navadna bela kratka majica se ji je neprijetno lepila na telo, ko je stopala po od sonca razbeljeni aveniji in zrak je bil nasičen s soparo, da je brez težav čutila majcene potočke potu, ki so ji tekli po hrbtu. po še enem napornem delavniku na policijski postaji in kasneje uri preživeti še na fitnes napravah, da so ji mišice kar kričale po prenehanju izvajanja napornih vaj, je kenzi komaj čakala, da se spravi pod hladen tuš in se izklopi do jutrišnjega dne. zagotovo bi bilo bolje, če bi preskočila obisk telovadnice v kletnih prostorih njihove policijske postaje po dveh izmenah, ki jih je imela za seboj. in verjetno ne bi še sedaj imela v mišicah pekočega občutka zaradi preobremenitve. a kot dobra policistka, je njena telesna pripravljenost morala biti brezhibna za lovljenje barab. ni si mogla privoščiti pobega nekoga zgolj zaradi njene lenobe ali ker je zaradi utrujenosti preskočila enega izmed obveznih treningov na njenem vsakodnevnem urniku. nekaterih spodrsljajev si pod nobenim pogojem ni smela privoščiti, navsezadnje so jo prav oni, še tako majhni odkloni, lahko stali krogle v glavo. ni pa si predstavljala, da bi življenju počela in se ukvarjala s čim drugim kot se je. služba je postala več kot samo del nje, pištola njena podaljšana roka. morda bi se ob spletu drugačnih okoliščin ukvarjala s čim popolnoma drugačnim in ne bi stopila v vrste varuhov zakona, ampak slednje misli potisnila iz glave hitreje kot bi se tam imele čas usidrati. njeno razpoloženje bi se prekucnilo še nekaj stopničk navzdol in manjši glavobol, ki ga je čutila za očmi, bi se razrasel v migreno in do jutrišnjega dne se je ne bi znebila, kot ji tudi ne bi pustila spati. s hrbtno stranjo si je potegnila čez potno čelo, preden je odrinila vrata v notranjost stavbe, kjer je imela svoje stanovanje in medel nasmešek ji je ukrivil ustnice ob klimatizirani notranjosti. samodejno je popravila naramnico torbice, ki ji zlezla preko roke navzdol in komaj zaznavno pospešila korak. komaj je že čakala, da bo za vrati svojega ličnega stanovanja, se izvila iz prepotenih oblačil in potem neskončno dolgo stala pod prho. ob sami misli na tekočo vodo, ki ji obliva njeno vitko zagorelo telo, se ji je iz ustnic izvil tih stok in še nekoliko hitreje je stopila po stopnicah, saj je dvigalo spet bilo v okvari. tipično. ne da bi koga srečala v tem zgodnjem večeru, ko je sonce počasi že tonilo za obzorje, je prispela do svojega nadstropja, iz torbice potegnila ključe in si odklenila vrata. ravno si je čez glavo potegnila belo majico in se hotela nameniti proti kopalnici, ko je iz kuhinje zaslišala glasbo, katera tam ni imela kaj početi. doma je ni bilo že najmanj 30 ur in prav zagotovo ni pozabila ugasniti svojega radio stolpa. telo se ji je samodejno napelo in ne da bi se oblekla nazaj, je iz torbice ležeče na tleh poleg majice, ven potegnila tok s pištolo. njeno čelo je bilo močno namrščeno med neslišnim premikanjem do kuhinje od koder je prihajala vse glasnejša glasba. njenim možganom nikakor ni bilo jasno od kdaj vlomilci pri ropanju za seboj zaklepajo vrata in na ves glas navijajo musko na njenem stolpu. oblečena zgolj v bel čipkasti nedrček, ozke kavbojke in pištolo v rokah je zagledala znanega temnolasca za njenim otočkom sredi kuhinje, ki je sekljal zelenjavo? "presneto, aaron!" je glasno zaklela in povesila pištolo proti tlem, čeprav je ob jezi, ki se je začela razraščati v njej, najraje mu poslala kakšen metek nekam. "v glavo bi ti skoraj poslala kroglo!" je še naprej mrščila čelo in globoko dihala, obenem pa čutila razraščajoči glavobol v glavi. "kaj za vraga sploh počneš tukaj? saj nisva bila nič-" ji je zmanjkalo teksta, ko se je spomnila zgrešenega glasovnega sporočila, ki ga še ni uspela poslušati - oziroma ni imela volje poslušati. za nocoj ni imela v planu nobene moške družbe.

komaj se je zadrževala, da ne bi tam prav veličastno izbruhnila kakor vulkan in ga nahrulila za njegov vdor v njeno zasebnost. za zraven pa si je eno črno piko pridružil še s tem, ko se sploh ni pustil motiti in je še naprej sekljal tisto zelenjavo ter pripravljal, pojma ni imela kaj. topel obrok bi se ji, roko na srce, res prilegel. navsezadnje se ni spomnila kdaj je nazadnje dala v usta sploh kaj hrani podobnega in ni vase samo zlivala enega lončka kave za drugim. "najprej nisem utegnila poslušati, nato pa se mi ni dalo. predvidevala sem, da ni nič pomembnega," mu je povedala neolepšano resnico z zaznavnim sarkastičnim podtonom in samo brezbrižno skomignila z rameni. kristalno jasna ji je bila njena neznosnost v zadnjem času in intenzivnost je skoraj namerno še stopnjevala. bil je neke vrste njen obrambni mehanizem - raje je bila ona tista brezsrčna prasica in s svojimi kot britev ostrimi besedami zarezala v drugega, kakor bi drugi njo ranili s svojimi besedami in dejanji. zid okoli nje je bil reseda debel, a včasih se je skozi kakšno razpokico uspel kdo pretolči in jo raniti. aaron je bil že eden od kandidatov, ki bi mu z njegovi trenutki nežnosti to lahko uspelo. lahko se je delala, čisto nedovzetna pa vseeno ni bila. vse se jo je z večjo močjo dotaknilo, le odlično je znala skriti svoje prave odzive. svojo igro je izpilila do poslednjega prizora. rahlo je trznila, ko se je njegova mehka dlan dotaknila njenega obraza in kot še nikoli doslej zahrepenela po dotikih, ki se nikdar ne bi končala. zahrepenela po varnosti v objemu toplih moških rok in ko ji ne bi bilo potrebno skrbeti za ničesar. hrepenela po svoji spravljenosti s svetom, po trenutkih ko bi končno lahko polno brezskrbno zaživela brez mučnih senc, ki so ji vsakodnevno visele nad glavo. v živo modrih očeh ji je zato za nekaj drobcenih trenutkov zaplesalo nekaj temnega in globoko obupanega, ko je tako z nasmeškom zrl vanjo in se je njegova topla dlan oklepala njenega obraza, da je povesila pogled in z nekaj mežiki poskušala spraviti iz oči vse tisto kar ni spadalo tja. medtem pa upajoč, da aaron ni bil dovolj pozoren. "ja, naporna noč in dan," se je gladko izmaknila vprašanju o svojem počutju in se skušala nazaj zbrati. očitno je bila bolj zbita kot je sprava mislila, če jo je lahko iz tira vrglo nekaj dotikov in ljubeč poljub na čelo. obvezno se je morala spraviti nazaj pod kontrolo, če ne bo še pred večerom veselo v solzah razlagala aaronu svojo življenjsko zgodbo, ki jo je pred večino populacije skrivala kakor punčico svojega očesa. le redki so poznali njene travme in zaradi katerih je odrasla v osebo kakršna je bila sedaj. na kratko je zavzdihnila in se podrgnila s prsti po čelu, v upanju da bi spravila bolečino stran. skoraj bi že pokimala in se nameravala spraviti pod mrzel tuš, ki bi ji vrnil nazaj njeno zbranost, ko je sredi mize opazila šopek rdečih vrtnic, katere so se kar bohotile. kdaj drugič in ob kakšni drugačni priložnosti bi se raznežila ali pa bi neskončno vesela te ljubeče geste, sedaj pa... ji je kri res zavrela ali je imela samo tak občutek? "kaj je vse to aaron?" je z rokami zajela celoten prostor in ustnice stisnila v ravno črto. "od kdaj sva iz navadnega seksa prišla na kuhanje večerje in da mi nosiš vrtnice?" je povzdignila glas v vse večjem razburjenju, ki se je razraščalo v njej. "takoj prenehaj s to igrico, ki se jo sedaj greš z mano! če si računal na moje navdušenje, si se prekleto zmotil!" je potegnila vazo k sebi, pograbila vrtnice in cvetove zmečkala med prsti, ne glede na to kako usrano se je ob tem počutila. "vrtnice, aaron? si mar zaljubljen vame?" je bolj navrgla kot resno mislila, vseeno pa skoraj strahoma čakala njegov odgovor, četudi je v njega upirala oči s trdim pogledom.

