki bi opisale to, kje je dobila verižico, ko jo je že nagnal v vodo. stopila je korak bližje jezeru, njena dlan še vedno zaščitniško oklenjena okrog verižice. potem je samo za trenutek obstala, ko je spustila verižico, da je topla kovina padla na njeno kožo. »nekdo mi jo je dal že pred leti. in če hočeš, da jo snamem, je ne bom. preveč dragocena je,« je spregovorila s tihim glasom, ampak vedela je, da jo bo v vsakem primeru slišal. ampak to zdaj ni bilo bistveno. zakorakala je naprej, ne da bi se znebila trmastega izraza na obrazu, ter počasi zakorakala v vodo ledeno mrzle temperature, dokler ni bila dovolj daleč, da se je lahko elegantno vrgla pod gladino in pustila hladu, da je objel njeno telo ter iz njene glave spravil vse spomine, ki jih je s svojim vprašanjem v njej vzbudil marco. ko ji je zmanjkalo zraka, se je dvignila na gladino in pogled uprla proti njemu. zdaj je bil bolj oddaljen, ker ji je uspelo preplavati neko površino vode, preden se je znašla na gladini. ampak vedela je, da se ji bo prej kot slej pridružil, zato mu je obrnila hrbet, zaščitniško z dlanjo pogladila svojo verižico in odplavala nekam proti sredini jezera.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Sob Apr 27, 2013 5:11 am

tag; saoirse

ob njenih besedah si je dovolil prikimati, kakor da mu je dala zadovoljiv odgovor in ne bo brskal globje. vendar je bila želja prekleto močna. ogromna. neznansko velika. njegova dlan je hotela seči proti njej in dragoceno verižico iztrgati z njenega vratu, ker ni mogel verjeti, da jo je nosila. toda dlje kot je strmel vanjo, bolj razločno je videl podobnost med njo in suhljato štiriletno deklico na otroškem igrišču. ni bila njena izrezana slika, vendar je lahko prepoznal njene oči in tistih nekaj peg, ki so krasile njen obraz. sranje. ''saoirse,'' je pričel in napravil korak proti njej, ki je moral biti en korak preveč. spremljal je njeno dlan, ki se je hitro oklenila tablice in proti njemu poslala obtožujoč pogled. seveda se ga ni spomnila. spomini iz zgodnjih otroških let se navadno hitro porazgubijo ali pa nikoli nimajo priložnosti niti priplavati na dan. sam ga je imel, prav ta spomin namreč. bil je štiri leta starejši od nje in pomnil je, kako je snel verižico izza svojega vratu in jo dal majhni deklici. zakaj? ker je rekla, da ji je verižica všeč, tako preprosto.

'sedel je na klopici v parku poleg dveh prijateljev iz soseske. francesco in gabriel. v centru pozornosti so bile srebrne verižice s tablicami za obesek in vsak od fantov si je ogledoval svojo. vzeli so jih očetom, da bi jih primerjali. francescov oče je bil njegov stric, gabrielov tretji v liniji italijanske mafije. niso prav točno vedeli, da se gre res za mafijo, le to da so njihovi očetje opravljali neke čudne poklice, ki so prinašali veliko denarja in nosili dedno breme naravnost na njih. pogladil je svojo tablico in se zarežal proti fantoma, ki sta vstala pokonci in se odpravila proti zelenici k ostalim otrokom, da bi se pridružila igri nogometa. njegov pogled se je ustavil na dva metra oddaljeni punčki, ki je strmela vanj z radovednim izrazom v očeh. super, še to se mu je manjkalo – da bo kateri od njih mislil, da izziva. vedel je, da so irci. vedel je, da so mu doma rekli, naj se drži stran od njih, če jih sreča na glavnem mestnem igrišču. vendar koliko škode je lahko takšna majhna punčka povzročila? preden bi lahko ostal in odšel je stala ob njem in gledala naravnost v očetovo verižico. njena majhna dlan je sama segla k njegovem vratu in prijela tablico. ''všeč mi je,'' je razglasila in z odobravanjem prikimala. ni vedel, kaj naj ji reče, zato je obrnil pogled k njeni družbi v peskovniku. ''ne bi smela biti tukaj,'' je zamrmral, vedoč, da ga bo slišala in vedela, kaj je mislil. vsi otroci so poznali pravila igrišča. irci stran od italijanov, majhni otroci kot je ona stran od velikih kot je on. in tako je skrbno umaknil njeno dlan z verižice. naenkrat je segel zadaj in jo potegnil prek vratu. zmešalo se mu je. verižico je posadil okrog njenega vratu in se namrščil: ''skrivaj jo. dragocena je.'' ni mu bilo treba dvakrat pomisliti, da ga bo oče doma fental. ampak s temi besedami se ji je nasmehnil v pozdrav in odšel z igrišča. po tistem jo je videl dvakrat ali trikrat, a govorila nista nikoli več. njegova verižica pa je bila vedno na njenem vratu in na njegovem očesu ogromna modrica, posledica njegove nepremišljenosti in impulzivnosti.'

''ne rabiš je sneti. samo zanimalo me je,'' je poskusil najti pot ven iz nastale zagate in pustil, da mu je obrnila hrbet ter odšla sama proti jezeru, medtem ko je sam še vedno strmel v točko, kjer je prej stala. prekleto. ko se je ravno uspel prepričati, da z njo nima prav nič skupnega, je na dan privlekla njegovo verižico in... stresel je z glavo ter se pr priči zasukal in se podal naravnost za njo v vodo. do roba jezera je prispel v trenutku, ko je ona že prispela na površje, nato pa sledil njenemu zgledu in skočil nekam pod ledeno gladino in pustil, da je voda zarila svoje ostro rezilo v vsako celico telesa. mraz je bil nepopisen, skorajda nevzdržen, a obenem tako dobrodošel, da se je poigraval z idejo, da bi kar ostal tam spodaj in pustil vodi, da opravi svoje. toda kot vedno, se je tudi ta misel izgubila v zmešnjavi drugih in kmalu je priplaval na površje nedaleč stran od irke. ni se mu ljubilo dajati preciznih navodil in tako je samo pomignil proti sredini jezera in nazaj na nabrežje, s prsti pa pokazal število dolžin, ki naj bi jih preplavala v tej ledenici. brez izgubljanja besed se je tudi sam lotil izziva in ubral kravl proti sredini.

po zadnji preplavani dolžini se je odpravil iz vode in takoj ko ga ni več obdajala zdaj že mlačno jezero, začutil mraz na koži. stopil je na hladne kamne in roke zadihan uprl v bok, ko je počakal, da je opravila a svojo zadnjo dolžino ter se namenila ven. le da je umaknil pogled, ko je lezla ven iz vode. sklonil se je proti torbi in ven potegnil brisačo ter jo vrgel k njej. ni nameraval spremeniti svojega odnosa, to ni spremenilo ničesar. verižica ni spremenila čisto ničesar. ''dobro je bilo,'' je z odobravanjem prikimal in se počil sedeč na tla ter se z rokami oprl nazaj, obrnjen proti jezeru. ''si edinka?'' je naenkrat vprašal in bežno pogledal proti njej. ''predvidevam, da si. sicer bi to sranje padlo na koga drugega,'' si je deloma odgovoril kar sam. ni bilo treba definirati, kaj je sodilo pod 'to sranje' – mafija, vodstvo, kriminal, kri. krivda. ''on je to hotel. ren. na začetku. povsem pripravljen je bil prevzeti vodstvo, ko je stričev prvorojenec umrl in je bil ren naslednji na vrsti. vse je kazalo na to, da bo najmlajši vodja... vsaj tako so mi rekli,'' je pusto nadaljeval in proti vodi vrgel manjši kamen. ''dober par bi bila. škoda, da se ni izšlo.''

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Sob Apr 27, 2013 9:20 am

ko jo je poklical po imenu, se je nekaj v njej premaknilo. ne, ni bilo njeno srce, ki bi obstalo zaradi začudenja nad tem, koliko vsega je bilo v njegovih besedah, čeprav ji ni ušel določen podton, ki ga ni znala razvozlati. a udarilo jo je dejstvo, da sta bila pri jezeru. ona in marco, brat človeka, ki ga je imela najraje na svetu in ki ji je zlomil srce. njegov brat ji je odprl povsem drug pogled na vse skupaj, a to še ni pomenilo, da je kaj manj bolelo. morda se je naučila živeti s to bolečino, morda pa je samo postala tako dobra pri pretvarjanju. če si je dovoljkrat ponovila, da je v redu, bo v redu, kajne? hladna kovina v njeni roki jo je opomnila na vse, kar ji je pomenila. čeprav je bilo to najbrž neumno, ampak bledo se je spomnila, kako jo je dobila in kako zelo je pravzaprav cenila tisto dejanje, čeprav je podoba fanta, nekaj let starejšega od nje, že zdavnaj izpuhtela iz njene glave. skozi leta odraščanja in treningov in vsega stresa, ki ga je prinašalo njeno življenje, si je včasih vzela tistih nekaj trenutkov, da je samo obsedela nekje in strmela v verižico ter v tisti simbol na njej. morda je zato razvila poseben odnos do preproste verižice in se je zdaj počutila osebno ogrožena, ko je marco izrazil nekaj, kar je spominjalo na zanimanje. morda pa je bila saoirse samo preveč občutljiva, a dejstvo je bilo, da je imel predmet zanjo ogromno sentimentalno vrednost, če ne kaj drugega.
veliko lažje je bilo pozornost usmeriti na vodo, ki je v prvih nekaj trenutkih popolnoma ohromila njeno telo zaradi mrazu. ni čutila ničesar. pogled je uprla proti temnolascu, ko ji je nakazal, kaj je od nje pričakoval. bila je trmasta, če ne kaj drugega. tudi ko jo je začelo vse boleti in so njene mišice dobesedno kričale od bolečine, je vztrajala. morda ne toliko zaradi sebe kot pa zaradi njega; odločena je bila, da mu bo dokazala, da ni samo neka neumna, zoprna blondinka, ki je bila preveč vpletena v dogajanje, da bi lahko še dolgo ostala pri zdravi pameti. in ko je zakorakala iz vode, je bila zadovoljna sama s seboj, ampak ne povsem. lahko bi bila boljša. hitrejša, odločnejša in karkoli že. po njenem telesu so se pognali mravljinci od šoka in hvaležno je ujela brisačo ter se ovila vanjo ter skušala ustaviti tresenje svojega telesa. brisača je dišala po njem. to jo je nenadoma prešinilo, ko se je poskusila izgubiti v blagu, ki je njenemu telesu ponujalo toplino. in zaradi tega se je počutila dovolj nenavadno, da je dvignila pogled v trenutku, ko je spregovoril, ter se počutila tako, kot da bi jo pri nečem zasačil. »mama je umrla pri porodu,« je odgovorila na njegovo vprašanje, ki je pojasnilo vse. njen oče je ni nikoli prebolel in prvič se je vprašala, če bo tudi sama končala kot on. neizmerno zaljubljena v enega človeka, ki ga ni bilo več. ampak to ni bilo mogoče; njena mama je umrla, ren pa je to izbral sam. »bila sem najbolj primerna,« je komentirala njegove besede o tistem sranju, kot se je izrazil. »pa ne, da ne bi bilo več kandidatov,« je morda samo za trenutek njen nasmešek postal nekoliko otožen, ko je pogled spustila po svojem telesu, kjer so bile posledice srečanja z njenim bratrancem še vedno dobro vidne; morda zdaj, v jutranjem soncu in po plavanju še bolj. razprla je brisačo samo za trenutek, da se je lahko bolje zavila vanjo, ker ni vedela, zakaj je čutila željo po tem, da skrije modrice in poškodbe svojega telesa pred njim. stopila je bližje ter se previdno usedla na tla in ga poslušala, čeprav so njegove besede po svoje bolele. »včasih mislim, da ren ni hotel, da bi se izšlo,« je zamrmrala, čeprav tega ni nameravala na glas priznati. ne pred njim; to bi pomenilo, da je priznala svoj poraz. »si vedel, da je zaročen?« se je nenadoma ozrla proti njemu, nato pa pogled še v istem trenutku umaknila in glavo naslonila na svoja kolena, ki jih je objela z roko. ren je bil srečen; zaročen, začenjal je novo življenje in ona… ona je bila tukaj. že odkar je izvedla, se je pretvarjala, da bo še vse v redu, če tega ne bo izrekla na glas, ampak zdaj so padle vse maske in to je skoraj nemudoma obžalovala, čeprav ni vedela, zakaj jo je bilo strah tega, da bo v njej videl samo neumno punčaro.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Sob Apr 27, 2013 11:43 am

