factory

Naslov sporočila: factory Pon Apr 01, 2013 11:48 am

saoirse je nekoliko popravila kup zapestnic na svoji roki, medtem ko je čakala, da bo lahko zaprla vrata kombija, medtem ko je wesley njunega najnovejšega prijatelja spravljal v notranjost tovarne. počutila se je nekoliko nenavadno, ko je takole v elegantni obleki, ki je segala nekam nad njena kolena in je poudarjala njene obline, opravljala nalogo. ampak to je bilo del vsega. na začetku večera sta se s trmastim temnolascem udeležila slavnostne večerje kot dva razvajena bogataša in nihče ni podvomil v njuno krinko, čeprav nista bila ravno najbolj zgovorna. saoirse je še vedno pazljivo ocenjevala temnolasca in njegovo ravnanje. prejšnjo nalogo je uspel precej uspešno speljati v neko povsem drugo smer, zato tokrat stvari ni prepuščala naključjem. osebno ga je hotela preveriti, zato je bila tudi tukaj. mu je zaupala? ni vedela. težko verjetno, zaupala mu je ravno toliko, kot mu je morala. kar seveda ni bilo veliko, ampak to tudi ni bilo bistvo. že vse odkar je imela z njim tisti manjši pogovor v telovadnici družinske vile, je ta načrt obstajal v njeni glavi. to je bilo to, morda zadnja preizkušnja zanj. to bo pokazal čas.
zaprla je kombi in se odpravila v notranjost tovarne. stara stavba je bila že od nekdaj uporabna za takšne zadeve. sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa za seboj zaprla še velika, škripajoča vrata tovarne in se odpravila do nekoliko bolj oddaljenega in zasebnega kotička, kjer je bil ugrabljeni tip že zvezan. ni se zmenila za wesleyja, ko se je ustavila pred njim. »torej, matthew,« je ogovorila tipa in se sklonila do njega. bil je v svojih štiridesetih; dovolj pameten, da je vedel, kaj je dobro zanj in hkrati še vedno dovolj neumen, da je bil prepričan, da jih bo lahko prelisičil. pa saj ji ni bilo jasno, kako je lahko bil tako zelo trapast, da je živel v prepričanju, da lahko kar pozabi na rok, ko naj bi vrnil denar, s katerim je odprl svojo zelo uspešno verigo hotelov. tip je odprl usta, pa ga je ustavila tako, da je zmajala z glavo. »sploh ne poskušaj,« je bil njen glas daleč od prijetnega in prijaznega. bil je hladen in oster, ko se je vzravnala. »že zdavnaj bi lahko vrnil dolg. ampak prav, smo potrpežljiv in z veseljem smo počakali do dneva, ki je bil določen. ampak veš kaj?« se je mehko, nevarno nasmehnila. »tisti dan se je zgodil pred celim mesecem. tsk tsk, to pa res ni način… ne moreš si privoščiti sodelovanja z nami in potem uprizoriti takšen trik. nisem očarana,« je dejala in se sprehodila za njegov hrbet ter močno zategnila vrv na njegovih dlaneh, pogled pa uprla v wesleyja. zdaj je bil na vrsti on in vsekakor je bilo bolje zanj, da bo očarana.

tagged: wesley - the mission. | notes sem si kar dovolila začet, hope you don't mind. (:

Naslov sporočila: Re: factory Tor Apr 02, 2013 1:04 pm

tag, the amazing saoirse, mission edition smitten

note: oh come on, of course i don't, i love you for it!

Prepričal se je, da so vrvi na matthewovih rokah nekoliko zaustavile krvni pretok v njegovem telesu – samo tako, da bi bila situacija nekoliko zabavnejša. Njegove noge so že bile popolnoma onesposobljene, zdaj pa je bilo njegovo delo končano. Srečal se je z njegovimi očmi in se mu privoščljivo nasmehnil; med tem je v tipovih očeh brez problema ujel tisto pristno jezo, ki je najbrž izvirala iz tega, da sta tik pred ugrabitvijo za šankom – kot dva novopečena najboljša kolega – zvrnila vsak svoj kozarec viskija. Neznancem ni šlo zaupati; morda bo tega matta tokrat to izučilo. In wes je bil tisti najhujši neznanec; tisti, ki mu prav nikdar ni bilo zaupati. Svojo šefico, ki je danes izgledala še posebej seksi, je mirne volje ignoriral in se odpravil proti velikemu, nekoliko raztreščenemu oknu, skozi katerega je bilo bežno videti zadnje sončne žarke v tem dnevu.