"menda," je zgolj skomignila z rameni brez vsakaršnega entuziazma, naveličana njega, sebe in življenja nasploh. bila je izmozgana in niti slučajno ne pripravljena na katerokoli družbo. slabo voljo bi nepošteno znesla na kogarkoli, ki bi se nenajavljeno narisal v njenem stanovanju, četudi z najboljšimi nameni polepšati in olajšati ji večer. ni si mogla pomagati ali si ni hotela. v njej je bilo preveč nakopičenih negativnih občutkov, da bi jih sproti reševala in spreminjala v nekaj boljšega, v nekaj pozitivnega. zakopanost v papirje in beg od soljudi, je bila včasih pravcata blaženost, ne glede na dolgočasnost papirologije in katere se je vsak njen sodelavec otepal. njej je včasih pomenil beg od resničnosti njenih problemov. beg od tega, ko se je mnogokrat komaj ugriznila v jezik in nahrulila sogovorca, ko jo je poklical po imenu, češ da ona sploh ni nobena kenzi. enako se ji je dogajalo tudi sedaj in morala globoko zajeti sapo, da ne bi zapela kakor ptiček na veji in izdala vse, kar nikdar ni smelo ugledati luči dneva. predvsem pa je aarona še premalo poznala in lahko bi ji povrnil dvakratno za njeno odvratno obnašanje - zameriti mu ne bi mogla, previdna pa je vseeno morala ostati do zadnjega. objela se je z rokami preko telesa in podrgnila po nadlahteh, kakor bi jo zeblo, čeprav je v stanovanju bilo kljub vključenemu ventilatorju najmanj 25 stopinj. "kaj pa se potem greš?" je iz sebe le uspela iztisniti stavek, ki ni dišal po kričanju in še manj po njeni notranji stiski. "tako kot sem si mislila - ne veš!" bi se še zmagoslavno nasmehnila, če ne bi bila situacija tako prekleto težka in je v ustih puščala trpek priokus. "zakaj naj bi ti veliko pomenila?" jo je hip zatem zanimalo in pozabila je, da sredi kuhinje stoji napol oblečena. ni pa pozabila kako jo je nekega jutra se napol v spanju poklical gracie, ko se je privila k njegovemu telesu in kako je kot nalašč nekaj dni kasneje med iskanjem za škarjami v enem izmed predalov pisarniške mize našla fotografijo njega in temnolaske, ki je njej bila na las podobna. brez težav bi ju vsak imel najmanj za sestri, če ne kar za dvojčici. aaronu ni nič omenila, le malo globlje je pobrskala in hitro naletela na njeno osmrtnico. od tu naprej ni bilo težko sešteti ena in ena. skoraj nehote pa je od tam dalje še bolj skušala spodkopati njuno zvezo. ni se odzvala na njegove besede, ker kaj bi mu pa lahko rekla - da je vsega kriv? da ni ničesar kriv in ima samo smolo z določenim tipom temnolask? pogled pa je ves čas strmo upirala v njegove oči, brez videnja da bi jo karkoli ganilo - še najmanj njegovo s čustvi nabito priznanje. "ne, ne smeš mi kupiti prekletih rdečih vrtnic in mi pripraviti večerje! škoda prav vsakega centa in škoda vsake sekunde časa zapravljenega za vse skupaj!" se ni niti zavedala, da ne daja v nič njegove lepe geste, ampak pravzaprav sama sebe. po njeno si ni zaslužila ničesar, še posebno pa ne s svojim odnosom. bila je naporna in kruta, nepomembno za zunanjo okolico, da je vsaka njena pora zapolnjena do vrha s trpko bolečino, nevidna svetu - in nevidna je morala ostati vse do nadaljnjega. pomilovanja v očeh znancev ne bi prenesla, ne bi ga prenesla v njegovih lepih očeh. zato je svojo krutost morala dvigniti še za eno potenco ali deset. in zato se je izmaknila njegovi dlani, s katero je segel po njej. njegovega dotika ne bi prenesla, zlomil bi njen nevidni zid in njo. "raje priznaj že enkrat, da sem ti samo nadomestek. da samo misliš, kako ti nekaj pomenim - ko ti v resnici sploh ne! prekleto nisem ona!" mu je skupaj z besedami v glavo vrgla še vrtnice, ki jih je nekje vmes potegnila ven iz vaze in ob katerih je imela občutek, da se ji posmehujejo naravnost v glavo. se ji rogajo in otročje kažejo jezik, češ kako nikoli ne bo deležna iskrene ljubezni od kogarkoli. "ja, vse vem o tvoji gracie," je še posebej s posmehljivim nasmeškom poudarila njeno ime, z rokami prekrižanimi na prsih. želela si je po eni strani, da bi spregledal njeno dovršeno igro, po drugi strani pa se jasno zavedala da si tega kot še marsikaj drugega ne zasluži. predvsem pa so bile možnosti za ugotovitev resnice minimalne ali skoraj nične.