tag; saoirse

pogledal je proti njej in se srečal s presenečenjem v njenih očeh. morda bi moral ostati tiho, kakor je to učinkovito počel vse do sedaj. zakaj bi skakal ven iz svoje kože in jo spraševal bedarije. kot da ga je zanimalo, ali je bila edinka. kot da... da ga je. zaradi preklete verižice, ki je vse spremenila. naenkrat je vse spremenil preprost kos jekla in majhna tablica, ki sta visela okrog njenega vratu. en malenkosten predmet, brez prave vrednosti za marsikoga, pomemben za njiju, je spremenil vse. le da ona tega ni vedela, da je bila še vedno na drugi strani zavese v temi. ''mhm,'' je odvrnil na njen odgovor o mami. torej je odraščala zgolj ob očetu in kupu zaščitniških zvestih psov. mafija je bila verjetno vse kar je poznala, četudi so ji poskusili omogočiti karseda normalno življenje. ''verjetno je bilo težko,'' je dodal, ne da bi pristavil pojasnilo, na kaj točno je ciljal. bilo je očitno. vse je bilo težko. od odraščanja brez mame do tega, da je zdaj sama brodila skozi nevihto in se zanašala na kup ljudi, ki je morda še vedno objokoval smrt njenega očeta. ''ah... torej so drugi?'' se je namrščil in morda je bil njegov pogled malo zaskrbljen, ko se je ozrl proti njej. ni raziskoval mafijskih vezi v rodnem mestu. preveč je bil zaposlen s tem, da je letal naokrog po svetu in pospravljal tistega in tega. nedvomno je prelil več krvi kot ona, v to ni bilo dvoma. ''kdo?'' je pridal dodatno vprašanje. ''ali obstaja nevarnost, da se spravijo nate? notranja bitka za prestolček?'' se ni ustavil. če bi se pričelo odvijati še kaj takega, bi bilo nedvomno ob strani še kup civilnih žrtev. kot da bi izbirali lokacije za spopade. najebali bi prav vsi.

sledil je njenemu pogledu navzdol in se ustavil, ko je opazil izginjajoče modrice v vseh možnih odtenkih. ''lahko sklepam, da nisi bila nerodna in padla po stopnicah?'' je spregovoril z rezkim glasom in zmajal z glavo. očitno se jo je nekdo res hotel znebiti. vsaj njemu je veliko bolj ustrezalo, če je ona mafijo vodila še naprej, a kdo bi vedel, katero stran bodo izbrali vsi preostali. premaknil se je malce vstran, ko je sedla poleg njega, da ni bil preblizu, in odmaknil pogled od modric, ki jih je izdatno zakrila z njegovo brisačo. ''ren je od nekdja raje izbral lažjo pot. morda ni izgledalo vedno tako, ampak je resnica. namesto da bi služil v zaporu, je šel k policiji. namesto da bi prišel takoj nazaj in se soočil z irci, je šel na dopust. in tako naprej,'' je skomignil z rameni. bil je njegov brat, a zdelo se mu je, kakor da govorita o neki nevtralni osebi. ''ne, nisem vedel,'' je presenečeno privzdignil obrvi. zaročen? tako hitro? ''ne vem veliko o njemu, saoirse. nisva sva se slišala že kar nekaj let in nimava ravno veliko skupnih lastnosti ali interesov,'' je dejal in previdno pogledal proti njej. seveda jo je zaroka motila, logično. nekdo, ki ga ljubiš, na lepem odide in si ustvari novo življenje, ne da bi pomislil nate. moralo je prekleto boleti. ''potem pač ni bil zate. nisem pravi naslov za, um, ljubezenske nasvete. ampak ko boš našla pravo stvar boš vedela. in če te bo on zapustil, potem ne boš hodila na sprehode in razmišljala. hotela si boš pognati kroglo v glavo, ker bo praznina tako nepredstavljivo velika,'' se je ozrl nazaj k gladini jezera, ki sta jo prej razburkala. ''malce počakaj. bo že prišel kdo.''

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Ned Apr 28, 2013 3:59 pm

»ne,« je saoirse presenetila še sama sebe, ko je ob njegovih besedah odkimala. »ne težko. zapleteno, komplicirano, včasih preveč? morda. in vedno nekaj, kar sem pač morala storiti in početi in nisem mogla pustiti vseh na cedilu,« je umaknila svoj pogled, ko se je zavedla, da je bila z njim nenadoma veliko preveč osebna in zaupljiva. morda že od samega začetka, ko mu je dovolila, da jo je videl povsem na tleh zaradi njegovega brata. in potem se je – kako patetično – oklenila marca. še vedno ne dobesedno, ker je sumila, da bi jo v tem primeru ne glede na vse poslal k vragu, ampak nek del nje je potreboval njegovo bližino, ker se je tam počutila tako zelo varno, da je vedela, da je to čisto noro. ni bilo mogoče. vsekakor ni bilo verjetno, da je on čutil enako. in ker svojih čustev ni znala razvozlati, jih je pustila ob strani. tako ali tako je bila povsem na psu, kar se je čustev tikalo, zato se ni nameravala zapletati v razvozlavanje nečesa, kar ji je bilo tuje. bilo je tako preprosto in hkrati tako zapleteno. dvignila je pogled ob njegovem vprašanju in izvedla neodločno kretnjo z glavo. ne zato, ker ne bi bila prepričana – prej zato, ker kevina res ni mogla videti kot resno grožnjo. »zmešan bratranec, ki je ob očetovi smrti priletel iz irske. nima šans,« je skomignila z rameni. pozanimala se je med svojimi ljudmi in navsezadnje so bili tisti tesnejši sodelavci njenega očeta tisti, ki so mu onemogočili dostop do mafije. ko je nazadnje preverila, je delal kot zvodnik. nihče ga ne bi cenil; ne v irski mafiji, ki je dala toliko na častno delo in ki je držala svoje roke stran od deklet. ukvarjali so se z vsemi vrstami poslov, a nikoli z belim blagom. in zdaj se niti ni slepila – marcu ni bilo mar zanjo, verjetno je imel v mislih celotno mesto in posledice, ki bi jih na njem pustila mafijska vojna. bilo je očitno, da kevin nima šans – niso mu zaupali, praktično nikogar ni poznal in bil je mlad – ona je imela vsaj to prednost, da so jo spoštovali in cenili, v veliki meri tudi želeli. on je bil samo razvajen pamž, ki ga nihče ni maral.
namrščila se je, medtem ko se je vnovič potrudila, da je zakrila svoje modrice. pričakovala je nekaj drugega, ne pa plavanje. ničesar ne bi niti opazil, če bi izvajala kakšno tipično pretepanje, ampak seveda ne. »ne rabiš sklepati prav ničesar,« je skoraj trmasto odvrnila na njegove besede, preden je pritegnil njeno pozornost, ko je začel govoriti o renu. napol se je zasukala proti njemu in pogled prikovala nanj, ko je govoril. nekaj je bilo na njegovih brezosebnih, skorajda ostrih besedah, kar je imelo nanjo tolažilen učinek, pa četudi mu tega ne bi bila pripravljena pokazati. nenadoma je vstala, si z brisačo razmršila lase in jo potem odložila poleg njega, ker je ni hotela obdržati, čeprav bi jo najraje imela, ker je bilo na njej nekaj pomirjujočega. »prav, marco,« je zamrmrala, ne da bi sploh vedela, zakaj se je njeno razpoloženje tako drastično spremenilo. »hvala za danes,« se je prisilila, da je uprla pogled v njegove oči. lahko bi se nasmehnila, a se je spomnila, da mu ni bilo zares mar. »do naslednjič,« je spregovorila, potem pa je zakorakala do svojih stvari, se brez besed oblekla in odkorakala stran, ne da bi se ozirala nazaj in z nekim čudnim, praznim občutkom v prsnem košu zapustila prizorišče.

the end.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Ned Apr 28, 2013 6:31 pm

