streets

Naslov sporočila: Re: streets Čet Maj 09, 2013 4:35 pm

tag; sirša, bestie and marco, big bro`
notes; sorry for late, girls.

mnogi bi rekli, da ni ravno najbolj pametno izvajati srečanja po dolgih letih, ko je ena izmed teh oseb pijana kot kanta. in v tem primeru je to bila ona, a je to ni odvrnilo od tega, da ni poklicala marca in se mu ob nemogoči uri drla v telefonsko slušalko. drugega tu ni imela in za taksi res ni imela namena dajati nepotrebnega denarja, ki bi ga lahko na svoj način veliko bolje porabila, ter je tako on bil edina smiselna rešitev za njun mali problem, ko sta se s saoirse znašli v neki bedni ulici. dobro, mogoče ji res ni šlo za zaupati, ko je po tolikih letih šele prišla domov in se je mesto kljub vsemu malce spremenilo in je tam, kjer je bila nekoč pekarna, sedaj trgovina ali klub in obratno. pustila je saoirse, da je še povedala svoje in gledala radovedno v njo, ko je na svoj način pojasnila trenutno situacijo v kateri sta oziroma bolje kje sta. saoirse je prekinila klic in po tem dejanju, je alessandra telefon vrnila nazaj v torbo poleg nje, ter se nasmehnila ob pridruženi postavi saoirse poleg nje ob steni na mrzlih tleh. » takšni smo de lucovi, « se je odzvala na njene besede in zasanjano nagnila glavo nazaj na steno, ko nasmešek na njenem obrazu še vedno ni izginil in tudi ni imel namena, saj se je imela preveč lepo in bila je srečna, ter je to bil edini način kako prikazati v polnem pomenu. » oh, daj no, se bom še stopila ob takih besedah. « tudi sama jo je imela saoirse rada in je našla pot do njenega srca in je bila prijateljica, ki jo je v tem mestu resnično potrebovala, če je že imela namen ostati tu še kar nekaj časa. začutila je stisk njene dlani in s tem je spustila pogled navzdol, ko je opazila njuno prijetno bližino, ki je bila tako iskrena. bila je vesela, da je ni takoj postavila na črno listo, samo zato ker je bila de luca in teh je imela svetlolaska več kot očitno čez glavo. » moški del družine ni dobil ravno zlate pameti, « se je spravljala nazaj k odgovarjanju, nato pa samo namignila, da ni vedela o nameri njenih naslednjih besed in ji dala znak, naj hitro spregovori z zmajevanjem njene glave v levo in desno. » marco ? « je izletelo iz nje in rahlo se je nagnila naprej, da se je lahko bolj soočila z njo, ter jo zvedavo in radovedno pogledala. » se je kaj zgodilo med teboj in marcom ? « v primeru treznosti bi ji mogoče kakšno rekla na račun to ni pametna ideja in čakaj, mar ni bil marco zaročen, ker to je bil zadnji podatek slišan v povezavi z njim. » pa je vse zaradi rena ? « njeno vprašanje je bilo precej ključno in kdo ve, mogoče je dala kakšno vprašanje na katerega tudi ona sama ni znala odgovoriti, ter je morala resnično pomisliti.

njuno počivanje na istem mestu so prekinili težki in moški koraki katerim se je pridružil še moški glas. pred njo se je po vseh teh letih narisal marco in resnično ni vedela kaj sploh čuti. veselje, jezo, tolažbo da ima vsaj nekoga v družini, željo da bi bil namesto njega tu ren ? toliko vsega. sprejela je njegovo ponujeno dlan, ki je imela občutek kot elektrošok, ko se je počasi dvignila in nedolžno pogledala proti njemu. ničesar drugega si nista namenila, ne objema in ne pozdrava. samo dlan za pomoč pri vstajanju. in to je bil njen brat sedaj pred njo. otresla si je pesek z obleke in namrščeno pogledala v bratovo smer, ko je začel s svojo pridigo saoirse. » marco, dovolj sem stara, da vem kaj počnem in me ni potrebno v nobeno situacijo vleči. nisem stara enajst let in vloga zaskrbljenega brata ti ne pristaja. « bo zdaj res krivil saoirse, samo zato ker ni hotel spregovoriti z njo, ter ji nameniti niti pogleda ? saj ni bila ona kriva, da nimata nobenega odnosa, ampak si je vse skupaj sam zakuhal in sedaj je lahko užival v tem iz prve roke. » več kot v redu, odlično sem ! « je sedaj posegla še po nasmešku in veselo dvignila roke v zrak in jih ovila okoli saoirse. majala se je in se zavedala kako zelo bo jutro grenkobno in težko. » oh, bratec. čakaj, da potegnem ven svoj dnevnik in vidim celoten izpisek popitih pijač in količin, « se je njen glas obarval v sarkazmu in so ji oči veselo zavijale, ko se je raje obrnila k saoirse. » enega policista v družini očitno nismo imeli dovolj, pa mora on še enega igrati. «

Naslov sporočila: Re: streets Pet Maj 10, 2013 10:14 am

njen pogled je bil uprt v alessandro, medtem ko je poslušala njene besede in premišljevala o vsem, kar je rekla. normalna saoirse ji ne bi tako zelo zaupala – ne glede na to, kako dobri prijateljici sta bili, je bilo dekle še vedno sestra dveh ljudi, ki sta močno vplivali nanjo v zadnjem času. ren ji je zlomil srce in marco… marco je bil pač kreten. no ja, ni bilo tako preprosto, pa čeprav si je skoraj želela, da bi bilo. marco je bil nekdo, ki jo je zmedel. spodnesel ji je tla pod nogami in za to ga je sovražila skoraj tako močno kot za dejstvo, da jo je tako nizkotno obtožil želje po renu – kot da bi se bila pripravljena spustiti tako nizko. »um,« je rekla, se namrščila in potem izvedla zelo neprepričano gesto z glavo. ni vedela, kako naj bi ji odgovorila na to – nek del njene notranjosti jo je opozarjal, da se morda ni bilo tako pametno spuščati v to. a potem je ale postavila vprašanje, na katerega je poznala odgovor. »ne,« je bil njen glas odločen in prepričan, »ren nima nobene veze s tem… s čemerkoli. ni ga več. najbrž ga ne bom nikoli pozabila in vedno bo bolelo, ampak ne tako izrazito. marco nima veze z renom. ampak on tega ne bo videl,« je jezno zamrmrala, pripravljena na to, da bo naznanila tisti njun poljub, ko se je od nikoder pojavil marco in jo zamotil.
njegov glas je bil tako zoprn in hladen, ampak na to je bila že navajena. na noge se je spravila sama, ker njegove pomoči niti ne bi hotela – kljub temu pa ji ni bila všeč misel, da ji je ukazoval. kdo za vraga pa si je mislil, da je? je sploh vedel, kdo je bila ona? edini razlog, da ni poklicala katerega od svojih ljudi, je bil ta, da ni hotela vleči ale v vse skupaj. »nič se nama ne bi zgodilo,« ga je obvestila s hladnim glasom, potem pa se je spogledala s temnolasko in na njenem obrazu se je nemudoma pojavil širok nasmešek. »in ale ima prav, vloga zaskrbljenega brata ti vsekakor ne pristaja. lahko bi enkrat za spremembo poskusil biti… kaj pa vem, prijeten. ali je to povsem nov koncept zate?« se je hladno nasmehnila, medtem ko si je popravila kratko obleko in z rokami zatem segla v lase, da se je spravila v red. njegov obtožujoči ton pa je tokrat začuda ni spravljal ob živce, temveč jo je prej zabaval. sploh pa ni mogla ostati resna, ko se je srečala z očmi svoje nove najboljše prijateljice. s pogledom je ošinila marca in morala se je strinjati. »igrati,« je besedo ponovila in se sama pri sebi nasmehnila. »veš, ko sem ga nazadnje videla, je bilo prav tukaj. od takrat naprej… kaj pa vem, morda se me izogiba. se me izogibaš, marco?« se je obrnila proti njemu in uprla roke v svoje boke. vprašanje se ji je vsekakor zdelo povsem na mestu. »mislim, se mi samo zdi ali me sploh noče pogledati?« se je zdaj po mnenje obrnila k temnolaski in počasi zmajala z glavo. »poljubila sem ga!« je nenadoma naznanila, čeprav se je obenem morala namuzniti. včasih je še sama sebe presenetila s svojimi dejanji in svet se ji je naenkrat zdel lep, pa četudi zmeden. »in potem me je obtožil, da sem to storila zgolj zaradi rena. ti kreten!« je njen pogled obstal na marcu. »popolnoma drugačen si od njega!« so njene besede zdaj letele na temnolasca, medtem ko je razočarano stresla z glavo. »veš kaj je najbolj zabavno?« se je zdaj podala proti alessandri in se sama pri sebi nasmehnila, medtem ko je obstala ob njej, »da mi je bil všeč način, s katerim me je poljubil. saj veš, ko te nekdo prevzame in ne moreš dihati in svet obstoji in jaa,« je zamišljeno utihnila, »ampak seveda ne. on bo to zvalil na rena,« je povedala temnolaski, medtem pa je njen pogled obstal na njenem bratu, ko je navrgla »kreten!« proti njemu.