igra v kateri je sama postavljala pravila in v kateri je sama sebe postavila v glavno vlogo brezsrčnice, ji je vedno bolj začela presedati. njenim očem ni ušel izraz na njegovem obrazu, zaradi katerega jo je rahlo stisnilo pri srcu. vendar je morala sebe postaviti daleč pred njim, kjer je ne bo mogel doseči s svojimi besedami in dejanji, ki bi jo morebiti lahko zlomila. takrat skupne preživete vesele urice ne bodo več nič drugega kot samo daljni spomin, globoko že pokopan. prej je lagala - med njima že nekaj časa ni šlo več samo za seks in močno telesno privlačnost. iz dneva v dan, iz trenutka v trenutek, se je njun odnos sicer zelo počasi, po polžje, a vseeno vztrajno poglabljal do točke, ko kenzi ni znala več definirati kje natanko se nahajata in kaj vse skupaj pomeni za vnaprej. včasih je vse preveč rada analizirala stvari, dogodke in ljudi, zaradi česar je komplicirala povsem preproste zadeve. na delu ji je njena lastnost prišla nadvse prav, le da je žal ni mogla pustiti zaklenjeno v pisarniškem predalu njene službene mize. ne, veselo je odskakljala z njo domov in mešala štrene, kakor da ne bi imela že cel kup drugih stvari serviranih na srebrnem pladnju. če bi bila bolj normalna, bi aaronovo kuhanje večerje in darilo v obliki šopka vrtnic, pozdravila s široko odprtimi rokami in ne bi bila tako neumno panična ter iskala najbližjo luknjo za hiter pobeg. kakšna kolosalno katastrofo je skuhala...
"seveda je škoda. tega zapravljenega časa ne boš dobil nazaj," je bila še vedno mnenja, da svoj dragoceni čas zapravlja za osebo, ki si tega ne zasluži in ker bi tam zunaj teh zidov njenega stanovanja, zagotovo našel osebo vredno vsake najmanjše sekundice in katera bi ga neskončno cenila. nemara je bila njena enormna napaka prav v tem, da ker sebe sploh ni cenila, ni mogla drugih - ker sebe ni marala, ni bilo za pričakovati, da bodo drugi njo marali. ali pa jo je preprosto po glavi tepla karma zaradi vseh slabih stvari, z njene strani povzročene drugim. tudi njeno slednje obnašanje se ji je bo še maščevalo nekoč v prihodnosti. "česa naj ne bi razumela? vse mi je kristalno jasno," se je postavila v borbeno pozo z rokami prekrižanimi na prsih, čeprav je dajala vtis, da ji ne more do živega - ne glede kaj ji bo povedal in v kako lep paketek bo svoje besede zavil... in prav s temi besedami jo je šokiral, jo za hip pustil brez teksta, da je samo zrla vanj z rahlo razpritimi ustnicam, nezmožna skupaj spraviti nekaj pametnega. na zalogi ni imela nobene porogljive odvrnitve, posmehljivega nasmeška. bila je nema in otrpla, medtem ko so njeni možgani z vso paro premlevali njegove izrečene besede. "to se sliši predobro, da bi bilo res," je nato zmajala z glavo, nič več visoka. nič več vzvišena. ni smela upati za resničnost njegovih besed. ni si smela želeti, da je resno mislil in v njej ni videl samo nadomestila za svojo mrtvo dekle. "ne vem zakaj čas preživljaš z mano. mogoče izprijeno uživaš v mučenju samega sebe ali pa se ti zdi, da ko odmisliš mojo osebnost in ko ponoči spiš poleg, sanjariš da si za nekaj trenutkov dobil nazaj njo" je z nekaj besedami uničila vse kar je povedal, naredila tisto kar je najbolje znala. oči ji je zajela brezmejna panika, ko ga je nato zaslišala. "ne, ne in ne!" se je na njegovo priznanje, da jo ima rad, odzvala z divjim kimanjem z glavo. ni mu smela verjeti niti za hipec, če je lagal in bi mu verjela, bi jo pokopalo. "rad imaš samo predstavo o meni. o meni nimaš niti najmanjšega pojma, sploh me ne poznaš. ne zavedaš se, kako zelo sfukana oseba pravzaprav sem. kakšen polom na dveh nogah s preveč prtljage, ki je ne bi nihče hotel v paketu s svojim dekletom," se ji je glas tresel med naštevanjem razlogov za njegovo zmoto. tudi roko bi dala v ogenj za napoved, da bi se odvrnil od nje, če bi mu izdala samo nekaj koščkov svoje usrane preteklosti. in če ga ne bi minilo imeti še karkoli z njo, bi jo pomiloval in ne več vedel, kaj naj sploh še počne z njo. tretiral bi jo kakor krhko porcelanasto punčko in jo na koncu zapustil nezmožen pritiska - ali pa bi ona zapustila njega zaradi prekinitve agonije. morda mu je pripisovala preveč slabosti ali preveč dobrote, a morala se je zavarovati. morala zavarovati svojo zlomljeno dušo in razbite koščke srca. njene temne oči so se zmračile, na njenem obrazu pa so se nenadoma pokazali sledovi čustev. s tankimi prsti je pod težo obupa zakopala v temne lase in se komaj zadrževala, da se ne bi zgrbila skupaj in zvila v klobčič. že prej je čutila strah, a vedno ga je znala odlično obvladati. vendar še nikoli ni bilo tako hudo kot doslej. nikdar ni bil tako globok, črn in leden. kakšna prekleta ironija - neustrašno policistko, ki bi za nalogo šla tudi v volčji brlog najhujše mafije, je bilo strah malo ljubezni. "mislim, da bi bilo bolje zate, če bi odšel..." je suho pogoltnila, preden se je premaknila k velikemu oknu in se s hrbtom obrnjena proti njemu zastrmela skozenj med opazovanjem prometa na ulici, ki ga pravzaprav sploh ni spremljala. samo čakala je, kdaj se bodo vrata s treskom zaloputnila za njim in bo za vselej konec z njima.

note: it's not only good, it's so awesome! prav žal mi je, da je tale kenzi taka bitch. :3

zaprla je oči in trpko zavzdihnila ob slišanih njegovih korakih, ki so se oddaljevali od nje. pričakovala jih je, zakaj bi ostal in trpel dalje njeno nemogoče obnašanje? vseeno pa jo je zabolelo in postalo presneto težko pri duši. teža osamljenosti je pritisnila nanjo. osamljenost - včasih neznosna, včasih neopažena in vendar vedno posledica nekdanjih obdobij sonca in smeha. sonce in smeh - smeh z njim. besedici sta poblisnili skozi njene misli kot oddaljen odmev, ki jo je vabil v nevarne vode spominov. tja, kamor ni smela zaiti, če se je hotela ostati trdna in ne veselo pretakati solza kakor prekleta škropilnica za rože. morala je sprejeti njegovo neprimernost zanjo oziroma svojo neprimernost zanj. bila bi obupno dekle, lažniva nezvesta zgaga na dveh nogah, ki bi prinesla več gorja kot bi ga lahko prenesel. za vse vpletene je bil njegov odhod še najboljše. s čelom se je naslonila zaprtih oči na hladno steklo njenega okna in preveč zaverovana v vdihe in izdihe, ni slišala korakov. ni slišala, da loputanje vrat ni pomenil njegov odhod, ampak da si je pri njih premislil in se vrnil nazaj k njej. ni pričakovala močnih moških rok, ki so jo trdno objele in stisnile k sebi. oči so se ji v šoku razprle in hipoma je otrpnila na mestu. sprva se je skušala malo izviti mu iz objema, a neuspešno zato niti ni več poskušala in tudi volje ni imela za nesmiselni boj med njima. lahko bi posegla po posebnih prijemih in se v trenutku znebila njegovih rok okoli svojega trupa, ampak so ji mnogo preveč pomenile, nasploh ji je aaron preveč pomenil za njeno dobro. ni se spomnila kdaj ga je uspela tako zelo vzljubiti, da ni z njim prekinila enako kot z drugimi, odrezala ne glede na karkoli. zlezel ji je pod kožo, ji buril duha in srce. globoko, raztrgano je vzdihnila in se skušala zbrati, se spraviti nazaj k sebi. njegova vrnitev ni še nič pomenila, lahko bi se vrnil z namenom v glavo ji zmetati vse moteče stvari na njej - in ne bi mu mogla zameriti. ne bi bilo prijetno, bi si pa zaslužila z obrestmi vred. bolje si je ne bilo zatiskati oči pred resnico, razočaranje bi bilo le večje, bolj intenzivno. zato se je šokirano prenehala medlo izmuzniti iz njegovega objema, ko je ob ušesu zaslišala njegov glas, njegove njej nepredstavljive besede. "ponoči govorim?" je zastokala, ko se je obesila na povsem neprimerne besede za ta trenutek. dejanje je bilo namerno, pomagalo ji je za nekaj sekund preusmeriti pozornost in si dobiti nekaj prednosti, da res svojo zmedeno glavo spravi v red. obenem pa je upala, da se njeni nočni govori niso prevečkrat ponavljali, navsezadnje je takrat zagotovo govorila samo resnico. "kaj vse sem ti potem že povedala?" ga je skorajda strahoma vprašala in dvignila pogled k njegovemu opraskanemu obrazu zaradi česar jo je njena vest še bolj zabolela. še eno veliko signalno opozorilo z rdečimi utripajočimi lučkami, kako zelo napačna je njuna zveza, kako zelo napačna je pravzaprav ona zanj. "in mislim da mi ni všeč, da me znaš brati kakor odprto knjigo" je zamomljala namrščeno in odvračala pogled proč od njegovih oči. sicer bi lahko videl stvari katerih še sama ni hotela videti. "ne razumeš, aaron. jaz nimam samo nekaj malega prtljage, jaz za sabo vlečem cel airbus." kričala ni več nanj, njen glas je bil tih in poln neke dokončnosti. ni razumel, le kako bi? mednju je padla tišina in sedaj je bilo na njej, da mu pove nekatere stvari, ampak katere? po vseh pravilih bi mu morala dati vsaj košček sebe in ga ne ponovno odriniti proč. je bila po letih laži sposobna govoriti resnico? se ranljivo izpostaviti z goloto njene duše? se bo sposobna sestaviti nazaj, če in ko jo bo morda zapustil zaradi pretežkega bremena, naloženega na njegova pleča z njenimi besedami? lahko je nesmiselno potencirala stvar s svojim izogibanjem, toda težko je bilo na glas razpravljati o najbolj bolečih točkah v tvojem življenju. stopila je iz njegovega objema, ko je popustil prijem in ne z namero pobegniti mu, zgolj potrebovala je nekaj distance. "povzročila ti bom samo gorje," se je naposled le oglasila, z očmi uprtimi nekam skozi okno. "pokvarjeno blago sem," je povsem brezizrazno dodala z glasom, ki se ji ni zdel več njen in skomignila, kot da gre za neizpodbitno dejstvo. "zlomljena v notranjosti, nezmožna zaupanja in kakršnekoli zveze po tisti neuspeli zaroki nekaj let nazaj. ne morem več imeti rada, ljubiti." dlan je stisnila v pest in si skušala dati moči za nadaljevanje. "vse kar si videl je samo navadna farsa - nič več kot igra. še oskarja bi si lahko zaslužila" se je grenko zasmejala in smeh je hitro izvenel, le grenkoba je pustila svoj priokus. "zato sem sploh tako dobra pri svojem delu. laganje mi gre odlično od rok!" se je posmehnila sama sebi, osamljena solza pa ji je zdrknila preko lica. "zato pojdi in se ne vračaj več. najdi si neko dobro dekle kot je bila tvoja gracie in tako ki ne bo patološka lažniva prasica" je posmeh izginil iz njenega glasu. z razprtimi dlanmi se je naslonila na steklo, težka utrujenost ji je polnila vsako poro telesa. preden bi odšel in preden bi se zadržala je bleknila eno stvar, ki je še ni nikoli nobenemu: "in moje pravo ime sploh ni kenzi."

