streets

Naslov sporočila: streets Pon Apr 01, 2013 9:52 am

tag; brody smitten

naslonila se je na hladen zid za sabo in globoko vdihnila cigaretni dim. sploh ni vedela zakaj je kadila, navadno se je tej razvadi na daleč ogibala saj s sabo ni prinesla ničesar drugega kot grozen zadah in zapravljanje denarja, a danes je bilo drugače. kot prvo, ji je bilo dolgčas. kot drugo, pa je čakala njega. zakaj se je odločila da danes pride je bilo jasno – potrebovala je denar, in to hitro. tistih nekaj poker iger, ki se jih je udeležila odkar je prišla sem, so ji držale glavo nad vodo, a vsekakor ni bilo dovolj za preživetje na nivoju kot ga je bila vajena. eden od njenih novih prijateljev, ji je predlagal stave, a v te nikoli ni zaupala. 'verjemi mi prineska, tukaj ne moreš izgubiti. moj kolega, on je najboljši, vedno prinese zaslužek.' ker je bila obupana, mu je verjela in se tudi sama napotila proti zapuščeni stavbi, kjer naj bi se ta dvoboj dogajal. in zato je ta večer kadila – ni ji bilo všeč da je usodo svojega denarja polagala v tuje roke, da na njega ni imela nobenega vpliva. tudi ko je igrala s kartami, seveda bilo nekaj sreče, vključene v to ali boš zmagal ali ne, a še vedno je bila tam prisotna sama, s svojim znanjem. tukaj pa se je morala zanašati na nekega mišičnjaka, da ji prinese zmago. a v trenutku ko je vstopila skozi vrata je pozabila na svoje dvome, saj jo je zajel val navdušena in elektrike, ki je potoval skozi prostor. bil je nabit, hrupen in ni trajalo dolgo, da je tudi sama padla v razpoloženje ostalih. prebila se je do pobiralca stav in mu v roke potisnila ogromen šop denarja. »vse na brodyja. na zmago.« je zavpila glasno čez hrumenje množice in pobiralec ji je namenil širok nasmeh, v katerem mu je manjkalo kar nekaj zob. alexa je sklepala da je bil tudi sam v svojih časih boskar, ali pa se je vsaj spravil v kar nekaj pretepov. »mogoče bi si ogledala nasprotnika preden tako velikodušno staviš ljubica?« alexa je uspela zadrati svoj miren nasmešek in prekrižala roke preko prsi. »mislim da sem dobro, ali boš zdaj tratil moj čas ali boš zapisal mojo stavo?« nekdo drug je moškega dobrovoljno potrepljal po ramenu in se ji nasmehnil. »jack, očitno je da ga mladenka pozna,« njej pa namenil še en nasmešek, »vsak ve, da je stava na brodyja reida dobljena.«

ko je vplačala svojo stavo se je prebila malce bližje dogajanja in preden je vedela kaj se dogaja se je prek zvočnikov že oglasil glas, ki ju je napovedoval. množici se je v trenutku strgalo in hrup je postal še glasnejši, a je to ni motilo. svoje oči je fokusirala na manjšega nasprotnika, ki so ga ljudje nasproti nje trepljali po ramenu in glasno vzklikali njegovo ime. zoožala je oči, kot da sprva ni mogla verjeti kaj je videla in nekajkrat pomežiknila. nemogoče. brody reid. njen brody reid. no, res da ga je poznala bolj bežno, a sta se zmogla v tistem času kar precej pobližje spoznati. a moški, ki je stal pred njo, pripravljen na bitko, mu vsekakor ni bil podoben. niti malo. skoraj očarano ga je opazovala, vse njegove gibe, kako se je graciozno premikal po na hitro narejenem ringu in kot je pričakovala, je bila na koncu bogato izplačana za svoj trud. po koncu je odkorakal ven na hladnejši in svež zrak, si prižgala cigareo in si v glavi nekako skušala sestaviti delčke sestavljanke. nasmejano je zmajala z glavo, seveda, svet je bil presneto majhen in če ga nebi takole, prav po naključju srečala bi ga nemara še sama poiskala po nekaj tednih. končno so se vrata odprla in iz njih je stopila, zdaj njej že znana postava in alexa je odvrgla ogorek cigarete na tla, se odrinila od stene in počasi zaploskala. »well, well, well.« s počasnimi koraki se mu je približala in prekrižala roke prek prsi. »to pa je bila predstava brody reid.« potrepljala se je po torbici ki je visela na njenem boku. »danes si me naredil v zelo srečno žensko. očitno te ta talent, da me osrečuje čez leta še ni zapustil.« namenila mu je širok nasmešek in skomignila. »kaj je, ne prepoznaš svoje stare prijateljice? res, da je bilo že kar nekaj let nazaj in da nimam na sebi oranžnega pajaca ampak,« prijela se je za srce in dramatično izdihnila, »mislila sem, da ti je najin čas med smetmi in avtocestami več pomenil.« skupaj sta preživela približno dobrih štirinajst dni, ko sta imela okrog osemanjst let in potem sta se njuni poti, kot se pogosto zgodi, ločile. a zdaj je bil tu, in alexa je morala priznati da je bil videti prekleto dobro.

Naslov sporočila: Re: streets Sre Apr 03, 2013 6:39 pm

sebastian & riley,

zavrtela je z rameni z namenom znebiti se togosti in zategnjenosti v ramenskih mišicah ob celodnevni nepravilni drži, ko se je sklanjala k truplom na njeni mizi. pekle so jo oči od stalnega napenjanja jih in kasnejšega bolščanja v računalniški zaslon zaradi pisanja poročila obdukcije. zadnjih nekaj dni je bilo še posebej naporno, ne toliko fizično kot psihično. trupla mladih deklet prostitutk, predozirana zaradi slabe droge, so za seboj pustile svojevrsten pečat na človeku. te zavile v mrakobno razpoloženje z nešteto neodgovorjenimi vprašanji, katerim niti tvoj brezhiben spomin ni znal pomagati. iskanje rešitev ti je izpilo vsako trohico energije, ko si se mozgal zakaj bi nekdo na piko dobil mlade prostitutke in jim podtikal slabo drogo. žal ji je bilo za vsako posebej, v katero je morala zarezati s svojim ostrim skalpelom in v njenem mrtvaško hladnem telesu poiskati namige, ki bi pomagali policiji in bi oni našli psihopata, odgovornega za serijske umore po mestu. prenehala je s premlevanjem in možgane raje vsaj do doma spustila v prosti tek. ta njena sposobnost fotografskega spomina, je bila včasih bolj v breme kot v korist.

varnostniku na vhodu zaželela lahko noč in nato ven iz stavbe stopila na ulico. kljub pozni nočni uri je ljudi kar vrvelo, ko so hiteli na vse žive možne strani in večerne dogodke. dvomila je, da jih je bilo več kot peščico njej podobnih, ki so imeli samo željo čimprej se spraviti domov in iz ozkega hlačnega kostima se preobleči v razvlečeno majico. glede na njeno željo po udobju doma, bi si po vseh pravilih morala vzeti taksi in se ne odpraviti peš vsaj pet ulic, če jo je mahnila po bližnjici. toda večerni zrak ji je dobro del in med navalom ljudi je bila s svojo majceno postavo neopazna za vsakogar. enkrat vmes je smuknila v stransko ulico in jo ubrala po neobljudenem predelu mesta, ki ga je prehodila skoraj vsak dan in v katerem je nekoč spala v majhni kartonasti škatli, ko je imela okoli enajst let in poleg nje je v klobčič bil zvit potepuški pes. enkrat med potepanjem in stikanjem po smetnjakih je naletela nanj in sta bila nekaj časa nerazdružljiva dvojica. dokler ni zmogla več krasti za dva in jo je za kos kruha njen novi prijatelj ugriznil v roko ter jo ucvrl proč. spoznala je, da je v lakoti vsak pes sam zase. in se slednjega kot vsake razmajane opeke za katero si lahko skrival male zaklade, zelo dobro spominjala. nenavaden šum v bližini pa je bilo nekaj novega, zato je korak za trenutek upočasnila. nekaj ostrega jo je hip zatem sunilo v hrbet in hripav glas je zarenčal za njo. "dej mi tisto tvojo torbico pa ti bom prhranu živlene." ob slišanem je otrpnila in srce ji je začelo divje utripati. tista reč pritisnjena v njen hrbet... bil je nož! lahko bi jo zabodel in morda bi umrla prav tu na tej znani umazani ulici. nož jo je zabadal in možak je renčal na njeno uho ter sopel z zoprnim zadahom po postani pijači in tobaku. slišala je trganje tkanine, ko je močneje sunil z nožem in jo ranil do krvi. vedela je, da je bilo zadnje le opozorilo. naslednjič ne bo okleval in ji pritisnil nož natanko med lopatici. a nisi pri pravi? alo, dej mi dnar, če ne te ubijem." ni je preplavil strah, le nejevolja. že nekaj časa ji nihče ni grozil, da jo bo ukradel v tem polomljenim jeziku. "razmišljam o tem," se je slišala sunkovito izreči in se že obrnila okrog svoje osi z namenom mahniti ga na nos in brcniti v njegove pritikline. toda preden bi ji uspelo njeno namero udejaniti in pokositi možaka na tla, je ta z obrazom tam že ležal in iz sebe spuščal stokajoče glasove. nož mu je odletel nekam v temo in ji ni bil več nevaren. čelo se ji je nagubalo v nerazumevanju poteka dogodkov, dokler ni bližnja svetilka osvetila visoko postavo. v trenutku ga je prepoznala. odmislila je majhno ureznino na hrbtu in možaka na tleh, ob težki kepi ki je obležala na dnu njenega želodca. oči so se ji stisnile v dve reži in trudila se je preslišati razbijajoče srce v njenih prsih, ki se je zdelo nenavadno glasno. "ti!" je dahnila in obenem začutila dobro znana občutja ob posmehu celotne šole, ki ga je bila deležna zaradi njega. pokopana zamera je bila nazaj v dvojni, če ne trojni meri. krčevito je ukrivila prste in spodnja ustnica ji je zadrhtela. "kaj bi rad?" je sovražno izpljunila.

Naslov sporočila: Re: streets Sre Apr 03, 2013 7:25 pm

brez pravega cilja je hodil po ulicah mesta. včasih je imel to navado – brez večjih preganjavic ali težav je preprosto zakorakal v noč, tokrat oblečen v temne kavbojke in temno srajco, pod kateri je imel majico brez rokavov. bil je topel večer – poleg tega mu niti ni bilo mar, kako je bil trenutno oblečen. bilo mu je dolgčas in tako kot ponavadi se je bil pripravljen izgubiti med mnogimi ulicami samo zato, da je lahko o kakšni stvari premislil. to je rad počel – to je vedno rad počel iz nekega sebi neznanega razloga, ampak tema ga je pomirjala. počutil se je bolje, kot pa če bi naokrog taval sredi dneva, kjer se je po ulicah kar trlo ljudi. no ja, na pravih predelih mesta se je ljudi še zdaj trlo, ampak sebastian je dobro vedel, kam mora zaviti med labirinti ulic, da se bo oddaljil od gneče, ki je nikoli ni maral. ljudje so se mu zdeli čudni. včasih se je še brez problema izgubil med njimi; delil naključne nasmeške in pripombe ter prijateljsko kramljal s skoraj vsakim, zdaj pa je za kaj takšnega izgubljal potrpljenje in ni imel namena prenašati tistih, ki so mu šli na živce, če je bil povsem iskren sam s seboj. pa čeprav je to včasih počel – navsezadnje je bil v to občasno tudi prisiljen, ampak kadar ni bilo potrebno, je bil povsem zadovoljen z življenjem.
in ko je takole korakal po pločniku ter se brigal zase, je povsem po naključju ujel pogled na dogajanje, ki se je odvijalo nedaleč stran. velik tip je od tam, kjer je seb stal, skoraj zakrival drobno žensko, ki jo je očitno izbral za svojo nocojšnjo žrtev. nikoli ni dobro prenašal nasilnežev. s svojimi lahkotnimi koraki se je tipu približal od zadaj in ga udaril dovolj močno, da je izgubil ravnotežje in padel po tleh. »drugič se spravi na nekoga svoje velikosti, reva,« je zamrmral proti tipu, potem pa se sklonil po nož, ki je odletel nekam na tla, potem pa se je obrnil k ženski z namenom pozanimati se o tem, če je bila v redu, pa ga je nenadoma povsem presenetil njen glas. ne presenetil; beseda, ki bi temu bolj ustrezala, je bila 'razorožil'. vsekakor je potreboval nekaj kratkih sekund, da je glas – skorajda obtožbo, čeprav je izrekla samo eno besedico – povezal z obrazom in lastnico, potem pa je dvignil pogled do njenega obraza in tam je bila – riley nichols osebno. presneto. »živijo tudi tebi,« se je odzval, morda nekoliko bolj hladno, kot se je nameraval, ampak saj si ni mogel pomagati, ko pa je zvenela tako odkrito napadalno. »prav, kot vidim, se me še spomniš. riley, ja?« kot da ni poznal njenega imena. kot da ni njegov spomin v hipu priklical vse o njej; od imena in priimka pa do tistih lastnosti, ki so jo ločile od ostalih ljudi. bila je nekaj posebnega. in bila je presneto besna nanj. na srečo ga je zmotil tip, ki je še vedno nekaj momljal na tleh in se skušal pobrati. »poberi se,« je spregovoril, tokrat obrnjen k njemu – in tip si vsekakor ni dal dvakrat reči. bil je velik – dvomil je, da bi ga riley lahko povsem obvladala. sam pri sebi je zavzdihnil, potem pa se je spet soočil s čudovitim parom oči, ki ga je besno meril s pogledom. »če premisliš celotno situacijo, je očitno, da nič nočem. šel sem mimo, pa je nekako izgledalo tako, kot da potrebuješ pomoč…« je dejal in se namrščil, »ampak je očitno ne.«

