underground poker club

Naslov sporočila: underground poker club Pet Mar 22, 2013 8:59 am

cay & mason

pokimala je dvema gorilama na vhodu in brez ceremonij sta se ji odmaknila ter jo spustila naprej v stavbo. bilo je precej po polnoči in ko je malo prej stopala po zakotni uličici ni bilo nikjer žive duše. noč je bila mirna in tiha, slišati je bilo le udarjanje petk njenih sandalov ob tlak, otožno mijavkanje potepuške mačke nekje v bližini. ob tej nočni uri so v tem bolj zapuščenem delu mestu nate na vsakem koraku in temni senci prežale nevarnosti, sploh z njenim kratkim oblačilcem in torbico nabasano z denarjem. vendar cay za morebitne nevarnosti skrite v sencah, ni bilo posebno mar. nič hujšega se ji ne bi moglo zgoditi kot se ji je enkrat že in zaradi česar je bila ob svoj dragoceni spomin. že res, da je vsak imel določene spomine na dogodke, ki bi jih najraje za vekomaj izbrisal iz svojega trdega diska v glavi in ne bi dvakrat pomišljal s pritiskom na tipko 'delete', ki bi te olajšala za mučne trenutke. dvomila pa je, v željo med populacijo ljudi, kateri bi si želeli izbrisati skoraj celotno zgodovino svojega odraslega življenja. preteklost vplivajoča na tvojo osebnost, izkušnje. vplivajoča na to, kar si bil sedaj in danes. tavanje v temi in tipanje za morebitnimi ovirami pred tabo nihče ne bi pospremil z gromkim aplavzom. bilo je kot bi naenkrat oslepel, stal tam sam v temi brez orientacije kje si in v katero smer se premakniti - vse poteze so zdele napačne. to je bila ona, zapuščena v temi, z meglo v glavi. menda je bila strahotno mučena in pustilo ji je psihične in fizične posledice. brazgotine na njenem trupu, čez katere je včasih drsela s prsti in se spraševala. skušala glavo spraviti nazaj v delovanje in se prisiliti v pomnjenje - nič ni pomagalo, morda ji nikoli ne bo. slednje je bil eden mnogih razlogov za njeno preselitev v philly, spremembo imena in pridružitev tolpi. staro življenje pač ni bilo več vredno niti počenega groša, ko pa ne obstaja več zate. tudi obiskovanje underground poker kluba je bilo zaradi podobnega razloga in hkrati je v igranju po svoje uživala. bilo je nekaj, kar je počela še v srednji šoli in kasneje na policijski akademiji ter najpomembnejše - ni pozabila. s svojim priimkom in bogastvom njenih staršev bi tudi imela vstop v marsikatero priznano igralnico, kjer bi lahko igrala z živinami za ogromne vložke, le da ta v tistem ni videla posebnega razburjenja. tudi ni želela v svojo korist izrabljati priimka in se izpostavljati, če se je že preselila z namenom skriti se pred starim svetom. tu ni nikogar zanimalo tvoje ime, ponavadi so vsi uporabljali lažna. biti si moral le dovolj spodobno urejen in seveda imeti denar, tega pa je imela.

"za 50K," je pri kitajskem dekletu zamenjala denar za žetone, nato pa zdrsnila na prosto mesto za eno izmed treh igralih miz. pokimala je nekaj znanim obrazom in v igro vstopila ob naslednji delitvi kart. igrala je že nekaj časa, nekaj izgubila in tudi marsikaj pobrala, precej časa pa na sebi čutila par oči, ki je spremljal vsak njen gib. enkrat tekom druge ali tretje igre ga je začutila in čeprav se je nekajkrat dovolj neopazno razgledala naokoli, ni znala ugotoviti za koga bi šlo. nikogar tu ni bolje poznala in tudi če je z njim imela kakšno skupno preteklost ji to ni veliko pomagalo. na dušek je izpila preostanek svoje pijače, cigareto pa ugasnila v bližnjem pepelniku, preden se je po koncu še ene igre umaknila in vstala. pošteno je bila že naveličana te osebe, ki jo je opazovala nekje iz ozadja in ni pristopila k njej. z zelenkastimi očmi je za trenutek zdrsnila preko ostalih in pogled se ji je za hip stkal z rjavolascem, brezbrižno sloneč na steni nasproti in s kozarcem pijače v dlani. njegov pogled ji ni povedal ničesar, njegov obraz še manj. le še ena neznanka v njeni glavi več, ki je v pravilno enačbo ni znala vstaviti. na poti do stranišč jo je ustavila ena izmed zaposlenih hostes in jo obvestila o zamenjanih žetonih nazaj v denar. naklonila ji je nasmešek v zahvalo, iz sobe pa stopila na hodnik. naredila je komaj nekaj korakov, ko jo je nekdo skušal zaustaviti s prijemom za ramo in jo poklical po imenu - njenem prejšnjem imenu. poklical cath, kar ni več bila… odzvala se je povsem nagonsko in istega rjavolasca izpred nekaj minut potisnila ob zid. podlahet mu je pritisnila ob vrat in sapnik, njeno koleno se je znašlo nevarno blizu njegovega mednožja. ni vedela kdo je ob njenem odzivu bolj presenečen, on ali ona. zagotovo teh gibov ni imela zapisanih v glavi. "kdo si in kaj bi rad od mene?" je bil njen glas nizek in tih, strmeče oči pa je priprla. "ne poznam te in nisem nobena cath - vsaj ne več," je na koncu pridala in ga še vedno pritiskala ob steno, brez namena izpustiti ga dokler ne dobi svojih odgovorov. rjavolasec je sicer bil privlačen in stisnjena ob njegovo trdo telo v svoji tanki oblekici, se ni počutila ravno neprijetno, vseeno pa je hotela informacije. "zakaj prekleto že ves čas zijaš vame? nimaš nič boljšega početi?"

Naslov sporočila: Re: underground poker club Pon Apr 08, 2013 5:51 pm

@ cay

tudi to noč se je počutil neprijetno, ko je moral zasledovati catherine. še vedno je bil zbegan, zakaj ena najboljših policistk, kar jih je poznal, dela na strani filadelfijske nepomembne tolpe. ko je nekaj tednov nazaj prišlo na njegovo uho, da je tolpa pod svoje okrilje vzelo policistko, si ni mogel kaj, da ne bi izvrtal, kdo bi to lahko bil. nenazadnje so bili pokvarjeni policisti ena od stvari, katere je sovražil in katere je še z večjim užitkom spravil za zapahe. ko mu je eden od ovaduhov v tolpi, katere je spretno skrival pred očmi ostalih policistov, prinesel njeno fotografijo, se mu je skorajda zavrtelo pred očmi. njegov pogled se je namreč zazrl v obraz rahlo shujšane podobe catherine, policistke, s katero je bil partner tistih nekaj mesecev, ko je še delal v new yorku. preden so ga sledi pripeljali v philadelphio. bila je ena najboljših v ekipi in pravi užitek je bilo z njo spravljati za zapahe najhujše zločince. a po enem od njunih prepirov se je odnos med njima ohladil in kmalu ni bilo ničesar več, kar bi ga zadrževalo v new yorku. nekaj tednov sta si še izmenjala kakšne novice, potem pa od nje ni slišal ničesar več, kar zanjo nekako ni bilo nič nenavadnega, tako da je nanjo skorajda že pozabil. dokler se ni tistega dne zastrmel v njen obraz. čeprav so bili njeni lasje za odtenek svetlejši in je imela pod očmi vidne podočnjake, jo je v trenutku prepoznal. a kljub vsemu ni mogel verjeti, dokler je ni prvič videl v družbi skupine ljudi, ki so se že znašli na policijski postaji in so jih sumili sodelovanja s tolpo. catherine vsekakor ni bila ista oseba, kot jo je pred tem poznal.

tako ji je tudi tistega dne kot že ničkolikokrat sledil. njegovo zasledovanje se je vedno začelo z namenom, da ji tistega dne stopi pred oči, a vedno znova te svoje namere ni uresničil. vedel je, kako zelo pozorna zna biti na dogajanje okoli sebe, zato je vedno držal varnostno razdaljo. tako je bilo tudi tistega dne, ko ji je sledil po ulici, dokler ni opazil, da je zavil v stavbo, ki je bila znana po svojih ilegalnih igralniških poslih. živčno je zajel sapo, ko je stopil med obema vratarjema pri vhodu, a na njegovo presenečenje nista niti trznila, kaj šele, da bi ga ustavila. olajšano je izdihnil in ob tem skorajda pozabil na catherine. še zadnji trenutek je ujel šop njenih las, preden je izginila skozi ena od treh vrat. vstopil je za njo v razsvetljen prostor, ošinil njeno postavo, ko se je usedla za mizo, sam pa se je naslonil za šank. njegov pogled je povsem umirjeno plaval po prostoru, a večino časa je bil usmerjen za mizo, kjer je sedela ona. njuna pogleda sta se srečala le enkrat, toda mason ob tem ni niti trznil, kaj šele, da bi ga umaknil in njene oči so se zopet spustile na karte. a nenadoma je vstala. na hitro je spraznil kozarec viskija, ki ga je naročil dobro minuto nazaj ter ji neopazno – vsaj tako je mislil – sledil iz sobe na dolg hodnik, ki je vodil proti straniščem. 'zdaj ali nikoli' je pomislil, ko ga je od nje ločilo le nekaj korakov. »cath?« jo je poklical in ji ob tem rahlo naslonil roko na ramo, a namesto prijateljskega pozdrava – česar tako ali tako ni pričakoval – se je nenadoma znašel na steni, stisnjen med mrzlim zidom in njenim toplim telesom. hitra poteza mu je vzela sapo in nekaj sekund je le zmedeno zrl v njene oči in pogled, ki ni izdajal ničesar. kot, da ga ne bi prepoznala. težko je požrl slino, a zaradi silnega prijema na njegov sapnik se mu je zdelo, da mu bo vsak trenutek zmanjkalo zraka. »catherine? kaj... ne veš... kdo sem?« je skorajda zašepetal. za tako drobno dekle je imela hudičevo močan prijem. želel se je premakniti, a njena noga pri njegovem mednožju se je nevarno premaknila in ob tem je svoje premikanje raje ustavil. »se me ne spomniš? mason sem, iz new yorka? tvoj nekdanji partner?« njegove besede so še vedno težko prihajale iz njegovega stisnjenega sapnika. vprašujoče se je zazrl v njene oči. »kaj počneš v philadelphii?« če bi resnično želel, bi jo mogoče lahko celo obvladal, toda glede na to, da je bil on tisti, ki jo je zalezoval, si je verjetno zaslužil tako neprijazen sprejem.