note: oooooh, she definitely doesn't deserve him :3

presneto, res jo je moralo nekaj precej dotolčti, kajti njeno počutje je bilo res bedno. v prepirih je navadno nadvse uživala in po možganih brskala še za eno pikro besedo več, z namero pičiti tja kamor je najbolj bolelo. znala je streljati s puščicami in prizadejati bolečino, bila je pravi ekspert - oziroma očitno ne, ko se je zadevalo točno določenega temnolasca. do pričkanja z njim jo je že minilo, samo moral ji je povedati, da jo ima rad; naj je mislil resno ali ne. s svojimi besedami ji je vzel veter iz jader in premakniti se ni mogla nikamor. lahko je zatrjevala kako ne verjame v ljubezen in da je ljubezen za bedake, a globoko v sebi si je spet želela biti ljubljena in ljubiti - ne biti otopel kos predmeta na katerem se nabira prah."potem se moraš res zabavati, ko me moraš poslušati," je s sarkazmom v glasu rekla, kajti seveda se ni zabaval? pustila mu je, da jo je še naprej objemal in strmela v njun odsev, ki se je risal v oknu. videti sta bila kot čudovit par, potrebno bi bilo le še nekaj kosov njene notranjosti zamenjati z novo, izboljšano serijo. komaj opazno je zadrhtela ob nežnem poljubu in pustila mu je dvigniti njen pogled nazaj k njegovim očem. strmela je v njegov čedni, privlačni obraz in v želodcu je imela čuden, votel občutek, ki ga ni znala razložiti. "še sama sebi sem največkrat uganka," je zavzdihnila in na kratko zamižala. "še predstavljaš si ne kakšne," je mrmaraje dahnila v odgovor in morala priznati njegovo poznavanje ljudi. njo morda ni bral kot odprte knjige, bil pa je blizu temu. "ne vem, če je najbolje zame, da se dobivam z novinarjem," ji je prvič v celem večeru iz ustnic zdrsnila drobna šala ob njegovi omembi vsiljivosti in zoprnosti. sama ga kot takšnega ni počela, a oba sta se sicer ukvarjala s tem. ob svojem delu sta takšna morala biti sicer se ne bi nikoli nikamor premaknila.

ni si zmogla predstavljati, da bo kdaj z njim načela resnejšo temo, da bo govorila o svojih občutjih, delčkih preteklosti. svoje občutke in preteklost je čuvala kakor njeno pandorino skrinjico in sedaj se je počutila na nek način olajšano, a istočasno bolj ranljivo kot kdaj koli prej. dolgo časa se je trudila biti močna in nezlomljiva, vendar je nocoj aaron s svojim pristopom v njenem zidu našel razpokico in se prebil bližje kakor kdorkoli. njena navidezna moč je izpuhtela v zrak in postala je krhka, čustvena. s tem pa njun odnos zapeljala v povsem nove sfere in mu vseeno puščala izhod na svobodo. še vedno je bila prepričana, da bo prej ali slej se odtujil od nje in ugotovil, da je res pokvarjeno blago. morda je bila njena napaka črnogledost, saj je že na začetku čakala na konec in na koncu povsem sama stvar zapeljala do nerešljivosti. "ne verjameš mi, vendar globoko v sebi gotovo veš, da sem jaz napaka zate" je zamrmrala in komaj verjela njegovemu početju. ni šel in za sabo zaloputnil vrat, iz lica ji je celo obrisal tisto zoprno solzo, za katero sploh ni vedela, da ji je spolzela iz oči. rahlo je zadrhtela ob njegovem dotiku in z vsem srcem hotela verjeti njegovim besedam, a se ni mogla prepričati o nasprotnem, bilo je še mnogo prekmalu za premikanje gora. bolj je bil čas za male korake, baby steps. teža celega sveta na njenih plečih je postala nekoliko lažja, majčkeno lažja. "ampak nič ti ne morem dati... ne zvestobe, ne ljubezni. nisem ravno 'giflfriend material'," mu je dajala prost izhod. morda mu ni mogla dati ljubezni, ki si jo je nedvomno zaslužil, a na nek svoj način ga je imela neskončno rada in to jo je plašilo. poslušala je njegov načrt in pristala. "am, no prav. ampak brez govorjenja, prosim." raje bi se le tiho stiskala k njemu brez nepotrebnega pogovora - lahko bi spet zašel v nevarne vode. zmogla je kisel nasmešek in se za spremembo ni menila za opozorilne zvončke v njeni glavi, da je njegov predlog slaba ideja in naj ga že vrže ven. jasno je videla, kako se je njegov obraz spremenil ob njenih in še precej dobro je prenesel. vsaj ni je ozmerjal z lažnivko in v kakšnem drugem primeru bi imel še prav, vendar bolj kot sedaj še nikoli ni bila iskrena. verjetno je bila sploh prvič zares o nečem iskrena z njim. "nekdo, ki ga že davno ni več... danes samo še oddaljen spomin," je nekoliko oklevajoče, hkrati pa zamišljeno počasi tiho rekla. "nekoč sem bila silver, silver bright. vendar o tem ne govorim, nevarno je..." je bil glas še vedno tih, a v podtonu je bilo zaslediti, da mu več kot to ne bo izdala, ne zdaj - bilo bi preveč zanjo. po drugi strani pa mu je dala dovolj, da sam pobrska za informacijami, ne da bi njej bilo potrebno govoriti in iti še enkrat skozi njeno najbolj travmatično obdobje. samo priključiti se je moral na splet in vse o njej bo imel kot dlani. in verjetno ugotovil, da bi moral že prej pobrati šila in kopita.

