apartment C2

Naslov sporočila: apartment C2 Sre Mar 06, 2013 8:23 pm

tag, the awesome poppy smitten

note: my love.

imel je prost dan in iskreno si je drznil verjeti, da mu tokrat ne bo hudega. da bo lepo počakal na poppy in ko se bo vrnila, si bosta morda pripravila kak prigrizek in sedla za televizijo.. ter gledala kak izredno slab film, morda kaj takšnega, kar bi uspela skupaj spacati njegova mati. ob šestih zvečer je bil že izredno živčen. prekladal je svoje telo od enega stola do drugega in v hitrem tempu hodil preko in čez dnevno sobo, kot bi verjel, da mu bo to dejansko pomagalo odmisliti glasove, ki so spet postajali močnejši. naposled je obstal pri šanku v dnevni sobi, kjer sta si občasno s poppy čisto sproščeno pripravljala koktejle ali kosilo. s tresočimi rokami je odprl majhno posodico z abnormalno velikimi tabletami, ki mu jih je oče predpisal za zniževanje stresa in za uravnavanje jeze, ki se je popolnoma nepojasnjeno nabirala v njem. izjemen otrok. pa ja. bil je navaden izmeček in tega se je tako predobro zavedal. bilo ga je strah vsega, česar je bil sposoben in bilo ga je strah sveta, ki bi ga lahko videl za to, kar je v resnici. pes, ki si ne zasluži ne ljubezni, ne doma, zasluži si ulico, kjer lahko zgnije do smrti. to je vse, kar mu je namenjeno.

skušal je stresti dve tableti na roko, pa se mu je namesto tega vsa vsebina stresla po tleh. "prekleto!" je iz vsega grla zakričal in s pestjo tako močno udaril ob pult, da je moral zamižati ob močni bolečini.o bog. o bog, o bog, kaj se je dogajalo.. s prsti je segel med svoje goste lase in jih zagrabil ter se ob tem sključil ob šanku, ob čemer se je na vso moč trudil, da bi jih zadržal iz svoje glave.. in vendar jih je lahko jasno in glasno slišal. vračali so se. v temi so odmevale njihove stopinje. postajalo je vse huje. iz sebe je izpustil grlen krik in z glavo namerno udaril ob šank, ob čemer se je v trenutku zavedal, da lahko pričakuje konkretno oteklino.. a kaj, ko je s tem upal, da jih bo odgnal. pa jih ni.

ubil si ga, je lahko zaslišal glas za seboj, a ko je odprl oči in se obrnil, ni videl ničesar. počasi se je postavil nazaj na majave noge in naredil nekaj omotičnih korakov. potem ga je udarilo. šepet, ki je napolnil njegovo glavo, je bil popolnoma nejasen; cel kup glasov je govorilo, drug preko drugega. stisnil je zobe in zaprl oči in znova zakričal, ob čemer je bilo slišati, kot da ga nekdo prebada s tisočerimi noži. zagnal se je proti kuhinjski omarici, iz nje potegnil steklen kozarec in vanj s tresočo roko nalil konjak. morilec!, je nato nekaj tako predirnega zakričalo v ozadju njegove glave, da se je obrnil in zalučal konjak preko prostora; a tam ni bilo nikogar. steklenica se je razbila na tleh. "izgini!" je v agoniji zakričal in zdaj so mu pričele po licih teči solze. opotekel se je nazaj proti omarici, zgrabil še nekaj kozarcev in enega za drugim pričel metati preko prostora, da bi se znebil glasov. ob tem je sam pri sebi mrmral nenehne in predobro znane besede: "izgini, izgini, izgini, izgini, izgini.."

naposled je iz kuhinjskega predala potegnil pištolo - za lastno zaščito - in se pognal v drugo nadstropje stanovanja in naravnost v kopalnico, kjer ga glasovi ne bi bili sposobni izslediti. naslonjen na vrata kopalnice je za nekaj trenutkov užival v blaženi tišini. globoko je dihal in se skušal pomiriti; ko je končno odprl oči, je bilo vsega konec. pred njim je stala jasna postava, tako živa, a istočasno mrtva.. pred seboj je videl ashtona s prerezanim vratom, prav takšnim, kot se ga je spomnil. slišal ga je reči, ubil si me. kako se boš oddolžil za svoje grehe? glasovi so se vrnili v še močnejšem navalu in zdaj se je zdelo, da je v tisti mali kopalnici najmanj sto ljudi. jasno je videl njihove silhuete in vsi so mu šepetali o odrešitvi. končno se je skobacal v bano, pištolo pa s tresočo roko dvignil k strani svojega čela, med tem ko so mu po licih polzele krokodilje solze.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Sre Mar 06, 2013 9:11 pm

tag here is her belovable timothy, smitten3

oh gosh, she care about him so much! <3

globoko je zavzdihnila ter se naslonila na steno kluba. čakati denar je bilo ponavadi nekaj, kar jo je spravilo v dobro voljo- pa ne da bi bila materialistka ali kaj podobnega, le všeč ji je bilo, da se je izkazalo, da je njen trud poplačan. vendar tokrat, ko se je že tretjič v dveh minutah zazrla na uro v telefonu, se je le naveličano odrinila od stene ter prestopala iz ene noge na drugo. načeloma res ni bila oseba, ki bi kakorkoli pokazala živčnost. prekleto, saj je bila poppy, ona tako ali tako ni nikoli izdajala kakršnega koli nekontroliranega čustva, vse skupaj je imela vedno pod kontrolo, vedno je imela pridno izkoriščen igralski talent, vendar v tem trenutku bi skorajda rekla, da tega ni bila sposobna. pravzaprav… ko se je šlo za njenega timothyja, ni mogla vsega skupaj več brzdati. dobro, pa saj je vedela, da ji ni pripadal, da ni bil zares njen, da je bil nekako njen brat, vendar sama ga je že od samega začetka preprosto vzela za svojega. bil je preprosto njen timothy in o tem niti ni hotela razglabljati kaj je res in kaj ne. kakorkoli, vedela je da malce zamuja domov in to je bilo tisto, kar jo je v trenutku delalo živčno. pravzaprav je bila malo pred tem, da plani notri ter jim razloži, da bo ona poskrbela za pospešek, če oni se ne bodo prav čas prikazali ven z denarjem, vendar ko je slišala, da je kljuka zaječala, je vedela, da nekdo prihaja. narahlo je zavzdihnila, se vzravnala ter na obraz nadela enega izmed tistih njenih prijetnih nasmeškov, katerem preprosto niso mogli reči ne. že res, da ji je srce vztrajno bilo, kakor da bi hotelo izskočiti iz njenega prsnega koša, vendar to ni bilo zato, ker bi se kakorkoli bala tega dela ali kaj podobnega. ah prekleto, saj ga je bila navajena. vse česar jo je bilo strah je bilo še vedno to, da ne bo prišla prav čas domov, le to je bilo vse. imela je pravzaprav kar občutek, da ga pušča na cedilu, ker je malce zamujala. preprosto je imela slabo vest zaradi vsega skupaj, kljub temu, da je vedela, da ni kriva. ko se je neznanec le spravil ven ter se postavil pred njo, ji pripravljen dati denar, je narahlo privzdignila obrvi ter pred njega vrgla opazko, da je nekam prekleto pozen, ob tem pa ga gledala kakor otrok, ki čaka na odgovor ter ga s tem vidno zmedla. manjši nasmešek na njenem obrazu, ko ji je posledično le na hitro predal denar, katerega je preštela, se zahvalila ter obrnila na petah. z hitrimi koraki je hodila po ulici, do svojega avtomobila ter kolikor se je dalo hitro sedla vanj ter nekajkrat zaklela- čeprav to ni bilo v njeni navadi- ko ji ni uspelo takoj vtakniti ključa notri, nato pa je le zagnala avto ter zavzdihnila, nato se pa končno le spravila na cesto ter mogoče celo malce preveč pritisnila na plin, ko se je odpeljala proti domu, vendar sedaj ni imela časa za to- ne za neumne policiste, ki bi ji utegnili napisati kazen ali kaj koli drugega. timothy je bil na prvem mestu. pravzaprav, kakor vedno, on je bil vedno na njenem prvem mestu. ni vedela, koliko časa je potrebovala, da je končno prišla do bloka, zaklenila avto ter stekla po stopnicah do stanovanja. že takoj, ko je odprla vrata, še preden bi pokukala notri, ga je poklicala po imenu. »tim?« je izrekla vzdevek s katerim je klicala brata ter vstopila v stanovanje in ni potrebovala dolgo, da je videla v kakšnem stanju je ter ob si zakrila usta. naenkrat jo je prevzela panika. »timothy?« ga je tokrat poklicala po celotnem imenu ter se ozirala naokoli, da bi našla njegovo podobo. prekleto, lahko se mu je kaj zgodilo. lahko so ga napadli kakšni nepridipravi. lahko je zopet dobil kakšen napad. lahko… ne, ne, ne, na kaj takega ni smela niti misliti, vztrajno je odkimavala z glavo, ko ga je dalje iskala ter ob tem prišla v drugo nadstropje. »timothy, si tu?« je zopet poskusila ter začutila, kako se ji glas trese ter roke je ovila okoli sebe v samem strahu, da ga ne bo našla. vendar ko je odprla vrata kopalnice, ji je v hipu odvzelo sapo, ko ga je končno zagledala. »timothy, tim, ne počenjaj tega,« je začela, ko je stekla proti njem, samo da mu dokaže, da je tu, da mu izbije slabe misli iz glave. previdno je prijela pištolo v svoje roke ter odkimavala z glavo in čim ji jo je prepustil jo je vrgla na tla poleg sebe, ne glede na možnost, da bi se lahko sprožila ter roke tokrat ovila okoli njega ter ga tesno privila k sebi ob tem pa še nekajkrat odkimavala z glavo, ko so se njej že skoraj avtomatsko ulile solze po licu. »oprosti, oprosti, oprosti, nisem hotela zamuditi« je krivdo avtomatsko prevzela nase ter glavo narahlo naslonila na njegovo. trapa, vsega je bila kriva ona in njena bedasta služba.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Čet Mar 07, 2013 12:27 pm

tag, the awesome poppy smitten

note: my love.

v svojem blodnem deliriju odpiranja vrat ni slišal; tudi poppy ni takoj opazil, čeprav se je v trenutku znašla ob njem. "ne, moram.." je protestiral in majal z glavo, ne da bi jo pogledal v oči, kot da sploh ne bi registriral njene prisotnosti. vendar je v tistem postalo eno jasno; glasovi so se porazgubili. izginili so, nobenega piska, nobenega šepeta, nobenih nemarnih besed. priprl je oči in najprej pogledal svojo malo sestrico, nato mu je pogled pobegnil po prazni kopalnici. nikogar ni bilo tam; nikoli ni bilo nikogar tam. končno je njegov prijem za pištolo popustil in v totalnem presenečenju je zavzdihnil, pogled pa mu je pobegnil proti na škarjice priprtemu kopalniškemu oknu. morda so pobegnili tja, na temno cesto večera.