rad je imel jutra s svojo svežino in všeč mu je bil način, s katerim se je oster zrak zaganjal v njegovo telo. prejšnji teden je prespal pri jules in niti ni kraj pameti mu ni padlo, da bi šel teč in je to raje počel enkrat med celotnim dnem, zdaj pa je imel čas in dovolj energije, da je to lahko storil, zato se je odpravil naravnost proti jezeru, ki ga je po svoje pomirjalo in če je že tekel, je tekel mimo njega. oblečen za tek se je počutil prav prijetno, ko je takole brezciljno vijugal med drevesi in v mislih premleval dogodke zadnjih dni. oziroma bolje rečeno, edino omembe vredno osebo, s katero je preživljal čas. jules. bila je čudovita. bila je popolna in bila je praktično njegova. oziroma vsaj tako je sklepal, navsezadnje sta imela celo zbirko intimnih trenutkov in potrudil se je, da je spoštoval prav vse njene želje, odločen, da tokrat ne bo vsega skupaj uničil in da jima bo dal priložnost. imela sta potencial in to je vedel. poleg tega, kako neumen bi moral biti, da bi to zavrgel? bil je tudi miren, ko mu je zagotovila, da shane ne predstavlja nevarnosti – čeprav ga je še vedno preziral s prav posebno strastjo.
nenadoma se mu je zazdelo, da se mu je bledlo, ko je takole povsem naključno pred seboj zagledal objekt svojega prezira. na mestu je obstal in s pogledom zavrtal tja ter nenadoma ugotovil, da ni bil sam. tam je bila… tam je bila jules! njegovo srce je zdaj podivjalo. saj je opazil, da se je vsako jutro nekam izmuznila, ampak je ves čas hodila sem? medtem ko je on v njenem stanovanju pripravljal zajtrk in se trudil z rožami in celim kupom malenkosti, ki so se zdaj zdele trapaste? »k vragu,« je zamrmral sam pri sebi, povsem razočaran nad celotnim svetom. in potem sta se… sta se ravnokar objela? osuplo je zajel sapo, čeprav sta že v naslednjem trenutku nenavadno hitro odšla proti jezeru. ko je pogled uprl tja, se je namrščil. truplo. jules je imela očitno namen rešiti kogarkoli že, čeprav je vedel, da je bilo prepozno – rdeče obarvana voda je to jasno nakazovala. potem pa se je bolje osredotočil na truplo in opazil čisto normalno kožno barvo in v trenutku najbrž prebledel, ko je ugotovil, da je bilo sveže. k vragu, k vragu, k vragu; kot si je vztrajno ponavljal v mislih, ko se je z nenavadno hitrostjo celo zanj pognal iz gozda in se ustavil nekaj metrov pred vodo. »jules,« je iztisnil skozi zobe dovolj glasno, da sta ga slišala onadva – in vsekakor je upal, da dovolj tiho, da ga ni slišal kdo drug. »pridita nazaj. takoj. resno mislim, kdorkoli je spravil tistega tipa stran, je blizu. oborožen. truplu ne moreta pomagati. lahko pa preživita,« je bil njegov glas polglasen, dokler ni zdržal pomanjkanja njunega premikanja in se je sam pognal v vodo, zagrabil svojo dragoceno jules in si jo oprtal čez ramo in grdo pogledal shanea, da bi ga prisilil k temu, da se bo premaknil. ampak vedel je, da mu bo sledil – sploh z jules, ki jo je imel zdaj, ko je prišel iz vode, varno spravljeno v objemu, četudi je bil njegov pogled do konca razočaran, jezen in ranjen. dobro je vedel, na koga bo to jezo usmeril – in to ni bila svetlolaska v njegovem naročju. »oprosti za tole,« je zamrmral, »ampak lahko smo v nevarnosti,« je zaključil in ji pritisnil nežen poljub.

tagged: jules, mini rambo.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Ned Apr 28, 2013 7:18 pm

terminator & julie

težko je uskladil svojo novo lažno življenje z vlogo skrbnega starejšega brata, katero je moral prevzeti, ko je v mestu srečal svojo sestrico. med vsakodnevne sestanke v nepremičninski agenciji, ki je služila kot odlična krinka za vir njegovih ogromnih prihodkov in nočno popivanje ter osvajanje neznank, je moral sedaj vključiti še pojem družina, kar je bilo izvesti veliko težje, kot je sprva mislil. resda je svojo sestrico z lahkoto zasul z vso ljubeznijo, ki je ostala skrita, v letih ko se nista videla ter da ji je sedaj lahko omogočil popolno življenje z denarjem, katerega je nakradel v toliko letih. problem v njunem odnosu sploh ni tičal v njiju, temveč v okolici, ki ni smela kar tako izvedeti, da sta si svetlolasca v sorodu; s tem bi porušil svojo identiteto, katero je toliko časa gradil, hkrati pa bi ogrozil kariero svoje male sestrice. veliko raje bi sicer videl, da bi se ukvarjala s čim bolj… ženskim? lahko bi bila šivilja ali učiteljica ali tajnica – teoretično bi raje videl, da si poišče kariero kjerkoli drugje kot na policijski postaji. pištola pač ni pristajala v njene nežne ročice, temno in težko uniformo bi raje zamenjal s prikupno roza oblekico in vse kriminalce, ki so jo ogrožali bi raje zamenjal z majhnimi otroci. bolje bi se počutil, če bi bili njena edina skrb umazani nosovi in nedolžni padci otrok, kot pa da je na njenih plečih slonela varnost celega mesta.

in edini del dneva, ko sta si lahko vzela čas zase je bilo jutro. ko je mesto še spalo, sta se onadva smeje sprehajala ob jezeru in premlevala dogodke prejšnjega dne. lahko je opazil, da je njegova mala sestrica v zadnjih dneh odsotna ter da mora biti nekaj narobe, ko je vsako jutro zadihana zamudila vsaj nekaj minut. a tokrat je za spremembo ni čakal. »danes si celo točna,« se je nasmehnil in jo potegnil v svoj objem iz katerega je najraje nikoli ne bi spustil. »dobro jutro, julie.« pritisnil ji je poljub na čelo in popustil svoj objem, nato pa naredil korak proti jezeru, kjer je stala klop na kateri sta običajno posedala. še preden bi lahko nadaljeval s pogovorom, je s kotičkom očesa ujel rdečo packo na jezeru in… sranje, je bil to človek, mrtev človek? »ostani tukaj!« je zaukazal, nato pa stekel v vodo. kri se je oprijela njegove bele majice, ko je k sebi povlekel moško truplo. sranje, kako je sovražil kri, trupla in smrt, tako prekleto sovražil. tip je bil zagotovo mrtev, njegovo telo je bilo vsaj petkrat prerešetano s streli, obraz pa je imel verjetno še celo več barve kot njegov sam. »pizda julie, a sem ti rekel, da ostani tam!« je glasno zaklel, ko je ob sebi opazil svetlolaso postavo. »izgini gor!« bila je premlada, da bi se srečala s tem, pa čeprav je bila policistka… bila je njegova naloga, da jo zaščiti in točno to je nameraval tudi storiti. še preden bi lahko pograbil njeno telo in jo zvlekel ven, je zaslišal glas, ki je klical njegovo sestrico, in na žalost je ta glas še predobro poznal. mišičasto postavo, ki je stala na bregu, je le jezno ošinil, nato pa zapičil svoj pogled nazaj v jules. moral je priznati, da je imel kurčev king prav, pa čeprav je bilo to prekleto težko. »julie, pojdiva,« je tiho zavzdihnil, že v naslednjem trenutku pa je lahko samo nemočno opazoval, kako je temnolasec pograbil njegovo sestrico in jo odnesel. preostalo mu ni čisto nič drugega, kot da mu sledi. sovražil je pogled nanj, prizor kako si v objem vleče njegovo malo nedolžno svetlolasko je bil še toliko hujši. »prekleto! pusti jo, ti pedofil zabiti!« je vzrojil ob prizoru, ki si ga je lahko predstavljal le v najhujših morah; že od začetka je vedel, da je nekaj narobe na človeški omari in sedaj je bilo vse jasno – tip je bil nek zabiti svinger, ki očitno pada na veliko mlajše deklice. nagravžno. »julie, stran od njega!« potegnil jo je iz njegovega naročja, brez da bi se oziral kako nerodno bo svetlolaska pristala na tleh. skril jo je v svojem objemu, pripravljen, da jo zavaruje pred terminatorjem, ki je stal pred njima. »kaj delaš tukaj, king? kako to, da si se oglasil tukaj ravno danes, ko je naše jezero dobilo nov…« ošinil je truplo, ki je še vedno lebdelo ob bregu jezera. »…nov spominek.«

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pon Apr 29, 2013 9:03 am

tag; sebastian & shane
note; mission edition :3

pravzaprav si je želela, da bi lahko sebastianu povedala, kam se izmuzne v zgodnjih jutranjih urah in predčasno zapusti posteljo. vendar brata ni nameravala izdati, vsaj ne brez njegovega dovoljenja. poleg tega je imela občutek, da bi shane znorel, če bi vedel, da se je zapletla s 'tisto ogromno omaro' in sebastian ne bi najbolje sprejel novice, da se zjutraj dobiva s shanom. zato sta bila moška en drugemu skrivnosti in če bo obveljala njena, bo tako ostalo še lep čas. vsaj dokler ne ugotovi, kako učinkovito rešiti nastalo zmedo. za sebastiana je že imela pripravljen izgovor: da hodi na jutranji tek. v primeru, da bi enkrat imel dovolj njenih izginotij in bi zahteval odgovor. seveda se je počutila naravnost gnilo, ko mu je takole lagala. a prekleto, kyle je bil njen brat. zanj bi dala roko v ogenj. seveda je bil povsem drug problem to, da ji je bil sebastian vedno bolj pri srcu in je danes celo noč k sebi stiskala blazino, ker je bila zdaj že tako zelo navajena njegovega telesa v postelji, da ji je nekaj manjkalo. padla je v objem svetlolasca in obraz zakopala na varno v njegovo ramo: ''prej sem se zbudila.'' njen odgovor je bil tako zelo izmišljen, oh joj. vsako jutro prej je zamudila, ker je bila preveč zaposlena s tihim neopaznim plazenjem iz stanovanja. danes je lahko samo vstala in stekla skozi vrat. pritisnila mu je poljubček na lice in se nasmehnila, zadovoljna, da je spet poleg nje. ''veš, zadnjič, ko smo bili ujeti tam na...'' je pričela in skušala samo malce pretipati teren, če se je morda njegovo mnenje o sebu že spremenilo, a sledila je njegovem pogledu in zadržala dih. truplo, plavajoče na vodni gladini. ''oh joj,'' je spravila iz sebe in stopila za kylom, ki se je na lepem pognal v vodo. njegove besede je že profesionalno prezrla in samo zabredla notri v jezero, voda pa je takoj zajela vsako poro njenih oblačil.

''ne preklinjaj pred mano!'' je jezno stisnila skozi ustnice proti bratu, ki je stal poleg lebdečega moškega, in strmela v kri, ki se je kot zoprn oljni madež širila okrog njiju. po njunih oblačilih, na njuno kožo. zdrznila se je, ko je nekje za seboj zaslišala svoje ime, in sklepala, da je vse posledica njene podzavesti. nazadnje jo je v taki situaciji rešil sebastian, jo spravil nazaj k zdravi pameti, verjetno je pričakovala, da se bo sedaj zgodilo isto. toda obrnil se je tudi kyle in sledila je njegovemu pogledu vse do nabrežja, kjer je v vodo tekel... ''pizda.'' tokrat je bila ona tista, ki je v svojem neznačilnem slogu zaklela in se pričela ozirati naokrog višje po obrobju gozda, če bi kje zagledala temno postavo morilca. vendar s srcem ni bila pri stvari – oba sta bila tukaj. oba sta bila tukaj in ona je bila do vratu v težavah. ''ne moreš mi ukazovati, kje naj stojim. nisem presneti pes,'' je navrgla k bratu in hotela zabresti naprej proti truplu, da bi pomagala z vleko nazaj na obrežje. ''spraviti ga moramo ven,'' je revsknila k sebastianu in res sta ji šla oba na živce, ko sta mislila, da ji lahko kar takole ukazujeta in bo ona brez besed opravila vse po njunih navodilih. presneti moški, tako zelo ukazovalni in... ''sebastian, prekleto, položi me na tla,'' je s pestmi začela udrihati po njegovem hrbtu, ko jo je prav po neandertalsko oprtal čez svoja ramena in jo vlekel ven iz vode, da ga je v celoti zmočila. bežno se je zavedala kylovega vpitja nekje za njima, a preveč je bila zaposlena z upiranjem temnolascu, da bi bratu namenjala več pozornosti. končno jo je spustil na tla, z malce pomoči kyla, ki jo je potegnil dol, a ni je mogel izmakniti iz sebastianovega objema. vsa nasršena je dvignila pogled k njemu navzgor in niti rahel poljub ni mogel ohladiti njene jeze. sploh pa jo je kyle že vlekel k sebi, da je prav besno potegnila svoje roke iz njunih oprijem in napravila velik korak stran od njiju obeh. ''sta lahko za trenutek morda odrasla moška in ne dva smrkavca, ki se kregata za igračo? resno, fanta, nehajta,'' je zabičala proti vsakemu od njiju in roke prekrižala na prstih, povsem premočena od ledene vode. ''truplo moramo spraviti ven iz vode. poleg tega rabim funkcionalen telefon, da pokličem na postajo,'' je iztegnila dlan, kakor da pričakuje, da bo telefon dobila v pičli sekundi, a tudi ona je trznila, ko je nekje blizu v gozdu počilo, kot da je nekdo stopil na vejo in jo prelomil na pol.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pon Apr 29, 2013 11:03 am