tagged: riley. :3

Naslov sporočila: Re: streets Sre Apr 03, 2013 9:50 pm

sebastian & riley,

veselja ni občutila ob dejstvu, da jo bodo oropali, je bilo pa vseeno veliko večje kot dejstvo, da jo je iz krempljev starca rešil prav znani temnolasec. slavni senatorjev sinček. o njem je vedela preveč za njene pojme. pojavljal se je v časopisih in tudi če članka ni prebrala, si je gotovo nekaj zapomnila ven iz njega. poleg tega pa ga je zadnje čase mnogokrat zagledala v ilegalnih boksarskih borbah, ki jih je sama vedno bolj opazovala iz ozadja in ne v neposredni bližini. večino časa se je trudila ne meniti zanj in ponavadi ji je uspevalo. načrtno ga je odmislila in se delala, da nista drug drugemu več kot dva neznanca, ki se srečata na ulici, ko hitita vsak v svojo smer po svojih opravkih. uspevalo ji je, vse doslej, ko se je moral vmešavati in igrati junaka. "saj veš, eni nič ne pozabimo. na žalost," mu bolj jasno ne bi mogla dati vedeti, kako bi ga najraje izbrisala iz svojega življenja in preteklosti. s premišljeno pretkanostjo jo je nekoč domala pošteno izkoristil in postavil na piedestal posmeha njunega razreda in cele šole. že brez njega je imela z vključitvijo v družbo malo morje težav in on jih ji je še s potenciral, ostali pa mu rade volje pritegnili. s svojimi možgani je bila vsem na nek način trn v peti. dvomila je v njihovo zavedanje, da si pač tega ni izbrala po svoji volji. ni šla v supermarket, v njem porivala voziček pred seboj z listkom v roki in kupovala svoje lastnosti. ali videla na razprodaji popolni spomin in zanj na blagajni odštela nekaj bankovcev. ne, ne in ne. raje bi bila bolj normalna. potem ne bi po vseh teh letih globoko v sebi še vedno gojila zamero, ampak bi bila kot njene vrstnice - zamahnila bi z roko zaradi nepomembnosti celotne zadeve in šla preprosto dalje. kompletno bi pozabila nanj in sedaj po spominu brskala za njegovim imenom, že davno izgubljenim nekje v prašnih predalčkih v njeni glavi. lica ji ne bi rdela kakor sedaj in po glavi ne bi besno iskala za primernimi besedami. zakaj se je morala ob moških pripadnikih vedno vesti kot navadna tepka brez možganov? oni mogoče pozabljali niso in so se v normalnem koleščka vrtela preveč naoljeno. kje je bila logika? zato je sedaj nemo in besnega pogleda zrla vanj. žal se je možak že odstranil slabe volje ob izgubljenem dobičku iz ulice in šel poiskat si novo nocojšnjo žrtev, ki bi mu v strahu za življenje odstopila svojo denarnico. "če si se mislil igrati princa na belem konju, si zamudil svoj vlak že davno tega," je po nekaj trenutkih tišine izrekla in bila na svojo repliko skoraj ponosna. navsezadnje jo je komaj spravila ven skozi usta! "očitno imaš prav. začuda se res ne motiš," je bil njen žaljivi ton tuj v njenem sicer mehkem glasu, nabit do zadnjega atoma s prijaznostjo. "sedaj se lahko na peti obrneš in se vrneš od koder si prišel. recimo v tisti boksarski ring se pretepat," je pridala na koncu in tesneje poprijela aktovko, ki ji je zaradi potnih dlani drsela. najraje bi jo odložila, ampak to bi pomenilo, da bi ostala tukaj z njim. pravzaprav je hotela že iti, a nekaj jo je zadrževalo v lastnem mazohističnem mučenju same sebe. trudoma je ves čas prezirala srčni utrip in pomanjkanje diha, zamera je še zrasla za nekaj stopničk navzgor. "jaz sama skrbim zase od kar sem shodila, ne rabim ne tebe in ne kogarkoli drugega. če bi porinil tisti pijani bedak nož vame zaradi nekaj bankovcev, ga pač bi - stvar uličnega življenja. ti me posebno pogrešal ne bi," se je ustavila le, da je zajela sapo: "ne bi me prvič kdo hotel raniti ali oropati. še vedno sem se ubranila vsakega manijaka. če sem majhna in drobna, še ne pomeni da ne znam spraviti gorilo na tla!" njen nepričakovan izbruh je verjetno bolj kot njega presenetil njo, kajti njeni stavki so bili običajno kratki, premišljeni in brez impulzivnosti. niso se togotne besede zlivale ven iz njenih ust, kot kri iz rane. ob čemer jo je kot naročeno zaskelela rana na hrbtu, da je z roko segla čez ramo in skušala otipati škodo, po tem ko se že obrnila stran od njega in hotela brez pozdrava odkorakati proč.

Naslov sporočila: Re: streets Pon Apr 08, 2013 11:48 am

seveda bi jo nemudoma prepoznal, ampak tega ji ni mogel pokazati. do nje se je obnašal kot pravi kreten in ko ga je nazadnje videla… no ja, to je bila sicer že preteklost, ampak takšne vrste preteklost, ki je ni pozabila. presneto. kako si je lahko dovolil, da je šlo vse skupaj v takšno smer? bil je neumen, poln samega sebe in predvsem mlad. preveč mlad za svoje dobro, čeprav se je pretvarjal, da je odrasel – in ta igrica mu je tudi ležala, bil je dober v njej in morda ga je ravno to počasi uničevalo. in zdaj je bil tukaj, popolnoma druga oseba, ampak senca iz njegove preteklosti, kar je riley tudi bila, je v njem videla istega kretena, kot je bil takrat. spravljala ga je ob pamet. že od nekdaj, ne samo v tem natančnem trenutku. bila je tako… vsekakor drugačna, to je bila beseda, ki jo je iskal. vedel je marsikaj o njej in obenem je imel občutek, da ne ve ničesar. ko je stala pred njim, je imel povsem prazno glavo, dokler se ni zbral in zavzdihnil ob njenih besedah, ki so bile ostre in naperjene zoper njega. »riley, sploh nisem vedel, da si ti, prav? moški te je prekrival. videl sem samo nekoga v težavah in sem pač…« je raje utihnil na tej točki, preden bi ga obtožila, da je to njegov hobi ali kaj podobnega. sposobna je bila vsega, v to je bil precej prepričan. in to mu je tudi dokazala ko mu je zaprla usta in vzela sapo z naslednjimi besedami. boksarski ring? kako je vedela karkoli o tem? potem pa je izpustila iz sebe vse, kar je očitno že kar nekaj časa tiščala v svoji notranjosti. to ji je dovolil, čeprav je bil zdaj njegov pogled veliko bolj oprezen. ko mu je obrnila hrbet, je posredoval.
»stoj,« je dejal, medtem ko je stopil nekaj korakov naprej in prijel njeno roko za komolec, ne da bi se sploh zavedal, da to morda ni bila najboljša ideja. ampak moral je – ni ji mogel kar tako dovoliti, da bi spet odkorakala stran. »kaj veš o meni?« se je pozanimal, čeprav je njegov pogled že v naslednjem hipu sledil njeni roki in še preden bi ga lahko ustavila, je stopil za njen hrbet in se namrščil ob pogledu na temno obarvano mesto, kjer je blago premočila kri. ob pogledu na to se je namrščil. »pomagal ti bom,« se je zdaj odločil in nadaljeval, še preden bi ga lahko prekinila, »pomagal ti bom, pa če se postaviš na trepalnice. morda se ti zdi, da imaš povsem nenevarna rana, ampak ne. preprosto ne,« je dejal in stopil okrog nje, da je lahko uprl pogled v njene oči, medtem pa izpustil njeno roko, ki se je je prej tako nežno oklepal. »poglej, jezna si name. razumem. popolnoma te razumem in vem, da sem se obnašal kot… popoln kreten. moral bi priti na tisti drugi zmenek,« se je njegov glas za delček sekunde čustveno obarval, preden se je tega zavedel in se zbral. tega ni smel dovoljevati. je pa nenadoma dobro premislil svoje besede in svoj oster pogled ponovno uprl v njene oči, da se mu ni mogla izogniti. »še vedno si jezna name. zakaj?«

tagged: riley. :3

Naslov sporočila: Re: streets Sob Apr 13, 2013 5:36 pm

tag; alexa :3
note; switching to english.

he felt like he'd been ran over with a massive truck. every muscle of his body was in utter pain but it simply didn't matter. the rush of victory had the highest authority – the high was purely incredible. even though he could barely move, he still felt like he could fight another round or two. adrenaline really was a wonderful thing, especially when it helped you giving the opponent a total knock-out. he didn't care much for the crowd at his fights. not even for the money. these past few years he spent fighting he earned enough money to roll around in it naked and without a single worry on his mind. but he just couldn't give up that rush. it felt good to punch and to let out all that anger. he never even realized what he'd been keeping inside until he did his first punch in that gym long four years ago. he pushed the sports bag on his shoulder a tiny bit higher when it started to slip down his arm and managed to get the door open without falling flat on his face. up there it might had seemed he was winning without a true effort but such fights were extremely rare. most of the time one painful punch was enough to leave a long lasting bruise. this time his shin was already starting to color itself in an ugly yellow tone. not that he cared much about the bruises on his body. he barely noticed them at all since there were so many. he took a deep breath of frisky night air and started to walk down the back alley to get to the main road. his place wasn't that far so he usually walked here. he stopped in his tracks as he watched a cigarette filter fall to the ground, extinguishing itself in the process. his main focus, however, was on the attractive brunette lingering on the wall.

''oh, fuck me,'' were the first words that came to mind when he called back to his mind a younger face, added a few years and connected it to that woman. that gorgeous woman he had a tiny crush on back in the day when he was a skinny teenager serving his time in the juvie. ''alexa holden, who would have thought,'' he shook his head and started to walk again, this time towards her, and once more rearranging the bag. crap, his shoulder was really giving him trouble tonight. ''it was just a fight and not even a particularly interesting one,'' his eyes dashed down her body as he said with simplicity and then dropped the bag on the dirty floor. ''i never enjoyed picking up trash more than i did back then. but that was ages ago. i never thought i'd see you again. and all grown up for that matter...'' he continued and stopped in front of her, taking her image all in. last he heard she got arrested for some shit and he very well knew that could've been his faith too. his future also. participating in illegal underground fights while working for the biggest local gang wasn't exactly something one could put in his resume. ''i think i deserve a proper greeting you know. all these years without you, me and trash... complete heartbreak, for real,'' he smiled and opened his arms as preparing for a big bear hug. there she was, his first crush. looking hot as hell.

