sidewalk

Naslov sporočila: sidewalk Pon Apr 01, 2013 8:06 pm

tag, the amazing marc smitten

note: alrighty, let's do this! also, i can already feel how this is gonna break my heart.

dan je bil eden izmed tistih prekleto tipično poletnih; sonce je zaslepilo njene oči vsakič, ko se je odločila, da bo zapustila svoj trenutni prostor in vročina ji je za trenutek vedno znova vzela dih. na sebi je nosila pisano obleko iz tankega materiala, a kljub temu se ji je zdelo, da je poletje nevzdržno. pa vendar.. pa vendar še nikoli ni bila tako srečna, kot je bila v tistem trenutku. bila je zaljubljena, kot ni bila še nikoli; njena lička so dobivale dodatno rožnatost, ki ni bila posledica nevzdržne vročine in nasmešek, ki ga ni šlo izbrisati iz njenega obraza, vsekakor ni bil kar tako. do nikogar v življenju še ni čutila toliko - ali tako intenzivno - kot je čutila do masona, ki ji je z nekaj besedami spodnesel tla pod nogami in jo spremenil v popolno trapo. a v tem je uživala - prav nič se ji ni zdelo narobe, prav nič se ji ni zdelo neznačilno. počutila se je, kot da je v tem času popolnoma prepisala celotno svojo zgodovino; zdelo se je, kot da je stara georgia izginila in zasedlo jo je.. nekaj popolnoma drugačnega. novega.

večerni veter ji je mršil spuščene lase in zavijal okrog tkanine, ki je pokrivala njeno telo. ravno se je vračala iz poznega kosila z eno izmed svojih novopečenih kolegic iz filadelfije. ni zamerila, da mason ni imel časa zanjo; samoumevno je jemala vsakršen izgovor, ki si ga je uspel izmisliti in gladko je verjela vsaki morebitni laži. obrnil jo je okrog prsta, kot je ni obrnil še nihče. popolnoma jo je zmešal. prekleto, na nič drugega pravzaprav ni bila sposobna misliti, o ničemer drugem govoriti. njeno življenje ni bilo nič kaj podobno takemu, ki ga je živela stara georgia. nikdar ni imela sicer težav z zaupanjem, in vendar ni nikomur tako hitro zaupala, kot je njemu, nikogar tako iz nenada vzljubila.

nekoliko se je želela razhoditi, zato se je tudi napotila preko manjšega parka proti domu in s tem ubrala daljšo pot. takole se je sprehajala in pustila soncu, da je skozi veje dreves risalo obrise po njenem obrazu in počutila se je.. tako zelo svobodno. po nekaj izredno počasnih korakih je obstala, nato pa zavila iz poti in sedla na eno izmed klopc, ki so stale ob strani. iz svoje majcene torbice je izbrskala cigarete in si enega prižgala; ni bila nora kadilka, pravzaprav je v zadnjem času zmanjševala, a takole, zdajle - tule - je bil cigaret tako prekleto pripraven. takole je torej posedala in kadila svojo - zelo pripravno - cigareto, ko je nenadoma med mimoidočimi prepoznala znan obraz, prav tako, kot je ta znan obraz več kot očitno prepoznal njo. nenadoma jo je nekoliko stisnilo pri srcu; prekrižala je noge in se živčno namuznila, predobro zavedajoč se, da je marca odvrgla v trenutku, ko je prvič srečala masona in da ga ni kontaktirala slab mesec. po tem, ko ji je rekel nekaj tako nepričakovanega.. kot je bil tisti 'ljubim te'. ona ga ni ljubila, imela pa ga je še kako rada, prav zato je bilo to srečanje samo toliko manj prijetno. "marc," je uspela hliniti brezskrbnost. "hej."

Naslov sporočila: Re: sidewalk Pon Apr 01, 2013 11:43 pm

georgia
i'm already broken-hearted :/

njegovo življenje se je počasi a vztrajno ponovno zavijalo v temo, v tisto grozoto, ki ga je ovila že v rani mladosti. ponovno je ostal sam, vsi ljudje okoli njega so izginili ali pa jih je on preprosto izbrisal. njegova usta so postala preveč lena, da bi spregovorila kakršnokoli besedo, njegove ustnice so pozabile kako se nasmehniti in njegove oči so ostale brez iskrice. še roka je postala preveč lena, da bi segla do brade in jo obrila. zaprl se je vase in ostal tam sam s svojimi mislimi, s svojim najhujšimi morami - sam sebe je zaprl v zapor svoje glave. cele dneve se je zgolj mučil, tokrat je namesto drugih psihično mučil le sebe. bil je vendar popoln izmeček, nesposoben, prazen in pust. tako kot on ni ljubil sveta, ni svet ljubil njega… tega se je zavedal. ljudje okoli njega so postali le še figurice, vsi so bili isti, sivi in dolgočasni, a še vseeno se je kdaj pa kdaj ujel, ko je množici pustih ljudi iskal njo – georgio. iskal je svoje sonce, svojo luč in svoje srce, ki je odšlo z njo. rjavolaska ga je popolnoma zavrgla, pustila ga je samega, njegovo srce pa je vrgla na tla in steptala… in to takoj zatem, ko ji ga je podaril. prvič v življenju je imel nekoga res rad, prvič v življenju je bil iskreno srečen in prvič v življenju je rekel ljubim te. in zdelo se je, da se je vse skupaj zgodilo tudi edinkrat, kajti brez srca je bil nesposoben čustvovanja – premogel ni niti preproste sreče, kaj šele ljubezni.

redki so bili dnevi, ko se je odpravil iz stanovanja popolnoma brez razloga, ah kaj, še z razlogom se je bolj poredko odpravil. svež zrak je vdihnil zgolj na poti v službo ali ob občasnem obisku trgovine, kar se je dogajalo vse redkeje – kljub vsemu času na svetu, časa in volje za hrano še vseeno ni imel. njegov obraz so zajele temne sence, ličnice mu je potegnilo notri, edini znak življenja na njem so bili lasje in brada, ki so neutrudno rasli. in bil je eden izmed tistih redkih dni, ko se je odpravil v trgovino, ko se je končno naveličal življenja na osnovi vode. nejevoljno se je izmikal ljudem, ki so hodili mimo njega vsi nasmejani in srečni, njihovim pogledom, za katere se je bal, da se mu bodo posmehovali. lahko si je predstavljal cel svet, ki se mu reži v glavo, ker ni uspel v svoji bližini zadržati dekleta niti en dan. da, njegova sreča je trajala še manj kot en dan – toliko je rjavolaska potrebovala, da mu izpove svoje srce in čez nekaj ur že zdrobi njegovo srce. svoj pogled je imel uprt strogo samo v sivo podlago pločnika, ki je bila pusta ravno tako kot on. težko je reči katera sila je v tistem trenutku potegnila njegov pogled navzgor, kaj ga je opogumilo, da je dvignil pogled. mogoče je bila usoda, na katero je že zdavnaj pozabil ali pa karma, ki se je ponovno odločila poigrati z njim. na klopci nekaj metrov pred njim je namreč sedelo to usodno dekle, ta prasica, ki ga je uničila, a hkrati tudi tista, katere ni in ni mogel sovražiti. njegovo telo je zalila vročina, zmešnjava, čutil je kako mu počasi odpovedujejo vsi organi. tolikokrat si je v mislih prikazoval ta prizor, a še vseeno je ostal popolnoma brez besed. ni vedel ali bi jo preprosto spregledal ali pa bi pristopil in načel pogovor, za katerega sicer ni bil prepričan, da ga zmore. zaslišal je njen mehek glas, ki je nežno izgovoril njegovo ime… ravno tako kot pred mesecem dni, le da je bilo tokrat vse drugače. »živjo,« je tiho pozdravil, nesposoben iz sebe spraviti kakršenkoli nasmešek. zazrl se je v njene oči, ki so tokrat sijale s še večjo iskrico kot takrat na njegovem balkonu. škoda, da tokrat niso bile namenjen njemu. »kako si?« pogled je ponovno uprl v tla in si z dlanjo poskušal ukrotiti kodre. ni hotel prisesti, ni hotel zavonjati njenega vonja, sranje, ni hotel biti tukaj. lahko se je delal še tako močnega, si je lahko v tistem hipu priznal, da je zlomljen. a še vseeno je ostal zacementiran pred njo, tako razgaljen in šibek. njegovo grlo je postajalo suho kot puščava, a še vseeno mu je uspelo izustiti stavek, ki ga je lomil že toliko časa. »že dolgo časa se nisi oglasila.«

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Apr 02, 2013 12:41 am

tag, the amazing marc smitten

note: omg, georgia is totally the biggest whore on the planet and she should be put down for hurting him so! ><

njeno srce je trepetalo, a za nič na svetu mu ni hotela izdati svoje živčnosti. s pogledom je begala po njegovi pojavi, da bi odkrila vse, kar se je od tedaj spremenilo. v mesecu dni se je njegova brada razrasla in kodri na njegovi glavi so se občutno podaljšali. zdel se je zapuščen, zanemarjen. osamljen. vedela je - nekje v sebi je morala vedeti - da je krivda njena, in vendar.. si ni hotela dovoliti tega priznanja. tistega jutra se je med njima vse spremenilo in kdo je vedel, kako bi se situacija končala, ko ne bi še isti dan izgubila tal pod nogami. razumela bi lahko, če bi jo sovražil, če bi ji hotel zaviti vrat in izpraskati oči; veliko huje je bilo, ko jo je gledal s tistim izgubljenim pogledom, v katerem je bilo še vedno čutiti sled ljubezni. lažje bi prenesla golo sovraštvo; lažje bi živela, če bi vedela, da tudi on razume, da mu ni bila sposobna vračati ljubezni. tako pa.. tako tisti taisti ogenj še ni ugasnil in bolečina, ki mu jo je prizadejala, bi lahko pokopala njo samo.

če bi ji dovolila, da jo doseže, seveda. "dobro," se mu je brezskrbno nasmehnila, ko je iz čika potegnila še zadnji dim, potem pa ga je odvrgla na tla in ga pohodila s podplatom balerink, da slučajno ne bi zažgal tal v tej poletni vročini. in pa, seveda, tudi zato, da je imela kaj početi - in da ji ni bilo potrebno gledati v njegove velike oči, ki so jo spominjale na čas, preden se je počutila tako.. svobodno. "dobro sem," si je še enkrat pritrdila. dlani je naslonila na latvice klopi, na kateri je sedela, nekoliko se je nagnila naprej, kot bi se z njim hotela igrati, kot bi bilo vse popolnoma enako, kot je bilo prej. pred tedni. "kako si ti?" se je tako mimogrede pozanimala, čeprav je iskreno upala, da ji ne bo povedal resnice. hotela je slišati, da je tudi on dobro, da si brade ne brije, ker preizkuša nov izgled in da si pušča dolge lase, ker se je v tem času pričel ukvarjati s kakšno globoko meditacijo, ki je zahtevala zapuščenost na prvi pogled. da je to poželenje v očeh samo posledica česa popolnoma vsakdanjega in da si jo sama narobe interpretira. da bo z njim.. da bo z njim vse dobro.