ob zvoku pištole, ki je padla po tleh in zdrsela stran se je zdrsnil, v naslednjem trenutku pa ga je glas njegove ljube spravil še za kanček bolj k zavesti. kljub temu, da so se zdaj še njej ulile solze, je bila ona tista, ki je bila močna, tista, ki je skrbela za njiju oba. vsaj v takšnih trenutkih. vsaj zaenkrat; tudi on je hotel poskrbeti zanjo, hotel ji je prinesti srečo in veselje v življenje, jo obvarovati pred hudim.. zato ga je ustrelil. ker je varoval njo. ni umoril človeka zavoljo umora, umoril ga je zavoljo svoje ljube. je bil to zločin? "oprosti," je zamomljal z zariplim glasom; morda je zvenelo, kot da se opravičuje za to, da je naredil takšno razdejanje v stanovanju ali da ji je povzročil nepotrebne skrbi - a sam je vedel, da opravičilo ne služi temu. o ne, iz dna srca se ji je opravičeval za njenega moža, ashtona. ker je navsezadnje vedel, da ji je - kljub temu, da jo je pred njo hotel obvarovati - pravo bolečino šele prizadejal s svojim dejanjem. a kako naj bi ona to vedela?

izvil se je iz njenega objema. "čisto se mi je zmešalo," je v solzah zamrmral in jokavo zmajal z glavo. o ne, prav z nikomer ni bil, kot je bil s poppy. njej je pokazal vse svoje šibkosti, ker ji je zaupal do potankosti. vedel je, da ga ne bo nikdar izdala. "slišal sem stvari in videl sem stvari.." je nadaljeval s težkim srcem - a nekomu je moral povedati, kaj se je pravzaprav zgodilo. "mislil sem, da bodo odšli stran, če bom.. ampak niso." s konicami prstov je počasi segel proti svojemu čelu, kjer je čutil pridobljeno buško. spraševal se je, če je kaj krvi; a ugotovil, da komaj kaj. "potem so mi rekli, da bodo šli stran, če.. in sem mislil.." bil je vse preveč uničen, da bi tvoril normalne stavke in četudi se je trudil, se je vsakič sredi stavka zlomil. njegovo stanje se je od umora dalje slabšalo do te mere, da je postajal nevaren sebi in drugim. toliko je vedel.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Čet Mar 07, 2013 9:08 pm

tag here is her belovable timothy, smitten3

oh gosh, she care about him so much! <3

vedela je, da si ne sme dovoliti, da jo v bistvu prevladajo čustva. oh saj ne, da mu ne bi zaupala ali karkoli podobnega, da bi karkoli skrivala pred njim. vendar zavedala se je, da bo posledično šibka in v tem trenutku si tega ni mogla dopustiti. res, da je bil on njen starejši bratec, da je bil on tisti, ki naj bi skrbel zanjo ter podobne zadeve- in pravzaprav je, le v tem stanju jo je potreboval in če komu ni nameravala nikoli odreči pomoči, če je bila za koga pripravljena dati svoje življenje je bil to timothy. in v trenutkih, ko jo je potreboval, je bila pripravljena prav vse vreči na stran, če je to pomenilo, da bo morala igrati najmočnejšo osebo, pač to bo. samo zato, če bo to pomagalo njenemu dragemu bratu, zares je bil tisti, za katerega je bila pripravljena narditi vse, kar je bilo potrebno. bil je smisel njenega življenja, že od samega začetka, ko ga je spoznala in res ni vedela, če bi preživela, če ga bi kakorkoli izgubila. vztrajno je odkimala z glavo, ob njegovem nasprotovanju ter objela njegove roke, ki so se trdno držale pištole. »ne timothy, ne smeš. zaupaj mi,« je dejala in njen glas se je še vedno več kot očitno tresel, kar je zares sovražila. vendar ko je spustil pištolo ter ga je imela v svojem objemu, si je več kot vidno oddahnila ter ob tem globoko zavzdihnila- pa ne zato, ker bi ji bilo hudo, pač pa zaradi samega olajšanja glede vsega tega, da je bil zopet varen. »nimam ti kaj oprostiti,« je dejala ter se ob tem nasmehnila, kolikor je pač v tistem trenutku premogla, saj še vedno ni povsem prišla k sebi od vsega skupaj. pritisnila mu je poljub na lase ter se zavedala, da ji je zopet padel kamen iz srca, samo zato, ker se je zavedala, da je v redu, to je edino kar je štelo. ko se je izvil iz njenega objema se je narahlo nasmehnila ter si obrisala solze, nato se p zazrla vanj- in ne s sočutjem, pač pa z razumevanjem in res je dvomila, da ga bo kdaj koli kdo razumel toliko, kot ga je utegnila ona. narahlo je nagnila glavo na stran od njegovim besedam ter čutila je, kako jo je stiskalo pri srcu, zgolj zaradi tega, ker je vedela kako hudo mu je bilo. in to dejstvo, da je bil žalosten, jo je spravljalo v obup. vse kar si je želela, njena edina želja je bila videti njega srečnega. »nikar, nisi bil ti kriv. nisi kriv za to, kar se ti dogaja. žal mi je, ker nisem bila prav čas tu, morda bi ti to lahko prihranila« je narahlo zavzdihnila ter nanjo se je v trenutku spravil dejanski občutek krivde, katerega je naenkrat čutila na svojih ramenih. narahlo je z dlanjo zdrsela po njegovih licih ter se naslonila na kad, tako da ga je lahko opazovala ter trudila se je, da bi mu obrisala solze, tako je sovražila dejstvo, da ga je morala gledati kakorkoli nesrečnega, zares bi dala vse, da bi mu bilo lažje, prav vse. »katere stvari, tim? morda ti bo lažje, če mi poveš,« je dejala ter roko sedaj potegnila k sebi, jih prekrižala, jih naslonila na rob kadi, na njih pa svojo glavo ter se zazrla vanj. morda mu bi bilo pa res bolje, če ji preprosto pove, kaj ga muči, morda. ko je dvignil prste proti čelu je komaj sedaj tam opazila buško ter že se je zravnala ter stegnila roko proti njemu, vendar še preden bi se ga dotaknila nazaj k sebi ter se namrdnila. »rekla sem ti, da s poškodbam ne boš prišel nikamor,« je zamrmrala iz same skrbi za njega, kajti res jo je bilo strah, da bo to nekoč prekoračilo mejo in tega se je najbolj bala. »poskrbela bova za to,« je še zamrmrala ter se vstala in nato vztrajno odkimala z glavo. »ne poslušaj jih timothy, samo slabo ti hočejo, če bi jih ubogal… vzeli bi te meni. ne vem, kaj bi naredila, če bi si dejansko v vsem tem vzel življenje« je dejala ter se ob tem ugriznila v ustnico. »če bi si ga ti vzel, bi si ga potem tudi jaz,« je dejala ter za trenutek prikovala pogled nanj- in dejansko bi to res storila, brez najmanjšega pomisleka. zopet ga je objela, samo zato, ker je imel občutek, da ga bo to pomirilo, nato pa ga je narahlo prijela za roke. »pridi, poskrbela bova za to in nato… nato bova preživela večer ob družbi filma ali kaj podobnega, ja? vse bo še v redu, obljubim ti. pridi. prosim.«

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pet Mar 08, 2013 12:11 pm

tag, the awesome poppy smitten

note: lol, oprosti, trudim se pisat enako dolge poste, potem pa pišem samo ali ekstremno kratke, ali nenormalno dolge z malo dialoga. i'm so sorry babe!

hvaležno se ji je nasmehnil, ko mu je povedala, da mu nima česa oprostiti. hvaležen ji je bil za njeno ignoranco; ni bila sposobna videti skozi svojo ljubezen do njega in bil je srečen, da je bilo tako. če bi izvedela, bi jo dejstvo, da so bratove dlani zaznamovane s krvjo, najbrž pokopalo. tako pa je živela v blaženi nevednosti in bilo je bolje, zanjo in zanj. nikoli ni smela izvedeti resnice; to je bil edini način, da jo je lahko zavaroval. ta majhna skrivnost, ki je morala ostati med njima.. za vedno. sicer se bodo stene porušile in med ruševinami se bodo našla njuna strta srca, njuni mrtvi trupli. ni vedel, kaj bi storil, če bi njegova mračna skrivnost prišla na dan. njegova duša je bila mračnejša od vsega, kar je poppy kdaj videla v njem.

"tudi ti nisi ničesar kriva," ji je odgovoril s še zmerom tresočim glasom, ki ga še ni uspel umiriti. o bog, kako je bilo težko tako živeti; ni razumel, kako je pristal v takšni godlji. morda so imeli stari grki prav, ko so zgodbe gradili na prastarem grehu, ki je ljudi kaznoval generacije kasneje. izvora svoje bolezni ni poznal in ni razumel - vedel je le, da si je kot otrok ni zaslužil. da ni storil ničesar narobe. da na koncu koncev prav zares.. ni slab človek. če ne bi bilo te prirojene impulzivne jeze, ne bi nikdar dvignil roke nad poppyjinega moža, če ne bi bilo teh grozljivih shizofrenskih napadov, bi bil še zdaj srečen, kot je bil ob redkih trenutkih svojega življenja. pa vendar usode ni bilo mogoče preslepiti, ni je bilo mogoče preobrniti. to je bilo to. to je bilo vse, kar je imel.

"ne.." je počasi odkimal in se namrščil, tako obstal nekaj trenutkov, nato pa se s pogledom vrnil k njenim očem. njenim lepim, ljubečim očem. počasi je iztegnil svojo dlan in z njo objel njeno lice. otožno se je nasmehnil in počasi spregovoril: "so stvari.. ki niso primerne za tako nežno dušo, kot je tvoja." z dlanjo je zdrsel navzdol, po njenem vratu, po mehki koži, ki se je tako voljno vdajala pod težo njegovih prstov, in na koncu z dlanjo pristal na njenem zatilju in se nagnil naprej, k njej. svoje čelo je prislonil ob njenega in jo pobožal po gladkih, mehkih laseh, ki so dišali. do tod jih je lahko vohal; po sladkem šamponu. "in ena od takih reči so moje temne misli." in vedel je - vedel je, da bo razumela.