note: i know, right.^^ they're something (:

dejala si je naj ne bo takšna sentimentalna trapa, sentimentalnost res ni bilo njeno področje. ob njegovem smehu se je zdramil njen smisel za humor in začutila je, da sta ji kotička ustnic zadrhtela. trudila se je obdržati ustnice v ravni črti, vendar je bila pri tem klavarno neuspešna. "čisto resno," mrmrajoče se je zahahljala. "seveda se ne smem bati, kdo pa računa danes na takšnega vsiljivca, ki ti prinese rože in skuha večerjo," mu je namenila kratek namuznjen pogled ob spominu, ko bi prav zares lahko poslala kroglo vanj. očitno bo v nadaljnje morala poslušati vsako glasovno sporočilo.
skeptično je privzdignila obrv, ampak mu ni ugovarjala ter ga skušala prepričati v svoj prav. "prav." pokimala je njegovemu zagotovilu le zato, ker se ni imela več želje pregovarjati. ni pa mu popolnoma verjela, na koncu bo teh nekaj drobtinic, ki mu jih je lahko dala, premalo zanj. bilo je v človeški naravi po želji imeti več in aaron si je zaslužil več kar mu je lahko dala. "res si te ne zaslužim," se ji je grlo zadrgnilo, svojo dlan pa je dvignila k njegovemu obrazu in jo položila na lice. v obraz ji je ob omembi rož šinila izdajalska rdečica in zaradi svojega grdega obnašanja jo je obhajala mučna zadrega. "žal mi je. rože očitno niso zame," je zamomljala opravičilo z vidnim nelagodjem. le kaj jo je obšlo, da je šla vržti vrtnice naravnost vanj. vsaj skupaj z vazo jih ni zagnala, če ne bi ga zaradi nekaj vrtnic še pokončala. presneto, res ji je manjkalo nekaj koleščkov, če ni bila kar že poponoma zmešana. njegovega razumevanja je bila vesela in da mu več kot nekaj bornih podatkov ne more v tem hipu dati že to je bilo po svoje preveč, nekatere stvari so pač z razlogom morale ostati pokopane v preteklosti in jih ni bilo spet za vleči ven na svetlobo. njihov obstoj je lahko povzročil preveč škode marsikomu, ne samo njej. brez upora se je prepustila dolgemu sproščenemu poljubu, tako značilnemu zanju. roke so se ji samodejno sklenile na njegovem zatilju. "sedaj me tuširanje ne mika več kaj pretirano," je priznala in potlačila je kletvico ter stresla ramena, da bi se otresla sladkega hrepenenja, ki ji je zaradi njegovih poljubov vzvalovilo po hrbtenici. "ampak, že grem" se je z rahlim namuznjenim nasmeškom nerada odmaknila in ga samega pustila v njeni kuhinji ter na poti do kopalnice pobrala še tisto odvrženo majico pri vhodnih vratih.
tuš ji je dobro del, voda je odplaknila v odtok njeno težko utrujenost, glavobol in klavrno počutje. bila je skoraj podobna svoji stari kenzi. za aarona verjetno nikoli več ne bo enaka, za trenutek mu je na ogled postavila resnično osebo in ne več neke zlagane temnolaske. odločitve ni še sprejela, če ji je slednje všeč in sedaj je tudi še ni nameravala. svoje golo telo je zavila v brisačo, zbrisala lase do suhega in iz predala izbrskala tubo s hladilno kremo za rane. iz kuhinje je že pošteno dišalo in morala je iti samo za vonjem. "bolje," je po resnici odgovorila na njegovo vprašanje, ko ga je našla za mizo prižigati svečko. "sedi, naj sedaj jaz malo poskrbim zate." potisnila ga je na bližnji stol odmankjen od mize, in mu sedla v naročje. čez male praske in rane mu je nežno razmazala kremo za hitrejše celjenje ran ter si namrščeno, s spodnjo ustnico med zobmi, ogledovala svoje delo. "morda jutri le ne boš videti, kakor da ti je v obraz skočila divja žverca s krempeljci."

note: true thing! :3

"tulipani morda res ne bi bili povsem napačni, ali orhideja. sicer slednje res pridejo ponavadi z lončkom," se je šalila - pod nobenim pogojem ni več nameravala metati rož vanj, ali vsaj v bližnji prihodnosti ni imela podobnih namer. verjetno pa je tudi temnolasec za nekaj časa končal s bujnimi šopki namenjeni njej. "ne morem. tudi, če hočem - ne morem." zmajala je z glavo ob njegovih prošnjah, ni mu nameravala vzbujati nekega lažnega upanja. ni bila takšna - z njim ni bila takšna, nič več. ne po današnji sceni, odvijajoča se v njenem kuhinjskem prostoru. nekatere kulise so za vekomaj padle in postavljati nazaj jih ni več nameravala. "v meni ni več trohice zaupanja v ničesar. na svet sem že davno nehala gledati z rožnatimi očali," je nemočno skomignila z rameni ob izgovorjenih besedah. "nekaterim nam nekatere stvari pač niso namenjene," se ni smilila sama sebi, njen glas je bil povsem stvaren. že zdavnaj je sprejela določena dejstva in doslej je imela vsakokrat prav, situacija se ni izboljšala. nerada se je po poljubu odtegnila od njega in bi raje ostala v njegovem objemu do sodnega dne, brez da bi se ji bilo potrebno še kdaj kje dokazovati in skrbeti za tisoč in eno stvar.

"zelo lepo diši, ampak hrana bo že počakala še nekaj minut" ga je zavrnila, ne meneč se za njegov ugovor. za vsako najmanjšo prakso je poskrbela in se potrudila, da je ni izpustila. jutri bodo to le še komaj vidne sledi. "nekaj, kar pomaga. jutri boš kot nov," se je na kratko zasmejala ob njegovi smešni odločitvi. krema je bila na srečo brez vsakršnega vonja in nisi smrdel še dva dni po njej. "mmmm, tole mi je pa všeč," mu je rade volje dopustila, da jo je potegnil bližje k sebi in njene roke so se samodejno ovile okrog njegovih ramen. njegovo neposredno bližino je začela že pogrešati. "bi se še našel eden ali dva, vendar mislim da bom za nocoj zaključila z njimi. razburjenja je bilo že več kot preveč. " v njeni omari je še bilo skritih nekaj okostnjakov, ki jih danes ni nameravala vleči na dan, če ne bi bilo ravno nujno potrebno. noben od njiju pa ni potreboval še ene doze morečega razpoloženja in se niti ni spuščala v razmišljanje, temnolasec bi jo prehitro prebral, sedaj je že vedela kako dobro mu gre to od rok. rahlo se je zasmejala slovesnemu naznanilu in ni si mogla pomagati, da ne bi dvignila desnice v zrak in se z levico prijela za srce ob svoji prisegi: "vem, zato jaz slovesno prisegam, da bom pojedla vse do zadnjega grižljaja... hm, razen če nisi potresel gor kakšnega strupa v prašku," je sumničavo priprla oči in s kazalcem se je rahlo potapkala po našobljenih ustnicah v globokem napetem razmišljanju, če se je morebiti temnolasec kakorkoli obnašal sumljivo, nato pa prekinila svojo igrico z iskrenim smehom iz srca. "seveda, divje žverce je treba dobro hraniti. še posebno imajo rade čokolade, tortice in sladoled." ji je na ustnicah igral nasmešek in rade volje se je privila k njemu, z glavo položeno na njegovo ramo. pozabila je že, kako lepe so lahko te male pozornosti, kot je bilo samo stiskanje eden k drugemu brez nepotrebnih besed. "že dolgo je od kar je nekdo skrbel zame in mi kuhal... hvala, aaron. to mi zelo veliko pomeni" se ji je glas nekoliko zadrgnil, ko je zrla v pogrinjke na mizi in migetajoči plamen svečke. na uho mu je zamišljeno pritisnila kratek poljub v zahvalo. nasmešek na obrazu ji je zamrl ob njegovem vprašanju in srčni utrip ji je rahlo poskočil. "ne vem, trudim se ti verjeti, težko mi je kar zaupati... strah me je, da so le besede." so se njeni prsti igrali z njegovim ovratnikom ob svojem priznanju, ko je v nelagodju povešala pogled nekam stran. ni mu mogla dati odgovora, ki si ga je želel. lahko bi ga kot prej odpravila še z eno lažjo in njun odnos bi bil še naprej lahkoten, brez emocionalnih izpadov in predvsem prazen. "pojma nimam kdaj, ampak prav zoprno si mi zlezel pod kožo in niti sanja se mi ne kaj naj sedaj," je zagodrnjala ob besedah značilnih zanjo. niso bile slabo mišljenje, le lepše se ni znala izražati. obenem pa mu je prvič, reseda na svoj način, priznala na glas, da ji pravzaprav nekaj pomeni. da njune nekakšne zveze ne jemlje več kot muho enodnevnico. glavo je nekje vmes zakopala med njegovo ramo in vrat ter ga v slednjega nežno ugriznila. "tvoja žverca je lačna in bo za večerjo pohrustala kar svojega aarona, nomnomnom," je smeje zacmokala ob njegovem vratu, nato pa počasi dvignila glavo nazaj gor in njegove ustnice raje zapletla v dolg, vroč poljub.