"ja, ne.." je prikimala in nato odkimala, očitno ni vedela, kako mu namreč naj odgovori. kaj naj bi rekla? ne, nisem imela časa, fukala sem se s tipom, v katerega sem popolnoma zatrapana? morda se poznata, oba sta policista? ne, prav zares se ni bila sposobna spomniti smiselnega stavka, s katerim bi odgovorila tej redkobesedni povedi. "oprosti, bila sem.. zaposlena.." je skomignila z rameni, popolnoma brezbrižno - kot bi govorila o vremenu. ni mu hotela pokazati, kako močan vpliv imajo na njo njegove žalostne oči in kako ji razbija srce v prsih, ker ga vidi. popolnoma nenamerno si je v istem trenutku prestavljala, kako sta se valjala po njegovi postelji in se poljubljala dolgo v noči. "oprosti," je še enkrat dodala, občutno nežneje, ko je s pogledom ujela njegovega in se za nekaj trenutkov izgubila v njegovih očeh.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Apr 02, 2013 1:29 am

georgia

zmedeno je s pogledom krožil po njenem telesu, od čudovitih gostih rjavih las, v katere je tako rad zakopal svoje dlani, do majcenih stopal, ki so tako zapeljivo kukala izpod njegovih prevelikih majic, katere je rjavolaska tako rada nosila po skupnih nočeh. iskal je kakršnokoli sled, da ga pogreša, da ji ni vseeno in da ga ima še vedno rada. hotel jo je imeti v svojem objemu, jo tesno priviti k sebi, a mu je njena brezbrižnost to preprečevala. bila je točno taka kot takrat, ko sta bila skupaj – navihana in hudomušna, brezskrbna in nasmejana, a tokrat mu to ni bilo všeč. želel si je, da bi rjavolaska odrasla in se zresnila, da bi se nehala obnašati kot petnajstletna najstnica, ki je zaljubljena v drugega vsakih pet minut. in v tem sta se tako razlikovala, ni ju razdvajalo dejstvo, da sta stala vsak na svoji strani zakona, uničilo ju je različno pojmovanje ljubezni. medtem ko so njegove oči še vedno gorele od ljubezni in strasti, kateri je gasila strašanska bolečina, je njej uspelo v enem samem mesecu izbrisati kakršnokoli sled naklonjenosti, v njenih očeh ni zaznal niti najmanjšega obžalovanja. ko je nerodno obstal ob njej, se je počutil kot popoln neznanec, kot popoln izmeček, katerega je georgia brez slabe vesti zalučala stran. in sedaj je ona dobro, on pa razpada. dvakrat mu je pod nos navrgla dejstvo, da je dobro, čeprav je sam dojel že prvič. zdelo se je, kot da ga hoče spraviti še bolj na tla, kot ga že je, naslajala se je nad dejstvom, da ji ga je uspelo zdrobiti. nejeverno je zmajal z glavo, ko je opazil, kako močno se je rjavolaska, katero je tako oboževal, spremenila. njen prisrčen obraz, njen nasmeh in njene ogromne oči so izgubile vso vero vanj, njegov varen pristan pred njegovimi temnimi mislimi je izginil. »je bilo že bolje.« ni si ji drznil pogledati v oči, ko se je pogovarjal z njo, preveč se je bal razočaranja, ko bo na njej opazil le še več sprememb – dekle pred njim je bila popolna neznanka. živčno se je prestavljal z ene noge na drugo in upal, da se bo lahko ta neprijeten pogovor čim hitreje končal. energije, ki ju je včasih povezovala in strastne sile, ki ji je vlekla skupaj, ni bilo več. »zaposlena? koga so te poslali ubiti?« v tistem trenutku se je še misel, da je njegova nežna rjavolaska ubila nekoga, zdela lepša, kot da ima drugega. a vseeno si je moral priznati, da je izgubil, georgia je sedaj pripadala nekomu drugemu, to je videl v njenih očeh. njen nasmeh je bil odsoten, njen pogled brez iskrice in njegova prisotnost mu je bila odveč. vendar ni bil pripravljen oditi. moral je to storiti, moral jo je vprašati, če so govorice resnične, pa čeprav se je zavedal, da bo ob pritrditvi njegovo srce le še bolj razbito in prebodeno. pred kakšnim tednom je bilo na postaji govora o neki pripadnici tolpe, ki je podlegla čarom enega izmed njegovih sodelavcev. srčno je upal, da je georgia pač izredno pogosto ime v tolpi, da ni ona tista trapa, ki bo na koncu trpela. ni ji privoščil solz in zlomljenega srca, sploh pa ne sedaj, ko je sam spoznal to grozno bolečino, tega si ni zaslužila. »torej, kdo je srečnež?« njegov glas je bil tik pred tem, da se zlomi, vendar mu je vseeno uspelo nadaljevati. z bolečino v očeh, se je zazrl v njene čudovite oči, ki so ga včasih tako pomirjale. »prosim reci, da ni irec in da se ne piše o'reilly.«

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Apr 02, 2013 11:52 am

tag, the amazing marc smitten

v njegovem glasu je slišala obtožbe, čeprav je predvidevala, da jih ne bo izrekel na glas. ni je hotel namerno raniti, imel jo je rad in trpel je. razumela je, kako je na stvari - a ničesar ni mogla spremeniti. rekel ji je, da jo ljubi; ona mu ni vrnila enakega. ni ga ljubila. imela ga je zgolj rada, kar pa očitno zanj ni bilo dovolj. spraševala se je, če bi se po tistem sploh še vrnila. pri marcu se je počutila varno, toda zavajati ga nikdar ni hotela. morda se tudi brez masona ne bi nikdar vrnila. ni ga hotela povprašati, čemu je danes toliko slabše, ker je vedela, da je odgovor poznala. nerodno je pomigala s prsti na nogah, da je zadela ob podplat, nato ob vrhnji sloj, pa spet ob podplat svojih balerink. nenadoma se je latvic na klopci oklepala močneje, kot je imela namen.

"niko.." nenadoma se je v njenih očeh pojavilo celo neke vrste ogorčenje, ki pa ga je hitro zatrla; v glasu je bilo namreč slišati, da ne more verjeti, da bi marc kaj takega mislil o njej. a nato se je opomnila, da je jezen. da razpada. da ni krivda samo na njegovih ramenih; prej, da je predvsem na njenih. "nisem.." je počasi, tiho zmajala z glavo, da bi odvrnila tihe obtožbe o tem, da je morilka. še muhi ne bi storila slabega, bila je izredno dobra oseba, samo občasno je preprodajala kakšno sranje. prekleto, kaj na njej mu je dajalo občutek, da..? da jo lahko obtožuje tako resnih dejanj. "ampak to veš," je počasi dvignila pogled. govorila je komaj slišno; počutila se je, kot bi pristala na zaslišanju. poznal jo je. vedel je, da ne bi nalašč prizadela nikogar.

njegovo naslednje vprašanje jo je veliko huje vrglo iz tira. "jaz.." ji je uspelo izmomljati to kratko besedo, da bi protestirala njegovemu napadu, toda nenadoma je ugotovila, da ne ve, kako bi to storila. ničesar ni imela, s čimer bi se lahko branila. navsezadnje je bilo res; marc je samo povezal ena in ena in dobil dejansko rešitev. pogled ji je pobegnil po trati na drugi strani, da ji ne bi bilo potrebno gledati v njegove oči, a še preden bi se lahko s pogledom izgubila v daljavi, so njegove besede njen pogled prilepile na njegove oči. "kako veš?" je izstrelila, še preden bi ujela notranjo moč, da se zadrži pred tem vprašanjem. prav zares, kako pri vragu je vedel? saj vendar ni.. saj se nista dobivala drugje, kot v stanovanjih! kako je vedel, da sta z masonom.. kje za vraga je izvedel?! njej vsekakor ni bil namen, da bi marc slišal za to, masonu, predvidevala je, prav tako ne. nerodno je odtrgala pogled iz njega in zmajala z glavo, kot bi se hotela opravičiti. znova.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Tor Apr 02, 2013 3:09 pm

georgia

bolel ga je pogled nanjo in na njeno srečo. zakaj si jo je ona zaslužila in on ne, zakaj je bil vedno on tisti, ki je potegnil kratko? je bil res tako slab človek, da si ni zaslužil sreče? ob rjavolaski je verjel vase, v njiju in v ljubezen, a sedaj… ostala mu je le vera v bolečino, kajti to je očitno edina stvar, ki se ga je oklepala skozi celo življenje. ni je mogel zameriti, da je odšla in si našla boljšega, to si je tudi zaslužila – zaslužila si je več od umazanega izmečka, polnega temnih misli in za povrhu vsega še čustveno nestabilnega. želel si je le, da bi to opravilo na malo manj boleč način, če je bilo to sploh možno. zakaj mu je morala dajati upanje, če je vedela, da bo na koncu odšla? to je bila edina stvar, katero ji je lahko zameril – da mu je dovolila, da se zaljubi vanjo. in sedaj ga je mučila še s svojim nasmehom, se bahala s svojo dobro voljo in optimizmom, medtem ko je sam ostal brez najmanjše kapljice pozitive. ni si ga upala pogledati, to je lahko čutil. svoj pogled je spretno umikala kot, da stoji pred njo največji gnus in ne tisti marc, katerega je včasih tako rada objemala. »sem vedel« jo je tiho popravil. pred njim je sedela popolna neznanka in ne tisto dekle, katero je ljubil. in če je bila sposobna ubiti njega, zdrobiti njegovo srce, bi bila verjetno sposobna ubiti tudi koga drugega. stara dobra georgia tega ne ni bila sposobna storiti, a njena nova verzija… tiho je zavzdihnil nad nerodnostjo srečanja. »spremenila si se,« je tiho dodal in zakopal svoje dlani v svojih laseh, z očmi je begal od njenih rjavih las do klopce, katere se je tako močno oprijemala. naposled je le ustavil svoj pogled na tleh, kjer so se še majhni kamenčki pod njegovimi stopali zdeli prijaznejši od nje.

nemogoče je opisati bolečino v njegovem že tako uničenem srcu, ko je priznala, da ga je že dokončno pozabila. saj sploh ni potreboval odgovora, moral je videti le njeno reakcijo na vprašanje in že je vedel. rjavolaska je zarinila svojo roko naravnost do njegovega srca, ga tam stisnila in začela obračati okoli. to je še vedno delala brez kakršnegakoli obžalovanja, uživala je v igricah z njim. in ne glede na vso bolečino, ki mu je jo prizadejala, se ji je še vseeno odločil pomagati. moral jo je opozoriti in rešiti pred njim, pred zlomljenim srcem. »pusti ga, georgia,« njegov glas je bil poln mehkobe in iskrene skrbi, povsem nesebično ji je hotel pomagati… niti enkrat ni pomislil, da bi zvezo uničil zgolj zato, da bi se rjavolaska vrnila v njegov objem. ne, bil je boljši od tega. »takoj prenehaj to farso in se reši.« lovil je njen pogled, hotel je da mu njegove oči, katere je včasih tako ljubila, povejo resnico. hotel je, da je srečna, hotel je svojo deklico nazaj, tisto staro georgio. »prosim,« je tiho dahnil in se usedel na klopco poleg nje. vzel je njene dlani v svoje suhe in razpokane roke – sranje, kako je pogrešal njeno mehko kožo, vonj njenega sladkega šampona – in jih tesno objel. »boljša si od njega.«