"hvala ti," je tiho zamrmral in se znova odmaknil od nje. z rokami je segel po svojih licih in iz njih skušal obrisati sledi solza, ki so se do tistega trenutka že zažrle v njegovo kožo. v njegovo dušo. zavedal se je, da je ne bi smel spravljati skozi to, da bi morala poppy živeti srečno življenje, od njega popolnoma neodvisno. da ji ne bi smel zastavljati tako velikih nalog - kot je skrb zanj - a po drugi strani je razumel, da je brez nje popolnoma nebogljen in da, iskreno, nima velike izbire. moral je biti v njeni bližini, ker je bila edina oseba, ki ni zastrupljala zraka, ki ga ni naredila toksičnega, edina, v katere družbi se ni dušil zaradi vizij v svoji glavi. srečen je bil le tedaj, ko je bila ob njem ona. "ne govori tako," je hitro spregovoril z nenavadno grobostjo v glasu. nikoli ni bil pripravljen biti grob do nje - a takšne besede so ga prizadele. nikoli si ne bi odpustil, če bi si storila kaj zaradi njega. naj je bila zgodba še tako shakespearejanska, ni hotel videti, kako bi eno truplo padlo čez drugo. bila sta si usojena na večnost, ne na prezgodnjo smrt.

ujel je njene ponujene dlani in se počasi skobacal na majave noge. moral je izgledati prav bedasto. počasi se je šele začel zavedati, kakšen cirkus je vzganjal in kako zelo neprijetno je moralo biti vse skupaj za poppy. ubogljivo ji je sledil, ko ga je odpeljala iz kopalnice, po stopnicah navzdol, do dnevnega prostora, kjer se je nebogljeno sesedel v njun udoben kavč. s pogledom je zmedeno sledil drobcem stekla, raztresenim po celi dnevni sobi. adrenalin, ki se je nabral v tistem trenutku v njem, mu je omogočil, da je počel nore stvari, toda.. namrščil se je. do tedaj je že pozabil, da je razdejal celo dnevno sobo. "oprosti, poppy," je zamrmral z namrščenim obrazom. "vse sem razjebal, sploh nisem.. sploh se ne spomnim, da.." zmajal je z glavo, nato je globoko zajel sapo in se s pogledom vrnil k njej.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Sob Mar 09, 2013 12:10 pm

tag here is her belovable timothy, smitten3

oh don't be sorry, they're just awwsome, i love it :3 and yes, this one is pretty much lame, i don't like it. sorry for that.

»ampak… toliko bi ti lahko prihranila, če bi bila prej doma. prekleto. včasih imam občutek, da bi se bilo bolje odpovedati temu, kar počnem« je dejala ter se ob tem namrdnila. sicer res, da ji je delo v mestni tolpi najhitreje prineslo denar za karkoli in jo čisto po tihem celo tudi veselilo, morda zaradi tega, ker ji je bilo pač delo všeč, morda ji je bilo všeč dejstvo, da je bilo vse ovito v tančico skrivnosti, vendar… če bi lahko njemu pomagala s tem, da bi ostajala doma, bi to storila. ni ji bilo mar za denar, raje je videla, da je on v redu, to je bilo edino, kar se ji je kakorkoli zdelo vredno. on je bil preprosto vreden vsakega truda, njegovo dobro je bilo preprosto vredno prav vsakega. le narahlo je zavzdihnila ob njegovi zavrnitvi- zares si je želela le, da bi mu bilo boljše. nasmehnila se je ob njegovem komentarju ter za trenutek sklonila pogled. »oba veva, da ni tako zelo nedolžna kot se zdi« je mehko zamrmrala, medtem ko se je zazrla vanj ter na njenem obrazu se je zarisal tisti nedolžni nasmešek ter ko je njegova roka spolzela po njenem obrazu ter malce navzdol, je morala priznati, da je čutila čudno ščemenje v trebuhu, kar se je znalo zgoditi skoraj ob vsakem dotiku, vendar kolikor se je dalo, je to potlačila vase, preprosto ignorirala, navsezadnje je bil njen brat, kaj drugega kot pa bratsko ljubezen pa naj bi čutila do njega? no, tudi če bi bilo kaj drugega, je to zaradi vsega skupaj preprosto morala zatreti. bila je le trapasta ideja v njeni glavi, katero je morala odpisati. narahlo je zaprla oči, ko je njegovo čelo naslonil ob njeno. »kakor ti bo lažje, timothy, tako naj bo« je zamrmrala in resno je mislila- preprosto vse za njegovo dobro, kajti navsezadnje, bil je smisel, da je sploh še bila na tem svetu in zares se je bila pripravljena odpovedati vsemu, samo da bi bilo njemu dobro- če bo on srečen, bo tudi ona, preprosto. nasmehnila se je na njegovo zahvalo ter narahlo nagnila glavo v stran, nato pa jo narahlo sklonila, ob njegovi zavrnitvi. ni je motila grobost v glasu, vedela je, da mu ni bilo všeč kar je rekla, vendar mislila je resno. »žal mi je, vendar… tako je, vse bi bilo tako prekleto brez smisla, če ne bi bilo tebe« se je ob tem namrščila, ob tej ideji, ki pravzaprav sploh ni smela priti v poštev. nekoč, ko ni imela nekoga je bilo lahko, ko ni bila praktično na nikogar navezana in posledično ni mogla izgubiti nikogar. vendar odkar je bila v njegovi družbi, teh deset let, ko je dan za dnem preživljala ob njem, preprosto ni mogla pomisliti na to, da bi ostala brez njega, vse skupaj je bil popoln nesmisel. vendar če bi se zgodilo, potem je vedela, da bi vse skupaj preprosto preveč bolelo, zares preveč. v tem času se je enostavno tako navezala nanj, da si življenja brez njega res več ni mogla predstavljati, niti pomisliti, niti poskusiti tega ni hotela. ko ga je le spravila na noge je ob tem pazila, da ne bi izgubil ravnotežja ter ga spravila do dnevne sobe, da je sedel v kavč, sama pa je nato z rahlim vzdihom uprla roke v boke ter se zazrla po prostoru, katerega je morala v naslednjih nekaj minutah nekako spraviti v red. »moram tole nekako spraviti nazaj v red« je dejala, ko se je spravila po metlo, da bi pospravila črepinje od stekla ter ob njegovem opravičilo se je zazrla vanj ter se narahlo nasmehnila. »nisi ti kriv,« je dejala z razumljevajočim glasom ter odkimala z glavo ob njegovem nadaljevanju prislonila metlo ob steno ter stopila do njega ter sedla na rob kavča, poleg njega in z rokami narahlo zaobjela njegov obraz, da je zrl direktno v njene oči, ob tem se pa narahlo nasmehnila. »ni važno, prav? spravila bom to v red in vse bo zopet v redu. vem, da proti tem ne moreš nič in nisem jezna nate. rada bi ti le pomagala, da bi ti bilo bolje, to je vse. nisi kriv prav za nič od tega, ja? preprosto… tole bom spravila v red in vse bo v redu, ja?« je dejala ter se ob tem narahlo nasmehnila. moralo je biti vse v redu.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Ned Mar 10, 2013 12:53 pm

tag, the awesome poppy smitten

note: oh HOLY SHIT DID YOU SEE THE NEW PROMOS ALREADY?!?! link and link!!!! also, sorry it's short, i was a bit out of ideas. -.-

"ampak zdaj si tukaj.." očarano se ji je nasmehnil v nekakšnem deliriju, ki ga je prevzel zdaj, ko je prihajal k sebi. toliko bolje se je počutil, ko je stala ob njegovi strani; bila je kot začaran amulet, ki mu je omogočal prisebnost v najbolj težkih trenutkih. kako jo je ljubil, ker je bila, kar je bila. popolnoma ga je prevzemala; vedno znova ga je očarala. namuznil se ji je, ko je dejala, da ni toliko nedolžna, kot se zdi, in zmajal je z glavo: "nikoli ne bi mogla biti pokvarjena. tako veliko srce imaš." znova se je umirjeno nasmehnil. oh, njegova ljuba. kako rad jo je imel. vse bi bil pripravljen storiti zanjo; bila je njegova mala punčka, in toliko, kolikor je ona skrbela zanj, je v drugih trenutkih tudi on skrbel zanjo. imel jo je tako izredno rad.. oh, njegova poppy.

znova je zmajal z glavo, ko je govorila o tem, kako bi bilo, če bi ga izgubila. ne, nihče od njiju ni smel izgubiti nikogar, drug drugemu sta bila odrešenje v temi, potrebovala sta se bolj, kot je suha zemlja potrebovala dež. bolj, kot je novorojenec potreboval svojo mati. o bog, srce bi se mu vnelo, če bi jo izgubil. točno zato pa ni mogla vedeti vsega. točno zato.. točno zato ni smela izvedeti resnice o ashtonovi smrti. vedel je, da ga ima poppy izredno rada, a vedel je tudi, da ne bi razumela. saj je počela slabe stvari, toliko mu je bilo jasno, istočasno pa je verjel, da bi bilo hudo, če bi izvedela, česa je bil sposoben njen ljubi brat.

všeč mu je bil dotik njenih prstov na njegovi koži in tako.. tako rad je zrl v njene lepe oči. "tako.. zelo te imam rad," je zašepetal, ko so se mu znova skorajda nabrale solze v očeh, a uspešno jih je odpravil z nekaj preprostimi mežiki. "hvala ti, poppy," je dejal in se stegnil naprej ter ji na čelo pritisnil nežen in ljubeč poljub. njegova mala princesa. nato se je odmaknil in prislonil svojo glavo na njeno ramo, tako, da je bil z obrazom obrnjen k njenemu vratu in da mu je v nosnice kajhitro udaril vonj njenega parfuma. oh, kako opojno je dišala. "ali lahko.. še malo ostaneva tako?" je previdno vprašal. potreboval je še nekaj časa, preden bo pripravljen na to, da se loči od nje. kako rad jo je imel, o bog; bilo je tako surrealno, da je bil sploh sposoben koga ljubiti - a poppy je ljubil bolj kot življenje samo.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Ned Mar 10, 2013 2:05 pm

tag here is her belovable timothy, smitten3

oh my god, i. want. april. right now. gosh, i just can't wait anymore, srsly, i can't.