note: yeaaah, so so sweet

"že prav, že prav. prepričana sem, da v prihodnje ne bom več deležna cvetličnega aranžmaja," se ni mogla zdržati, da mu ne bi prav otročje pokazala jezika in rok v narejeni užaljenosti prekrižala na prsih. bila mu je hvaležna, da se ni poglabljal v nastalo situacijo in iskal odgovore, ki mu jih zaenkrat ali morda skoraj nikoli ni mogla dati. ni bila običajna oseba in ljudi je težko spuščala k sebi, jih nasploh spustila v svoje srce brez večnega strahu, kdaj in kako ji bodo prvič zarinili nož naravnost v hrbet. čez noč se ni bilo mogoče kar spremeniti in bila je vesela, da se je tega zavedal in to tudi razumel. več si ta trenutek ne bi hotela želeti.
"seveda, kot nov. kar verjemi," se je namuznila ob njegovem zmrdiševanju nad tubo nečesa, kar je dejansko imelo učinek in ni bil še eden izmed nategov farmacevtskih firm, ki so rade nekaj obljubljale in na koncu pričakujočih rezultatov ni in ni bilo. tudi sama je sodila med nejeverne tomaže, dokler zadevščina dejansko ni imela obljubljenega učinka. redna uporaba od tistega dne dalje je postala obvezna ob takih in drugačnih poškodbah. vrnila mu je majhen nasmešek, ki se je z njegovimi besedami še za odtenek razširil. "skrbim zate? mislim, da se to pričakuje, če sem te že poškodovala," je zadnjo besedico nejevoljno premetavala po ustih. le kaj hudiča jo je obsedlo, da je šla ven zagnati tiste presnete vrtnice? ali zaradi njihove simbolike ali še česa drugega, ni si bila na jasnem. verjetno je svoj davek prispevalo še dejstvo, ker nanj nikoli ni gledala drugače kot še na enega ljubimca več. sploh ni več štela koliko se jih je zvrstilo v njeni postelji in tudi ni jih hotela. dvomila je v svoje lastno navdušenje nad visoko številko. tudi za temnolasca, v katerem naročju je sedela, je sprva kazalo enako. še eden izmed moških, ki ji je zlezel v hlačke. toda vse bolj se je zavedala, da je njegova vloga večja v njenem življenju in da je iz dneva v dan postajala vedno večja. in strašilo jo je, istočasno pa komaj čakala na nadaljevanje. "ne vem koliko ti je za verjeti," jo njegov nedolžen nasmešek ni povsem prepričal in postrani ga je pogledala, kot da presoja o njegovi nedolžnosti. "če ti najprej poskusiš, ti verjamem," je nato brez njega sklenila kompromis in nagajiv pogled uperila v modre oči. mehak nasmeh je ukrivil njene kotičke ustnic, ko so se njegove nežne ustnice dotaknile njenega čela in vedela je, da je razumel. razumel jo je pravzaprav bolje kot kdorkoli doslej in morda je to botrovalo njunemu nadaljevanju razmerja. in če je ona hotela vreči že puško v koruzo, je tam stal on in ji tega ni dovolil. imel je upanje za njiju oba, ko ga je ona že davno izgubila in nekam pokopala - ko ga v bistvu sploh nikoli ni imela. upanje je bila nevarna reč in znala te je pokopati s težkimi srčnimi ranami. "prav," je pokimala, ko se mu je odločila verjeti, zaenkrat. trenutno za drugačno mišljenje ni imela tehtnih razlogov. vsi argumenti so bili na njegovi strani in upala je da za voljo obeh tam tudi ostanejo. ni ji šlo ravno zlahka z jezika njeno priznanje. vrnila mu je poljub in nato smeje zavrisnila, ko jo je dvignil in zavrtel v zraku. "zakaj me pa ne bi? nič nimam proti," je namuznjeno pokomentirala in mu kasneje v šali užaljeno pokazala jezik, ko jo je posadil na njen stol. "obljubim, da bi bila nežna," ga je nagradila z neukrotljivim nasmeškom od strani. potegnila je nogo k sebi na stol in si nato na krožnik naložila hrano, od katere se je vel omamen vonj. "bom tvojim kuharskim sposobnostim podala strokovno oceno," ga je podražila in istočasno na vilice nabodla košček njegove specialitete. v ustih so se ji ji razbohotili različni okusi, v čudoviti harmoniji. preden bi se zavedla je v usta nesla še nekaj hrane in še nekaj... "mmm, tole si zasluži čisto desetko," je veselo zamomljala polnih ust ter neprenehoma jedla dalje. kasneje se je zavedla, da si že drugič nalaga hrano na krožnik - ali je bilo celo tretjič? dokler ni jedla, se sploh ni zavedla kako zelo lačna je pravzaprav bila in da že od jutra ni pojedla ničesar pametnega. "od sedaj dalje kuhaš ti," ga je kar določila brez njegovega vprašanja in smehljaje zdrsnila iz svojega stola. "mislim, da si šef kuhinje sedaj za nagrado zasluži posebno sladico," so se ji oči navihano svetile, ko ga je za dlan potegnila iz njegovega stola in se ritensko premikala do svoje spalnice, z njegovo roko v svoji. v spalnico, kjer se mu je lahko primerno 'zahvalila' za čudovit večer, se znebila svoje brisače in njegovih odvečnih oblačil za tisto njeno obljubljeno sladico.

THE END.