na srečo je bil navajen na stresne situacije in je bil zmožen ohraniti izraz na svojem obrazu v praktično vsaki situaciji popolnoma miren. to je bilo še najlažje, čeprav je vedel, da ga oči izdajajo. v njih se je skrb mešala z vznemirjenostjo in najraje bi z jules odkorakal daleč stran. ampak tega ni mogel storiti, ker je vedel, da ji shane zaradi nekega neznanega in povsem neumnega razloga veliko pomeni. pa čeprav bi se temu najraje na glas uprl in začel odločno protestirati, si niti ni smel privoščiti, da bi bil preveč glasen. kdorkoli je že spravil truplo v vodo, je bil v bližini. moral je biti; navsezadnje je bilo truplo preveč sveže. namrščil se je, medtem ko je s pogledom skoraj panično preučeval svetlolaskin obraz. tega ne bi smela videti; seb je preveč dobro vedel, kakšne posledice je imel prejšnji, temu vsaj malo podoben dogodek na njej in zdaj tole. tudi tokrat jo je hotel zaščiti in če je to pomenilo, da bo še nadaljnji mesec dni vsak večer odšel k njej in prespal v njenem stanovanju, proti temu ne bi nič imel. pa ne zaradi kakšnih skritih namenov; zanjo ga je iskreno skrbelo. bila je čudovita, a obenem tako krhka in lomilo se mu je srce vedno, ko se je kriče zbudila poleg njega. s pogledom je dobesedno prestrelil malega rambona, ko se je ta odločil, da bo posredoval in je vzrojil. kako patetično. najraje bi ga utišal na tisti način, ki ga je poznal, a zadrževal se je zaradi svetlolaske v njuni družbi in se nato še bolj grdo namrščil, ko je iz njegovega objema tako grobo potegnil drobno svetlolasko. »kaj za vraga je narobe s tabo,« je bil tokrat seb tisti, ki bi skoraj vzrojil. tudi jules ni prav nič pomagala – če bi bil po njegovem, bi res pobegnil nekam stran z njo.
»me česa slučajno obtožuješ?« je pogled navrgel proti svetlolascu, njegov glas pa je bil mešanica jeznega in osuplega v stilu 'kako za vraga si ta pamž sploh drzne!'. obrnil se je proti jules. »torej si bila tukaj vsako jutro, ko si se izmuznila iz postelje?« je bil njegov glas veliko bolj miren in niti najmanj obtožujoč – njegove besede so bile zgolj tiha ugotovitev, morda nekoliko grenke zaradi osebe, s katero jo je našel. shane. shane je bil tisti, s katerim se je dobivala in počela kdo ve kaj. smešno, še vedno ji je popolnoma zaupal, čeprav ga je bilo obenem tudi strah in s tem se nikoli ni znal dobro soočati. njene besede so ga osupnile. »tip je mrtev! sveže mrtev, če lahko izpostavim to dejstvo. in nikamor ne bo šel, ker je to jezero in ga bo samo… saj veš, nosilo naokrog. ne misli na to! zdaj moramo na varno spraviti tebe ker je lahko tip, ki je tega spravil v vodo, še vedno nekje v bližini!« je njegov glas ostal zbran, a z neko nujo. skrbelo ga je zanjo in prav, morda se je obnašal iracionalno, ampak ni si mogel pomagati. že v naslednjem hipu si je slačil svojo jakno, ki jo je imel oblečeno čez majico brez rokavov, ter jo pomolil proti jules. »prehladila se boš… zamenjaj zgornji del,« je dejal, a to ni bil toliko ukaz kot neke vrste prošnja. povsem je padel v skrb zanjo in ni si mogel ali pa si ni hotel pomagati. nekoliko začudeno je pogledal njeno dlan, ker telefona ponavadi ni nosil s seboj, potem pa se je njegovo celotno telo napelo, ko je zaslišal zvok lomljenja vejice. niso bili sami. njegov pogled se je zavrtal v shanove oči in upal je, da ga bo rambo razumel. ne glede na to, kako močno se nista marala, sta oba hotela najboljše za jules, kajne? skoraj podzavestno ji je stopil bližje, pripravljen, da bi bil tudi živi ščit zanjo, če bi bilo treba, medtem ko je s pogledom preiskoval gozd. »tukaj je.«

tagged: jules, mini rambo.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pon Apr 29, 2013 7:09 pm

terminator & julie

s pogledom je zmedeno taval od temnolase omare, katero bi najraje premlatil do smrti, do svetlolase sestrice, ki je na temnolaščev poljub reagirala preveč mirno. kaj se je dogajalo pred nekaj tedni v tistem jašku, je bila zanj večna skrivnost, saj še zdaleč ni bil pripravljen verjeti zgodbici, da sta samo usposobila sistem. dobro je poznal take kot je bil sebastian, morda zato, ker mu je bil precej podoben, pa čeprav se je te ugotovitve otepal kot hudič križa – nemogoče, da terminator ne bi stegnil svoj rok, ko se je pa pred njim bohotila postavna blondinka. tudi sam ne bi držal rok pri sebi, če bi se pred njim postavljala ženska, ki seveda ne bi bila njegova sestra. »nič te ne obtožujem, samo navajam dejstva,« je jezno prhnil proti mišičasti gori, ustnice pa poskušal zadržati v karseda ravni liniji, čeprav so mu silile v nasmeh, ko je spoznal, da mu je uspelo razkuriti seba. »vsako jutro ko sva bila z julie tukaj sama, je bilo vse v redu. potem pa se nekega dne prikažeš ti…« z rokami je zamahnil proti jezeru, ki je postajalo z vsakim trenutkom bolj rdeče. »…in poglej, prikaže se tudi prekleto truplo.« ob pogledu na truplo je le nemo zmajal z glavo, popolnoma prestrašen, a nepripravljen to tudi priznati. ljudje bi pričakovali, da je dečko zaradi svoje nevarne kariere navajen na kri in smrt, v resnici pa mu je že samo pogled na majhno ranico povzročil vrtoglavico. naredil je globok vdih, vedoč, da je njegova glavna naloga, da zaščiti sestrico, svojo zgroženost nad truplom pa potlači nekam daleč stran. moral jo je spraviti na varno, nekam daleč strani… luna se je zdela primeren kraj, nič zmešanih morilcev, nič pohotnih terminatorjev in nič nevarnosti. in če je bil sam popolnoma predan svetlolaski, je bila le-ta očitno vse prej kot pridna. »čakajta malo,« je jezno zapihal skozi zobe, rdečica je zaobjela njegova lica. »kako misliš izmuznila iz postelje?« s pogledom se je zapičil v sestrico, tako prekleto razočaran in osupel. »izmuznila iz postelje? zato si zamujala zadnje dneve, kajne? zaradi njega, zaradi te gorile? sranje julie, kje imaš pamet? česa mi še nisi povedala… da se bosta jutri poročila? najbolje, da takoj zanosiš, ja in rodiš mutante temu tipu. dajta, preselita se na preklete havaje in tam uživajta ter se veselo hahljajta ob misli na tepca shane-a.« preklete najstnice in njihovi hormoni! ni vedel kaj ga bolj boli: dejstvo, da mu je zamolčala tako pomembno novico ali dejstvo, da je bil razlog za njeno srečo prav on, rjavolasi king kong, kateremu je tudi nameraval povedati svoje. »in ti, prekleti pedofil! ali sploh veš koliko je stara? a bi jo rad razklal na pol, ali kaj? da se ji nikoli več ne približaš!« z dlanjo je razdraženo zakopal v svoje lase in se za korak oddaljil od dvojice, ki ga je tako grdo izigrala. pa saj od terminatorja bi še celo pričakoval kaj takega, ampak julie… ona bi morala biti pametnejša. in prav nič ni pomagalo, da je njeno neumnost vzel kot napad na tisti dan, ko jo je pred leti zapustil; če bi bil boljši brat, bi mogoče tudi ona imela treznejšo glavo. ob njenih pripravah na akcijo in temnolaščevem treznem razmišljanju je raje ostal tiho; vedel je, da ima seb prav, a mu ni nameravala tega niti slučajno priznati. namesto tega je le prekrižal svoj roke na prsih, naveličan prizora dveh zaljubljencev. ko je videl, da se je začel seb slačiti, je tudi sam nemudoma slekel svojo jopo in jo pomolil svetlolaski pod nos. »no daj julianne. izberi.« izberi med svojim bratom in svojim ljubčkom. ob omembi telefona je segel v hlačni žep ter ven privlekel črn kos plastike, katero je dodobra zalila voda. »moj ne bo pomagal,« je jezno zavzdihnil in ga potisnil nazaj v žep, že v naslednjem trenutku pa stisnil dlani v pesti, ko se je v bližini zaslišalo pokanje vejic. samo še tega se mu je manjkalo. vedel je kaj mora storiti in kako hudičevo bo bolelo, ko bo moral sodelovati s terminatorjem. »čimhitreje se moramo spraviti stran. in jules, niti slučajno si ne drzni ugovarjati in igrati junakinje,« je komajda slišno zašepetal in s pogledom polnim razočaranja ošinil sestro ter pograbil njeno zapestje; za vsak slučaj, če bo hotela pobegniti in igrati super barbiko.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Tor Apr 30, 2013 7:41 pm

tag; sebastian & shane
note; mission edition :3

oh bog, dovolj je imela tega, da sta povsod okrog nje tako teritorialno nasrala ogromno dozo moškega testosterona. kot da bi jo hotela označiti komu pripada. čudno, da je nista še prav po pasje poscala in se nato pričela grizti ter renčati. ''da, vsako jutro sem bila tukaj,'' se ni trudila niti zanikati, namesto tega je roke uperila v bok in bila hvaležna sebastianu, da proti njej ni streljal z ljubosumnim pogledom. ali pa bi jo moralo skrbeti? namreč ni vedel, da je shane v resnici kyle in s tem tudi njen brat, mar ga ne bi moralo razkuriti, da je zjutraj zapuščala posteljo, da bi bila z drugim moškim? na srečo ji te misli ni uspelo pripeljati ravno daleč, ker jo je njen brat nadvse uspešno podžgal s svojo osuplostjo. ''izmuznila iz postelje. čisto lepo je povedal. zjutraj sem se zbudila, izmuznila iz postelje in prišla sem...'' je skušala malce omiliti situacijo, ker si je zdaj nedvomno predstavljal, kako jo je rjavolasec neizpodbitno nočjo za nočjo izkoriščal in je bila malodane njegova spolna sužnja. kako daleč od resnice je bil. ''k...shane, nehaj,'' je skoraj vzkipela z nepravim imenom in v zadnjem hipu zajela globok dih, da je iztisnila iz sebe preostanek. ''ne bodi smešen – ne bova se poročila, ko nisva niti skup...'' se je brez humorja zasmejala, a smeh je bil še bolj prazen, ko je ugotovila, da je to res. sploh nista bila skupaj, kar je pomenilo, da je tudi on morda popoldne odšel h kakšnemu drugemu dekletu in se dobival z njo. malce zgrožena nad ugotovitvijo se je zasukala proti sebastianu in mu poslala opravičujoč pogled. ''spi pri meni in ne z mano. sebastian spi pri meni, ker sem ga tako prosila. in ne govori bedarij o nosečnosti in havajih. pri meni spi, ker sem imela probleme s spanjem po... tistem, ko so zavzeli banko. nisem mogla spati in ob njem je lažje,'' je povedala delno resnico in hudičevo rožnato zardela, ko je kyle rekel 'preklal jo na pol'. ne bo bratu razlagala, da je devica. tukaj je res potegnila debelo črto.