Naslov sporočila: Re: underground poker club Tor Apr 09, 2013 10:39 pm

cay & mason

mešani občutki so jo prevevali, ko je neznanca stiskala ob hladen zid brez namena umakniti se proč. pojma ni imela kdo naj bi on bil, od kod jo pozna in kakšna je njuna medsebojna povezava. prav lahko bi bil njen sovražnik, ki se je odločil dobro izkoristiti njeno amnezo sebi v prid. komaj zaznavno je le rahlo popustila prijem na njegovem sapniku in ga spustila do zraka. prav nič ji ne bi pomagalo, če bi se ji zaradi pomanjkanja kisika zložil ob nogah in jo oropal za teh nekaj podatkov, ki jih je hotela, ki jih je morala imeti. "niti približno se mi ne sanja kdo si in kaj bi rad od mene," je zasikala vanj in pogleda ne spustila z njegovih oči. "in nisem catherine, ampak cay," raztogotena, ker jo je klical po imenu, ki ga je opustila. morala opustiti, če jo želela začeti na novo, v novem mestu in med novimi ljudmi. toda zdelo se je, kot bi se cel new york preselil skupaj z njo naravnost v philly, kajti v zadnjem času je srečevala vse več tistih, s katerimi jo je vezala skupna zgodovina o kateri se njej niti približno ni sanjalo. to jo je hkrati spravljalo v neizmeren bes in globok obup. le kaj ji je bilo treba vsega tega? "prav lahko bi bil tudi flick, ki spada v newyorško mafijo in je prišel sem z namenom, da se me enkrat za vselej znebijo, če jim že nazadnje ni uspelo," je odvrnila ob njegovi kratki predstavitvi, ki njej ni pomenila nič. ob slišanem njegovem imenu je bilo, kakor da manjka en delček; nepojasnjeni dejavnik, ki bi zdrknil na svoje mesto in vse pojasnil, če bi le vedela, kateri je ta dejavnik. nekaj - neka misel, spomin, opazka - ji je bezalo v zavest. nesrečno je brskala po možganih, toda nič ni ustrezalo, nič takšnega ni bilo, kar bi mahoma prepoznala. vse je bilo še naprej zavito v sence in neprepustno meglo. stisnjena ob njegovo mišičasto telo se je nemara res ni počutila povsem neprijetno, to pa ji nekako ni povedalo kaj več o njem in o njunih medsebojnih relacijah, če so slednje seveda sploh obstajale. lahko bi jo brez težav vlekel za nos in jo imel za norca. izkoristil njeno spominsko luknjo v glavi in se zaradi nečesa v njeni preteklosti ponorčeval iz nje - in ona je norčevanje sovražila. lahko ga nekoč ni, toda sedaj ga je in težko ga je prebavljala. to je bil le še eden izmed številnih odhodov iz new yorka in pridružitev nasprotni strani. morala je zamenjati okolje in način svojega dela, morala je ponovno najti svojo identiteto in prav kmalu se je zavedala, da je v policijskih vrstah ne bo našla. če je niso pomilovali, so ji metali polena pod noge in obratno. ni bilo ne konca in ne kraja, zato je morala stran. vsi po vrsti so jo dušili, kot je ona sedaj dušila njega s pritiskom na njegov sapnik, s katerim mu je rahlo prekinjala dovod zraka. "če si bil res moj partner, bi moral vedeti da so me dobili mafijci, pospravili moje starše in mene za zraven spravili še ob spomin," mu je naštela gola dejstva, ki bi jih po njeno moral vedeti in ni z ničemer pokazala, kako ušivo se obenem počuti ob vsem izgovorjenim. rjavolasec ne bi razumel poante, v to je bila prepričana. "preselila sem se pač - kaj te briga!" je neprijazno odvrnila, saj je v resničnost svojih besed še ni prepričal. na tem bo moral še delati ta mason ali kdorkoli je sploh že bil. "torej ti že ves ta čas laziš za mano?" se je spomnila občutka, da jo nekdo v teh zadnjih nekaj dneh konstantno nekaj zasleduje. ni ji bilo sedaj težko sešteti ena in ena, ko ga je imela v svojem primežu dobesedno. "če si policaj, kaj potem delaš tukaj? zbiraš informacije, se pripravljaš na racijo ali sem jaz preprosto nekaj posebnega in mi najedaš s svojim teženjem?" je strm pogled uprla naravnost v njegove oči, ki so se ji morda zazdele znane od nekod zelo daleč. v očeh ji je za hip poblisnila drobna sled presenečenja, toda nato ga je opustila. lahko je bil le še eden izmed njenih številnih prebliskov, ki z realnostjo niso imeli opraviti nič in še manj z njeno preteklostjo. "nimam živcev za ukvarjanje s tabo, zato povej kaj bi rad od mene," je hladno zahtevala in so njene oči dalje zrle vanj brez vedenja kdo ali kaj natančno je on ter kaj ji je morda nekoč pomenil - če ji je sploh kaj, seveda.

Naslov sporočila: Re: underground poker club Sob Apr 20, 2013 7:55 pm

nekaj trenutkov je potreboval, da je doumel, da se rjavolaska ne šali. odprla je usta, da bi spregovoril, a jih je zopet zaprl, ker iz njih ni spravil nobene prave besede. ni imel pojma kaj se dejansko dogaja. catherine, ki jo je poznal, se nikoli ne bi pridružila tolpi. ali pa catherine v resnici sploh ni zares poznal? ne, vedno je bila goreča nasprotnica vseh zločincev in kriminalnega podzemlja. mogoče je bila na misiji, pod krinko v topli? to bi bilo seveda možno a pogled v njenih očeh je izdajal le jezo, ki jo je verjetno povzročil s svojim zasledovanjem. ne, če bi bila pod krinko bi njen pogled zagotovo oddajal kakšne opozorilne znake. takšne in drugačne misli so se mu podile po glavi, ko je imela roko še vedno naslonjeno na njegovo grlo. »okej, okej. cay. oprosti… zame si bila vedno cathy. ampak prav. zdaj si cay,« je hitro še dodal, ko je opazil njen grozeč pogled. »super. zdaj me boš pa še zmerjala z mafijcem? se ti ne zdi da bi imela verjetno že prerezano grlo, če bi se te želel znebiti? poglej, ne vem kaj se dogaja, ampak nič ne bova razčistila v takem položaju. prej ali slej bo skozi ta vrata stopil kdo. in kaj potem?« je vprašal in z roko pokazal v smeri vrat, skozi katera sta stopila. »domnevam da si tu že redna gostja, ampak mislim da nimajo radi težav,« je namrščeno dodal in zavzdihnil. ni imel rad nasilja, vedno je bil mnenja da lahko ena beseda več razreši kot tisoč udarcev. tudi catherine je nekdaj tako mislila, a očitno je spremenila svoje razmišljanje. a udarce je imela zagotovo še vedno močne in natančne, v to je bil prepričan, in zato se je tudi še vedno nekoliko neprijetno počutil z njeno nogo pri njegovem mednožju.

šele ob njeni kratki pripovedi mu je postalo vse jasno. zaprepadeno se je zazrl vanjo. sranje, moral bi vedeti. moral bi vedeti da je nekaj narobe, ko se mu ni več oglašala. »oprosti… nisem vedel. kakšno leto nazaj sem odšel iz new yorka. sedaj sem tu. nekaj časa po mojem odhodu sva še vzdrževala kontakte, potem pa se mi nisi nič več oglašala. takrat bi moral vedeti, da je nekaj narobe, a mislil sem, da si pač preprosto šla dalje z življenjem in da imaš polne roke dela. oprosti, dovolj dobro sem te poznal, da ne bi smel tako zlahka prezreti dejstva, da si se udrla v zemljo,« je z bolečino v glasu priznal in zmajal z glavo. zazrl se je v njene oči in se rahlo namrščil. »torej se ničesar ne spomniš? prav ničesar v svojem življenju?« je počasi vprašal. položaj, v katerega ga je spravila mu je postajal že rahlo neprijeten ampak če je bilo res, kar mu je govorila, je moral pretrpeti njeno zasliševanje. če je v njej ostalo še kanček stare catherine je vedel, da mu bo verjela. navsezadnje je bil odnos med njima nekaj časa nekaj več kot navaden odnos med dvema partnerjema. »si opazila, kaj? oprosti za tole. ampak ko ti na uho pride dejstvo, da so v tolpo sprejeli bivšo policistko, in ko ugotoviš, da je ta bivša policistka tvoja nekdanja partnerka… postaneš radoveden. mislim da bi ti na mojem mestu naredila isto,« je dejal in želel skomigniti z rameni, kar pa je bilo ob njenem prijemu rahlo nemogoče. »saj ti pravim, zakaj sem tukaj. zanima me kaj najboljša newyorška policistka dela med temi podganami v filadelfiji. mislil sem, da sva enaka. da oba sovraživa pokvarjene policaje, ki sodelujejo s podzemljem. vsaj mislil sem, da sva enaka,« se je namrščil. »res mi je žal, da se ti je zgodilo, kar se ti je zgodilo, ampak… ne vidim razloga da bi zaradi tega pristala v tolpi, mafiji, ali kjerkoli že si? mislil bi si, da bi sedaj še z večjo vnemo želela zbrisati to podzemeljsko sodrgo z obličja zemlje,« se je namrščil. »poglej, nič ti nočem narediti. samo pogovoril bi se rad. razumel, kaj se je zgodilo s tabo,« je dejal ter se proseče zazrl vanjo.

Naslov sporočila: Re: underground poker club Čet Apr 25, 2013 6:45 pm

sam pri sebi je zavzdihnil, medtem ko je vase zlil preostanek svojega viskija in načečkal še nekaj v beležnico, ki je odprta ležala pred njim, preden je kozarec spet odložil. dejansko je bilo včasih zabavno večere preživljati na takšen način in bil je dovolj spreten pri sklepanju poznanstev, da so ga zdaj poznali že praktično povsod. vedeli so, da bo dal mir tistim, ki so ga spustili v notranjost in mu pustili, da počne svoje stvari. vsaj lastniki so to vedeli, zato so bili varnostniki praktično vseh klubov prepričani, da je aaron velik preprodajalec droge ali kaj podobnega. navsezadnje ne bi razumeli tistega osnovnega koncepta, da bi lahko z eno samo zgodbo raztrgal praktično vsakogar. tako je brez problema sedel v bolj mračnem predelu igralnice pokra, ki mu je bila po svojem celo všeč. bila je prijetno in okusno urejena, poleg tega pa je lahko v njej mirno razmišljal in se od časa do časa celo spravil do mize in odigral kakšno igro pokra. pri tem je bil dober – do sedaj je imel premišljene vse igralce in vse možne poteze, njegov obraz pa je znal biti tudi popolnoma nepremičen zaradi vsega, kar je v svojih letih vztrajnega pisanja tudi počel. bil je novinar; včasih se je imel rad za tistega klasičnega novinarja stare šole. po svoje je preziral ljudi, ki so prikorakali iz fakultete z diplomo in pričakovali, da jim bo cel svet ležal pod nogami. tokrat se je ozrl proti natakarju, ki je napolnil njegov kozarec s prozorno tekočino ter zamrmral nekaj v zahvalo, preden je njegov pogled zdrsnil po obrazih v prostoru in si je vsakega dobro ogledal. bil je dober z obrazi in imeni. in njegov spomin je vsekakor bil več kot odličen. sam pri sebi se je nasmehnil, medtem ko je z manjšim pokom zaprl svojo beležnico in jo spravil v žep svoje usnjene jakne, ki je bila dokaj malomarno položena čez drug, prost stol pri njegovi mizi. tako je dal ljudem vedeti, da je hotel mir. nekateri tega očitnega namiga kar niso hoteli dojeti, ampak na srečo je kazalo, da bo ta večer minil brez vsiljivec pri njegovi mizi, kar je bilo dobro. navsezadnje je moral zdaj, ko je spisal okvirno zgodbo za neko popolnoma neumno temo, ki ga ni niti najmanj pritegnila. ampak služba je bila služba, čeprav bi upal, da bo s številom nagrad, ki jih je pobral, dobil boljše teme.
potem pa je njegov pogled nenadoma obstal na obrazu, ki ga je skoraj… šokiral. prepoznal je poteze; v spominu je imel vtisnjene rjave oči in tiste polne, čutne ustnice. čeprav se mu je najbrž samo bledlo, ker ni bilo mogoče, da bi bila ona v mestu. kajne? naslonil se je na naslonjalo svojega stola, medtem ko jo je spremljal s pogledom. približevala se mu je. ni bilo dvoma, da je bila namenjena naravnost do njega. kako čudovito. utišal je sarkazem v svojih mislih in prilepil svoje oči nanjo. še vedno je bila videti tako smrtonosno privlačno kot vedno. kako za vraga je lahko bila resnična? louise bishop je bila osupljiva in popolnoma nemogoča. čisto počasi se je nasmehnil, ko je bila skoraj pri njem, ko je ugotovil, da ga skoraj zanima, kaj je hotela.