Kako je sovražil gala večerje. Bogate ljudi. Elegantna oblačila. Olajšano si je iz vratu potegnil metuljčka, za katerega se je počutil, kot bi ga dušil. Hvaležen je bil, da je lahko vsaj izpil tisti krasni viski, sicer bi bil zdaj veliko huje zafrustriran, veliko slabše volje in, kar je verjetno, v veliko bolj ugodnem stanju za to, da znova nekaj popolnoma zajebe. Eleganca mu je sicer pristajala, a ga popolnoma morila v istem trenutku. Ni bil tak tip človeka; raje je imel navadne majice in razcapane kavbojke, ne pa srajc, ki jih ni šlo zavihati navzgor, ker so te v trenutku ustavili tisti jebeno majhni gumbki. Metuljčke je sovražil iz dna srca, primerljivo s kravatami, sako, ki ga je nosil, ga je ubijal od vročine in na črto zlikane hlače so mu parale živce. Metuljčka je položil na okensko polico in samo z enim ušesom med tem poslušal, kaj je njegova brhka šefica govorila. Tako ali tako je vedel, kako je šlo; s svojim sladkim glaskom ti je grozila, kako ti bo odvzela življenje in v kakšnem sranju si. Poznal je situacijo, ker je bil pred nedavnim v njej. Veliko bolj zjeban in veliko manj pri zavesti, pa vendar. Na isto mesto, kamor je odložil metuljčka, je odvrgel še sako, nato pa s prsti segel k gumbkom na zapestju in jih po hitrem postopku odprl, da je lahko srajco zavihal na nadlahti. Veliko bolje; se je že počutil manj utesnjeno.

Ujel je saoirsin pogled in ugotovil, da je odnehala s svojim klepetanjem; torej je bil na vrsti on. Vedel je, da je pričakovala, da bo nanjo naredil velik vtis, da se bo še kako potrudil, a navsezadnje je bil vajen, da ni dosegal nobenih pričakovanj. Še vedno je bila jezna nanj, toliko mu je bilo mar, in vendar ji ni imel namena lizati riti, da mu bo oprostila. Ne, stvari je še vedno delal po svoje, pa naj ji je bilo to všeč ali ne. Popolnoma sproščeno, z rokami v žepih svojih zlikanih hlač, se je sprehodil do zvezane žrtve. "veš, moja šefica me sovraži," je počasi začel, ko se je ustavil pred njim. Kako lepo je bilo na bogataša gledati zviška. "vedno.. stvari počnem po svoje in delam neko sranje.." je nadaljeval, ko je iz žepa dvignil desno roko, v kateri je držal v krpo ovit predmet. Krpo je odvrgel na tla, in tedaj se je v soju umazane stenske luči v njegovih rokah zasvetlikalo bodalo. Na konici rezila je bila posušena kri; v rokah je držal taisti nož, s katerim mu je saoirse nazadnje grozila v telovadnici. Niti za trenutek mu pogled ni pobegnil k njej. Ni hotel izpasti, kot da išče njeno dovoljenje. Bolj vseeno mu ne bi moglo biti. "tukaj je, da je moja varuška. misli, da sem navaden drek, da se ne znam kontrolirati, da sem popolnoma zjeban in da mi ni pomoči.." na njegov obraz se je nenadoma zarisal širok nasmešek in samo za trenutek je ošinil svetlolaso lepotičko. "in še kako prav ima." nož je zavrtel v roki in si ogledal rezilo. Lepo izdelan nož. "vidiš, ta dobrosrčni meter šestdeset," je znova pomignil na svojo šefico, ki je stala za njegovim hrbtom, "je edini razlog, da ti še nisem prebodel telesa na toliko mestih, da jih ne bi šlo prešteti." znova se je nasmehnil in dodal: "krvavel bi počasi in umiral bolj boleče, kot si znaš zamisliti."