Naslov sporočila: Re: streets Sob Apr 13, 2013 7:54 pm

tag; brodster :3
note; why is this always more fun in english?

it was insane, how good he looked. he was nothing like the scrawny, skinny boy alexa remembered. she practically drooled when she saw him up in that ring, and somehow he looked even better up close, if that was even possible. “with pleasure.” she all but purred an almost naughty smile curving her lips. it was impossible to resist, the temptation of saying that, when he was standing in front of her, looking all exhausted and delicious. spreading her arms out she gave a tiny little shrug. “that’s me, in flesh and blood.” she knew she must’ve looked different from what he remembered. she didn’t change that much – maybe she matured a bit, her hair was slightly different, a bit lighter maybe, but all in all she was still the same, smart-ass person as she was before. maybe that was why it didn’t feel strange to be standing in front of him, to see him after all this time. “oh I disagree, it was one hell of a fight. well,” she conceded with a shrug, “I don’t really know all that much about fighting or betting for that matter. I was just looking for a way to make a quick buck.” she wasn’t proud of it, that much her grimace told him, but hell, she was in trouble. she needed money, and she needed it fast. to hell with james and the mess he made out of her life, but at least it brought her to him. sometimes life made no sense at all, why things were happening the way they were, but then other times, times like these, they made all the sense in the world. “yeah, to be honest I didn’t think we’d see each other again either. but, you know, that’s life.” she muttered and gave him a sideways glance. he didn’t look annoyed she was here, but she was never really any good at reading social interactions. but then he stopped in front of her and she took him all in, with a huge grin on her face. fuck, she missed him.

not even pausing for a second she practically leaped in his arms and squeezed him tight. maybe it was a bit much, but this was basically her first interaction with another human being since she got out. and it was brody. “shit you got big!” she laughed as they finally parted and touched his biceps with raised eyebrows. “well, this is definitely new. I think you’d have no problem raising me now, do you remember?” she laughed and jokingly punched him in the shoulder. “how you dropped me, straight on the ass. you had some nerve back then.” she added with a wink, remembering on of their drunken escapades, when they were determined to break in an abandoned lot, and alexa couldn’t climb over the fence, so brody offered to lift her. of course, adding she wasn’t exactly light as a feather nor was he a bodybuilder, and they were both quite drunk at the time, it all resulted with her flat on her ass, and a huge bruise. good times. “so what have you been up to?” she waived her hand around in the air and smiled. “keeping busy I see. shit, how weird is this, both of us in philly. what are you doing here?” it was a weird coincidence, not that she minded. leaning back on the wall she crossed her hands, listening to him talk, she had to almost fight back the urge to touch him again. why was she so attracted to him? did she have a crush on him back then? she couldn’t remember, but then again it was so long ago, and she had such a smart mouth when they met, you couldn’t really tell what was what. she tried to focus, as his lips were moving and he was clearly saying something but she just shook her head. “fuck it.” grabbing him by the shirt she pulled him into her, kissing him square on the mouth and then releasing him with a mischievous smile. “sorry but that lame ass hug was definitely not a proper greeting in my book. besides,” she gave him a sideways shrug, “I’ve kindda been wanting to do that for a long time.”

[/quote]

Naslov sporočila: Re: streets Sob Apr 20, 2013 10:03 am

sebastian & riley,

verjetno ne bi imela posebno proti, ko bi ji na pomoč priskočil nekdo drug kot ravno visoki temnolasec, ki ga ni imela najbolj v čislih že precej časa. njej, ki ji je v glavi ostala vsaka najmanjša podrobnost, se je zdelo še dlje od pretečenega časa - cel zemeljski vek. žal se k pozabi ni mogla prisiliti, stiskanje pesti in togotno cepetanje z nogami tudi ni pomagalo. brez, da bi sploh zaprla oči je na licih še vedno čutila žgočo rdečico zadrege zaradi tistih njegovih davnih hladno izrečenih besed. lica so ji kot tistega dne, še danes in to noč vnela zgolj ob spominih kako jo je odpravil in ji njen obstoj na šoli še otežil, kot da do tistega trenutka ne bi bil že dovolj težak. in zato se zamer ni mogla ali hotela otresti. ranil jo je in ona mu je prej celo zaupala, šla z njim na zmenek... on pa je izkoristil njeno družbeno neprilagojenost ter iz nje naredil razredno maskoto, šolsko spako in večno tarčo posmeha. "in si pač kaj? moral igrati junaka?" je nataknjeno odvrnila, tako neznačilno zanjo in njeno hladno umirjenost. nikoli se ni razburila ali povzdignila glas. ni bila furija, ki bi bezljala naokoli, se obnašala impulzivno ali nad kom kričala zaradi storjene napake. odzivala se je umirjeno, premišljeno in vedno osredotočena na prihodnost. kakšen smisel se je bilo ozirati na preteklost, če tako ali tako nisi ničesar pozabil in si vse podatke o preteklih stvareh vedno našel v označenih predalčkih v svoji glavi. zato je morala stremeti naprej. toda njeno običajno obnašanje očitno ni veljalo, kadar je vključevala sebastiana. do njega je gojila prehudo zamero. in sedaj mu je v glavo za zraven zmetala še stvari, ki jih ves ta čas držala v sebi - kakor da bi popustil navidezen jez. zaradi česar pa se ni počutila nič boljše ali osvobojeno. bolj je bila razočarana sama nad sabo zaradi popustitve nadzora in padca pod vpliv običajnih ljudi, ki se niso znali zadrževati togotnih izbruhov. pod nobenim pogojem ni hotela pustiti vtisa razočaranega bivšega dekleta, ki še ni prebolelo razpada zveze. ona ni bila bivše dekle in imela nista nobenega odnosa podobnemu zvezi zaljubljenega parčka. morda sta bi bila na enem zmenku in morda bi se lahko razvilo kaj več, a to je bilo tudi vse. nič nista imela, nič ker je sam vse prej spravil h koncu, preden bi se dejansko kaj izcimilo. tudi morebitno prijateljstvo je zapravil in jo osamil. naredil več škode kot koristi, ampak to njemu ne bi bilo mar. ni bil tiste vrste človek, ki bi mu bilo mar - na lasti koži je lahko izkusila njegovo brezbrižnost. "kaj vem? vse!" je razburjeno vzkliknila in grdo ošinila mišičasto roko na svojem komolcu, ko je zaustavil s svojo gesto njen odhod proč od njega. "izpusti me, sebastian," je z nizkim glasom izdavila in bila na njem pripravljena uporabiti tiste prijeme samoobrambe, ki bi jih prej tudi na pijancu, če ne bi sam posredoval. ni je motila njegova velikost, po potrebi se je znala ubraniti vsake dvometrske gorile. "nočem tvoje pomoči," ga je odklonilno zavrnila in umaknila svojo dlan s hrbta. vedela je, da možakar ni naredil večje škode in da je rana zgolj površinska. morda je imela dlan res umazano od lastne krvi, ki ji je počasi mezela iz rane, ni šlo pa za nič njej življenjsko nevarnega. navsezadnje bo že vedela, saj se je s tem skoraj vsakodnevno ukvarjala. dobro znano ji je bilo, kaj človeka lahko pokosi na tla, da se nikdar več ne dvigne na noge. "pusti me pri miru, sebastian. če ti vsa ta leta ni bilo mar za mojo eksistenco, zakaj bi ti moralo biti sedaj kar naenkrat?" je skoraj utrujeno izrekla ob njegovem vztrajanju pomagati ji. bil je prepozen, več let prepozen. pomagati bi ji moral tistega dopoldneva in je ne pred vsemi osmešiti. nikoli ni pokazala, kako zelo jo je njegovo dejanje prizadelo, zdrobilo na koščke. nihče ni vedel, nikomur se niti ni mogla zaupati. bila je sama, kot vedno in že tolikokrat doslej. in seveda ni razumel, kako le bi? "tepec, sploh se ne gre za to," je komaj izdavila iz sebe in postala na mestu, čeprav je še pred minuto hotela zatrdno odditi stran. ni ji ušla drugačna obarvanost glasu, vendar ji večje pozornosti ni posvečala. verjetno niti nič ni pomenila. "zakaj? zato ker si me izkoristil in nato zavrgel kot največjo smet. sem bila del kakšne izprijene šale med vami bogatini ali kaj? morda kako osmešiti največjo čudakinjo na šoli?" je ostro izrekla in se ne menila za skelečo bolečino na hrbtu. očitno jo je tisto rezilo ranilo bolj, kot je sprva domnevala. in nepravilna presoja je bil še večji pokazatelj temnolaščevega vpliva nanjo, kar zagotovo niti malo ni bilo dobro. "zaupala sem ti. pri tem pa si ti vedel kako težko mi je zaupati komurkoli in da imam že dovolj težav s svojo neprilagojenostjo," je namrščen pogled upirala vanj in se počasi ritensko umikala proč. "kako misliš je, ko te vsi gledajo kot kužnega? seveda, tebi se niti ne sanja o težavi malih nepomembnih ljudi, ko te pa že od rojstva vsi nosijo po rokah in se te prilizujejo iz vseh strani. le kako bi vedel kaj pomeni krasti za nekaj drobtinic ali kasneje biti v razredu s starejšimi od sebe?" je o sebi izdajala več kot bi njega brigalo ali bi si želela. zato je raje modro zaprla usta v ravno črto in skušala zatreti beden občutek zadrege. ni imela razloga za sram. bila je spoštovana oseba v svojih krogih in že davno ni bila več mala deklica med večjimi od sebe, ki so nanjo gledali zviška in s strahospoštovanjem. toda nikoli se ni mogla povsem otresti občutka posmehovanja drugih za njenim hrbtom, ki se je začelo zaradi njegovih dejanj.

note: sry for late and crap reply -.-

Naslov sporočila: Re: streets Pet Apr 26, 2013 7:13 am

tag; alexa :3

he laughed with a slight hint of disbelief. looking in her eyes, he noticed, she didn't change at all. if it was even possible, there was even more mischief in her look than it used to be. she was always trouble, they both knew that. she had the power to get them into inconvenient problems even while picking up trash from the side of a motorway. ''i'll just take your word for it,'' he shook his head and looked down. what was she doing her, seriously? and how the hell did she find him? she was a very rare good memory from his pre-fighting days. others he forgot quickly and perhaps a long the way even her. but now the image was very much alive and he could easily start to remember, what kind of a gigantic crush he had on this girl. except back then he wasn't a match for her at all. judging by her appreciative smile, now he was. ''it was okay. i got a couple of good punches in his guard was messed up, all over the place. well, i'm glad i didn't disappoint you and you have a pile of money now,'' he smiled a little but then noticed a tiny wrinkle on her forehead and the way she pressed her lips together. ''you need money? like pronto?'' he lowered his head so he could see the answer in her eyes before she would be able to form it. perhaps her pride will tell her no, she shouldn't take money for him, but they were old buds. they were past all that non-sense, right? ''well, i'm glad to see you. you know, a guy doesn't have a second chance with his first big crush often,'' he mused with a glint in his eyes. he didn't mind her being here at all.

he returned the tight hug and sincerely laughed when her palm snuck its way around his forearms and biceps. ''i'm fighting. what did you expect? i'll resemble a scrawny stick until i die?'' he shrugged his shoulders and at her choice of words darted his eyes to the cold wall behind her. yeah, he'd have no problem raising her and pining her straight into that wall. he would do it gladly. shit, his urge to fuck something was always all over the place after fights. a way of channeling all that adrenaline that got stuck inside him. but this was his old bud, no way was he... ''i think all the liquor you drank that night made you weight like an elephant. plus, it's not my fault you missed the fence. you almost made a pancake out of me when you fell and took me down too,'' he nodded. ''not much. fighting, doing some shady business just for the thrills,'' he answered, not clarifying exactly what kind of shady business. he didn't mind telling her he was a part of the local gang, but didn't feel like talking much. ''i've been here for four years or so now... it's a good city. lots of...'' he started to form a longer reply as he stood in front of her, but his focus settled on her hand grabbing his shirt, pulling her towards him. okay, so maybe her adrenalin was high and up too. he leaned into her just barely returning the kiss when she already released him. ''that's suppose to be a proper greeting? proper greeting, my ass. that sucked. do you even know how to do it? you can't just pull me into you, kiss me flat on the mouth and move away?'' he said in a serious tone, but his lips wanted to form a smile. ''how about you kiss me like you really missed me?''

