hotel almyrida

Naslov sporočila: hotel almyrida Tor Mar 19, 2013 8:48 pm

sama pri sebi se je nasmehnila, medtem ko si je popravila šminko na ustnicah ter še zadnjič preverila svoj izgled v okenski šipi temnega avtomobila, ki jo je pripeljal. s prikupno razmršenimi svetlimi lasmi, kratko smaragdno zeleno obleko in visokimi gležnarji je izgledala dokaj normalno. dejansko je uživala v trenutkih, ko je za potrebe svoje tako imenovane službe – ki je bila tako ali tako bolj njeno poslanstvo ali pa morda družinska dediščina – lahko počela normalne stvari. in to, da si je lahko v petek zvečer privoščila normalen večer zunaj, je vsekakor spadalo v repetitorji normalnih stvari, ki jih saoirse sicer običajno ne bi počela. imela je pomembnejše skrbi od tega; veliko raje je posedala za očetovo mizo in si razbijala glavo s takšnimi ali drugačnimi načrti za prihodnji teden – ampak tokrat je bila tukaj zaradi prav posebne osebe. izstopila je iz avtomobila, poklonila hvaležen nasmešek svojemu šoferju in v spremstvu dveh zaposlenih odkorakala do hotela, pred katerim je že stal visok temnolasec, ki ji je dal vse potrebne informacije. ponavadi ni takole sama hodila ven in se izpostavljala, ampak znala je narediti izjemo. seveda samo če ji je bilo dolgčas ali pa če je bilo na nalogi nekaj pomembnega, ampak v tem primeru niti ni bila prepričana, za kaj je šlo.
v hotelski bar je zakorakala nekaj korakov pred svojima tako imenovanima varnostnikoma. morda nihče niti ne bi uganil, da so bili skupaj – saoirse je izmed svojih ljudi skrbno izbirala takšne, ki niso bodli v oči in so delovali skoraj normalno. temnolasec je pomignil proti tipu, ki je sedel pri šanku, zato so se njene oči nemudoma fokusirale nanj. mason o'reilly. kako nenavadno in skorajda osvežujoče je bilo v filadelfiji naleteti na pristnega irca. sicer se je sama štela za irko, ampak čas, ki ga je preživela na irskem, je bil vedno osredotočen na kaj drugega in ne toliko na samo deželo. spoznavala je ljudi, družine in pomembneže, za katere je njen oče presodil, da jih mora poznati. pa saj je imel prav. ampak svetlolasec, ki ga je zdaj opazovala, je tam preživel otroštvo. bil je visok, na svoj način vsekakor privlačen moški in saoirse je bila tukaj z namenom, da ga nekoliko… katera je že bila beseda, ki jo je iskala? preuči? morda, ampak saj vse skupaj niti ni bilo tako strogo formalno. poznala je irsko – dovolj, da je vedela, da lahko policiste od tam popredalčkaš. spadali so bodisi v prvo skupino, ki je bila tako ali drugače povezana z mafijo in jih je bilo skoraj nesramno lahko kupiti, ali pa seveda v drugo skupino, ki je prezirala vse okrog sebe, še prav posebej pa mafijce in umazane policiste. glede na obetavno kariero, ki si jo je že začrtal pri filadelfijski policiji, je saoirse to pač morala vedeti.
ko se je usedla na stol poleg njega, je bil njen pogled osredotočen na natakarja. ni točno vedela kako, ampak v hipu je imela njegovo pozornost. »viski,« ni dolgo premišljevala o svoji pijači, ker je bil viski navsezadnje edina stvar, ki jo je kadarkoli pila. to je zvenelo narobe; ampak tako je bila pač vzgojena. sama pri sebi se je nasmehnila, nato pa se je s tem polovičnim nasmeškom na obrazu obrnila proti svetlolascu. seveda bi lahko poskusila s klasiko in ga preprosto polila s pijačo, ker je bila to vedno lažja pot, ampak njej se je to zdelo tako… patetično. da, vsekakor. vzela je svoj kozarec v roke. »cheers,« mu je zdaj poklonila nekoliko širši in bolj iskren nasmešek, medtem ko je s pogledom zavrtala v njegove oči. »čakaš koga posebnega ali pa ti je samo tako dolgčas, kot je meni?« se je pozanimala in vase brez oklevanja zlila svoj viski – kar je bila, mimogrede, še ena izmed stvari, ki jih jo je naučil oče, nato pa je odložila kozarec. ni bilo videti, da bi jo prepoznal ali karkoli podobnega. ni še paničaril, v očeh ni imel izrazito posebnega izraza in zato je lahko domnevala, da je bil teren varen. za zdaj. »saoirse,« se je predstavila, medtem ko je proti njemu pomolila roko. to je bil tisti odločilen trenutek – lahko bi v vsakem trenutku odkorakal ali pa tudi ne. v tem je bila vsa čarobnost nepredvidljivosti, ki je saoirse običajno ni marala.

tagged: mason.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Sob Mar 23, 2013 11:06 pm

AARON & KENZI

čudovit razgled na morje iz balkona njene hotelske sobe bi jo ob drugačni priložnosti navdihoval in na obraz samodejno priklical širok nasmešek. toda ne danes, kot ne zadnjih nekaj dni. pogled na veliko ognjeno kroglo tonečo za obzorjem jo je samo opominjala na njeno osamljenost. pozabila je že, kako si včasih lahko med sončnimi zahodi neskončno osamljen. šele sedaj, se je spomnila pozabljenih, potlačenih občutij. spomnila se je nešteto trenutkov, ko je sama sedela na plaži, gledala zadnje bleščeče žarke, ki so tonili v srebrnkasto morje, in v sebi čutila prazno bolečino, ker ob sebi ni imela tiste posebne osebe, s katero bi lahko delila te lepe trenutke. ni imela njega. vseeno se v varno zavetje hotelske sobe ni umaknila in veliko panoramsko okno zastrla z zavesami, žaluzijami ter skrila pogled na prelivajoče se žive barve zahajajočega sonca. pomagalo ne bi, slika v njeni glavi bi ostala enako ostro jasna in bi se prelivala s tisto drugo, ki je vključevala modrookega temnolasca.
po zares dolgem času je nekoga končno spet ljubila in kakor je očitno znala, je morala že na začetku vse pokvariti in obsoditi na propad. njena samodestrukcija jo bo nekoč dejansko pokopala pod sabo, čeprav se ji je že sedaj zdelo, da jo je. počutila se je do zadnjega izpraznjena in samo napol je dojemala svet okoli sebe. vrnila se je znana otopelost, držeča jo v svojem tesnem primežu po tistem katastrofalnem večeru. po poplavi pretočenih solza dokler niso naposled presahnile do nočnih ur. težke nočne more so jo ubijale in pojma ni imela, kdaj je nazadnje kaj spala ali se ni bala zatisniti oči. bile so grob opomnik brez česa vsega je ostala in vedno se je našla, kako njena roka nemočno išče po postlanem delu njegovega dela postelje in grabi zrak. najde samo praznino, zrak nasičen z vročino in nič drugega. jasno ji je bilo, da je preveč burno reagirala tistega večera, morala bi mu zaupati. ne bi smela spet videti temne sence tam kjer ji ni zgolj zaradi poljuba njegovega vira, prostitutke. morala bi biti razumna in vedeti, da aaron ne spada med osebe, ki bi varali - to je bila ona. vendar je vseeno bolelo. bolelo, ker se mu je odprla in je on storil nekaj, kar jo je imelo moč prizadeti. do tistega trenutka se ni zavedala kako zelo veliko moč ima jo hkrati neskončno osrečiti ali ji povzročiti neznosno bolečino. in najbrž bi ga poklicala že naslednji dan, tako zelo je pogrešala njegov glas in njega, a prej se je morala skulirati ter spraviti k sebi. zato je tudi se umaknila iz mesta v hotel, kamor je najprej nameravala z njim - kakšen mazohist je bila! morda ji bo morski zrak pomagal k boljšemu počutju in lizanju ran na samem, le da izboljšave zaenkrat še ni bilo na vidiku. na voljo je imela še jutrišnji dan in ni hotela razmišljati o njem. pomenil je neko dokončnost, ki jo je spravljala v grozo.

iz balkona se je že zdavnaj premaknila nazaj v notranjost, ko se je zvečerilo in so temno nebo pokrile drobne svetleče pikice, ki so velikemu mesecu dobrodušno delale družbo. njej pa ni bilo več do posedanja na balkonu in opazovanja zaljubljencev, sprehajajoči se po obali z roko v roki. večerja je nedotaknjeno ostala na servirnem vozičku sobne strežbe in verjetno bo zjutraj spet vse stresla v straniščno školjko, da bi ohranila vtis normalnega prehranjevanja. ni se spomnila kdaj je nazadnje kaj pametnega dala v usta in se ji ni zdelo, da po ustih premetava žaganje. pravzaprav ji niti mar ni bilo za hrano - ali za kaj drugega. dneve je preživljala v hotelski sobi ali pa na dolgih sprehodih po obali, ki njene razvrvane duše žal niso pretirano pomirili. nič ni pomagalo.
kot cele dneve, je tudi sedaj zijala v velik tv sprejemnik, ne da bi opazila, da je ugasnjen. ležala je na odeji na žimnici, preveč apatična, da bi zlezla med rjuhe. ni bila sposobna opraviti vsakdanjega opravila. oprhala se je in se preoblekla v kombinežo, a ni se mogla niti pretvarjati, da spi. lahko je le ležala v tišini in temi in strmela v strop. čutila je bitje srca, čutila je počasno, ritmično raztezanje prsnega koša zaradi dihanja - to ji je povedalo, da je še vedno živa, kajti v sebi se je počutila nemo, mrtvo. iz odsotnega stanja so jo nato predramili hrupni zvoki izpred njenih vrat in jih je sprva mislila prezreti. navadila se je že na njene hrupne sosede, ki so ga radi preveč cuknili in se sredi noči razgrajaško vračali v svojo sobo. toda butanje po vratih gotovo ni pomenilo njenih sosedov - ali pa so izgubili ključe in sedaj morili najbližjega soseda, torej njo. prezrla bi jih, če se ne bi butanje nadaljevalo in če je prej slišala, jo je nekdo klical po imenu... stresla je z glavo in strmela v zaprta vrata kot v deveto čudo. radovednost jo je naposled premagala in nekoliko mehkih nog šla odpret vrata. visok temnolasec bi se skoraj zvrnil nanjo, ko je očitno nameraval še enkrat pobutati po vratih in mu je vzela oprijem, ko jih je na široko odprla. presenečeno je zamežikala in se zazrla v motne oči popolno pijanega aarona. "kaj, za vraga počneš tukaj?" se je zgroženo zaradi njegovega stanja zastrmela vanj. "si sploh normalen, cel hotel boš dvignil pokonci zaradi svojega razgrajanja!" je zasikala vanj, naenkrat besna nanj, ker je prišel sem in zganjal galamo. srce pa se ji je pospešilo in veselo poskočilo, ker ga je imelo spet pred seboj. izdajalec!