''in ravno zato ker je mrtev, ga moramo spraviti sem. ne more plavati po vodi. bi ti hotel, da tvoje truplo plava po vodi in te kljuvajo race ter grizejo ribe?'' je jezno stopila pred sebastiana, četudi se je malce stopila, ko je jakno natikal na njene roke. ne, truplo so absolutno morali potegniti ven. tole je bilo prekruto. edina hujša možnost bi bila, če bi ga kdo zakopal in bi pustili, da ga že samo eno minuto dlje grizljajo črvi in se hranijo z... blah. kako ogabno. ''ne bom izbirala med vama, shane,'' je izmučeno zamrmrala in potegnila dlan nazaj k sebi, ko je bilo očitno, da so bili brez telefona. ''shane, si vsaj pogledal, kakšne rane je imel? ko si jadral z njim po jezeru? nadvse neuspešno, če smem dodati, glede na to, da še zmeraj lebdi tamle dol?'' je z obtožujočim pogledom zavrtala v brata, nato pa pošteno trznila in skočila naravnost proti sebastianu, da je njen brat iz oprijema izgubil njeno zapestje, ki si ga je prej priigral. ''oh ne,'' je zamomljala in stisnila sebastianovo dlan, medtem ko je njen hrbet trčil ob njegov močan širok prsni koš. da, na nek način je bil res terminator in to ji je bilo več kot samo všeč. njen pogled se je osredotočil na obrobje gozda in skozi gosto rastje ji je žal uspelo resnično razpoznati temno silhueto. ''meri v nas,'' je zamrmrala komaj slišno in vedela, da je truplo morali biti prerešetano s kroglami. to se je samo še potrdilo, ko je tišino presekal glasen strel in sta jo oba fanta potisnila za svoja hrbta in potegnila za seboj v naključno smer. streli pa so se kar vrstili.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Tor Apr 30, 2013 8:18 pm

»ti presneti mali kreten,« se ni mogel ustaviti, da ne bi svojih trenutnih misli delil še s svetlolascem, ki ga je razkuril. »in tvoj zaključek je kaj, da sem vedno tam, kjer so problemi?« k vragu, imel je celo prav. ampak po drugi strani bi ga seb z lahkoto obtožil, da so bili problemi tam, kjer je bil shane. a ni se nameraval spuščati na njegov nivo, ker je bil presneto nizko. kljub temu je skoraj zaščitniško stopil nekoliko proti jules ob njegovih besedah, ki so se mu zdele, milo rečene, dokaj grde. kakšne vrste oseba je tako odreagirala? vedel je! vedel je, da je bil shane brezupno zaljubljen vanjo! in ona se je dobivala z njim vsako jutro. bilo mu je čisto vseeno, koliko posebnega prostora je imel shane v njenem srcu – seb bi ta prostor z veseljem izpraznil, če se je nameraval tako obnašati. »kaj za vraga je narobe s tabo?« je s pogledom jezno zavrtal vanj. »pomembnejše stvari imam za početi, kot pa da bi se obremenjeval s tabo.« kar je bila morda čisto majhna laž, ker se je v zadnjih dneh presenetljivo pogosto našel pri tem, da ga je skrbelo, kaj natančno čuti jules do njega in če je obstajala možnost, da bi jo zaradi njega izgubil. potem pa je mali ponorel in seb se je moral spet namrščiti. bilo je zoprno, ampak shane je imel takšen občutek nanj. »sploh se te ne tiče,« je izmed svojih zob počasi iztisnil besede, ki so bile v tistem trenutku edina tolažba, ki jo je imel. skoraj užaljeno in vsekakor ranjeno je uprl pogled proti jules, ko jo je shane postavil pred izbiro. ampak ona je namesto tega rekla nekaj, kar ga je prizadelo bolj, kot bi to pričakoval. nista bila – nista bila skupaj? prav, saj je vedel, saj jo je še sam vprašal, ampak mislil je, da sta. to je bil njen odgovor, to bi moralo šteti! začutil je, kako se je njegova maska mirnosti počasi zamajala, ko je ljubosumnost končno udarila na dan. vsako jutro se je dobivala z njim in on jo je čakal kot največji kreten. poleg tega je pred njim zanikala, da bi sploh bila skupaj. ji vse skupaj ni nič pomenilo? sploh se ni zavedal strtosti, ki jo je pridobil njegov v svetlolasko uprt pogled, dokler ni preusmerila njegovih misli in je stresel z glavo.
»mrtev je! konec je zanj, pojma nima, kaj se dogaja z njegovo lupino,« je odvrnil na njene jezne besede. ni imel namena vlačiti trapastega trupla iz vode, če pa je obstajala ogromna nevarnost. ni ga skrbelo zanj in prav posebej ga ni skrbelo za ramba, ga je pa vsekakor skrbelo zanjo. čeprav je moral priznati, da je rahlo užaljen, ko je zatrdila, da ne bo izbirala med njima. zdaj je bil že popolnoma prizadet in če je to nameravala storiti, ji je dobro uspelo. se je samo igrala z njim? ampak to zdaj ni bilo bistveno. moral se je zbrati. nekaj mu je pravilo, da shane ne bo preveč uporaben. bil je že skoraj na tem, da spravi neumno truplo na kopno, da bi ugodil jules in bi dala mir z racami in ribami, potem pa so se razlegli streli in presekali tišino. avtomatsko in brez razmišljanja je stopil pred jules, njegov pogled pa je že begal po okolici. »prekleto,« je sam pri sebi zamrmral, z eno roko zagrabil svetlolasca in se premaknil, medtem ko je svoje telo uporabil tako, da je imela jules ves čas pred seboj živi ščit. oba je zvlekel proti drevju z obrazom, ki je razglašal, da ne bo dopuščal ugovarjanja. uspelo mu je, da je oba spravil za varno zavetje ogromnega drevesa, medtem ko se je sam razgledal. streli so ponehali, ker je strelec očitno ugotovil, da je škoda streliva. pograbil je kamen in ga vrgel nekam v hosto in v odgovor se je zaslišal strel. in to, kar ga je najbolj zaskrbelo, je bilo dejstvo, da je bil strel bližje. »ne bo odnehal. priče smo, ki se jih mora znebiti, in prekleti idiot ne bo odnehal,« se je obrnil proti svetlolascema s stišanim glasom in s pogledom, v katerem je bil absoluten bes. »ubil ga bom,« je zagolčal. ker je grozil jules, ker je predstavljal neposredno nevarnost za njeno življenje. »boš pomagal ali ne?« se je z nizkim glasom zdaj obrnil na svetlolasca. jules je bilo škoda. ampak če jo je hotel rešiti, je potreboval njegovo pomoč in jules je bila v tem trenutku nekdo, ki sta ga oba hotela zaščititi. in seb je bil odločen in trenutno zelo besen tip z načrtom.

tagged: jules, mini rambo.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Tor Apr 30, 2013 10:21 pm

terminator & julie

»točno tako,« je prikimal rjavolascu, ko je le-ta naglas izrekel njegove misli. terminator je prinašal nevarnost, to je bilo jasno; najprej streljanje v banki, sedaj truplo in največja nevarnost – njegov preklet odnos z njegovo sestrico. je bila svetlolaska resnično samo to, navadna blondinka brez pameti? on je bil vendar očetova boksarska vreča, on bi imel opravičilo v primeru, da bi bil tako neumen – mu je pač oče razmetal možgane. ampak sestrica… ona je bila vendar vse življenje ovita v puh, morala bi biti predsednica kakšnega podjetja, morala bi imeti visoke cilje. ona pa se je zadovoljila s tem kretenom. »pomembnejše stvari? to, da natepavaš njo vsak večer?« je še siknil proti mišičnjaku, nato pa se s pogledom ponovno zavrtal v sestrico, osupel nad lahkotnostjo v njenem glasu. pojma ni imel kdaj je postala svetlolaska takšna upornica in kdaj je izgubila vso pamet. prekleto, kaj se je dogajalo z njo? edini logičen zaključek je našel v kakšni menstruaciji ali ovulaciji. gotovo je bilo to krivo za njeno neumno obnašanje. »to niso bedarije, julie,« je razdraženo zamrmral. »ko dva spita skupaj nastane otrok, če te še niso naučili. in glede na to, da spuščaš tega kretena v svojo posteljo…« stavka raje ni končal, že samo misel na to, da bi postal stric mu je poslala mravljince po telesu. »julie,« je umiril svoj glas in se zazrl v njene oči. »kaj se je zgodilo v banki? zakaj mi nočeš povedati? saj veš, da mi lahko zaupaš in da me lahko pokličeš ob katerikoli uri in bom prišel. kaj se je zgodilo, da nenadoma bolj zaupaš njemu kot meni?« mu je uspelo tiho izreči, ko je priznal svoj poraz; svetlolaski je iz neznanega razloga več pomenila gora mišic kot brat. in najhuje od vsega je bilo, da se je velik bolj kot zaradi nesrečnega konca, ki bi prizadel njegovo sestro, kujal, ker je izgubil ravno proti njemu. niti na kraj pameti mu ni prišlo, da bi za trenutek pomislil na njeno srečo. morda si je celo želel, da se vse skupaj čimbolj klavrno konča in prižene svetlolasko nazaj v njegov objem.