tagged: ale and marco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Ned Maj 12, 2013 10:27 am

tag; s & a

ni si dovolil vzeti minute in si dodobra ogledati lastno sestro, ki je morala v teh desetih letih že odrasti. v veliki meri sama, brez njega in kasneje tudi brez rena. vendar je bil njegov pogled preveč zaslepljen z jezo. ni vedel, na katero od deklet naj slednjo preusmeri. alessandro, ki je bila odločno premlada za tovrstno potikanje po ulicah. saoirse, ki je spet pristala na istem pločniku v istem stanju. raje se je osredotočil na sestro, ki je odtegnila svojo roko od njega in se pričela nemudoma braniti. ''kaj res? torej se ti zdi pametno ležati kot krava sredi umazanega pločnika in se zraven družiti z mafijci? resno? to je zate neka pametna odrasla odločitev?'' je vzkipel in zmajal z glavo, ko je pričela omenjati zaskrbljenost. ''oh ne. tole ni moja skrb, ale. izključno besen sem, na obe. če nameravata takole preživljati svoj prosti čas, potem to res veliko pove o vajini tako imenovani zrelosti. prej bi rekel, da sta naravnost za v srednjo šolo med kup neobvladanih najstnic,'' je nadaljeval v istem tonu, ki ne bo prenašal nobenega sranja in bilo mu je čisto vseeno, če se obe spravita nanj in mu poskušata izpraskati oči. ''smešno, alessandra. pozabil sem omeniti – sem policist. po novem. morda bi te moral zvleči v keho, zgolj zato da bi se naučila lekcije,'' je skomignil z rameni in smešno, kako je mislil povsem resno. res bi jo bil pripravljen postaviti na hladno za čez noč, da bi se streznila in ohladila. seveda bi mu zamerila, a njeno sovraštvo je bilo verjetno že tako veliko, da se ne bi poznalo, če bi na vrh vrgel še dozo ali dve. ''oh, saoirse, oprosti, če ti ne zaupam ravno s svojo sestro. nazadnje, ko si bila tukaj, si se pretepala z moškimi trikrat večjimi od tebe. če ne bi prišel, potem bi ti verjetno razbili betico ob prav tem zidu,'' je zabrusil k svetlolaski, ko se je vmešala v pogovor. kaj ji ni bilo jasno? družiti se z njuno sestro?

''zakaj točno bi moral biti prijeten? mar poskušam na koga napraviti vtis? koga očarati?'' se je naposled zasukal proti njej in se odločil, da je najpametneje, če kar njo uporabi za svojo začasno boksarsko vrečo. navidezno, seveda. ohranil je povsem nerazberljiv izraz na obrazu, ko je pričela svoj mali govor – da, izogibal se ji je. ker ni nameraval biti njena lutka, njena začasna zabava ali nadomestilo za njegovega brata. a izraz se je zdrznil, ko je na ves glas oznanila dogodke tistega večera, da je pogledal navzdol v tla, a ostal tiho. pametni molčijo, ali kako že gre tisti rek? napravil je korak stran od obeh deklet in se prisilil, da je pogledal nazaj svetlolasko, ki je v navalu pijančevanja z njegovo sestro velikodušno delila vse malenkosti o tistem poljubu. ki se ne bi smel zgoditi, kar je očitno bilo jasno samo njemu. ''kaj res? mar ti nisem ravno zadnjič tega rekel sam? da sem drugačen od njega?'' je privzdignil obrvi in se raje osredotočil na dokazovanje lastnega prava, kakor da bi komentiral vse preostalo. ''veš, alessandra, ren je vedno tekel nazaj k njej. dokler mu enkrat ni bilo dovolj in se je odločil, da ni pripravljen tvegati lastne glave za njo. česar nikoli nisem razumel. ker sem dobil vtis, da je bilo med njima nekaj posebnega. in mislim, da bi zdaj bila pripravljena sprejeti karkoli, če bi to pomenilo, da bo imela del njega,'' je besede namenil alessandri, čeprav je gledal svetlolasko. ironično, je imela prav. ko je opisala poljub, ki je premikal tla pod nogami, rušil nebesni svod, trl srca. ''in sprašujem se, zakaj me je sploh poljubila, če me tako zelo prezira? mar ni nenavadno?'' je vso pozornost preusmeril nazaj na sestrico poleg njega, kakor da bo ona lahko rešila njun problem.

Naslov sporočila: Re: streets Ned Maj 12, 2013 7:18 pm

tag; sirša, bestie and marco, big bro`
notes; aloirse ftw in fight with marco hihi. tale trio je fun. sploh confused ale.

sposobna bi bila kaj bolj pametnega blekniti ven iz sebe, če ne bi bila pijana kot kanta in ne bi njene sive celice delala v popolnoma tretjo smer kot sicer. vedela je da se je šlo nekaj o renu in marcu, ter je razpredala o svojih bratih, ter da ne gre okoli rena, a vse je bilo nekako nerazumljivo zanjo in je lahko samo prikimala z glavo, da bi lahko njena reakcija zadostovala. tako ali tako pa je v naslednjem trenutku prišel marco in je minil trenutek njenega prijateljevanja in se je pričel trenutek njegovega razbijanja naokoli s svojim glasom in razposajenosti s strani deklet. » k vragu ! marco de luca, nominiranec in zmagovalec natečaja za najbolj skrbnega brata leta. ne ležim kot krava sredi pločnika, ampak sedim in oprosti kaj je naenkrat narobe z mafijci ? kolikor sama vem, je stric bil eden od njiju, ter je mene hotel usposobiti za vodenje njegovega prekletega imperija, ko si ti obrnil hrbet družini in je ren odšel. « kaj za vraga pa se je sedaj šel ? ji je metal razloge zakaj nikoli ni imela odnosa z njim, ter ga je vzpostavila zgolj z renom, ter ji je bilo vedno prav mar kako je z njim. res, da si je želela oba brata, a tudi sedaj ni potrebovala nekega njegovega resnega tona in nekega soljenja pameti. če tega ni bil sposoben storiti, ko je to resnično potrebovala, potem se je tudi sedaj lahko šel soliti. » kje te pravzaprav čevelj žuli marco ? je problem, ker se družim s saoirse ali ker sem nazaj v mestu ? povej, « je bleknila in ga namrščeno pogledala in od časa do časa vseeno s pogledom včasih uhajala h saoirse, kakor da je iskala neko oporo v njenem pogledu in njenih besedah. » potem me pa spravi v keho. kaj čakaš ? pustimo to, da sem samo tvoja sestra, ter mi je prav malo mar tudi, če si predsednik amerike, bedak, « je dejala in mu pomolila pred nos svoje dlani, da jih na licu mesta vklene, če to hoče. » ampak je to samo nakladanje, kajne ? res si zlat policist. pred seboj imaš šefico mafije in članico tolpe in ne migneš niti s prstom. spomni me, da te nominiram za policista tedna, marco. « njene besede so imele nek posmehljiv ton in saoirse je lahko sedaj iz prve roke videla kam je ciljala s svojimi prej izrečenimi besedami o odnosu med njo in bratom. » madonca, si skrben, človek bi celo pomislil da me imaš rad, « je sarkastično izjavila svoje mnenje o njegovih besedah, ki pa so bile vseeno bile namenjene saoirse bolj kot pa njej, a vseeno so vsebovalo njeno ime, kar je bilo dovolj, da se je vmešala.
saoirse pa je poskrbela, da je za trenutek obstala tiho, ter je samo poslušala njene besede in begala s pogledom od njenega brata in nazaj k njej. toliko nekih podatkov je bilo zmetanih vanjo z njene strani, da si je res zaželela, da ne bi toliko pile in bi lahko malce bolj razumela situacijo, čeprav je bilo preprosto. ren in saoirse sta imela nekaj. ne nekaj, veliko. on je odšel, sedaj vsi blebetajo o njegovi zaroki in novemu življenju, potem se je pojavil marco, zapletla sta se še ta dva in nekje v tej zgodbi nastopi ona, ki niti ni vedela kakšno vlogo igra, a stala je na strani saoirse, njene prijateljice. vseeno pa ji ni bilo potrebno vedeti vseh podatkov in si je narisala namrščen izraz na obrazu, ko je opisovala način njunega poljuba, da je takoj stresla z glavo in so ji lasje zaplesali v zraku, kajti skupaj je bilo preveč. fuj. nato pa je teža marcovih besed pristala na njej in debelo je gledala vanj, ter nagnila glavo, zgolj zato da bi se res prepričala ali bo sedaj ona morala igrati posrednika med njima in rešiti celo telenovelo, ki so ustavili zgolj v pičlih, kaj mesecih ? ali je šlo celo za kako leto ? prekleto. še v italiji je imela manj drame v življenju kakor tukaj. » da bi imela del njega ? prekleto, ali sva midva res v sorodu ? halo, marco ! dekle ti je pred sekundo še razlagalo kako jo je t-v-o-j poljub prevzel in ne renov. saj ni toliko neumna, da ni zmožna ločiti med dvema bratoma, ki imata isti le priimek in sta is po videzu drugačna. « so se vsule besede iz nje in dobila je čuden občutek, da bi se najraje kar sesedla ali odpeljala direktno domov in prespala vse skupaj. » sploh pa, mar nisi ti zaročen, ter po nekih pravilih ne bi smel vračati poljubov svetlolasim, postavnim dekletom ? « opala, sedaj pa je sprožila tempirano bombo in tega se v tistem trenutku ni zavedala. » pravzaprav, nobenim ? «