[/quote]

Naslov sporočila: Re: streets Ned Apr 28, 2013 3:22 pm

»ne,« je stresel z glavo ob njenih besedah, ki mu jih je skorajda vrgla v obraz. kaj se je dogajalo z njo? dobro, je bila pač do konca jezna nanj. ampak še vedno morda ni najbolje razumel, kako je lahko še vedno čutila to jezo, ko pa so se dogodki, o katerih je govorila, odvili že pred leti. je pa po drugi strani moral priznati, da se je takrat obnašal kot neodgovoren in otročji kreten. v resnici je bilo za vsem skupaj veliko več kot samo to, da se pač ni prikazal, a v razloge za to res ni hotel iti, ker se jih je že vse od tistega dne skoraj obupno skušal znebiti. preprosto se ni videl v takšni vlogi, kjer bi moral za nekoga skrbeti in hoditi ven z njim in kdove, kaj bi sledilo. ko je spoznal dekle, ki ga je dejansko pripravilo do tega, da bi jo najraje podrobno spoznal, preden bi se tako ali drugače zapletel z njo. ne, rad je imel preproste stvari in to, da bi se videval z nekim dekletom, preprosto ni bilo preprosto in je s seboj prineslo cel kup komplikacij, na katere seb preprosto ni bil pripravljen. je pač bil idiot, ki je namesto tega preskočil zmenek in upal, da ne bo zaradi tega imel kakršnihkoli problemov… kar se seveda ni zgodilo. on sam morda ni imel toliko problemov, ampak je pa zaradi tistega enega samega zmenka popolnoma zakompliciral življenje edinemu dekletu, ki mu je bilo takrat všeč. in se nato moral obnašati v skladu s tem. k vragu.
umaknil se je ob njenem kričanju, ker je ni hotel še dodatno vznejevoljiti. počutil se je približno tako, kot da bi se opekel. nikoli ni vedel, kako naj ravna v pretirano čustvenih situacijah in trenutna situacija bi se vsekakor lahko štela kot pretirano čustvena. bilo je skoraj smešno, ker je seb vedno v vsaki situaciji vedel, kako se obnašati ali kaj reči, tokrat pa je obstal pred njo brez vsega, s čimer bi si lahko vsaj približno pomagal. zajel je sapo, preden je pogled uprl vanjo po kupu obtožb, ki jih je spravila iz sebe in ki so bile dejansko resnične. »prav, riley. dobro. kaj hočeš od mene? opravičilo najbrž ne, ampak ugani kaj?« njegov glas je bil zdaj še vedno miren, ampak daleč od hladnega. »žal mi je. skozi vsa ta leta mi je bilo žal, da se nisem takrat prikazal. saj sem bil tam, veš? skoraj sem že bil na tem, da bi prehodil še tisti zadnjih nekaj metrov in te ogovoril ali pa te morda presenetil ali karkoli pač, ampak nisem. nisem mogel. karkoli si že misliš o tem. bil sem popoln idiot in kreten in sem pač pobegnil in naslednji dan so se stvari razpihnile in potem je nastalo tisto, kar pač je. misliš, da ne vem, da ti je bilo težko? da se ti nisem hotel vsak dan znova opravičiti?« šel je preko meje, a zdaj je bil preveč jezen, da bi mu bilo sploh mar. »ti morda ne verjameš v to, ampak ljudje se dejansko spreminjajo. bil sem popolnoma druga oseba in morda sem bil strahopetec in nisem hotel, da bi označili še mene. in to je bilo narobe, ampak s tem sem moral živeti.« obmolknil je samo za trenutek, preden ji je v navalu vnovične jeze stopil še bližje in pogled uprl naravnost v njene oči. »žal mi je. vedno mi je bilo žal, prekleto. in še celo po vseh teh letih ne moreš oziroma nočeš sprejeti opravičila. saj bi z veseljem izpolnil tvojo željo in izginil, ampak ranjena si in ne bom. mimogrede, pojma nimaš o meni in o tem, kako je živeti tako. najbrž si ponosna, da se spet počutim kot kreten, ampak misliš, da se je prijetno roditi v družini, kjer imaš vse in vsi od tebe pričakujejo, da boš dorasel priimku in postal oseba, ki naj bi postal? da ti že od malih nog vsilijo določene prijatelje in te vpišejo v določeno šolo samo zato, ker boš tako imel več možnosti, da boš nasledil družinsko bogastvo? ah, k vragu, saj niti ni važno,« se je nenadoma zaprl vase, obmolknil, a še vedno obstal v njeni neposredni bližini s pogledom zavrtanim v njene oči.

tagged: riley. :3

Naslov sporočila: Re: streets Ned Apr 28, 2013 7:56 pm

tag; saoirse :3

z dlanmi si je pomel oči in z glavo lahno butnil nazaj ob vzglavnik sedeža v policijskem avtomobilu. slednji je bil zadnjo uro parkiran v neki odročni ulici in resnično ni vedel, zakaj je moral čepeti na tem mestu, ki naj bi bilo lokacija številnih preprodaj, ko pa je vsakemu kretenu na tri kilometre jasno, da je tam policija in ne bo šel preprodajat njemu pred nos. vendar se z nadrejenimi ni nameraval kregati, zato je samo s pogledom ošvrknil izpito skodelico kave in s prsti pobobnal po volanu. delo je bilo čisti spanec in dolgčas v primerjavi z njegovimi prejšnjimi službami. prišli so trenutki, ko je postalo malo bolj zanimivo, a to je ponavadi vključevalo streljanje na javnih mestih, preprečevanje ropov in občasno zasliševanje. slednje je bilo njegov daleč najljubši posel, četudi ni mogel uporabljati svojih preteklih metod. policisti niso cenili, če si zaslišanega vmes zdelal do tiste tanke linije med življenjem in smrtjo. vlada, kakorkoli že, ti je pustila početi vse potrebno, le da si dobil prave informacije. in znal jih je dobiti. interaktivna policijska postaja je vzbrnela in očitno so klicali izrecno njega. na uho je prislonil službeni telefon in se oglasil z običajnim 'de luca, prosim'. do zdaj so se že navadili, da on ni ren in z renom nima praktično nič skupnega. čeprav je razbral, da tudi ren ni bil pretirano socialen. verjetno zato ker si na vrat ni hotel nakopati kakšnega para očes, ki bi utegnil spregledati njegovo absurdno zvezo z vodjo irske mafije. 'dve ulici stran neka ženska povzroča nemir. skoči pogledat, prosim,' je rekel ženski glas na drugi strani, da je samo zamomljal pritrdilo v odgovor in fuknil telefon nekam na zadnji sedež, vžgal avto ter se odpeljal do naslednje ulice.

avto je parkiral ob strani na prostem prostoru in skozi sprednje steklo že opazil, kaj se je odvijalo pred, kdo bi si mislil, irskim pubom. na tleh je ležal ogromen silak in vrh njega je prav zares čepela ženska. izgledalo je, da ga bo prav dobro zmlela in skorajda bi se čisto zares nasmehnil. že po tednu dni je izgledala malce bolje in očitno je imela dovolj zagona, da je v prostem času skakala po moških in jim razbijala gobce. ampak klicali so ga in moral bo posredovati. stopil je iz avta in se počasi odpravil proti manjši skupini ljudi. okrog njiju so stali še trije in morda bi samo mirno pristopil ter diplomatsko rešil problemček, če ne bi eden od preostalih moških zagrabil irke za lase in jo potegnil z dedca na tleh. v sekundi je bila njegova pest zarita v njegov nos, nato pa ga je pograbil za ramena in potegnil navzdol, istočasno pa s kolenom z vso močjo nabil v njegov pleksus in z njega iztisnil ves zrak. tip je z nemim rjovenjem padel na tla, svetlolasko pa porinil proti marcu. ''dobr...'' je pričel in nameraval pohvaliti njeno prejšnje ustvarjanje na tipu na tleh, ki se ni niti premaknil, če ne bi v njegove nosnice butnil močan vonj po alkoholu. super, torej je bila pijana. kar mu je postalo jasno, ko jo je za nadlaht potegnil proti sebi, vdihnil še enkrat, nato pa ves alkohol videl tudi v njenem steklenem pogledu. ''ah, policija, fantje. spravite se od tukaj in ji ne pridite več blizu,'' je iz žepa potegnil značko ter jo nameril proti tipom, ki so vedeli, da je bolje da gredo, kakor pa da se soočijo s kupom ovadb. nekdo je zamrmral 'prasica', a dvignili so tipa na tleh in odšli v drugo smer. ''si prekleto neumna ali kaj?'' se je v njem hitro sprožilo renčanje namenjeno svetlolaski, katero je potegnil za seboj v smeri njegovega avtomobila. ''je to tisto kar počneš zvečer? goltaš viski in iščeš probleme? prekleto neumno, saoirse,'' je zmajeval z glavo in ni vedel ali je bolj razkurjen ali razočaran.

Naslov sporočila: Re: streets Ned Apr 28, 2013 9:03 pm

bila je dovolj besna in dovolj razočarana nad celotnim svetom, da se je počutila približno tako, kot da že zelo dolgo hodi po robu zelo tanke meje med dvema skrajnostma, ki sta bili pravzaprav vse, kar je poznala. prva je bila popolna obvladanost – tisto, česar je ponavadi deloma držala in kar ji je pomagalo, da je svoje delo dobro opravljala. ni šla popolnoma v skrajnost te obvladanosti, ker bi morala potem postati hladen, brezčuten stroj za posel in naloge in tako naprej, tega pa ni hotela. navsezadnje, v čem bi bila poanta tega? raje se je držala stran od skrajnosti, čeprav je zadnje čase veliko pogosteje hotela pobegniti tja. če bi domala vse misli usmerila na delo, bi se počutila bolje. morda neosebno in nekoliko prazno, a vsekakor bolje. druga skrajnost je bila tista divjost. popolna in nekompromisna divjost, s pomočjo katere bi lahko dosegla vse kot na meji hladu, a vendar bi tu v delo vložila samo sebe in pustila vsem preprekam, da padejo.
v bar se je podala z enim samim razlogom. najbrž jo je čez mejo potisnilo dejstvo, da je izvedela, da so neki kreteni od mehiškega kartela pospravili enega izmed njenih. in to ne kogarkoli; pokojni je bil dober prijatelj njenega očeta in klicala ga je stric john že odkar je pomnila. vedno je bil tam; vedno ji je bil pripravljen pomagati in njegov miren glas je bil presneto pomirjujoč. zdaj pa ga ni bilo več in ko si je naročila steklenico viskija, je še vedno premišljevala o tem, kje je bilo bistvo vsega. tako močno se je trudila in zakaj? da je lahko spotoma izgubila vse, ki so ji karkoli pomenili? vase je spraznila ogromne količine prozorne pijače. ni se spomnila, kdaj je bila nazadnje tako pijana – in saoirse je nesla velike količine alkohola. zdaj pa… zdaj pa je prekoračila tudi to mejo. nenadoma se je počutila tako razočarano in jezno, da si ni mogla pomagati, da ne bi pripomnila nekaj ostrih čez krepke tipe, ki so sedeli nedaleč stran. še preden se je zavedla, kaj se dogaja, so jo vrgli iz bara, kar jo je samo še podžgalo. sicer na prvi pogled ni bila videti prav nič pijana, a čutila je alkohol, ki je pritiskal nanjo. nenadoma se je brez pravega razloga zapodila v ogromnega tipa in ga prav po irsko ozmerjala. ko je bila pijana, je na dan kar planila ta plat njene osebnosti. glasna, divja, vročekrvna in z naglasom. svojo jezo je usmerila na tipa in ga spravila na tla, potem pa udarjala, dokler se ni nehal upirati. nenadoma je začutila močan poteg svojih las in mehko je zastokala, preden je bolečina izginila in se je vse odvilo nenavadno hitro. tam je bil… tam je bil marco. marco, ki jo je že v naslednjem trenutku vlekel nekam, kamor ni hotela iti. morda bi mu še dovolila, da bi jo spravil stran, če ne bi spregovoril in se je samo jezno iztrgala iz njegovega prijema. »prav, opravil si svojo službo, zdaj lahko greš,« je jezno navrgla proti njemu, medtem ko je zmajala z glavo. »ne govori mi, kaj naj počneš! tako ali tako je vseeno, če je to neumno ali pametno,« se je hotela obrniti in odkorakati, a nahajala se je preblizu njegovemu avtomobilu in zaradi tega se je samo jezno, morda nekoliko kljubovalno usedla na sprednji del avtomobila. »kaj pa naj počneš zvečer? v čem je sploh poanta česarkoli? tebi je vseeno in zato te lahko dam v kategorijo ljudi, ki bodo odšli in me najbrž spotoma še prizadeli. to ljudje počnejo z menoj, veš? vedno. tako prekleto naveličana sem tega, da moram potem pospravljati za vsemi in skrbeti za stvari, ki jih nikoli nisem hotela. moj oče je umrl. odličen tajming, ni kaj! krasno je voditi mafijo , skrbeti za vso sranje in na koncu bom tako ali tako jaz odgovarjala, če gre kaj narobe. in hej, ren je odšel! kako krasno zanj, da si je že uredil novo življenje in ima nadvse ljubko svetlolaso zaročenko! ampak to je moja usoda, kajne? ljudje bodo vedno odšli stran in jaz bom ostala z zlomljenim… vsem,« je bil njen glas jezen, čeprav se je z jezo v njenih očeh mešal obup in razočaranje ter morda tisti temačen, povsem osnoven strah. »daj mi mir,« je zamrmrala, medtem ko je zdrsnila iz pločevine avtomobila in se odpravila nekam v smer, kjer se je ne bi bilo potrebno soočiti z njegovimi očmi. te so bile najhujše.

