število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: break room Tor Maj 07, 2013 7:06 pm
tag, jade
življenje v filadelfiji je bilo iz dneva v dan bolj nemogoče in strah ga je bilo, kaj bo naredil narobe naslednjič; danes ni bilo tako hudo, in vendar je po uspešnih sedmih urah dela parkiral pred policijsko postajo, se preoblekel nazaj v svoja oblačila, še nekaj bluzil naokrog s holly, ki je delala nočno, nato pa se vrnil na parkirišče, ob čemer je ugotovil, da avta ni zaklenil in ne ugasnil. na koncu se je izkazalo, da je crknil akumulator, zaradi česar je seveda moral ostati dlje, dokler se ni avto znova usposobil, da ga je lahko uporabljala naslednja izmena. končno se je vrnil do svojega osebnega avtomobila in pobrskal po žepih, vendar se je na koncu izkazalo, da njegovih ključev ni bilo nikjer. najraje bi se ustrelil v glavo; bil je nekoliko utrujen, predvsem blazno nezadovoljen s samim sabo, na koncu koncev pa je tudi in predvsem komaj čakal, da se doma zavije v bubo pred televizijo in tam ostane.. prekleto, za vedno, če je bilo to le mogoče.
zavzdihnil je in se za nekaj trenutkov z dlanmi naslonil na prednji del avtomobila, med tem pa sledil svojim korakom v dnevu. kam, pri vragu, bi lahko vtaknil svoje ključe? spomnil se je, da jih je vtaknil v žep, ko je prišel zjutraj sem. in potem, ooo, potem jih je prestavil v svojo uniformo! čakaj malo, preden se je slekel, je pregledal žepe. v njih ni bilo nič.. in potem se mu je posvetilo. ko si je privoščil svojih pet minut za kavo, da je bil sposoben ostati na nogah, jih je odložil na enega izmed stolov v skupni sobi, ker bi ga sicer.. hja, bodli v zadnjo plat. namuznil se je ob tej misli, čeprav mu je nasmešek kmalu zbledel, ker je, iskreno, dvomil, da so ključi še tam. dvomil je tudi, da bi jih kdo ukradel - prej se mu je zdelo izredno možno, da jih je nekdo našel in jih bodisi položil na vidno mesto - ki ga je sam več kot očitno spregledal -, bodisi odnesel kakšni čistilki ali komu, ki je ob tem času že odšel domov in vtaknil ključe.. bog ve kam. zavzdihnil je, se zasukal na nogah in se vrnil v prostore policijske postaje.
pogled je imel prikovan na tla, ker mu iskreno ni bilo do pogovora z nikomer, prekleto, imel je drugo delo. moral je nekako priti domov, kajne? sicer je imel denar, lahko bi poklical taksi, ampak avta prav zares ni želel puščati tukaj. bogsigavedi, kdo ti ga čez noč opraska ali kakšen vandal se lahko najde, ki ti ga dejansko tudi izmaliči. s temi mislimi je pritisnil na kljuko vrat, ki so se s tako enostavnostjo vdala pod njegovo silo in na pol je vstopil v sobo, ko se je pred njim izrisala silhueta dolgolaske v kavbojkah in.. no ja, modrcu. "o moj bog, pardon," se je v trenutku opravičil in se polovično obrnil, roka mu je švignila k očem, ki jih je dejansko ob tem tudi delno prikril. je bila to nekakšna tema spoznavanja žensk? prekleto, pred dvema tednoma saoirse o'brien, zdaj se je situacija skorajda ponovila. kot kak preklet deja vu. "mislil sem, da ne bo tukaj nikogar.." vsaj nikogar nagega, če je bil iskren.