šibko se je nasmehnila na njegove besede. da, sedaj je bila tukaj, vendar prej je ni bilo in še vedno ni mogla uiti tisti misli, da bi lahko marsikatero stvar prehranila, če bi le zadeve v službi potekale drugače ali pa bi preprosto storila, tisto kar bi morala- postaviti brata na prvo mesto ter preprosto oditi prej. in dejstvo, da tega ni naredila, da je vseeno upala, da se najbrž ne bo nič zgodilo, jo je grdo obrnilo. zopet se je nasmehnila ob njegovih naslednjih besedah, vendar tokrat ta nasmešek definitivno ni bil kakorkoli šibek, prej bi že lahko rekli, da je nekako mejil na nekem zadovoljstvu. »za tiste, ki jih imam rada. posebej zate,« je dejala. prav nekako oddahnila si je, ko je le sedel na kavč, ona pa na njegov rob ter delovalo je, kakor da bo vse zopet po starem. vsaj za sedaj. nasmehnila se je, ko je dejal, da jo ima rad ter narahlo nagnila glavo v stran ter svoj pogled je pustila na njegovem obrazu. »veš, timothy včasih se sprašujem, kako bi bilo, če ne bi bila tvoja sestra« je začela ter se nasmehnila. »morda bi bila samo še ena izmed žensk, ki jih zjutraj srečam v kopalnici, ko pridejo iz tvoje spalnice« je dejala ter se ob tem zahihitala, nato pa zopet zresnila. »morda pa bi me imel rad. na drugačen način kakor sestro, kakor sedaj« je dejala ter se za trenutek namrščila, saj se je še kako dobro zavedala, da ji je ta misel celo ugajala. »morda bi me celo ljubil« je še dodala, ne da bi se zares zavedala zakaj to govori, vendar čutila je, kako jo je tu in tam celo stisnilo pri srcu, ker se je zavedala, da ne glede na zanikanja, nanj ne gleda kot le na brata. in morda je to dejstvo morala spraviti na dan, sicer po ovinkih, ne direktno, vendar nekako je bila prepričana, da bi bilo lažje. »kot žensko,« je še dodala, zavedajoč se kako napačno je bilo vse to skupaj slišati, vendar v njeni glavi je bilo preprosto vse tako prav- razen dejstva, da ni bila zanj ena izmed tistih žensk, pač pa sestra, sicer ne v krvi, vendar kljub temu- dovolj, da ji je bila misel na te zadeve prepovedana. »nimaš se kaj za zahvaljevati, vedno bom tu zate,« je dejala ter se ob tem nasmehnila in mu nato počasi zlezla v naročje, tako da ni sedela več na robu, pač pa v njegovem objemu, ki je deloval tako prekleto varen, bolj varen kot bilo katera druga stvar na tem svetu. zopet se je zahihitala ob njegovem naslednjem vprašanju ter pokimala. »kolikor dolgo boš želel,« je dejala ter ob tem narahlo dvignila pogled proti njem ter se nasmehnila. naslonila se je z glavo na njegovo ramo, tako da je sedaj zrla v njeno naročje ter ob toku misli v njeni glavi, se je namrdnila. preprosto ni mogla iti mimo tistega dela, kako bi bilo, če ne bi bil njen brat. »misliš, da bi me imel enako rad, če ne bi bila tvoja sestra? bi me kdaj sploh opazil?« je bila sedaj kakor otrok, ki sprašuje o temi, za katero se je zavedal, da mu je nedosegljiva, vendar je hkrati tako neustavljivo hrepenel po njej. kakor je ona po njem. in ne glede na vse, kar bi se utegnilo zgoditi, je vedela, da bo morala te ideje preprosto zadržati v svoji glavi. življenje je preprosto tako steklo, morda ga v drugem primeru niti spoznala ne bi. tako da definitivno ni smela biti sebična ter zahtevati še več. morala je biti hvaležna, da ji je bilo podarjeno, da je lahko njegova sestra in s tem bi morala biti zadovoljna.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Mar 11, 2013 12:29 pm

tag, the awesome poppy smitten

note: I KNOW RIGHT BORGIACEST IS HAPPENING!

nenadoma je pričela govoriti o nečem, do česar je rad ostajal ignorantski. vedel je, da je med njima nekaj izredno posebnega, še več, da najbrž ni dveh drugih ljudi na svetu, ki bi drug do drugega čutila to, kar sta on in poppy čutila in da ni človeka na svetu, ki bi lahko drugega človeka tako uravnaval, kot je poppy uravnavala njega. že davno ji je zapisal svoje življenje. zdelo se je, da celo takrat, ko sta se prvič spoznala. ko je bila ona takšen majhen, nekoliko boječ otrok, ki je kot izgubljen maček pritaval v njihovo družino. vzljubil jo je v trenutku, ko jo je prvič videl in četudi je bil veliko starejši od nje, je vedel, v trenutku je vedel, da.. "saj te vendar ljubim," je odvrnil z namrščenim čelom, a v trenutku ga je mehko zavrnila, ko mu je pojasnila, da misli na ljubezen do ženske.. o ja, ljubil jo je, a ni si smel dovoliti, da bi posegal po njej, ko pa je bila vendar.. ko pa je bila vendar poppy. ni si smel dovoliti česarkoli nečastnega, ker je hotel, da bi ona v njegovih očeh za vedno ostala tista, tista.. tista nedolžna, čudovita poppy.

zavzdihnil je, ko se je pozanimala, kako bi bilo, če ne bi bila vržena v to situacijo. kako bi bilo? ljubil bi jo do konca in še dalj. "ljuba moja, če te ne bi spoznal takrat, ko sem te, v takšni situaciji, kot sem te.." bi bil njen mož danes še živ. bi najbrž živela v kakšni majhni hišici ali večjem stanovanju v predmestju. bi živela mirno življenje brez njega; toda nikdar ne bi razumela ljubezni, kot jo je razumela danes. vedel je, da je bilo tako; da je čutila, kot je čutil on in da si je želela, kar si je želel on. in vendarle nihče od njiju ni upal posegati v prepovedano področje. bilo je prenevarno, preveč neznano. lahko sta kradla in lagala, lahko sta prala denar in po tej zaslugi obogatela, toda nikakor si nista drznila tako majhnega koraka v smeri prave ljubezni. "bi bila zdaj že poročena. živela bi v predmestju, v majhni hiši in na dvorišču bi imela češnjevo drevo in pod tem drevesom klop, kjer bi ti zmerom ležala v mojem naročju." predstavljal si je pomlad, ko bi se iz češnje usipali roza cvetovi; predstavljal si je, kako bi zašli v njene lase in kako bi izgledala kot antična boginja, lepa in nedolžna. kako bi jo ljubil.

potem pa se je zavedel, da gleda življenje, ki ni njegovo. ne, ta zgodba je pripadala ashtonu; on sam.. on sam si je z njo ali brez nje zaslužil le bolečino. "ljuba moja," se ji je otožno nasmehnil in z dlanjo zdrsel po njenih mehkih laseh, v katerih je še nekaj trenutkov nazaj videl cvetove češnje. "edino, kar si želim, je to, da boš srečna." prav zares; sam ni imel več te možnosti, toliko je vedel, a ona.. ona je imela več maneverskega prostora. morda je počela slabe stvari - a vsekakor ni bila slab človek. "če bi si kdo.. drznil motiti tvojo srečo.." je resnobno zamomljal in zmajal z glavo, ko je iskal primerno kazen za takega človeka. "bi mu izrezal srce in njegovo telo vrgel med leve." kako poetično. le kje bi našel leve? da, seveda je nekoliko dramatiziral; a prav zares je bil pripravljen zanjo ubijati.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Mar 11, 2013 8:46 pm

tag here is her belovable timothy, smitten3

she loves him so much :3

le odkimala je z glavo, ob njegovem odgovoru. pa saj je ljubila tudi ona njega, na tisti način, katerega je najbrž sedaj imel v glavi. seveda, bil je njen brat, kako da ga ne bi ljubila? vendar kaj ko se je zavedala, da tu ni le bratska ljubezen in čeprav je vedela, da jo ima rad, morda tudi na drug način, si tega ni mogla priznati. ni vedela ali zato, ker si je raje metala pesek v oči, da je vsaj nekdo priseben, kar se tega tiče ali preprosto ker je verjela, da jo ima res rad le kot sestro, pravzaprav ni odgovora niti vedela. vendar kakorkoli je bilo, vztrajala je pri tem, da jo vidi le kot sestro in nič drugega. čeprav ji je bila resnica pred očmi, nekako ni bila sposobna uničiti tega kar sta imela, kljub temu, da si je želela več, vendar preprosto je vse skupaj ostalo le v njeni glavi. počasi je zaprla oči ob njegovem pripovedovanju ter se naslonila na njegove prsi, medtem ko se ji je v mislih odvijal ta dogodek in kakor klopčič se je stisnila v njegovem naročju, zavedajoč se, kako zelo si je celo želela tistega življenja, vendar kaj ko ni bilo vse skupaj več kakor ideal v njeni glavi, katerega nikoli, zares nikoli ne bo mogla doseči. in morda je bilo ravno to kar je bolelo, vendar ni smela biti sebična, prekleto da ne. morala je biti srečna, da ga je imela za brata. vendar ne glede na vse… še vedno, kljub temu jo je nekaj vleklo na tisto drugo, prepovedano stran, ki bi sicer uničila vse, vendar kljub temu je imela občutek, da bi bila srečna. »rada bi živela tisto življenje,« je potarnala ter v naslednjem trenutku odprla oči ter se zazrla nekam prazno pred sebe, vendar še vedno tesno v njegovem objemu, kakor da se ni pripravljena ločiti od njega. »vsaj za en dan. vsaj za en dan bi poskusila kako bi bilo, če ne bi bila tvoja sestra, pač pa da bi name gledal kakor na žensko,« je nadaljevala ter se zavedala kako zelo trapasta je bila ob tej misli, da je v bistvu nikoli ne bi smela izreči, da če bi to storila, bi vse kar imata bilo uničeno, vendar kljub temu, preprosto ni mogla mimo tej ideji, preprosto ne. za trenutek je pomislila na ashtona ter se namrdnila. »in veš kaj? včasih, po tem ko je ashton umrl, sem v glavi ves čas videla podobne slike, najinega skupnega življenja ter bilo mi je hudo, ker ga ni več. vendar sedaj… sedaj se zavedam, da mu je bilo tako usojeno in navsezadnje… če bi bila z njim, bi bila sedaj daleč stran od tebe, tega pa nočem. zato je… morda je bolje tako« je dejala ter za nekaj trenutkov utihnila, nato se pa zdrznila, kakor da bi se zavedala, kaj je ravnokar izrekla. »oh moj bog, zlobna sem, kajne timothy? nikoli ne bi smela izreči, da je tako bolje, da je bila njegova smrt v bistvu dobra. zares sem zlobna,« je dejala ter zavzdihnila ter se ga tesno oprijela, kakor da bi pri njem iskala zatočišče, dejstvo, da le ni tako slaba, kakor je ona mislila v tistem trenutku da v bistvu je in pravzaprav se je tako celo počutila. vendar pa se je ob njegovih naslednjih besedah kljub vsemu narahlo nasmehnila ter končno nazaj malce sprostila. »srečna sem. ker imam tebe« je dejala ter se nasmehnila. in mislila je resno- dokler je imela njega, je bilo njeno življenje popolno. ker je preprosto on bil njeno življenje. zopet se je nasmehnila, morda celo malce zasmejala ob njegovih besedah, vendar ni mogla zanikati, da ji njegove besede niso ugajale. »res bi to storil zame, brat? in jaz bi enako storila dekletu oziroma bilo komu, ki bi te skušal prizadeti, na bilo kakšen način. celo tistim glasovom v tvoji glavi bi včasih iztrgala srce ven. ker nočem, zares nočem da te bilo kdo prizadene, na bilo kakšen način. če ti bo kdo storil kaj žalega, bo imel opravka z menoj« je dejala ter se ob zadnjem stavku nasmehnila- navsezadnje, bilo je jasno, da nekdo kot je ona, majhna in drobna, res ne bi bila blazno sposobna komu škodovati, vendar… vendar kljub temu je bila za brata pripravljena storiti vse. dvignila je pogled proti njemu, se nasmehnila ter se narahlo približala, toliko da mu je lahko podala poljub, ki je bil sicer namenjen na lice, vendar hkrati je bil tako blizu ustnicam in čutila je tisto nenavadno ščemenje ob tem v trebuhu, vendar ga je preprosto ignorirala, se malce odmaknila ter se nasmehnila. »iskreno, res ne vem kaj bi brez tebe, preprosto bi bilo moje življenje brez smisla, ne vem, če bi sploh obstajala.«