še truplo, ki je plavalo v jezeru mu je prineslo več sreče kot pogled na dvojico. nemirno je postopal iz ene noge na drugo, pokal členke na svojih prstih in pogled zapičil nekam v daljavo; le tako se je lahko pomiril, da ni skočil rjavolascu v obraz in mu izkljuval oči, ker si je drznil pogledati njegovo sestrico. šele ko je zaslišal v pogovoru svoje ime, se je z mislimi vrnil v realnost. »vsaj petkrat je bil prestreljen. vsakič naravnost v prsni koš,« je poskušal karseda hladno odgovoriti, ko je s pogledom še vedno buljil nekam v tla. »izvlekel bi ga ven, če me ne bi zmotila neka svetlolasa barbika. oprosti, ker se mi je zdela njena varnost bolj pomembna od že mrtvega trupla,« je zadirčno zamomljal in s pogledom prestrelil svetlolaso postavo, katero je čez nekaj trenutkov že skrival za svojim hrbtom, ko so mimo njihovih teles švigale krogle. ni si mogel pomagati, da ga ne bi zbodlo dejstvo, ko je izpustila njegovo dlan in se raje oprijela terminatorjeve; s tem je več kot očitno pokazala koliko ji pomeni. nič, čisto nič. »julie?« je zašepetal proti svetlolaski za njegovim hrbtom. »če tole preživimo… jutri bom odšel. zdaj imaš njega, jaz pa nič več kar bi me vezalo, da ostanem. ampak hočem, da veš, da mi je resnično žal, da sem odšel pred toliko leti in te pustil samo,« je zamomljal, popolnoma vdan v smrt. zbran je ostal zgolj zaradi dejstva, da je moral rešiti svojo sestrico. ampak to, da bo odšel je mislil smrtno resno. navsezadnje ji je samo oteževal življenje, ko mu je morala nameniti dnevno nekaj svojega časa. »seveda, da bom pomagal,« je prhnil proti rjavolascu, z ogromno kepo v grlu, ker je vedel, da bosta morala sodelovati. »imaš načrt, kako zadržati divjo bojevnico xeno na varnem, hkrati pa onesposobiti tistega kretena?« sestre ni bil niti slučajno pripravljen spustiti blizu grmovja iz katerega so prihajali streli, hkrati pa je ni mogel pustiti nezaščitene. bila je samo ena logična rešitev: »jaz grem tja, da ga izza hrbta presenetim. ti pa pazi nanjo.«

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Čet Maj 02, 2013 6:33 am

tag; sebastian & shane
note; mission edition :3

ne bi mogla spregledati ranjenega pogleda, ki ga je uprl vanjo, tudi če bi hotela. zavrtal je naravnost vanjo in ona ga ni zmogla niti pogledati nazaj. vendar mar ni bilo res? zadnjič sta se lovila okrog besedice odnos, a je nikoli nista zares spremenila v 'razmerje' ali 'zveza'. kolikor je vedela, bo zlahka v petek zvečer spet viden v centru mesta z brhko lepotičko na svoji roki. saj je verjela vanj, brezpogojno zares, in mu zaupala, povsem. toda potrebno je bilo še mnogo več. ''shane, nehaj, pri priči,'' je grenko poskusila ustaviti svojega brata, a kaj ko je bil docela odločen, da se dajeta dol, ker drugega razloga, da bi moški prespal pri njej ni bilo. ''ne spiva skupaj na tak način, kot ti misliš. samo pri meni je, prav? v isti postelji, ampak povsem oblečen – in jaz tudi. oblečena namreč,'' je mrmrala skozi grdo gledanje z vsake strani. sedaj so res prišli že tako daleč, da je bilo nekaj grdih pogledov namenjenih tudi njej in se nista samo poskušala pobiti med seboj. očitno. na eni strani je prizadela sebastiana in na drugi izgubila spoštovanje lastnega brata. imela ju je resnično dovolj in slej kot prej ji bo dokončno prekipelo in ju bo oba poslala k vragu. morilci v grmovju gor ali dol, truplo v vodi levo ali desno, ne bosta si je podajala kot punčke iz cunj ter se kregala, komu pripada. šla sta predaleč, oba. ''zaupam mu, ker me zaenkrat še ni pustil gniti nekje za seboj, medtem ko si ti to enkrat že storil in predvidevam, da boš tudi zdaj tekel takoj, ko boš v filadelfiji opravil svoje posle,'' je vzkipela in se odmaknila stran od njiju obeh ter predse iztegnila dlan v svarilo, naj se ji ne približujeta. ''tako da, shane, ko boš dokazal, da si še vedno oseba, kakršna si bil več kot deset let nazaj, takrat ti bom povedala, kaj je bilo v banki,'' je njegovo lažno ime izrekla z dodatno mero cinizma in se postavila v strogo zravnano držo s prekrižanimi rokami na trupo.

osuplo se je zasukala v sebastianovo smer. resno, kako je imel lahko tak odnos do mrtvih ljudi? najraje bi ga pritegnila v ramo, a iz lastnih izkušenj je vedela, da je bolje jezo zadržati v sebi, kakor pa si polomiti vse kosti v zapestju. boksanje kamna se še nikoli ni izkazalo za učinkovito. razen če si bil sebastian, potem si ga lahko preklal na pol. ustrežljivo, da ne bi še poslabšala situacije, je počepnila za grm, kamor sta jo porinila in nekajkrat besno zamežikala ob bratovih zašepetanih besed. ''naredi, kar hočeš. tako ali tako drugega kot odhoda od tebe nisem pričakovala,'' je hladno zamrmrala nazaj in počepnila navzdol. ni se nameravala več ukvarjati z njima, nista je imela pravice siliti k temu, da izbira. lahko bi vedela, da bo kyle izkoristil prvi dober izgovor, da bo lahko odšel in jo pustil spet samo. res bi lahko pričakovala. kako naivno, da je upala, da bo brat ostal v mestu zaradi svoje male sestrice. ker ga potrebuje, kljub temu da je že zdavnaj odrasla – brez njegove pomoči. ni pretirano poslušala, kaj govorita moška ob njej, namesto tega je strmela med vejami strogo naprej in iskala strelca s pogledom, da bi ga lahko vsaj locirali. a zdelo se je, da je skupaj s streli potihnilo prav vse. ''shhh, nehajta,'' je siknila proti njima in se namrščila. to ni bilo dobro, ni mogel kar obupati. potem pa je počila vejica nekaj metrov stran od njih v gostjem rastju in potem je krogla zažvižgala tik mimo njihovih glav. ''no, zaradi vajinega bedastega šovinističnega pregovarjanja bo presenečenje odpadlo,'' se je dvignila malo višje in čakala na naslednji strel. vsi so gledali v grmovje, od koder je prišel, a niso mogli ravno teči tja in se dreti: 'kuku, našli smo te!' ''brez pištole smo,'' je bila najbolj usodna opazka in vedela je, da bosta oba fanta raje napravila živi ščit iz sebe, kakor dovolila tipu priti blizu nje ali ji skriviti en sam las. kako naj torej izbira med njima, kako?

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pet Maj 03, 2013 12:24 pm

s pogledom je spet prestrelil svetlolasca in ugotovil, da je bila to praktično edina komunikacija, ki sta jo zares imela. sovražila sta se; med njima je bilo tisto neotipljivo ljubosumje zaradi jules, ki sta ga znala izraziti samo tako, da sta sovraštvo prenašala en na drugega. kako trapasto bi to bilo in kako neumno bi se mu vse skupaj zdelo, če ne bi bil sam osebno vpleten. »ne govori tako pred njo,« ga je opozoril in potem zmajal z glavo. »pa ne, da bi se to karkoli tikalo, ampak z njo ne počnem nič takšnega. za božjo voljo, kakšne vrste oseba pa misliš, da je?« je skoraj vzkipel, pa je to na polovici povedanega opazil in se zadržal. nihče ne bo govoril tako o jules; ne pred njim. s pogledom je ošinil svetlolasko, ko je nenadoma še ta vzkipela in čeprav ni povsem razumel povedanega, se on ni imel namena vtikati v to. karkoli sta že imela; bilo je med njima. kajne? saj mu ni bilo mar. ne tako, zares. ah, k vragu. zelo mu je bilo mar. ji je svetloalsec zlomil srce? kako si je drznil?! se je z njo igral? imel je toliko vprašanj in nikogar, ki bi mu stvari pojasnil. bil je prizadet, tako kot je bil prizadet tudi shane. nenadoma je ugotovil, da sta se oba očitno močno sekirala za jules in za to, kar je počela ter predvsem to, kar si je mislila. no ja, morda je bil shane bolj občutljiv na to, kaj je počela, medtem ko se je seb sekiral za stvari, ki jih je mislila.
ravno je nameraval oporekati načrtu, ki ga je tako bistro skoval rambo, ko se je vmešala jules in izpostavila očitno. tip je bil tam. blizu – vsekakor bližje, kot bi smel biti. sebu ta misel ni bila niti malo ljuba, ker bi najraje zaščitil jules. in potem je nenadoma stvari videl popolnoma jasno. ni se več šlo za to, kaj se je dogajalo z njo in rambom. ni se šlo za to, kaj si je on mislil o njem. šlo je samo za to, kaj je bil pripravljen žrtvovati, da bi zaščitil jules. in morda tudi njenega svetlolasega prijatelja, prav. samo malo mu je bilo mar zanj – pa še to samo zato, ker njej ni bilo vseeno. nenadoma se je obrnil in pogled uprl naravnost v njene oči. bil je odločen – sprejel je odločitev in zdaj je samo delal na tem, da jo bo uresničil. njegov pogled je bil popolnoma prepričan, ko je spregovoril. počutil se je dolžnega to storiti, ker je bil njegov načrt povsem nor in bi se mu lahko kaj zgodilo – nikoli si ne bi odpustil, če ji ne bi prej povedal. »jules,« je dejal z neko nujo v glasu, nato pa hitro nadaljeval – čeprav njegov glas ni bil tako glasen, ker mu ni bilo všeč, da je bil tam tudi shane. če bi lahko izbiral, bi to storil drugače – tako pa ni videl veliko možnosti za izbiro. »zaljubljen sem vate. to moraš vedeti,« je dejal, nato pa jo nenadoma potegnil bližje in jo poljubil ter tako preprečil, da bi karkoli rekla. moral je nekaj storiti in bili so preveč lahke tarče. poleg tega je predvidel, da bo tipu počasi zmanjkalo streliva in bo moral zamenjati nabojnik. in ko so streli nenadoma utihnili, je vedel, da nima veliko časa. s hitrostjo, ki jo je pridobil v letih ukvarjanja s tem, kar je pač počel, se je vzravnal ter stekel proti mestu, od koder so prihajali streli. tekel je naravnost, čeprav bi bilo morda bolj varno, če bi ubral cikcak progo. ampak ni imel veliko časa. zagledal je tipa pred seboj – ni bil ravno velik, mišičast tip, ampak v roki je držal pištolo, ki jo je ravnokar spet napolnil z naboji in jo dvignil. v njegovih očeh je opazil presenečenje, preden je zaslišal strel in začutil ostro bolečino nekje v telesu, ampak bil je preveč poln adrenalina, da bi se ustavil – in bil je preblizu, da bi dovolil, da bi ga to ustavilo. zaslišal je besen krik in se zavedel, da je njegov, ko je njegovo telo priletelo ob telo napadalca in je tip od presenečenja in sile v zrak izstrelil nekaj nabojev, preden se je sebova roka oklenila njegove in je z njo udaril po tleh, da je bil prisiljen izpustiti pištolo, nato pa ga je seb z vso močjo udaril v obraz, ker se je zavedel, da nima več veliko časa. bil je zadet – ko se je med udarci ozrl po svojem telesu, je ob robu prsnega koša opazil rdeč madež, ki se je hitro širil po njegovi sivi majici. ampak bes, ki ga je vložil v udarce, je napadalca razmeroma hitro spravil v nezavest in ko je bil prepričan, da se iz nje še nekaj časa ne bo zbudil, se je vdal še seb in pustil temi, da ga je zagrnila, medtem ko se je njegovo telo napol zvalilo iz napadalčevega; zdaj sta bila oba negibna.