note: and here we go, love. hope it's okej :33

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Ned Mar 24, 2013 8:00 am

odkar se je njegov svet zrušil, kot je sam imenoval največjo neumnost, kar jih je v svojem življenju storil, je šlo aaronu vse narobe. bil je zamorjen, njegove zgodbe so se osredotočale na nevarno morbidne teme in večino časa je preživel na delu, kjer je lahko vsaj nekako zaposlil svoje misli. če jih ni mogel zaposliti, so ubrale nevarno smer, ki je bila vedno namenjena naravnost proti kenzi in proti dogodku, ki je drastično zaznamoval njuno razmerje. bila sta tako krasna skupaj; to je zatrdno vedel in dejansko tudi čutil, dokler ni storil največje neumnosti, kar jih je lahko. in seveda je potem bil pač takšen, kot je aaron vedno bil, in kenzi o tem tudi povedal. priznal je svoje dejanje, opisal svojo napako in upal, da je s tem ne bo preveč prizadel. bil je samo poljub; ampak bilo je tudi veliko več in tako mu je uspelo uničiti tisto, kar mu je pomenilo največ. kenzi je postala bistvo njegovega življenja in zdaj, ko je ni več videl vsak dan ali sploh kakršenkoli dan, je postal zamorjen. tega dne se je po koncu službe, ko ga je moral šef skoraj vreči iz pisarne, napotil proti enemu izmed lokalov. vsi so ga čudno gledali, ker so bili navajeni videti njegov obraz enkrat na teden, ko se je v pisarni oglasil zgolj za to, da je oddal članek. zdaj pa je za svojo mizo visel vsak dan in predstavljal živo podobo žalosti. presneto. kako je lahko bil tako neumen, da je izgubil kenzi? pomenila mu je vse, zakaj se mu je to dogajalo?
naročil si je steklenico viskija, ki ga je imel namen tudi sprazniti. to mu je tudi dobro uspevalo, medtem pa je v njem rasla želja po tem, da bi jo videl. rad jo je imel; ne, več kot to – ljubil jo je in neizmerno jo je pogrešal in morda… samo morda bi mu dala še eno priložnost. ta misel ga je nemudoma spravila pokonci. še več – ko se je nekako spravil iz lokala in pri tem skoraj ubil samega sebe pri hoji čez stopnice – resno, zakaj je lokal sploh potreboval toliko stopnic? – je iz žepa povlekel telefon in hitro ugotovil, kje se je kenzi nahajala. včasih je razširjen sistem virov in obveščanja prišel prav. zadovoljno se je nasmehnil, ustavil taksi in se skupaj s steklenico spravil v notranjost avta. ko sta prispela, se je zdel šofer olajšan. morda zaradi tega, ker mu je aaron podrobno razložil, kako bo pridobil kenzi nazaj in pri tem ni izpustil nobenega detajla, čeprav je pol zgodbe vključevalo zgražanje nad samim sabo. kakorkoli že, v hotelu ga je pričakal vratar, na katerega se je lahko vedno zanesel. ta mu je povedal, v kateri sobi je kenzi, aaron pa je njemu povedal, kako zelo rad ga ima in se odpravil proti končni postaji svoje poti, steklenico pa je pustil pri vratarju.
»kenzi,« je zakričal in pobutal po vratih ter to nekajkrat ponovil – dokler se niso vrata nenadoma odprla in bi skoraj padel v odprto sobo, pred seboj pa je zagledal temnolasko in povesil ramena ob njenih ostrih besedah. »ja, prav, vem, pšššt,« je dejal in zakorakal mimo nje v sobo, obenem pa mu je celo uspelo obdržati ravnotežje, kar ni bilo ravno zanemarljivega pomena, glede na to, koliko alkohola je spravil vase. na sredi sobe se je zasukal, poiskal ravnotežje tako da se je uprl ob steno in pogled uprl vanjo. »kenzi, prosim prosim prosim samo poslušaj me, prisežem da ti ne bo žal,« je dejal in pogled uprl vanjo. »oh bog, kako si lepa,« ga je zaneslo, potem pa je z roko zmedeno segel v svoje lase in skušal ugotoviti, kaj je moral reči. »odkar si me vrgla iz stanovanja… ne morem živeti brez tebe, to me ubija. poleg tega je šlo samo za neumni poljub, zakaj mi ne verjameš? nikoli ti ne bi lagal; to je tudi edini razlog, da sem ti sploh povedal,« se je zdel kar nekoliko užaljen, ker mu ni verjela. v njegovih očeh je bil tisti globoko prizadet izraz, ko je nadaljeval. »pogrešam te. vse me boli, tako te pogrešam,« je začutil izdajalsko bolečino in se nakremžil. »ne morem živeti brez tebe, to nima smisla. in boli,« je poudaril, potem pa začutil nekaj nenavadnega na svojem obrazu in z roko segel proti očem ter se nenavadnosti znebil. »nekaj imam v očeh,« je trmasto zasmrkal, in se naslonil na zid za seboj, pogled pa uprl v zid. »jaz… jaz ne morem tako, pogrešam te,« je bil njegov glas tokrat dokončno zlomljen, ko je zaprl oči in upal, da se mu bo kmalu nehalo vrteti.

tagged: kenzi. :3

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Ned Mar 24, 2013 6:39 pm

AARON & KENZI

težko je verjela svojim očem, da res zre v njegovo podobo pred sabo. bilo je več kot neverjetno ga spet videti in ni si znala pojasniti kako mu jo je uspelo najti ter obenem celo pobutati na prava vrata. kdo jo je izdal? v sebi ravnodušno ni ostajala ob njegovi podobi pred sabo. do zadnjega kotička jo je napolnjevalo mešanica toliko čustev - tudi s trudom jih ne bi znala opredeliti. bilo je preveč zanjo, preveč vsega. zakaj je prišel sem in jo opominjal, kaj je zapravila. njena stava je bila previsoka in sedaj je izgubila vse - njega in sebe. strmela je vanj z razbesnjeno nejevero, ko je meni nič tebi nič zakorakal mimo nje v notranjost njene sobe. pritisnila je na stikalo za luč in sobo je napolnila mehka svetloba. v njegovem stanju bi se brez posebne težave zaletel naravnost v servirni voziček in povzročil dodaten nepotreben hrup ob tej pozni uri, ko bi vse skupaj zgrmelo na tla. "bi prišel sem tudi trezen?" je bila nanj bolj jezna zaradi njegovega stanja kot samega prihoda ali bolje vdora v njeno hotelsko sobo, kjer se je pravzaprav zadnja dva dni več ali manj le smilila sama sebi. slednje vedenje ji res ni bilo podobno, a težko ga je bilo kar izbrisati iz glave ali iz srca, kamor se ji je še posebno usidral. njegova moč nad njo je res bila velikanska. "potem pa govori," je bil njen glas skoraj hladen, z rokami pa se je objela preko telesa kot bi jo zazeblo od lastnih izgovorjenih besed. hkrati pa je bil edini način, da ni pristopila k njemu, se stisnila v njegov objem in zahtevala naj s svojimi poljubi izbriše zadnjih nekaj dni. bili so nočna mora in jih svetloba jutra ni pregnala. zakopana v delo je morda res nekoliko odmislila njegovo vlogo v njenem življenju, toda spomini so se kmalu vrnili. vsaka videna stvar jo je spominjala nanj, na določen dogodek v njegovi družbi. počutila se je, kot da se ne more znebiti njegove stalne prisotnosti v njeni glavi. životarila je v krčevitih vicah, razpeta med preteklostjo, o kateri ni hotela razmišljati, in prihodnostjo, o kateri ni mogla razmišljati. življenja brez njegove prisotnosti v njem, si ni znala več predstavljati. že same misli so ji povzročale bridko bolečino. prhnila je ob njegovi zmotni ugotovitvi o njeni lepoti - lepa!? ha, seveda. s skuštrano grivo in temnimi lisami pod očmi se bi gotovo lahko udeležila lepotnega tekmovanja za miss amerike in istočasno pobrala še vse lovorike za najslabšo dekle leta. "zakaj si mi sploh povedal, če je bil le navaden, ubogi poljub brez pomena? zakaj?" se ji je glas tiho izgubil in roke je še trdneje stisnila okrog sebe. zgrabila med prsti kombinežo ne rebrih in jo zmečkala v krčeviti pesti. napetega obraza obenem poskušala ignorirati žgočo votlo rano v srcu. počutila se je utrujeno, ne da bi bilo utrujeno njeno telo, temveč njen um in srce, kot da bi v sebi neskončno dolgo prenašala težko breme. kaj narediti, da bi bilo prav - prav za njiju oba? "sploh se ne gre za nezaupanje," se je tiho oglasila in ves čas ne umaknila pogleda iz njega, kot ga ne bi bila zmožna. ni mogla odvrniti pogleda in je kakor v svoji znani nočni mori morala gledati vanj in luknja v njenem srcu je postala še večja. komaj se je zadržala, da ni premagala razdalje med njima ob solzi, ki mu je zdrsnila preko lica in mu jo nežno obrisala. hotela ga je kot majhnega otročička potegniti v naročje ali sama zlesti v naročje njemu. želja čutiti ga ob sebi je bila strahotna. vseeno pa ga je na nek način sovražila, da ju je spravil v ta beden položaj in zato ni premagala razdalje, zato ni stopila k njemu in ga pozdravila s poljubom kot se za gre. ni mogla. "tudi jaz ne morem," se je njeno priznanje nanašalo na tisti del o življenju brez nje oziroma brez njega. sesedla se je na postlano posteljo za sabo, ko je noge niso več držale pokonci in žalosten pogled je uprla vanj. "ne gre se za en ubogi poljub," je le našla svoj glas in globoko zavzdihnila, da bi si dala poguma za besede, ki jih je nameravala izgovoriti. "gre se za razlog zanj. in verjetno sem razlog jaz, nisem material za biti nekomu punca. moji očitki ne bi mogli biti bolj hinavski zaradi enega poljuba, ker sploh ne vem kolikokrat sem jaz v zadnjem času za zabavo ali zaradi dela poljubila drugega in storila še kaj precej slabšega," je trdno zamižala v bridkosti in brez dodatnega predaha nadaljevala: "vendar ti tega ne razlagam. poljubi niso pomembni in nič ne pomenijo. jaz sem zadnja oseba, ki bi lahko delila sodbo," se ji glas zlomil in postal skoraj neslišen. še finale, samo še to. ampak v srce ji je vdrla panika. povesila je ramena, začutila mravljince v nogah. tisoče malih mravelj ji je napadlo noge in kolena. čutila je njihovo gomazenje, ki se je širilo proti trebuhu. zajele bodo njeno telo in jo potegnile v mravljišče! ob obhajajoči slabosti se je prijela za želodec in se prisilila k zavesti in govoru. morala je izpeljati kar si je zadala.
"nisem bila vedno takšna. pet let nazaj sem bila srečna in zaljubljena, tik pred poroko," je dejala in prekleto težko ji je bilo izgovarjati besede njene preteklosti, ki so ji takrat povzročile toliko gorja. "do nje ni nikoli prišlo, na dan velikega dne me je pustil pred oltarjem... in teden dni kasneje spontano splavila otroka," ji je čez lice zdrsnila ena sama solza ob boleči ne preboleni izgubi, dlan pa ji je obstala na trebuhu. "takrat sem si prisegla, da noben moški ne bo več dobil mojega zaupanja ali srca. prisegla sem si, da se ne bom več zaljubila. dobro mi je uspevalo - dokler nisi prišel ti," ga je po koncu izpovedovanja pogledala naravnost v oči, v strahu kaj bo tam zagledala. prizadetost, obžalovanje, nemara celo gnus zaradi njenih prevar? "sedaj veš vse. vsi okostnjaki so navsezadnje le popadali zaprašeni ven iz masivnih hrastovih omar," se je posmehnila sama sebi in pogled upirala naravnost vanj. se spraševala, če je sploh razumel njene besede zaradi svoje pijanske omotice in če se bo jutri sploh spomnil vsega skupaj. verjetno mu je zato sploh povedala, in zaradi razjarjenosti ob njegovem vdoru.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Sob Mar 30, 2013 7:42 pm