Naslov sporočila: Re: factory Tor Apr 02, 2013 1:29 pm

situacija jo je skoraj zabavala, sploh ko je od strani s pogledom ošinila temnolasca, ki se je že zelo uspešno znebil nekaj delov svoje garderobe, ki so mu očitno šli še prav posebej na živce. saj ne bi imela problemov, da bi ga spremila tudi na kakšno bolj grobo, morda veliko bolj brutalno in brezobzirno nalogo, ki bi se že od samega začetka odvijala na nekem zoprnem in od boga pozabljenem prostoru, ampak imela je občutek, da wesu ne bo preveč všeč gala večerja in vse skupaj. saj je bil dober – izgledal je kot nekoliko tečen bogataš, ki pa je točno vedel, kaj mora storiti. ni je preslepil in ves čas je obdržala svoje oči na njem, medtem ko je brez slabe vesti ignorirala takšne in drugačne ljudi, ki so jo ugovarjali. ampak do zdaj je opravil dobro. spravil je tipa za šank, z njim celo nazdravil in jo s tem počasi prepričal, da bo prvi del naloge opravljen brez večjih problemov. navsezadnje je bilo to bistvo celotne zadeve – opozorila za matthewa, vsekakor tudi to, ampak bolj kot to je šlo za dejstvo, da je bila celotna stvar velika, pomembna lekcija za temnolasca. čeprav njemu najbrž ne bi moglo biti bolj vseeno in je to saoirse tudi dobro vedela. spravljal jo je ob živce; njen novopečeni član mafije se je izkazal kot pravi talent za težave in čeprav je bil presneto bister in neverjetno dober pri tem, kar je počel, je po njenem mnenju prevečkrat dovolil sam sebi, da ga je zaneslo.
naslonila se je na steno za seboj, ko se je wesley približala zvezani žrtvi. morala bi uganiti – tokrat je njegove besede niso v takšni meri jezile kot so jo zabavale. skoraj bi že mislila, da je bil preveč domač z ugrabljenim, ampak navsezadnje se niti ni nameravala vmešati. če je nameraval govoriti preveč, bi pač matthew izginil – navsezadnje je imela celo vrsto kandidatov, ki bi ga lahko hitro in neopazno nasledili. tokrat ni izbrala pogrešljivega človeka ali nekoga, pri katerem bi se lahko kdo vmešal. ne, ravnala je bolj pametno od tega. mehko je zajela sapo in na njenem obrazu je ostala sled polovičnega nasmeška, ko je prepoznala nož, ki ga je imel v rokah wesley. vzel je njen nož. ves ta čas je imel njen nož? sicer ni imela časa za premišljevanje o tem, zakaj za vraga je čutil potrebo po tem, ampak je pa iz nekega razloga vedela, da ne zato, da bi ji prerezal lastno grlo, ko bi dobil priložnost za to – kot neke vrste maščevanje? vsekakor je ni bilo strah. ampak wesley je bil dober. morala je priznati, da je bil prekleto dober. matthew je nenadoma izgledal bel kot stena, ko je počasi procesiral vse podatke, ki mu jih je posredoval temnolasec. morda je sprva mislil, da je bil wes tisti, ki bi ga še lahko rešil – nov kolega ali nekaj podobnega, ampak zdaj je videl, kdo je bil pravi sovražnik. »vidiš, mattie,« se je oglasila in njen glas je bil za zavezanega najbrž pravi balzam, dokaj nežen v primerjavi z vsem, kar je rekel wesley. »to je ena možnost,« je pomignila proti temnolascu in se nasmehnila. »drugo možnost pa poznaš. ampak točnost, veš. tudi ti se moraš naučiti pomembne lekcije,« je z glasom ošvrknila tudi svojega sodelavca, ne da bi se ozrla proti njemu. z elegantnimi koraki se je približala žrtvi in se sklonila. sicer jo je zmotil zvok od zunaj, ki ga ni znala povsem razločiti – kot da bi nekdo – kaj, vdiral v prostor? saj ni bilo bistveno in najbrž je bila samo pijana mladina. »lahko preveriš, kaj se dogaja, prosim?« se je obrnila proti wesleyju z rahlo nejevoljnim pogledom na obrazu, ki je pričal o pomenu besede 'preveri', medtem ko se je s svojim nožem v roki sklonila do matthewa in počasi začela svoje delo, ne da bi se ozirala na ostre ugovore, ki hitro niso bili več tako ostri.