tagged: jules, mini rambo.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pet Maj 03, 2013 6:46 pm

terminator & julie

z jeznimi pogledi je prebadal rjavolasca, ki se je vztrajno vmešaval v pogovor, ki se ga ni zadeval. prekleto je obžaloval odločitev, da se udeleži tiste neumne zabave, kjer ga je spoznal, kjer mu je dovolil, da vstopi v njegov odnos s sestrico, ki se je takrat zdel še idiličen. »seveda, da se me tiče! vse kar je v zvezi z julie, se tiče tudi mene. in problem ni v njej, ona je vendar najboljše bitje na svetu. ti si problem. kako hudiča naj zaupam tebi, če vem, da se smukaš okoli nje, hkrati pa si še vedno poročen!« je zamahnil z rokami v zrak, popolnoma razdražen zaradi hlapca na oslu, ki je spodnesel njegovi sestrici tla pod nogami. in ona je bila tako neumna, da je bila pripravljena pasti naravnost v njegov umazan objem, ki jo bo objemal dokler bo imel od tega korist – umazano, perverzno korist. »pa julie, kaj ne vidiš, da te bo samo izkoristil? enkrat te je že izigral, ne pusti mu še enkrat takšnega zadovoljstva,« je tiho zamrmral proti svetlolaski, kot da terminatorja ne bi bilo zraven. ni vedel kdaj se je njun odnos tako drastično obrnil, kdaj je odpustila dejstvo, da je dečko poročen in kdaj je postala navadna platinasta blondinka, a vse skupaj mu še zdaleč ni bilo všeč. hotel je svojo malo sestrico nazaj, prikupno blondinko, ki se boji moške pozornosti, ne pa da ji tako brezglavo podlega. zaprepadeno je dvignil pogled, ko mu je jezen glas v obraz zmetal vse tisto, česar se je toliko časa bal. tako kot tudi sam sebi ni odpustil svojega dejanja, mu tudi ona ni odpustila, da jo je zapustil, pa čeprav jo je s tem samo rešil. pojma ni imel kaj naj reče, samo nepremično je zrl v njen strog pogled. »si resnično misliš to? imaš res tako slabo mnenje o meni?« je naposled le spregovoril, tiho in zlomljeno. »samo rešiti sem naju hotel. nisem hotel, da za večno ostaneva boksarski vreči.« ni se mogel rešiti, vse kar mu je sestrica zmetala v obraz je bilo res; zapustil jo je, sebi pa sebično ustvaril boljše življenje. in sedaj je tako kot vsakega poprej razočaral še njo, edino osebo, katere mnenje je štelo.

»prekleto julie, zdaj pa poslušaj! ja, zapustil sem te, ampak s tem sem ti omogočil, da si imela normalno življenje. za trenutek nehaj biti razvajena punčara in pomisli kako je bilo meni, ko me je vsak dan pretepel kot žival. rešil sem naju, rešil, ti pa ne premoreš niti najmanjše hvaležnosti. sama veš, da bi bila že dolgo časa pod rušo, če ne bi takrat odšel in vzel stvari v svoje roke,« se je na petah obrnil proti svetlolaski, ki se je skrivala za njim. hitro ji je zdrdral vse kar mu je ležalo na duši, nato pa ponovno stopil sebu ob stran, pripravljen, da steče v gozd in ustavi barabo, ki je neutrudno merila v njih. »joj, a res? jaz sem pa mislil, da imamo celo orožarno tukaj,« je sarkastično zamrmral, že v naslednjem trenutku pa bil prisiljen opazovati cel romantični film, ki se je odvijal pred njegovimi očmi. si resnično nista mogla izbrati primernejšega trenutka in kraja? tiho je zavzdihnil, vendar pa tokrat presenetljivo ni hotel rjavolasca ubiti. lepo je bilo slišati njegove besede, ki so mu vsadile vsaj nekaj upanja, da bo njegova sestrica v redu, potem ko bo odšel. ha, kako bo mala razvajenka to sploh preživela, v enem samem dnevu jo bo zapustil kar dvakrat; prvič, ko bo čez nekaj trenutkov stekel v gozd in drugič, ko bo zapustil mesto. naredil je korak naprej, pripravljen, da stopi v akcijo, potem pa je lahko le nemočno opazoval, kako ga je oplazila rjavolasa postava, ki očitno ni nameravala prepustiti njemu junaške slave. kreten. urno je stopil nazaj do svoje sestrice in jo skril v svojem objemu, ki ji je preprečeval, da bi odšla za svojim dragim. počakala sta nekaj dolgih trenutkov, dokler niso tišine prebodli streli. prekleto. svetlolasko je spustil iz svojega objema, se trdno oprijel njene dlani in jo potegnil za seboj, ko je stekel v gozd. »sranje,« je bilo vse, kar je lahko izustil, ko je zagledal dve nezavestni postavi, popolnoma krvavi. ali ni bilo za danes že dovolj trupel? spustil je sestrino zapestje in z nekaj dolgimi koraki že čepel ob terminatorju. kdo bi si mislil, da ga bo ta slika tako potrla. »dajmo, sebastian! bodi terminator.« nekajkrat je z dlanjo zamahnil po njegovem licu, v upanju, da se zbudi. neuspešno. prekleto. pizda. sranje. pogled je upajoče uprl v svojo sestrico, čakajoč na njen naslednji ukaz. ona je bila izurjena za to, ne on.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pet Maj 03, 2013 8:00 pm

tag; sebastian & shane
note; mission edition :3

z rokami se je objela prek ramen, ko je čepela med moškima, in se poskusila prepričati, da to ni bila smrtonosna situacija. da bo utegnilo biti vse v redu in bodo čez pol ure že bili doma. po nekem čudežu se bosta sebastian in kyle nehala grdo gledati. vsi bodo sedeli za tisto malo s prstom pregrinjeno mizico v njenem stanovanju, ona v sebovem naročju, kyle nasproti njiju. prisilila ju bo, da preizkusita piškote, ki jih je spekla prejšnji večer, in verjetno jima ne bodo všeč. s kylom mu bosta razložila vse – kdo je kyle, kdo je ona, v kakšnem odnosu sta. in potem bo kyle odšel in bo lahko seba prepričala, da se premakneta na kavč ter se prav po srednješolsko mrcvarita med vsemi tistimi blazinami. le da se ni mogla prepričati, ker ji občutek nepopisne groze ni dal dihati. ne bo v redu. še zdaleč ne. ozrla se je k sebu, ko jo je poklical po imenu, in v njegovih očeh videla njegova nadaljnja dejanja. seveda bo igral junaka, kaj drugega niti ne bi mogla pričakovati. malo je zmajala z glavo, nato pa obstala sredi giba. ''sebas...'' mu je nameravala ugovarjati, reči da to ni primeren kraj in ne čas, a vsak protest je ugonobil s svojimi ustnicami, da je samo pridušeno zavzdihnila ob poljubu in prikimala. takoj, ko se je njegova dlan umaknila z njenega obraza, je vedela. pokanje vejic in šelestenje grmičevja pa je izdalo, da teče naravnost proti neznanemu strelcu. kri je zamrznila v njenih žilah, ko je zaslišala krik besa in zatisnila je oči ob zvokih pretepa. ''presneti trap,'' je zamrmrala in se šele ob tišini zavedla, da z vso silo stiska bratovo dlan. kot da ji bo to kaj pomagalo. trznila je ob strelu in brada se ji je zatresla, ko je v sebi zadržala... jezo. da. kako si drzne? blekniti nekaj takega in nato teči tja.

deloma se je zavedala kylovih rok na njej in pustila je, da jo je potegnil navzgor, ko so streli ponikniti in je vse okrog njiju obmirovalo v tišini. tekla je za njim, ne da bi gledala, kje teče. nekajkrat vmes se je grdo spotaknila ob korenine, a njegova dlan jo je ohranila pokonci, da ni mogla pasti na tla. najprej je slišala njegove besede, šele nato je videla oba moška na tleh. ne, laž. videla je samo enega. razbita ustnica, prebita arkada, kup ureznin, udarcev, krvav prsni koš. opazovala ga je, kakor da ne bi stala poleg njega, temveč bi gledala celoten prizor od nekje daleč stran. ''kyle...'' je zašepetala, ko se je brat sklonil k sebastianu in pričel premikati njegovo glavo, da bi ga spravil k sebi. ''kyle... um,'' je pričela znova, v upanju, da bo tokrat lažje našla besede. gledal je vanjo, kakor da pozna rešitev. kakor da bo lahko vse popravila. ''preveri, če še diha,'' je pomignila proti drugemu tipu, katerega obraz je bil več kot le izmaličen. ''če diha... se ga znebi. ali pa pusti. bom jaz. morda je še kak metek v pištoli,'' ni prepoznala svojega glasu, ko se je spustila navzdol na kolena ob nepremičnem rjavolascu in dlan položila na njegovo lice ter svojo kožo nemudoma zamazala z njegovo krvjo. ''seb,'' je skorajda jezno izrekla okrajšavo in s pogledom drsela po vseh poškodbah. ''kyle, poglej, če ima kje na sebi telefon. nekako morava poklicati rešilce... ni šans, da ga premikava ali kam vlečeva,'' je nadaljevala in z dlanjo zdrsela navzdol ter se ustavila na ogromnem madežu krvi, kjer se je očitno nahajala strelna rana. dvignila je okrvavljeno majico navzgor in nemudoma opazila mesto, kjer je krogla vstopila. drznila bi si reči, da se je ugnezdila nekje med rebra. lahko je samo upala, da ne preblizu pljuč. slekla je iz sebe njegovo jakno in nato svojo ohlapno majico potegnila preko glave, oblekla jakno nazaj, majico pa pritisnila na mesto, kjer je kri vrela na dan. ''daj no, daj,'' je mrmrala in držala kazalec ter sredinec na mestu utripa. šibek, a vendar tam. ''sebastian!'' je glasneje rekla skorajda v njegov obraz in s prosto dlanjo tudi sama malce plosknila po njegovem licu. ''poglej me.''