uh, po pravici povedano mu ni kazalo ravno najbolje. našel je kenzi – našel je čudovito, temnolaso lepotico, ki je imela v lasti njegovo srce in ta čudovita ženska je bila jezna. nanj? za trenutek se je pretvarjal, da je bila jezna na nekoga povsem drugega, potem pa se je srečal z njenimi očmi in zavzdihnil. nanj. »ja!« je zatrdil z neomajnim glasom, kot da bi bil ogorčen zaradi vprašanja, potem pa se namrščil. »ne,« je bolj tiho izustil, nato pa le dvignil pogled proti njej. »ne vem, zapleteno je, prav? ne vem če bi prišel, po resnici povedano, dvomim. dvomim, da bi prišel sem, ker vem, da si bila jezna in da sem naredil napako in vse skupaj uničil,« je sam pri sebi zastokal, potem pa se vzravnal. »ampak…« je začel, potem pa utihnil in se močno trudil, da je ne bi kar preprosto stisnil v objem in ji povedal, da jo ima najrajši na celotnem svetu ter da mu je tako zelo žal, ker je vse to ogrozil. dejansko je bila to edina resnica, ki je bila zanj v tistem trenutku pomembna. med njima je najbrž obstajalo cel kup razlik in tudi skrivnosti; prav, tega si nikoli ni tajil. ampak aaron je bil povsem pripravljen počasi in postopoma razkrivati vse. ker je bilo vredno. za kenzi je bilo vsekakor vredno. pa saj še vedno ni vedel, kaj je bilo tisto, kar ga je na njeni osebnosti tako pritegnilo, ampak je bil je povsem in brezupno zaljubljen vanjo in tega ne bi spremenil za nič na svetu. »če pa sem ti moral povedati,« je dejal in se namrščil. »ampak… ampak ne bi mogel živeti s tem. morda nisem takšne vrste oseba, morda bi me preprosto preveč mučilo; karkoli že. imel bi občutek, da ti nekaj prikrivam. in ne bi mogel, slaba vest bi me ubila,« je le spravil iz sebe tisti razlog, zaradi katerega ji je priznal svoje dejanje. »in najbrž bi bilo lažje in bolje če bi preprosto molčal, ampak počutil bi se grozno in…« je na sredi stavka utihnil in z roko zdrsnil skozi svoje lase kot je to storil vedno, ko ni točno vedel, kaj storiti.
potem pa je spregovorila in pustil ji je, da je povedala vse, kar je morala. opazil je njen pogled - pogled, ki ga je do zdaj poznal in ki mu je povedal, da se je pripravljala na nekaj velikega. na nekaj, česar morda niti ne bi razumel tako dobro, ampak ob njenih besedah mu je srce dobesedno zamrznilo na mestu; bil je preveč šokiran, da bi lahko karkoli rekel; morda ga je ravno to streznilo dovolj, da se je nenadoma vsega skupaj zavedel s skoraj bolečo jasnostjo, dokler se ni v njem nenadoma podrl zid in je planil proti njej ter jo stisnil v objem, obraz pa zakopal v njene temne lase. »tako zelo mi je žal, da si morala zaradi mene skozi te zadnje dni,« je mehko spregovoril. opazil je temne sence pod njenimi očmi in ni se slepil. »in žal mi je, da si morala naleteti na kretena, ki ti je to naredil v preteklosti,« je dejal in se vzravnal, ne da bi umaknil svojih rok iz njenih bokov – še vedno jo je držal v objemu, ampak zdaj je pogled uprl v njene oči. »pa tudi jaz sem kreten, iz različnih razlogov. ampak resno sem mislil vse, kar sem kadarkoli rekel. prosim, oprosti mi, dovoli mi, da lahko začneva znova,« je bil njegov glas resen, ko je z dlanjo nežno obrisal tisto osamljeno solzo na njenem licu. »nočem, da bi bil to konec, kenzi, ne more biti, jaz te ljubim,« se je njegov glas nekam izgubil, ko se je ponovno oklenil njenega telesa in jo potegnil k sebi v objem, ki je bil skoraj brezupen znak naklonjenosti, ampak ni si je drznil poljubiti, ker je kljub vsemu vedel, da si tega ni smel dovoliti.

tagged: kenzi. :3

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Pon Apr 01, 2013 10:50 pm

AARON & KENZI

niti sanjalo se mu ni, da ga je bila pravzaprav neskončno srečna in da globoko v njej ni bilo niti trohice jeze. bila je le nejevoljna zaradi narave njegovega prihoda. kako bosta rešila karkoli na bolje z njegovo močno opitostjo? gotovo ne najlažje in že tako je bilo vse skupaj precej zakomplicirano. kaj ji res ni moglo biti namenjeno, da ne bi bilo vse tako prekleto težko in brez vseh teh nepotrebnih komplikacij, ki jih gotovo nikakor ni potrebovala. želela je biti le srečna, imela enake želje kot kdorkoli drug na tem planetu. nihče si ni želel živeti v večni brezizhodni agoniji, razen če je bil že posebej precej destruktivno naravnan in imel izrazito mazohistična nagnjenja. če je bila iskrena je poznala lažjo pot - ne bi smela dopustiti sebi se zaljubiti vanj, kot ni dopustila nobenemu njegovemu predhodniku po blaku. sedaj bi morala ravnati enako in bi še vedno lahko bila srečna v svojem malem kokonu. vendar bi ji nekaj manjkalo, on bi ji manjkal, ki jo je spravljal v smeh. kakor ji je hudo manjkal sedaj, da se je počutila brez polovice svojega srca in duše. nemara je celo uspela najti svojo dušo dvojčico in s svojim odnosom jo je pahnila stran. kako neumna je bila... "se mi je zdelo, da ne bi... in nisem bila jezna, ampak... žalostna," se je odzvala na njegove besede z vmesnimi predahi, ker se ji je glas lomil na dvoje. še jeza zaradi vdora v spalnico se je začela razblinjati, nanj nikoli ni mogla biti prav posebno dolgo jezna. morda zaradi dejstva, da je bila ponavadi bolj jezna nase kot nanj in je za vse napake krivila sebe. napak je storila več kot bi jih zmogla prešteti in krivda je bila logično njena. nima si nobene pravice jemati zahteve po njegovi zvestobi, če mu je še sama ni mogla ali sploh hotela dati. to bi bila dvojna merila in kakor je bila njena osebnost obupna, je bila vseeno dovolj poštena - glava je to razumela do najmanjših podrobnosti, le srce je še vedno rinilo po svoje in bilo prizadeto. vedno ista zgodba. "včasih se moraš pač vprašati kaj je bolj pomembno - ali da trpiš ti in molčiš. ali da s svojo izpovedjo prizadeneš osebo do katere ti je mar; slaba vest gor ali dol. odločiš se, kaj je bolj pomembno," je vse skupaj bolj zase izrekla kot zanj in se z rokami oklepala prek svojega telesa. samu mu nikoli raje ni izdala vseh podlosti, ki jih je počela za njegovim hrbtom. preprosto zato, ker bi ga prizadelo. res pa ni pomislila, da ga je spraševanje o njenem početju še bolj dotolklo. včasih so bile predstave v glavi hujše od same resnice. "bi rad ti videl, da ne bi molčala in bi vedel tudi vsako najmanjšo pikantnost, podrobnost?" je bilo njeno izgovorjeno vprašanje na smrt resno. nikoli se ni dejansko vprašala, če bi sam raje videl da molči ali da mu vse prinese na pladnju in ga potem ugrizne naravnost v glavo. doslej je samo predvidevala in morda se je motila, bila v težki zmoti. le kako jo je sploh lahko imel rad ob vsem kar je počela? bila je slab človek, izjemno slab.

občutek je imela, da govori, govori in govori - neskončno dolgo. in njegova tišina se ji je zdela še daljša. kdaj in zakaj se je spremenila v to čustveno prismodo? se obnašala kot največji bebec pod soncem in se poveličevala in jokcala nad svojo usodo. pač tip jo je pustil pred oltarjem, splavila je - za vraga, saj ni bila edina takšna ženska in preboleti bi že morala! kje je bila njena neustrašnost in pogum, ko ju je potrebovala? namesto, da se je skoraj onesvestila, ker je morala na glas povedati nekaj kar je bilo težko. naučila bi se morala že zdavnaj, da pomembnost in lahkost ne hodita skupaj ravno z roko v roki. včasih se ni razumela popolnoma nič. kot sprva ni razumela zakaj jo on sedaj objema in je tesnobo v njenih očeh zamenjalo presenečenje nad njegovim dejanjem. "nisi ti kriv. iz muhe sem naredila slona," je zamomljala v njegov vrat, zaprla oči in za trenutek preprosto samo uživala ob dejstvu, da je spet v njegovem objemu. "se zgodi, saj sem že zdavnaj prebolela. samo..." je izrekla ob njegovi omembi kretena in nadaljevala preden bi se premislila: "...za dojenčkom mi je še zmerom hudo. čeprav bi bila obupna mama," je skoraj hlastno dodala in se na koncu posmehnila sama sebi. kako bi sploh vzgajala otročička, če je že sama bila navadna zmeda na dveh nogah, ki ni vedla kaj za vraga bi rada. poslušala je njegove besede in jih s težavo razumela. kako jo je lahko bil še vedno tukaj po vsem kar je izrekla, kako se ni že zdavnaj spustil v beg in si rešil kožo? mogoče je bil samo preveč zaslepljen in ni videl resnice pred nosom. "in tudi jaz te ljubim. toda, kaj če to ni dovolj? kaj če je ljubiti premalo za uspeh," je z grenkobo v glasu zašepetala žalostno in dovolila njegovim rokam, da so jo objele in se oklenile njenega telesa. globoko je zavzdihnila in potem ji je v nos privrel vražje dražljivi njegov moški vonj, odplaval v njeno glavo in jo napolnil s sanjami in koprnenjem in strastjo kot prvič. tla pod njenimi nogami so se spodmaknila, kot vsakič doslej in kakor bi se dvignila z balonom visoko v zrak. in ne da bi pomišljala ali vsaj še eno nepotrebno stotinko sekunde oklevala, je s svojimi ustnicami poiskala njegove v želji poljuba. z rokami je zdrsnila na njegova ramena in nato so se njene roke ovile okrog njegovega vratu in oklepala se ga je, kot da bi padla sto milj daleč na mrzlo zemljo, če se ga ne bi.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Pon Apr 15, 2013 7:15 pm