tagged: louise, baby! :3

Naslov sporočila: Re: underground poker club Pet Apr 26, 2013 6:48 pm

tag; aaron smitten

z dlanjo je zaokrožila naokrog in pecljat kozarec z martinijem nagnila k ustnicam. slednje so oblikovale zapeljiv nasmešek namenjen italijanu na drugi strani poker mize. ne nje in ne njega ni motilo, da je sedela v naročju nekoga drugega in drznila si je staviti, da se bo večer odvil fenomenalno zanjo. njene običajne trofeje so bili moški, kakršen je bil tisti, pri katerem je parkirala svojo zadnjico. njena najljubša razvedrila pa so prišla v obliki malce mlajših, a vsekakor privlačnih bogatašev, ki so pričakovali, da jim bo jedla z roke. navadno jih je razočarala, le da so na koncu ugotovili, da imajo veliko raje neubogljivo dekle, kakor pohlevno deklico, ki bo stala ob njih za okras in ugodila njihovi sleherni muhi. odmaknila je pogled in se osredotočila na igro pokra pred njo. resnici na ljubo, se ji je sama igra zdela blazno dolgočasna. tudi šale, ki so jih moški okrog mize zbijali eno za drugo, so bile naravnost pomilovanja vredne in pričakovala bi malce več od tropa tipov, ki so inteligentno pobirali zajetne kupe denarja in se po vsej verjetnosti ukvarjali s sumljivimi posli. pa ne da se je nameravala obregniti ob to. naj počnejo, kar hočejo. če pa jo bo morebiti v prihodnosti njeno delo kdaj pripeljalo pred njihova vrata, potem bo pozabila na tale družabni večer in podarjene kozarce alkohola, ki jih je dobila. z nasmeškom je vstala in se z zamrmrano besedo opravičila družbi, ko je njeno potrpljenje preseglo zadnjo mejo. potrebovala je malce odmora, malce sprostitve, malce razvedrila. in vedela je, da ga bo dobila pri šanku. že ob svojem prvem obisku se je 'spoprijateljila' s simpatičnim točajem in bil je čas, da obišče svojega starega prijateljega in z njim malce pokramlja.

stopila je po malih stopničkah navzdol v predel z mizami in točilnim pultom ter res imela namen iti do šanka. le da se je njen pogled kot nalašč ustavil na temnolascu, ki je sedel v najbolj oddaljenem vogalu in srkal svojo pijačo, na mizi pa je počivala nezamenljiva beležka. če ne bi bila že tako povsem prepričana, da je to on, zaradi salte, ki jo je naredil njen želodec, potem bi ga prepoznala po tistem zvezčiču, v katerega je rad pisal. spraševala se je, če jo bo kdaj videl kot dobro zgodbo – otrok služkinje in bogataša, ki so mu celo življenje plačevali za molk, medtem ko je počela, kar je hotela, med drugim spala z očetovimi poslovnimi partnerji in povzročala probleme celi družini. zaenkrat ji tega še ni predlagal, a nazadnje sta se videla domala sto let nazaj. pogled je preusmerila drugam, naokrog po prostoru, toda vseeno zamenjala smer korakov, da je hodila naravnost proti njegovi mizi. nekaj metrov preden ga je dosegla, je končno pogledala proti njemu in presenečeno ugotovila, da je ves ta čas gledal naravnost vanjo. enkrat se je že opekla. enkrat se je že poskusila igrati z njim in prav boleče ji je spodletelo. eden njenih redkih porazov je sedel za mizo pred njo in jo brez besed opazoval. ''aaron,'' je pozdravila v svojem značilnem brezbrižno-lahkotnem tonu ter sedla kar na zofo poleg njega, namesto na prosti sedež nasproti. zasukala se je proti njemu in svoj prazen kozarec martinija odložila na njegovo mizo. ''iščeš zgodbo ali...?'' je ne povsem prepričano vprašala. sranje, ni imela pojma, kako naj se obnaša poleg njega. če bo pričela igrati staro louise, ki je bila poosebljena simpatičnost, bo takoj videl skozi njene oči. in zato se je odločila biti to kar je, ko je dlan položila na njegovo ramo v rahlem stisku: ''lepo te je spet videti. če se ti pridružim za pijačo ali dve, ne boš pobegnil?''

Naslov sporočila: Re: underground poker club Sob Apr 27, 2013 8:45 am

kako zelo je bilo to tipično. sam pri sebi bi se skoraj namrščil ob pogledu nanjo. bila je čudovita, kajpak. tako kot vedno je pritegnila poglede prav vsakega moškega v prostoru posebej in imela je nenavadno sposobnost, da je te je lahko z enim samim, preprostih pogledom pripravila do vsega. kot da si bil nekaj posebnega; kot da te je v množici zares videla in si se ji zdel zanimiv, kar je pri človeku vzbudilo nadvse prijeten občutek. a po drugi strani je bila popolnoma nemogoča oseba, tokrat ne v pozitivnem smislu. preveč dobro se je zavedala svojih čarov in svojih sposobnosti, jih skozi leta izpilila in tako je nastala smrtonosna kombinacija videza, ki se je kosal z njeno povsem dodelano osebnostjo. ni bilo čudno, da se je še on sam ujel na to. nekaj časa je celo delovalo in dobro je vedel, da ji je takrat uspelo, da ga je popolnoma ovila okrog prsta. storil bi vse zanjo; razvajal jo je, skrbel za vse, kar si je poželela in jo nasploh obravnaval kot pravo princesko. dejansko jo je imel res rad. in to je bila njegova velika napaka. v ljudeh vedno videl nekaj dobrega. pa saj ne, da ga ne bi kdo opozarjal pred njo. rekli so, da je bila slaba izbira. da ga bo uničila, če ji bo to dovolil. da mu je lagala in da je točno vedela, kaj počne. temu se je takrat smejal. dokler ni ugotovil svoje napake na najbolj boleč način, kar jih je bilo mogoče… in se rešil. morda bi ga res prej kot slej uničila ali zavrgla, ampak tega ji ni dovolil. ni ji dovolil, da bi pustila ogromno luknjo na mestu, kjer je bilo včasih njegovo srce. sicer je bil dokaj pobit po vsem skupaj, ampak z na novo naučeno lekcijo je tako lahko nadaljeval s svojim življenjem brez večjih posledic.
in zdaj je bila tu. njeni boki so se pozibavali, ko je zakorakala proti njemu, čeprav mu ni ušlo, da je pogled skrbno umikala, dokler ni bila dovolj blizu njega. še vedno je bila ista. smrtonosna; strup v čudoviti preobleki. ni odmaknil pogleda od nje; in njene rjave oči so zrle naravnost v njegove. ponovno se je vprašal, če je sploh imela vest ali ji je bilo preprosto vseeno za vse. poznal je njeno zgodbo, ni pa vedel, kdaj točno je postala ta oseba, ki se je zdaj usedla poleg njega. samo lahno je privzdignil svoje obrvi v znak, da jo je opazil in prepoznal, medtem ko je morda prvič opazil v njenih besedah sled neprepričanosti. tega ji vsekakor ni nameraval olajšati, čeprav stvari nikoli ni rad kompliciral. »pišem. zgolj pišem,« je odvrnil na njene besede in končno odložil še kuli, da se je zakotalil po mizi. leta novinarstva so iz njega naredila zapletenega človeka, ki je nihal iz prve skrajnosti, ko je bil do konca vljuden, priljuden in nadvse prijeten, do tiste druge, ko je bil popolnoma direkten, iskren in neposreden s kančkom ostrine v glasu. louise je bila morda navajena na prvo verzijo, ampak tokrat je vsekakor ne bo dobila. brez prevelikega kompliciranja se je otresel njene roke na svoji rami in uprl pogled vanjo. »louise, kaj hočeš?« je zato raje prešel k bistvu in s pogledom zavrtal v njene oči. »mislim, dvomim da me je tako zelo lepo videti, ker, če me spomin ne vara, se stvari med nama niso končale ravno najlepše ampak prav.« pomignil je natakarju, ki se je v hipu prikazal pri njuni mizi ter napolnil kozarca. ona je dobila svoj martini, aaron viski. »kako si kaj? zlomila veliko src odkar me ni bilo?« se je pozanimal, medtem ko je z dlanjo segel v svoje lase in jih potisnil stran, še vedno pa ni umaknil pogleda od nje – in tega tudi ni nameraval storiti.

tagged: louise, baby! :3

Naslov sporočila: Re: underground poker club Sob Apr 27, 2013 10:36 am

tag; aaron smitten

rahlo se je nasmehnila ob njegovem odgovoru in spremljala kemični svinčnik, ki se je kotalil po mizi stran od njiju. znala ga je pustiti samega, kadar je potreboval čas za svoje pisanje. na nek način sta bila popolna harmonija, ko sta bila skupaj. vendar je bilo to pred leti in on se je spremenil. ni bil več pripravljen prenašati njenih številnih muh in boleče dobro se je zavedala, da je s tistim dnem izgubila precej več kot moškega, ki jo je malo razvajal. in zato je toliko bolj zaskelelo, ko je premaknil ramo, da je njena dlan zdrsela navzdol, nazaj v njeno naročje, kamor je sklonila pogled. prekleto, morala bi biti močna – neomajna, takšna kot je pričakoval, da bo. niti slučajno ne bi smela oklevati, kakor je počela sedaj in mu podati očitnih dokazov, da je s seboj odpeljal tudi droben delček njenega dostojanstva. ''kaj hočem? marsikaj. vendar oba veva, da tega ne bom dobila, četudi se razčetverim pred teboj,'' je zavzdihnila in se naslonila nazaj na zofi, da so se njuna ramena zgolj bežno dotikala. seveda mu ne bo priznala, da je bil njegov dotik svojevrsten varen pristan. poznala ga je. občutila ga je. pogrešala ga je. tega se ni ravno zavedala vsak dan, a zdajle vsekakor. zdajle je prav dobro vedela, da bo danes še pozno v jutro razmišljala o tem, kar sta imela in kar bi lahko nadaljevala, če ne bi bila ona louise. ''niti nisem pretirano presenečena, da si tukaj. vedno slediš nosu za dobro zgodbo in sklepam, da čakaš, da bo spet kaj počilo. mafija v tem mestu raste vsak dan višje,'' je nadaljevala in se nato skoraj neopazno zdrznila, ko je moral na dan privleči njiju. od vseh tem. ''nisem tukaj, da bi se pogovarjala o tem, kako si odšel in mi dal košarico. zgodovina je zgodovina. naj to tudi ostane,'' je odvrnila in pograbila na novo natočen kozarec k sebi.

''ni bilo najlepše, res ne. rekel si mi prasica in še nekaj dodatnih priveskov, ki jih ni vredno ponavljati... ampak imel si prav, zato ti res ne morem zameriti,'' je dodala širok nasmešek, kakor da se je z leti povsem sprijaznila, da sta bila in tudi minila. ''kar pa ne pomeni, da ne moreva biti neke vrste prijatelja, kajne? nedvomno se bova srečala tukajle še kdaj – če ne sredi mesta pa na delu,'' je privzdignila obrvi, kakor da bi mu skušala dopovedati, da so njene besede povsem smiselne, logične in bi bilo karkoli drugega čisto iracionalno početje. ''oh, saj veš. kot lahko pričakuješ, se nisem spremenila,'' je skomignila z rameni in opazovala njegov obraz ter način, kako je z dlanjo segel med temne lase in jih potisnil vstran. bilo ji je všeč, da jo je opazoval. da se je prekleto dobro zavedal vsakega njenega giba. opomnilo jo je nato, da ne glede na vse v njegovih očeh nikoli ne bo neprivlačna. da, verjetno jo je preziral, njo in njena dejanja. verjetno si je želel, da je ne bi nikoli spoznal in vsekakor mu je njena osebnost znala precej smrdeti. vendar neprivlačna ni bila. nikoli. ''spim s starci in ob vikendih vase zlivam barvne koktejle ter se pretvarjam, da sicer nisem odgovorna policistka, ki flirta s svojim partnerjem in je položila polovico postaje,'' je dodala in se zasmejala. saj je hotel, da to reče, kajne? da prizna, kako obupna je? samo ustregla je njegovim pričakovanjem. ''ti si ga meni. pravico imam, da še jaz zlomim kakšno. eno ali sto,'' je malce tišje dodala in spraznila drugi kozarec. o da, to je bil šele začetek. ''kaj praviš na ples na kakšno bedasto country skladbico?'' se je namuznila ob izzivu, čeprav je napol pričakovala, da bo rekel ne in ji pokazal njeno novo mesto v njegovem življenju – tam nekje daleč od vseh ostalih, v kotu.