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Pet Maj 03, 2013 8:27 pm

svet je bil za nekaj trenutkov popolnoma črn, ampak morda ravno zaradi tega neizmerno lep. resno, kako drugače bi lahko poimenoval tisti popoln mir in srečo, ki sta ga zaobjela ob tem, ko je zdrsnil v nezavest? obvaroval je jules in mimogrede obvaroval še njenega zoprnega prijatelja, ki se mu prikazal pred očmi in ga… klofutal? to pa ni bilo preveč prijazno, ampak seb je bil preveč oddaljen z mislimi, da bi lahko reagiral. ostal je zavit v varno temo nezavesti, ki ga je tako pomirjujoče ščitila pred celotnim svetom in predvsem pred tisti zoprni bolečini, ki jo je začutil vsakič, ko je zajel zrak v pljuča in se je zato poigraval z mislijo, da bi morda nehal dihati. bilo bi prijetno, kajne? začutil je bolečino, tokrat na svojem licu, nekje od daleč pa je do njega priplaval glas, ki ga je – ga je ravnokar oklical za terminatorja? nenadoma se je začel stvari zavedati bolj jasno. morilec. jules. shane. rambo! terminator. tišina. in nato je tišino pretrgal glas, ki ga je prepoznal. topel, prijazen glas – glas, ki ga je imel rad. jasno, jules je imel res rad. bila je tako prijetna in dišala je tako zelo prijetno in prijazno in bila je tako zelo ljubka! kako bi jo lahko ne imel rad! seveda je bila štor, ampak to je bilo nekaj, kar ji je pristajalo in je bilo na njej ljubko. nekaj je počela z njim in potem ga je poklicala – glas, ki je skozi temo, ki ga je obdajala, zarezal ostro kot nož, da se je le vdal počasi, z veliko truda, odprl oči. »mm,« je zamrmral in se namrščil ter se potem močno potrudil, da je odprl oči – kar morda ni bila tako dobra ideja, glede na to, da je v trenutku, ko mu je to uspelo, začutil ubijajočo bolečino v prsnem košu, zaradi katere se je njegovo telo avtomatsko zvilo v eno stran. »oh, prekleto,« je bolj nerazločno zamrmral in potem ob ostri bolečini zakašljal nekam ob stran, ob čemer je iz sebe spravil tudi nekaj krvi. šele to ga je v celoti streznilo in hotel se je hitro vzravnati, pa mu je to preprečila bolečina in je spet jezno zastokal. »jules,« je dvignil pogled proti njej, odločen, da se ne bo več premikal – ampak da ji ne bo pokazal, da ga je vse bolelo. ni je hotel prestrašiti in lahko je požrl bolečino, če je vedel, da bo tako bolje zanjo. »v redu sem,« se je poskusil nasmehniti, čeprav se je njegov poskus končal bolj klavrno, ko je začutil vnovično bolečino in bi najraje tudi to preprosto požrl. vse zanjo. vse za to, da ji ne bi bilo treba gledati njega samega v tej obliki. ozrl se je okrog sebe in opazil malega rambona, ki je nekaj počel nedaleč stran. »res bi mu…« je začel, zajel sapo in nato nadaljeval, »res bi mu morala povedati, da me naj neha klicati terminator,« mu je tokrat nasmešek uspel, ko je pogled uprl naravnost v njene oči. »ker ne cenim tega,« je nadaljeval in se odločil, da se bo uprl tisti potrebi po tem, da spet zdrsne v nezavestno stanje, pa čeprav je bila to skorajda nuja. ampak boril se je. moral se je. moral je ostati pri zavesti – spet, vse zanjo. »lepa si,« je naznanil in na kratko zajel sapo, ker je bilo tako manj boleče. »sta vidva…« ga je na sredi prekinila potreba po svežem zraku, zaradi česar je naredil še en krajši vzdih, »sta vidva v redu?«

tagged: jules, mini rambo.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Ned Maj 05, 2013 4:51 pm

terminator & julie

nepremično je strmel v postavo, ki je ležala ob njegovih kolenih. tolikokrat je preklel rjavolasca, namenil mu je toliko slabih besed, želel ga je videti trpeti in sedaj… počutil se je skorajda krivo, ko je nezavesten pristal na tleh, obžaloval je vsako besedo, katero mu je vrgel v obraz. rešil je julie, plemenito je stekel naravnost v strelca in ga premagal; pripravljen je bil dati svoje življenje zanjo. očitno res ni bil tako napačen, kot se je sprva zdelo. saj ne, da mu je nenadoma postal pretirano simpatičen, navsezadnje je bil še vedno zgolj samovšečen kup mišic, postal je ravno dovolj simpatičen, da se mu sedaj ne bo hotel zagnati v obraz kot razdražena mačka vsakič, ko bo spregovoril. z desnico je še nekajkrat udaril ob njegovo lice, ki je postajalo iz trenutka v trenutek bolj bledo, levica pa je pristala v mlaki krvi, ki se je širila iz njegove rane. prekleto – kri. poskušal je ostati zbran, a že ob prvi sestrini besedi je skočil pokonci in se za korak oddaljil od sebastiana. »prav,« je komajda spravil iz sebe in prikimal njenim navodilom, nato pa stopil do druge negibne postave, kot da je njegove um šele tedaj zares registriral, da rjavolasec ni edini poškodovani. previdno je počepnil in s pogledom nekajkrat premeril okrvavljeno postavo. olajšano je zamomljal ob spoznanju, da se njegov prsni koš ne premika. to je pomenilo, da je bilo vsega skupaj konec, kajne? da so bili sedaj varni. s pogledom je obstal na njegovemu razbitemu obrazu. ah kaj razbitemu, uničenemu. kdo bi si mislil, da se ga bo polotilo takšno zadovoljstvo in navdušenje ob pogledu na izmaličeno truplo. ni bil slab človek, resnično ne, a njemu je privoščil takšen konec. smrt je bila edina stvar, katero si je zaslužil, ker je ogrožal življenje njegove male sestrice. tega ne bo dovolil nikomur. z dlanjo je počasi spolzel do njegovega vrata, poiskal je izstopajočo žilo, tako kot je videl to početi ostale; sam si namreč nikoli ni mazal rok s krvjo. no, vsaj ne do zdaj. zgrožen je spoznal, da je žila še vedno utripala. sranje, zakaj ni mogel preprosto umreti. »diha,« je zgroženo delil svoje spoznanje s svetlolasko, ki je čepela pri sosednji postavi. dogajanje okoli njega je nenadoma začelo postajati vse bolj oddaljeno, kot da sam sploh ni del slike. vse skupaj se je zdelo tako prekleto bizarno in nemogoče. ura še ni odbila osem zjutraj, on pa se je že moral soočiti s prestreljenim truplom in zmešanim morilcem. brez besed je upošteval navodilo svoje sestri in porinil svojo dlan v žep njegovega črnega suknjiča. olajšano je tam začutil telefon, katerega je v eni sami potezi zabrisal do sestrice. »ti pokliči,« je popolnoma brezizrazno odprl svoja usta, s pogledom ošinil rjavolasca, ki je počasi začel kazati znake življenja, nato pa segel po črni pištoli, katere se je še vedno oklepala morilčeva dlan. »moram narediti to,« je tiho zamrmral sam sebi, nato pa se postavil na noge in usmeril revolver v negibno, a živo postavo. nekje daleč sta plavala glasova njegove male sestrice in sebastiana – hvala bogu, da se je zbudil. zdelo se je kot, da je sam del popolnoma drugega prizora kot onadva. kdo ve kje je zbral pogum, da se je sploh oprijel revolverja, vedel je le, da mora vse skupaj končati. morilcu ni hotel kar tako ponuditi nove priložnosti za maščevanje. »zatisnita si ušesa,« je brez enega samega pogleda ogovoril seba in julie, nato pa pritisnil na sprožilec.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Tor Maj 07, 2013 3:54 am

tag; sebastian & shane
note; mission edition :3

rahlo se je namrščila, ko je opazila bratovo skeptičnost ob njenih navodilih. in še bolj, ko je opazila, kako previdno se približuje strelcu. ''naj neha,'' je zamrmrala, ko je oznanil, da diha. resno ni vedela od kje se je nabrala vsa ta agresivnost in nagnjenost k temu, da tipa spravijo na oni svet. sumila pa je, da je bila precej tesno povezana z dejstvom, da je poslal kroglo v sebastianov prsni koš in je temnolasec, zdaj krvaveč ležal na tleh. oddahnila se je, ko je iz sebe spravil nedoločen zvok in prste desnice zakopala globje na njegovo ramo, medtem ko je z levico še vedno poskušala zatisniti prekleto rano. ''shsh,'' je zamrmrala v odgovor in ga takoj zatem poskusila ohraniti na miru, ko se je prav v svojem slogu začel trmasto premikati, le da je hitro ugotovil, da zaradi poškodbe kakšen tak podvig ne bo možen. ''dragi, kaj praviš na to, da bi lepo ležal pri miru?'' je zašepetala in se rahlo nasmehnila, ko je njeno ime izrekel z določeno nežnostjo. slednje se je že navadila. bila je tako v nasprotju z njegovo pojavo – res je v očeh vseh deloval kot močan moški, vajen dobiti tega, kar hoče, ne da bi se oziral na druge. vsekakor je kyle mislil, da jo izkorišča. ona je vedela bolje. ''idiot!'' je nato jezno odvrnila: ''niti približno nisi v redu. ob strani prsnega koša imaš kroglo in obstaja verjetnost, da je prebila katero od reber, morda celo poškodovala pljuča. ali lahko normalno zajameš dih?'' obrnila se je prek ramena, da bi pogledala, kaj počne kyle, in opazila, da brka po žepih moškega. končno je na dan potegnil majhno črno napravico in pritekel nazaj do nje ter ji jo porinil v roko. ''če si pa res malce podoben terminatorju,'' se je široko nasmehnila sebastianu, medtem ko so njeni prsti drseli po tipkovnici in klicali naravnost na njeno postajo.

''hej, catherine?'' je pričela, ko je prepoznala glas na drugi strani linije. ''julianne pri telefonu. west. da. potrebujem patruljo, dva reševalca, forenzike in celotno krimič ekipo k pennypack jezeru. prišlo je do streljanja, dva mrtva, en ranjen. en umor, en umor v samoobrambi in... ja. pohitite, precej grdo krvavi,'' je zdrdrala vse potrebno, nato pa telefon vrgla nekam med listje na tleh, nedaleč stran. ni hotela imeti prav nobenega opravka več z moškim, ki je vanj pognal kroglo. ''in ti si neverjetno neumen,'' je odvrnila na sebastianov kompliment, ki niti slučajno ni mogel pregnati jeze. zdaj, ko je videla, da zaenkrat še diha, se je lahko spotoma še razkurila nanj. ''ne morem verjeti, kaj si naredil,'' je zmajevala z glavo in gledala stran od njega, h kylu, ki je stal nad nezavestnim moškim s pištolo v roki. res bi morala to opraviti ona. sploh ker je deloval tako neodločno. lahko bi ga pustili živeti. da, lahko bi ga vklenili in spravili na hladno. skozi gozd je odjeknil strel. ''toliko, da smo si na jasnem. prišli smo sem, našli truplo, bežali pred strelcem in se nato prav po herojsko spopadli z njim. sebastiana je ustrelil najprej, nato mu je shane poskusil vzeti pištolo, kar mu je tudi uspelo, a vmes se je sprožila,'' je zrecitirala celo zgodbico, čeprav je dobro vedela, da so se vmes nahajale luknje. a nekako je bilo treba pojasniti trojne odtise na pištoli. ''ky... shane,'' se je znova ustavila v zadnjem hipu in dvignila pogled do brata: ''hvala.'' dodala je blag iskren nasmešek in se ozrla nazaj navzdol k rjavolascu: ''s tabo pa v primeru, da se zližeš iz tega, ne govorim najmanj en teden.'' tako, treba je bilo samo še počakati na okrepitve. po desetih minutah so prišle.

the end.