@ saoirse smitten

včasih se je sam sebi zdel stereotipična podoba irskega policista v ameriki. če ni štiriindvajset sedem visel v pisarni, do nosu zakopan v dosjeje znanih kriminalcev, ali pa sledil kakšni novi vroči sledi, je popolnoma sam sedel v enem od baru ter vase vlival eno alkoholno pijačo za drugo. danes se je odločil, da bo svoje telo počasi zastrupljal z ginom. brez kakršnih koli dodatkov. pred njim je bila zvrščena že majhna četica praznih kozarcev in ko so se vrata za novo gostjo zaprla, je mason predse položil že peti izpraznjeni kozarec. grenke tekočine so se njegova usta navadila nekako v istem hipu, ko se je začel zavedati, da ni ravno trezen. a to je bil nekako tudi glavni razlog, zakaj je pristal tu. pravzaprav ni bil povsem prepričan, zakaj si je za svojo točko zapitja izbral ravno ta hotel. ponavadi je imel raje zakajene beznice, kjer se je vsak brigal zase, bar tega hotela pa je bil razsvetljen in iz priprtega okna se je slišala tista rahlo nadležna poletna glasba, ki so jo že cel ljubi dan vrteli v baru na obali. okoli njega so se vrtela razgaljena telesa deklet, ki so se lepila na vsakega z debelejšo denarnico in po možnosti večjo plešo na glavi – njega so se seveda v velikem loku izognile. ni bil prepričan, ali ga je izdala poceni pijača ali dejstvo, da njegova oblačila niso zaznamovali napisi dizajnerjev, a to, da ga je velika večina gostov prezrla, ga ni popolnoma nič motilo. nasprotno. zadovoljen je posedal na svojem stolu, medtem ko je pijača nekoliko otopila njegove možgane, ki so ponavadi noč in dan razmišljali le o enem – maščevanju sestre. moral je priznati, da se je le v alkoholiziranem stanju spet počutil isti človek, kot se je v letih pred smrtjo sestre – brez skrbi, popolnoma sproščen in kar je bilo najpomembnejše – ni bil več sumničav na vsakega, ki se mu je uspel približati na manj kot en meter.

barman je že dvignil steklenico gina, da mu nalije nov kozarec, a ga je mason z gibom roke ustavil. noč je bila še dolga in čeprav bi mu prijal dolg spanec, večera še zdavnaj ni končal. omama bo trajala nekaj ur preden bo potreboval nov kozarec in nekako ni želel že v prvi uri zaspati pod šankom. njegovo oko je v bližini opazilo svetlolaso dekle in že trenutek kasneje je sedelo na stolu poleg njegovega. ni minilo dolgo, da jo je mason v trenutku vrgel v koš s preostalimi dekleti, ki so se vrtela okoli njega. v baru, polnem moških in v kratki poletni obleki, v kateri je kazala svoje dolge noge ter visokih petah, je lahko spadala le v eno od dveh skupin. ali je bila ljubica kakšnega od poslovnežev, ki se je pred depresivno ženo in nevzgojenimi otroki ob popoldnevih skrival v takih hotelih, ali pa ena od lokalnih kurbic, ki je že na daleč zavohala denar. glede na to, da se ni oklepala roke kakšnega debeluharja, jo je mason namestil v drugo skupino.

rahlo presenečeno je dvignil obrv, ko ga je ogovorila, a v odgovor ji je le kratko prikimal ter se namuznjeno nasmehnil. nikakor mu ni bilo jasno, zakaj takšna ženska, kot je bila svetlolaska, ogovarja njega a takšni direktni nagovori so lahko v tem prostoru pomenili le eno. »moj zmenek se šele pričenja. ginny tukaj me nikoli ne razočara,« je z rahlim nasmeškom pripomnil in pomignil na izpraznjene kozarce pred njim. njegov pogled se je tokrat nekoliko bolj radovedno zazrl vanjo. bila je ena tistih tipičnih lepotic, modre oziroma zelene oči, svetli lasje, zagorela polt in vitka postava. nekako ni razumel, kako lahko ženske, kot je bila ona, vidijo smisel svojega življenja v prodajanju telesa. za hip se je že ugriznil v jezik, a na koncu ni mogel iz svoje kože, da bi pripomnil čez to. »khem, oprosti, očitno so nova v tem hotelu, ampak če vprašaš kolegice, ki bodo zagotovo povedale, da z mano samo zapravljaš čas. nisem zainteresiran za takšne stvari in če sem prav pošten, si te nikakor ne bi mogel privoščiti. na tvojem mestu bi poskusil srečo s tistim sivolasim možakarjem, ki sedi za mizo, mislim da sem dejansko videl kako so se mu sline pocedile, ko te je zagledal,« je dodal ter se opravičujoče nasmehnil.

i am sorry that he mistook her for a whore ;P

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Tor Apr 16, 2013 8:33 am

o njem je slišala že marsikaj in ravno zaradi tega je bila pod masko sproščenosti popolnoma oprezna in previdna. hitro je preučila njegov obraz, čeprav je pogled tam obdržala dlje časa zaradi tega, ker se ji je zdelo, da bi vsako normalno dekle to storilo. saj niti ni bil tako slab človek, vizualno gledano. prej nasprotno; posedoval je tisto privlačnost, ki je ni bilo mogoče opaziti na njegovih skrivaj posnetih fotografijah. ko je prvič slišala zanj, je v mislih imela podobo, ki je bila daleč od tega, kar je sedaj videla pred seboj. v roki je zavrtela svoj kozarec s prozorno tekočino, medtem ko je premišljevala o svojih opcijah. mason je bil daleč od tistega opreznega policista, ki ga je pričakovala, ampak morda je takšen učinek nanj imelo njegovo trenutno okolje in kozarec pijače, ki jo je držal.
ko je spregovoril, se je njen pogled vrnil nanj in njene obrvi so se najbrž povsem samodejno privzdignile, ko je slišala tisto, kar je imel za povedati. direkten, vsekakor. dovolj zgovoren. in popoln kreten. to je bila njegova ocena, ki je pri saoirse v tistem hipu prevladala. je bil resen? naslonila se je na svoj sedež in kozarec odložila na pult morda bolj trdo, kot bi bilo primerno. rahlo je nagnila svojo glavo in se mehko nasmehnila. »mislim, da je v filmu to trenutek, ko dekle kretenu prisoli močno zaušnico,« je spregovorila s tonom glasu, ki je naznanjal, da jo morda vse skupaj malo zabava. ampak ne preveč – navsezadnje ni ravno videla v komplimenta v tem, da jo je ravnokar oklical za dekle noči. s pogledom je za trenutek zdrsnila na sivolasega možakarja, o katerem je govoril, nato pa se obrnila nazaj k rjavolascu z ubijajočim pogledom zaradi izbire moškega. »saj se šališ, kajne?« je stresla z glavo in nato popravila pramene svetlih las izpred svojih oči. »je kriva obleka?« se je pozanimala in pogled spustila na blago, ki je ovijalo njeno telo. njej se je zdela dostojna, ampak če je res dajala takšen vtis… potem jo bo vsekakor vrgla stran ob prvi priliki. od njega je morda pričakovala marsikaj, ampak to ni bilo nekaj, kar bi prišlo na seznam teh stvari. tip je povsem resno sedel nasproti nje v prepričanju, da je prodajal svoje telo in si ga je izbrala za svojo žrtev. to jo je vsekakor spravilo v nejevoljo in ko je spraznila svoj kozarec z viskijem, je pomignila natakarju, da potrebuje še enega. »ti pa res veš, kako očarati dekle,« je zamrmrala in zavzdihnila, nato pa pogled uprla vanj.
»nisem prepričana, če je že komu uspelo, da bi me tako užalil. ti res dajem vtis, da se ti skušam prodati?« je zahtevala odgovor, ko je pogled uprla naravnost v njegove oči. še vedno se ji ni uradno predstavil, ampak saj ni bilo važno. na obraz ji je uspelo zarisati užaljen, deloma zgrožen izraz. kaj za vraga je bilo narobe z njim? bil je irec in na irskem vsekakor niso učili moških, da bi dekleta obravnavali na takšen način – vsaj ne takrat, ko je bila nazadnje sama tam. »morda bi morala iti,« se je odločila in ponovno sama pri sebi nejeverno zmajala z glavo, ko je njen pogled pristal na njem.

tagged: mason.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Pet Apr 19, 2013 6:56 pm