tagged: wesley - the mission. | notes let's get this party started!^^

Naslov sporočila: Re: factory Tor Apr 02, 2013 9:54 pm

tag, the amazing saoirse, mission edition smitten

pogled mu je, ko je pričela govoriti, pobegnil k saoirse, in v trenutku, ko mu je postalo jasno, da bo nadaljevala s svojim monologom, je pogled znova spustil k nožu v svojih rokah. palec je prislonil na konico noža in pozorno preučil kaplje krvi na njem, med tem pa je z enim ušesom še vedno sledil svetlolaskinim besedam. namuznil se je, ko je zaslišal besede 'naučiti se lekcije', ker so mu bile tako prekleto znane. zdelo se mu je, da jih je poslušal že vse življenje in da so bile eno samo sranje in nakladanje. a ne takrat, ko niso bile namenjene njemu, o ne, zdaj, ko jih je svetlolaska tako lepo namenila zvezanemu tipu, ni mogel kaj, da ne bi njegov obraz izžareval popolnega zadovoljstval. lepo je bilo videti, da bo najebal še nekdo drug, ne pa on sam.. kot ponavadi.

ko je slišal njeno zahtevo, je povzdignil pogled in ko se je srečal z njenimi očmi, je prikimal. seveda, takoj bo. rekel ni ničesar, samo obrnil se je in se z bodalom v rokah odpravil po krajšem hodniku in skozi nekaj predorov, da je bil končno pri velikih vratih, ki so ropotala. nekdo se je moral prekleto truditi, da bi jih odprl, glede na to, da so bila masovna vrata trdno zapahnjena. obstal je. za nekaj časa je ropotanje utihnilo; zasukal se je, da bi se vrnil k saoirse in k njenemu ugrabljencu, v tistem pa so se odprla vrata in ko se je obrnil, da bi videl, kaj za vraga se dogaja, je po čelu prejel konkreten udarec z nečim prekleto trdnim, pendrekom ali kakšnim sranjem. nož je izpustil iz roke in slišal je lahko, kako je padel po tleh. opotekel se je, ker se je skušal obdržati na nogah, a v trenutku mu je odneslo tla pod nogami in zgrudil se je, kolikor je bil dolg in širok. z dlanmi si je pokril obraz, se zgrabil za čelo, kjer se je zdelo, da se mu je koža parala na pol, čeprav dejansko ni čutil nobene krvi. stiskal je zobe in v trenutku, ko je odmaknil roke od obraza, da bi se pobral in pomagal preprečiti intervencijo, je prejel še en udarec, ki ga je za trenutek popolnoma onesposobil. nekdo ga je s tako surobo močjo brcnil nekam med rebra, da bi lahko prisegel, da je slišal, kako je eno izmed njih - mogoče celo več - počilo.

"fak," je počasi spravil iz sebe, zvit v kolobar, po začetnem šoku, v katerem mu je udarec popolnoma odvzel sapo. dva tipa. pizda, zdaj s saoirse nista bila niti v premoči in četudi je predpostavljal, da je pomoč tik za vogalom, je moralo iti nekaj narobe, da sta se ta dva kita sploh prebila do njiju. pizda. ni je smel pustiti same. v nekem trenutku se je v njem zbudil nekakšen viteški jaz, ki mu je pravil, da mora poskrbeti za svojo damo, ki bo predana milosti ali nemilosti teh velikanskih živali. zakrulil je kot ranjena žival in si z rokami pomagal, da se je ob steni lahko privlekel do stoječega položaja. trup ga je tako bolel, da se mu je zdelo, da bo zdaj zdaj razpadel, glava pa je tako ali tako samo še čakala, da eksplodira.