Naslov sporočila: Re: underground poker club Sob Apr 27, 2013 10:19 pm

cay & mason

na očitno njeno prekleto srečo je bilo videti ob pogledu v njegovih očeh, da je naposled le doumel njene izrečene besede. seveda, bi raje vse skupaj obrnila na šalo, provokacijo ob srečanju znanca, kateremu jo je hotela malo zagosti. ni želela zreti v privlačnega neznanca, ki ji ni pomenil ničesar, vsaj ne več. njeno telo se je reseda odzivalo nanj, kar je pričalo o nekakšni skupni zgodovini, njej presneto neznani. karkoli sta nekoč imela ali celo pred kratkim, bo njej do nadaljnjega ostajala neznanka. spomina si nazaj ni znala pričarati, kajti sicer bi že prej na veselo mahala s čarobno paličico. harry potter pač ni bila, še manj pa obvladovala čarovniške uroke. "sedaj nisem več," ga je zavrnila, istočasno zadovoljna ob njegovi vdaji. njeno novo je ime ji je bilo silo pomembno, pomenilo je nov začetek, in tega je hudičevo potrebovala. večno se ni hotela iskati zaradi izgube petih let življenja na višku kariere. zato je po eni strani zapustila policijo, počutila se je preveč tuje za svojo mizo, med ljudmi ki naj bi bili njeni prijatelji. "mafija se rada igra izprijene igrice. kako naj vem, da ni tale ena izmed njih? misliš, da mi je mar?" je z grotesknim nasmeškom izrekla in tisto svoje koleno premaknila dovolj, da je njegove premoženje spravila v neposredno nevarnost. brez slabe vesti bi ga poškodovala po potrebi in tudi ne bi ji bilo mar. njegovo zvijajoče telo na tleh bi preprosto prestopila in odkorakala proč, navsezadnje ji ni pomenil ničesar - nič več.

šokiranih pogledov v očeh, nejevernih in zaprepadenih; vseh se je že navadila. in tudi on je s svojim odzivom ni presenetil, bili so že stalnica pri vsakomur, ki je slišal na glas za njeno zgodbico, katero se je naveličala razlagati. toda bolečina v njegovem glasu - no, to je bilo nekaj novega. oči je še naprej sumničavo pripirala, prijem dovolj popustila, da je bilo med njima nekaj razdalje in dobil je dovolj manevrskega prostora za povrnitev njene poteze. njen majhen umik je bil dovolj za zamenjavo njunih vlog in s katerim ga je pravzaprav na nek način preverjala. bila hkrati pripravljena na protinapad, če bi bil potreben. "potem si očitno preslabo spremljal dnevne novice. nekaj časa je bil to top novica in niso mi dali miru," mu je odvrnila skoraj nataknjeno zaradi spomina na dni, ko ji je bil ves čas nekdo za petami s kamero in mikrofonom. ali z beležko, ker so hoteli več sočnih novičk ali preverjali resnico njenih besed. zasovražila je to novinarsko sodrgo. "ne, ničesar. ničesar zadnjih pet let," je namrščeno izjavila, kot bi še sama komaj verjela svoji nezavidljivi situaciji, iz katere je skušala za več kot pol leta izplavati na površje - a neuspešno. vsi poskusi so bili jalovi in prinesli niso rešitve. zakaj si je morala to nakopati na pleča? zakaj? kajti potem ne bi tu stala in zrla v tega masona ali kdorkoli je že bil, z veliko mero nezaupanja. na besedo mu pač ni mogla kar verjeti brez tehtnega razloga. še vedno bi lahko bil nekdo, ki ji je nameraval škodovati ali pa se ponorčevati iz nje zaradi skupne preteklosti, katera morda najlepša res ni bila. ji vrniti milo za drago za neko storjeno stvar, ki jo je ali ni naredila. vsak ji je imel možnost prodati neresnično zgodbico, saj tako ni vedela ali je njen obstoj pravi. zato tudi njemu ni zaupala, čeprav ji je nek neznan občutek globoko v njej pravil, da ga pozna. da ga njene dlani poznajo, če ga že glava ne. vseeno pa nekaj previdnosti ni bilo odveč, kajne? "moraš biti očitno naslednjič bolj diskreten z zasledovanjem. in ne vem kaj bi naredila," ga je na koncu zavrnila in se obenem še malo umaknila proč, skoraj povsem popustila svoj prijem. ob vseh njegovih besedah, je njen pogled postajal vedno bolj mrk in grozeč. najraje bi mu nazaj skočila za vrat in mu v glavo zabrusila marsikatero sočno besedo. se je pa povsem odmaknila na drugi konec ozkega hodnika in se s hrbtom naslonila na hladno steno za seboj. "če bi rad razumel, mi najprej lahko nehaš soliti pamet," je opozorilno izrekla in prste stisnila v krčevite pesti, viseče ob njenih bokih. "pizda, pojma nimaš kako je! misliš, da lahko stopiš v moje čevlje, ampak hej, ne moreš. ne gre!" je povzdignila glas, ki je rahlo odmeval v dolgem praznem prostoru. "nisem več tista oseba, katero si menda nekoč poznal. ona ne obstaja več," so se ji ustnice stisnile v nejevoljno črto, oči povsem potemnele. "pojma nimaš, kako se je zbuditi v bolniški postelji z debelo cevko v ustih in priključen na aparate. pet dni si v komi in nato te spravijo nazaj v umetno, ker si tako hudo poškodovan zaradi mučenja, ki se ga sploh ne spomniš. vsega kar se spomniš je avtomobilska nesreča, ki si jo imel pri 21ih," ji je glas narasel za kakšno oktavo ali dve. "predstavljaj si šok, ko ti vrsto neznanih obrazov pove, da jih nimaš 21 in nisi ravno iz akademije, ampak jih imaš 26 in si menda uspešen policist. aha, in za zraven izveš še, da ti je mafija poklala starše in tebe kot kos mesa pustila v pisarni, ti pa se ničesar ne spomniš. kaj naj počnem med policaji, če se svojega dela ne spomnim," je stišala kričanje nanj do normalne jakosti, ko so se vrata na koncu odprla in je hodnik stopila majhna skupinica ljudi. "nisem več oseba, ki sem bila nekoč. pravzaprav sploh ne vem kdo sem in kaj počnem še v tem svetu. nimam živcev za podenje za mafijci in tudi volje ne. zato mu prihrani z vsemi očitki, ker se tudi sanja ne, kaj pomeni biti ob celotno odraslo življenje."

Naslov sporočila: Re: underground poker club Ned Apr 28, 2013 3:24 pm

ob njenih besedah je samo rahlo skomignil z rameni, ker je navsezadnje imela po svoje prav. pa ne, da bi jo sovražil ali karkoli podobnega, sploh ni šlo za to – bilo je bolj to, da jo je po svoje preziral. imela je vse in odločila se je, da bo postala… ta oseba, katera je bila. lahko bi izbrala nekaj toliko boljšega, ampak navsezadnje on ni imel prav nobene pravice, da bi jo obsojal in da bi sploh karkoli pripomnil na to temo. tega ni niti pokazal, ker je bila njegova običajna naloga ta, da je objektivno sodil in pisal in tudi tokrat je na obrazu obdržal tisti kar najbolj objektiven izraz, čeprav se je mirnost mešala z rahlo vznemirjenostjo v njegovih očeh. ni mogel biti povsem miren v njeni bližini, ampak razlog za to sta tako ali tako poznala oba. tokrat se ni umaknil njenemu dotiku, ker ga deloma niti ni opazil ali pa občutil kot tako vsiljivega, kot je bil zanj njen predhoden dotik. samo prikimal je v znak strinjanja z njenimi besedami, medtem ko se je morda skušal pripraviti do tega, da bi se obnašal normalno ali vsaj približno tako, kot bi se obnašal vsakdo drug. po svoje je imela prav in zgodovina je bila zgodovina, ampak aaron ni bil nikoli ravno oseba, ki bi zelo dobro znala odpuščati ljudem. baje je bil dober moški; ampak ko je prišlo do zaupanja, je potegnil črto. če ga je nekdo zlomil, je obstajala majhna verjetnost, da mu bo še kdaj dovolil do sebe. lahko se je pretvarjal, ampak tudi pri tem ni videl pretiranega smisla.
zgolj nekoliko je privzdignil obrvi ob njenimi besedami, potem pa se je moral sam pri sebi nasmehniti – kot da ne bi mogel povsem verjeti, da je bila to stvar, ki si jo je najbolj zapomnila. »okej, sam sicer ne bi kvalificiral tega določenega dela kot tistega, ki ni bil najlepši, ampak hej, subjektivna odločitev, kaj?« morda je bilo v njegovih besedah določen del sarkazma, ampak saj si niti ni mogel pomagati. resno, najbolj si je zapomnila besede, s katerimi jo je ozmerjal, preden je za vedno odkorakal iz njenega življenja? morda ne za vedno. vsekakor pa do zdaj. »glede na to, da si mi dokaj uspešno zlomila srce, nisem prepričan, kako bi se 'neke vrste prijatelja' izšla,« je bil do nje povsem direkten, ko je skomignil z rameni in obenem prvič dejansko začutil njeno bližino, ko je njegova koža zdrsnila ob njeni. s svojimi besedami ga je morda celo šokirala, ampak tega ni nameraval prikrivati. »kaj za vraga je narobe s tabo, louise? lahko bi imela toliko boljše življenje in nekoga, ki bi te imel rad zaradi tebe same in ne zaradi ubijalskega telesa, ki ga poseduješ,« je vprašanje izrekel med požirki viskija, ki jih je zlil vase. zagotovo bi jo nekdo sprejel točno takšno, kot je bila. aaron jo nekoč koval v zvezde in to se je izšlo slabo zanj, a morda se bi pojavil kdo, ki bi mu to dejansko dovolila. z lahnim vzdihom je pogled uprl vanjo. »lahko natančno določiš trenutek, ko sem ti jaz zlomil srce?« so bile morda besede nekoliko sarkastične, ampak nikoli ni storil nič, kot pa da jo je imel rad. in če jo je njegov izbruh ob ugotovitvi, da ni bil njen edini, tako šokiral… no ja, tega vsekakor ni štel pod nekaj, zaradi česar bi mu bilo temnolaske žal. ko je spet spregovorila, je brez problema zaznal izziv v njenem glasu – izziv, zaradi katerega se je nagnil bližje k njej. »daj mi en sam dober razlog, zaradi katerega bi se moral spraviti na plesišče s tabo,« je dejal, s pogledom pa počasi zavrtal v njene oči.

tagged: louise, baby! :3

Naslov sporočila: Re: underground poker club Čet Maj 02, 2013 4:32 pm

tag; aaron smitten

lahko bi trdila, da vidi hlad, ki je vle od njega. in bil namenjen zgolj njej. obložil si je z ledom, le zato ker je blizu prišla ona. ni videla potrebe bo takšni sovražni nastrojenosti, ni videla smisla, da bi pred njo igral ledeno goro, ko je vedela, da to niti približno ni. morda on takrat ni poznal nje in je njen pravi obraz spoznal šele mnogo kasneje, a ona je poznala njega prekleto dobro. bolje kot lastno dlan, se ji je zdelo včasih. ''aaron, prosim te,'' je zamrmrala s stišanim tonom, k se je zdrznila ob sarkazmu, ki ga je ustrelil naravnost v njena prsa. ''ne bodi tak. samo... samo pogovarjati se skušam, v redu? ničesar nočem od tebe. res ne,'' je previdno nadaljevala in upala, da bo opazil čisto iskrenost v njenem glasu. znala je prepoznati poraze in izgubljene primere in zdaj je gledala svoj največji. poraz namreč. ''če bi hotela kaj od tebe, bi te verjetno že zdavnaj poiskala? tako pa sem te slučajno opazila. nimam nekega velenačrta, s katerim bi ti oprala možgane,'' je dodala globok izdih in dlan oklenila okrog kozarca, kakor da bi ga hotela streti na koščke. slednji bi se potem zažrli v njeno kožo in preusmerili bolečino na fizično raven. lahko bi se soočila s krvjo in urezninami. ni se mogla soočiti z njegovim sovraštvom. ''znanca torej,'' je poiskala drug pojem, ki bi ju nekoč lahko opisal. verjetno ne bi cenil, če bi rekla bivši par. bivša ljubimca. bivše bistvo en drugega. kaj hitro bi ji znal ugovarjati, da nikoli nista bila na isti valovni dolžini – da so bila njegova čustva vedno iskrena, njena pa tesno prepredana z njenim milijonom malih sladkih laži.