Naslov sporočila: Re: streets Ned Maj 12, 2013 7:48 pm

zajela je sapo ob njegovih besedah in počasi stresla z glavo. »prvo kot prvo, ale si vsekakor ne zasluži primerjavo s kravo,« je ugovarjala njegovim besedam ter se najprej seveda postavila v bran temnolaski, ki jo je do zdaj vsekakor več kot vzljubila. v njej je videla nekaj podobnosti z bratoma, prav, to bi lahko priznala, a po drugi strani je bila alessandra popolnoma druga, vsekakor samostojna oseba, ki ne bi mogla biti bolj drugačna od vseh ljudi, ki jih je do zdaj spoznala. všeč ji je bil njen način razmišljanja, odnos do življenja in vsekakor tudi tista njena divja razposajenost, ki ji je dajala videz neukročenosti. »in drugič, zakaj me obsojaš zaradi moje dediščine?« je s pogledom zavrtala vanj, medtem ko se je počutila zares užaljeno. saj si ni sama izbrala tega življenja; v to je bila rojena. in glede na vse slišano na povsem drugačen način kot onadva. njej ni nihče dal izbire; ona je bila vzgojena v to, kar je bila danes. vodja mafije. »in nikakor je ne boš spravil v keho, ni šans!« je naznanila, pripravljena, da se temnolaski postavi tudi v bran, čeprav realno gledano ni imela prav nobenih možnosti pred njim. lahko bi ga udarila s peto svojega čevlja. to bi najbrž delovalo. ampak vedela je, da je ne bi odpeljal tja – ne zares.
počutila se je tako zelo nenavadno, ko jo je nepremično opazoval in obenem govoril z alessandro. pa ni bil samo alkohol; dejansko je pod vso alkoholno omamo tudi nekaj čutila in njegove besede so bile ponovno tako presneto grde, da bi ga najraje poslala k vragu. trmasto mu je vračala pogled, medtem ko je svoje ustnice podzavestno ukrivila v šobico in skušala zadržati – karkoli je pač bilo tisto, kar je čutila in kar je počasi plamenelo v njej. alessandra se je zdela skoraj kot glas razuma, ko je spregovorila, čeprav je saoirse ob tem le potisnila svetle lase nazaj, ne da bi umaknila pogleda iz marca, ki je zdaj vso pozornost namenjal sestri. »kakšen strahopetec si v resnici,« se dejansko ni hotela zadržati. »če mi imaš kaj za povedati, mi povej v obraz.« dobro, to je bil pogum, ki ga sicer nikoli ne bi zbrala. bila je pogumno dekle, prav zares – nobenega problema se ne bi imela soočiti z ogromnim moškim in storiti karkoli že, ampak ob normalnih situacijah se je striktno izogibala pogovorom o čustvih. »ne preziram te. samo ne maram te, predvsem zaradi tega, ker vem, da je za vsem skupaj,« je z roko nekako nakazala nekam proti njegovem obrazu, »cel kup vsega. ampak ne maram te na nek prav posebno intenziven način in ne glede na to, kako noro se to sliši, potem včasih celo mislim, da si mi v resnici vš…« se je ustavila hipoma, ker tega priznanja ni bila pripravljena dati niti v svojem trenutnem stanju. potem pa je slišala tisto, kar je imela za povedati alessandra in oblil jo je skorajda leden pot. po vsem skupaj… je zaročen? »kaj?« je bil njen glas povsem osupel, čeprav deloma tudi šokiran in tam je bila tudi sled prizadetosti, ko se je obrnila proti temnolaski. »on je…« njen pogled je zdrsnil na marca. »ti si…« za trenutek je zaprla oči in njen pogled je bil jezen, ko jih je spet odprla. »kaj za vraga! ne moreš poljubiti dekleta na tak način, če si… je tisti prstan njen?« je stopila bližje k njemu, pa se je ustavila, preden bi potegnila na dan verižico. to bi pomenilo dotikanje, tega pa ne bi najbolj dobro prenesla. počutila se je izdano. predvsem to. obrnila se je proti svoji prijateljici ter raje stopila korak bližje njej. »ale, oprosti, da si bila… da si na sredi vsega skupaj. resno, žal mi je, vse skupaj je tako… ne,« se je skrušeno nasmehnila in skomignila z rameni. »ampak ne glede na to, kaj bo rekel on… saj veš, da ti nimaš nobene veze z vsem skupaj? prav, vsi trije ste krvno povezani, a morala bi biti presneto neumna, da bi se obešala po ljudeh zaradi priimkov. ti si čudovita oseba in nočem, da o meni misliš karkoli… karkoli podobnega temu, kar o meni očitno misli on,« je z vzdihom priznala, njen glas pa je bil pri govorjenju z njo bolj umirjen.

tagged: ale and marco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Sob Maj 18, 2013 6:14 pm

tag; s & a

očitno leta vendarle niso iz njegove sestrice izbile tiste enajstletne deklice, ki je skakala naokrog in razposajeno vreščala. le da bi ji zdaj z veseljem zamašil usta, ko je takole vpila in se trudila s sarkazmom, ki je na njej deloval kot prevelika petdeset let stara garderoba – povsem neprimerno. ''kaj, če se ne bi drla?'' je skromno predlagal. nikakor ni igral skrbnega brata. sama bi lahko vedela, je tole početje nevarno. saoirse bi zlahka zbrcala koga, če bi to bilo potrebno, a izgledala je še bolj nažgana kot alessandra, kdo ve, če bi bila sposobna napraviti en sam udarec, ne da bi tlebnila po tleh. šlo se je za njuno varnost, ne za nekaj banalnega. ''kaj, če za začetek, ne bi naglas razglabljala o družinskih posli? in ne govori o mojem odhodu, ko nimaš pojma, kaj se je dogajalo,'' je navrgel proti njej in se postavil nekam v sredino nasproti njiju, da je lahko samo premikal pogled z ene na drugo, ne da bi se rabil sukati povsod okrog. ''nimam problemov s tvojo dediščino – sprejela si ponujeni posel, odločitev je bila tvoja. vendar se obnašaš, kakor da nisi imela izbire. izbiro imaš vedno, ti si samo napravila tisto, kar so vsi pričakovali od tebe, da jih ne bi pustila na cedilu,'' je odvrnil svetlolaski. je bila pač vodja mafije, naj torej neha jambrati. ''lahko bi se naučila lekcije in nehala riniti v težave,'' je samo skomignil z rameni in jima dal vedeti, da misli samo resno. brez pomislekov bi ji nataknil lisice in jo vrgel v prvo prazno kamro z rešetkami. ''seveda te imam rad. moja sestra si. resda si zdajle težka kot slon, ampak to ne spremeni dejstva, da si moja sestra,'' se je namrščil, ko se je rjavolaska zasukala k drugemu dekletu in očitno opravila z njim.