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sre Apr 03, 2013 11:39 am

tag, the amazing marc smitten

zabolelo jo je, ko jo je takole popravil in ji dal vedeti, da nista več prijatelja. da nista več.. karkoli sta že bila. od nje si je želel nekaj, česar mu ni bila sposobna dati in ona od njega nekaj, kamor ni mogel priti. saj je bilo vendar jasno, da sta bila obsojena na propad, in vendar jo je bolelo, ko jo je takole seznanil s fakti. ni si ga želela izgubiti, čeprav je navsezadnje sama prekinila njune stike. in vendar si ga je hotela egoistično prigrebsti k sebi in ga obdržati v objemu, ker je bil zares navsezadnje tisti edini človek, ki ji je v zadnjih letih dal kakršenkoli občutek ljubljenosti. dokler ni, seveda, spoznala masona. toda njega je raje obdržala zase; ni hotela, da postane stvar debate med njima. "nisem, še vedno sem enaka," je dejala in se šibko nasmehnila, kot bi z lastnimi močmi branila svojo čast. ne, prav zares se ni spremenila, pa četudi se je v tem času zgodilo veliko. še vedno je bila dobra stara georgia, samo da jo je marc zdaj videl skozi drugačne oči. skozi oči nekoga, ki ima strto srce in stare zamere. lahko ga je razumela, a želela si je, da bi tudi on razumel njo.

njegove naslednje besede so jo presenetile huje kot prejšnje; presenečeno se je zazrla vanj, z na pol priprtimi usti, kot bi hotela jasno in glasno protestirati temu, da si sploh drzne predlagati kaj takega. kaj je vendar mislil, da je? razumela je, da jo pogreša, a to ni bil nikakršen način. ne, ne bo pustila masona, ne bo prenehala te farse, sploh pa ne bo poslušala tega sranja. rekla ni ničesar, samo zavzdihnila je, ko je nenadoma sedel zraven nje in njene dlani držal v svojih s takšno nežnostjo, da bi se lahko, če ne bi bilo prej izrečenih besed, kar stopila v njegovih rokah. "marc.." je začela in zmajala z glavo, a nadaljevanja stavka ni in ni bilo od nikoder. zopet je pogled odmaknila, čeprav je roke pustila tam, kjer jih je držal. morda si jih zares ni želela odtegniti, ali pa mu morda ni hotela samo toliko huje streti srca.. kdo bi vedel.

s pogledom je ujela skupino mimoidočih, dve družini s kopico otrok. malčki so se veselo smehljali; bog, najraje bi še vedno spadala tja. kako je bilo življenje za te otroke enostavno. vsekakor se niso srečevali s takšnimi komplikacijami. "ne vem, kdaj natančno si dobil občutek, da sem tako dobra," je izmomljala v neznano. ne, ni počela pretirano slabih stvari, a še vedno to ni pomenilo, da ni bila sposobna nekoga čustveno poškodovati, ne da bi to sploh nameravala. "morda me pretirano ceniš, marc," je tiho nadaljevala, pogleda pa še vedno ni vrnila k njemu. ni ga hotela gledati v trpeče oči, ki so rotile in klečeplazile. "ne bom ga pustila," je navsezadnje odločeno dejala, pogled pa ji je pobegnil k njegovim dlanem. suhim in razpokanim. zapuščenim.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sre Apr 03, 2013 9:58 pm

georgia
gosh, so many emotions:(

da, bila je enaka, a le na videz. še vedno je bila dovolj drobna, da bi se lahko izgubila v njegovem objemu, njene oči so še vedno spreminjale barvo, ko jih je obsijalo sonce in njene ustnice so se še vedno vihale v prisrčen nasmeh. a njena notranjost, to je bilo drugače. iz svojega srca ga je iztrgala v pičlih nekaj dnevih, vsaj upal je, da je potrebovala nekaj dni in ne le nekaj ur. rjavolaska katero je poznal on, je bila ljubezniva in nesposobna koga prizadeti, pripravljena ga je bila poslušati in se poglobiti vanj, bila je prva, ki ga je hotela zares spoznati. »nisi,« je tiho zavzdihnil in zakopal svoj obraz med svoja ramena. ni se hotel prepirati, resnično ne. bal se je uničiti lep spomin na dekle, ki mu je polepšalo tistih nekaj skupnih dni, razigranih noči. ni je hotel preboleti, raje je mučil sam sebe. seveda je bil on kriv, da je odšla, on je nesposoben zadržati nekoga ob sebi, on je bil vzgojen brez srca.

zaznal je njeno presenečenje, ko je omenil neumnega o'reillya. samovšečni irec mu je požiral živce in kvaril dni že vse odkar sta se spoznala in sedaj mu je pokvaril še georgio, spravil se je na njegovo dekle. zvezo bi jima sicer iskreno privoščil – sicer z zlomljenim srcem, a vseeno, - a kaj ko je vedel, da bo rjavolaska na koncu jokala. irec že mesec dni skače gor in dol po postaji in se hvali s svojo novo žrtvijo, z neko članico tolpe, ki naj bi ga pripeljala do same vodje tolpe. in od vseh zločink v mestu je moral naleteti ravno nanjo, na nedolžno bitje, ki si ni zaslužilo trpeti. o'reilly ni bil vreden njenih solza in njenih širokih nasmehov, njenih toplih objemov in simpatičnih udarcev, ko jo razjeziš. saj tudi sam ni bil kaj boljši kandidat za njeno srce, a on vsaj ne bi namerno zlomil njenega. »oprosti, če ti skozi najino… stvar nisem dovoljkrat povedat in dokazal kako dobra si. saj veš, da imamo probleme z izražanjem svojih čustev.« srepo se je zagledal v njune prepletene dlani in tam tudi obstal s pogledom, medtem ko je njenega že zdavnaj izgubil. »najboljša si, georgia. in ne pusti, da ti kdo pravi drugače. zame si najbo…« hitro se je popravil. »si bila najboljša.« mar ji je res tako slabo izpovedoval svoja čustva? prepričan je bil, da ve kako zelo jo ceni, da ve kako zelo odvisen je od nje. očitno je bila res krivda za konec na njegovi strani, sam si je zlomil srce. »bila si edina, ki je cenila mene, edina, kateri je uspelo razbiti moj oklep. zato oprosti, ampak nemogoče je, da bi te cenil preveč, kvečjemu premalo. zato si tudi odšla,« je tiho zamomljal in prepletal svoje prste z njenimi. resnično je upal, da mu bo uspelo ter da je georgia ohranila dovolj vere vanj, da mu bo zaupala, a njegove upe je zdrobila zgolj z enim stavkom. očitno se je odločila poteptati vse, pozabiti nanj in na njegova dejanja, ki so bila očitno ničvredna. si po vsem tem še vseeno ni zaslužil vsaj kapljico zaupanja? navsezadnje ga je poznala precej dlje kot irca in z njim doživela veliko več. »georgia…« mehkoba v njegovem glasu je za kanček ošibila. »to je zadnja stvar za katero te prosim, prisežem, da bom potem izginil iz tvojega življenja. še preselil se bom, če bo to potrebno… samo ne muči se. na koncu boš trpela, boš videla.«

Naslov sporočila: Re: sidewalk Čet Apr 04, 2013 5:11 pm

tag, the amazing marc smitten

note: ne, ne morem več. tole me je izmučlo huje, kot če bi šla na mont everest. preveč. :''''((

zavzdihnila je; ni želela biti zlobna do njega, a obenem je imela njegovih malih provokacij dovolj. "nisem mislila tega," je zamrmrala, čeprav je bila precej prepričana, da se je dovolj jasno izrazila - da po nobeni poti ni krivila njega, ker ji ne bi pokazal, da jo ima rad.. govorila je o tem, da morda njegove ljubezni vendarle ni bila zaslužna. ugriznila se je v ustnico in odtrgala pogled, ko ji je takole neposredno - in zelo jasno - povedal, da več zanj ni tisto, kar je bila nekoč. zabolelo jo je prav na posebnem mestu, čeprav ne bi verjela, da je to sploh mogoče. bolelo jo je, čeprav ni bila pripravljena priznati. ni mu hotela dati tega zadoščenja; bog ve, kaj se je v njej oglasilo, toda nenadoma se več ni imela namena igrati te igrice, v kateri jo marc zbrca na tla, ker si je dovolila s svojim življenjem nadaljevati. edino, česar je bila kriva, je bilo to, da mu ni razjasnila situacije, toda verjela bi, da mu bo jasno po tem, ko mu tistih usodnih besed ni vrnila. ni hotela biti njegovo dekle, hotela je biti njegova mala ljubimka. to je bilo vse. ni šlo za isto stvar. toliko bi mu moralo biti jasno.

"prav," je ostro zamrmrala, ker ni več želela o tem govoriti. morda je res pobegnila, ker se je bala njegovih čustev.. kako, prekleto, naj bi vedela zagotovo? bila je veliko bolj zmedena, kot je bila pripravljena priznati in vsekakor ni imela namena dovoliti, da s svojimi besedami pokvari njeno dobro voljo, njeno trenutno veselje do življenja.. in njeno veliko ljubezen. "nočem vem govoriti o tem," je s težkim srcem izgovorila besede, ki so bile hladne kot led. dovolj. nič več. ni imela ne časa, ne volje za kaj takega. večerno sonce je prijetno sijalo, veter je rahlo pihal, veselje je bilo v zraku.. ne bo ji pokvaril vsega. ne.

"pa dobro, marc, kaj je s teboj narobe?" ji je nenadoma prekipelo; dlani je strgala iz njegovih, na njenem obrazu se je risalo ogorčenje, pomešano s pristno žalostjo. zadrževala je solze. ni ji bilo potrebno trpeti tega. "si res tako prekleto ljubosumen?" dobro. če je hotel vojno, jo je dobil; šel je predaleč. "kako mi sploh lahko kaj takega rečeš?" ni mogla doumeti, da je bil pred njo taisti človek, ki jo je tako oboževal, da ji prav nikoli v življenju ne bi storil žalega. nikoli rekel česa takega, kar bi utegnilo raniti njena čustva. zdaj ji je pod nos metal, da bo trpela zaradi tega, ker končno v življenju nekoga ljubi. "kako si sploh drzneš govoriti tako?" ne, tudi ona ni bila takšna. prej mu nikoli ne bi takole odgovarjala, toda zdaj.. zdaj je njeno telo obsedlo nekaj nenavadnega; pripravljena mu je bila povedati, kako je na stvari - in da si naj niti slučajno ne dovoli takole pritiskati nanjo. "razumem, da sem te prizadela in žal mi je, da sem to storila," je govorila dalje, glas pa se ji je pričel počasi lomiti. "ampak če me misliš s takšno manipulacijo uničiti.." s prav posebnim gnusom v očeh je prikimala, ko ji je po licu spolzela prva solza. nemudoma jo je obrisala s hrbtno stranjo dlani. "čestitam, očitno bom res na koncu trpela, le da mason ne bo tisti, ki bo to povzročil."