jade baker
število prispevkov : 10 cash : 26 street reputation : 2 tvoja starost : 28 starost lika : 24 group : police
Naslov sporočila: Re: break room Čet Maj 09, 2013 5:09 pm
tagged: valentin ! well aren't they adorable. :3
res je imela rada svoje delo, bila je ena izmed redkih stvari, katere je dejansko opravljala z določeno mero odločnosti in strasti, a kljub temu je bila njena zadržanost na delovnem mestu problem. na kraju, kjer so vsi delovali tako glasni in samozavestni, se je lahko kaj hitro izgubila, poleg tega pa je težko našla kogarkoli za pogovor, večina je bila od nje preveč drugačna. ni se mogla videti v družbi dolgonogih svetlolask, ki so se pogovarjale o privlačnem novem šefu, niti ne pri glasnih mišičnjakih, v družbi katerih bi morala večinoma prenašati neokusne šale, zato ji je ušel rahel vzdih olajšanja, ko je ugotovila, da se njen delovni dan bliža koncu.
pri svoji mizi je pospravila še zadnje papirje in pobrala šop ključev, da bi se lahko odpravila domov, pa si je pred tem zaželela še skodelico kave, ki bi jo najlažje dobila v sobi za odmor in je bila ob tej uri navadno prazna. seveda pa je morala imeti tako srečo, da je vsebina skodelice končala na njeni uniformi – računa čistilnice se vsekakor ni veselila. vzela je serveto, da bi lahko madež vsaj za odtenek zmanjšala, a seveda neuspešno, vse skupaj bilo videti že res slabo in ji na koncu ni preostalo drugega kot da uniformo preprosto sleče. res pa se ji ni ljubilo zdaj še hoditi do garderobe, kjer bi se preoblekla sicer, zato je to odločila storiti kar tam, tako ali tako je bilo delovnega dne zanjo konec, lastno majico pa je iz omarice že vzela. prepričana je bila, da ob tisti uri ne bo nikogar, a se je na žalost uštela in že drugič tisti dan je imela nesrečo, saj se je to zgodilo ravno v trenutku, ko je pred neznancem, ki je naenkrat stopil v prostor, stala le v modrcu.
bil je eden izmed tistih trenutkov, ko je naenkrat obstala vkopana na mestu, kot da ne bi prav vedela kaj se je ravnokar zgodilo in nekaj sekund je trajalo, da je hitro pograbila majico in si jo zvlekla čez glavo, s takšno paniko, da se je pri tem skorajda zadušila. da ji je bilo nerodno, ni bila ravno skrivnost, saj je bila prva asociacija on pogledu na njena lica zrel paradižnik. situacija jo je pravzaprav tako presenetila, da je popolnoma pozabila na svoj zaščitni zid, ki ga je postavila kakor hitro je bil na obzorju kakršenkoli človeški stik, tako da je neznancu prizanesla s kakšno hladno opazko, sploh pa jo je v resnici ujel popolnoma nepripravljeno, še posebej zaradi njegove reakcije. videti je bilo, da mu je bilo bolj nerodno od nje, pa tudi njegovo opravičilo je bilo slišati povsem pristno. milo rečeno, tega ni bila vajena, kar je bil verjetno tudi razlog, da je v njej v hipu vzbudil določeno mero zanimanja. še vedno z zardelimi lici se mu je počasi drobno, vendarle nekoliko osramočeno nasmehnila. "je že v redu, zdaj je varno pogledati," je zamomljala, še vedno z nasmeškom na ustnicah. "jaz... s kavo sem se polila," s prstom je pomignila proti uniformi na tleh, da bi mu nekoliko obrazložila stvar. "ravnokar je bilo konec moje izmene, pa sem želela čim prej domov," je še dodala, ker se sicer ni imela ravno navade preoblačiti v sobi za odmor. "em... samo toliko... da ne boš mislil, da tole počnem ponavadi... saj veš, stojim tukaj napol gola ali kaj takega..." še naprej je blebetala, nekako v upanju, da se ji situacija ne bi zdela tako nerodna, čeprav je vse skupaj verjetno samo še poslabšala. "mislim, da bom sedaj raje kar utihnila." in si po možnosti poiskala kakšno luknjo iz katere se ne bo vrnila.