''samo povedala sem ti, kar si hotel slišati. kot da boš verjel, da sem se spremenila,'' je zmajala z glavo in odmaknila pogled na poker mizo, za katero je poprej sedela. ''nisem se. ne zares. samo ne dovolim si več določenih stvari. navezati se na koga, kot sem se nate. takoj, ko me kdo poskuša spoznati, se umaknem, ker nočem napraviti iste napake,'' je grenko izrekla v nespremenljivem tonu, ki je obstal na isti barvi, isti frekveni. nevtralen, brez čustev. preveč zrežiran in očitno zaigrano brezbrižen. ''resno, aaron? zaradi mene same? kot da bo kdo ljubil izkoriščevalsko cipo?'' je prhnila in stresla z glavo, ko je uporabljala njegove besede izpred toliko in toliko let. res ji ni bilo mar za 'ubijalsko' telo, kakor se je sam izrazil. bilo je orodje na njeni poti do uspeha. bilo je zanemarljivo. in zato je vedela, da bo vedno druga izbira, ko se bo šlo za moške nikoli prva. druga, ker jih ni zmogla očarati z osebnostjo, ne s tisto pravo. morala bo vedno igrati vlogo fatalke, ker se je to od nje pričakovalo. ''ko si odšel,'' je takoj odgovorila iz prve. seveda se mu je vse zdelo neverjetno, seveda je mislil, da je to zgolj nova poteza v neki igrici, ki se jo gre. ni mu mogla zameriti, to igro je igrala predolgo – včasih še sama ni vedela, kaj je resnica in kaj laž. ''ne glede na vse sem bila takrat prepričana, da bi se ob tebi lahko odprla. se spremenila. nehala z vsem... tem,'' je z roko nakazala okrog sebe. vedela je, da je predolgo pustila svojo gardo spuščeno. slej kot prej, v roku nekaj minut, bo spet prišel čas, ko bo morala dvigniti glavo in se vrniti v novo staro kožo. ''ker sva se zabavala. včasih. smejala sva se. uživala. ne bom te poskusila poljubiti ali kaj podobnega, ni mi do tega,'' je odvrnila in mu trmasto vrnila pogled. ne bo. ker bi s tem na dan prignala stare spomine na stare poljube s staro ljubeznijo.

Naslov sporočila: Re: underground poker club Čet Maj 02, 2013 7:38 pm

mission

nemirno je poravnal temno srajco in zamrmral nekaj v brado. tako kot že tisočkrat poprej je ponovno preklel dan, ko so ga poslali k fbi-ju. če je večini ta veličastna ustanova predstavljala izpolnitev sanj, je njemu predstavljala nekaj popolnoma nepomembnega. všeč mu je bila preprostost policijske postaje, všeč mu je bilo, ko so ga ljudje klicali policist in ne agent, všeč mu je bilo, kako mu ni bilo skrbeti kaj bo oblekel v službo. ampak pristal je v svetu, kjer je štelo le še kako drag suknjič imaš; pogrešal je svojo uniformo. in če je bilo delo na policijski postaji vedno hitro in drzno, se je vsaka naloga v novi službi vlekla vsaj nekaj mesecev; vsak dan je sedel za svojo pisalno mizo dolgo v noč, naredil pa ni ničesar. ponovno se je počutil kot dvaindvajsetletni fantič na katerega se spravlja vsak sodelavec, ki ima pet minut časa. namesto, da bi v novi pisarni doživel napredek, je ponovno padel na pozicijo asistenta, ki mora ves čas hoditi po kavo, kupovati krofe in prenašati šope listov iz ene mize na drugo. želel si je nazaj na policijsko postajo, v svojo modro uniformo, a namesto tega je raje tiho sprejemal ukaze svojih kolegov. bil je preponosen, da bi vkorakal nazaj na postajo in priznal, da mu ni uspelo.

s počasnimi koraki je zakorakal proti vratom v temni ulici, ki so vodile v podzemni poker klub. tiho je zavzdihnil, popolnoma razjarjen zaradi svoje naloge, poravnal črno kroglico v svojem ušesu in majhen, neopazen mikrofon na robu srajce. ni mu bilo jasno, zakaj so poslali na to nalogo ravno njega. ali celoten fbi ni premogel pravega igralca pokerja in so zato poslali v nevarnost svoj najmanj pomemben člen? ah kaj, bilo bi bolje, če bi poslali na nalogo kogarkoli drugega, vsak je imel več izkušenj kot. poker se je odločil igrati le enkrat v življenju, na policijski akademiji s skupino prijateljev, pa še takrat je po petih minutah odnehal, ker strippoker ni bil dovolj strip. prekleto, zakaj ni počakal vsaj deset minut dlje, da bi sedaj vsaj približno vedel kaj mora delati. še preden je vstopil je vedel kako se bo naloga končala; spodletelo mu bo, kaj pa drugega. resda so mu v pomoč poslali neko strokovnjakinjo, ki obvlada igro – zakaj niso preprosto poslali nje? – a okoli njega bodo profesionalci, ki bodo lahko nemudoma prebrali strah v njegovih očeh. zdelo se je, kot da vodilni želijo, da mu spodleti.

pokimal je podkupljeni gorili na vhodu, nato pa vstopil v zatemnjen in zadimljen prostor. »notri sem,« je zašepetal, medtem ko se je razgledoval po prostoru; nekaj miz za igro, udobni fotelji ob robu in ogromen šank na desni. perfektno, vsaj nekaj dobrega v tem večeru. napotil se je naravnost do njega, še vedno oprezajoč po dogajanju v prostoru. opazoval je resne obraze ljudi za igralnimi mizami, mlade uslužbenke, za katere je dvomil, da so sploh polnoletne in nekaj prostitutk, ki so se ponujale na kavču. »viski,« je z roko pomignil natakarju in nemudoma nagnil en kozarec, da je tekočina osvežilno spekla njegovo grlo. kotički ustnic so se mu zavihali v nasmešek, ko je spoznal, da se lahko napije na račun svojih šefov. »nehaj piti, ampak izgini do mize, kjer menjavajo denar za žetone. zamenjaj 50 tisočakov,« je njegovo zabavo prebodel glas v slušalki. skorajda razočarano je spustil iz rok prazen kozarec in zakorakal proti mizi, ki se mu je zdela primerna za menjavo denarja. nasmehnil se je mladenki za mizo, vendar to že naslednjem trenutku obžaloval; poker klub očitno ni bil kraj, kjer bi se ljudje lahko smejali. »za 50 tisoč,« je zamrmral in iz notranjega žepa svojega suknjiča potegnil pet svežnjev, ki so mu jih pustili nadrejeni na mizi. pojma ni imel kaj pomeni ta znesek v svetu pokra, samo pobral je svoj kup žetonov in s pogledom preiskal igralne mize; napotil se je naravnost k tisti, za katero so sedeli trije starejši možakarji, ki so se bolj kot igri posvečali pogovoru. »tarča opažena, prisedel bom k mizi,« je zamomljal, nato pa z resnim izrazom pristopil k mizi. »počakaj, da se konča runda in nato vstopi v igro,« se je glasilo navodilo, ki mu ni niti slučajno pomagalo. usedel se je za mizo in z resnim pogledom odbil neodobravanje prisotnih; napetost bi lahko rezali z nožem. v tišini je ostal dokler ga ni s pogledom prestrelil najmlajši izmed trojice. »zastavi toliko žetonov kot ostali, bebec.« sledil je navodilom ženskega glasu, nato pa bežno ošinil karte, katere je pred njega položila mlada rjavolaska – križeva kraljica in kralj, karkoli pač to pomeni. »povišaj in zastavi vsaj še enkrat toliko žetonov kot oni. potrebuješ ogromno stavo, da pridobiš njihovo pozornost.« ko so se vsi prisotni ponovno zapičili vanj, je z lahkotnim nasmeškom na sredino zabrisal cel stolpič žetonov. »zvišujem,« je preglasil momljanje, katerega je spodbudila njegova poteza. zgodilo se je natančno tisto, kar je napovedala sodelavka: pridobil je njihovo pozornost. nenadoma njihovi pogledi niso bili več polni sovraštva, temveč je le-tega nadomestilo nekakšno odobravanje in spoštovanje. »sedaj pa poslušaj svoj občutek i…« njegove misli je prebodel visok ton, ki je zadonel iz slušalke. sranje, sranje, sranje. ženski glas je utihnil, stavek je ostal nedokončan. poskušal je ohraniti karseda hladen izraz na obrazu, pa čeprav bi najraje kričal in bežal. a kot okamnel je ostal prikovan na stol, s tremi pari oči na sebi. »naprej,« je tiho izdavil, tako kot možakar pred njim, še vedno neprepričan v svojo naslednjo potezo; naj pobegne, v paniki izvleče revolver, ki se skriva pod suknjičem ali pa poskuša nadaljevati? odšel bo, bilo je konec, vsaka najmanjša možnost za uspešno opravljeno nalogo je izpuhtela. nervozno je začel iskati kakšen primeren izraz za odstop, ko je zaslišal hrapav glas. »nismo te še videli tu.« zmedeno je dvignil pogled in ugotovil, da je osiveli moški ogovoril točno njega. »razširjam posel v ameriki,« je zamrmral in premeril trojico. »chavalier,« se je predstavil z maminim priimkom in na plano spustil svoj francoski naglas, katerega je večino časa uspešno skrival. po grlu je spustil kozarec viskija, katerega mu je vedno znova prinašala svetlolasa hostesa, nato pa se zadovoljno nasmehnil ob spoznanju, da je še vedno v igri. »zvišujem,« je slepo ponovil potezo prejšnjega kroga in odvrgel žetone na sredino. »si pripravljen poslovati tudi z nami?« se je ponovno oglasil moški glas, ki je bil očitno navdušen nad denarjem katerega je marc slepo zastavljal. »kaj imate v mislih?« je izpod čela zapičil pogled v debelušnega možakarja v sredini, svoje ustnice pa s težavo obdržal v ravni liniji. dogajanje na mizi je sedaj postalo popolnoma nepomembno, slepo je ponavljal vsako potezo trojice, ki je gubala svoja čela in nekaj mrmrala drug drugemu. »pojutrišnjem v stari tovarni, ob sončnem zahodu. to je vse kar rabiš vedeti. če te zanima, pridi. vsekakor se splača,« so naposled le spregovorili in nevede uničili svoj posel. pričakoval je več od njih, ni si mislil, da ga bodo kar tako sprejeli medse. »bomo videli,« je ravnodušno skomignil z rameni in odkril svoje karte. prostor je zapolnil glasen krohot sivolasega moškega, ki je pobral vse žetone. nekaj deset tisoč dolarjev, kot je uspel razbrati iz govorjenja rjavolaske, ki je delila karte. »odstopam.« z desnico je potrkal po mizi, nato pa počasi vstal od mize. pobral je svoje preostale žetone in s samo dvema besedama zapustil trojico, ki je tako naivno zapečatila svojo usodo: »se vidimo.« pojutrišnjem, ob sončnem zahodu, v stari tovarni – da, videli se bodo tam, ko jim bo natikal lisice. takoj, ko je stopil skozi prag kluba, ko je vanj udarila sveža noč, se mu je čez obraz razlegel ogromen nasmešek. uspelo mu je, prekleto, uspelo.