tagged: marco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Ned Apr 28, 2013 9:06 pm

tag; brodster :3

she debated for a few moments on how much she should actually tell him – just how much trouble exactly she was in. I mean, seeing brody again was a nice, and definite welcome surprise, but alexa just wasn’t sure she wanted him to feel sorry for her. or explain her sad, sob story. she’d much rather he still believed she was some punk kid he used to know, and how she sometimes got in trouble. “yeah… you know, a girl’s gotta eat.” she said with an uneasy shrug. of course she needed money pronto, she needed it bad, but she wasn’t just going to come out and say it. he helped her a great deal tonight actually, she thought with a pleased smile. that should keep her going for at least a while, just a few weeks longer before she can put herself back on her feet. finally. “first crush huh?” she said, a cheeky grin spreading on her face. god, he was sexy. he always had this air about him, but she sure didn’t remember him being so smoking hot. well, the lord works in mysterious ways alexa thought with a shrug, and she was more than pleased it brought her to him. she laughed with him and shook her head in disbelief. “I’m not going to lie, I had my doubts back in the day. you were just so… skinny.” she scrunched her nose and gave his biceps another appreciative squeeze before hitting him again, but it felt like she hit something rock solid. “are you calling me fat? or just a lush? I wasn’t that drunk.” which was, of course a lie. she was off her face smashed when she tried to climb that freaking fence. alexa sighed in memory, she never could hold her liquor, as he well knew. bastard.

he kissed her back. that was the only thing going through her head as she stared back at him, just seconds after she impulsively kissed him. she couldn’t fight the huge grin spreading on her face at his words and crossed her arms over her chest, to give him a sideways glare. “who says I really missed you?” she muttered before rolling her eyes and grabbing his shirt again. “okay fine reid, you got me. I did miss you.” she pulled him close, slowly, deliberately this time, while at the same time backing away till she reached the hard, solid wall. “a lot.” she waited for a few seconds, all the tension rising between their bodies. it felt like old times for some reason, and for the first time in ages, she felt her age again. she felt young, and empowered and not just a broken, fragile thing. finally, finally she wound her hand around his nape and pulled him closer, oh so close and they kissed. their lips met, for real this time, first just brushing against each other, but then alexa moaned and opened her mouth, slipping her tongue into his. blinded with passion she hasn’t felt in forever she pulled him even closer, closer she ever imagined possible and wrapped her legs around him. pulling back she raised her eyebrows and wriggled them. “is that a torch you’re carrying mr. reid, or are you just happy to see me?” oh he definitely felt it too, the desire that was cursing through her veins, threatening to explode. this was so not how she imagined her evening going, but seeing as how she had her legs wrapped around the finest example of a man she ever witnessed, she couldn’t exactly complain.

Naslov sporočila: Re: streets Pon Apr 29, 2013 8:05 am

tag; saoirse :3

uspelo mu jo je celo zvleči skoraj povsem do patruljnega avtomobila, ki ga je parkiral tam na strani. potem pa je hitro ugotovila, koliko je ura, ali pa se samo predramila iz alkoholne meglice, ter se z vso silo iztrgala iz njegovega oprijema. izpustil jo je in mlačno gledal v njen obraz, ko je pričela jezno vpiti nanj. ''nikamor ne grem. nameravam te spokati v avto. ali te peljem domov ali na postajo, pa se še odločam,'' je roke uprl v bok, ko je kar nadaljevala z zmajevanjem z glavo in je bilo sedaj na kilometer daleč vidno, da je prekleto nalita in nima pojma, kaj počne. ''dokler boš vsako jutro prihajala na treninge, ti bom govoril, kaj počni. kako točno si jutri zjutraj mislila priti do jezera? pokozlana in po vseh štirih? brilijantno, res,'' se ni nameraval z vpitjem spuščati na njen nivo, a vendar je bil njegov glas kot izklesan iz kosa ledenika in bilo je očitno, da ga ne bo mogla streti ali premakniti niti za milimeter. ''zakaj bi bilo vseeno?'' je vprašal z morda malo preveč zaskrbljenim tonom. morda je tekom tega tedna nanjo začel gledati kot na svojo varovanko in ji ne mislil gledati, kako bo vse trdo delo takole vrgla v stran. kaj, če bi jo kdo prepoznal? jo videl vso pijano in nesposobno ter izkoristil priložnost, jo mahnil po glavi, razkosal nekje na samem in dostavil na vrata mafije kot čudovito darilce za zgodnji božič. ''lahko bi se ti zgodilo milijon stvari, ker si povsem neprisebna, in ti jokcaš nad tem, kako brez smisla je tvoje življenje?'' je nejeverno zmajal z glavo, ko se je počila na prednji pokrov avtomobila. ''toliko ljudi je odvisnih od tebe in ti... obnašaš se kot razvajena princeska, ki ni dobila, kar hoče. spravi se k sebi, resno,'' se v njegov glas pritihotapilo več kot samo razočaranje. ni je mislil gledati takšne res ne. najraje bi tisti dogovor takoj preklical, a mu vest ni dala.

ni se nameraval usesti poleg nje, zato se je samo postavil prednjo in razmaknil držo toliko, da je bila vsaka njegova noga na eni strani njenih prekrižanih gležnjev. ''nehaj se smiliti sama sebi, saoirse,'' je zavzdihnil in odmaknil pogled ob njenem dolgem govoru. da, na nek način je razumel, kako je, ko te prav vsi pustijo na cedilu – ali odidejo ali pa te preprosto nočejo več ob sebi. lahko je razumel, kakšen je pomen dolžnosti, odgovornosti za kup ljudi. ''smešno, kako se vedno znova vrneš nazaj k tematiki rena, kakor da je njegov odhod najbolj kritična stvar, ki se je zgodila,'' je zmajal z glavo in prekrižal roke na prsnem košu. ''pa kaj potem? pa kaj potem, če ima zaročenko in je šel naprej? vzami to kot opomnik, da bi ti morala storiti isto, namesto da se nacejaš z alkoholom in pritožuješ nad tisoč in eno stvarjo,'' je tokrat tudi on vzkipel in se v trenutku preklel, ker ji je sploh uspelo iz njega izbezati tako nenadzorovano reakcijo, da je moral narediti globok vdih, preden je lahko z umirjenim tonom nadaljeval. ''ves tvoj trud bo šel v nič, če se boš zlomila zaradi njega...'' je tišje pristavil, a očitno je imela že vsega dovolj, da se je odirnila od avtomobila in pričela hiteti stran od njega, četudi verjetno ni niti opazila, kako je komajda hodila v ravni liniji in kako ji je bil tik za petami. njegova roka se je še drugič ovila okrog njene, ko jo je potegnil nazaj kanček preveč, da bi pristala naravnost ob njemu, če je ne bi pravočasno ustavil še z levico. dlani so se oklepale zdaj njenih ramen, ko je sklonil glavo, da je lahko ujel njen pogled in ji poskusil vnovič, zadnjič, dopovedati, da ni vredno. ''ves čas hodiš naokrog in govoriš, kako si močna. poglej se,'' je s pogledom zdrsnil navzdol in tiho zavzdihnil: ''tole je pomilovanja vredno. spravi se skupaj ali pa bova prekinila z najinimi treningi. in sprijazni se že s tem, da te očitno ni želel dovolj.''

Naslov sporočila: Re: streets Tor Apr 30, 2013 8:15 pm

vse skupaj je bilo popolnoma in povsem brez pomena. dejansko, kaj za vraga? kdo mu je sploh dal pravico, da jo je reševal? je bila to njegova služba ali kaj podobnega? resno? to še ni pomenilo, da je lahko korakal okrog in čeprav je morala priznati, da se je morda za trenutek počutila dobro, ker je nekdo dejansko poskrbel zanjo in udaril idiota, ki jo je skušal napasti ali karkoli že. pod vplivom alkohola je saoirse znala postati nasilna, ampak hkrati je tudi veliko premišljevala o smislu življenja in njen celoten izpad je bil posledica tega. »ne,« je naznanila in zmajala z glavo, kot da njene besede še ne bi bile dovolj odločne, »ne boš me spokal nikamor, ker nočem iti. kamorkoli že,« se je odločila in to tudi velikodušno delila z njim. k vragu, ni ga prenašala. ni ga mogla prenašati in obenem je vedela, da je bil trenutno edini približek opore – dejanske in resnične opore – ki jo je imela v svojem življenju. nikoli ne bi tega priznala. prav, morda v tem trenutku, ko je bila dovolj pijana, da ji je bilo vseeno za praktično vse. izgubila je nadzor nad vsem, kar je sicer tako skrbno ohranjala pod kontrolo. slišala je tisto razočaranje v njegovem glasu in to jo je bilo huje kot kateri izmed udarcev, ki si jih je prislužila pred kratkim. ni ga hotela razočarati – vsaj ne tista trezna, resna saoirse, ki ga je po svoje spoštovala bolj kot večino ljudi v svojem življenju. ampak trenutno ji je bilo res vseeno. da, vsekakor.
»potem bi vsaj imela mir,« je trmasto odvrnila na njegove besede s kljubovalnostjo v glasu, ko je omenil število stvari, ki bi se ji lahko zgodile. resno, kaj potem? morda bi jo kdo ubil in bi lahko šla kamorkoli so pač mrtvi ljudje že šli in imela mir in pozabila na vse. ni verjela v življenje po smrti in tisti veliki, črn in ponavadi strašljiv konec se je zdaj za trenutek zdel kot odrešitev. čeprav si je to misel že v naslednjem hipu izbila iz glave, ko je jezno udarila nekam po njegovem avtomobilu, povsem zgrožena nad samo sabo in nad smerjo, ki so jo ubrale njene misli, čeprav marco ni mogel vedeti, zakaj se je zdaj znašala nad avtom. hotela je samo stran od njega. iz nje je izvabil najbolj temno plat. ji je pa počasi prekipevalo in dejansko nikoli ni hotela tega. a po drugi strani nikoli ni želela ničesar – stvari, ki so bile zoprne ali še prav posebej težavne, so se kljub temu lepile nanjo. potem pa je začutila njegovo dlan na sebi – njegov dotik jo je skorajda skelel na njeni že tako ali tako preveč razgreti koži, ki je ta večer pridobila nekaj novih ran in modric, ki jih je lahko zdaj prištela k zbirki tako ali tako impresivnih poškodb svojega telesa. njegove dlani so se prestavile na njena ramena in ko je začel govoriti, je bila vsaka beseda posebej kot udarec. zamižala je, a s tem ga ni utišala. pogled je jezno uprla vanj. »utihni,« je zamrmrala, preden so se njene dlani jezno uprle ob njegov prsni koš in stisnila jih je v pest, v katero je zaradi tega zajela tudi blago njegove majice, čeprav ji ne bi moglo biti bolj vseeno. »jaz imam za razliko od tebe vsaj čustva. njegov odhod je bil ključna stvar, ne kritična. sploh veš, kako je, ko te nekdo, ki ga ljubiš, zavrže? ne? smešno, kljub vsemu ti tega ne privoščim,« iz nje ni butnila njena običajna zloba, temveč je povsem iskreno stresla z glavo. »utihni, utihni, utihni,« je tiho mrmrala in skušala ustaviti njegove besede, »ne moreš me izsiljevati s tem, dal si mi besedo,« je skušala preglasiti izrečeno o treningih in o tem, da je vredna pomilovanja – a to je bila kaplja čez rob; skoraj prosila ga je, naj utihne, dokler ni našla druge rešitve, kot da ga je nenadoma potegnila bližje in prekrila njegove ustnice s svojim, kar je dokaj uspešno utišalo poplavo besed, ki jih ni želela slišati.

tagged: marco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Čet Maj 02, 2013 9:14 am

tag; alexa :3

''well, do you have a place to stay?'' he wrinkled his forehead and that instinct to help her no matter what suddenly came rushing forward. when they were just kids she helped him a lot, probably without even knowing. but she really was this amazing girl full of life and she made him want to do something more than pick trash from the side of a motorway. more than just wait for better times to come. ''if not you can live with me for a short while... i definitely wouldn't mind at all,'' he smiled and he could already see her strolling through his apartment, wearing only a pair of panties and nothing else. she would probably casually sit down in front of him at the table and ask him to pass the cereals, while he would have a raging hard-on inside his pants. ''or if you just need some cash, name the amount and it's done,'' was of course the other option. he would gladly help her out in whatever way was necessary. ''um, yeah. i don't want to sound too lame but... i never really noticed girls before you. after you, however, plenty of girls. but i think you ruined me for all the others – somehow they always seem awfully dull compared to you,'' he confessed and then a huge grin spread over his lips: ''i'm not skinny now.'' and it was obvious she noticed that too, given the way her eyes traveled down his body, taking in the muscles and the tattoos. she liked what she saw. ''you were perfect. the ultimate girl crush,'' he said – not fat at all. bootylicious was a more proper word. ''beside, i had the opportunity to grab your ass when i tried to push you up, so it wasn't a total loss,'' he shrugged with a laugh and glanced down to see it that certain part of body still upheld the reputation of being goddamn fine.