Naslov sporočila: Re: factory Sre Apr 03, 2013 8:56 am

morda jo je celotna situacija nekoliko zabavala, čeprav je bila bolj kot to zgolj naveličana zreti v obraz povsem prestrašenega osebka, ki je bil zvezan na stolu in si je skušal na kakršenkoli način pomagati. pognal se je v dolg govor o tem, kako ji bo nemudoma vrnil denar in dodal še vse obresti, ki jih lahko oceni sama. nato je nadaljeval nekaj o svojem hotelu ob obali in o tem, da lahko izbere kakršnokoli sobo v njej in bo za vedno njena in na voljo za uporabo. ob tem je le zavila z očmi. tako kot da ne bi imela dovolj denarja, da si je lahko praktično zgradila svoj blok na obali. ampak tega ni dojel. »veš, jaz za razliko od koga drugega svoje posle jemljem zelo resno,« mu je povedala in se sklonila do njega, da je trznil od strahu zaradi pogleda na rezilo. ampak ni ga poškodovala – odrezala je kos njegove luksuzne srajce, ki mu tako ali tako sploh ni pristajala, potem pa jo zmečkala v kepo in jo zatlačila v njegova usta. bil je preveč glasen. »ššššh,« je zamrmrala in se sama pri sebi nasmehnila, ko je končno le utihnil. »res ne morem pomagati, veš. to je izključno tvoja krivda. in ne glede na to, kaj se ti plete po glavi zdaj ali se bo tam noter,« je s konico noža podrsala po njegovem čelu, »pojavilo v prihodnosti, ti že kar zdaj povem, da to ni pametna ideja. mafija, matthew. koncept je preprost in najbrž se ne želiš šaliti z mojo družino,« se je zdaj ljubeče nasmehnila ob misli na vse ljudi, ki jih je štela pod ta pojem. bila je že skoraj boljše volje, ko se je sklonila in z nožem prerezala njegovo srajco, da je lahko na njegov gol prsni koš zarezala tri navpične ravne črte, ki so segale dokaj globoko in iz katerih se je nemudoma ulila kri. ni točno vedela zakaj je njen oče začel uporabljati tri črte kot znak za to, da mafija ni bila zadovoljna oziroma za njihov simbol, ampak sledila je tradiciji.
z nasmeškom si je ogledala svoje delo, medtem ko je ugotovila, da je ropot ponehal. ko je za seboj slišala korake, je avtomatsko sklepala, da je to njen sodelavec. navsezadnje, kdo drug pa bi lahko bil? »wesley, se mi boš pridružil?« je spregovorila, potem pa opazila nenavadno zadovoljen pogled v očeh zavezanega moškega in se zaradi tega umaknila – morda ravno pravi čas, kajti ogromen tip je že v naslednjem trenutku s kijem močno udaril točno tja, kjer je stala saoirse pred nekaj trenutki. »opa, družba,« je mehko zamrmrala, čeprav jo je nemudoma zaskrbelo za wesa. morda je bil kreten, morda je bil nepremišljen ampak še vedno – kaj se je zgodilo z njim? in z dvema tipoma, ki ju je kot stražarja postavila na dovoz? namrščila se je, medtem ko je matthew nekaj zagolčal in očitno tipu nekaj dopovedoval. varnostnika? prekleto. saoirse se je umaknila vnovičnemu udarcu, nato pa zbrano namerila in z vso močjo vrgla mož proti ogromnemu tipu, ki tega ni pričakoval. nož se je zaril v njegovo meso nekje pri srcu in tip je presenečeno zavil z očmi ter se zrušil na tla. saoirse je zakorakala do hodnika – tja, kamor je pred nekaj trenutki izginil wes. njeno čelo je bilo namrščeno, ko ga je skušala najti s pogledom. »wesley?« je zaklicala, ampak hodnik je bil zavit v temo in poleg tega je bilo tam cel kup škatel, ki so ji ovirale pogled. tudi prav. zdaj je morala poskrbeti za matthewa. obrnila se je proti njemu, ne da bi sploh slišala zvoka korakov, ki so se tiho odpravili za njo.

tagged: wesley - the mission.