»ne vem, kaj je narobe z mano,« je zavzdihnil in pogled uprl vanjo kar nekoliko pobito, ko se je svoje pomanjkljivosti – in hkrati svoje velike napake – zavedel v tistem trenutku, ko je spregovorila. »pa saj ne gre za to, da… ne vem, zakaj gre. ampak najbrž sem takšne vrste oseba, kenzi. mislim, ne bi mogel nečesa obdržati zase. vsaj ne pred nekom, ki ga zares ljubim, sam sebe bi sovražil, ampak to je pač bolj to, kakšna oseba sem jaz. za vse drugo mi je bolj kot ne malo mar in saj veš, da sem raziskovalni novinar in za preživetje brskam po podatkih in jih ohranjam zase ter naposled spišem dobro zgodbo, jo unovčim in prodam in je to to… ampak zdaj je vse drugače, ker imam v življenju tebe in bi se počutil obupno. zato sem ti povedal. verjamem v medsebojno zaupanje in iskrenost do nekoga, ki ga ljubiš. in že to,da sem ta poljub prikrival pred tabo tisti dan, je bilo obupno. saj si me videla,« se je nenadoma nasmehnil ob spominu na tisti obup, ki ga je preveval. morda je bil človek s še prav posebej izostrenim moralnim čutom in je zato občutil potrebo po tem, da je z ljubljeno osebo delil vse. kar ponavadi sploh ni predstavljajo problema, glede na to, da ljubljene osebe sploh ni imel in je tako živel preprosto življenje, kjer je razpolagal z vsemi podatki na svetu in je lahko počel praktično vse. zdaj pa… zdaj pa je bilo to drugače. a potem mu je postavila vprašanje, ki ga je za trenutek zmedlo in roki je dvignil v zrak. »glej, kenzi, to ni odločitev, ki bi jo moral sprejeti jaz. to je na tebi; izključno in povsem na tebi. vem, da morda ne deliš mojega mnenja o tem, kakšna naj bi bila resnična zveza med dvema in tudi to je v redu,« je dejal in se skušal znebiti tistega izraza v očeh, ki bi ga prav lahko izdal. navsezadnje bi raje vedel, kot pa da je včasih sedel na kavču in se spomnil nanjo ter ugibal, kaj počne in kako daleč bo šla, da bo prišla do resnice. zanjo ga je skrbelo, a včasih ga je pograbilo tudi ljubosumje. zgolj zato, ker jo je imel rad.
in potem jo je ponovno imel v svojem objemu. v tistem trenutku bi se prav lahko razglasil za najbolj srečnega človeka na celotnem planetu, ko je ob sebi spet imel toplino njenega telesa in je lahko svoj obraz potopil v njene lase, da ga je zajel znani vonj po njej. počasi je stresel z glavo ob njenih besedah. »verjamem, da bi bila čudovita mama,« je šepnil, »in da nekega dne tudi boš.« zakaj je to dodal, niti sam ni vedel, ampak vsekakor… morda. nekje v prihodnosti. je bila to visokoleteča misel? še vedno je bil deloma pod vplivom alkohola; to je lahko opravičilo njegovo popolno odkritost v tistem hipu. njegovo pozornost je ujela s poljubom, ki ga ji je tudi nemudoma vrnil in užival v vsakem trenutku posebej. to je bilo to – nenadoma je za delček trenutka celo verjel, da je bila kenzi tisto dekle, ki jo je iskal že vso svoje življenje – usodna ženska. zanj. ko se je poljub končal, je pogled uprl vanjo in počasi zmajal z glavo. »dovolj je. zmoreva. skupaj zmoreva. če seveda ti to še vedno želiš,« je dejal in se skoraj zaskrbljeno namrščil, pogled pa uprl v njene čudovite oči.

tagged: kenzi. :3 notes: OPROSTI da je trajalo tako dolgo, ugh. I'm sending you a message. (:

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Čet Apr 25, 2013 4:55 pm

tag; timothy
note; mission

saj bi trdila, da jo je v avtu na lepem zmanjkalo in je v spanec potonila za tiste pol ure vožnje, ki sta jo imela, a ni se mislila sprenevedati. njen spanec je bil še zdaj prekinjen z občasnimi spomini na tisti rop banke, ko je ne le videla nekaj ljudi umreti v topli mlaki krvi, za nameček je še sama nekoga poslala na oni svet in če takrat ob njej ne bi bilo sebastiana, bi se verjetno na licu mesta sesedla na tla, da bi kdo pospravil še njo. tokrat je med vožnjo samo izklopila ves preostanek sveta in svoje misli osredotočila na nalogo pred njo. stvar bi morala biti rutinska, res samo kratek pregled in malce povpraševanja, a nek čuden notranji nemir ji ni pustil dihati. kot da bi vedela, da od zdaj naprej nič več ne bo teklo kot po maslu in bo njeno življenje postalo ena velika zmeda, samo zato ker se je lotila napačnega poklica. kaj ji je bilo tega treba? zakaj ni preprosto odšla študirat računalniške informatike ter kasneje bila programerka pri kakšnem podjetju? saj je vedela, kakšen odgovor se je skrival v ozadju – ker bi ji bilo dolgčas postavljati spletne strani in drugim čistiti viruse z računalnika. ker bi umrla od dolgčasa v tisti zatohli pisarni in bi vsem dala jasno vedeti, da imajo prav. da je res samo zmeda na dveh nogah, ki brez očal ne vidi dlje od svojega nosu. nekajkrat je zamežikala, ko se je premaknila na sedežu in skozi prednje vetrobransko steklo zagledala hotel, kjer se je dekle nahajalo. ''to bi morala biti mala malica, kajne?'' se je namrdnila, še vedno ne povsem prepričana v 'lahkost' naloge. odpela je varnostni pas in skočila ven iz njunega črnega neoznačenega avtomobila. njena pištola je bila na mestu in res je upala, da ji tokrat ne bo treba dokazovati, kako vešča je z njo. ena od redkih stvari, ki ji jih gre šteti v prid.

''zdajle bi dala desno roko za liter kave in munchmallowse,'' je nadaljevala, ko je počakala pred avtomobilom še timothyja in si s svetlobno hitrostjo izbrisala vse skrbi z obraza. pred svojim novopečenim partnerjem raje ne bi kazala šibkosti, ker sta že tako ali tako oba vedela, da bi bilo verjetno bolje, če bi nalogo opravljal sam. toda morda jima bo dekle bolj zaupalo, če bo zraven še ženska, a očitno nihče ni preveril julianne preden so jo pripopali k nalogi. v primeru, da bo blebetala tako kot ponavadi zna, bo dekle pobegnilo in se vrglo skozi okno, samo da bi jo nehala mučiti. ''soba 134,'' je priklicala v spomin in stopila mimo recepcije z dvignjeno značko ter hitro odskakljala navzgor po stopnicah v prvo nadstropje. ''timothy, dragi, potem me pelješ na kavo. šele potem se bova lotila papirjev,'' je prek ramena navrgla rjavolascu in se ustavila, ko sta prispela do sobe. stisnila je dlan v pest in prav vneto potrkala po vratih hotelske sobe. ''katrina? policist caldwell in westove tukaj, prej smo govorili po telefonu? prosim, odprite vrata,'' je pričela s karseda mirnim ter ljubeznimiv glasom. dekle je bilo verjetno povsem presrano, ko so takole na lepem lovili njenega tipa. je vedela, kakšna svinja je, ali pa je zdaj doživela tole čudovito presenečenje? namrščila se je in se ozrla proti partnerju, ko se je na drugi strani zaslišalo smrkanje, čemur je sledilo še odklepanje vrat in na drugi strani je stala kratko pristrižena svetlolaska z nadvse paničnim pogledom v očeh. ''samo govorila bi rada s tabo,'' je ne preveč prepričljivo dejala in prva stopila v notranjost mimo dekleta.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Čet Apr 25, 2013 5:44 pm

tag, julianne, mission edition smitten

med potjo sta oba molčala, a niti najmanj ni dvomil, da so se njune misli vrtele okrog iste zadeve; tistega prekletega streljanja. sploh si ni znal predstavljati, kako ga je doživela svetlolaska, ki je v svoji uniformi sedela na sovoznikovem sedežu in zrla nekam v daljavo. sam je imel takrat čisto druge prioritete; zlahka je preslišal streljanje, preslišal je lahko krike, preslišal je lahko umiranje, dokler ni imel poppyjine dlani v svoji. samo za eno stvar ga je skrbelo; na nič drugega ni bil sposoben misliti, za nič drugega skrbeti. ljudi je pustil umirati - sicer ne bi imelo velikega smisla, da bi se podal na sredo strelskega spopada, in vendar niti slučajno ni dvomil, da bi lahko nekaj storil. da bi lahko pomagal. pa ni; zavestno ali nezavestno, odločil se je, da ne bo pomagal, ker je imel druge prioritete. poppy je bila edino, kar mu je na svetu pomenilo več kot lastno življenje. »povprašava in izgineva,« je resnobno zamrmral, nato pa ugotovil, da njegov ton glasu ni prav nič vzpodbuden, zato jo je za trenutek pogledal in se ji nasmehnil. »mala malica,« je navsezadnje pritrdil njenemu vprašanju.

sledil je partnerkinemu zgledu in še sam izstopil iz avta. ključe je, po tem ko je avto zaklenil, pospravil v svoj žep, nato pa se pridružil svetlolaski. nasmehnil se je njeni bizarni prispodobi in prikimal; tudi sam bi zdajle potreboval močno kofeinsko dozo in prav nič ne bi lagal, ko bi rekel, da bi bil ta trenutek raje kjerkoli drugje, kot tukaj. na pijači s partnerico, morda v postelji s poppy. o bog. moral se je strezniti. julianne je sledil mimo recepcije in še sam po standardnem pospopku dvignil značko, samo v primeru, da bi se receptor morda odločil protestirati njegovi prisotnosti. »oh, absolutno,« se je rahlo nasmehnil, ko mu je predlagala kavo; tako je bilo večino časa njegovo življenje. napetost situacij v njegovih delovnih urah je bila na minimumu in iskreno bi najbrž več dosegel s tem, ko bi s svetlolasko srkal kavico v kakšnem luškanem in mirnem kafiču, kot pa tukaj.