valentin morawitz
število prispevkov : 22 cash : 50 street reputation : 18 tvoja starost : 31 starost lika : 22 group : police kraj rojstva : bratislava, slovakia
Naslov sporočila: Re: break room Ned Maj 19, 2013 3:20 pm
tag, jade note: oprosti, da si čakala. :3 also KAKO STA LJUBKA OMG NO
bilo je naravnost smešno, oba sta bila vsa iz sebe in zdelo se je, da sta oba za trenutek obstala kot vkopana, preden sta začela z mrzličnimi gibi, da bi popravila neprijetno situacijo. ki je seveda ni šlo odmisliti, vsaj v njegovi glavi ne; ni bil kak perverznež, bog ne daj, a pogled na čudovito telo je navsezadnje v vsakem človeku nekaj vzbudil, mar ne? in sam je preprosto obstal na mestu in oči so mu begale od enega konca vrat do drugega, malce po hodniku, na katerega je imel možnost videti, ker vrat v celoti za seboj sploh ni zaprl. potem se je svetlolasa sodelavka za njegovim hrbtom oglasila in počasi se je obrnil, roka mu je previdno padla ob telo, ko je ugotovil, da si oči na tej točki več ne rabi prekrivati. med tem mu je obraz še vedno prekrivala izrazita rdečica, ki je jasno izdajala, da si njegovo telo še ni opomoglo po izhodiščnem šoku. in, iskreno, tudi njena rdeča lica so pravila podobno zgodbo.
previdno je s pogledom sledil smeri, ki jo je nakazal njen prst, nato je počasi prikimal, pa spet odkimal, se rahlo nasmehnil, skušal pojasniti: "saj ni, mislim, sploh ni.." pa ni vedel, kaj naj reče. da ni problem? vse skupaj bi izzvenelo precej bedasto, če bi rekel, da ni problem, kajne? "mislim, jaz bi moral prej.." je njegov palec nakazal na vrata za njegovim hrbtom, čeprav iskreno ni znal povedati, kaj natančno bi moral prej. "ja, ne, saj nisem mislil, da.." je počasi prikimal, pa zopet ni imel pojma, kako naj stavek zaključi. ni mislil, da je ekshibicionistka, ki se slači v sobi za odmor? ne, tega res ni mislil, a besede bi, izgovorjenje, najbrž pridobile na sarkastičnem podtonu, česar si vsekakor ni želel. situacija je bila dovolj nenavadna brez takšnega dodatka. končno se je ob njenem zaključnem stavku olajšano, a vseeno nekako neprijetno nasmejal, kot da mu še vedno niti slučajno ne bi bilo jasno, kako se naj obnaša.
nato je za nekaj trenutkov - po možnosti najbolj nenavadnih trenutkov v njegovem življenju - obstal na mestu, s čudovitim dekletom pa je ves čas držal očesni stik. v popolni tišini, v kateri sta si oba na obraz zarisala neprijetne nasmeške. dokler mu končno ni kapnilo, da bi se morda lahko tudi sam obrazložil. oči so se mu razširile in vzkliknil je glasen, "aja," ob katerem se je nervozno prestopil. "jaz sem, hm," je živčno pričel, znova je zakrilil z roko, kot bi mu lahko to kaj pomagalo, a ga je v resnici naredilo samo še toliko bolj nervoznega. "v avtu, mislim, bil sem pri avtu.. in, hm, sem.. pozabil ključe.." stavek se je, čeprav ni bilo namenjeno tako, končal z vprašalno intonacijo; presneto, z eno roko se je moral oprijeti stola ob vratih, tako prekleto neprijetno se je tisti trenutek počutil. "in.. mislim, da sem jih morda pozabil tam.. na stolu?" je počasi povzdignil obrvi in previdno pomignil proti stolu, na katerem je počivala njena torbica.