''i see that,'' he murmured after pulling away from her wandering lips, his own forming a slightly cocky smile. with kisses like that he most certainly believed she missed him from here to beyond. and he felt the same. maybe she wasn't on his that often, but he always wished she would come back at some point. to see her again, even if for one evening. her tongue brushed his lips, which he opened with delight, letting her in, his body crushing her against that cold wall. he kept his hands steady on each side of her head, leaning himself onto the cement. he wanted to lets his hands roam her body freely, but this denial was the sweetest thing. and then he had the opportunity to grab onto her ass as she raised herself up, wrapping her legs around him while he effortlessly supported her. ''definitely a torch,'' he groaned against her neck and then laughed a little. no way to mistaken what exactly was going on behind the tent of his pants. no way. his hands drifted under them of her skirt, finding her bare ass cheeks and reaching the string of her underwear. he hooked his palms under there and pulled down slowly. ''is this okay?'' he managed to ask and that moan she made was all he needed to know. he had no plans of letting her down so he pulled with each hand on both sides and those panties were a thing of the past. ''i think it's okay.'' he lowered her down onto his lap, straight to the throbbing bulge of his pants. he didn't need to say no more, there was nothing left to do but to snap his belt open and free him.

Naslov sporočila: Re: streets Pet Maj 03, 2013 11:03 am

tag; broster - warning kids, this is pg 13 material (:

“brody, i'm fine.” alexa muttered, only mildly annoyed yet oddly touched by his concern. “contrary to your opinion, i don’t always need you saving me.” she patted his arm and sighed. “i got a place yesterday, down at salina road? it’s not much, hell, it’s a dump but it’s mine so i love it.” it really was a piece of shit, but that’s how life works. you screw up, you start over no matter how crappy it feels, and before you know it, you’re back on your feet. “and i’m not taking any money from you, jesus.” she muttered and shook her head. “although, if i came to some of your fights and bet on you that would almost be like you giving me money, right?” she wasn’t a gambler, in fact she pretty much hated it. that was probably from growing up in las vegas. but betting on brody, that seemed safe, reliable even. “awh, brodster. i’m touched.” in fact, she was. blushing even. “you know, you could’ve just told me, back then. i would probably jump your skinny ass.” she had to bite her lower lip to keep her from laughing. god, it felt good – to have this simple, uncomplicated conversation with him. she always felt so good when she was in his company, so carefree and just… happy. the realization struck her and she had to blink a few times to come back to reality. “yeah, you felt me up real good.” she commented, rolling her eyes, then followed his gaze to her behind. well, she couldn’t complain – her ass still looked pretty good, but his look absolutely delicious. she quickly sneaked a hand behind him and squeezed him. “just so you won’t feel left out,” she added with a wink and tried to ignore the deep surge of lust that fuelled through her. hot damn, he had a nice ass.

oh, my, god. alexa thought she would die from pleasure when she found herself in his arms, wrapped around him. those strong arms she admired were holding her tight and she was absolutely free to roam around his body, to touch every muscle, every single bit of him. her hands sneaked underneath his shirt and this time she couldn’t suppress a whimper as she touched his abs. “are you cold? please say you’re not cold.” she muttered and raised his shirt a little, exposing him. at his question she raised her eyebrows slightly, again oddly touched he asked. her breathless laugh told him all he needed to know when her panties, or what was left of them hit the floor. “yeah, it’s definitely okay.” his touch was like fire, leaving a burning trail of passion on her skin when he touched her. not wanting to be left behind, alexa reached down and undid his pants, slowly lowering his zipper and then reaching down inside. her eyes snapped open in surprise when she wrapped her hand around him and smiled wickedly. “well hello, definetly not little mister brody.” she looked down and licked her lips. “can i?” she was consumed with desire, it just felt so right. without waiting for permission she slipped out of his lap and sank to her knees. pushing him against the wall, she took him in her mouth and hummed with pleasure. he felt amazing and when she looked up in his hooded eyes she gave him another grin. [b] “did i ever tell you how much i loved popsicles as a child?” he could probably tell anyway, at least she hoped. they were definitely in a slightly tricky position if anyone decided to come out the back door, but as one of the straps of her dress fell down, giving brody a probably great view, alexa decided she just simply, didn’t care.

[/quote]

Naslov sporočila: Re: streets Pet Maj 03, 2013 2:39 pm

tag; saoirse :3

''kaj res? nameravaš potem gnezditi takole na ulicah?'' se je tokrat naglas zasmejal v njen obraz in z dlanjo nakazal na zanikrno okolico. v smetnjakih je gnilo več kot samo odpadki, leseni zabojniki so bili prekriti s scanjem in stene omalane s posušenim kozlanjem. res fenomenalen kraj za dekle kot je ona. morda je prej sedela vrh silaka in ga mlatila s polno močjo, da je njegov obraz spominjal na debel kos slanine. a ni sodila sem. sodila je nazaj v svojo vilo, za mizo, ki jo je nedvomno imela v očetovi pisarni. tisto je bil njen prostor pod soncem, ne ta beda. ''saoirse, prosim te, nehaj s tem,'' je polglasno zamrmral še v zadnji prošnji. ni je nameraval prepričevati, jo usmerjati. v njenem življenju je bil le zato, da utrdi njeno fizično moč. če je bila v resnici šibka kot porcelan, to ni bil njegov problem. a zakaj si je moral to potem vztrajno ponavljati, ne da bi se prijelo? ni bila njegov problem. bila je renov. morda bi moral poklicati brata in ga prignati nazaj sem, da jo spravi k pameti. ''pripravljen sem bil verjeti, da si zrela za svoja leta. ampak si to predstavo pravkar porušila s tako preklemansko otročjo izjavo,'' ji je nato uspelo iz njega iztisniti tudi zadnjo trohico upanja. potem bo imela mir? saj ni bila normalna. nedvomno je že videla smrt na delu, kaj je bilo mirnega ali pomirjajočega pri parajočem občutku, ki je razklal tvoje srce, ko si gledal kako nekomu ugaša življenje v očeh? lahko da ji je bilo vseeno. a sam ni zlahka nikogar pospremil na ono stran – ne sovražnikov, ne pesjanov, nikogar. smrt ni bila nekaj lepega. fascinantega. ''če si tako zelo prepričana, da bo smrt prinesla mir, pa crkni.''

''odpri oči,'' je zasrepel, ko je tesno zatisnila veke skupaj in je poskušal njeno pozornost ohraniti na njem, ko je dlani položil njena na ramena. končno je dvignila pogled, ko je šel korak predaleč. ''kaj če bi se končno soočila s tem?'' je povsem prezrl njeno največjo željo, tudi ko se je uprla ob njega in zmečkala v pesti blago majice, ki jo je imel na sebi. lahko bi se upirala, kolikor bi hotela. lahko bi ga poskušala odriniti, kolikor močno se da. vendar ga ne bi premaknila niti za centimeter. še naprej bi bil tam pred njo, boleč opomnik nanj. ''ne, ne vem,'' so njene žal-besede končno naletele na plodna tla. prekleto, kako šibek je bil njegov odgovor. a res ni vedel, kako je, če te nekdo zavrže. irina ni bila kriva, če so jo ubili. ni ga zapustila načrtno, ločili so ju drugi. dovolil se je umakniti pogled za kratek trenutek, zgolj toliko da ne bi sredi njene pijanosti slučajno opazila česa v njegovih očeh. žalosti na primer. ''jo bom pač prelomil – takšna niti nisi sposobna stati pokonci, kaj šele...'' je tudi sam prekinil njeno blebetanje, ko se je delala, da ga ne sliši kot majhen otrok in nato na njenem obrazu dobro razločil tisti trenutek, v katerem jo je strl. a prekinila ga je nazaj, sredi stavka, ko so njene pesti povlekle majico naprej in se je dvignila na prste proti njemu, ustnice prekrila z ustnicami. kasneje bo krivil bes za svojo reakcijo. krivil bo njo, ker mu je strla vse živce in ga prisilila v nekaj tako iracionalnega. krivil bo sebe, ker si je dovolil šibkosti. sprva je samo obstal in njegove dlani so bile še vedno vrh njenih ramen. končno pa je silovito premaknil svoje ustnice ob njenih in ji vrnil poljub, ki bi mu moral zapreti usta. kaj točno je razmišljal, ko je svoje dlani pomaknil navzdol in navzdol na njena stegna ter jo lahkotno dvignil v zrak in pribil skupaj z njo ob stranska vrata avtomobila, ne bo izvedel nikoli. bila je intuicija. nekaj, kar je moral narediti, čeprav ni imelo nobenega smisla. odmaknil se je, ko je zajel sapo in s tistim tudi prisebnost. izpustil jo je, kakor da je plamen, se vihravo prestopil čimveč korakov od nje in napravil nov dih. tam nekje znotraj, je nekaj silovito razbijalo. kričalo. hotelo skočiti iz svoje kletke, ko se je prebudilo po predolgem spancu. z nogo je zamahnil proti prvem zabojniku, ki ga je zagledal, in ji obrnil hrbet, ne da bi v njeno smer poslal en sam pogled. in še en udarec. jeza. zanikanje.

Naslov sporočila: Re: streets Pet Maj 03, 2013 3:30 pm

najraje bi… pa saj niti ni vedela, kaj točno bi najraje storila. bolj boleče kot kadarkoli prej se je zavedala svoje majhnosti – tiste drobnosti lastnega telesa, zaradi katerega mu ne bi mogla storiti nič, tudi če bi hotela. pa saj ga ni hotela ravno napasti, ampak bila je dovolj na robu, da so bila njena dejanja v tem trenutku izven nadzora in to jo je morda skrbelo. vsaj tisti zaveden del nje, ki je bil pod plastjo celotne nadležne čustvenosti. zasmejal se je v njen obraz in nasilen del nje bi mu najraje spraskal oči za to. ampak nekaj jo je ustavljalo in to ni bilo samo to, da je bil ogromen in mišičast tip, ki ga ne bi mogla niti premakniti, pa če bi se še tako trudila. sicer so jo res že od malih nog pripravljali na omare, kot je bil on, ampak tokrat je bilo drugače in poleg tega se je zavedla tudi, da ji ni bilo vseeno zanj. zakaj? dobro, dokaj preprosto vprašanje, na katerega ni znala najti odgovora. a vendar, zakaj za vraga ji ni bilo vseeno? poslala bi ga k vragu, pa se je tega bala. »kaj pa je tebi sploh mar?« se je odzvala na njegove besede, pa čeprav bi lahko identično vprašanje postavila sama sebi. »tako ali tako ti je v resnici dokaj vseeno, sklepam pa, da si pač bivši vojak ali karkoli že, zato živiš z nekimi načeli in skušaš biti cel vojaški in hladen in ugh,« ji je uspelo preusmeriti lastne misli drugam. »ne otročja, marco. samo tako zelo utrujena,« ga je zavrnila, tokrat sama s tistim posmehljivim nasmeškom na obrazu, ki je bil namenjen zgolj in samo njej sami. si je sploh lahko predstavljal, kako je izgledalo njeno življenje? ampak ne bo šla v to. ne bo cela patetična pred njim, ko pa jo je tako ali tako sovražil, kar je še dodatno dokazal s svojimi besedami. lahko bi jo spravil v jok ali pa do čistega sovraštva. odločila se je za slednje in ga v duhu sovraštva tudi trmasto ignorirala, povsem nepripravljena odpreti svoje oči ali storiti karkoli bi ji naročil. kako je lahko ravno njega od vseh ljudi prosila za pomoč? ona, saoirse o'brien, ki ni nikoli nikogar prosila za pomoč? in potem si izbere največjega kretena pod soncem. krasno, čudovito delo. najraje bi se klofutnila.
kljub vsemu pa ji ni ušlo nekaj v njegovih očeh ob svojih besedah. je končno pokazal čustva? je dejansko premogel čustva? to je bilo nekaj novega in nekaj osupljivega, ampak ni imela časa, da bi bila osupla nad tem, ker se je takoj zatem vrgel v govorjenje, ki je spet bolelo. tako zelo je bolelo. morda deloma tudi zato, ker takšnega govorjenja ni pričakovala od njega. in njen poljub, s katerim ga je hotela utišati, je bil sprva zgolj to. nemočna kretnja, za katero je zbrala vso odločnost, ki jo je premogla. nikakor ni pričakovala, da jo bo poljubil nazaj. ni pričakovala tega, da jo bo vzdignil in naslonil na hladno površino, ki jo je pozneje identificirala kot vrata avtomobila. a niti za trenutek ni umaknila svojih ustnic od njegovih; ni se ločila od poljuba, ko pa je bil tako nenaden in tako drugačen od vsega, kar je kadarkoli izkusila – po njeni koži je poslal mravljince, a nato jo je brez opozorila spustil in ostala je naslonjena na vrata ter ga opazovala, ko je odkorakal in se z jezo, ki je ni pričakovala, spravil na smetnjake. pustila ga je; nekaj trenutkov je samo slonela tam, kjer jo je pustil, medtem ko se je njen prsni koš hitro dvigal in spuščal. zdaj je bilo vse bolj jasno kot prej. šok jo je povsem iztrgal iz alkoholne meglice in ko je stopila proti njemu z neslišnimi koraki, je bila skoraj normalna. »marco,« je dejala, medtem ko je bila tokrat ona tista, ki je ovila svojo dlan okrog njegove podlahti in ga zadržala, preden bi spet treščil po zabojniku. »marco, nehaj,« je spregovorila z nekim ognjem v glasu, ki je bil podoben jezi, medtem ko je obstala za njim. »kaj, za vraga, počneš?« to je bilo dobro vprašanje, ja, vsekakor. a v njenem glasu je bilo tudi nekaj povsem preplašenega, ko je ugotovila, da v resnici niti ni bila toliko jezna nanj kot pa presenečena nad samo sabo in nad tem, kaj ji je ta poljub storil.