zamišljeno je pospravljala preostanek umazane posode z mize. prestavila je krožnike v eno roko in z drugo na hitro z vlažno krpo spotoma še pobrisala mizo. sonce je že zašlo za eno višjih stavb in ni več z vso svojo močjo sijalo naravnost v osrednji prostor. nasmešek ji je tiho igral na ustnicah in s pogledom je švignila preko ramena k njemu. skoraj bi verjela, da se ji je vse skupaj prejšnji teden samo sanjalo, toda vsakič, ko je bila v njegovi bližini, so se njeni živci iskrili in želodec ji je poskakoval kot pijan vrabček. res mu je uspelo zavrteti ji svet, da se je ves čas počutila kot na vrtiljaku. vse ostalo je bilo zabrisano, le njegova podoba ob njej je bila kristalno jasna. brez njega se je začela počutiti izgubljeno, kot bi ji nekaj manjkalo pa ne bi natančno vedela, kaj naj bi to bilo. grenkosladki občutki so jo včasih gnali v norost, njen zid okrog nje pa se je krušil in debele skale so odpadale v temne globine.
"hej ti," mu je nežno z nasmehom vrnila pozdrav ter mu podala umazano posodo. po dolgem času je z njegovo kuho spet normalno jedla in ni živela od sendvičev, hrane pogrete v mikrovalovki ali naročene na dom. sama kaj prida pri kuhanju ni bila, res se tudi trudila ni. vendar pa je aaron med lonci in ponvami izvajal prave čarovnije in se je na njenem krožniku vsakič znova znašla nova pravljica. "zaradi tebe se bom res še pošteno zredila," je namuznjeno pokomentirala po ukradenem poljubu, njene roke pa so ga objele od zadaj in ga nežno stisnile preko prsnega koša. na lopatico mu je pritisnila kratek spontan poljubček. višje bosih nog ni dosegla, aaron je bil vsaj za pol glave večji od nje ter se nato zasmejala ob njegovih besedah. še sedaj ji je vsak dan zatrjeval, da je bil obisk bolnice izguba njunega časa. "seveda, dragec. tvoj nos je sedaj čudovit in ne več postrani, ker so ti ga naravnali," se je zarežala in skoraj nerada razklenila roke okrog njega. rada se ga je dotikala in ljubila je njegove dotike in ukradene, bežne poljubčke. bili so tako... naravni. njegov obraz je bil sedaj že res videti mnogo boljše, ne več ves v modricah in zatečen, z ogromnim belim obližem nad obrvjo in čez nos. kakorkoli je obrnil, obisk zdravstvene ustanove je bil takrat nujno potreben. še posebno rebra so jih uspela dobro skupiti in si prislužiti kar nekaj šivov. presneto, tista gorila bi ga lahko ubila in še sedaj jo je oblila ledena zona s temno paniko, ko se je zgolj spomnila na dogodek in kaj vse bi se lahko zgodilo. trenutno si predstavljati sploh ni mogla, da ga ne bi bilo več ob njej. že sama misel je bila boleča in jo hladno stisnila za srce. tistega večera sta oba skupaj imela več sreče kot pameti. nikoli si ne bi odpustila, če bi jo skupil zaradi njenih napak - nikoli.
pustila je, da so je povedel do velike sedežne in pred tem iz kuhinjske omarice vzela dva pecljata kozarca, ki ju je odložila na klubsko mizico pred kavčem. potegnila je gole noge navzgor, k sebi na kavč in se stisnila k njegovemu telesu. "nisem hotela prekinjati tvojega entuziastičnega opisovanja brskanja po smetnjakih, z mojim ne pretirano zanimivim dnem urejanja papirjev," se je tiho zasmejala ob njegovi pripovedi prej za mizo in ni imela srca, da bi ga prekinjala ali kako drugače želela pozornost preusmeriti nase. preveč lepo je bilo opazovati njegovo navdušenje nad svojim delom. vendar je na trenutke v njegovih očeh zapazila nekakšno odsotnost, ki si je ni znala pojasniti in katera je enako hitro izginila kot se je tudi prikazala, zato ni bila prepričana ali prav vidi ali ne, z vprašanji pa mu spet ni želela utrujati. opazovala ga je, ko jima je v kozarca nalil vino. večer je bil res perfekcija. "veš, razmišljala sem. kaj ko bi za konec tedna pobegnila ven iz tega betonskega mesta na kratke počitnice nekam?" se je nato oglasila z idejo, ki se je zadnja dva dni valjala po njeni glavi in namenila mu je vprašujoč pogled. "meni bi se oddih z mojo ljubeznijo proč od vseh na obali v bikinkah zagotovo prilegel." ljubkovalne besede so ji v zadnjem času po dogodku v tisti ulici šle neverjetno zlahka z jezika in se ji ta ni vsakokrat zlomil. z njim je res bila kuhana in pečena, sedaj še posebej. tiste noči se ni odvrnil proč ali izgubil vere vanjo, ker mu ni mogla izreči tistih dveh besedic, najbolj pomembnih. preprosto stisnil jo je k sebi in razumel. brez pritiska ali česarkoli zaradi katerega bi se počutila še bolj poparjeno. z dneva v dan so se njena čustva krepila, včasih se je zalotila kako se bedasto smehlja nekam predse. že zdavnaj sebe ni več videla v vlogi zaljubljene ženske, ne po tisti spodleteli poroki. postajal je vse bolj pomemben, zato ni mogla mimo njegovega strmega pogleda in ga preprosto spregledati. nekaj preprosto ni bilo prav in ni vedela ali naj jo skrbi ali ne. "kaj te muči, aaron?"

note: no, no... it's amazing! :33

"bi rekla, da ti ni," se je zasmejala ob njegovem draženju in iskreno? tudi njej ni bilo posebno mar za nekaj kilogramov več obešenih na njenih bokih in zadnjici. imela je srečo, ali nesrečo in je spadala v tisto skupino žensk, ki kilograme niso ravno pridobivale navzgor že samo z enim obilnejšim obrokom. zato se posebno sekirala ni in se tudi v prihodnje ne bo. "oh, ti si čudovit. ob vseh teh komplimentih se bom še prevzela," se je toplo nasmehnila, roke pa sklenila za njegovim vratom. ustnice mu je zapletla v poljub preden bi lahko še kaj rekel in samo uživala ob dejstvu, da ga ima ob sebi, tu v svoji kuhinji kamor je tako dobro spadal. pravzaprav je nasploh dobro spadal v njeno življenje. težko si je predstavljala kaj je pred njim počela vse tiste proste ure, ko ni bila zaposlena s službo ali lovljenjem morilca staršev. slednje je v zadnjem času celo postavila na stranski tir brez slabe vesti. njena starša je ne bi obsojala, želela bi za svojo hčerko srečno življenje. in z njim je bila srečna, res srečna po zelo dolgem času. ni si predstavljala, da ne bi več slišala njegovega glasu, da ga njene oči ne bi nikoli več uzrle. preprosto ni si. hotela je, da je njen. zdaj. danes. včeraj. in jutri in naslednji teden - in dalje raje ni šla. morala je jemati vsak dan posebej, čeprav se je z njim počasi vse bolj lahko videla v prihodnosti. "vedno," ga je podražila, se dvignila na prste in ga na kratko poljubila nos, ob njegovi narejeni pobitosti pa se samo zahahljala. "mislim, da ti ne bo nič hudega. bom že jaz poskrbela, da boš travmatiziran zaradi česa drugega," je bil njen pogled navihan, ko ga je nedolžno pogledala iz strani kot v mislih ne bi imela čisto nobene packarije, katera bi vključevala njiju oba. "ne, ne. nisem se dolgočasila. pravo veselje te je bilo poslušati," se je zasmejala zaradi užaljenega tona. "lepo, da ti je uspelo dobiti kar si iskal. razen... ali je dobro, da tako kmalu že laziš po smetnjakih?" je z besedami mislila na njegove poškodbe, komaj dobro zaceljene. za njene pojme bi moral vsaj še nekaj dni bolj ali manj počivati ter se ne s tako naglico vrniti nazaj na delo. seveda ga je razumela, sama ni bila čisto nič boljša. takoj, ko je lahko stala na nogah brez možne omedlevice in zanašanja, je bila nazaj na svojem delovnem mestu. ni bila narejena za ležanje v postelji. "viri so le redko običajni," se je nasmehnila, zoprnega črva v glavi, da nekaj ni povsem prav z njim, pa se je vse težje otresla. vse bolj jasno ji je postajalo, kako ni vse na svojem mestu in tam ko mora biti.