Naslov sporočila: Re: sidewalk Pet Apr 05, 2013 5:29 pm

georgia
ok, fuck. nimam pojma kaj je tole, med pisanjem sem se čisto izgubila v njegovih mislih, tako da je reply zmeden še bolj kot on ):

poznal jo je dovolj dobro, da je vedel kako neprijetno ji je, njen pogled mu je jasno nakazoval, da si želi pobegniti stran… stran od njega. v le pičlem mesecu mu je uspelo postati predmet njenega zaničevanja. preslišal je njene besede, ki so bile gotovo le ubog poskus tolažbe; bilo je prepozno. nikoli več ne bo mogel nadoknaditi vseh objemov, katerih ji ni dal, vseh poljubov, katerih ni položil na njene ustnice in vseh dotikov, ob katerih ni njena koža vzdrhtela. namenil ji je premalo pozornosti, večkrat bi ji moral prisluhniti in ji povedati kako čudovita je. in sedaj je bilo prepozno, vlak z njo in njenim srcem je odpeljal. kako je bil lahko tako slep, da je spregledal njeno nezadovoljstvo, njeno željo po njegovi pozornosti? sam je bil kriv za svojo žalost, zlomljeno srce in temne misli, popolnoma sam.

oster ton njenega glasu je počasi zabadal puščice v njegovo srce, lahko je čutil kako se počasi trga in drobi. zaslužil si je vso bolečino in vse solze, skelenje v prsih ga je pomirjalo; to je bila kazen, ker je samo za hip pomislil, da je bila za vse skupaj kriva rjavolaska. nič čudnega, da je odbijala in zavračala njegove besede, pred njo je vendar sedel tisti, ki ji je izbrisal nasmeh z obraza in jo onesrečil. še vse glasnejši glasovi v njegovi glavi so prepevali pesem o njegovi nesposobnosti in o njegovi neumnosti. resnično je bil najslabša oseba na tem že tako krutem svetu, bil je izmeček in razočaranje vseh ljudi okoli njega, vključno nje. imela je prav, ko ga je pustila samega v temi, ko mu je uničila srce. to je bila njegova kazen, povsem pravična. in sedaj je zadnje kar lahko stori, da ji pomaga. da, rešil jo bo pred tistim kretenom, ni si zaslužila še nekoga, kot je bil sam, nato pa bo izginil, izbrisal se bo iz obličja zemlje. tako ali tako je izgubil edino osebo, ki bi ga lahko pogrešala.

nemo je poslušal vsako njeno besedo, zaprepadeno je opazoval kako so njene dlani spolzele iz njegovih. »georgia…« poskušal je ustaviti njen besen napad, a je namesto tega le obsedel brez besed. zrl je v njene solzne oči, za katere je bil kriv on, v oči polne razočaranja in jeze. napadla je njegov poskus iskrene pomoči, jasno mu je bilo, da ni hotela imeti nič z njim… očitno je bila že samo misel o prijateljstvu zanjo absurdna, kaj šele da se v njemu skriva kaj pozitivnega. je bilo resnično tako težko verjeti, da ji je hotel le dobro? kje je bilo tisto zaupanje vanj, katerega je včasih imela. vsak njen stavek je zavrnil z blagim odkimavanjem. »si resnično izgubila vse zaupanje vame?« je tiho zamrmral, še vedno strmeč v njene oči. njegov glas je izgubil mehkobo, a ni bil jezen in hladen - prej prizadet in zlomljen. »sem res tak izmeček, nevreden vsaj kapljice zaupanja?« moral je slišati tudi potrditev iz njenih ust, moral je prejeti tisti zadnji udarec, da se bo lahko dokončno umaknil. »resnično misliš, da bi te hotel videti trpeti? imaš res tako grozno mnenje o meni?« še preden bi lahko odgovorila, je položil odgovor na plano. »najslabši človek, z najslabšim srcem.« s pogledom je sedaj zavrtal v tla, njegove noge so začele nemirno topotati. ni bil pripravljen na njen odgovor, a še vseeno je zaslišal svoj umirjeni glas, ki je tiho zajecljal. »ali hočeš, da izginem iz tvojega življenja?«

Naslov sporočila: Re: sidewalk Pon Apr 15, 2013 11:21 am

tag, the amazing marc smitten

note: ugh, i guess i finished this off? ne vem, zdelo se mi je mogoče smiselno, da tukaj končava?

njegovo blago odkimavanje, njegova totalna patetičnost, njegove besede, ki so jo obsojale - vsega je bilo dovolj. ni se prijavila na to, ni hotela tega, vsekakor bi od njega odkorakala prej, če bi vedela, da se bo njuno kratko prijateljevanje zaključilo tako. s kupom neresničnih obtožb, z nadaljnim obtoževanjem, s takšnimi tožbami, ki bi mu jih najraje, če bi bile materialne, zabrisala v obraz, da bi omedlel. povedala mu je, takrat - nazadnje, ko sta se videla, mu je povedala, da nihče z njo ne bo grdo delal. če je mislil, da se lahko vrne na stara pota, jo potepta, kot jo je teptala njena preteklost, ki jo je kljub vsemu venomer premagala z nasmeškom na obrazu.. se je motil. "saj te sploh ne poznam!" se je nazadnje iz njenih ust izvil krik, ki je bil precej glasnejši od sobne jakosti in je povzročil, da se je k njima obrnilo kar nekaj zvedavih pogledov. v trenutku je bila na nogah - z njim si ni želela deliti ne klopce, ne življenja, ne prekletega zraka, ki sta ga oba dihala.

"okej, marc?! sploh ne vem, kdo si!" poznala sta se, kaj, štiri mesece ali kaj takega, od tega sta spala skupaj tri ali dva in pol, njegovega čudnega obnašanja, ki se je tu in tam pojavilo, ni znala nikdar dešifrirati, pa tudi pojasnil ji ga ni, veliko nista govorila o sebi, prišla je samo ponoči, da sta lahko seksala, in po jutranji kavi je odšla. niti približno nista bila v nikakršni zvezi in iskreno se ji, do tistega zadnjega pogovora, niti sanjalo ni, da ima konkretna čustva do nje. z masonom je bilo vse drugače. uživala je in izrazito je ljubila. marc tega ni bil sposoben razumeti, ker je bil preveč zjeban. "spala sva skupaj in kdaj pa kdaj govorila o najinih planih za tisti dan ob jutranji kavi!" bi naj na podlagi tega sodila, kakšen človek je? "raje nimam mnenja o tebi, ker - če bi ga imela - mi verjemi, da ne bi bilo dobro." znova jo je pripravil do solz - in nato pričakoval, kaj, da se ji bo on smilil? kakšna absurdnost!

za trenutek je obstala, zavedajoč se, da je šla predaleč, da je bila tista tenka črta že davno zabrisana. konec. nikoli več ne bo, kot je bilo nekoč; to je razumela. njegovo vprašanje je izzvenelo v zraku, začutila je poglede mimoidočih, ki so ujeli del njenega besnega monologa. morali so si misliti, kakšna psica da je, da muči tega čudovitega dečka; a sama je poznala večji del zgodbe. nihče ne bo udarjal po njej ali po njeni ljubezni, pa naj ji je bil včasih vsaj delno blizu.. ali pa popoln tujec. "nikoli več ne bo tako, kot je bilo," je počasi izmrmrala, njen pogled pa je begal po praznem prostoru za njim. "nisi več del mojega življenja. samo slab spomin si," je odločno zmajala z glavo, pogledala pa ga ni, da se niti slučajno ne bi zlomila. tako je torej malce obstala, nato pa se je zasukala na petah in se odpravila stran. med tem, ko so njeni koraki, kot se je zdelo, odzvanjali ob razgret beton, se je zavedala, da je naredila najboljši korak v svojem življenju - ali pa največjo napako.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sob Apr 27, 2013 10:55 am

georgia
ah, komaj čakam naslednji del yeye :3

»ti ne poznaš mene?« razočarano je prhnil v zrak. lahko je čutil kako je rdečica oblivala njegova lica, kako je jeza oblivala njegove misli. prvič ga je spreletelo, da mogoče ni sam kriv za vse skupaj. neumno je bil pripravljen sprejeti vso krivdo, čeprav ni sam storil popolnoma nič. kriv je bil le ljubezni… in neumnosti, ker se je zaljubil ravno v njo. »ti si tista, ki se je čez noč odločila, da ne čuti nič več do mene. ti si tista, ki se je iz najpopolnejšega dekleta spremenila v navadno prasico. ti si tista, ki mi je zlomila srce. ti si tista, ki se je spremenila. uničila si vse. popolnoma vse.« svoj obraz je obupano zakopal v svoje dlani. je resnično prišlo tako daleč, da se je drl na njo, na svojo malo deklico? ne, ne, ne. zakaj to delata? vse je samo grozna nočna mora, kajne? ne krega se s svojo rjavolasko, ne. v resnici spi z njo na svojih prsih in kmalu se bo zbudil. in potem bosta skupaj.

zaprepadeno je opazoval neznanko, ki je stala pred njim. mehki rjavi lasje, kateri so ga v postelji žgečkali po obrazu, ko mu je spala na prsih, so postali popolnoma tuji, njene oči so izgubile tisto iskrico, v katero je bil tako zaljubljen. če je bila včasih sposobna v njemu zbuditi srečo in veselje, je sedaj zbudila le še temno in mrko osebo; uničila je dobrega marca. to je bil njegov konec. »oprosti, ker sem mislil, da si sposobna čustvovati. konec koncev si le neumna punčka, ki misli, da se bo dokazala svetu s tem, ko sodeluje pri tolpi… si le bedna in osamljena punčka. nisi vredna ljubezni, ah kaj, nisi vredna niti najmanjše prijaznosti.« v trenutku je pozabil na vsa čustva, s katerimi ga je rjavolaska začarala. ponovno je končal na tleh, razočaran in sam, vendar odločen, da se ne bo kar tako vdal. z zadnjimi kančki moči in volje se je branil, sredi ulice je kričal nanjo. »za razliko od tebe ne gre vsem samo za fuk. in ne laži, da nisi čutila nič… samo prestrašila si se. zato si zbežala k tistemu kretenu. popolna sta drug za drugega, tako prekleto popolna. komaj čakam, da te zdrobi in spravi na tla, komaj čakam, da spoznaš njegov pravi obraz. vse kar si zaslužiš je trpljenje, eno samo kurčevo trpljenje – ravno tako, kot si ga ti povzročila meni.« vedel je kako se bo končala njena pravljica. tisti prasec jo bo spravil na tla, poleg tega pa jo bo prisilil, da potegne s seboj še vso tolpo. oh, kako sta bila popolna drug za drugega; oba tako slepa, samovšečna in neumna. »seveda, okrivi mene. daj, povej kaj si misliš, povej mi kakšen poden od človeka sem, kakšen prasec in pizdun. jaz sem tisti, ki je prekinil vse stike s teboj in te razočaral in ti si le uboga deklica, ki je vsako minuto svojega dneva čakala, da jo pokličem, kajne?« desna noga mu je začela jezno topotati po tleh, ko je poskušal ujeti njen pogled. a namesto njenega je ujel le začudene poglede mimoidočih, ki so lahko spremljali prepir, ki se jim je odvijal pred nosom. »najslabši spomin,« je prikimal in umiril svoj glas. bila je le še neznanka, odločen je bil, da si bo iz glave izbil vsak spomin nanjo. vsi nasmehi, vsa sreča, vsi topli objemi, vsi sladki poljubi; vse to ni nikoli obstajalo, tako kot ni obstajal tisti dobri marc. tiho je opazoval kako mu je pokazala hrbet in kako je odkorakala stran. brez poslovila, brez besed je opazoval kako se je drobcena postava izgubila v množici, s seboj pa je vzela njegovo srečo. on pa je ostal sam, razočaran in nepomemben; ostal je sam s svojo bedo.