''všeč? da sem ti v resnici všeč? saj ne morem verjeti, kakšne kozlarije,'' je prhnil predse in se res izdatno potrudil, da se izraz na njegovem obrazu ni niti za ped omehčal. bil je povsem pripravljen prezreti sestro, ki je vmes vzdihovala in napravljala neke grimase na obrazu, ko je saoirse opisovala poljub. torej je mislila, da ji nekaj pomeni? torej mu je skušala dopovedati, da v ozadju ni bilo nobene povezave z renom in bi bilo vse točno tako kot je, tudi če ne bi bil njegov brat? navadne kozlarije, res. ''naredi nama obema uslugo, saroise, in se ne sprenevedaj, da bi ti jaz lahko bil pri srcu. preziraš me in pri tem občutku tudi ostani. tisti poljub ni pomenil prekleto nič. skušala si me utišati, kar si tudi napravila. konec zgodbe,'' je butnilo ven iz njega in morda je nekje vmes napravil nenadzorovan korak bližje njej. kolikokrat se bo ujel v isto past? ko ga bo sprovocirala do te mere, da bo pozabil na zdravo kmečko pamet. na srečo ni imel priložnosti napraviti še enega, saj je njegova ljubljena sestra odprla svojo veliko gofljo in saoirsin obraz direktno zamenjala z njegovo zaročenko. nekdanjo. bivšo. mrtvo. ubito. ''alessandra, utihni,'' je zamrmral in zmajal z glavo, a škoda je bila storjena in nepovrnljiva. saoirse je že strmela vanj s skrajnim gnusom. vedel je, kaj mora izreči. kako razjasniti situacijo. samo odpreti mora usta in besede bodo stekle na dan. bile so na koncu jezika, a nazadnje je pustil svetlolaski, da se usuje po njem. ''nisem več zaročen,'' je nekje na sredi preglasil irko, ko se je zasukala k njegovi sestri in se očitno pretvarjala, da ga ni. zdrznil se je, ko je nekje vmes izgledalo, da bo stopila do njega in potegnila verižico z njegovega vratu, a se je očitno pravočasno ustavila. ''mrtva je, prav? nisem več zaročen,'' pizda, lahko je samo upal, da je njegov glas ostal hladen. a dvomil je. ko se je šlo za irino, nikoli ni mogel biti kocka ledu.

Naslov sporočila: Re: streets Sob Maj 18, 2013 7:05 pm

tag; sirša, bestie and marco, big bro`
notes; awh,awh,awh :3

» govorila bom kakor bom hotela in ne kakor boš ti rekel, « mu je siknila in hitro prikimala z glavo, ko je saoirse zatrdila svoje o njegovi primerjavi njenega stanja s stanjem ležeče krave. presneto, kje jo je staknil. komaj jo je bilo za kobilico in on ji je omenjal krave. čeprav je res ni ganilo, na tej točki ji je lahko rekel marsikaj pa bi mu samo kazala jezik in nanj gledala kot na vsakega tretjega prebivalca in hitro prezrla priimek, ki je bil na mah enak njenemu in kri v njegovih žilah, ki je bila ena njeni. » zakaj ? saoirse tako ali tako že vse ve in je moja prijateljica, torej se res nimam namena skrivati in delati iz de lucovih nedolžne prebivalce, ko pa je stric pred časom bil prav tisti, ki je naročeval umore po mestu in se ukvarjal z nečistimi posli, « je dejala in se še naprej mrščila v njegovo smer. glede na to da se nista videla deset let in da sta brat in sestra, sta sedaj res bila videti kakor na smrt sprta človeka in njen pogled definitivno ni omilil situacije. » seveda, klasično. mala ale tako ali tako nič ne ve in se ji o ničemer ne sanja. tvoja napaka. obrnil si hrbet družini, izdal si nas, odšel si in po desetih letih si drzneš me primerjati s kravo, govoriti kako se vedem neodgovorno in trditi da nič ne vem. zaleti se, resno. « alkohol je samo pospeševal njeno jezo, ki jo je občutila in pritisk v krvi ji je butnil v glavo, ker jo je celotna situacija motila. želela si je biti na točki, ko bi mu po desetih letih stekla v objem in ne posegala v besedo med nekim njunim prerekanjem. ni si želela njegove roke, ki bi jo dvignila in se nato hladno umaknila, a presneto da ne bo tista, ki se bo cmerila in iskala svojega izgubljenega brata. sam si je to zadal, sama se je s tem sprejela in nadaljevala življenje. tako kot vedno in kot vedno bo. takšna je pač bila.
» kaj pa če ni imela izbire ? mogoče niso vsi tako kot mi, ki smo samo stricu dvignili prst v zrak in ga pustili samega s svojo mafijsko družino in odšli v svet. obstajajo različne družine, različne vzgoje in ne samo tvoj mali ozkogleden svet, « se je ponosno postavila svetlolaski v bran in se nasmehnila, ko je to enako storila za njo ob omembi zapora. vedela je, da marco tega ne bi storil, a bilo je lepo videti da je saoirse znala odreagirati tudi na njo in mogoče je bila zanj neumna ideja da se je družila z vodjo mafije, a glede na situacijo v mestu, je njen hrbet bil krit in dokler je to vedela, prekleto da je uživala. » ne klati neumnosti. res ne potrebujem nekih praznih besed, da bi se počutila bolje. navadila sem se da nisi del mojega življenja marco. in če bi me imel res rad, potem bi že našel način v desetih letih kako me poklicati in mi to povedati. pa si ? ne, « je dejala in prezrla spet primerjavo z petkrat večjo živaljo od nje, ki sedaj ni bila ravno krava, ampak slon in se obrnila proti svoji prijateljici. navsezadnje so jo njegove besede razklale na pol in tega ni imela pokazati njemu, prej saoirse, če že. ne pa sedaj in tukaj. imel jo je rad ? res je to spretno pokazal. in kaj ona ? resnično ni vedela kako bi opisala svoje občutke. in prav to je bil tisti najbolj žalostni del. vseeno ji ni bilo, rastla sta skupaj kolikor pač sta, a deset let se je poznalo. močno. besedni dvoboj je prepustila tako raje njima in sama samo opazovala situacijo in debelo gledala zdaj vanj zdaj v njo in se mrščila ob opisovanju poljubov in nato o reakcijah po poljubu. marco je seveda bil tipičen bedak, ki ni videl tri korake pred seboj in saoirse je razglabljala v nekih verzalkah o poljubu, a bila je pijana in je imela dober izgovor. marcov je žal bil prirojen, očitno.
vsega pa je imela več kot dovolj in nepremišljeno je bleknila besede o zaroki, ter se šele ob svetlolaskinem odzivi zavedla svoje neumnosti in niti temnolaščev poskus utišanja ni pomagal, saj je bilo prepozno. » saoirse prenehaj, « jo je prebudila iz njenega govorjenja in se ji milo nasmehnila, ter poiskale njene dlani in jih stisnila v svoje, da bi ji lahko bila neka spodbuda. » to kar si imela z renom in kar imaš s tem tukaj ne vpliva na naju in ne bo vplivalo na naju. in verjemi mi, marco nima tako velikega vpliva name, « ji je še dodala na vse skupaj in se ji še enkrat nasmehnila, nato pa v ozadju slišala bratove besede in se za hip obrnila in debelo pogledala proti njemu in stisnila svetlolaskino dlan. » mrtva ? « je trapasto ponovila in naredila korak naprej in se nato ustavila. kaj naj sedaj sploh stori. lahko bi ga objela, a bi bila takoj odrinjena v steno in lahko se je brez smisla oklepala saoirse in se praskala po glavi. » žal mi je, « je bilo vse kar je lahko spravila iz sebe in stisnila svetlolaskino pest. kaj sta pa lahko storili ? nič.

