beatriz & kellan,

taksist je ustavil svoj rumeni avtomobil pred veliko hišo na naslovu, ki mu ga je povedala na letališču. vsaj zdelo se ji je, da naj bi bila na pravem mestu. velika sončna očala so skrivala paniko v njenih očeh in skrivala tudi temno podplutbo na njenem obrazu. obdržite drobiž, je šibko rekla in za vožnjo porabila še zadnje bankovce, ki so jo ostali. srce v prsih ji je tako močno razbijalo, da je bila prepričana, da ga imajo možnost slišati prav vsi ali da ji bo pravkar skočil ven v naročje. z zadnjimi trohicami poguma se je prisilila odpreti vrata in kasneje po dolgem dovozu steči do vhodnih vrat veličastne hiše - po njenih merilih je bila veličastna. ves čas se je ozirala preko ramena, kje bo še kakšen stekli pes, poslan od vargasa, da jo spravi nazaj v la paz. enega se je na domačem domu komaj rešila, ko ji je stregel po življenju in ušla samo z obleko na sebi ter nekaj osebnimi predmeti, dokumenti. čim je kellan odnesel pete, so se spravili nanjo in morala je predčasno mu slediti, ni ji preostalo drugega.

obesila se je na zvonec in raje sploh ne razmišljala, da ga nemara ni doma. ni smela razmišljati o tem, sicer se ji bo po vsem kar je prestala v zadnjih 24 urah kratko malo zmešalo. vrata za njenim hrbtom so se na srečo odprla in še preden bi jo temnolasec lahko zaustavil, se je že izmuznila v notranjost in oči so jo švigale naokoli kot preganjani srni. bila je na koncu z živci in splašila bi se v trenutku, ko bi se počutila ogroženo. vem, da še ne bi smela biti tu. vem, da sva se drugače zmenila, vem. ampak, ampak nisem imela kam. vargas se-se me je hotel znebiti, se ji je glas panično zatikal z očmi polne groze še vedno skritimi za temnimi stekelci. bog, kaj če si je pri njemu zapravila vse možnosti? njun zakon je temljil bolj samo na papirju in sedaj sta bila v njegovi domovini, ki je ni poznala in kar naenkrat ni bila v nič več prepričana. za nameček pa prostora ni poznala in nepozorno se je z bokom zaletela v mizico blizu vrat ter iz nje sklatila lepo vazo. z gromkim treskom je usekala na tla in se razbila, kar je pri beatriz sodu izbilo dno. žal mi je, tako zelo mi je žal... ihtljaj se ji je izvil iz ustnic in drobna ramena so se ji v tihem ihtenju tresla, ko je na kolenih skušala skupaj na kup pobrati razbitine.

 

beatriz & kellan,

ni si še upala oddahniti, da je na varnem, da je ušla zasledovalcem in da jo bo kellan varoval v polni bojni opravi. ni si mogla pomagati ne ozirati se čez ramo, četudi je bila že zdavnaj za štirimi zidovi njegove vile. kaj, če je imel družbo - žensko družbo? kaj, če jo je vargas prehitel in sta z njenim možem pravkar praznila dober letnik konjaka. v njeni glavi je bilo polno 'če-jev', milijon vprašanj brez pravilnih odgovorov. počasi se ji je zdelo, da ji bo razneslo glavo in počasi se je približevala točki, ko ne bo mogla več rahle nitke njene razsodnosti držati povezane skupaj v rokah. takrat se bo sesula kot hišica iz kart. ni je podrla vsaka najmanjša sapica, pravzaprav niti najhujši veter nanjo ni imel posebnega vpliva. toda zadnja dva dni, ko se je dobesedno morala boriti za svoj obstoj, sta ji izpila vso notranjo moč in začela se je že spraševati, če se bo večna borba z mlini na veter kdaj končala, da bo lahko zaživela normalno življenje. krčevito je sedaj vila roke v naročju, ko je strmela v svojega moža z napetim obrazom, brez vedenja kaj pričakovati. brez posebne težave bi jo lahko postavil ven na prag, vsako trohico zaupanja je izgubila. "ne, ne. ni vredu. ne bi še smela biti tukaj. k-kaj, če sem te zmotila pri čem pomembnem. ali, ali pa imaš družbo, žensko druž-" se ji je glas zlomil, medtem ko so se ji besede zatikale in je nevede v histeriji preklapljala iz angleščine v španščino in nazaj. hotela mu je verjeti, res mu je hotela... le, da jo je preveč skrbelo in preveč je bila še pod vtisom vseh dogodkov, da bi se sprostila.

v glavi ji je zvonilo in v ušesih šumelo, da ni imela pojma kaj ji pravi. samo strmela je v njegove odpirajoče in zapirajoče ustnice, ko ji je nekaj razlagal - pojma ni imela kaj. kajti nenadoma je hotela zajokati - in to ne podleči nekaj damskim solzicam, ki bi ji milo spolzele po licih, temveč na ves glas zatuliti v luno. globoko je vzdihnila, da bi potlačila vzgib, toda njeno grlo je bilo suho in v njem jo je stiskalo od potlačenih solz in ihtljajev. ko ji je potegnil očala z obraza, so se prek njenih lic že valile kot lešniki velike solze, s katerimi mu je nato stisnjena v njegovem objemu močila srajico. in verjela mu je, verjela njegovi obljubi. dovolj se spoznala svojega moža v zadnjem letu, da se je jasno zavedala, da obljub ne daje zlahka in da je doslej še vsako dano njej tudi izpolnil. vseeno pa ga ni hotela obremenjevati s svojo nepričakovano prisotnostjo. ni mu za vrat želela nakopati sitnosti, ker sama ni znala poskrbeti zase. morda je bil njen mož, a zakon je bil sklenjen daleč proč v boliviji in tu bi razmere nemara lahko bile drugačne. umaknila se je iz njegovega objema in solzen obraz z modricami dvignila navzgor. se ponižala in dala še tisto, kar ji je edino ostalo - ponos. "n-nočem ti biti v breme. če mi daš nekaj denarja, si bom našla sobo v motelu in si poiskala delo - že od nekdaj delam. nič ni ostalo od tistega, kar si mi dal ob odhodu. letalska karta je bila neznosno draga," se ji je glava žalostno povesila k tlem in ramena upadla. "vem, da sva poročena, ampak to je samo na papirju. ti pa si si ta čas lahko premislil in nočeš več imeti opravka z vargasovo kurbo, ki so ti jo podtaknili v boliviji," je brez samopomilovanja na koncu pridala.