END

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Maj 05, 2013 10:19 am

jake

posušene solze na njenih licih so se bledo svetlikale v soju lunine svetlobe, ko je prijetna nočna sapa poplesavala z njenimi svetlimi kodri po temi. počasni koraki so odmevali v tišini mirne noči, sama je tavala po neznanih ulicah neznanega mesta. namenoma se je hotela izgubiti, hitela je neznano kam v upanju, da je nihče ne bi našel. potrebovala je samoten kraj za jok, kjer bi lahko na plano spustila tisto nežno dekle, ki se mora zjokati vsako noč v dokaz sebi, da še vedno ni pozabila svoje male punčke. namenoma se je mučila, misleč, da nima pravice do sreče, trpljenje ji je prineslo mir. kajti to si je zaslužila, ker je tako sebično preživela, medtem ko dete ni imelo take sreče. resda je bila takrat popolnoma brez moči, komajda zavestna zaradi poroda, a morala bi se boriti zanjo. to je bila vendar njena dolžnost. vsako noč so jo preganjali tisti grozeči pogledi morilcev, vreščeč otroški jok in nato tako strašna tišina. zato je tudi blodila po temnih ulicah vsak dan, kot duh je brezizrazno zrla v zvezde in tam gor iskala svojega otroka. bila je tam, najsvetlejša med vsemi zvezdami. tiho je zavzdihnila in upočasnila svoj korak, ko je končno ugotovila, da nima pojma kje je. naredila je nekaj previdnih korakov naprej, v upanju, da prebere kakšno znano ime ulice, a vse kar je ugotovila, je bilo to, da je sedaj tudi uradno izgubljena. in to je sploh ni motilo. sedla je na leseno klopco, ki je stala nekaj korakov stran in zakopala svoj obraz v dlani, skrivajoč pred celim svetom. dovolj je imela trpljenja in žalosti, dovolj razpetosti med umom, ki jo je podil stran od svojega ljubega, ker je pred toliko leti dopustil, da so ubili njuno deklico, in srcem, ki jo je vztrajno porivalo nazaj v njegov varen objem. nove solze so sprale posušene solze iz pordelih lic, ustnice so se ji tresle, bile so tik pred tem, da glasno zaječijo in pokličejo na pomoč. s težavo se je zadržala, da se ni začela dreti v prazno temo. njen tih jok pa so preglasili koraki, ki so prihajali iz daljave. zmedeno je dvignila svoj obraz in tam zagledala zatemnjeno postavo, počasi hodečo naravnost proti njej. prekleto. z dlanmi je hitela brisati sledi svojih solz in maskare, ki ji je prav gotovo segala že do ustnic. tiho je zamrmrala v brado in preklela neznano osebo. umaknila je svoj pogled, v upanju, da jo bo oseba tako kar spregledala. a je ni, že čez nekaj trenutkov je lahko začutila na sebi pogled. »prekleto, kaj bi rad? ne, nisem neka kurba, ki se ponuja ob cesti, če si to mislil. lahko greš,« je vzkipela bolj kot je sprva načrtovala, s pogledom zapičenim v rjavolasca, ki je stal pred njo. vsa njena žalost se je sedaj počasi spreminjala v jezo, ki se je nabirala in pripravljala, da napade popolnoma nedolžnega mimoidočega. »kaj gledaš? ali se ne more ženska preprosto zjokati?«

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Maj 05, 2013 9:57 pm

Ujet je bil v labirint dolgih, ozkih in povsem praznih ulic, ki so ustvarjale spokojno vzdušje; slišal je lahko le svoje hitre korake, ki so kakor hipnotično tiktakanje drug za drugim doneli po temni ulici, ko se je zvok odbijal od sivih, z grafiti popisanih zidov. Saj niti ni vedel, koliko je bila ura, niti tega, zakaj se je tako pozno ponoči sploh potikal tu okoli. Ta del ni ravno spadal v varna območja in morda bi bilo vseeno pametnejše preživeti večer v zaledju varnega doma. A ne glede na precej visoko stopnjo nevarnosti in kriminala, ki je slovel za ta del, ga ni bilo prav ničesar strah. Te ulice je poznal bolj kot kdorkoli drug, navsezadnje je nekoč prav tu sklepal posle s sumljivimi tipi, pijančeval in če je bila nuja, celo posegel po kakšni drogi. Prnil je ob teh spominih; zdaj je namreč na vso stvar gledal s povsem z drugačnimi očmi. Pravzaprav se mu je zdelo tako smešno o sebi razmišljati kot o vročekrvnem uličnem pretepaču. Saj skoraj ni mogel verjeti, da je bil včasih takšen – da je celo pristal na preprodajo drog, da ne bi v družbi veljal za črno ovco in da ga ne bi izobčili. Včasih je preveč dajal na mnenje drugih in bolj ko je zdaj o tem razmišljal, bolj se je tega zavedal.

Skratka, njegova preteklost je bila bolj ko ne skupek nepremišljenih dejanj in odločitev, ki se jih je zdaj skorajda sramoval. Če ne bi bil vedno tako vihrav in drzen, mogoče kasneje ne bi pristal v zaporu, iz katerega se je komaj rešil. Resda je takrat veljal za enega najbolj problematičnih dečkov daleč naokoli, a to še ni pomenilo, da je bil kriminalec. Zaprt je bil po krivem; nikoli ni nikogar ubil ali kaj podobnega. Preprosto ni bil človek, ki bi komu kdajkoli škodoval na takšen ali drugačen način. Vzdihnil je mrzel zrak, ki ga je nevede zadrževal v pljučih, ko je razmišljal o tem, svoje misli pa poskušal preusmeriti drugam, v bolj varne vode. In mimogrede, zakaj je sploh premišljeval o tem? Bilo je neumno in nekoristno. Mračne misli so ga samo vznemirjale po nepotrebnem.

Obstal je na mestu in že hotel zaviti na ulico, ki ga bo peljala proč od te more, ko so njegova ušesa nenadoma ujela nekakšne pridušene zvoke, ki so bolj spominjali na otožno hlipanje nekega dekleta. Kaj se je dogajalo? Ni pričakoval, da bo koga srečal tukaj, a navsezadnje je bilo možno čisto vse. Pozorno je prisluhnil in previdno stopal naprej proti izvoru zvoka, ne da bi prej pomisli, če je bilo to početje sploh pametno. Navsezadnje tokrat ni imel orožja, zatlačenega za pasom ali karkoli podobnega, s čimer bi se lahko branil, če bi ga kdo napadel.

S pogledom je treščil ob postavo, v katero je par dolgih trenutkov samo strmel, čakajoč, da se njegove oči privadijo na medlo svetlobo, ki jo je oddajala ulična svetilka v bližini. »Saoirse?« je bleknil, misleč, da je pravkar naletel na osebo, ki bi jo lahko pričakoval na takšnem kraju. Toda v takšnem stanju? Malo verjetno. Stresel je z glavo in medtem ko je zmedeno še naprej strmel v postavo, ga je zmotila oseba, ki je proti njemu poslala pošiljko nič kaj prijaznih besed. »Oprosti, z nekom sem te zamenjal,« je zamrmral v opravičilo, nekje na sredi besed pa utihnil, presenečen nad njenim odzivom. Kdorkoli je že bila, je zvenela precej nataknjeno, izgledala pa tudi preveč obupano, da bi si želela družbe. Vsaj tako je predpostavljal. »Si v redu?« se je zaskrbljeno namrščil in medtem ko jo je previdno motril s pogledom, poskušal pozabiti na njene ostre besede ali pomen le-teh. Presneto, hotel ji je samo pomagati.

tagged: lovely irina smitten3

| words: 610 | comment: here we go! :3

THANKS TO MAC !

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Maj 12, 2013 7:42 am

jake

popolnoma nobenega razloga ni imela, da z besedami tako nesramno seka proti mimoidočemu neznancu, a še vseeno se ni mogla prisiliti, da umiri svoj glas. z desnico je segla po svojem licu, po katerem so vedno znova polzele nove solze. morda je bila jezna kot ris, vendar je še vedno s težavo krotila svoje solze. »saoirse?« glavo je nagnila k levi rami in prvič resnično premerila rjavolasca, ki je stal pred njo. »naj uganem… saoirse je tvoja popolna zaročenka, po možnosti noseča. tvoja sorodna duša, tvoj svet,« je pikro odgovorila še preden bi lahko rjavolasec sploh podal svoj odgovor. vsekakor nista sodila skupaj, on tako polikan, ona na robu zloma. skorajda jezno je prhnila ob misli na njegovo popolno življenje; zakaj je njemu uspelo in njej ne? kaj je bilo na njemu tako posebnega, da si je zaslužil srečo? »ne bo vama uspelo,« je ravnodušno pristavila, čeprav je po njenem licu stekel nov plaz solz, ki je jasno nakazoval, da ni tako močna kot pričajo njene besede. marcu in njej ni uspelo… vsaj ne čisto zares. resda sta se trudila popraviti, kar sta pred toliko let s svojo neumnostjo uničila, a vse skupaj ni bilo niti približno tako lepo kot včasih, ne zanjo. misel na mrtvega otroka ji preprosto ni dovolila ljubiti naprej. poskušala je pobrati koščke zlomljenega srca in ga zlepiti skupaj, toda bilo je pretežko. tako prekleto pretežko. in vsaka njena solza, ki se je bledo svetlikala v neznančev obraz, je bila dokaz njene nesreče in bede. vztrajno jih je poskušala skrivati pred njim, čeprav je vedela, da ji to ne uspeva ravno najbolje. »super sem, ali ne vidiš?« posmehljivo je prhnila v njegov obraz. »jočem, ker sem srečna, da imam tako prekleto dobro življenje. moje življenje je neka neumna pravljica in jaz sem neka neumna princeska s popolnim princem. vse skupaj je popolno. povsod okoli mene samo sreča, vse okoli mene je posejano z rožicami. ali ni to očitno?« je odbila njegovo neumno vprašanje. »in sedaj sem srečala še tebe, popolnega neznanca s katerim bom sredi ulice odpela pesem ali dve o svoji neizmerni sreči. ker je moje življenje pač film. popolno,« je zakrilila z rokami po zraku in mu ponudila na njegovo kratko vprašanje precej izčrpen pogovor, ko so se besede kar vsule ven iz njenih ust. v redu? nemogoče, da bi bila ona v redu. njo so med deljenjem sreče pač izpustili in ji namenili najbolj kruto usodo, posejano s solzami in trpljenjem. »torej, moj novi prijatelj… daj prisedi, da lahko narediva muzikal o moji sreči,« je zamrmrala in zakopala svoj obraz v dlani. tiho je zaječala in spustila val solz po svojih pordelih licih. za nekaj kratkih trenutkov je zaprla oči v upanju, da jih sploh ne odpre več, potem pa skorajda razočarana nad svojim dihanjem, umaknila dlani od svojega obraza. tiho je zavzdihnila, ko je ugotovila, da je rjavolasec še kar tam, da resnično ni dojel vseh namigov, da hoče biti sama. »ah, še vedno si tukaj,« je zamrmrala z veliko mehkejšim glasom, ki je zvenel razočarano in poraženo, pogled pa zapičila naravnost v njegove temne oči. kaj hoče od nje?