Naslov sporočila: Re: streets Sob Maj 18, 2013 7:30 pm

včasih je bila prav vesela, da je bila edinka in da je njeno celotno družino predstavljala skupina ljudi, s katerimi je ni vezala sorodstvena vez. ko je takole opazovala temnolasca, si je morala priznati, da sta si bila po svoje podobna. seveda je bil v podobnostih tudi ren, ampak do zdaj se je saoirse že odvajala gledati toliko na to, kakšna je podobnost kogarkoli z njenim… bivšim. tako, pa je pomislila tudi na to besedo, ki je še nikoli ni izrekla na glas ali ki je nikoli ne bi kar tako premlela, ampak k vragu z vsem skupaj, dejansko je bil ren zdaj samo njen bivši. nekdo, ki ji je zlomil srce; nekdo, ki jo je pustil za seboj – ampak z eno samo besedo, njen bivši. jo je pa iz misli izbil marco s svojimi besedam in pogled je uprla vanj, medtem ko se je v njenih očeh pojavila trma. »in tvoja sestra ima spet prav. zgleda je ona podedovala vso družinsko pamet. ampak izbire ni bilo, zares ne. kaj pa naj bi storila, obrnila hrbet vsem, ki so mu nudili oporo po tem, ko so ubili mojega očeta? soočila sem s tem. nisem pobegnila. nisem se skrila. in tudi če bi hotela, ne bi imela iti kam,« mu je vrgla v obraz, čeprav so bile njene besede bolj boleč opomin zanjo kot karkoli drugega. si je sploh lahko predstavljal, kako je bilo, če se ti je zrušil svet? v drugačnem smislu kot ona, morda. ampak ubili so ji očeta, vzeli so ji najpomembnejšo osebo na svetu in zanjo so poskrbeli ljudje, ki so jo potem samodejno postavili na njegovo mesto. ni poznala drugega življenja. k vragu, ni poznala prav ničesar razen mafije in tega ne bi nikoli priznala na glas.
»nikoli nisem rekla tega,« je bil njen glas zdaj zadrgnjen, ko je ponosno dvignila brado. skoraj bi to rekla, prav, ampak ni. »veš, kaj je dobra stvar glede misli?« je naznanila, potem pa povsem nepričakovano stopila nekaj rahlo majavih korakov do njega in se s prstom nežno dotaknila njegovega temena. »da so tukaj,« je dejala in se že v naslednjem trenutku umaknila ter se znašla nekje ob ale. bila ji je veliko ljubša oseba kot pa njen brat. »in ravno zaradi tega me prav malo briga, kaj vse mi boš povedal in kakšno uslugo lahko naredim komerkoli že… ne, sploh se ne bom spuščala v to. pojdi k vragu,« je opustila poskus, da bi opisala vse skupaj in dala stvarem vsaj malo smisla. morda jo je tudi malo prestrašil s svojim izbruhom; a edino, kar je na to nakazovalo, so bile njene dlani, sklenjene v naročju. kot da bi se na svoj način hotela zavarovati. se je pa sprostila in vrnila nežen dotik alessandri, ko je ta poiskala njene dlani. pogled je uprla vanjo in njene temne oči so jo pomirile. »rada te imam,« je nežno zamrmrala s polovičnim nasmehom na obrazu. priznanje prijateljstva, to ji je z veseljem dala. imela je popolnoma prav – onidve sta bili poglavje zase. ale je bila zdaj njena najboljša prijateljica in nihče tega ne bi mogel spremeniti. potem pa je marco spregovoril in njen pogled je zdrsnil mimo njegove sestre do njega. do zdaj je že videla skozi tisto masko – vsaj malo, nek košček je bil odstrt in za trenutek je zaprla oči, medtem ko je spregovorila ale. lahko bi pustila stvari pri miru, ampak kako? »torej je vso tvoje govorjenje o tem, da moraš iti naprej, navadno sranje,« je dejala s presenetljivo jasnim glasom. ravno te besede so bile tiste, ki so ji pomagale. in zdaj… zdaj je videla naravnost skozenj. še vedno je nosil prstan, še vedno se mu je glas komaj zaznavno stresel ob misli nanjo. »mrtva je in z njo je odšel tudi del tebe.« to je bila jasna ugotovitev. morda je bila pijana, a bila je bistra. če ne bi v roki imela alessandrine dlani, bi stopila do njega. a tako tega ni storila, samo njene oči so preiskovale njegov obraz. »v resnici sva si skoraj podobna, jaz in ti,« je umaknila svoj pogled, ker je tako ali tako vedela, da bo njene besede zavrgel. nemogoče? niti ne. oba sta imela v preteklosti nekoga, ki sta ga tako ali drugače izgubila. in oba sta se ga oklepala; on bolj kot ona. ampak počutila se je skoraj prevarano. zaradi njegovih besed je počasi prebolevala, zdaj pa se je izkazalo, da… najraje bi vse skupaj poslala k vragu. »žal mi je,« je dejala, ponovila alessandrine besede, ampak njej ni bilo žal za mrtvo zaročenko – bilo ji je žal zanj. in morda je to ugotovil, ko je uprla pogled v njegove oči.

tagged: ale and marco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Sob Maj 18, 2013 9:09 pm

tag; saoirse

ni bolelo tako zelo, kot je pričakoval. pripravljen je bil na silovit udarec naravnost v pleksus, ki bi iz njega izbil sapo in za kratek trenutek ustavil srčni utrip. a lahko je izrekel tiste besede, ne da bi se okrog njega podrl cel svet. prikimal je, zgolj zato da bi znova potrdil. rekel je naglas, da je mrtva, in ostal živ. cel. vendar je zdaj povzročil zmešnjavo in obe sta pričakujoče gledale naravnost vanj ter čakale na nadaljnja pojasnila. s tem sta hotele odločno preveč in zato se je samo namrščil ob njunih nadvse tipičnih odgovorih. žal jima je. tudi prav. ''dolgo je že od tega, alessandra, v redu je,'' je sestri podal nadvse zaigrano brezbrižnost in skomignil z rameni. osem let, tam nekje. seveda bi znal do sekunde točno določiti trenutek, ko je odprl pismo sredi afganistana in ga prebral. dojel, da ni več ne irine in ne otroka. ampak ne bo jima razlagal o tem, ni bila njuna stvar. to je bil izključno njegov problem. odmaknil je pogled, ko se je nanj pripela še saoirsina pozornost, nato pa že vlekel mobilni telefon iz njegovega žepa ter vtipkaval prvo taksi številko, ki mu je padla na pamet. ne bo ju več gledal sredi ceste. spravili se bosta domov, hočeš nočeš. ''alessandra, poklical ti bom taksi, prav? peljal te bo do doma, kjerkoli je že to, in... ja,'' je navrgel k sestri, ne da bi jo pogledal in se znova povsem zaprl vase, kot mu je bilo v navadi. na drugi strani se je oglasil živahen ženski glas, kateremu je zrecitiral ime ulice in zaprosil za taksi za njegovo sestro. nekaj minutk in že bo tukaj. ''prihodnji teden te poiščem, prav? prišel bom k tebi ali pa koga poslal pote. nekaj bova skombinirala,'' je pristavil in telefon potisnil nazaj na njegovo mesto. ostal je tiho vse do trenutka, ko je izza vogala pripeljal taksi in ustavil ob njih. potisnil ji je nekaj bankovcev v roko, preden je odšla mimo njega. da, res je bil skrben brat. počutil se je prav gnilo. ''ti greš z mano,'' je samo zamrmral proti svetlolaski in jo potisnil proti njegovemu avtu. pa sta bila spet tam.

počakal je zgolj toliko, da je spremljal s pogledom taksi, ko je odpeljal stran. nato pa jima je brez besed odklenil avto in sedel spet za volan. počakal je, da se je svetlolaska namestila v notranjost, nato pa od znotraj zaklenil vrata. ''ni navadno sranje,'' je spregovoril takoj, ko sta oba sedela. ni vtaknil ključev v vžig. ostali so v njegovi dlani. ''tisto, kar si rekla prej?'' se je rahlo zasukal proti njej ob pojasnilu: ''šel sem naprej.'' oh, prav dobro se je zavedal, da ji ni bil dolžan dajati prav nobenih pojasnil. vendar je znal prebrati njen pogled, ko je izrekel tiste grde besede. nekaj med pomilovanjem in pretiranim razumevanjem. poznala je izgubo – tako ljubezni kot zaupanja. če bi se komu lahko odprl, če bi komu lahko povedal vse, potem bi to napravil osebi, ki je zdaj sedela poleg njega na sovoznikovem sedežu. ''lažje bi si bilo pognati kroglo v glavo, o čemer sem tudi razmišljal, ampak tega nisem storil,'' se je namrščil in pogled obrnil skozi prednje vetrobransko steklo. ''kaj si se torej odločila, saoirse?'' je vprašal in prav očitno pospešeno zamenjal temo: ''nameravaš hoditi na treninge ali boš raje čas zapravljala s popivanjem?''