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Mar 11, 2013 9:38 pm

tag, the awesome poppy smitten

note: babe can i even tell you how much i love you and your character and the fact that they're so much like lucresare!!

ob njenih besedah se je nasmehnil in z dlanjo ji je znova zdrsel po mehkih laseh, kot bi bili edino, kar ga je še smelo vezati na to čudovito fantazijo. njena otroška naivnost in njena preprosta nedolžnost sta ga vsakič znova popolnoma očarali; izjemna je bila v vseh pogledih in v vsem, kar je počela. oboževal je vsak košček nje, vse, kar jo je sestavljalo ga je vsakič znova vleklo k njej, kot.. da, kot bi si bila zares od nekdaj preprosto usojena. če je verjel, da so si ljudje usojeni? ha, še več, slišal je o neki starogrški legendi, ki je govorila o tem, da so bili nekoč ljudje sestavljeni iz moškega in ženske. da so bili oboje, da so bili eno. po tem so se odcepili in od tedaj naprej vsak med njimi roma po svetu in išče drug kos samega sebe. sorodno dušo. sam je bil prepričan, da jo je našel v poppy. "potem bova pobegnila," je rekel v rahlem smehu, ob tem pa še kar z dlanjo polzel po njeni glavi, po njenih laseh - tako ljubeče, kot ni še nikdar delal z nikomer. "pobegnila bova v evropo, v francijo.. pravijo, da je tam popolnoma vseeno, da nikogar ne zanima, če.." njegov smeh je počasi izginil, ko je premolknil. ni se bil sposoben pripraviti do tega, da bi spregovoril tisto, kar ju je ločevalo. "pobegnila bova in se osvobodila svojih okov." na njegov obraz je znova trznil nasmešek; kako lepo je bilo poslušati lastne fantazije, pa četudi je vedel, da so tako prekleto nerealne.

ko je debata nanesla na ashtona in njegovo prezgodnjo smrt, je za trenutek otrpnil, kot bi sumil, da je vedela. kar je bilo, kakopak, nemogoče. zanj je tako dobro poskrbel, da je bilo nemogoče, da bi se sled kadarkoli vrnila k njemu, tako ali tako pa so njegov primer na policiji malomarno zavrgli, kot bi bila nepojasnjena smrt še enega civilista zadnje, kar bi jim lahko jemalo tako zelo pomemben policijski čas. sam se v primer ni smel vtikati zaradi svoje neposredne vpletenosti; iskreno ga je nekaj časa skrbelo, a ko je kmalu primer popolnoma utihnil, je skrb izginila. ne, nemogoče je bilo, da bi vedela. njegova roka je po trenutku zaostanka znova zdrsela dalje po njenih zlatih kodrih. ničesar ni rekel, dokler ni opazil, kako je uboga poppy razburila samo sebe. "nisi zlobna, moja ljuba," se ji je otožno nasmehnil in s konicami prstov zdrsel po njenem mehkem licu. "vendar je prav, da ga pustiš za seboj. za eno življenje si pretrpela dovolj," je nežno dejal, čeprav se je teže svojih besed zavedal. a vedel je tudi, da je imel prav in upal je, da ga bo tudi ona razumela; bolje je bilo tako.

"ne skrbi, ljuba," se ji je nasmehnil s kančkom pristne sreče v očeh. "nič se ne bo zgodilo.. nobenemu od naju." vedel je, da bo res tako; dokler sta imela drug drugega, sta bila varna pred svetom, dokler sta lahko uživala v soju bližine, sta bila lahko srečna. nevarnost jima več ni grozila, ko sta bila skupaj. tudi sam ji je pritisnil poljub na lice in tudi sam je začutil, kar je začutila ona, pa čeprav o tem ni govoril. vedel je, da čutita enako; in to je bilo dovolj.to je bilo prav zares tudi navječ, kar si je smel privoščiti. "nikoli ti ne bo potrebno ugotoviti," se ji je spodbudno nasmehnil in jo prijel za dlan. "obljubim ti, da bom vedno zate naredil vse. tvoj bom, z dušo in telesom." seveda samo metaforično. potreboval je seks s tujkami, ker mu je bilo jasno, da nje - ki si jo želi - ne bo nikdar dobil.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Tor Mar 19, 2013 2:40 pm

tag here is her belovable timothy, smitten3

sorry, sorry, sorry for late :c but anyway this is the END and let's start second part, woah! <3

zahihitala se je ob njegovih besedah ter narahlo pokimala. »v pariz, želim si videti to mesto« je dejala ter za trenutek pomislila na mesto, od katerega je videla le številne slike ter slišala govorice, kako bi bilo, če bi bila v bistvu tam. nekako prelepo, da bi bilo resnično. ob njegovem nedokončanem stavku pa se je nerodno ugriznila v ustnico. vedela je, kaj je mislil in sama je imela v tistem trenutku ravno iste zadeve v glavi- kako bi bilo, če ju ne bi obsojali, če bi kadarkoli imela nekaj več, nekaj več kot le bratsko-sestrski odnos. pa saj res, da nista bila iste krvi, vendar… bila sta družina, kljub temu je odraščala ob njemu, kljub temu je bil njen brat. in ravno zato se je zavedala, da je vse skupaj tako narobe, ne ravno v njenih očeh, vendar v očeh vseh drugih- in proti temu ni mogla storiti nič. vendar kljub temu, nekaj v njeni glavi ji je dopuščalo, da kljub temu sanja o vsem tem, o neuresničljivem, da bosta v bistvu nekoč res v parizu, v mestu zaljubljencev, kakor del njih. zavedala se je, da je preprosto nemogoče, ampak vseeno se ni mogla upreti tistemu delu, da ne bi te slike videla v njeni glavi. »vendar…« je že hotela oporekati na dejstvo, da je zlobna, nato pa le razočarano zavzdihnila. vest ji je sicer naročevala, da ne dela prav kar se ashtona tiče, da bi kljub temu mogla biti še vedno žalostna zaradi njegove smrti, da bi še vedno mogla žalovati za življenjem, ki ji je bilo vzeto, vendar hkrati se je zavedala, da bi ji to vzelo timothyja in ni bila več sigurna, če je bilo tisto življenje z nesojenim možem res boljše, vendar ob tej misli ji je na ramena padla krivda, češ da mu pa je vseeno želela smrt- no, že res, da kakšnemu, ki ji ni bil pri srcu, ji je bilo čisto vseeno ali ga je pobralo ali ne, vendar prekleto, ashtona je ljubila- in ravno zato jo je ob grdi misli na njegovo smrt vse skupaj še toliko bolj zapeklo. »morda, morda je res že čas, vendar kljub temu imam občutek, da sem ga prehitro nekako pozabila,« je dejala ter ob tem narahlo zavzdihnila. vendar mogoče pa je imel vseeno prav- ne glede na vse, je morda bil že čas, da ga pusti za seboj, navsezadnje je imel prav- koliko je pretrpela ob njegovi smrti, je dvomila, da je še kdaj. nasmehnila se je njegovim besedam- da, tako je moralo biti, nikomur od njiju, pod prav nobenim pogojem se ni smelo preprosto nič zgoditi, zares nič. »misliš?« je dejala, ob tem narahlo nagnila glavo na stran ter se nasmehnila. »kakor ti rečeš,« je še dodala ter ko jo je prijel za dlan, je še sama skoraj avtomatsko stisnila njegovo. »in jaz bom vedno tu le zate,« je še dodala ter glavo narahlo naslonila na njegove prsi ter narahlo priprla oči. v njegovem objemu se je preprosto počutila… tako domače, pravzaprav ji je bil to nekako najlepši kraj pod soncem. in niti zavedala se ni, kdaj je tako zaspala, vendar kakorkoli je bilo- bila je tam, kjer ji je bilo najljubše.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Tor Mar 19, 2013 3:32 pm

_______________________________________________

tag, the amazing poppy smitten

note: this is just too much :')

jakno je odložil na obešalnik ob vratih in si dal opravka s sezuvanjem čevljev. znova se je vzravnal, si šel z roko skozi razmršene lase in pljuča napolnil z globokim vdihom. tako prijetno je dišalo v njunem stanovanju. tako prijetno je bilo priti domov. zunaj se je delala trda tema; hodnik je bil minimalno razsvetljen, tudi dnevna soba podobno. počasi je stopil naprej v prostor, kjer je pričakoval, da bo našel poppy. televizija je bila izklopljena; tukaj ni bilo nikogar. postal je za trenutek, nato pa zaklical: "poppy, a si doma?" ko ni bilo odgovora, je sklenil, da se odpravi v zgornje nadstropje. morda je zaspala.

njegovi koraki so tiho odmevali po praznem prostoru, ki ga je tisti trenutek izrazito pomirjal. kako bizarno je bilo pomisliti, da se je že tolikokrat razburil in stanovanje popolnoma razdejal, spet v drugih trenutkih pa se je počutil, kot da je prav ta prostor tisti, ki mu daje varno zavetje pred glasovi v njegovi glavi. toliko bolj je bil miren, ker je vedel, da mu je od zadnje burne seanse šlo prav dobro. že nekaj tednov se mu ni odtrgalo in jakost glasov, ki so se pojavljali v njegovi glavi, je bila minimalna. ponosen je bil na to, da mu je uspevalo ostajati priseben, če ne zavoljo drugega, preprosto zaradi njegove ljube poppy. moral je ostati trezen, ker je moral biti tukaj zanjo. moral je skrbeti zanjo in moral je stati ob njej, da se je vsakič znova prepričal, da ji okrutni svet ne bo storil ničesar slabega. punčica njegovega očesa, ki jo je tako zelo ljubil.