Naslov sporočila: Re: underground poker club Pet Maj 03, 2013 12:21 pm

ji je verjel? ji je sploh lahko verjel? po njegovi glavi so se podila takšna in drugačna vprašanja, čeprav ni bil prepričan, če ima pravilne odgovore na njih. louise je v osnovi poznal; morda še preveč dobro, ampak še vedno je morda odreagiral nekoliko preburno celo zase. bil je previden, občasno zadržan in vsekakor nepopustljiv tip človeka, ko je prišlo do določenih stvari, ampak tokrat je bilo na njenih očeh nekaj, česar tam še ni videl. nekaj, česar si pač ni znal razložiti tako preprosto in zaradi tega je ostal. »po resnici povedano, louise, sploh ne vem, kaj naj si mislim. deluješ enaka in obenem drugačna. a nočem se spet tako preprosto ujeti na nekaj, ker verjemi ali ne, žal mi je, da so se stvari med nama končale na tak način. ampak zares ne maram ljudi, ki se igrajo z mano,« se je počasi nasmehnil. tokrat v njegovih besedah niti ni bilo kaj sarkastičnega ali ostrega; bil je zgolj utrujen, ker nikoli ni bil zares navajen na ljudi, ki bi se z njim igrali. ni maral tega, da je bil izigran. in ona mu je dala za občutiti vse to in še veliko več. poleg tega se je zdela iskrena in ko je uprl pogled v njene oči, je nenadoma prikimal. »prav, lou. morda ti dejansko hočem verjeti. in še vedno verjamem, da si zaslužil priložnost, zato… prav,« je pojasnil svojo odločitev. nekaj, kar je vedno bil navajen početi. nikoli ni maral brez pojasnila odvihrati stran ali pa ji dati vedeti, da zanj ni več obstajala. poleg tega se ni hotel trmasto oklepati starih zamer; sploh pa ne zdaj, ko se je njegovo življenje odvilo v tako dobri smeri. bil je srečen in če je bila to priložnost, da je dobil neke vrste zaključek tudi z louise, jo je bil pripravljen vzeti kljub svojemu prvemu impulzu, da bi preprosto odkorakal stran.
»po eni strani imaš vse tako dobro premišljeno, zaradi česar sem skoraj začuden, da po drugi strani slepo verjameš v nekaj, v kar si se sama prepričala,« je odvrnil pogled od nje in sam pri sebi zmajal z glavo ob njenih besedah, čeprav bi to bilo lahko namenjeno tudi njemu samemu. jo je ravnokar prepričeval v nekaj drugega? uporabil je svoj miren glas; tisti povsem trden in prepričan v nekaj, ker je kljub vsemu dejansko verjel v svoje besede. »prav, oklical sem te za izkoriščevalsko cipo. vsekakor si si to zaslužila in tako si se tudi obnašala, ampak to ne pomeni, da si ta oseba. karkoli boš rekla, zaslužiš si svoj srečen konec in verjemi ali ne, prepričan sem, da ga boš dobila, če se boš nehala dajati v nič,« je spregovoril z morda nekoliko kljubovalnim glasom. morala bi mu verjeti; bil je novinar, z ljudmi je delal na vsakodnevni ravni in poznal je zgodbe ter bil sposoben premisliti in ugotoviti njihov razplet. in njena zgodba ni bila nič drugačna. če se je nekoliko distanciral in premislil, je bila louise tisto dekle, ki je storilo cel kup napak, nato pa bo nekomu uspelo, da ji bo spodnesel tla pod nogami in potem bo srečna. ljudje so se spreminjali in ne glede na vse je aaron vsaj v to trdno verjel. tiho jo je poslušal, potem pa nenadoma prikimal in vstal brez prevelikih ceremonij. »prav,« je dejal; morda presenetil še samega sebe, ko ji je galantno ponudil roko. »torej smem prositi za ta ples?« se je nasmehnil; morda prvič v tem večeru povsem iskreno, čeprav so njegove oči spet motrile njene.

tagged: louise, baby! :3

Naslov sporočila: Re: underground poker club Sob Maj 04, 2013 8:35 am

THE MISSION

sporočilo o dveh umorih mladih deklet, jo je kot na vzmet pognalo pokonci iz stola po ne preveč razburljivem dnevu. z napredovanjem znotraj hierhije fbi, ji je sicer dalo več dela na terenu in splošnih zadolžitev, a zanjo vajena biti po cele židane dneve zunaj na zraku in vročine, je prilaganje na delo za mizo še predstavljalo nekaj težav in je hlepela po več akcije, po več tistega, ko je s svojimi kolegi odbrzela v civilnih avtomobilih na kdaj dogodka, umora in se lotila raziskovanja, izpraševanja. zamah zapestja usnjenega etuija je že dodobra obvladovala, ko se je morala izkazati s svojo novo fbi značko in izkaznico. čeprav po navodilih zgornjih nocoj ne bo potrebovala ne etuija in še manj hvalospevnega prihoda s škripajočimi gumami ob hitenju na kraj umora. morala bo ravnati kot navadna civilistka in potrebne informacije pridobivati drugače. nič razočarano se zaradi drugačnih navodil od pričakovanih ni počutila. delo pod krinko je oboževala in v preleviti se v nekoga drugega ji je venomer predstavljalo izziv. čutila je, da bo nocoj enako in da bo čez nekaj ur že imela informacije o krivcu za umor dveh mladih deklet. domov je skočila le toliko, da se je iz službenega kostima preoblekla v kratko, tesno prilegajočo se oblekico in v miniaturno torbico, a še vedno dovolj veliko spravila službeno orožje, značko in lisice. za vsak slučaj je dodala še poprov sprej. kratko oblačilo je bilo odlično krojeno na tak način, da je kar v nedrje potisnila utišan mobilnik in nekaj zvitih bankovcev. glede na to, da se je odpravljala v striptiz klub pod krinko... so bile podobne malenkosti sila pomembne za vlogo zapeljivke. še nekaj popravkov in že je bila pripravljena.

v notranjost striptiz kluba je vstopila z otipljivo samozavestjo in se z eleganco prebila do točilnega pulta skozi manjšo množico moških z očmi prikovanih na oder, kjer je ena izmed obdarjenih deklet pravkar izvajala striptiz ob drogu in pustila, da so ji moški za majcene miniaturne hlačke tlačili bankovcev. le nekaj se jih je s svojimi pogledi ustavili na njenem telesu in jim ni bilo potrebno brisati slin od strmenja v njihov predmet občudovanja v obliki mladega dekleta. komaj opazno se je namrščila zaradi mladosti svetlolaske, čeprav ne bi smela biti presenečena. tudi umorjeni dekleti sta komaj dopolnili dvajset let. ni si šla takoj naročiti pijače, mimo pulta se je usmerila naprej po ozkem hodniku do stranišč. najprej je le želela preveriti situacijo in se nato podati v lov na informacije. prizorišče je bilo že zavarovano z rumenim trakom in tudi trupli deklet so že odstranili. nekaj se jih je zbiralo v bližini in si zaupno šepetali. lahko je ujela nekaj besed, nista bili uslužbenki in obe sta imeli prerezan vrat. nihče ni opazil nikogar sumljivega ali morilca z okrvavljenim nožem v roki. storilec bi se prav lahko skrival med gosti in čakal na novo priložnost, da še enkrat udari. obstajali so psihopati, kateri so najbolj uživali takrat, ko so nekoga neopazno pospravili prav pred očmi mož v modrem in se napajali z deležno pozornostjo ob njihovem okrutnem dejanju. nekaterim je manjkalo nekaj koleščkov v glavi in s svojim izpraševanjem bo morala biti dovolj pazljiva. še nekaj minut je postopala naokoli, poslušala čenče in se vrnila nazaj v osrednji del. svoje zadane naloge ni še niti začela.

"dvojni viski z ledom, prosim," je naročila z nasmeškom mladi natakarici, ko se je z zapeljivo pozo naslonila na točilni pult poleg temnolasega moškega, ki je sicer kot vsi ostali pripadniki nasprotnega stola še vedno strmel proti odru, toda vseeno je začutila njegov premik na stolu in kako so se oči iz odra premaknile na njeno vitko telo, ovito v tesno oblačilce. delala se je, kot da ne opazi njegovega pogleda, s katerim jo je slačil in si za dodaten učinek umaknila koder las za ušesa, mu dala razgled na svoj razgaljen vrat in nizek dekolte. ustnice so bile ukrivljene v sled namuznjenega nasmeška, ko je v mislih štela: tri, dve, ena... "se poznava?" je zaslišala njegov globok glas - bil je točen kot ura. brez naglice je obraz obrnila k njemu in ga z rahlim presenečenjem prepoznala. "morda," je namerno zamišljeno rekla z našobljenimi ustnicami in se s kazalcem dodatno potapkala po njih. "sky, kajne? kaj počne natakarica notoriusa v tem striptiz klubu?" je zaslišala privlačnega rjavolasca spregovoriti. na srečo je bila pod krinko in morala se je zahvaliti bogovom, da je niso nocoj ozvočili. kajti sicer bi jo čakalo mnogo pojasnjevanja, kaj pomenijo njegove besede. kaj pomeni, da dela v notoriusu kot natakarica in da se ne imenuje kenzi. v prostem času je zares lahko počela kar je želela, to pa po drugi strani ni vključevalo postati del osebja vodje tolpe in tudi ne druženje in strežba pijače mafijcem, katere del je njen sogovornik definitivno bil. že pred tem večerom ji je dal mnogo signalov s čim se ukvarja in ni jih bilo za zanemariti. takrat je niso brigali, kajti bolj so jo zanimale druge stvari. nocoj pa ji morda pri njenem primeru prišle še kako prav. "res je. in prost večer imam, ki ga lahko preživim kjerkoli in s komerkoli," je odločno rekla s sladko tono v glasu, da ga ne bi prehitro odgnala in bi njene besede dojel kot prikrito povabilo - in res jih je. še ena točka zanjo. "se mi je zdelo, da si ti. potem ti lahko končno plačam tisto pijačo, ki si jo ves tisti čas odklanjala?" jo je namuznjeno povprašal in pokimala mu je, hkrati pa namignila na viski, ki ga je pomanjkljivo oblečena natakarica pravkar postavila prednjo. skoraj pohvalno jo je premeril zaradi 'moške pijače', vzel njen kozarec preden bi ga sama in natakarici hkrati podal zvit bankovec. "pridi, umakniva se nekam stran iz te gneče," se ji je zapeljivo nasmehnil preden bi ugovarjala in zaradi njegovega nasmeška so ji šle vse dlake pokonci. tip je znal izkoriščati svoj videz sebi v prid, kakor je to počela tudi sama in če ne bi bila zvezana z aaronom ter na službeni nalogi pod krinko, bi mu gotovo dovolila zlesti v hlačke. presneto, res je bila plitka. in dodatno se je morala opomniti, da mora več izvedeti o umoru deklet. "dobro, ker si že ravno ti," se je bleščeče nasmehnila, vdano v usodo in mu sledila proč od šanka do miz v kotu ter najbolj oddaljenih od odra. pričakovano so bile še edine proste.

"ti je res ime sky? zdi se skoraj kot ime, ki si ga nadene prostitutka." je hitro dodal k svojemu prejšnjemu vprašanju, ko mu je sama namenila vprašujoč pogled in so se alarmi v njej prižgali z vso svojo močjo. jo je morda poznal in vedel, da se samo dela natakarico, a je sicer agentka. bil je mafijec in oni so imeli povsod razpredeno mrežo svojih ljudi, tudi med policijo in fbi. on bi lahko bil eden njih, zaradi česar bo s svojim poizvedovanjem morala biti še bolj previdna. "seveda sem. to ima opraviti s tem, da se je mama prodajala za seks in od tod ime," ji je laž brez težave zdrsnila z jezika, ko se je tesno ob njem usedla na črno oblazinjen dvosed ter nadaljevala preden bi ji postavil dodatno, standardno vprašanje. "in ne, jaz se ne prodajam. najboljše stvari so zastonj," je spogledljivo mu pomežiknila, kot bi mu hotela obljubiti enega hitrega na straniščih, obenem pa se je stegnila po svojem kozarcu ter odpila kratek požirek.

minevale so minute in onadva sta govorila o vsem drugem kot v tem, da bi mu postavljala vprašanja o njeni nalogi zaradi katere je bila nocoj sploh tukaj. skoraj bolj jo je zanimalo o delovanju mafije ob kateri se je dodobra razgovoril ob njenih zvitih vprašanjih zavitih v lične male pakete s pentljico na vrhu. vseeno dovolj prisebna, je že drugo rundo pijače pila po malih požirkih in čutila, kako alkohol prevzema njene čute in kako se bistvo pogovora vse bolj pomika v ozadje njenih možganov. raje je pustila njegovi topli dlani, da je počivala na njenem golem stegnu in našla se je, kako se prešerne volje hihita ob njegovih opazkah preostalih gostov v klubu in kot goba vase vpija vse malomarno natresene podatke o njegovem delu. sicer je skušal vse skupaj obrniti na šalo, ko ji je razlagal o delovanju in ona je vse skupaj navidez dojemala kot šalo, toda jasna ji je bila prikrita resničnost. na telefonu se je celo spomnila vključiti snemalnik, ko se je napotil prej še po eno rundo in ga potisnila nazaj v oprsje pred njegovim prihodom, tako da je imela precej nekih podatkov sedaj skrbno posnetih na telefonu o nekaj nadaljnjih akcijah mafije. vseeno pa jo je vse bolj začel mučiti občutek krivde, kako hudo ga je pokronala s sprejetjem pijače z alexom, kot je bilo rjavolascu domnevno ime in kako bi morala početi nekaj povsem drugega kot je bilo to kar je počela. dobro uspela je pridobiti nekaj bistvenih informacij o mafiji, toda ali je to bilo dovolj? in za nameček je bila dodobra že opita, česar si ni znala povsem natančno razložiti. alkohol je nikoli ni tako hitro položil in mejo tolerance je imela visoko. cel dan sicer ni pojedla ničesar konkretnega, toda tudi pred tem večerom, se ji je to včasih zgodilo in ni bila po dveh viskijih že opita. ji je kaj stresel v pijačo?