Naslov sporočila: Re: streets Sob Maj 18, 2013 9:48 pm

pravzaprav so se dogodki potem odvili nenavadno hitro in še preden bi se dodobra zavedla, kaj se dogaja, v njeni dlani ni bilo več dlani alessandre, njene najboljše prijateljice – marco jo je poslal proti taksiju in saoirse ji je samo zbegano pomahala, nato pa je voznik odpeljal in taksi se je po hitrem postopku spravil iz zapuščene ulice ter jo pustil samo z osebo, do katere je vsekakor gojila popolnoma mešane občutke. kaj je bil njegov problem? vprašanje, ki jo je pestilo v preteklih dneh, se je zdaj razjasnilo. izgubil je zaročenko in to ga je pustilo… takšnega, kot je pač bil. včasih je imela občutek, da pod tisto lupino skriva cele svetove in dala bi vse, da bi jih lahko za hip ugledala – dokler se ni pri takšnih in drugačnih mislih zalotila in se ustavila. »ampak nočem…« je hotela ugovarjati, pa jo je potisnil nekam proti svojem avtu in tisti načrtovani ugovor je zamrl na njenih ustnicah. ni marala, da so ljudje tako ravnali z njo – a po drugi strani ni bila nikoli deležna normalne obravnave in to, kar je zanjo počel on, je sumljivo spominjalo na tisto običajnost, po kateri je hrepenela. zanj ni bila mafijski don filadelfije ali karkoli že; bila je zgolj svetlolaska, ki mu je stopala po živcih. najbrž. to je bilo vse, kar je lahko jasno razbrala.
usedla se je v notranjost avtomobila in svojo glavo naslonila na ledeno hladno okensko šipo. vsaj to jo je nekoliko pomirilo za tistih nekaj trenutkov, ki jih je imela sama v notranjosti avtomobila, potem pa so se odprla vrata na voznikovi strani in temnolasec se ji je pridružil in sploh ga ni pogledala, čeprav se je morda nekoliko zdrznila, ko je zaklenil avto. ni vedela, kako se je počutila glede tega. bilo je prepozno in izrečeno je bilo preveč vsega – je res bila sposobna normalnega obnašanja po vsem skupaj? poleg tega je bila še vedno vsaj deloma pod vplivom alkohola. kako krasno. zakaj ni mogla imeti enega normalnega večera, kjer bi popivala in se na koncu ne bi prikazal on ter je rešil? k vragu. »ja, kakorkoli že rečeš,« je zamrmrala, čeprav je bilo očitno, da mu ne verjame ravno preveč. to, kar je videla, ni bila ravno definicija tega, da bi on šel naprej, ampak tudi prav. »krogla v glavo je za strahopetce,« se je skoraj nasmehnila, medtem ko je bila njena glava še vedno obrnjena stran od njega, njen pogled pa uprt v temno ulico. krogla v glavo? najlažji izhod, vsekakor, ampak v tistem trenutku ni imel smisla. vsaj ne za saoirse. potem pa je očitno spremenil temo in med njima je obvisela gosta tišina, dokler ni končno obrnila svoje glave proti njemu, s pogledom zdrsnila prek njegovega obraza – vse od ostro začrtanih potez, prek ustnic in se naposled ustavila pri njegovih očeh, preden bi jo začele preganjati misli o njegovih ustnicah in ob občutku, ki ga je dobila, ko jih je potisnil na njene. »treningi? me sploh še hočeš tam, marco? očitno pomenim samo težave,« so se njene ustnice tokrat ukrivile v droben, skorajda žalosten nasmešek. bila je zmešnjava na dveh nogah. dokaj uničena od znotraj, a na zunaj je imela stvari pod nadzorom, kar je bilo edino pomembno – ampak do zdaj je že vedel, da je bil videz samo maska. njen pogled, ki ga je prej za trenutek odvrnila, je spet poiskal njegove oči. »kaj se je zgodilo z njo?« je rekla s tišjim glasom ter najbrž postavila vprašanje, ki bi lahko ozračje v sekundi ohladilo še bolj, kot bi si bilo mogoče predstavljati.

tagged: maaarco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Ned Maj 19, 2013 9:02 am

tag; saoirse

še preden bi se lahko ustavil, se mu je iz ust izvil globok izdih in zatem so se ustnice ukrivile v nasmešek. verjetno prvi po kdo ve koliko časa. ''da, krogle so za strahopetce. točno tako sem razmišljal takrat. in zato sem se vrgel nazaj v vojsko. pošiljal metke v druge in za vsako ceno skušal preživeti,'' je prikimal, ker je imela tako prekleto prav. ni hotel biti strahopetec, ki se bo ustrašil življenja zaradi enega dogodka. polnega agonije in večnega trpinčenja, a vendarle le enega dogodka. morda je zato po mišjih korakih napravil pot navzgor – najprej pokleknil na kolena, nato počepnil, se počasi ped za pedjo vzravnal, dokler ni bil takšen kot danes. vzravnan in pretirano dostojanstven, kar je daleč najbolj šlo v nos prav njej. da se je tako trudil ostati v enem kosu. ''preostanek zgodbe pa poznaš. kam sem odšel, ko so mi ponudili delo izven vojske. kje sem pristal. kakšna svinja sem,'' je nasmešek počasi, a vztrajno zbledel v prazen nič, dokler se ni zdelo, kakor da ga sploh nikoli ni bilo tam. morda pa si je tudi sam zgolj domišljal, da je bil ustnice res sposoben formirati v nasmešek po osmih letih? da, vsekakor se mu je moralo dozdevati. čutil je njen pogled na njegovem obrazu in lahko je sklepal, da vanj zre z mešanico obtoževanja in nečesa drugega. vendarle ni razumela, zakaj je tako hladen. zakaj ji pridiga o tem, naj gre sama naprej. njemu je bila razlika med njunima srčnima zlomoma jasno vidna iz druge galaksije. ona je ni videla. vendar ji je ni nameraval narisati, sčasoma bo sama ugotovila kako se umor ljubljene osebe razlike od tega, da te oseba samovoljno zapusti. eno je prisiljeno slovo, drugo svobodno. ''včasih sva si bila bolj podobna. z renom. verjetno bi bilo vse drugače, če... se ne bi nič spremenilo.''

''dal sem ti obljubo, kajne? to je bil najin dogovor,'' je skomignil z rameni, čeprav je vedel, da ima vse niti v svojih rokah – da bi lahko prekinil dogovor in se odtujil od nje, če bi to hotel. imel je dovolj razlogov in v preteklih tednih sta oba spredvidela, da se jima skupaj ne obeta prav nič dobrega. vendar si iz misli ni mogel izbiti njene verižice. njegove verižice. in nameraval se je prepričati, da je kos jekla okrog njenega vratu edini razlog za to nespametno druženje. ''ne mislim imeti tvoje smrti na moji vesti. preveč ljudi sem že ubil, posredno ali direktno, da bi prenašal še tvoj pečat. tako da bo bolje, če te pripravim na najhujše,'' je skomignil z rameni in tvegal pogled proti njej, ravno pravi čas, da je ujel bledo sled žalostnega nasmeška. videl je, da hoče vztrajati tudi ona. pri srečanjih, tveganjih, treningih, neumnostih. ''vedel sem, da pomeniš težave, že ko si me ustavila sredi parka, saoirse. nisem se ravno slepo podal v tole. vedel sem, v kaj se spuščam. čeprav... priznam, da tistega poljuba niti slučajno nisem pričakoval,'' je zmajal z glavo in pogled obrnil proti volanu pred njim. z eno dlanjo se ga je oprijel, ne da bi napravil kak drug gib, ki bi natolceval morebiti na to, da bosta končno odšla domov. ''umrla sta,'' je odgovoril s skomigom ramen in pogledal proti njej. ''oba sta umrla in jaz nisem mogel napraviti nič. to je vse.''