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sre Maj 15, 2013 4:33 pm

tag; mason :3
note; let`s start this :3

sproščeno se je sprehajala po mestu in uživala v še enem sončno obarvanem dnevu. njeno življenje je bilo na nekem mirnem tiru in potrebno je bilo odmislit samo delo, ki ji je dajalo tisto potrebno vznemirjenje, da ni bilo tako zelo monotono, čeprav ji je v nekem svojem smislu to tudi ugajalo. ni potrebovala drame in kravalov, potrebovala je ljubi mir in sproščenost v vsakem dnevu. na srečo danes ni imela dela in je lahko njen dan potekal v miru. planov velikih tako ali tako ni imela. smukniti je morala v trgovini, da je lahko napolnila domače zaloge, ter nato…sproščanje na balkonu in opazovanje drugih ljudi in njihovega hitenja po filadelfijskih ulicah. prav v tem je najbolj uživala in jo je spominjalo na pretekle čase, ko je to enako počela v new yorku in je v svojem majhnem stanovanju sedela na okenski polici in imela toliko prizorov o svojem življenju v prihodnosti,a uresničila je zgolj samo enega, ko je postala zdravnica. kmalu je spoznala, da stvari niso tako preproste, ter ne bo imela svoje velike zgodbe. življenje je takrat bilo drugačno, sama je imela drugačen pogled nanj, čeprav se sama ni spremenila, zgolj odrasla je in v sebi še vedno nosila tisto staro naivno carrie. vedela je, da bi morala pri sebi marsikaj spremeniti, a eno je bilo vedeti in drugo pravzaprav to storiti. iz svoje kože ni mogla niti za spremembo na bolje in ne na slabše.
njena pot je zavila do prijetno urejenega sprehajališča, ko se je oklenila svoje manjše torbice, katero je imela čez svoja ramena in v nekem svojem ritmu utirala pot in opazovala okolico ljudi, ki so vsak nosili nekaj svojega v sebi. nenadoma pa ji je v torbici nekaj zazvonilo in ne da bi se ozirala na okolico je poiskala svoj telefon in opazila sporočilo, ko se je nenadoma zaletela v neko veliko večjo postavo od nje. » opsala, « je dejala in umaknila pogled s svojega telefonskega ekrana in ga pospravila nazaj, ter pogled dvignila navzgor, ko jo je prestregel znan par oči. odmaknila se je za korak in nato še za enega in presenečeno dvignila dlani proti svojemu obrazu in si prekrila ustnice. ni mogla verjeti. » mason ? « je vprašljivo navrgla proti njemu, kakor da je iskala nikalni odziv s strani moškega pred njo, a zavedala se je da nobene druge možnosti ni bilo. to je bil mason. sama ni vedela ali naj se navrže proti njemu in mu v prsi pošlje nekaj udarcev ali naj se obrne stran in izgine kakor da ga nikoli ni videla. » hja…um…oprosti, ker sem se zaletela, ampak sem gledala v telefon in – « je zmedeno začela in umaknila pramen las s svojega obraza in umaknila pogled stran od njega. » hm, kako to da si v filadelfiji ? « nato pa dojela, da je bilo butasto vprašanje. nekam je moral oditi, ko jo je zapustil v času njene odsotnosti in dokazal svojo nizkost, bedak. niti toliko ni mogel počakati, da bi se vrnila in ji povedal iz oči v oči, kar ji je imel. je bila kriva ona, je bila kriva druga ženska, kdo ? ničesar ni vedela, a kljub vsemu se je s tem naučila živeti, navsezadnje druge ni imela.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Čet Maj 16, 2013 4:03 pm

carrie smitten

po dolgih in napornih tednih neumornega dela, si je mason po dolgem času privoščil dan počitka. odkar je prišel iz irske v ameriko, je da za dnem posvetil ali svojemu rednemu delu ali pa sledem, za katere je upal, da ga bodo pripeljale bližje morilcu njegove sestre. že zjutraj si je privoščil dolg tek skozi mestni park in po obilnem zajtrku v bližnji kavarni je imel pred sabo še vedno cel dan. edine dneve, katere je imel ponavadi proste, so bili občasni vikendi, a takrat je ponavadi potegnil s spanjem do poldneva, potem pa večji del dneva preživel po raznih beznicah na lovu za sledmi ali pa v knjižnici, zakopan za kupom starih časopisnih izrezkov, preko katerih je nekako sestavljal zgodbo filadelfijskega podzemlja. a tokrat je bil prvič prost sredi tedna, ko je večina njegovih znancev bila v službi in tako je bil že kmalu pred kosilom naveličan. očitno je bil tako vajen dela, da ni več znal uživati v dopustniških dneh. ko je tako stopal nazaj proti svojemu stanovanju, je njegov pogled pritegnil ulični prodajalec časopisov. na prvi strani mestnega dnevnega časopisa je bilo z mastnimi črkami zapisan še en podvig irske mafije, kateri mason po vseh teh letih v mestu še ni prišel na uporabno sled. plačal je prodajalcu in zatopljen v branje članka je počasi stopil na sprehajalno pot, ki je vodila do njegovega najljubšega lokala z najboljšo kavo v mestu.

njegov pogled je od časopisa vsake toliko švignil na pot pred sabo a kljub temu so bili njegovi refleksi prepočasni, ko se mu je zdelo, da se je pred njim kot bi padla z neba prikazala svetlolasa postava, ki je že naslednjo sekundo butnila vanj. časopis, ki ga je držal v roki se je ob trku zmečkal, a ko je njegov pogled prepoznal znan obraz pred sabo, je zgodba v časopisu izgubila ves svoj čas. njegov srčni utrip se je nenadzorovano pospešil, ko je zrl iz oči v oči s svojo nekdanjo ljubeznijo. njegove misli so že zaplavale nazaj v new york, kjer sta se s svetlolasko prvič srečala, a njene besede so ga spet postavile v realnost, v tisti trenutek na sprehajalni stezi. »am, v redu je. tudi sam nisem bil najbolj pozoren na dogajanje pred sabo,« se je opravičujoče nasmehnil in nekoliko dvignil pomečkal časopis, katerega je začel počasi zlagati in ravnati ter si tako pridobil nekaj dragocenih sekund, ko mu ni bilo treba gledati svojega bivšega dekleta v oči. »služba. saj veš kako je v teh časih, moraš biti neumen, če ne sprejmeš dobro plačane službe, pa četudi je na drugem koncu sveta,« je dodal ter se rahlo nasmehnil – sam sebi in svoji zmožnosti, da si je tako hitro izmislil tako dobro laž. služba pri filadelfijski policiji je bila v primerjavi s tisto v new yorku namreč prav smešno nizka, a carrie ni nikoli povedal za usodo njegove sestre in njegov lov s sencami preteklosti. nikoli je ni želel vpletati v temne dogodke iz njegovega življenja in njegovo obsedenost z iskanjem sestrinega morilca. to je bil eden glavnih razlogov, da je pristal tu. in pa seveda ta, da ni več prenašal samega sebe v njunem skupnem stanovanju in skupni postelji po tem, ko jo je ravno v tistem stanovanju prevaral. »torej… vidim da si se vrnila domov živa in zdrava,« je dejal in s tem mislil seveda na njen prihod iz afganistana. nekaj trenutkov je med njima zavladala tišina in vedel je, da bo beseda prej ali slej padla na njegov odhod. ni imelo smisla zavlačevati. »poslušaj, glede tega mojega nenadnega odhoda iz new yorka…oprosti. moral bi te vsaj počakati, da prideš nazaj,« je počasi začel z opravičevanjem, a resnica je bila, da pravega opravičila zanjo ni imel.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sob Maj 18, 2013 7:31 am

tag; mason :3
note; let`s start this :3

zaskelelo jo je. v srcu jo je močno zaskelelo samo, da je pogledala vanj in se spomnila prav vsega, kar se je do sedaj trudila pozabiti in nadaljevati naprej s svojim novim življenjem, v novem mestu. in sedaj je on tu stal pred njo in bilo je kakor da se ji je preteklost smejala v obraz, ko ji je sama zatrdila da ne bo prihajala za njo. toda skelenje v srcu ni bilo zaradi sreče in radosti, ampak zaradi bolečine, ki jo je ponovno občutila. in bila je enaka kakor takrat pred leti, ko je brcnila torbe čez vhodna vrata njunega stanovanja in našla tišino in mir, trapasto predvidevala da je mogoče na delu in bo prišel šele zvečer, ter nato slišala samo tisti sporočilo, ki ji je jasno nakazalo da je spet sama, točno tako kakor je bila na začetku. njeno življenje takrat je bilo res preveč idilično, da bi bilo resnično. preživela je afganistan in vedela kdo jo čaka nazaj doma in potem…dobila ni ničesar. samo slovo od njega in babice. ostala je sama in new york ni imel smisla, medtem ko je ponudba za filadelfijo kazala na nek korak naprej, ki ga je morala opraviti, če ni hotela se samo sesesti na posteljo in jesti banjico sladoleda za banjico in žalovati za rjavolascem. bolelo jo je, a morala je to uporabiti v korist prihodnosti. sedaj pa je bilo kakor, da je samo izgubljala čas in je spet bila nazaj na točki, ko je njeno srce obdal val bolečine. » včasih pa je pobeg na drugi konec sveta lahko dober izgovor za nov začetek, « je zamrmrala, bolj da bi samo sebe opomnila na vse kar je dosegla v mestu s svojim življenjem in ni smela dovoliti sami sebi, da steče mimo njega in pristane v zavetju svojega doma objokana. ni bilo vredno, njuno poglavje je bilo zaključeno, ter sama je imela mnoga nova odprta.
» ja, « je dejala in prikimala z glavo, čeprav njen prihod nazaj ni bil idiličen, ne samo zaradi njega, ampak tudi zaradi samega njenega stanja. psihično je bila izmučena in po tisti vojni, ki je tam vladala je še en mesec ob vsakem hupanju s ceste skakala iz postelje in trikrat preverila, če ne bo kdo kmalu začel groziti s pištolo naokoli. » čeprav ni bilo ravno najlažje, « je še pripomnila in pri tem pazila da je imela pogled kjerkoli samo ne na njemu. bilo ji je lažje, a njega nekako še vedno ni umaknilo izpred nje in lahko je čutila njuno bližino, kljub korakom razdalje. ob naslednjih besedah pa si ni mogla kaj, da ni takoj avtomatično pogleda pritisnila proti njemu in se ji je lahko zaznala sled bolečine. ni hotela govoriti o tem, ni hotela poslušati njegovega opravičila, ko je vedela da to ne bo spremenilo ničesar. časa ne bo vrnilo nazaj v new york in mogoče je bilo vseeno boljše da je odšel v času njene odsotnosti, kakor v času njene prisotnosti, saj je dvomila da bi z enako lahkoto lahko nadaljevala svoje življenje in se spravila iz new yorka. » moral bi, pa nisi. tvoje besede ne spremenijo sedaj ničesar, « mu je zatrdila in stresla z glavo, kajti nič ni moglo sedaj prikrasti nasmeh na njen obraz in ji zatrditi da si bosta lahko segla v roko kakor da ni bilo nič. » prizadel si me. in nikoli nisem niti izvedela zakaj točno. veš kako neumno sem se počutila, ko me je kdo vprašal kaj je bilo med nama in sem lahko samo skomignila z rameni, ko tudi sama nisem vedela ? vse kar sem vedela je bilo to, da te ni bilo v najinem stanovanju. kam si odšel in zakaj, ter kaj je bilo zares narobe, pa nikoli. « globoko je zavzdihnila in se znebila cmoka v grlu in pogled spet usmerila nazaj proti tlom.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sob Maj 18, 2013 12:20 pm

carrie smitten

nikoli je ni imel namena prizadeti, res ne, a na koncu je naredil prav to. tolažil se je z mislimi, da je to zanjo najbolje – navsezadnje je vedel, da mu bo mafija lahko prišla hitro na sled, ko bo spoznala, da je preveč blizu spoznanja in dokazov, glede njihovih grehov. življenje policista je osamljeno življenje in takoj, ko se je preveč udomačil v prijetnem življenju z osebo, ki jo je imel rad, je vedel, da je čas za odhod. seveda je bil reva, ker je to storil medtem ko je bila carrie na drugem koncu sveta, a tako je bilo lažje, kot ji pogledati v oči in prekiniti zvezo. ko sta začela z zvezo, je nekako mislil, da je ta obsojena na hiter konec. navsezadnje je bil včasih rahlo paranoičen, imel je skrivnosti, ki jih ni bil pripravljen še razkriti in občasno je svoje rane lizal s preveliko količino alkohola. katera ženska je bila pripravljena na skupno življenje s tako zlomljenim moškim? in več časa kot sta bila skupaj, bolj je očitno sprejemala njegove napake in tako je upanje, da bo ona tista, ki bo prekinila zvezo, šlo nekako po zlu. nikakor si namreč ne bi odpustil, če bi mafija v maščevanju karkoli naredila svetlolasi zdravnici in tako je preprosto spakiral stvari in odšel. še prej pa seveda naredil največjo napako v svojem življenju, imel afero, zaradi se česar je občasno še vedno gnusil sam sebi.