tagged: marco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Sob Maj 04, 2013 2:38 pm

tag; saoirse :3
note; sum it up, please.

prva brca je bila zabojniku namenjena zaradi njega. videl jo je, kako se mu približuje. opazil je, kaj namerava storiti. imel je vsaj sekundo časa, da bi odreagiral na katerikoli drugi način možnosti je bilo prav zares neskončno. lahko bi se samo umaknil, lahko bi ji nastavil lice, lahko bi jo ustavil, lahko bi njeno neumno početje prekinil takoj. vendar je obstal in ji pustil, da ga je poljubila. povrh vsega je bil soudeleženec. poljub ji je vrnil, z dodatno mero... nečesa. hotel je trditi, da sta ga frustracija in obup privedla do tega, a lagal bi samemu sebi. hotel jo je poljubiti nazaj. in to ga je motilo. druga brca je bila zaradi tega, ker je dobro vedel, zakaj sploh vztraja v njegovi družbi. vsekakor ne zato ker bi bil nadvse očarljiv moški in bi ob njem uživala v preganjanju dolgčasa. ni znal kramljati, ni znal zbijati šal in ni znal na njen obraz klicati nasmeška. to ni bilo njegovo poslanstvo ali naloga. šlo se je le za njegovo kri. ker je v njem iskala nekoga drugega in je bila pripravljena prekoračiti marsikatero mejo, da bi ga našla. pripravil se je na nov udarec v ubogi zabojnik, ko ga je nazaj potegnil dotik njene dlani na njegovih rokah. ustavil je jalovi napad na pločevino in strmel v odtis njegovega čevlja, s katerim je skorajda napravil luknjo skozi. iztrgal je roko iz njenega oprijema in se zasukal nazaj. kar je bila najverjetneje napaka, ker se je njegov pogled nemudoma spustil na pordele ustnice, katerim je prej preveč silovito vrnil poljub. namrščil se je, ko je tako ognjeno izrekla njegovo ime in skomignil z rameni. s čim naj neha? napadanjem zabojnika? s temi mislimi, ki so naenkrat krožile povsod okrog njega? ''jebeno neumna napaka, saoirse,'' je naenkrat prikimal, ne da bi umaknil pogled. da, njene ustnice. pordele. zaradi njega.

ne da bi svojim nogam zaukazal ustavitev, je stopil nazaj prednjo in z dlanjo privzdignil njen obraz navzgor. raje ni razmišljal o tem, kaj vse bi lahko prebrala v njegovih očeh. verjetno nič in obenem vse. sam sebi se je zdel do zadnjega kotička poln nečesa nepojasnjenega, po drugi pa bolj prazen kot kadarkoli poprej. morda zato ker ni zares poljubila njega. ne zares. sklonil se je nazaj proti njej in z ustnicami drhteče zdrsnil preko njenih. na poti nazaj se je ustavil na sredini in pritisnil rahel blag poljub, povsem nasproten prvemu. ''kaj točno si pričakovala?'' je zamrmral, ne da bi se prav dobro umaknil. ''njega?'' je izrekel nadvse gnilo opazko in napravil korak naprej proti njej, da se je bila primorana umakniti. ter še enega. in tretjega. ''nisem ren, saoirse. nima ga smisla iskati v meni. ne bi si mogla biti bolj drugačna,'' so se njegove obrvi zgubale skupaj s čelom in naposled je odmaknil dlan z njenega lica. ''ironično. kako podobna sva si midva. prav zares,'' se je rahlo posmehnil in zmajal z glavo. roko je spustil nazaj dol ob telo in prste ukleščil v nepremično pest. zgolj zato ker ga je zasrbelo, da bi jo vrnil nazaj na prejšnje mesto. ''prosim, usedi se v avto, da te odpeljem domov...'' je stopil stran od nje in z avtomatskimi ključi odklenil avto, katerega žvižg je presekal novonastalo tišino. ''s treningi nadaljujeva naslednji teden. do takrat se spravi k sebi,'' je še pristavil in odprl vrata sovoznikovega sedeža, da bo sedla notri. mafijska vodja v policijskem patruljnem avtomobilu, neprecenljivo. in ne bi mu moglo biti bolj vseeno za njen družbeni status.

Naslov sporočila: Re: streets Ned Maj 05, 2013 7:11 pm

tag; alexa :3
note; mature content

for some reason or other he was not used to this side of her. sure, he watched her flirt all around and occasionally even with him. but it was all meant as a part of a joke, just a casual banter among two good buds. this, right now, was far away from the safe place of a friend's zone. her eyes eating him up, her hand reaching behind him and touching his behind. ''i'm telling you now,'' he pushed back. yes, she was his first crush. yes, he never had enough balls to tell her that, but he was telling her now. and it was obvious he wasn't alone in this. because every look she sent his way screamed with lust. he was perfectly aware of her warm hand reaching under his shirt and stroked the skin under. every muscle tightened under her palm, but he managed to shake his head and look down to see where her palm was. for some reason he believed it was dangerous to just let her wander around. his grip tensed on her and he had the decency to give her an apologetic smile at the sight of her shredded panties. oops. ''i'm sorry about that. i tend to get frustrated when there's something standing in my way and those panties... where definitely a barrier,'' he said and nodded when she agreed. it was okay. this was supposed to happen a long time ago and they most definitely had a lot to make up for. be it a dirty alley or the wooden floor of his apartment. that should be their next destination. he'll have to keep that in mind.

his pants were unzipped and yet she did nothing to push them down his hips, she didn't even need to. that painfully obvious attraction was pointing straight to her. he stopped breathing as she wrapped her palm around, not able to completely lock her wrist around his cock. fuck, she was enjoying this, it was all over her face. ''i...'' he started, but ended with a rusty 'ugh' as he stepped around, his back crashing into the wall behind, her kneeling down before him. that dress of her was falling down, revealing the curves of her breasts, one nipple putting on a show in the chilly night's air. the mere sight was driving him fucking crazy and that was before her mouth locked around the head of his cock. ''alexa,'' he groaned with his eyes half-mast, his teeth cutting down into his lower lip. from the top he could see her tongue repeatedly flicking over the glistening tip, before she took him deep inside her mouth and he had to grab her head to stop her before actually going all 'deep throat' on him. a popping sound crashed the silence as she released him and he had to laugh: ''get up.'' it was an order, not a suggestion. he pulled her up and swirled her back to the wall. ''you can do that later, okay? right now – we do this on my terms,'' he rested his forehead against hers and pulled her leg up to his hip, her dress slipping all the way to her hips. his free hand roamed down, his middle finger pushing inside, thumb playing with the clit. ''wet,'' his throaty voice announced and he didn't think twice before moving his fingers away and pushing straight into her with one single deep thrust. tight. she was so fucking tight, like her pussy was straight from the heaven, meant for fucking.

Naslov sporočila: Re: streets Pon Maj 06, 2013 8:43 am

morda ga je ustavila njena dlan na njegovi roki, čeprav je popolnoma izgubila občutek za praktično vse. hotela je… kaj je pravzaprav hotela od njega? poljub, ki ga je ukradla zgolj zato, da bi končno utihnil in ji nehal metati v obraz stvari, ki so bolele, je popolnoma nepričakovano dobil čisto nove razsežnosti in saoirse ni imela pojma, kako naj reagira na vse skupaj. očitno on ni imel takšnih problemov. s pogledom je na hitro ošinila zabojnik in sled, ki jo je tam pustil marco s svojim početjem. bil je tako zelo poln jeze, tako zelo poln besa in vsega, kar je običajno skrival za tistimi ledenimi, nepremičnimi očmi – in zdaj ji je uspelo, da je izza vsega tega priklicala… nekaj. nekaj, česar ni znala popolnoma definirati in kar jo je nedvoumno privlačilo, čeprav je bila ta atrakcija na povsem drugem nivoju kot kakršnakoli atrakcija, ki jo je kadarkoli čutila – ampak ni imela časa, da bi o tem premišljala, ko se je obrnil in se je soočila z njegovim pogledom. k vragu. nikoli ni vedela, da bi jo bil ta temnolasi tip s strogim pogledom zmožen pripraviti do česarkoli, a morda je bila navsezadnje celotna stvar takšna, kot jo je označil on. napaka.
ni se mogla umakniti pred njegovim pogledom, ki jo je vsekakor zmedel. tam je bilo nekaj, česar ni znala definirati in kar jo je strašilo, vsekakor. ampak ni bila prestrašena. ni se mogla znebiti občutka, da je bilo vse skupaj samo… kaj? njeno telo je skoraj otrpnilo na mestu, ko je začutila njegovo dlan na njenem licu in ko je privzdignil njen obraz, da se je lahko tokrat soočila z njegovimi očmi. vsekakor je tam videla veliko več, kot ponavadi – a obenem se ji je zdelo, da ne vidi prav ničesar. je bila napaka njena ali njegova? ko se je sklonil do njenih ustnic, je njeno telo v njegovih rokah skorajda zadrhtelo, ko je začutila ta dotik. in ta dotik je bil najbrž tisti, ki je presekal še vse vezi, ki jih je sploh kadarkoli vezala med marcom in renom. nenadoma ji je bilo popolnoma vseeno za rena in za to, kaj je počel s svojim življenjem, kje je bil in predvsem s kom. ren ni bil več pomemben; ren ni bil več bistven. pred njo je bil njegov brat – tista oseba, v kateri je videla cel kup podrobnosti, a te so bile zgolj na fizični ravni. poteza obraza, kakšna kretnja in to je bilo to. a marco je bil grob, do konca brezobziren in to je tudi dokazal, ko je spet spregovoril in so se njene oči skoraj šokirano razširile zaradi grdega besednega udarca, ki ga ji je zadal. umaknila se je; grozeče kretnje so imele svoj učinek in tako zelo kot jo je zbegalo teh preteklih pet minut, je še ni nikoli zbegalo karkoli v njenem celotnem življenju. »ne iščem več rena,« je zamrmrala, morda bolj tiho kot je nameravala, ker ni bila prepričana v to, v kakšni meri mu je bilo sploh mar. končno je lahko zadihala, ko se je umaknil, čeprav je bil njen pogled vanj skoraj kljubovalno uprt. »in ne vem, kaj sem pričakovala. vsekakor pa ne tega. a tudi to si, dokaj uspešno, uničil,« je bil njen glas morda bolj jasen kot kadarkoli prej, ko je zakorakala mimo njega ter se usedla na sovoznikov sedež. ni imela energije, da bi se mu uprla. ne zdaj.
v tišini je obsedela, ko jo je odpeljal proti domu. njene oči so spremljale okolico in od časa do časa ošinile temnolasca poleg nje. njen pogled je bil prediren, po svoje celo obtožujoč, a rekla ni ničesar, dokler ni avtomobil obstal pred njeno vilo in se je še zadnjič obrnila proti njemu. »kreten si, marco. in midva si ne bi mogla biti bolj različna,« so se njene besede zdaj navezovale na tisto, kar je izrekel sam, nato pa mu je obrnila hrbet in vrata za seboj zaloputnila močneje, kot bi bilo potrebno, preden je odkorakala v noč.

the end.

tagged: marco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Pon Maj 06, 2013 9:20 am

tag; sirša, bestie and marco, big bro`
notes; good luck to marco with two drunk girls, hihi.