obstal je na drugi strani vrat, z roko se je na rahlo dotikal pištole za pasom, med tem pa opazoval partnerkino početje. ulovil je njen pogled, skomignil z rameni in rahlo odkimal z glavo, kot bi hotel nakazati, da nima najmanjšega pojma glede tega, kaj ju morebiti čaka. že je pomislil, da bo morebiti potrebno spraviti vrata iz tečajev, ko se je končno zaslišalo jasno odklepanje vrat na tihem hodniku, kjer sta stala. pred njima se je izrisal obraz prestrašenega dekleta, gotovo mlajšega od njega, morda v zgodnjih dvajsetih. zdelo se je, da le s težavo v sebi drži solze; nekaj se je zdelo še preveč narobe. julianne je brez povabila vstopila v hotelsko sobo in timothy ji je sledil; svetlolaska je za njima zaprla vrata. »kdaj ste nazadnje videli svojega.. fanta?« se je pozanimal, ko je nadaljeval tam, kjer je julianne ostala; med tem se je oziral po razmetanem prostoru. ni izgledal, kot bi nekdo hitro odhajal; prej tako, kot bi se tukaj že odvijal precejšenj spopad. po tleh je bilo nekaj steklovine. obraz je obrnil k dekletu, ki mu je bilo menda ime katrina. v tistem je zaslišal, kako je nekaj za njegovim hrbtom zaropotalo in v trenutku se je obrnil proti priprtim vratom kopalnice, ob tem pa s pogledom oplazil julianne. »katrina, ali je kdo tukaj, s teboj?« se je pozanimal, njegova dlan pa se je znova kar avtomatsko oprijela revolverja za njegovim pasom. v tistem je bilo slišati sunkovito premikanje po zraku; metek je usekal v steno, zgolj nekaj centimetrov mimo njegove glave. odskočil je k najbližji steni, kjer je imel začasno zavetje pred strelcem - ali strelci? - in partnerici zaukazal isto: »spravita se na drugo stran!« v tistem je v prostoru odjeknilo še nekaj strelov.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Pet Apr 26, 2013 3:54 pm

tag; timothy
note; mission

upala je, da se bo v prihodnjih tednih navadila terenskega dela. v njej je še vedno vladala določena nesigurnost, ko ni bila povsem prepričana ali dela pravo stvar. ni se pretirano ozirala na vse tiste pravilnike po katerih so jo učili in prav to jo je skrbelo najbolj – da bo reagirala v skladu z instinktom za preživetje in ne s protokolom. meja med dobrim in slabim je bila tako presneto tanka, da je nikakor ni nameravala iskati. raje je zamižala na eno oko ob določenih situacijah in imela mirno vest, ker je ravnala v skladu s svojimi načeli. vstopila je v hotelsko sobo in preučevala celoten prostor. vse je bilo razmetano, malce presenetljivo glede na to, da je v hotel prišla zjutraj. namenila je hiter pomenljiv pogled k timothyju in počakala, da je dekle zaprlo vrata za njima. 'prejšnji teden,' je dekle zamrmralo povsem nerazločno, da se je morala jules nagniti bližje k njej, da jo je sploh razumela. ''katrina...'' je pričela, ko so se njene misli uskladile s timothyjevimi in sta oba naenkrat pogledala proti priprtim vratom kopalnice, ki so rahlo zaškripala. pogled je uprla proti tlom in videla konico čevlja ob samem robu vrat. prekleti prasec si je zares drznil priti sem. ''pojdi za kavč,'' je komaj slišno zamrmrala dekletu in jo rahlo potisnila globje v notranjost sobe, čimdlje stran od vrat, za katerimi se je skrival glavnimi osumljenec. namrščila se je, ko se je pomaknila nazaj, na drugo stran od partnerja in sledila njegovemu zgledu ter izza pasu potegnila pištolo. ''stopi ven z rokami dvignjenimi nad glavo,'' je poskusila zveneti kot avtoriteta, kar ji je uspelo bolje, kot je pričakovala. a vrata so se res odprla, le da je skozi odprtino zdaj švignila krogla tik mimo glave njenega partnerja. ''šment,'' je zamrmrala in se zlila skupaj s steno.

prikimala je ob ukazu in se pognala proti dekletu, ki je kar obstalo sredi sobe in šokirano strmelo v vrata, kakor da ni mogla povsem verjeti, da se ji to res dogaja. oh, da. poznala je občutek. ''prekleto, skloni se,'' je stisnila skozi ustnice in dekle potegnila na tla za kavč, sama pa počepnila ob naslonjalu, s pištolo centrirano proti kopalnici. na srečo je imela dober pregled nad celim prostorom, a timothy je bil ujet na drugi strani pri vhodnih vratih in bil veliko lažja tarča. premikanje v kopalnici je poniknilo in zdelo se je, da se tip odloča o svojem naslednjem koraku in ni povsem prepričan, kaj naj stori, kam naj strelja. ostala je pametno tiho in namenila malce grob pogled dekletu, ki je pričelo na ves glas hlipati in hlastati za zrakom. razumela je njeno paniko, vendar je bil pritisk prevelik. skozi kopalnico se je počasi prikazala podoba in namesto, da bi se ozrl proti timothyju na drugi strani, se je namenil naravnost proti njima. ''spusti pištolo in odnehaj...'' je zaklicala proti njemu s svarečim glasom in hitro sklonila glavo, ko ji je v slednjo poskusil pognati dva metka zapored. ''prav, pa ne,'' je zamrmrala bolj zase kot zanj in odstranila varovalko na pištoli. stisnila se je bližje k steni in okrog vogala namerila proti njemu. namerila in sprožila. po zvoku sodeč pa je zadela steno. sranje, morala ga bosta onesposobiti, a ni mogla streljati na slepo. na hitro se je nagnila naprej in v njegovih očeh prepoznala prav maničen pogled. verjetno je samo hotel dekle – jo vzeti in z njo pobegniti stran od sranja, ki si ga je nakopal. na slepo je morala izstreliti še nekaj strelov in se spraševala, kaj za vraga počne timothy. počepnila je in se končno dvignila pokonci s pištolo pred seboj. ''katrina ne bo šla s tabo, lars,'' je previdno navezala stik, samo da je v zahvalu naokrožil okrog s pištolo. 'seveda bo šla, ljubi me,' je prav patetično zavpil v odgovor, da se je skoraj zdrznila. pritisnila je na petelina in ciljala ob stran, da bi ga zgolj obstrelila. a izmaknil se je metku z odskokom in sama je bila primorana storiti isto. poskusila je ponovno, le da je naletela na prazno pištolo. ''timothy!'' ji je uspelo zavpiti k partnerju in skočiti za omaro, ki jo je zakrivala le napol.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Ned Apr 28, 2013 4:49 pm

tag, julianne, mission edition smitten

vse se je pričelo odvijati prehitro in nekoliko ga je zgrabila panika. prekleto, prekleto, tega nikakor ne bi smel jemati tako zlahka. bilo je, kot bi se znašla sredi vročega požara; pobegniti nista imela kam in samo upala sta lahko, da nimata opravka s popolnim psihopatom. s hrbtom se je prikoval k steni, pištolo je pridržal ob svoji strani, da ne bi bil viden strelcu. premaknil se je še nekoliko naprej, da je bil zdaj v kotu, v slepi točki strelca, ki se je nahajal le nedaleč stran. samo upal je lahko, da ga ne bo kaj prijelo in da ne bo pričel streljati po steni, kajti zdelo se mu je, da bi bile prav zlahka dovolj tanke, da bi lahko končal kot truplo. pogled mu je pobegnil k julianne, ali vsaj - tja, kjer jo je nazadnje videl. z dekletom sta izginili za kavčem in slišal je lahko javkajoče zvoke kratkolaske, ki je prav očitno trepetala ob nastali situaciji. kar je bilo, če je bolje pomislil, edino naravno. skušal se je domisliti dobrega načrta, ampak trenutno se mu je kar najpametneje zdelo, da ostane na svojem mestu in počaka, da se tip spravi iz kopalnice. da ga napade od zadaj, ustreli, če bo to potrebno, da je čimmanj neopazen.

in potem se je premikanje začelo. slišal je lahko korake, ki so bili takrat še zanj popolnoma neopazni. skušal je umiriti svoje dihanje, biti tih kot miška; kar ni bilo pretirano težko, ko so odjeknili streli, namenjeni proti njegovi partnerici. uspelo mu je izustiti tihi fak, ko se je pričel zavedati, da na tej razdalji moškemu ne more ničesar narediti, prav tako pa zaradi njegove nevarnosti deklet ne more rešiti, ne da bi ogrozil lastno življenje. med julianne in napadalcem, larsom, se je odvil krajši dvogovor, v katerem je moški pokazal svojo pravo naravo; naravo zablojenega zaljubljenca, ki je izbral nedosegljivo dekle; pripravljen je bil ubijati, če je to pomenilo, da jo bo lahko imel ob sebi. po njeni volji, ali na silo, če bo potrebno. pištolo je uperil vanj in z njo ves čas skrbno sledil visoki postavi, s katero je julianne očitno izzvala boj. bil je pripravljen, da ga ustreli v trenutku, potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. njegovi partnerici je očitno zmanjkalo metkov in ko je skočila za rob omare, je bilo več kot očitno, da ni na varnem. »hej,« je zasikal proti tipu, ki se je takrat obrnil proti njemu. oba sta imela prst na sprožilcu, oba pištolo, uperjeno drug v drugega. videl je lahko, kako se je larsova roka napela in odskočil je, še preden mu je metek, ki ga je poslal proti njemu, lahko razpočil srce.

pristal je na tleh, v delnem zatočišču za foteljem. zdaj nista imela več veliko časa; vrata niso bila zastražena, lars je imel dostop do dekleta, pa tudi do njegove partnerice in navsezadnje njega samega. pogledal je izza fotelja, nameril in ustrelil. slišal je lahko, kako je moški zastokal in kako je njegovo telo padlo po tleh. moral je zadeti nekam pod koleno; ciljal je še niže, a vedel je, da je bil strel le slabo namerjen. »položi pištolo na tla,« je ukazal, ko se je spravil nazaj na noge, z revolverjem, usmerjenim pred seboj. bilo je, kot bi imel pred sabo odlično varovalo. moški, lars, je ležal na tleh; okoli njegovega kolena se je na tleh nabrala luža krvi, v trzavi roki je še vedno objemal pištolo. kljub svoji nevarnosti ta človek bolečine več kot očitno ni bil vajen; v očeh so se mu, tako se je zdelo, nabirale solze. »izpusti pištolo, konec je,« je odločno zamrmral in pomignil svoji svetlolasi partnerici, naj se mu pridruži. ni hotel odmakniti pištole, navsezadnje je bil tip blizu tega, da bi ubil oba med njima, zato je delo z lisicami raje prepustil partnerki. ne, še pogleda ni hotel odmakniti od njega. »si v redu?« se je pozanimal, ko je samo za trenutek poškilil proti julianne.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Pon Apr 29, 2013 8:38 am

tag; timothy
note; mission. woo hoo. sum it up. :3

poskusila se je karseda sploščiti ob stranico omare, a v primeru, da je znal dobro meriti, bo vsekakor po njej. lahko bi ji pognal metek od strani in če bi mu ravno uspelo zadeti od strani katerega od organov v trupu... ne bi bilo najbolj prijetno. na srečo je njen partner moral slišati njeno vpitje, le kako ga ne bi, in tvegala je pogled izza omare, ko se je osumljenec panično obrnil naokrog proti timothyju. opazovala je obe pištoli, oba sta imela prst na sprožilcu in poskusila je znova usposobiti svojo. seveda je bilo vse zaman, ko pa ji je zmanjkalo streliva in dodatnega ni imela s seboj. to bi morala biti rutinska akcija, malce povpraševanja in vrnitev na postajo. vedno je obstajala možnost za zaplete, a presneto, bila je povsem brez moči. trznila je in skorajda skočila proti obema moškima, ko je odjeknil prvi strel. kamen se ji je odvalil od srca, ko se je partnerju uspelo odmakniti izven dometa, sama pa bila znova deležna vse pozornosti zmešanega strelca. že na tržnici sredi mesta je napravil pravo kalvarijo, niti slučajno ni bil pri zdravi pameti in zdaj je pištolo obračal nazaj k njej, zraven pa se hitro pomikal proti dekletu, ki se je skrivalo za kavčom in bilo nenavadno tiho. morda ji je zmanjkalo solza, glasu. morda je adrenalin popustil in je prešla v fazo otopelosti, ko se je že povsem sprijaznila s tragedijo okrog nje. ''ne...'' je naglas zavpila, ko je videla, da ga od nje loči samo korak, in v tistem je odjeknil strel iz pištole njegovega partnerja, da je tip padel po tleh.