Naslov sporočila: Re: streets Ned Maj 19, 2013 11:01 am

morda jo je njegov nepričakovani nasmešek presenetil. res ni bil nekdo, od katerega bi pričakovala to. izgledal je skoraj nenavadno, kot da se sam tega sploh ne bi zavedal, medtem ko se je njen pogled povsem avtomatsko usmeril na njegove ustnice. ga je… ga je ravnokar pripravila do tega? zatrla je to misel, še preden bi se dodobra razvila. njegove naslednje besede so pojasnile vse in navsezadnje se je strinjala, kar je izrazila zgolj z lahnim premikom glave. nikoli se ne bi ubila. prav, odvisno od situacije – če bi jo kdorkoli ujel in potem… ne, na to ni hotela niti misliti. saj so že poskušali, ampak nikoli jim ni uspelo. če se je česa bala, se je najbrž bala ujetništva. pa ne klasičnega v zaporu – s tistim bi lahko preživela in morda bi imela še čas, da se nauči kakšen nov tuj jezik. ampak če bi jo ujeli njeni nasprotniki… no ja, stvari ne bi bile prijetne, toliko ji je bilo jasno. zatrla je tudi te misli, ki so ubirale preveč čudno smer, preden je pogled uprla vanj, ko je ponovno spregovoril. »pa saj…« je začela, medtem ko je za trenutek obmolknila in ugotovila, da to sploh ni bilo pametno – a na srečo ji ni bilo mar. »pa saj nisi svinja ali karkoli pač. mislim prav, vsekakor se trudiš, da bi bil, ampak…« se je njen glas počasi izgubil, medtem ko je zaprla oči in se skušala zbrati. prav, mu je pač ravnokar povedala, da se ji sploh ne zdi slaba oseba. pa saj ni bil – bil je dober, morda je bil celo vse tisto, kar je mislil, da ni. a ta del samega sebe je nekam zakopal in zdaj je pozabil, da obstaja. skoraj trmasto je odprla oči in pogled nemudoma odvrnila stran od njega. dozdevalo se ji je, kaj se mu plete po glavi in tudi njegove naslednje besede o renu je sprejela samo s tihim vzdihom.
a njen pogled se je nemudoma vrnil k njemu, ko je omenil dogovor. je bilo to res tisto, kar ga je zadrževalo? lahko bi rekel karkoli drugega in to bi v svojem trenutnem stanju tudi sprejela. ničesar ji ni bil dolžan in ona ga ni rabila zadrževati. vlekla ga je k tlom ali pa k sebi – ampak kje je bila pravzaprav razlika? imela je moč, ampak tiste vrste moč, ki se je človeku lahko grdo maščevala. »če ti tako rečeš,« je zamrmrala kot odgovor na njegove besede, čeprav je lahko začutila hitrejše bitje lastnega srca, ki je trepetalo v nekem strahu, da bi zdaj vse skupaj končal. potem bi bila sama; dejansko je bila vedno sama, ampak če bi to storil, bi bila prepuščena sami sebi. ona proti svetu. kako čudoviti obeti. »včasih sem zelo nepredvidljiva,« se je sama pri sebi nasmehnila, medtem ko je s pogledom ošinila njegov obraz. »sem pa vse, kar sem prej rekla, mislila resno, veš?« je povedala neki naključni točki na armaturni plošči, ker je bilo tako lažje, kot pa da bi pogled trmasto upirala vanj. ni mu bilo mar; to zavedanje ji je pisalo čez cel obraz. potem pa je skoraj začutila spremembo ozračja. od njega je zavelo neko obžalovanje, ko je spregovoril in se je njena dlan ob njegovih besedah samodejno oklenila njegove z neko nežnostjo. torej… torej ni bila samo zaročenka. bil je še nekdo drug in očitno je bilo, da je bil to otrok. »zakaj?« tokratno vprašanje je bilo popolnoma in v celoti neprisiljeno. spadalo je zraven k pogovoru; vedela je, da še nikoli ni govoril o tem. in vedela je tudi, da bi morda moral vse skupaj enkrat dati iz sebe.

tagged: maaarco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Sre Maj 22, 2013 9:43 am

tag; saoirse

''seveda sem svinja. samo svinja bi nadrla lastno sestro, ko jo vidi prvič po desetih letih,'' se je tokrat cinično posmehnil sam sebi. vendar nobenega dvoma ni bilo, da ni imel pojma, kako naj se sploh obnaša pred dekletom, s katerim je sicer delil kri, a o njej ni vedel prav nič. skupaj sta živela enajst let in v tistem času je bila zanj zgolj mlajša sestra, ki še raste. preden bi ji uspelo zrasti in odrasti njega ni bilo več in med njima je bilo tako ali tako dovolj let razlike, da se je takrat ves čas bolj ujela z mlajšim renom kot njim. ''samo neverjetna svinja bi brez pomislekov za znatno vsoto denarja ubila vsako tarčo. samo neverjetna svinja bi na prvem mestu sploh odšla v vojsko in doma pustila...'' je tokrat pravočasno odnehal in samo ostro odkimal. ves ta čas še vedno ni mogel njenega imena izreči niti v mislih. zdelo se je narobe, da o njej govori pred svetlolasko. ''sploh nima smisla, da se vrtim v tem krogu, kajne? kar je, je,'' je zavzdihnil in z dlanjo lahno lopnil po volanu pred njim. ''oprosti, ker ga neprestano omenjam. ampak... res mislim, da bi mogla naprej. in po načinu, kako me pogledaš vsakič, ko izrečem njegovo ime, vidim, da tega še nisi storila. kaj pa vem, morda preverjam, kje se nahajaš s tem, ko te provociram. skratka, oprosti,'' je pogled proti njej z opravičilom v očeh in se rahlo namrščil. ne bo ga več omenjal. to malo obljubo je dal samemu sebi, ko je opazoval njeno reakcijo na vsako besedo. tudi ona je bila tako neverjetno nadzorovana, da je bilo včasih, kakor da se gleda v ogledalu.

''ne bom te kar pustil, saoirse,'' je skomignil z rameni: ''ne glede na to, kaj ti misliš, da jaz mislim o tebi... nočem te videti mrtve ali kaj podobnega.'' in res ne. povedal ji je prej, na vesti je imel dovolj človeških življenj do konca svojega. vedel je, da se bo seznam z leti zgolj še podaljšal, a načeloma bi moral zdaj nanj nizati imena barab, kajne? glede na to, da nosi uniformo, značko in je sploh mož pravice. ''oh, samo včasih si nepredvidljiva? zdi se mi, da kar večino časa. ko že končno mislim, da vem, kako razmišljaš, se obrneš za 360 stopinj in me zadaneš z novo bombo,'' mu je tokrat uspelo zadržati širok nasmešek, čeprav so se kotički njegovih oči dvignili v prikritem nasmehu. ''vse? od poljuba do tega, da v meni ne vidiš rena in tako naprej?'' je samo preveril, na kaj točno je ciljala. v tisti pijani omotici je poprej izrekla marsikaj in drznil bi si reči, da bi polovico stvari zadržala zase, če ji alkohol ne bi dal izdatnega pogona poguma. naenkrat se je njena dlan oklenila njegove, ne vsiljivo in ne tesno. zgolj položila je svojo dlan prek njegove in njegov pogled se je preusmeril na dotik. ''dolga zgodba je in... um,'' jo je poskusil zavrniti iz prve, a na koncu se je njegova dlan sama obrnila naokrog in vrnila objem njeni. ''v chicago bi naju moral čakati nov začetek, ampak brez denarja je to bolj težko. zato sem šel v vojsko in... so ju našli ter ubili,'' je karseda hitro opravil z detajli, ki to niso niti bili. nobene informacije o mehičanih, o los angelesu, o tolpo, o irini, o čemerkoli. samo konec. njegova čeljust se je zaklenila tesno skupaj, ko je stisnil ustnice in ostro vdihnil skozi nos. ''prekleto... tole je narobe. ne vem zakaj, ampak je. ni dobro,'' je zamrmral predse, a ohranil dlan na mestu, ključ v žepu.