"si slišal za tisti dve dekleti na straniščih?" mu je kot prej vsa vprašanja zastavila kot navidezno nepomembno, nič posebnega. morala je rešiti kar se je rešiti dalo, čeprav je še komaj razmišljala. "zoprna zadeva. omamijo in prerežejo vrat kot za šalo," je izrekel in nekaj v odgovoru jo je hudo zmotilo. nekaj ni spadalo tja, nekaj se ni skladalo s tistim kar je vedela ona in kar je zaenkrat bilo že jasno. omamijo? kako je vedel o nečem takšnem - golo ugibanje ali je imel poleg prste tudi sam? ne bi bilo nenavadno, bil je mafijec in nedvomno nevaren človek. "nisem vedela, da sta bili omamljeni. samo da jima nek manijak izpustil kri iz grla. si bil takrat tukaj?" je previdno izjavila z zatikajočim se glasom, da se ne bi prekmalu izdala. omotičnost je vse bolj prevzemala njene čute in galone vode bi potrebovala za streznitev. "bil ja. ampak pusti tisti dve, pridi raje z mano in tale prostor raje zamenjajva za bolj privaten kotiček," ob njegovem toplem in mehkem šepetu na ušesu jo je spet spreletelo, hladno spreletelo. z dlanjo je drsel preko njenega golega stegna, ko se je tako sklanjal k njenemu obrazu in jo globoko gledal v oči. "pravzaprav bi raje šla. očitno alkohola ne prenašam več," se je zasmejala z njej tujim smehom in se dvignila na telečje noge. ni se mu pustila prepričati, da bi ostala - le dala obljubo, da se vidita drugič in kratko malo pobegnila. morala je proč in morala je čim prej do toalet, da se osveži, si v glavo pljuskne nekaj vode in se za silo strezne, če je za njeno otopelo stanje bilo krivo zgolj preveč alkohola. obenem pa morala še sporočiti njihovim naj preverijo, če sta bili dekleti dejansko omamljeni in testirati dati svojo kri, če bodo v njej kaj našli - nemara enako mamilo. nekako je našla pot do toalet, se ves čas obračala preko ramena, da ji ne bi sledil, toda zaenkrat je imela srečo - ni ji. preden bi se onesvestila, je poklicala svoje in med čakanjem na svojo službeno kolegico, kar nekaj časa držala glavo pod vodo in upala na streznitev. vsaj nekaj ji je uspelo posneti na mobilnik in kljub temu, da je pogorela na celi črti, ji je morda uspelo dobiti nekaj podatkov, ki jim bodo pomagali pri umoru in lahko celo pri sami mafiji.

Naslov sporočila: Re: underground poker club Tor Maj 07, 2013 8:04 am

tag; aaron smitten

prav dobro je vedela, kaj je bilo na njej drugačnega. a to ni bila stvar, na katero bi lahko pokazal s prstom. jo izpostavil v ogledalu. tudi zdaj je imela prav isto nezamenljivo samozavest, ki je namigovala na prekleto velik ponos in nesposobnost prenašanja porazov. pisalo ji je v očeh, da je navajena zmagovati in osvajati lovorike. v vsakem njenem gibu je bilo očitno, kako zelo dobro se prav zares počuti v svojem telesu in kako ve, kaj mora storiti, da doseže želeni učinek na ljudi okrog sebe. a spremenilo se je nekaj v njej. ni imela več upanja. niti trohice ne. ko se je zapletla z aaronom, je bila prepričana, da bi ji ob njem morda uspelo. da bi ob njem prenehala hrepeniti po zmagoslavju in razvadah. slednjih je imela preveč. tako dolgo se je trudila, da ji je na koncu nenormalno spodletelo. preveč se je trudila. morda takrat zgolj ni bila še pripravljena na ta korak, morda ji on zgolj ni bil namenjen. toda predstavljal ji je najbolj boleč padec izmed vseh in ubil je vsako nado. ''ne bom se igrala s tabo. osel ne gre dvakrat na led – niti tako velik kot jaz ne,'' se je poskusila nasmehniti z zatrdilom, da govori resnico, toda imel je vso pravico, da je dvomil vanjo. predobro je lagala, predobro spletkarila. in njej poker obraz je bil neprecenljive vrednosti. ''zadnjič mi je nekdo rekel, da bi si morala najti nekoga, ki me bo... eh, imel rado takšno kot sem. verjetno bom poslušala njegov nasvet. sčasoma,'' je nadaljevala in se tudi sama nasmehnila, ko je opazila njegove ustnice ukrivljene v nasmešek. ''samo da moram najprej ugotoviti, kakšna sem zares. kar zna biti precej težavno,'' je prikimala. in nato še enkrat, ko je pristal na druženje z njo. čeprav bi zdaj verjetno res odšla, če bi jo zavrnil še enkrat.

''nisem te izkoriščala, aaron. imela sem te rada, četudi ne izgleda tako,'' je odmaknila pogled stran ob malem priznanju in poskusila umiriti pljuča, ki so hotela plapolati v pospešenem ritmu dihanja. ''bomo videli. lahko da bo res enkrat vse pričelo spominjati na pravljico, lahko pa da me bo karma udarila po nosu in... ne bo nič iz tega,'' je prikimala, ko je zgolj deloma sprejela njegov odgovor. bil je že vsaj tretja oseba v zadnjem tednu, ki je rekel skorajda iste besede. da je tam nekje nekdo zanjo. kar je bilo na lep način povedano, da se bo zagotovo našel kak tepec, ki jo bo pripravljen prenašati 24/7. nasmehnila se je in položila dlan v njegovo, ko je vstal poleg nje in sprejel njen predlog. ''če že vztrajaš,'' se je pošalil in se tiho zasmejala, ko je še sama stopila pokonci in mu sledila vse do plesišča. slednje je bilo sicer prirejeno, saj lokal ni bil prvotno namenjen plesu, temveč pokru, a vseeno se jih je kar nekaj pozibavalo v ritmu glasbe iz zvočnikov. obstala sta nekje na sredi in prosto roko je položila vrh njegovih ramen. ''že vsaj sto let nisem plesala,'' je zamrmrala nekoliko nervozno in pogledala naokrog po plesišču. morda je bila večina opita, a delovali so neverjetno sproščeno. ples pa je bil žal nekaj, česar sama ni obvladala. a včasih ji je bilo poleg njega vseeno in si je dovolila imeti to eno šibko točko. resda je hodila ven vsak vikend, toda zvijanje po plesišču ni bilo na seznamu večernih opravil. ''res mi je žal, aaron,'' je dvignila pogled proti njemu in se nekako zavrtela pod njegovo roko. ''nisem hotela, da bi se tako končalo. in kolikor je vredno – nikoli te nisem nameravala izigrati,'' je pristavila in se odvila nazaj predenj. ''okej, morda bi se morala izogibati zapletenim plesnim figuram, preden podrem vse na plesišču?'' se je zasmejala.

Naslov sporočila: Re: underground poker club Čet Maj 09, 2013 12:17 pm

vsekakor je bilo na njej nekaj drugačnega, ampak aaron ni mogel na to stvar preprosto nakazati z roko in jo opredeliti. bilo bi preveč preprosto; on pa je imel po svojem rad zapletene stvari. ko jo je nazadnje videl, je imela v očeh lesket poraza zaradi njegovih besed in dokaj grobih ugotovitev, ki jih je tistega dne izrekel. ni bil ponosen na to; daleč od tega, ampak še vedno ni mogel zanikati dejstva, da bi odreagiral čisto isto, če bi ga še enkrat postavili v identično situacijo. takrat je bil strt, popolnoma šokiran in hkrati ogorčen. bi ga res lahko kdorkoli krivil, ker je preprosto burno reagiral in pobral svoje stvari? ne bi pa verjel, da se bosta lahko kadarkoli normalno pogovarjala. in zdaj sta se. navsezadnje je bil to napredek, kajne? ob njenih besedah je dvignil pogled in preiskal njene oči s tistim svojim prodornim pogledom, ki mu ljudje niso mogli uiti. preučil je vse v njenih očeh s tisto počasno odločnostjo, ki se je prelivala v vztrajnost, potem pa prikimal. verjel ji je. morda je bil zaradi tega popolnoma naiven kreten, a vsekakor ji je verjel. »poslušaj, louise,« je dejal ob njenih besedah ter se rahlo namrščil, okleval zgolj za trenutek in nato pogled odločno uprl v njene oči. »če boš kadarkoli potrebovala pomoč s tem… me pokliči, prav? ali nekaj podobnega. lahko ti pošljem moje zapiske o tebi. lahko jih dopolnim,« je dejal z glasom, ki je bil nenavadno resen. navsezadnje je imel cel kup zapiskov o njej, ki jih je odlikoval njegov objektivni slog pisanja in vedel je, da bi ji lahko pomagali pri ugotavljanju tega, kdo je bila v resnici. ni pa rekel kaj več na to temo. ni ji povedal, da je imel dejansko spravljeno celo mapo zapiskov, od katerih so bili določeni napisano z njegovo roko, drugi skrbno natipkani na računalniku. vmes je bilo na desetine vprašajev, a po svoje jo je razumel.
ob njenem tihem priznanju se je zazrl vanjo in nato čisto počasi prikimal. »potemtakem veš, da sem te imel tudi jaz rad,« je odvrnil; previdno izbrane besede, preden bi spet prizadel sebe ali njo. ni je imel samo rad – imel jo je najraje; k vragu, louise je ljubil, ampak to je bilo za njima in če bi vlačil vse skupaj na dan, bi samo otežil situacijo. tega pa ni hotel. tega si niti ni zaslužila. namesto tega je raje prijel njeno dlan in jo povedel proti plesišču s tisto senco nasmeška na obrazu. vse skupaj je skoraj – skoraj – spominjalo na tiste pretekle dni, ki sta jih preživljala skupaj. »ne skrbi več,« se je nasmehnil in to tudi resno mislil. potegnil jo je k sebi in jo opazoval, kako se je premikala po plesišču. še vedno tako elegantna; po svoje graciozna in vendar, saj ni točno vedel, kaj naj si misli o vsem skupaj. zato je odrinil misli na stran in preprosto užival. tudi sam se je moral zasmejati ob njenih besedah. »saj ni tako slabo. dovoli meni,« je dejal, že v naslednjem trenutku pa jo je odločno in z določeno nežnostjo zasukal in jo povedel po plesišču s tistim polovičnim nasmeškom na obrazu, medtem ko je bil njegov pogled ves čas uprt naravnost v njene temne oči.

tagged: louise, baby! :3

Naslov sporočila: Re: underground poker club Sre Maj 15, 2013 2:47 pm

@ cay

nekako se še vedno ni mogel sprijazniti z dejstvom, da catherine ni več in da je njegovo nekdanjo partnerico nadomestila… cay. moral se je prisiliti, da bo njen obraz od sedaj naprej povezoval z drugim imenom. resda je bila pred njim še vedno ista oseba, a strah v očeh, ki ga je tako dobro želela prekriti in njene surove besede so mu hitro dale vedeti, kje je njegovo mesto. očitno je bilo, da ga je pustila nekje daleč v svoji preteklosti in očitno pri njej ni pustil tako močnega vtisa, da bi si ga njena podzavest ob travmi avtomatično zapomnila. a za to mu ni bilo mar. mogoče si sama ni želela nazaj spominov iz svoje preteklosti, a sam nekako ni mogel dopustiti, da je ena najboljših policistk sedaj na drugi strani zakona. vedel je, da o tem ne želeli ničesar slišati. vsaj trenutno ne. a bil je odločen, da bo spet nekako pridobil njeno zaupanje in spoštovanje. in ko bo dobil to, jo bo že nekako spravil ven iz sveta, ki sta ga oba sovražila. »ljubica, če bi bil iz mafije, bi bila ti mrtva še preden bi ugotovila, da te zasledujem,« je nepotrpežljivo odvrnil na njene besede in zavzdihnil. nikakor si ni mogel predstavljati, kakšno mora biti takšno življenje. ko si venomer na preži in v strahu, kdaj ti bo kdo iz tvoje preteklosti prerezal goltanec.