a nikakor si ni predstavljal, da bo spet naletel na carrie. »aha, to oba veva še kako dobro, kaj?« je odvrnil na njene besede in s tem seveda nakazal tudi na njen pobeg v afganistan. ona verjetno temu ne bi rekla ravno pobeg, ampak za masona je to bil. navsezadnje ga ni niti vprašala, če se s tem strinja, nekako je samoumnevno domnevala, da se. ampak, le kdo pa si želi, da tvoj partner spakira kovčke in se preseli v državo, kjer te lahko vsako minuto razstrelijo na tisoče koščkov? mason se zagotovo ni. ampak jo je po svojih najboljši močeh podpiral. tiho je zavzdihnil in za trenutek ni vedel, kaj naj naredi ali reče. imela je namreč prav, besede opravičila sedaj ne bodo spremenile ničesar, od njegovega odhoda je minilo kar nekaj let in oba sta vse skupaj prebolela. vsaj tako je upal. »mislil sem, da bo manj boleče, če preprosto odidem. tako si boš že sama izmislila dober razlog, zakaj sem odšel, me do konca preklela in za večno zasovražila ter me tako dokončno prebolela. če bi počakal, da se vrneš, bi bilo vse skupaj slabše, verjemi mi,« je dejal. sam ni bil najboljši v osebnih obračunavanjih, izražanju čustev in razlogov za svoje odločitve. verjetno bi ga celo uspela prepričati, da ostane. kar pa ne zanj ne zanjo ni bilo dobro. »vem. oprosti, ker sem vse to prepustil tebi. ampak moraš mi verjeti, da ti nisi bila nikoli kriva za to mojo odločitev. res ne bi rad šel v podrobnosti, ampak za oba je bilo bolje, da se je končalo, tako kot se je. v moji preteklosti se je zgodilo marsikaj, kar ti nisem povedal, in marsikatera stvar od tedaj me sedaj preganja. sploh pa te imam preveč rad, da bi ti privoščil prihodnost z detektivom. stalno življenje v strahu, da bi se mi kaj zgodilo… bolje je tako,« je dodal, v upanju, da jo bo to vsaj malo pomirilo. »vedno te bom imel rad. in prav zaradi tega ti želim boljšo prihodnost z nekom drugim, umirjeno družinsko življenje katerega si gotovo želiš, kot nemirno življenje in življenje v nenehnih dvomih in strahu z mano.« njegov pogled je v vsem tem času želel ujeti njene oči, a te so bile ves ta čas usmerjene v vse mogoče strani, razen v njegovo ne. »carrie…« vedel je, da ne bi smel, a njegovo telo se je premaknilo bližje k njej in s svojo roko je ujel njeno.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Maj 19, 2013 8:38 am

tag; mason :3
note; aw :3

da, predobro je to vedela. navsezadnje je bila v filadelfiji prav zaradi tega, nekega pompoznega novega začetka, ki bi ji ustvaril novo poglavje v življenju in zaprl starega, katerega del je bil prav rjavolasec pred njo. dela sicer ne bi sprejela. vztrajala bi v new yorku in se sprehajala po natrpanih ulicah in opazovala vsa tista dekleta, ki živijo na visoki nogi. živela bi z masonom in bila bi srečna. s časom bi dobila delo v bolnišnici in življenje bi pridobilo neko ustaljeno rutino. vendar to so bile njene sanje pred leti, sedaj pa je komaj ustvarjala nove. delo je imela, neko življenje si je ustvarila, ter bila je zahvalna za vsak nov dan, ki je mineval v sreči katere mnogi niso imeli. afganistan jo je marsikaj naučil in to se je poznalo tudi na njej danes. sicer je bila res da še vedno ista pozitivna in vedra carrie, ki ji nič ni moglo priti do živega, da bi se podredila pesimizmu, a spremenila je neke svoje poglede na vsakdan, nase in spremenila je svoje prioritete v življenju. poslovila se je od new yorka, ko se je zavedala kako boleč bo pogled na njuno stanovanje, ter ga predala novemu paru v upanju da ne bo za njiju tako zelo prekleto in se pobrala na avtobus, ter se odpeljala nekaj milj daleč.
» če bi počakal, da se vrnem bi bilo vsaj pošteno od tebe. pokazal bi nek svoj odnos do mene in mi dal vedeti, da sem bila vsaj vredna nekega pogovora, pa četudi bi bila sama na slabšem. tako pa si pokazal svoje in kako je vse kar sva si delila bila neka izmišljena absurdnost, ki ti je kmalu postala preveč, « je dejala v mirnem tonu, ki se je na trenutke lomil. ni bila dekle, ki bi lahko močno stopilo pred njega, mu vrglo nekaj v obraz, ga mogoče udarilo in se nato ponosno nasmehnila, da je tako ali tako prebolela in vmes že zamenjala prijeten kup moških. njen glas se je lomil, ubogo je gledala proti njemu in edina sreča je bila v tem da se ni že pred vsemi mimoidočimi na polno razjokala in pričela besno udarjati po njegovih prsih, četudi bi vedela da se nič več ne da spremeniti. lahko se ji opraviči, lahko odide stran, lahko ji ponudi roko in nek normalen odnos naprej,a nič ne bo spremenilo tega da ga je ljubila in da se mu je predala in ga sprejela v svoje življenje, ter je nato on sam preprosto odkorakal od vsega tega brez pogovora in brez sledu. tako kot se je nenadoma prikazal, je nenadoma izginil in sama je bila izgubljena. » sedaj boš skrivnosten in omenjal neko preteklost ? resno ? « je spravila iz sebe, ker je bila sita ljudi z nekimi preteklostmi, ki so jih skrivali pred njo v njeno dobro. prekleto, saj je bila odrasla ženska, ki je bila vredna zaupanja in ne nek petletni otrok, ki mu ne smeš povedati da božiček ne obstaja. » in ne govori mi da me imaš rad, ko tega nisi pokazal. naenkrat imaš neke skrivnosti, vse skupaj je videti kakor da je bilo najino razmerje neka farsa, ter nisi sposoben niti zavrteti številke in mi v prekleto telefonsko slušalko reči, da je med nama konec, « je nabrusila svoj jezik, ko so besede brez predhodnega razmišljanje zletele ven iz nje, a je ohranjala miren ton in poskušala svoje povedati brez pritegovanja pozornosti nepomembnih mimoidočih, ki res niso potrebovali drame sredi ulice. » in moja odločitev bi bila, če bi hotela živeti v večnem strahu ali ne, ter brez premisleka bi izbrala slednje. « on pa ji te priložnosti ni dal. komaj je končala študij, komaj je videla kaj pomeni zdravniško tveganje, komaj je dobila nekaj izkušenj in njene sanje so bile uničene zaradi njega. » mason, prekleto. sama nisem hotela boljšega življenja, nekega zategnjenega odvetnika, ki bi nosil rože vsak dan in bi jaz igrala trapasto gospodinjo. hotela sem življenje s teboj, četudi v strahu in dvomih. želela sem to nemirno življenje z vsemi tveganji. « pogled je begal na vse druge strani, ko ni mogla pogledati vanj. preprosto se je bala tistega zloma, ko je vedela da sedaj opravljata tisti stari pogovor. stisnila je ustnice, ko so njegove dlani zaobjele njene in je pozornost s pogledom preusmerila na njih, ter nato globoko zavzdihnila in pogledala naravnost proti njemu. » mar moje želje niso igrale nobene vloge ? «

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Maj 19, 2013 2:04 pm

@ carrie smitten

ne, v osebnih obračunavanjih res ni bil dober in zato je tudi naredil, kar je naredil. odšel je brez dobrega izgovora a očitno je usoda hotela, da se zopet srečata. seveda je bil po svoje vesel ponovnega srečanja, a to ponovno srečanje bi bilo sedaj veliko manj boleče, če bi takrat počakal nanjo. »najin odnos sploh ni bil izmišljen, kaj pa govoriš no,« se je namrščil ob njenih besedah. »kolikokrat naj ti še povem, da mi je žal? tudi če bi ti sedaj povedal vse razloge, zakaj sem naredil to, kar sem naredil, to ne bi ničesar spremenilo, kajne?« je dvignil obrv in zmajal z glavo, pri sebi pa je vedel, da ji nikakor ne more povedati vsega. če ji še takrat, ko je bil noro zaljubljen vanjo, ni povedal za svojo sestro, kako bi ji to lahko povedal sedaj, ko ga je tako očitno sovražila? moral bi se obrniti in oditi dalje, svojo pot, in čeprav bi njo pustil za sabo vso razjarjeno, bi bilo to za njo definitivno boljše. tako pa je z vsako sekundo, ko je gledal v te včasih tako ljubljene oči, bil bližje k temu da ji pove čisto vse, samo da mu odpusti njegov odhod. že tako mu je bilo dovolj hudo, ko je moral na vrat na nos oditi, sedaj pa jo je po teh dolgih letih videl ponovno in vse skupaj je bilo veliko slabše.

seveda se je zavedal, da jo je vedno obravnaval kot punčko s porcelana, katera se lahko ob vsakem najmanjšem napačnem dotiku, besedi ali zgodbi iz preteklosti zdrobi, a to je bilo le za to, ker jo je želel obvarovati. »si me kdaj vprašala, kaj je bilo tisto, zaradi česar sem zapustil belfast, irsko? zakaj sem se sploh preselil v združene države? verjemi mi, nočeš vedeti odgovora. mislim da smo vsi upravičeni do določenega dela zasebnosti, sploh če je prenevarna, ne samo zame, ampak tudi za druge. in kaj je tako napačnega pri tem, da te želim obvarovati? vedno sem te in vedno te bom. in raje imam, da me sovražiš, kot da nekega dne v časopisu preberem tvojo osmrtnico,« je dejal in se šele po izrečenem zavedal, da jo mogoče povedal več, kot ji je mislil povedati. »to je bilo samo hipotetično. karkoli je že tisto, kar skrivam pred tabo, je pač del moje preteklosti, kateri ne morem ubežati, kjerkoli pač sem. ti pa ji lahko ubežiš in zato je bilo bolje, da so se najine poti ločile,« je tokrat veliko bolj odločno dejal in sedaj veliko bolj kontroliral besede, ki so zapustile njegova usta.