Naslov sporočila: Re: factory Sre Apr 03, 2013 12:06 pm

tag, the amazing saoirse, mission edition smitten

note: so this poor bb is on the brink of death, save him, save him now! haha, also, i guess we're done here? unless you'd like to add your finish as well. whatever you like. :3

počasi se je vendarle pobral na noge. zdelo se mu je, da se bo spet zložil po tleh, zato se je za nekaj trenutkov obdržal takole, zalepljen na steno. previdno je dihal in skušal ujeti fokus, toda njegove oči so grozile, da se bodo v trenutku zopet zaprle in da ga bo neprijeten spanec zdaj, zdaj spravil nazaj na tla. torej ni imel veliko časa. opotekel se je, iz tal pograbil nož, ki mu je prejle padel iz rok, nato pa je ob steni nadaljeval svojo pot. z ramenom je drsel ob hladno podlago in se skušal zadržati pred tem, da bi na plan izbruhnil vse, kar je danes spravil vase. bolečina v prsih se je samo intenzivno večala; zdaj je bil že prepričan, da ima rebra prelomljena, kajti to je vse preveč spominjalo na tisti čas, ko je v bolnici hiberniral kak teden, ker ga je nek preprodajalec nalomil kot psa, ker je rekel, da za drogo ne bo plačal, ker je bila za en kurac. krasno, zdaj se mu je že življenje vrtelo pred očmi; ni imel časa za to. dlan, v kateri je držal nož, se mu je tresla kot šiba na vodi, celotno telo mu je trepetalo. o bog, kdaj je bil nazadnje v tako slabi formi zaradi vsega skupaj dveh udarcev?

pospešil je svoj korak, ko je zaslišal njen glas, ki je klical njeno ime. hotel je kaj zaklicati nazaj, pa ga je najprej ustavila žgoča bolečina, ko je zajel zrak, nato pa spoznanje, da bo veliko bolje, če se pojavi od nikoder. tipa sta bila gorili in čeprav je bil sam močan, je dvomil, da lahko s surovo močjo doseže karkoli. navsezadnje so bili taki ljudje kot skale, tolkel si po njih, pa se niso niti za ped premaknili, kaj šele, da bi pokazali prve znake bolečine. kot jebeni roboti, prekleto. zdajle bi njemu pasalo, če bi bil eden izmed njih, o pizda, ja, da ga ne bi vse bolelo kot nalomljenega psa.

pa je bil tam; v soju umazane luči je lahko videl saoirse, ki je obrnila hrbet in mrtvo gorilo v kotu. iz njegovega srca je gledal nož, ki ga je moral ubiti v trenutku. lepo. matthew je bil vse bolj živčen in se presedal na tistem usranem stolu, ko je videl, da njegovim varnostnikom gre bolj slabo. zdelo se mu je, da je v daljavi že lahko slišal glasove; so bili to njuni pomagači.. ali pa so gorile dobivale pomoč od vsepovsod? upal je, da ni bilo slednje, a za upanje ni imel časa. nenadoma se je iz sence ob strani sobe izvila visoka, močna postava, ki je bila od saoirse oddaljena le nekaj korakov. sploh ni imel časa za razmišljanje; pognal se je med njiju, impulzivno kot vedno, s tistim nožem v roki. in nato se mu je zgodilo nekaj, česar še nikdar ni doživel. svoj nož je zabodel nekam - upal je - v vratno žilo mogočnega tipa, v isti sekundi pa je začutil, kako je nekaj ogromnega prerezalo kožo na njegovem trebuhu in nenadoma se je zdelo, da je celotno nejgovo trebušno votlino zapolnilo tisto prekleto rezilo. v trenutku je bil na kolenih, pred seboj nenadoma ni videl ničesar več; njegove tresoče roke so segle k njegovemu trebuhu, za katerega se je zdelo, da se bodo zdaj, zdaj iz njega izvalili vsi notranji organi. na dlaneh je začutil vročo kri, čeprav je ni več mogel videti. odprl je usta, da bi zastokal, pa je še tukaj začutil s slino premešano kri. to ni bil dober znak. umrl bo.

reči ni bil sposoben ničesar, čeprav je nekaj grulil skozi priprta usta; nenadoma mu je zmanjkalo moči v telesu in zvrnil se je po tleh kot nesposobna klada. in nato se mu je pred očmi stemnilo.