stopil je mimo priprtih vrat kopalnice, kjer ni bilo nikogar. iz banje je dišalo po šamponu za lase, ki ga je dobro poznal; vsakič, ko je ovil roke okrog sestrinega telesa in jo privil k sebi, ga je lahko zavohal. toda nje ni bilo tam; ostajal je le njen vonj, ki zanj ni bil dovolj. odprl je vrata njene sobe, pričakujoč, da jo bo vendar našel tukaj, a zopet ni bilo sledu o njej. navsezadnje se je odločil, da je več kot očitno ni tukaj. previdno je zaprl vrata in stopil preko hodnika, na drugo stran, da je odprl vrata svoje spalnice. obstal je, ob presenečenju se je njegova roka krčevito oprijela stranice vrat; izraz na njegovem obrazu je izdajal, da tega ni pričakoval. ležala je na njegovi postelji, le malo prekrita z rjuho - gola. njeno telo je bilo kot telo boginje, ki se je odločila, da ga obišče in ga nagradi s svojo prisotnostjo. "ljuba.. kaj počneš?" je uspel izviti iz ust slabo razločen zvok, za katerega je lahko upal, da ga bo znala interpretirati sama.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Tor Mar 19, 2013 9:10 pm

tag here is her belovable timothy, smitten3

help. i've fallen into the lucresare tag and can't get up

naslonila se je nazaj v banji ter se igrala s peno. bilo ji je… dolgčas. ja, ta zadeva je v bistvu popolnoma opisala njeno razpoloženje. preprosto se je dolgočasila in narahlo zavzdihnila, ko se je naslonila nazaj. timothyja ni bilo doma in pravzaprav posledično ni imela nič za početi, na televiziji ni bilo prav nič pametnega, prav tako ni bila pripravljena viseti na računalniku, služba je ni klicala, potikati po stanovanju pa se tudi ni imela namen. za trenutek se je potopila pod vodo, toliko da si je zmočila lase, nato pa vstala, sprala iz telesa in las peno in ovita v brisačo stopila iz banje. najprej si je narahlo z brisačo obrisala lase, nato pa še vedno zavita le v kopalni plašč, si jih posušila, da so ji svetli kodri padali po ramenu. tako je zdolgočaseno stopila iz kopalnice v svojo sobo ter sedla pred ogledalo, katerega je imela v sobi ter previdno nanesla parfum na zapestje in vrat. nekaj trenutkov je zrla v svojo podobo v ogledalu, povsem nepremično, nato pa počasi dvignila roko k ramenu ter počasi potisnila kopalni plašč navzdol, si ga odvezala ter nato še iz drugega ramena, tako da je obležal na stolu, sama pa se zazrla v svojo golo podobo v ogledalu, edino lasje so ji zakrivali nekaj gole kože. v glavo ji je v naslednjem trenutku prišla povsem, najbolj trapasta ideja kdajkoli. pravzaprav je celo za njo, ki je imela visoko mejo za dejanja, katera so se ji zdela slaba, vse skupaj oklicala za greh, vendar to ji ni preprečilo, da se ne bi vstala ter še vedno brez krpice oblačila na sebi odšla v bratovo sobo. ne glede na to, kakšne opozorilne lučke so ji sedaj svetile v glavi ter glasovi, ki so ji govorili, kaj za vraga počne, je vse skupaj ni zmotilo pri dejanju. preprosto je legla na njegovo posteljo ter ne zato, ker bi kakorkoli želela prekriti kakšen del svoje gole kože, pač pa iz samega dolgočasja, ker ni imela nič za početi, se narahlo prekrila z rjuho. in niti ni vedela kako dolgo je čakala, vendar ko je zaslišala odklepanje vrat, se ji je na obrazu zarisal tisti hudomušen nasmešek, ko je vedela da nekaj počne narobe, vendar ji je bilo vseeno. to bi najbrž drugače naredila le še v pijanem stanju, pa še takrat morda ne. pravzaprav je bilo, kakor da v tem trenutku ni imela ob v sebi pravzaprav nič na svojem mestu, kakor da bi ji koleščki v njeni glavi se vrteli v napačno smer, kakor da preprosto se ne bi zavedala kaj počne. navsezadnje zares je vedela, da tega drugače nikakor, zares nikakor ne bi naredila. ko je slišala njegov glas, se ji je nasmešek na obrazu še povečal ter narahlo se je uprla na komolce ter privzdignila glavo, medtem ko je čakala, da se vrata sobe odprejo. in niti ni potrebovala dolgo, ko se je med vrati v bistvu prikazala glava njenega brata ter ob tem se je zopet nasmehnila ter narahlo nagnila glavo v stran. »nikar ne sprašuj,« je dejala ter ob tem narahlo pritisnila kazalec na svoje ustnice, nato pa pomignila proti njemu. »le pridi k meni,« je še dodala ter se ob tem še narahlo obrnila k njemu ter privzdignila obrvi, v znak čakanja.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Sre Mar 20, 2013 10:24 pm

tag, the amazing poppy smitten

note: oh i forgot to tell you - i love your new siggie! <3

obstal je na svojem mestu. nasmešek na njenem obrazu ga je begal; tako prepričana se je zdela v svoja dejanja, kot bi.. kot bi bila popolnoma naravna, pričakovana, dobra, in vendar.. in vendar si česa takega ne bi smel dovoliti niti v najbolj razburkanih sanjah. "toda.." je počasi spregovoril, a ko je uspel besedo izgovoriti do konca, je že pozabil, o čem je želel protestirati. njeno telo se je bleščalo kot telo najlepše ženske, kar jih je kdaj uzrlo človeško telo. skušal se je kontrolirati, a brez nadzora je njegov pogled bežal po goli koži, ki je razkazovala vse, česar še nikdar ni videl. bila je tako mlada, tako lepa, tako čista in nedolžna.. bila je njegova mala sestrica, ki ga je vabila k tako škandalozni ideji, da je še zdaj ni mogel zares doumeti. ga je prav zares vabila k incestu?

da, morda po njunih žilah ni tekla ista kri, morda ni bilo biološko v tej ideji prepovedanega ničesar.. toda ljubil jo je kot sestro, kot se je spodobilo.. in istočasno jo je ljubil bolj, kot bi lahko kadarkoli ljubil sestro. počasi je sprostil roko, ki se je manično oklepala stranice vrat; zdaj je spolzela navzdol, dokler ni končno obvisela ob njegovem telesu. naredil je korak. nato še enega. dva. znašel se je ob robu postelje, s pogledom je motril njene oči. moral se je prekleto potruditi, da mu niso bezljale po razgaljeni koži, v katero bi se v trenutku želel spustiti s poljubi in dotiki - a vedel je, da si tega ni smel dovoliti. "morda bi se lahko.." je spravil skozi suha usta, ko je njegov pogled z izjemno hitrostjo zdrsel po njenem telesu in se vrnil k njenim očem. o bog. o bog, o bog, kako za vraga je pristal v taki situaciji?

"morda bi bilo najbolje," je zopet začel in se odkašljal, med tem pa odtegnil pogled in izgubljeno zdrsel po sobi. še nikdar ni bila tako hladna, tako tuja. pojma ni imel, kam naj se da ali kaj naj stori; poppyjino dejanje je bilo tako nezaslišano, tako nepričakovano, tako nerazumljivo.. da ga je veliko prej vrglo na tla kot pištola, prislonjena ob čelo ali glasovi, ki so si utrli pot v njegovo glavo. kaj bi dal, da bi se kak napad teh spravil nanj sedaj; toda glasov ni bilo od nikoder, njegova glava je bila prazna. "ljuba, morda bo najbolje, če se oblečeš," je nedolžno predlagal in se skorajda previdno s pogledom vrnil k njej, kot bi hotel videti, če ga bo zares ubogala, čeprav si je iskreno in zatrdno želel.. da ga ne bi.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Čet Mar 21, 2013 7:34 pm

tag here is her belovable timothy, smitten3

awh, thank you and i adore yours also! and god, this is... i can't find words actually.

oh, pa saj niti sama ni vedela kaj točno želi od njega, vendar le… vedela je da bo vztrajala, dokler ne dobi nekaj. in jasno pa ji je bilo tudi, da se bo upiral, ne na grob način, vendar da ne bo celotni zadevi podlegel v trenutku. no, morda bi se mogla v teh momentih preprosto zahvaliti nekomu tam zgoraj, da je imela peklensko dobre živce in posledično bi ga utegnila pravzaprav v nedogled prepričevati v tole, ne da bi obupala. preprosto. ko je končno spregovoril besedo, ki je nekako vlekla k protestiranju je narahlo odkimala z glavo ter si ob tem položila kazalec na ustnice, v znak naj bo tiho. »nikar, le sem pridi,« je dejala ter se ob tem besedah zazrla direktno v njegove oči, kakor da bi s tem dosegla večji učinek. ah, pa saj ni vedela, če ga bo zares, definitivno pa je ugotovila, da ga je vse skupaj kaj precej begalo, vendar očitno ne dosti, da bi jo preprosto nagnal ven- pravzaprav je imel vso pravico- zares bi lahko storil to. navsezadnje, vedela je, kako bo to obžalovala, ko se bo v bistvu začela zavedati svojega dejanja, vendar sedaj je bilo to zadnje kar je bilo pomembno. v tem trenutku nanj sploh ni gledala kakor na brata ali na bilo kaj drugega, kar bi ga povezalo z družino- v tistem trenutku in pravzaprav v vseh ostalih tudi, je bil on preprosto tisti moški, ki si ga je od vseh ostalih zares najbolj želela. ob njegovih besedah je le nagnila glavo na stran, tako da so ji svetli kodri padli po ramenih, svojega pogleda pa preprosto ni odmaknila od njega. »spravil na posteljo? da, lahko bi se« je dokončala njegov stavek ter se ob tem nasmehnila. sicer res, da se v svoji glavi najbrž še vedno ni zavedala kaj točno počne, vendar v tem trenutku ga je preprosto hotela imeti. in ko si je to zapičila od glavo, od tega preprosto ni odstopala, tega bi se pravzaprav moral zavedati tudi timothy sam, da je ne bo hitro spravil iz njegove postelje, kaj šele iz sobe. zopet je narahlo privzdignila obrvi, ko je začel govoriti, vendar stavka seveda ni dokončal ter ob tem je le odkimala z glavo ter mu z glavo pomignila, naj sede na posteljo, če že ne drugega, vendar očitno še ni obupal nad stavkom, ko ga je zopet ponovil z enakimi besedami ter ob tem se ji je roka pomaknila nazaj k telesu in praktično je le malo manjkalo, da zadevi ni sledil majhen vzdihljaj. ko pa je stavek končno izgovoril do konca se je narahlo zasmejala ter privzdignila. »bom, kasneje« je dejala zopet z nasmeškom na obrazu ter ga tokrat prijela za roko ter ga prisilila, da je sedel na posteljo, sama pa se postavila v kolikor toliko sedeč položaj ter glede na to, da je bil s hrbtom obrnjen proti njej, se naslonila na njegov hrbet s svojim golim telesom ter brado previdno položila na njegovo ramo. »priznaj, da me nočeš še videti oblečeno,« je zamrmrala na njegovo uho ter se ob tem nasmehnila. »daj, obrni se k meni. videla sem, kako si me gledal« je imela občutek, kakor da besede sploh niso nastajale v njenem besednjaku, navsezadnje nekomu, ki ji je bil pravzaprav brat, tega definitivno ne bi mogla reči. »dotakni se me.«

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Tor Mar 26, 2013 3:10 pm

tag, the amazing poppy smitten

note: synopsis za tretjo sezono je prišel in UGANI KDO SI BO (sicer neuradno, okej, lol) V ZADNJEM DELU PRISEGEL VEČNO ZVESTOBOOO!? yes. it's our otp!!

niti slučajno ni bil odločen glede tega, kaj je v taki situaciji pametno storiti. no ja, vedel je, česa vsekakor ni pametno storiti in iskreno ga je vedno bolj vleklo k temu, da bi storil prav to. ob njeni šali se je živčno nasmehnil, zavedajoč se, da v situaciji ni bilo nič takšnega, čemur bi se bilo vredno smejati. vabila ga je k dejanju, ki ga ni želel opraviti, ki si ga ni upal opraviti, ker ni imel pojma, kakšne bi bile lahko morebitne posledice. poppy je ljubil. iz dna srca in brez kakršnegakoli dvoma. ljubil jo je, kot ni bil sposoben ljubiti nikogar drugega v tem svojem mizernem življenju, in vendar.. oh, in vendar je vedel, da je bil njen neizrečen predlog tako prekleto prepovedan, da bi lahko storil malokaj, da bi ga zaobšel. odločila se je, da mu bo zmešala glavo; vse, kar je storila, je bilo dobro, vse, kar je predlagala, je imelo nek peklenski smisel in na koncu enostavno ni mogel drugega, kot da je, razprt med tem, kar je bilo prav, in tem, kar je sam želel, sedel na posteljo, še vedno s pogledom, obrnjenim stran od nje, kajti sam pogled je v njem vzbujal pregrešne misli, ki si jih ni smel in ni hotel dovoliti.