»samo prosim, ne reci da je bila najino skupno življenj farsa in da te nikoli nisem imel rad. še sanja se ti ne, kako sem te imel rad in koliko mi pomeniš. ampak nekatere stvari so večje od ljubezni. sploh pa si bila tedaj še mlada in bil sem prepričan, da me boš tako ali tako kmalu prebolela in si dobila koga, ki si te bolj zasluži, kot si te zaslužim jaz,« je še skomignil z rameni, ne vedoč, kaj bi ji še lahko povedal, da bi mu dokončno odpustila. »in ne govori, da bi raje izbrala večen strah, kot umirjeno življenje. ali sploh veš, kaj govoriš? carrie, zdravnica si. tvoje poslanstvo je, da pomagaš ponesrečenim v bolnišnicah, rešuješ življenja vsem, brez izjem. jaz kot policist pošiljam metke v glavo tistim, ki si to zaslužijo. in če zgrešim, sem lahko jaz tisti, ki ga dobim v glavo. se ti res zdi, da bi lahko dan za dnem živela tako življenja?« mason je zmajal z glavo in zavzdihnil. moral jo je prepričati, da je tako najbolje. ker če bo ona prepričana v to, potem bo tudi sam dokončno prepričan da je bila njegova odločitev za odhod pravilna in ni naredil napake. zazrl se je v njune sklenjene roke in še preden bi se premislil, je njeno telo potegnil k svojemu. njegove roke so zaobjele njen obraz ter se zazrle globoko v njene oči. »seveda bi tvoje želje morale igrati pomembno vlogo, ampak… tvoje življenje mi je bilo vedno veliko bolj pomembno od tvojih želja, ki bi se lahko spremenile v trenutku, ko bi ugotovila, da si se zmotila. sploh pa… je sedaj sploh važno?« je z žalostnim nasmehom vprašal.

Naslov sporočila: Re: sidewalk Ned Maj 19, 2013 9:18 pm

tag; mason :3
note; aw :3

dobro vprašanje je postavil, kaj pa je govorila ? iz nje je letelo vse kar je v sebi držala ta leta in vsako predvidevanje, ki ga je imela v poskusu razumevanja njegovega odhoda. » ne, a bi vsaj nekaj imela. nek razlog. nekaj kar mi bo pojasnilo zakaj je bilo vsega lepega tako naenkrat konec. razumi me. odšla sem in imela sem te v svojem življenju, vrnila sem se in tebe nenadoma ni bilo več. « njena zmeda, razočaranje, bolečina in vsako drugo občutje je imelo svoj smisel. in spet kljub vsemu ga ni sovražila in del nje se je oklepal tistega dela da mu je res žal in to sprejel, a drug del nje je kričal po razlogih in po pojasnilih ne glede na to kako boleči bi morda lahko bili, a nekako je po novem bila pripravljena na vse in jo je malo stvari sploh lahko še vrglo iz tira. filadeldija je zagotovo obračala življenje na glavo in to je občutila tudi ona sama. » v afganistanu sem se kot trapa oklepala spomina nate in želje po tem da bi bila kmalu pri tebi in v tvoji bližini – « je začela in se na sredi stavka ustavila. in kaj ? upala da bo odprla vrata in jo bo on tam čakal z razširjenimi rokami in se mu bo lahko vrnila v tisti objem, ki ji je dal vedeti da je varna pred vsem slabim, ter občutiti po dolgem času spet njegove ustnice, po katerih je tiste mesece hrepenela ? smešno.
odprla je usta in jih ob navalu njegovih besed spet zaprla in nekje na sredini spet odprla. zmedeno in debelo je gledala vanj in njeno čelo se je namrščilo ob slišanem. ni razumela od kod naenkrat vse skupaj in kaj ji je sploh hotel povedati, a že omemba osmrtnice je pognala nek hladen občutek po njenih žilah. » mason – « je tiho začela in stisnila ustnice skupaj, ko ni vedela niti kaj naj reče ali kje naj sploh začne. » kaj za vraga ? « je bil najboljši približek tistega, kar je pravzaprav tudi imela v svoji glavi in kar se je sedaj znova in znova odvijalo tam notri. ni razumela, zmedel jo je samo še toliko bolj, ter v njej zasadil neko skrb. » ni bilo hipotetično. bilo je točno tisto, kar si hotel reči, da se dogaja, « mu je zatrdila, da ne bo nasedala o nekih teoretičnih predpostavkah, ki sedaj tukaj med njima niso imele prostora. » ne sovražim te, mason, « ga je za začetek opomnila na en ključen podatek, ki je prihajal iz srca. pravzaprav ga je še vedno z nekim delom sebe imela rada in to se je kazalo v tem da jo je skrbelo, ko je slišala takšne besede prihajati iz njega. » samo…trenutno sploh ne vem več kakšnega človeka sem ljubila in niti kdo si mason. z razlogom te nisem spraševala kaj te je pripeljalo iz irske sem. sama sem tudi iz kalifornije se naslikala v new yorku in nato tukaj. vsak pride do neke točke, ko se odloči spremeniti življenje, ampak tole…osmrtnice, obvarovanje mene, nevarnost – « se je obdržala na svoje zmedenem govorjenju in stresla z glavo, kajti ni razumela niti malo. in kolikor je bilo videti ji tudi sam ni imel namena povedati. » mogoče delujem šibko, a prenesla bi marsikatero resnico, « mu je nekje še dala vedeti, če bi se pojavila kakšna možnost po tem da bi se ji zaupal.
» nekatere stvari so večje od ljubezni ? na primer kakšne ? laži, skrivnosti, pobegi ? « je navrgla nazaj proti njemu, ter se ugriznila v jezik, ko je tako nenadoma celo dvomila vanj in v tisto kar sta imela, ko sta nekoč bila ona dva in ne sedaj dva različna svetova vsak sam zase. » vedno samo ti. tvoja prepričanja, tvoje želje, tvoje odločitve. da, mogoče je nekje nekdo, ki si me zaslužil bolj kot ti ali kdo drug, a moja odločitev je bila da sem ljubila tebe in si želela tebe. nobenega drugega, a očitno jaz sploh nisem igrala vloge v razmerju. samo ti. « bilo je kakor da osebe pred seboj niti poznala ni in slabo ji je postalo ob misli na to. imela je neko sliko v glavi o njemu in to je ljubila in sedaj so bile tu nenadoma neke skrivnosti in…tega ni razumela. » da, ker ljubezen opravičuje tudi takšno tveganje. in sama sem ga bila pripravljena sprejeti, « mu je brez premisleka odgovorila, ko očitno ni videl čisto celotne slike in kolikšna so bila njena čustva in na kaj je bila pripravljena. prepustila se je njegovemu potegu in z neko milino v očeh sprejela njegove dlani na svojem obrazu in za sekundo je spet stisnila svoje ustnice, ko ga je spet imela pred seboj, a je bilo vse tako drugače. » ne vem več kaj je važno in kaj ni mason. vseeno mislim da bi morala biti moja odločitev med željami in življenjem in ne tvoja. «

Naslov sporočila: Re: sidewalk Sob Maj 25, 2013 3:05 pm

@ carrie smitten

»oprosti, ampak tudi ti si takrat mislila le sama nase. a si me kdaj zares vprašala, če želim, da odideš na drug konec sveta? v državo, iz katere vsak dan slišimo govorice o raznih napadih in kjer so ljudje domov večinoma vračajo v krstah? ti si takrat naredila kar si mislila da je najboljše zate in za svojo kariero, prav tako kot sem kasneje naredil jaz. si resno mislila da se v teh šestih mesecih ne bo nič spremenilo? da bom kot kužek zvesto čakal vsak večer v postelji nate in odšteval dneve do tvoje vrnitve?« je vprašujoče dvignil obrv in zmajal z glavo. ni bil narejen za zvesto življenje in idilično družinsko življenje in prej kot bo to dojela, bolje bi bilo za oba. ni bilo važno kdo je imel koga koliko rad, njuna zveza je bila obsojena na propad. raje je imel, da ga je sovražila, kot da se je oklepala spomina na njuno preteklo zvezo in kakšno bi bilo njuno skupno življenje, če bi takrat počakal nanjo. »če bi res imela tako zelo rada, ko praviš da si me imela, ne bi nikoli odšla v afganistan. in mogoče potem tudi jaz ne bi nikoli odšel,« je tiho pripomnil na njene besede. seveda je bilo sedaj smešno zvračati krivdo na njen odhod, a če je bil pošten, je prav zaradi tega, ker nje ni bilo več v njegovi bližini, tako veliko lažje odšel. daleč od oči, daleč od srca. kako zelo resničen je bil ta ljudski rek. seveda jo je imel še vedno enako rad, a ker je ni bilo, se je tako lahko veliko bolj trezno odločil da naredi tisto, kar je najbolje za njiju.

zavedal se je da je bilo bolje, da bi bil tiho. ne bi je smel prestrašiti s temi svojimi besedami a zdelo se mu je, da ga brez tega ne bi razumela. kdo ve, mogoče je bil res pretirano paranoičen, a če je takrat mafija njegovo sestro ubila le zaradi tega, ker je želela oditi iz njihove sredine, kaj bo šele dočakalo njega, ko enkrat odkrijejo kakšne dokaze je vse zbral zoper njih? vedel je, da bo vse življenje preživel v strahu za vse njegove ljubljene in tako jih raje ni imel. zase ga ni bilo strah, smrt mu ni bila tuja, a ne bi prenesel če bi se karkoli zgodilo carrie. mogoče bi bil že čas, da ji pove kaj vse se dogaja v njegovem življenje in kaj vse bi lahko pričakovala, če bi bila še vedno skupaj, a ni mogel. četudi je govorila o tem ,da bi raje izbrala življenje v strahu je vedel, kako zelo bi jo to spremenilo. nikoli več ne bi bila tista brezskrbna carrie, ki jo je poznal in imel rad in nikakor ji ni želel uničiti življenje. ni bil vreden tega. »pozabi da sem ti karkoli rekel, okej? ni treba, da veš vse tisto, kar vem jaz, ker sedaj, ko nisva skupaj, se ti ne more ničesar zgodi. popolnoma varna si in to je tisto, kar sem si želel ves čas,« ji je zatrdil ter se rahlo nasmehnil. »ne sovražiš me? pa bi me mogla, carrie. še zavedaš se ne…« njegove besede so obstale v zraku, ko je odkimal z glavo. ni ji mogel povedati, da jo je takrat, ko je bila še v afganistanu prevaral. nikakor si ni zaslužila tega, on pa si je zaslužil njeno največje sovraštvo. še sam sebe se je sovražil zaradi tega.

»stvari kot so varnost. sreča. umirjeno življenje. bi si preostanek življenja res želela živeti na begu? močno dvomim, carrie,« je zmajal z glavo in zavzdihnil. moral je oditi, preden bi ji povedal preveč. »vem da sedaj ne razumeš zakaj sem naredil to, kar sem, a upam, da boš nekega dne razumela. vse kar sem naredil, sem naredil zate,« je zatrdila ter se zazrl v njene oči. sedaj, ko sta si bila tako zelo blizu je vedel, da njegov oklep, ki si ga je zgradil okoli sebe, postaja vedno bolj šibak. počasi jo je poljubil na čelo, se še enkrat zazrl v njene oči, nato pa njen obraz spustil iz svojih dlani. »lepo te je bilo videti, carrie. želim ti srečno življenje, res. samo brez mene,« je zamrmral, se še enkrat zazrl vanjo, nato pa se umaknil in zamišljeno stopil nazaj proti mestu, kamor se je odpravil preden jo je srečal.

THE END.