Naslov sporočila: Re: factory Sre Apr 03, 2013 1:40 pm

vse skupaj je spet šlo narobe in bila je besna – ampak bolj kot to morda tudi zaskrbljena, ker ni bilo od nikoder sledi o njenih ljudeh. ni je skrbelo zase ali za svojo varnost; vedno je živela v prepričanju, da je za to znala poskrbeti, ampak situacijo je jemala resno, ker ni slišala ničesar sumljivega več in to je bila ravno tista ključna stvar, zaradi katere so njeni instinkti kar kričali in je bila oprezna, čeprav morda še vedno ne tako oprezna, kot bi sicer bila. wesley je izginil in morda jo je to skrbelo bolj, kot bi bila pripravljena priznati. bil je, kljub vsemu, njen človek. in svoje ljudi je na nek način cenila in občutila je tudi potrebo po tem, da jih obvaruje. prav, včasih je morala koga spraviti iz poti zaradi takšnih ali drugačnih zadev, ampak tudi pri tem je bila vedno vključena neka nevarnost, ki so jo predstavljali za ostale in za mafijo kot takšno. zdelo se ji je, da se je čas za trenutek ustavil; skorajda zamrznil. matthew je bil videti nenavadno, kot da bi padel v čudno razpoloženje med paniko in zadovoljstvom. tokrat za vso paniko zadovoljstva ni opazila dovolj hitro, da bi se obrnila. potem pa je za seboj zaslišala zvok premikanja, zaradi katerega se je obrnila – vse se je dogajalo prehitro, njene misli so bile preveč zaposlene, da bi sploh lahko registrirala dogajanje, čeprav ji je že en sam pogled razjasnil celotno situacijo. še korak ne oddaljen od nje je bil velikanski tip; podoben tistemu, ki ga je ubila, zaradi česar je sklepala, da je tudi on bil na plačilnem listu ugrabljenega. na obrazu je imel grozljiv izraz – posledica bolečine, v to je bila prepričana. ampak tipa niti ni tako dobro videla – iz nikoder se je pojavil wesley in z neko nenavadno zaščitniško kretnjo skočil pred njo – izpostavil svoje telo, da je obranil njenega in za to tudi drago plačal. čas se je zavrtel zelo hitro in tip se je zrušil na tla z nožem – njenim nožem – v vratu, njegove oči pa so mrtvo stremele v zrak. zaslišala je glasove v ozadju – nekaj jih je tudi prepoznala kot svoje može, ki so se končno prikazali. ni ji bilo mar; wesley se je zrušil na tla in v trenutku je klečala poleg njega; povsem samodejno je potegnila njegovo glavo v svoje naročje in se nagnila nad njegovo rano, ne da bi se sploh zmenila za to, da je njegova kri hitro barvala njeno belo obleko v odtenek rdeče. tip ga je zabodel – nož je bil brez dvoma namenjen njej in potegnila je rezilo iz njegovega telesa ter ohranila mirno kri. morala je – tako je bila naučena. potisnila je svojo dlan na rano in zadržala kri, ki je tekla iz njegovega telesa, medtem ko je pogled uprla v njegov obraz. »ne drzni si umreti,« je jezno zamrmrala, čeprav je dvomila, da jo je slišal, ker je tako ali tako bil nezavesten. »ne drzni si umreti tukaj, weslesy,« je ponovno zamrmrala in z obema dlanema pritisnila na rano, ko so v prostor končno pritekli njeni možje. trije so obkolili matthewa in preverili trupla varnostnikov – trije pa so se postavili okrog saoirse. vodja ji je na hitro povedal oceno situacije – nekdo je ubil moža, ki ju je postavila na dovoz. oba sta imela luknji v glavi in ko se nekaj časa nista javljala, so preostali prišli preveriti situacijo. eden izmed prispelih je prevzel wesa na tleh in saoirse je vstala ter z ostrim, hladnim glasom dala navodila. matthew in njegova varnostnika? povzročili so cel kup problemov – tudi zavezani si zasluži kroglo v glavo, ostalo bo že uredila. bistven je bil v tistem trenutku wesley. naročila je njegov prevoz v bolnišnico, kjer je imela z določenimi zdravniki sklenjeno pogodbo, zaradi katere so brez vprašanj vedno diskretno oskrbeli njene može. in tokrat se je mudilo. ko so nezavestnega temnolasca odnesli iz prostora, je namrščeno zrla za njimi in skušala zatreti skrb, nato pa se je usedla v avto in odpeljali so jo nazaj v vilo.

done.

tagged: wesley - the mission.