globoko je izdihnila dih, za katerega ni niti vedela, da ga zadržuje in obdržala pogled na mlaki krvi, ki je lila iz kolena. stopila je izza omare proti timothyju in z očmi še naprej bodrila postavo na tleh. izgledalo je, da bo vsak čas bruhnil v jok od bolečine, a v sebi zanj ni našla niti trohice sočutja. ''prasec,'' je komaj slišno zamrmrala in iz njegove roke brcnila pištolo nekam vstran, nato pa počepnila za njegov hrbet in njegove roke nič preveč nežno potegnila nazaj. iz pasu je vzela lisice in jih oklenila okrog njegovih zapestij malce bolj tesno, kot bi bilo potrebno. koga briga, zaslužil si je. ''ko pridejo okrepitve, bom super. ko ga pospravijo na hladno, bo dan popoln,'' se je namrdnila in stopila stran od moškega, nato pa pomignila partnerju, češ naj pokliče na postajo in pokliče sodelavce, da pridejo pospravit nastalo zmedo. sama pa je stopila zadaj za kavč in počepnila poleg dekleta. kratkolaska se je tresla, a na njenih licih so bile samo posušene solze, njen pogled pa je bil obrnjen v nerazvidno točko na drugem koncu sobe. usedla se je poleg nje in dlan položila na njeno ramo. ''zdaj bo v redu. šel bo v zapor in... konec bo,'' je zamrmrala dekletu in prav dobro vedela, kako se počuti. sama je reagirala skorajda do potankosti isto, ko je bila udeležena v tisto streljanje v banki in je spotoma nekoga še ubila. najprej povsem panična, nato pa kot neomajen ledenik zaprta vase. slišala je, kako je timothy klical na postajo, in dekletu pomagala vstati, da bi jo spravila ven iz istega prostora, v katerem se je nahajal njen zmešani tip. ''na hodnik jo bom peljala, prav? stran od tukaj,'' je zašepetala timothyju in namenila grd pogled larsu na tleh. zanj ni nameravala izgubljati besed.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Tor Apr 30, 2013 10:01 am

tag, julianne, mission edition smitten

note: so this is donnneeee

srce mu je utripalo kot noro, ko se je iz oči v oči gledal z napadalcem. ne, dokler ne pridejo okrepitve - dokler iz postaje ne pošljejo dodatnih policistov, ki bodo tegale kretena strpali v keho, ni imel namena niti za trenutek odmakniti pogleda. streljal je nanj in - pomembneje, streljal je na obe dekleti v prostoru. na njegovo partnerico, ki je bila timothyju kar prekleto pri srcu. gnoj. zaslužil si je nekaj desetletij in glede na to, da se je govorilo, da je popolnoma razdejal tržnico in poklal kar nekaj ljudi, sploh ni dvomil, da bo to tudi dobil. po možnosti v osami, ker je zmešan prasec, ki bi lahko v trenutku napadel koga drugega. vedel je, da je njegova partnerka čutila podobno in zdelo se mu je, da je morda celo v njej vzklila neznanska mržnja do tega nepoznanega moškega. imelo je popoln smisel. »poklical bom postajo,« ji je prikimal, ko mu je zaupala, česa se v dnevu kar najbolj veseli. njegov obraz je preletel bežen nasmešek, ko je izza pasu potegnil komunikacijsko napravo. prikimal je svetlolaski, ki je s seboj odpeljala dekle napadalca; v trenutku stra izginili za vrati hotelske sobe in z larsom je ostal sam.

pogleda še za trenutek ni odmaknil, ko je spregovoril v vokitoki: »caldwell in westova. javljava se iz hotela almyrida. prišlo je do streljanja. napadalec je poškodovan in pridržan. pošljite rešilni avto.« strelec je konkretno krvavel, a niti najmanjše želje po oskrbljanju njegove rane ni imel. smrtna ni bila in, iskreno, imel je majceno željo po tem, da mu pokaže, da se zločini kaznujejo. po afirmaciji iz centrale je napravo znova pospravil za pas, nato pa mu je obraz znova preletel nasmešek, ko je tipu na tleh zamrmral: »sedet greš.« ni mogel kaj, da se ne bi smehljal - tip si je zaslužil vsa leta, ki jih bo za ta množični masaker dobil. in prav presrečen je bil, da je bil prav on tisti, ki ga je navsezadnje vendar pridržal.

po desetih minutah so okrepitve prispele in takrat je končno pospravil pištolo za pas. vzravnal se je in delo prepustil kolegoma, ki sta očitno začenjala z izmeno. z njima je prišel eden izmed reševalcev, ki je pričel napadalcu ovijati poškodovano nogo; med tem mu je eden od policistov povedal, da je aretiran, in izmomljal njegove osnovne pravice. med tem je sam že zavil skozi vrata hotelske sobe, kjer je kmalu naletel na julianne, ki je ravnokar dekle prepustila v roke rešilcem. kljub visokim temperaturam so jo prav klišejsko ovili z koco, med tem ko je neka policistka prevzela njuno vlogo in pričela dekle v mirnem tonu izpraševati o dogodkih preteklih dni. dlan je položil na partnerkin hrbet, da jo je opozoril na svojo prisotnost, nato pa je zamomljal, »pridi. peljem te na kavo in munchmallowse. kolikor jih lahko spraviš vase.« nežno jo je potisnil, da se mu je pridružila ob sprehodu proti prostosti. kavo sta zdaj gotovo potrebovala oba, nekaj sladkega pa tudi.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Sob Maj 04, 2013 5:11 pm

AARON & KENZI

v njej je bila napaka in ne obratno, ne bi se smel on počutiti krivega, ker ji je priznal resnico. ona je bila neumna, ko je verjela, da so laži boljše. bilo je jasno, kako nima jasne predstave o pravem poteku zdrave zveze in ne take, kjer je bilo eno samo prekrivanje in laž za lažjo. bog, kako zelo je bila zblojena in napačna zanj, za njegovo iskreno srce, ki ji ni nudilo drugega kot gole ljubezni. ona pa se je splašila, ker je vrnil poljub prostitutki - kakšno hinavstvo, kakšna dvojna merila! kako ji tega ni očital, vrgel naravnost v glavo in preprosto odkorakal proč? ona bi si zaslužila - in ne le enkrat, znova in znova. "ampak, če verjameš v medsebojno iskreno zvezo, kako da ne greš proč in se me dokončno otreseš?" preprosto ni mogla dojeti. njo nikdar ni mučila posebno huda krivda, kajti včasih se je morala spustiti v kočljive trenutke z nekom. če je bila sama, je lahko delovala, ne da bi ji bilo treba skrbeti za kogar koli razen zase, in obratno, nihče je ni nadlegoval za njeno dobrobit. in ni sama pri sebi še opredelila ali ji odpiranje novih vrat v medsebojnih odnosih, pomeni zoprn napor ali veselje, da je nekomu mar kaj počne in s kom. "vem, da je na meni. slabo se v znajdem v tem in niti slučajno se mi ne sanja, kakšna mora biti resnična zveza. že dolgo nisem bila v nobeni," je momljaje zamišljeno izrekla, potopljena v svoje misli in mrzličnem študiranju kako sedaj. ni bil ravno majhna težavica, ali ob zajtrku izbrati čaj ali kavo. bilo je bolj kot gordijski vozel, težko rešljiva težava in presekati ta vozel z drznim zamahom mečem nad glavo se doslej ni izkazala kot posebno lahka zadolžitev. bila je ena težjih v njenem življenju. izgubiti ga ni hotela, bil je le eden redkih ljudi, ki so ji nasploh v življenju prirasli močno k srcu in bodo v njem ostali za vekomaj. pomenil ji je vse preveč, da bi ga želela izpustiti iz rok in nadaljevati življenje brez njegove vsaj minimalne prisotnosti v njem. morala se bo spremeniti in morala bo biti boljša oseba - zase in zanj.
zaradi izpovedi ji je bilo nedvomno lažje, hkrati pa tudi težje. odvalila se ji je skala od srca, ker mu je prekrivala eno ali dve veliki stvari manj, istočasno pa tudi krhko. naslonila je glavo na njegovo ramo in roke so se ji tesno oklenile preko njegovega trupa, ko je naposled spet bila tam, kjer se je zdelo edino prav, da je. sicer je bila njegova sapa kot alkoholni hlapi, toda ni ji bilo mar, nič več. ni se sekirala zaradi razgrajanja po hotelu in vdora v njeno sobo. ni se več jezila zaradi stanja v katerem se je prikazal in na kak čuden način jo našel. ni bilo relevantno. "oh, ne vem. verjetno bi bila grozna mama," se je kislo nasmehnila v odgovor in še o enem otroku trenutno raje ni razmišljala. misel na zadnjega je bila še dovolj boleča in morda bo nekoč praznino v njej res zapolnil nov dojenček. morda in gotovo nekoč v ne še bližnji prihodnosti. poljub ji je kot vedno vzel sapo, ji misli zapeljal v rožnate oblačke z velikimi belimi gradovi in plapajočimi zastavicami v vetru. pozabila je lahko na vse skrbi in tegobe. pomembne so bile samo njegove mehke ustnice, ki so jo zapeljale vsakič znova. "želim si. neskončno si želim," je tiho dahnila miže v njegove ustnice in se s prsti oklepale njegove srajce. upala je, močno je upala, da jima bi uspelo enkrat, kmalu. toda o prihodnosti ali preteklosti ni hotela več razmišljati, ne ko je imela sedanjost in njega tesno ob sebi. raje mu je ustnice zapletla še v en strasten poljub in se skupaj z njim izgubila v njem.