Naslov sporočila: Re: streets Pet Maj 24, 2013 3:26 pm

»oh, daj no,« preprosto ni mogla ostati tiho ob njegovih besedah. bil je tako zelo presneto prepričan sam vase in imel je tistih par prepričanj, ki jih ne bi spremenil za nič na svetu. »nihče od vaju ni bil v stanju za prijetno družinsko srečanje ali karkoli. prijetna oseba je, veš? ne bom… ne bom je pokvarila,« je bil njen pogled trmasto uprt vanj, njen glas pa je bil vsekakor odločen. alessandra ji je prirasla k srcu zelo hitro in zdaj si ni niti mogla pomagati – bila ji je všeč, bila je njena dobra, če ne celo najboljša prijateljica in imela je občutek, da ji lahko zaupa praktično karkoli. česar sicer ni storila, ampak teoretično bi lahko. le da ni hotela nanjo polagati takšnega bremena in je stvari preprosto obdržala zase. alessandra je bila tako sproščena, prijetna in polna veselja do življenja – nekaj, kar njen brat vsekakor ni bil. »storil si nekaj napak in drago so te stale, ampak moraš si odpustiti. nisi svinja, daleč od tega. najbrž si najbolj močan človek, kar jih poznam. prav, si idiot in znaš biti presneti kreten, ampak na koncu, ko je zares pomembno, boš storil pravo stvar.« naučil se je iz svojih napak, ampak to ni bilo nekaj, kar bi še lahko komentirala. to ni bila njena stvar, zakaj za vraga ji je bilo sploh še mar? vedela je, da ji ni vseeno. ni ji bilo vseeno zanj, ne da bi še sama vedela, zakaj. stisnila je ustnici v približek nasmešku ob njegovih besedah. »ne gre tako hitro. ampak delam na tem,« je skomignila z rameni. preboleti rena… smešno, morda je bila to najtežja stvar, kar jih bo kadarkoli morala storiti.
njena dlan se je znašla v njegovi, česar dejansko ni pričakovala, ampak ni dovolila tej kretnji, da bi jo zmedla. »povsem drugačen si od rena, marco,« je zamrmrala in potem dvignila pogled. »ali z drugimi besedami, da, to. poljub je bil morda rahlo nora poteza, ampak verjemi ali ne, ne obžalujem ga,« se je sama pri sebi nasmehnila in se zazrla skozi okno v temno noč. poljuba vsekakor ni obžalovala. morda je bilo to nekaj, česar ne bi smela izreči, ker – ker se ni spodobilo ali kaj podobnega – ampak bilo ji je prav malo mar. to je bilo dejstvo in bila ga je pripravljena deliti z njim na tej točki pogovora. k vragu, ni bila navajena na takšne scene, ampak kljub temu je bila tukaj – v njegovem avtu, kamor jo je posadil; po svoje povsem sproščena v njegovi družbi, čeprav je videla boleče spomine v njegovih očeh in zaradi tega ni drezala v podrobnosti. »žal mi je. zaslužil bi si svoj srečen konec.« to je smatrala kot eno izmed stvari, ki jih sama nikoli ne bo dobila zaradi narave svoje dela in moških, ki so jo obkrožali, ampak njemu bi to privoščila. ženo, nekaj otrok in srečno družinsko življenje. njena dlan se je nežno oklenila njegove. »najbrž se ti bom zdaj zdela smešna, ampak če kadarkoli potrebuješ koga, ki te bo poslušal…« se je njen glas izgubil, čeprav so bile njene besede resne. tema je morda postala nekoliko preveč resna in vse skupaj se ji je zdelo tako občutljivo, da se je vrnila k njegovim prejšnjim besedam. »in… hvala. za vse. ampak realno gledano bom najbrž tako ali tako prej kot slej končala mrtva.« ugriznila se je v ustnico, da je odpodila nadležno bolečino, medtem ko je bil njen pogled uprt nekam v temno noč.

tagged: maaarco! smitten3

Naslov sporočila: Re: streets Sob Maj 25, 2013 7:13 pm

tag; saoirse

prikimal je ob njenih besedah. da, verjel ji je, da je njegova sestra prijetna oseba. verjetno so jo doma vsi zavijali v vato in prekleto dobro poskrbeli, da je nikoli ni skupila. bila je ljubljenka cele družine že od nekdaj in prepričan je bil, da je zlasti ren nanjo pazil bolje, kot bi sam lahko kadarkoli. očitno res ni znal skrbeti za ljudi okrog njega, ne zares. hotel je poskrbeti za irino in to se je končalo katastrofalno. hotel je poskrbeti za saoirse in se je zdelo, da jo z vsako gesto samo odbija dlje stran od sebe. hotel je poskrbeti za carrie, da mu ne bi prišla preblizu in jo skupila in ženska kar vztraja. vsi bodo nasrkali samo zaradi njega. slej kot prej. ''nisem mislil resno, da bi jo lahko pokvarila...'' je zmajal z glavo in tako nazaj vzel vse, kar je izrekel ob svojem prihodu. bil je presenečen, da ju je našel skupaj. kakor da bi se nekdo tam zgoraj prav grdo poigral z njim. ''alessandra bo v redu. mislim, da je močnejša kot izgleda. verjetno ji ni bilo lahko, ko sva oba odšla,'' je spravil iz sebe plitek izdih in pogled obrnil nazaj, ko je iz njenih ust zdrsel svojevrsten kompliment. čemur je seveda takoj sledila žaljivka, a slednji zdaj ni posvečal pretirane pozornosti. najbolj močan človek, kar jih pozna? zakaj se je torej tako velikokrat počutil neverjetno šibkega? milje stran v afganistanu, ko je irina umirila. nekaj dni nazaj, ko ji je skorajda vdano vrnil tisti neverjetni poljub in za nekaj bežnih trenutkov pozabil na vse ostalo. nase. ''prepričan sem, da ti bo uspelo. ne dvomim, da ti uspe vse, kar si zadaš. trmasta in odločna si vsekakor dovolj, da bi lahko premikala gore,'' je prikimal s kislim nasmeškom. vedel je, kako naporno je celjenje srčnih ran. kako se včasih zdi, da ti nikoli ne bo uspelo.

ušel mu je rahel vzdih posmeha, ko je izrekla tisto najbolj očitno in tisto, kar ji je dopovedal ves ta čas. povsem drugačen je bil, da. čisto nasprotje od moškega, ki ga je ljubila. ''prav,'' je pritrdil, naj ga ne obžaluje, če noče. morala bi se takrat obrniti v drugo stran in pričeti teči stran. ne zato ker ga je poljubila, ampak ker ji je poljub vrnil brez pomislekov. ni vedel, kaj je to povedalo o njemu in to je bil zanj glavni problem. toliko let je bil osredotočen na idlično podobo irine v njegovi glavi, ji bil prav ponižno zvest in potem je to vse vrgel stran zaradi ženske, ki je sedela na sovoznikovem sedežu. zaradi nekoga, o katerem sploh ni razmišljal na... tak način. karkoli je to že pomenilo. ''nekateri bi rekli, da še ni prepozno, da ga dobim,'' je skomignil z rameni in na daleč se je videlo, da tem besedam niti približno ne verjame. kot da je obstajalo kaj takega kot je srečen konec. vsak konec je pomenil slovo, zatorej je moral biti žalosten, srce parajoč. ''najbrž se ti bom zdel trmast, ampak ne... ne potrebujem, hvala vseeno,'' je odvrnil nazaj in pogledal stran, ko je hitro izpustil njeno dlan ter svojo pomaknil na ključ, da bi naposled vžgal avto. ''ne boš, saoirse. poskrbela bova, da boš imela daljšo življenjsko črto kot zgolj 25 let,'' jo je nemudoma zavrnil in motor avtomobila je zahrumel v delovanju. dodal je nekaj gasa, spustil sklopko in avto se je že odpeljal proti izhodu iz ulice. ''lahko zaspiš, če hočeš,'' je zamrmral proti njej in zavil proti njuni strani mesta, kjer sta se njuna domovanja nahajala skorajda v isti ulici.

end.