neverjetno kako je bilo mesto zabavno, ko nisi bil ujet v mestu enajstletnika in si sedel sredi svoje postelje in se dolgočasil na vso moč. brata sta bila že v svoji zadnji fazi najstništva in sta lahko uživala v vseh radostih zabavnega življenja, ki je vedno prinašalo nekaj novega v življenje. kaj pa je počela ona ? hodila v kino in gledala dolgočasne, se veselila hitre hrane, uživala v muffinih iz starbucksa in iskala svoj jaz v nenavadnem svetu, ki zanjo še ni bil predstavljen v vseh razsežnostih, dokler brata nista odšla in je ona dobila oprsje ter strica za vratom, ki ji je vztrajno govoril kako je ona edina možnost za italijansko mafijo in se mora naučiti kako voditi takšno organizacijo, da bo vladala svetu. pa kaj je starec mislil da je ? nič kaj takega je ni veselilo in hvala bogu so leta hitro minevala, da je lahko še sama pri sedemnajstih odšla od doma in poslala filadelfijo v tri krasne. sedaj pa je bila veliko bolj zabavna. ona je bila v neki namišljeni odraslosti, s steklenico v rokah in saoirse pod objemom svoje roke, ko sta se poskušali pijani prebiti čez množico v pubu. dekle je bila neverjetno zabavna in sama je v svojem prebivanju tu res potrebovala nekoga s katerim se je lahko malce znorela in uživala preprosto tisto kar ji je bilo dano in če že rena ni bilo tu, potem bo pa vlogo de lucovih v življenju prevzela ona na veliko bolj zabaven in manj boleč način. v saoirse je videla prijateljico in prav malo ji je bilo mar, da je sedaj ona vodila mafijo in da je bila pripadnica ircov, ki so kratko malo strle tisto kar so italijani gradili. lahko so vsi krivili njo, ker ni hotela prevzeti posla, a prvi je bil marco in kasneje ren. » mislim, da morava v tistio smer tam, « je dejala v smehu in še vedno držala svetlolasko v svojem delnem objemu, da sta se lahko nekako prebrodili čez ulice in druga drugi podajale oporo. moškim je bilo v vsakem primeru veliko lažje biti pijan, ko niso imeli potrebe skrbeti o tem ali se je kratka obleka preveč dvignila navzgor in stati na vrtoglavih petkah, ki danes tudi niso bile ravno izbira večera in je imela občutek kakor da si bo zlomila gleženj. tako kot je imela občutek, da več je spila, bolj je alkohol vplival na njo, namesto da bi bila imuna na kapljica v njeni krvi. » ali pa tudi ne. opsala, « se je zavedla, da sta samo prilezli do neke čudne ozke ulice, ki je imela nekje v daljavi in v temi svoj konec. poleg tega pa so bile stene polne grafitov in ni bilo videti nič manj prijetno. kakšen pijanec bi ju lahko hitro v takšnem okraju zamenjal za prostitutke, kar pa ne bi bilo prijetno,a vsaj imela je mafijca poleg sebe in s svojo sposobnostjo bi mu svetlolaska že izpraskala oči iz jamic. » okej, tukaj ne moreva ostati. potrebujeva prevoz in – « je pričela razlagati, ko se je oprla na steno in ni razmišljala o tem ali bi lahko bila umazana ali ne in se počasi sesedla na tla, ko je iz torbice pobrskala za telefonom in namesto taksija pričela klicati svojega brata. počakala je ravno toliko, da je zaslišala moški glas na drugi strani telefona in so se ji ustnice ukrivile v nasmešek. » bratec ! « je zakričala in namignila saoirse naj stopi bližje k njej, ter odmaknila telefon s svojega ušesa in pritisnila na tipko, ki je odprla možnost zvočnika. » pijana sem, sredi neke čudne ulice, ter družbo mi dela izredno privlačna svetlolaska, ki bo enako kot jaz vesela tvojega junaškega dela, ko bi naju pobral z avtom. « smešno, da ga je v taki situaciji klicala, ko bi njegovo pomoč potrebovala v svojih najstniških letih, ampak nikoli ni zares imela niti enega od bratov, da bi jo reševali iz podobnih problemov. » in ima izredno rada de lucove. si lahko misliš ? « bolje bi ji bilo, če bi bila tiho, a situacija jo je izredno zabavala. no, saj jo je vse.

Naslov sporočila: Re: streets Pon Maj 06, 2013 12:04 pm

na njenem obrazu se je že cel večer nahajal širok nasmešek, ki je bil posledica tega, da je končno prišla na svoj račun, kar se je normalnih večerov tikalo. ponavadi je bila popolnoma ujeta v svoji vlogi glavne osebe v mafijski družini in ko je spoznala alessandro, se je vse to nekako spremenilo. prav, še vedno je dneve preživljala za pisalno mizo, popolnoma zatopljena v vodenje računov in evidenc in načrtovanja vseh nalog, ampak imela je prijateljico. dejansko je prvič imela osebo svoje starosti in spola, ki jo je lahko oklicala za prijateljico brez kančka slabe vesti in čeprav je bila zgodba z alessandro in s tem, kako sta se pravzaprav spoznali, zelo zapletena, je bilo v realnosti vse popolnoma preprosto. ta večer je bil njun. dobili sta se pri saoirse in se uredili, nato pa sta se odpravili ven. s taksijem, tako kot so to počeli normalni ljudje. na sebi sta imeli oblačila, ki so jih ob takšnih urah ponavadi nosila dekleta njune starosti, čeprav se je saoirse prva počutila nekoliko nenavadno v nadvse kratki obleki temne barve, pa se je na to hitro navadila. na srečo gležnjarji niso bili velik izziv, ker je bila navajena na visoke pete. sama pri sebi se je nasmehnila.
in zdaj sta se prebijali nekam ven. popili sta… kdo bi vedel, saj saoirse niti ni štela. vsekakor veliko. in bili sta zelo pijani, kar ju je zabavalo. namenjeni sta bili v smer, ki jo je nakazala temnolaska, in šele ko sta obstali sredi neke nenavadne ulice, se je saoirse morala začeti smejati. »v smer nekam tam?« je ponovila besede, ki jih je izrekla ale, potem pa zmajala z glavo. »ne vem, zakaj sem ti zaupala. navsezadnje si šele prišla v mesto,« je obtožbo pospremila s širokim nasmeškom, medtem ko je z roko segla v svoje lase, ki so bili popolnoma razmršeni. nekdo ji je tekom večera rekel, da ji to pristaja. njeno pozornost je pritegnila rjavolaska, njena nova najboljša prijateljica, ki se je sesedla ob steni in saoirse je odkorakala do nje in šele takrat ugotovila, kaj je počela. jasno, klicala je marca. z rokami ji je začela signalizirati, naj preneha, potem pa je ugotovila, da bi to morda bilo celo pametno. marco ni nikoli rekel nič o tistem poljubu in morda je bil čas, da bi mu povedala, da ni imel res prav nobene veze z renom. šlo se je za njiju in tistega poljuba si saoirse niti ni mogla izbiti iz glave. »marco,« je spregovorila, ko je temnolaska utihnila, potem pa se je odkašljala, da se je znebila naenkrat hripavega glasu. »živijo. okej ja, na tisti ulici sva, kjer si me nazadnje pobral. in postaja mrzlo,« se je namrščila in se spogledala z rjavolasko. »bova kar počakali, ja. hvaala,« je še dejala s širokim nasmeškom na obrazu, preden se je sklonila do telefona in prekinila klic, nato pa se še sama spravila na tla poleg ale. »veš, ta tvoj brat je nadvse nenavaden,« je spregovorila, ne da bi se znebila svojega nasmeška. bila je zelo dobre volje. »in ti si krasna oseba, prav zares. prirasla si mi k srcu!« je naznanila in z dlanjo poiskala njeno ter jo nežno stisnila v dokaz svojih besed. ja, alessandro je vsekakor imela iskreno rada. »poleg tega si edina oseba iz vaše družine, ki jo dejansko razumem! ren mi je tako ali tako že zdavnaj zlomil srce, ampak veš kaj?« se je obrnila proti njej s tistim polovičnim nasmeškom na obrazu. »mislim, da sem ga prebolela. delno. morda povsem. ampak kriv je marco,« se je namrščila, ker je bilo povezovanje dejstev zapleteno celo zanjo. z vzdihom je položila glavo na prijateljičina ramena. »in potem kreten misli, da je vse samo zaradi rena,« se je pridušala. vedela je, da jo bo ale poslušala. in to je cenila, kar je nakazala z vnovičnim stiskom njene dlani. »ampak zdaj morava počakati nanj. ampak saj je krasna oseba, če dobro pomislim.«

tagged: ale and marco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Tor Maj 07, 2013 5:30 am

tag; s & a

sodeč po pogledu na zatemnjena okna in spuščene naoknice, je bila zunaj še vedno trdna noč. torej se ni mogel spomniti niti enega samega dobrega razloga, zakaj bi se spravil pokonci in segel do nočne omarice ter se oglasil na telefon. a njegova roka je vseeno našla pot do tja in na slepo je zatipal zvonečo napravo ter sprejel klic in telefon naslonil med ramo in uho. zagodrnjal je nekaj v odgovor in takoj zatem telefon umaknil deset centimetrov stran od ušesa, ko ga je z druge strani pričakalo kričanje. kaj za vraga? ''alessandra?'' je bila edina možna razlaga, ko je razločil italijanski naglas v sami besedi in prepoznal glas njegove mlajše sestre. ki je sicer ni videl že več kot deset let in je bila zdaj v mestu, čeprav ji ni imel nobenega namena prekrižati poti. a najmlajša v družini je očitno imela drugačne namene in njene nadaljne besede so to samo še potrdile. ''pokličita si taksi in pojdit...'' se je že pričel njegov ne preveč razveseljiv odgovor, ko je prepoznal glas poleg nje. da, lahko si je mislil, kako zelo rada ima oseba poleg nje njihovo družino. zakaj se je zdaj spravila na njegovo sestro? končno je spregovorila in po podaljšanih medlo izrečenih zlogih sodeč, je bila tudi ona konkretno nalita. spet. ''pridem tja,'' je zamrmral, ko je omenila ulico, in nemudoma prekinil klic ter bil že napol poti iz postelje. pograbil je prve temne kavbojke, ki jih je našel, in prvo majico, ki jo je zagledal. ni se trudil z jakno, saj so bile septembrske noči še vedno pod vplivom vročega poletja. iz kredence je pobral ključe in denarnico ter že odklepal vhod v njegovo stanovanje. bil je precej prepričan, da se mu ne obeta nič dobrega.

avto je parkiral na istem mestu kakor prejšnjič. z nejevoljnim vzdihom in nič preveč veselim pogledom je ugasnil motor in se odpravil ven. moral je narediti zgolj nekaj korakov, pa je že zagledal dve dekleti sedeti na tleh umazane ulice. če ne drugega je izgledalo, kakor da se neizmerno zabavata, sodeč po ogromnih nasmeških na njunih obrazih in načinu, kako ju je od smeha premetavalo v levo ali desno. ali pa je bila zato kriva zgolj ogromna količina alkohola, ki sta jo morali zliti vase. ključe vrtel okrog kazalca ene roke, da so žvenketali in oznanjali njegovo prisotnost. ulica je bila ovita v tišino, saj so očitno lokal, kjer je saoirse zadnjič pretepala moške, že zaprli. ''spravita se s tal,'' se je glasil njegov pozdrav, ko je bil dovolj blizu. od njiju ga je ločilo zgolj nekaj korakov in stopil je mimo svetlolaske do svoje sestre ter proti njej iztegnil dlan, da bi jo spravil pokonci. nobenega drugega pozdrava ali objema. nobenega indikatorja, da je ni videl že deset let. bila je ista, le nekoliko starejša. ni bilo pametno, da bi spet vzpostavila kakšen odnos. starši bi jo obglavili, če bi izvedeli, da je v stiku z njim. ta teden je bil preveč stresen, da bi imel voljo ukvarjati se z dvema pijanima ženskama. najprej tisti pripetljaj s saoirse in njeno zmerjanje s kretenom. nato še milijon drugega sranja. ''saoirse, pričakoval bi, da boš svoje pijančevanje ohranila zase. nobene potrebe ni bilo, da v to zvlečeš še njo,'' je spregovoril, ne da bi jo pogledal. sranje, sploh je ni mogel niti pogledati, ne da bi se spomnil na izraz na njenem obrazu, ko je takrat omenil rena takoj po poljubu. kakor da bi jo z vso silo boksnil naravnost v predpono. ''lahko bi te zadnjič izučilo, da tole ni primeren kraj za ženske. kaj če bi se vama kaj zgodilo?'' je nadaljeval z obtožujočim tonom, a se raje zasukal k sestri: ''si v redu?'' da, nobene pravice ni imel biti zaskrbljen, toda še vedno je bila tako drobna. ''koliko sta popili in kaj sta pili?'' je zavzdihnil, ko je zdaj opazil, da se majeta na mestu in begata s pogledi povsod naokrog.