note: okej, finally uspel zaključit tole -.-

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Pon Maj 13, 2013 7:30 am

tag;mission
note; i hope will do. :3

hotel almyrida Tumblr_inline_mk6dqcGrPk1qz4rgp

pogledala se je v ogledalo v avtomobilu in si s konico palca zabrisala rdečo šminko na njenih ustnicah. hotel je že videla v daljavi, ko se je nahajala sredi parkirišča, ter je bila že v polni opravi da konča z nalogo. glavni cilj ji je bil priti do kongresnika, mu predati tisti kokain, ter ga za vedno pustiti za seboj. sicer bi z veseljem videla, če bi nalogo opravljalo standardno dekle, katerega so naokoli bili že vajeni v njegovi bližini, a kaj ko se je očitno odločilo kombinirati mafijo in materinstvo. sama sicer povezave ni videla vendar je vsak človek imel svoje odločitve in pravice do zmote. izstopila je iz jeklenega konjička in robove oprijete obleke rahlo potisnila čez razgaljena stegna, pri tem pa si popravila blago, ki je komaj kaj pokrivalo njeno oprsje. z visokim pogledom bi zlahka še delovala elitna, to pa ni spremenilo dejstva, da je igrala njegovo prostitutko, samo višje klase. iz torbice je pograbila vrečko s kokainom, ki ga je morala dostaviti in gledala naokoli, da bi našla primerno mesto kam ga skriti pred vsemi gorilami, ki ji bodo na poti. resnično ni vedela zakaj kongresnik ni mogel vse zatrditi, da ima ona pravico vstopa in lahko paradira naokoli s tisto vrečko, ter se ji ne zgodi nič. navsezadnje jih je on plačeval in oni so morali po kodeksu držati jezik za zobmi. bujno oprsje je bilo še edino možno skrivališče, ki je bilo sicer očitno, a z nekaj zgroženimi pogledi je lahko hitro iz sebe naredila žrtev nasilja in bodo na izgubi prej oni kot ona.

pripravljena se je umaknila od svojega avtomobila in stopala po parkirišču, ter bila skoraj v bližin hotela, ko je njeno pot preprečila gorila in glede na aparature v ušesih in oblačilo je lahko sklepala da gre za enega izmed kongresnikovih delavcev, ki so se odločili ji otežiti nalogo. njegov oprijem se je okrepil okoli njene nadlahti in namrščeno je pogledala proti njemu. » kaj pa se greste ? « je siknilo iz nje, a mišičnjak ji ni nič odgovoril, ampak se samo skrito smehljal. » halo, nekaj sem vprašala, « se ni imela namena ustaviti z vprašanji in pri tem se je poskušala izviti iz objema.» res poceni kakšna dekleta si naš kongresnik privošči, « se je slišalo končno z njegove strani in sienna je ob tem samo zavila z očmi, ko ni vedela ali je problem v njej ali v tem da njemu ne privošči njegov šef nobene zabave. » kaj je to moj problem ? opravljam svoje delo. kongresnik me je najel. spusti me da odidem v apartma in opravim svoje. navsezadnje boš ti v težavah in ne jaz, « mu je zatrdila in skomignila z rameni, ter izkoristila popustitev njegovega oprijema, da se je lahko izvila stran in mu gledala naravnost v oči nekaj korakov stran od njega. » zakaj misliš da bi te moral spustiti ? kdo mi zatrjuje da je prav tebe naročil kongresnik ? po navadi je bolj tropskega videza in temnolasa, ne pa pozlačena barbika. «bedak, ni in ni odnehal, ter njo je resnično minevalo potrpljenje. najraje bi se ga takoj na hiter način rešila, a izrecno je bilo- nobenih smrtnih žrtev, kar je po eni strani bila sreča zanjo, saj vseeno na to še ni bila tako zelo hitro pripravljena. » vprašaj kongresnika, ne mene. jaz sem se samo javila na klic in prišla sem, da opravim svoje in ne da se ukvarjam z vami gospod, « je vztrajno zatrjevala naprej in prekrižala roke na prsih in pri tem čisto neopazno spustila pogled navzdol, da se je lahko prepričala kako je z vsebino njene vrečke. » kaj želite ? darilni bon za naše storitve ? da pokličete kongresnika in mu polagate račune o njegovem početju ? povejte, « se je njen ton rahlo obarval z napetostjo, saj se je resnično hotela končno spraviti do apartmaja in opraviti svoje. » bomo videli kaj bo kongresnik rekel. osebno te bom pripeljal do njega, a žal boš bila pod nadzorom. « pogledala je proti njemu, ko jo je spet močno oprijel za oba zapestja in povlekel pred seboj in pri tem je samo upala, da bo kongresnik seštel hitro ena plus ena, o tem kdo pravzaprav je.

dobila je ekskluzivno spremljavo skozi zadnja vrata in hojo po neštetih stopnicah do nadstropja v katerem je bivala njena tarča, pri tem seveda dobila lisice na zapestja s strani gorile, ter ogromno količino besa nad nesposobnostjo ljudi v tej državi. grobo jo je potisnil skozi vrata in postavil pred kongresnikov apartma, pri tem pa nekaj zamrmral svojim kolegom, ter potrkal na masivno oviro pred njima. odprl je kongresnikov tajnik ali nekaj podobnega in z radovednim pogledom opazoval situacijo. » tole dekle trdi, da jo je kongresnik najel. «zavila je z očmi in se zazrla v tajnika, ki je deloval kakor da ima več pameti, kakor gorila za njo. » lahko prosim nehate to spraševati vse ne vpletene in se končno osredotočite na kongresnika, « je začela in se začela nervozno vrteti na svojem mestu, ter nadaljevala : » kongresnik ! juhu ! vaše dekle na klic je prišlo ! « samo, da se je začela dreti, jo je tajnik direktno potisnil v apartma in pri tem je dobila začuden pogled kongresnika, ki je opazoval njeno podobo sredi svojega malega domovanja. po prostoru je donel njegov vprašljiv ton po dogajanju in sama se je na vse skupaj samo radovedno nasmehnila. » klicali ste me, « je dejala in srepo pogledala proti kongresniku in mu z očmi skušala povedati o čem se gre. » vaša stalna ni mogla priti, ker se je zapletla v nelagodno situacijo, pa so poslali mene, « je še hitro dodala in mu pokimala, če razume kaj govori. kongresnik je na srečo hitro reagiral in poslal vse ven in bil precej nezadovoljen nad njenim reševanjem situacije, a res se ji ni dalo ponujati svojega telesa in iskati tisoče drugih načinov kako naj opravi s situacijo. stopila je proti vratom in pospremila ven celoten cirkus in zaklenila vrata, ter vrečko potegnila ven na plano in jo vrgla kongresniku pred nos. » naslednjič lahko bolje organizirate svoje gorile za prihod mafijcev v vaš apartma, če ste že v vratu v tem, « ga je opomnila in skomignila z rameni. » kako to sledi sedaj ? moram igrati kako vas zadovoljujem,medtem ko se vi zadevati ali lahko že odidem ? « zavzdihnila je in počakala na odgovor kongresnika, ki jo je prosil naj še počaka ravno toliko in na vsake nekaj časa spušča iskren nasmešek iz sebe. to je tudi storila pri tem še kdaj zavzdihnila in se od kongresnika po preteklem času poslovila. odprla je vrata in že dobila nove gorile pred seboj. z nagajivim nasmeškom na obrazu jih je pogledala in ponovno s konico palca obrisala svoje ustnice.

Naslov sporočila: Re: hotel almyrida Čet Maj 16, 2013 7:20 pm

saoirse smitten

mogoče bi lahko ob njenih besedah reagiral drugače. nič ga ne bi stalo, če bi z njo za par minut pokramljal, preden bi oba ugotovila, da skupaj v kakršnem koli odnosu ne funkcionirata. sam se je izogibal žensk, ki so izgledale kot da bi stopile iz kataloge victoria's secret. ali so bile popolni bimboti ali pa zahtevale preveč pozornosti zase. nič od tega masonu ni bilo najbolj po volji in tistega dne vsekakor ni imel volje za igrice. seveda je moral priznati, da je bila ženska pred njim naravnost prekrasna, veliko prekrasna zanj. vedel je, da so jo njegove besede vrgle s tira in avtomatsko se je skorajda že pripravil na to, da dobi preostanek njene pijače v obraz. vsekakor ni bila prva, ki ji je rekel kaj takega, a ponavadi je zadel. navsezadnje je bil že prevečkrat v takih krajih, da je vedel, da jih prefinjene ženske ne obiskujejo najbolj pogosto. ob njenih besedah se je rahlo zasmejal in skomignil z rameni, medtem ko si je vzel čas za odgovor, pa je v roki počasi vrtel kozarec in opazoval manjši vrtinec pijače, ki ga je ta premik povzročal. »verjetno bi bil. če bi bil to film,« je nazadnje preprosto odvrnil in iz kozarca izpil preostanek gina. »oprosti, ampak tu sem bil že prevečkrat da ne bi vedel kakšne vrste ljudi… oziroma kakšna vrsta žensk, zahaja sem,« je odvrnil na njeno vprašanje in prvič dejansko pomislil na to, da poleg njega sedi povsem navadno dekle. njegov pogled se je za trenutek spustil na njeno obleko, preden se je zazrl v njene oči. »no, dvomim da bi tako oblečena prišla na kakšen poslovni sestanek, ne? vsekakor zna privabiti moški pogled…« je dejal in se še zadnji trenutek ugriznil v jezik, preden bi izrekel besede, ob katerih bi verjetno res dobil kakšno zaušnico. »pravzaprav ni bil nocoj moj namen sploh koga očarati. kot vidiš, nisem najbolj priljubljena družba,« je namuznjeno dejal, ko ji je nakazal na dejstvo, da se okoli njega ne ravno tere ljudi.

njegov pogled se je takrat nekoliko dlje zaustavil na njej. »domnevam da od tebe verjetno ne bi dobil tako zgroženega odziva, če bi bila dejansko res kurba,« je nato počasi sestavil koščke dogajanja in verjetno bi si želel pogrezniti v zemljo, če bi bil bolj trezen. »moraš mi oprostiti. nisem ravno vajen takšne družbe kot je tvoja. poleg tega pa tudi tale gin dodal svoje,« je počasi zamrmral in ošinil prazne kozarce, ki jih je izpred njega ravnokar pobral barman. »ne, resno, oprosti,« se je še enkrat opravičil, njegova roka pa se je ob njenih zadnjih besedah avtomatsko dotaknila njene, a tudi tokrat je prepozno ugotovil, da se dejansko ni odpravljala, saj je še vedno sedela na svojem mestu in ni bilo nobene potrebe po tem, da jo še fizično prosi, naj ostane. »lahko mogoče pozabiva na to, kako sem iz sebe naredil norca in tebe zmerjal s prostitutko?« je po trenutku tišine vprašal. »kaj piješ? naj se ti vsaj delno odkupim,« je prosil in ošinil vsebino njenega kozarca. »viski, kaj? ni slaba odločitev,« se je zasmejal in pomignil natakarju, naj dvakrat natoči. »čeprav moram priznati da to ameriško sranje ni nič v primerjavi z originalnim viskijem,« je dodal in se zazrl v barmanovo početje, ko jima je pred nosom točil eno od masonu neznane znamke viskija. »aja, mimogrede, mason,« se je nato spomnil da ji dolguje še svoje ime. »če te še zanima,« se je nasmehnil in jo ošinil, preden se je stegnil po svoj kozarec.