počasi je začutil kako njen pritisk na njegovo telo pojenja. sedaj je lažje zadihal in če bi bila situacija drugačna, bi bila sedaj ona tista, ki bi ostala ujeta med njim in zidom. a ta svoj naravni instinkt je premagal in še vedno ostal naslonjen na zid, sedaj že nekoliko bolj sproščeno kot prej. »nisem ravno zvest gledalec lokalnih novic. sploh tistih iz new yorka. ta svet sem pustil za sabo, poleg tega pa imam že dovolj svojih problemov. ampak seveda ti o tem ne veš ničesar več,« se je potem spomnil, da je z njenim spominom odšel tudi njun pogovor, v katerem ji je zaupal kaj je bilo tisto, zaradi česar je prišel čez lužo. bila je ena redkih, ki je vedela za njegovo zgodbo, kaj se je zgodilo z njegovo sestro v belfastu. a sedaj, ko je bila nekako na strani tolpe je bil zadovoljen, da ne ve več kaj je bil njegov poglaviten cilj prej v new yorku in sedaj v filadelfiji. ob njenih besedah je počasi prikimal ter se žalostno nasmehnil. ne, resnično si ni mogel predstavljati kako je, če ti nekdo dobesedno vzame pet let spominov. »hm, upam, da naslednjič zasledovanje ne bo več potrebno. toda očitno je, da imaš v sebi nevede še vedno nekaj policijske prakse. nima vsak take sposobnosti, da opazi, da ga kdo opazuje,« je dejal ter se rahlo nasmehnil. vedel je sicer, da te besede cay verjetno ne bo vzela z največjim navdušenjem, a verjel je, da jo bo tako ali drugače prepričal, da je bila dobra policistka. njegove naslednje besede so pri njej povzročile val razburjenja. takrat se je kar oddahnil, da se je že odmahnila od njega, sicer je bil prepričan, da bi povzročila bolečino na kakšnem občutljivem delu telesa. »oprosti, oprosti. samo en morem razumeti, to je vse,« jo je poskušal pomirit, a neuspešno. poslušal je njene besede, občasni izrazi na njegovem obrazu so sporočali njegovo začudenje, občasno bes in usmiljenje za cay.

»vem da tega trenutno ne želiš slišati, a prepričan sem, da je oseba, ki sem jo poznal, še vedno nekje. zakopana globoko v tebi,« je prepričan v lastne besede dejal ter se počasi premaknil proti njej. tokrat ona ni postala ujetnica njegovega telesa in zidu, saj ji je pustil prostor med njima, a nekako ji je s tem dal vedeti, da se ne bo pustil odgnati. »ne vem, kaj bi naredil na tvojem mestu in resnično mi je žal, da se ti je zgodilo to, kar se ti je zgodilo, a… ne vem, nekako ne razumem zakaj si se morala podati v svet, ki ti je uničil družino in ki je uničil tebe,« je dejal. »torej je tvoj namen, kaj? ropati, moriti, ugrabljati? to, kar so tebi naredili drugi? misliš, da boš zaradi tega kaj bolj srečna?« je vprašujoče dvignil obrv. »glej, upam da veš, da sem na tvoji strani. svojih partnerjev nisem pustil nikoli na cedilu, tudi po tem, ko do njega nisem imel več službenih obveznosti. a obenem tudi nimam namena te siliti v nekaj, kar nočeš,« je dejal in ob enem segel v notranjost suknjiča, ob čemer je opazil nervozen pogled cay, a ven je potegnil le svojo službeno vizitko. »če se boš kdaj želela pogovoriti o čemerkoli, me pokliči,« je dejal in ji pomolil kartico. »vedi, da bom vedno imel čas za pogovor ali pa le za pijančevanje – karkoli boš želela.«

sem razmišljal da bi nekako zaključila s tem, pa magar načela nov pogovor kao par dni/tednov za tem?

Naslov sporočila: Re: underground poker club Pet Maj 17, 2013 9:14 pm

tag; aaron smitten

najprej je hitro prikimal, češ vsekakor ga posluša. seveda jo zanima, kaj ji bo rekel. vendar ni pričakovala ravno tistega, kar je sledilo. neke vrste samopomilovanja, ki ga je v izdatni dozi stresel nanjo. hotela mu je ugovarjati in morda je celo pričakoval, da mu bo. oseba, ki jo je poznal pred leti, si je hotela s kremplji prigrebsti pot na dan in mu zabičati, da ni šibka. da ne potrebuje njegovega pomilovanja in nikakor ne potrebuje nikogaršnje pomoči. o kakšnih zapiskih je sploh govoril? je bila zanj morda v končni fazi le nek bežen eksperiment, iz katerega je nameraval nekoč napraviti bleščeč članek s šokantnim kontroverznim naslovom? vendar je potlačila ta obup in se šibko nasmehnila, se pretvarjala, da ga razume. ''preteklost je preteklost,'' je dodala bolj siguren nasmešek, ko ji je zatrdil, da so bila čustva obojestranska. res si je prekleto želela, da bi ji ob njemu uspelo. da bi bila takrat dovolj zrela in dovolj pripravljena staviti na vse ali nič. skočiti z njim v karkoli – zakon, resno zvezo, življenje. da bi zmogla reči ne svojemu običajnemu življenjskemu stilu in se prilagodila njegovemu. potovala z njim po svetu, od zgodbe do zgodbe. ga ljubila na očeh vseh. ''in sedaj? srečno samski ali se s kom videvaš?'' je navidez brezbrižno navrgla vprašanje in previdno dvignila pogled navzgor, ko sta stopila na plesišče. njena dlan se je oprijela njegove, drugo pa je položila nasproti na njegova ramena. ''vedno sem si te predstavljala s kakšno rjavolaso lepotičko, ki te bo neizmerno osrečila. v veliki hiši, z otroci in vsem. morda samo deluješ takšen tip človeka, ki si zasluži neko popolnoma idilično življenje, kaj pa vem...'' je nadaljevala in sicer zavila z očmi ob sliki, ki jo je narisala, a bila je vendarle resnica.

zavrtela se je okrog osi, ko je rahlo privzdignil roko, dokler ni pristala nazaj na začetnik točki, tik pred njim. tudi zdaj je gledal vanjo s svojimi prodornimi očmi in jo skušal prebrati. ''zakaj se mi zdi, da ti vsi tisti tvoji zapiski niso prav nič pomagali?'' je pridušeno zamrmrala, a najverjetneje dovolj naglas, da jo je brez problema slišal tudi preko smeha okrog njiju in preko glasne glasbe. ''nisem vedela, da si ves čas...'' je pričela in raje napravila globok vdih, ker se je skorajda hotela izraziti veliko bolj obtožujoče, kot je nameravala. ''pisal o meni? kaj točno?'' je raje vprašanje malce zasukala naokrog, da je zvenelo bolj iskreno radovedno, kot polno obupa. kaj tam notri piše? kakšna prasica je? kako mora ovijati vse okrog prsta, da bi se počutila več vredno od ostalih? kako ima nek fotrovski kompleks, ker je njen stari nikoli ni uradno priznal, ampak ji je raje plačeval, da je držala zaprta usta? kako je pustila njegovim poslovnim partnerjem, da so jo porivali v svojih pisarnicah, medtem ko so doma imeli lastne hčerke njenih let? ''nočem se ti gnusiti, aaron,'' je odmaknila pogled o njegovih oči in se raje osredotočila na ovratnik njegove rahlo pomečkane srajice. ''zaradi stvari, ki sem jih počela. verjetno niti ne veš vsega, ampak... nočem se ti gnusiti. ne tebi. za druge mi je vseeno. vem, kaj govorijo o meni, za mojim hrbtom, ker tega niti ne skrivajo. ampak ti si drugačen, vedno si bil.''

Naslov sporočila: Re: underground poker club Tor Maj 28, 2013 2:50 pm

tag; wesley ;3
notes; suprise, suprise celo uspelo mi je pred petkom spraviti nekaj skupaj hihi :3

najhujši možni scenarij njenega večera. sedela je na enem izmed barskih stolčkov ob točilnem pultu sredi nekega kluba v katerega je zavila popolnoma sama, brez neke dodatne prtljage, ki bi predstavljala družbo in bi se je morala na grdi način odrešiti, če bi našla kakšno boljo popestritev, oziroma češnjo na vrhu sladke torte, ter preživljala precej obupen večer. občutek je imela kakor da so se okoli nje igrali petnajstletniki, ki so se prvič poskušali napiti in osvojiti kakšno resno žensko, ter so bili prav komični, ko so sploh stopili do nje. ne da je imela previsok ego, a iz vesolja je bilo lahko vidno, da je imela od moških veliko večje cilje in se ni predajala vsakomur, ki je stopil na njeno pot, ampak si moral biti prekleto poseben, da se ji je sploh dalo ukvarjati. in četudi je enkrat nekomu pred tednom ali dvema odvzela nedolžnost, to še ni pomenilo da je sedaj padala na devičnike in bila njihova odrešiteljica, ki jih bo končno popeljala v svet spolnosti. namrščila se je in izpila vsebino viskija v kozarčku, saj je bilo najbolje oditi in poiskati nekaj, kar bi ustrezalo bolj njenim merilom in kjer bi se dejansko lahko sploh še zabavala. ni bila oblečena v oprijeto obleko in na nogah imela obute visoke pete, ter je bila urejena do potankosti, samo zato da bo lahko posedela in se dolgočasila. ni bilo nujno, da je nekdo obleko slekel z nje, dovolj je bila že ena minimalna popestritev, ki bi jo pritegnila, ji podala izziv, jo potegnila v čar noči. in zato je imela v mislih samo eno in edino ime v svojih mislih, samo en naslov, ki bi jo lahko rešil iz mizerije v katero je bila prisiljena zadnjo uro, mogoče celo dve, ko je čakala na kaj boljšega in bolj zanimivega, a na to ni naletela.
v sebi je nekaj količine alkohola že imela in je tako v nogah imela veliko bolj otopel občutek, a po njenih kalkulacijah je hodila dokaj normalno, ter tudi sama ni bila videti niti pol tako kot nazadnje, ko jo je moral pobrati brat in jo oklical za pijano kravo, ki leži sredi umazane ulice, ter se je ob tem ona sama mrščila še v celo noč. pomahala je taksistu, ki je skoraj zapeljal mimo nje, ter mu zaupala naslov precej odročnega kraja in dobila njegov zaskrbljen pogled, da tak kraj ni za mlada dekleta, a ob prijetju denarja je takoj seveda pozabil in kaj je videl in kaj je slišal. sama pa se je napotila proti podzemnemu klubu v katerem so večinoma starejši moški zapravljali denar in iskali brhka dekleta s katerimi bi lahko dobivali srečo v kartah ali pa uničevali že uničen zakon in ga za tiste res zadnje dni še malce namočili, ko jih je že tako ali tako čakalo, da jih bo žena obrala do gole kože in pobrala vse kar je bilo prej njegovega. takšni vsaj niso bili sluzasti okoli ust in gledali vate kakor v dekle iz ene izmed revij, ki bi jih lahko skrivali pod posteljo, ter so vedeli kaj delajo, navsezadnje so imeli izkušnje. sprehodila se je mimo vala cigaretnega dima v prostor, kjer je stal točilni pult, ter kakor poprej sedla na prosti barski stolček in globoko zavzdihnila. tokrat je tudi ona kockala, ko je resnično stavila vse, da bo kmalu kakšna postava se znašla poleg njene in bo njena mučna noč rešena. opozorila je nase pri natakarju in si naročila pijačo, ter pobobnala s prsti po leseni podstavki pod njo, njen pogled pa je segel po okolici, dokler se ni poleg nje narisala neka moška postava in je bila primorana pogled dvigniti navzgor. » živjo, « je dejala v pozdrav in se drzno nasmehnila. deset sekund, še vedno je bila v svoji igri prekleto odlična.