i am so sorry! totalno sem brez inspiracije zadnje čase, res oprosti ker sem te pustil tako dolgo čakat. :[

s komolci je slonel na polici v dnevni sobi ter zamišljeno zrl skozi okno. v ozadju je bilo slišati tok vode, ki je prihajal iz kopalnice. vedno, ko je georgia ostala več časa pri njem, so ga začeli grabiti občutki krivde. napol načeto cigareto je pritisnil ob razpoko na polici, kjer se je že začela luščiti barva, ter rahlo priprl okno, da je skozi lahko še vedno pihljala poletna sapa, ki pa ob tej uri niti ni bila tako zelo osvežujoča. njegov pogled je ponovno ošinil vrata, ki so vodila na hodnik in ta naprej proti kopalnici. skorajda mu je bilo žal za rjavolaso lepotičko. bila je dovolj pametna, da bi si izbrala lepše življenje, a ona si je morala izbrati tolpo in posledično kriminal. edino stvar, katero je mason resnično sovražil. ni mu bilo težko igrati vloge zaljubljenca, navsezadnje do nje ni čutil nikakršnega fizičnega odpora, a vedno, ko je le za hip želel pomisliti nanjo kot na preprosto dekle in ne nekoga, ki mu občasno nevede razkrije dejavnosti tolpe, se je spomnil na smrt svoje sestre in na krivca za to. in kljub temu, da je vedel, da georgia s tem nima neposredne povezave, se ni mogel znebiti občutka, da tudi njej ne bi bilo težko pritisniti na sprožilec ali zariti nož v hrbet. in njuna srečanja so spet dobila pravi smisel.

tok vode se je nenadoma ustavil. mason je počasi stopil do televizije, ki je bila utišana skoraj na minimum, ter s pritiskom na gumb nekoliko povišal glas. kanal je bil ustavljen na poročilih in resen glas napovedovalke je ravnokar sporočal o hudem cunamiju, k i je pretresel jugovzhod azije. svoje telo je spustil na usnjen kavč in se neudobno presedel, ko se je njegova gola koža začela lepiti na usnje pod njim. novica na televiziji se je končala in na ekranu je bila prikazana slika osebe, mlajšega moškega, ki so ga sumili ropa ene od večjih filadelfijskih zlatarn. včasih je napol pričakoval, da bo tam zagledal fotografijo georgie. še sam ni vedel, kaj bi v takem primeru storil, nenazadnje mu je prinašala dragocene informacije in mu je bolj koristila na prostosti kot v zaporu, a svoje delo je jemal resno. še dobro da ni vedela, s čim se dejansko ukvarja v resnici. v tistem trenutku je zaslišal zvok zadušenih stopinj, ki so napovedale vrnitev temnolaske.

pogled je premaknil na njen obraz, ko je spregovorila. »nisem prepričan. čez nekaj ur naj bi se dobil s kolegom, s katerim se že nekaj časa nisva videla, za kasneje pa nimam nobenih načrtov,« ji je odvrnil ter se nasmehnil, ob tem pa so se njegove roke ovile okoli njenega telesa in potegnil jo je bližje k sebi, z naslonjala na kavč poleg njega. »mogoče pa bi se res lahko. me nisi še imela dovolj danes?« je bolj v šali kot zares vprašal, v tistem pa so njene naslednje besede spodbudile njegovo radovednost. njegov pogled ob tem seveda ni izdajal ničesar – že zdavnaj se na naučil kontrolirati čustva, ki jih je večina ljudi zlahka pokazala na obrazu – namesto tega se je ozrl proti televiziji, v svoj glas pa je dodal kanček brezbrižnosti. »imaš delo? so ti dali danes vsaj kakšno bolj pomembno nalogo?« je vprašal, s pogledom še vedno usmerjen proti ekranu, saj se je bal, da v tistem trenutku vseeno ne bi mogel prikriti gnusa, ki ga je čutil ob tem vprašanju. šele čez nekaj trenutkov jo je spet pogledal, na njegovem obrazu pa jo je zopet sijal nasmešek. kako je lahko bila tako prekleto naivna, da je skorajda popolnemu neznancu zaupala o svojih kršitvah zakonov?