"poppy," je skoraj mučeniško zavzdihnil in zaprl oči, ko je čutil njeno toplo, golo telo, ki se je prislonilo ob njegovega, njena brada pa si je odpočila na njegovem ramenu. vse je delovalo tako dobro, pa vendar tako slabo obenem, da ni imel pojma, kaj natančno naj bi storil. "prosim.." je zašepetal, ko se je zavedel, da bi pravzaprav prosil za nekaj, česar si ne želi. seveda ni hotel, da odneha. seveda je ni želel videti oblečene. želel si jo je pod seboj, nad seboj, sebe v njej, želel si jo je priviti k sebi, zagrabiti za tiste zlate kodre in jo poljubljati po vsem telesu, kot da jutrišnji dan več ne obstaja. in vsakič, ko je pomislil na to, je njegova pregrešna stran, drobec po drobcu, premagovala moralistično.

počasi se je obrnil proti njej in se boril s samim sabo, da njegov pogled ni pobegnil po njenem golem telesu. "ljuba moja," je v agoniji spravil iz sebe, ko je njegova dlan nenadoma zaobjela njeno lice in ko je čelo prislonil na njenega, kot sta tako pogosto počela; le da je bilo njegovo dihanje tokrat tako oteženo, kot bi mu na pljučih sedela tona železa. njune ustnice so bile tako blizu, da je lahko čutil njen dih na svojih licih in ona je gotovo lahko čutila njegovo sapo na svojih. in vendar je bil še vedno odločen, da ne bo dovolil, da se med njima karkoli zgodi. bila je tako mlada in želel jo je večno obdržati kot punčico svojega očesa, ne pa kot nek spolni objekt, s katerim bi si vrh vsega dovolil občevati. zaprl je oči in zašepetal: "ljuba moja, ne smeva.."

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Ned Mar 31, 2013 11:15 pm

tag here is her belovable timothy, smitten3

it's a little bit shorter buuuut here we go with FIRST KISS BETWEEN THEM, awwh! <3 and yaay, it's april already i just can not wait for new season to start in večna zvestoba, srsly?! gosh, this will be p-e-r-f-e-c-t! :33

narahlo je odkimala z glavo, sama pri sebi, ko je izgovoril njeno ime. tudi njej je razum, ki ga je sedaj tako vztrajno porivala nazaj govoril, da tega ne sme, vendar kaj ko ga je preslišala, kakor da ga ni bilo tam. njena želja je bila preprosto močnejša in prvič v življenju jo je v bistvu postavila v ospredje- in v tem primeru, se preprosto temu ni nameravala odreči. če je želela, je lahko bila prekleto trmasta- in to je bilo tudi tisto, kar je danes nameravala biti. »kaj prosiš, timothy?« je zamrmrala na njegovo uho ter se ob tem nasmehnila ter narahlo nagnila glavo na stran, tako da so ji lasje padli čez ramo ter se zazrla vanj. oboževala ga je. ljubila ga je. preprosto bi res vse dala zanj, bil je razlog, da je dihala, da je sploh še bila na tem svetu, bil je smisel vsega njenega, njena edina šibka točka. brez njega preprosto… preprosto ni vedela, kako bi preživela. ne bi mogla, tudi če bi hotela. preprosto je bilo dejstvo, da če bi ostala brez njega, bi preprosto ostala tudi brez same sebe- brez njega ni obstajala, preprosto, sploh si ni hotela predstavljati kako bo, ko ga ne bo- in odločena je bila, da tega tudi ne bo izkusila. ko bo on zapustil ta svet, bo tudi ona, ker brez njega je bila preprosto nič. ko se je obrnil proti njej se je nasmehnila. je že omenila, kako zelo ji je bil pri srcu? tudi če je, že tisočkrat, je imela občutek, da tega preprosto ne bo nikoli morala prehvaliti. ko se je njegova dlan dotaknila njenega lica, je ponesla svojo ter jo previdno položila na njegovo ter narahlo zavzdihnila, ko je položil svoje čelo na njeno. povsem domače dejanje, vendar v tem trenutku tako… drugačno. vse je bilo povsem drugače, zares povsem drugo. »ne bodo vedeli,« je zamrmrala ter še sama ob tem zaprla oči, ustnice pa še za milimeter bolj približala njegovim ter se ugriznila v ustnico, nato pa nadaljevala. »in vse bo samo za to noč, eno noč. samo eno in potem,… potem bo vse po starem« je zamrmrala, zavedajoč se, da ob vsem tem ne prepričuje le njega, pač pa tudi samo sebe, kakor da bi sama sebi hotela dati dovolilnico, da res lahko naredi to, da ne bo nič narobe. oh prekleto, koga je slepila, seveda, da bo narobe. vendar kaj, ko je bila želja po njem prevelika, kaj ko so ob tem ugasnili vsi alarmi in rdeče luči v njeni glavi, da dela napako. »lahko?« je dejala ter odprla oči, toliko da se je lahko za trenutek zazrla v njegove- in čeprav je vedela, da bi njegove besede rekle drugače, je v njegovih očeh preprosto dobila dovoljenje in predno bi čakala na odgovor, je svoje ustnice nežno pritisnila na njegove.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pet Apr 12, 2013 3:27 pm

tag, the amazing poppy smitten

note: okay, first of all i am really sorry for taking so long, babe! secondly, i went to fade out cause i think we were running out of things to do, eh? should we slowly finish? and third of all, THEY ARE HAPPENING OMG OMGGGG LOVE THEM SO MUCH!! oh and finally, two days to go!

Poppy je bila tako lepa in njegovo telo je drhtelo in vse mišice, ki jih je premogel, je moral napeti, kajti nevidna sila ga je enostavno vlekla k njej in najraje bi se prisesal nanjo kot kakšna pijavka in ostal ob njej, z njo, v njej, kot je bila ona – od nekdaj in vedno – v njegovem srcu. Čudovita poppy. Njegova čudovita ljuba.. o bog, ali je smel? Ne, ni smel, vedel je, da ne sme, sploh ni bilo govora.. in vendar ni bilo ničesar drugega, o čemer bi lahko razmišljal. Njene ustnice so se lesketale v soju svetlobe, njeno telo, tako brezhibno, se je razlegalo po njegovi postelji in en sam dotik je bil dovolj, da je vzdrhtel. Njegova čudovita poppy. Vedno je verjel, da romantične ljubezni niti slučajno ni sposoben, in vendar jo je imel ves čas pred sabo; v njej. Bila je tako izjemna, tako čudovita, bila je vse, kar si je želel v ženski. Ali je bil to dovolj velik razlog, da se vda v njene namere? Ali bi bilo res lahko vse, kar si je kdaj želel – tako resnično? Ne, saj vendar ni bilo prav. Nikakor.

»midva bova vedela..« je šibko zašepetal, zavedajoč se, da mu zmanjkuje racionalnih razlogov. Da mu na sploh zmanjkuje zdrave pameti. O bog, kako ga je lahko tako zelo prepričala v nekaj tako.. saj ni smel, kajne da ne? Bila je tako blizu, na obrazu je čutil njeno nežno sapo, sleherna beseda, ki jo je izpregovorila, ga je pobožala po licih, nenadoma.. nenadoma več ni videl ovir med njima in ko se je takole – retorično – pozanimala, če sme storiti, kar je nameravala že ves večer, je počasi pokimal, potem pa so se njene ustnice nenadoma dotaknile njegovih in zdelo se mu je, da je nekaj eksplodiralo v njem, da sta se združila ogenj in led in oba sta izpuhtela, nenadoma sta bila nekje v vesolju, nenadoma več ni obstajal. Bilo je kot na najmočnejši drogi, na najlepšem tripu, bilo je, kot bi umrl, kot bi pristal nekje.. na nekem čudovitem mestu, kjer sta obstajala samo še ona dva.

Odmaknil se je od nje in zazrl se je v njene čudovite oči. Molčal je. Iztegnil je roko in pod prsti ujel nekaj njenih mehkih kodrov, h katerim mu je pobegnil pogled. S prsti je zdrsel po njih, potem pa jih privil v pest in jo skorajda nekoliko grobo potegnil k sebi, da se je z ustnicami lahko znova prisesal na njene.

***

Kdo bi vedel, koliko časa sta takole ležala. Glavo je prislonila na njegove prsi in njegovi prsti so odsotno drseli po njegovih laseh. Bil je popolnoma razklan; po eni strani še nikoli v življenju ni čutil tolikšnega zadovoljstva – še nikoli ni bil tako srečen, kot je bil sedaj, ko je bil z njo, in razumel je.. zares je razumel, da jo ljubi. Po drugi strani pa, oh, sranje, vedel je, da tega ne bi smel. Ni šlo za vprašanje zakona, ni bila njegova prava sestra, in vendar mu njegov moralni zakon tega ni dovoljeval. Vzel si jo je, kot bi si vzel.. naključno žensko. Njo je ljubil veliko bolj, kot bi utegnil ljubiti kakšno drugo, ravno zato si tega ni smel privoščiti.. in vendar mu je obljubila. Bilo je enkrat, to je bilo.. to je bilo vse. »ljubim te, draga moja poppy,« je zašepetal v njene lase in jo nežno poljubil.