"seveda. hočem te nekje samo zase in brez vseh ostalih motenj," vesela, da je bil za. sicer bi z njim raje preživela več dni v paketu na kakšnem tropskem otočku in se samo vikenda, toda zaenkrat bi bila zadovoljna tudi s tem. majhni koraki, majhni. daljši dopust v tropih bosta še lahko načrtovala. najprej je morala ugotoviti, kaj ga dela tako presneto odsotnega in nič podobnega njenemu običajnemu aaronu. vedela je, da ji sam od sebe verjetno ne bi povedal in zato ga je vprašala. še vedno jo lahko odpravi z običajno puhlico, da je vse v najlepšem redu, čeprav bi oba vedela da ni. stegnila se je po kozarcu na mizi, medtem ko je čakala na njegovo laž ali nemara celo resnico. ob slišanem se ji je dlan s kozarcem napol poti do ustnic nepremično ustavila in glavo je sunkovito obrnila k njemu. kaj!? zavedala se je, da so se ji oči razširile, ustnice nemo odprle in v prsih je občutila nenavaden naval čustev ter imela občutek, kot da bi kdo v njej prižgal ogenj in jo potem celo vrgel v ledeno morje. poslušala ga je, toda zdelo se ji, da sploh ne razume kaj ji govori. vse od njenih prstnih konic do korenin las je bilo kot ujeto v ledu. nepovezane podobe so se ji vrtele v glavi kot preskakujoč trak v kinodvorani in ni se bila zmožna niti premakniti, kaj šele iz sebe stisniti stavek, kaj šele katerokoli besedo. nemo je strmela vanj in vse bolj se ji je ozaveščala misel, kako je pravzaprav ona kriva za njegovo prevaro ali poljub ali karkoli se je že zgodilo. nezvestoba je bila njena domena, ne njegova. s težavo je požrla cmok v grlu in pobito povesila pogled na kozarec vina v svojem naročju. morala je nekaj reči, ni mogla kar obsedeti poleg in se delati, da se zadnjih nekaj minut ali sekund ni zgodilo. "kdaj? kje?" je le s težavo iztisnila ubogo vprašanje iz sebe. "zakaj si jo poljubil, če si tega nisi želel?" je bil njen glas raskav zaradi zadrgnjenega grla. podob in misli sploh ni znala spraviti v smiselno celoto. čutila je samo krivdo in vse večjo bolečino v srcu. odložila je kozarec z nedotaknjenim vinom in se presedla za pol metra stran od njegovega toplega telesa. vzpostavila nekaj distance med njima. "sama sem si kriva, kajne? povsem sama," je bolj zase kot zanj zamrmrala predse, ko se je s komolci naslonila na kolena, s palcem in ostalimi prsti pa prijela za koren nosu, zaprtih oči razmišljujoče kaj sedaj. morala bo poslušati njegovo pojasnitev - in ali je res šlo za zgolj en sam poljub? in mu res ni pomenila prav ničesar, kot ji je sprva zatrjeval?

tako prekleto si je želela razumeti, zakaj se ji mora to dogajati. s čim si je zaslužila vse te udarce iz vseh strani, ko se je lahko samo zvila z rokami na glavi, v klobčič na golih betonskih tleh in čakala na konec tepeža. za vraga, s čim? mar ji res ni bilo usojeno užiti nekaj sreče dlje od zvedznega utrinka? "v hotelu..." je odsotno ponovila za njim, nepremično sedeča v enakem položaju z dlanmi na obrazu. boleč krik ji je privrel na grlo in tesno je stisnila ustnice, da ga je potlačila. njen izraz na obrazu je bil prazen. razum se še ni odločil, kakšen naj bo ta izraz. ustnice so bili razprte, pripravljena, da bo spregovorila besede, ki jih še ni izoblikovala. bilo je, kakor da bi nastopala v igri in ji je nekdo zamenjal besedilo. ja, morala bi nekaj reči- karkoli. toda, govoriti? zato je bilo potrebno misliti in ona je bila povsem brez razuma - kako bi lahko karkoli rekla? kako naj mu sploh verjame, da se ni zgodilo ničesar več od poljuba? hotelske sobe so bile namenjene prav tistim dodatnim dogodkom in ne le nekaj poljubom, prav ona se je tega odlično zavedala. in ne glede na to, kako zelo hinavsko je bilo od nje počutiti se kakorkoli slabe volje zaradi njegovega početja prejšnjega večera, kajti navsezadnje je bila gotovo še slabša. sploh ni štela kolikokrat je bila s kom drugim in ne z njim. o svojih afericah ga je reseda vnaprej obvestila in po tistem o njih ni več razpravljala, kaj manj napačne pa zato niso bile. da, povsem sama si je bila kriva. in tudi zaslužila si je - karma je prasica. vse skupaj pa ji ni bilo nič bolj v tolažbo ali veselje. prej v vse večje zavedanje kako je zavozila eno najlepših reči v zadnjem času ali kar v življenju. počutila bi se neskončno bolje, ko bi nanj lahko kričala in stresala jezo - vendar ji norenje ni pripadalo. že davno ne več. "prav, pa razloži," je tiho rekla, četudi je vedela, da bi ji v vsakem primeru. tudi če ne bi želela poslušati njegovih razlag, ki vrtajoče bolečine v srcu ne bodo omilile.

trapaste, smešne sanje, morala bi vedeti, da ne sme polagati preveč upov vanje. kajpak je vedela, da tvega svoje srce. toda nekako ni pričakovala, da bo tako bolelo, ko se bo zlomilo. ni se zavedala, da ji bo v prsih zazijala ta globoka, živa, votla rana. ni uvidela, da bo skupaj s srcem izgubila tudi dušo. z vsako njegovo nadaljnjo besedo se je bolj krušilo in na koncu ga bo lahko pometla na smetišnico in stresla v smeti. tja kamor je spadalo, na smetišče. "sploh veš kako zelo privlečeno za lase se to sliši? s prostitutko se dobiš v hotelski sobo in gotovo v pomanjkljivi opravi. nato pa ti ponudi masažo in ti jo sprejmeš, ne da bi ti samo malo prišlo na misel prišlo kaj to pomeni? v sobo si se zaprl s profesionalko in kako naj... kako naj ti verjamem?" se ji je proti koncu zlomil glas in je komaj speljala do konca. morala bi zaupati njegovim besedam in verjeti, da je bilo vse le napaka. ni mogla, ni se mogla prisiliti da bi, čeprav je nemara bilo vse res sodeč po njegovi potrtosti. verjetno se res nič ni zgodilo in se je obnašala kot norica. prepričana pa je bila v eno stvar, nikoli ne bi poljubil drugo, če bi bilo med njima vse vredu. "ne, ne. s-sama sem kriva. če bi bila boljša oseba, se to ne bi zgodilo," je zmajala z glavo, drhteče roke pa sklenila v naročju. in morala mu je povedati tisto, pa če se vmes ubije. "veš, in te počitnice ven iz mesta - imela sem nekakšno mini presenečenje pripravljeno zate. končno bi na glas povedala kar čutim. končno..." ji je vmes malo uplahnil pogum povedati mu, nato pa vseeno z zlomljenim glasom nadaljevala: "...priznati, da te ljubim," je skoraj neslišno zaključila, pogled na hitro vrgla k njemu, nato pa ga enako hitro umaknila proč v bojazni, kaj bi v njegovih očeh nemara lahko zagledala. priznanje, ki bi moralo biti ob bolj veseli priložnosti, ki bi lahko korak v skupno prihodnost. pa je bilo le kaj? saj ni vedela kaj in niti malo ne osvobajajoče priznanje. mlinski kamen za njenim vratom je postal še težji. nenadoma je hotela zajokati - in to ne podleči nekaj damskim solzicam, ki bi ji milo spolzele po licih, temveč hotela na ves glas zatuliti v luno. globoko je vzdihnila, da bi potlačila vzgib, toda njeno grlo je bilo suho in v njem jo je stiskalo od potlačenih solz in ihtljajev. "vidiš, nimaš vedno prav - ne bova v redu, nisva v redu," se je spomnila tiste njegove zatrditve takrat pri njemu, kako zelo napačna je na žalost bila. povlekla se je nazaj na sedežno, roke objela okrog gležnjev in solze so ji polnile oči. "prosim pusti me samo in pojdi. jaz ne morem sedaj... ne morem," je odkimala z glavo ob skrušeni prošnji in povsem na tleh uspela potlačila ihtljaj preden bi zapustil njene ustnice, če že ni mogla zaustaviti solza.