- - fin

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Ned Apr 21, 2013 5:27 pm

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 660 words. yaay, here we go :3

roke so se ji tresle, po licih so ji lile solze in niti ni vedela ali bo sposobna odpeljati do doma, ne da bi se prej zaletela kam, v kakšno drevo ali direktno v stavbo, saj je bilo vseeno. pravzaprav je tokrat prvič v življenju začutila željo, da bi umrla. kar tako, na licu mesta, samo da odide iz tega sveta, nekako ji je vse kar izgubilo smisel. seveda, kako da ji ne bi. ubil ga je. timothy je ubil ashtona. njen brat je ubil njenega moža. za oba je bila pripravljena narediti praktično vse, vendar to... zopet je zahlipala in malce je manjkalo, da ni zletela iz ceste. njen brat, njen čudovit brat ji je vzel tistega, ki ga je ljubila. sploh ni mogla zares dojeti, kaj se je zgodilo, kako je bilo možno. v tem trenutku se je počutila kakor največja trapa na svetu. ljubila je oba, komaj sedaj se je zavedala pa da je ljubila tudi osebo, ki ji je vzela iz sveta nekaj, kar ji je bilo takrat najdražje. in ravno zaradi tega, je vse skupaj še toliko bolj bolelo, imela je občutek, kakor da se ljubezen spreminja v jezo, pa čeprav je vedela, da se ne bi bila zares sposobna ločiti od njega, vendar v tem trenutku se ji je zares paralo srce in če bi že mogla kaj storiti, bi najraje sebi vzela življenje, kakor pa preprosto živela s tem. in ashton. kaj si je on mislil, ko se mu je zazrl v oči tik pred smrtjo? ko se je zavedal, da ga bo pospravil ženin brat? in to tako zgodaj, ko je imel pred sabo še celo življenje? celo življenje, ki bi ga moral preživeti z njo? ob tem je zaihtela, si obrisala solze in malo je manjkalo, da se zopet ni zaletela v soseden avto, zato je bila pravzaprav skoraj zadovoljna, da je pripeljala pred blok in je bilo konec te mučne vožnje, čeprav ji misel, da bi se odmaknila iz tega sveta še vedno ni odšla iz glave, še vedno ni bila sposobna dojeti dejstva kaj je naredil. šla je po stopnicah kolikor hitro je mogla ter prijela za kljuko, se komaj uprla da pravzaprav ni brcnila vrata ter vstopila v notranjost. ni zapravljala časa, da bi se preobula v copate, temveč je odvihrala naravnost do njegove sobe, brez da bi potrkala, jih široma odprla. »kaj si storil, timothy?« je najprej začela z pretresljivo mirnim glasom, nato pa stisnila roke v pesti. »kaj za vraga si storil?!« je tokrat že zakričala nanj in dvomila je, da je kdaj sploh govorila s takšnim tonom z njim. nikoli se nista kregala in prav nikoli ni kričala nanj. do sedaj. »kako si mogel?« je nadaljevala ter vstopila v sobo ter se mu počasi približevala. »kako si mogel ti, to storiti meni? svoji sestri? tisti, ki naj bi jo ljubil?« je dejala ter se ob tem skoraj da zaničljivo zasmejala, vendar na koncu se je smeh spremenil že v jok, solze pa so ji še naprej vztrajno tekle po licih. »in jaz, prekleto naivna kakor sem, sem ti verjela. seveda, kako da ne bi, saj si bil tisti, za katerega bi dala vse, za katerega bi dala življenje« je dejala ter odkimala z glavo. popolna zmešnjava, sploh ni vedela več kaj se dogaja. globoko je zavzdihnila, si šla z roko skozi lase ter se ustavila. »ne približuj se mi,« je je rekla predčasno, če bi slučajno začutil potrebo po tem, da ji pride blizu. »zakaj si mu vzel življenje?« se je še naprej lomila na koščke in imela je občutek, da jo kolena že ne bodo več dolgo držala in bo padla na tla. »zakaj prekleto, si mi vzel tistega, ki sem ga ljubila?! oh, že vem. zato, ker bi potem ljubila njega in ne tebe, kajne? te je to grizlo? si mislil, da ne bom nikoli izvedela? prvi del si dosegel, da sem se zaljubila vate, vendar pri drugem pa… ti je žal spodletelo.«

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Ned Apr 21, 2013 8:10 pm

tag, the amazing poppy smitten

note: ooo nov podpisek, i love it! <3 the borgias fandom is freaking out since yesterday and you and me, we're in it!

oblačil si je srajico in zapenjal gumbe na njej, ko je zaslišal, kako so spodaj vrata sunkovito treščila ob svoje tečaje. namrščil se je, ko je zaslišal hrupne korake. vedel je, da je poppy, kdo drug bi lahko takole v čistem besu privihral v njuno stanovanje? - in vendar se ni počutil pretirano prijetno. namrščeno je opazoval silhueto v ogledalu, ko si je zapel še zadnji gumb, ki ga je ločeval od tega, da je izgledal razgaljeno. potem je treščila ob vrata njegove sobe. počasi se je obrnil. »poppy, kaj..« je zmajal z glavo, ko mu je postalo jasno, da je njena impulzivna jeza osredotočena nanjo. pomislil je, da je izvedela za kakšno dekle ali kaj takšnega - niti slučajno si ni predstavljal, da bi utegnila.. vedeti. zdaj je bil s celotnim telesom obrnjen proti njej in ona se mu je grozeče približevala. še kar se je na njegovem obrazu risal namrščen izraz, ker ni vedel, česa je obtožen.

»ljuba moja,« je znova zmajal z glavo, ko je v soju svetlobe dneva na njenih licih zapazil dolge sledi solz. solz, ki jih je z nečim povzročil sam. sam je na njen obraz prinesel to nesrečo in zaradi tega ga je v trenutku zapekla krivda, naj je za tem stalo katerokoli dejanje. razen tistega. »ne govori tako,« je zamrmral zdaj, ko je bila njegova sestra dovolj blizu - in tudi dovolj natančna z besedami, dovolj napadalna, da so ga zapekle. »poppy,« je dejal in ob tem skušal zveneti kar se le da mirno, čeprav se mu je glas pričel tresti. vzdihnil je; nje ni smel izgubiti, samo nje ne, nje med vsemi.. ne, nje ne. ljubil jo je in v zadnjem času se je njuna ljubezen vidno poglobila. da bi jo izgubil zdaj? srce bi se mu raztrgalo.

hotel se je je dotakniti, stopil je k njej z odprtimi dlanmi, da bi ujel njena ramena, jo pritisnil na mesto in ji pomagal, da se pomiri, kot je pogosto morala njemu pomagati ona. še preden bi lahko to storil, ga je z besedami odgnala. tudi če ga ne bi - so ga njene naslednje besede prikovale na mesto. ni ji znal odgovoriti. globoko je zajel sapo, ko je končala, s pogledom se je fokusiral na neko točko pod njegovo posteljo, da mu ne bi bilo potrebno odgovarjati na takšno vprašanje in ji istočasno zreti v oči. da bi ugotovil, kako naj odgovori na te obtožbe, ki so bile kakopak popolnoma resnične. »nikoli ne bi smela izvedeti,« je končno zamrmral z namrščenim izrazom na obrazu. ni se imel namena opravičevati; še enkrat bi tistemu idiotu prerezal vrat, če bi si drznil za sestrinim hrbtom iskati druge.. toda ona tega ni smela izvedeti. bila je vse preveč šibka za takšno spoznanje. »kdo ti je povedal?« se je s hladnim glasom pozanimal, ko so se njegove oči srečale z njenimi. ni imel namena tajiti. zdaj je poznala resnico.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Ned Apr 21, 2013 9:05 pm

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 742 words. awwh thank you! <3 and oh, we're. we're totally in it and i like it xd

»dobro veš kaj« je skoraj da zarenčala skozi stisnjene zobe in res je bila ravno v tistem elementu, ko bi zadeve začela metati po sobi, preprosto ni bila povsem sposobna dojeti, kaj se je zgodilo. zakaj, prekleto zakaj je ubil ashtona? ni bila stvar v tem, da je mislila, da tega ne bi bil sposoben – oh prekleto da ne, oba sta vedela, česa sta bila sposobna, tako eden kakor drugi, vendar zakaj njega? ko je vedel, koliko ji je pomenil? vedel je, da ga je ljubila, vedel je, kako se je veselila skupnega življenja z njim, vedel je, kako bi jo utegnilo vse skupaj pokopati, pa je vseeno naredil to? prekleto, imeti bo moral zares hudičevo dober razlog, da mu bo oprostila. v tistem trenutku niti ni imela posebnega nagnjena k temu, ne glede na vse. »nisi izbral pravega trenutka, da me tako kličeš« je siknila proti njemu. zares nikoli, prav nikoli se ni obnašala tako do njega. vendar iskreno, saj je ni nobena stvar tako razjezila, kakor jo je ta. kakor jo je dejstvo, da ji je pravzaprav ubil moža in celotno zadevo prekrival. res ni vedela več, kaj jo je bolj bolelo. »kako naj ne bi govorila tako po tem, kaj si mi naredil?!« je zakričala nanj, vendar se ji je ob tem glas zlomil ter zopet so se ji solze usule po licih, nehote je zaihtela, nato si pa obrisala solze in ko jo je poklical po imenu, se ji je v hipu zopet prižgala jeza. »prenehaj,« ga je ostro zavrnila in si zopet obrisala solze, nato pa stisnila roke v pest. če jo je res ljubil, bo priznal zakaj je to naredil, bo povedal in pokazal, da mu je žal zaradi tega. da, tako bo. skorajda je bila prepričana v to. vendar pa, ko je dobila popolnoma hladno reakcijo na vse skupaj, je dobila občutek, da jo je to le še bolj razjezilo ter njena roka se je avtomatsko zavihtela, da je ob tem poletela na tla vaza, ki jo je imel na okenski polici ob kateri je stala, po tem ko je nehala besno korakati po sobi. »vendar sem prekleto izvedela!« je ob tem dejala z več kot visokim tonom, nato pa zavzdihnila ter trudila, da bi se vsaj malo pomirila. »sem uničila tvoje načrte, kajne? ker sem izvedela, da si mi ubil nekoga, ki sem ga ljubila?« je tokrat začela bolj tiho ter globoko dihala, da bi kolikor toliko prišla k sebi. »kako si lahko tako sebičen, timothy? do mene? do osebe, ki naj bi jo ljubil, do svoje sestre?« je dejala, ko so se ji solze zopet usule ter je zmajevala z glavo. »vedel si, videl si kaj mi je naredilo to, da so mi ga vzeli, da si mi ga ti vzel, pa si vseeno šel storiti to?« je dejala, popolnoma zlomljena, ne sposobna dojeti vsega skupaj. »in prekleto ni važno, kdo mi je povedal!« je zopet zakričala ter če bi imela kaj za razbiti bi sedaj to zopet naredila. oh, seveda mu bo povedala, da je aaron vse skupaj izčebljal, da bo šel potem še njemu prerezati grlo? prekleto da ne. »in prekleto glej me v oči, ko se pogovarjaš z menoj« je dejala ter se mu ob tem približala. »vsaj malo prekletega spoštovanja imej do mene, ko se pogovarjaš z menoj, če ga že takrat nisi imel, ko si ashtonu prerezal grlo ter ga pustil gniti v tisti ulici« je nadaljevala ter ga gledala direktno v oči. v tistem hipu je pozabila na vse, pozabila na to, kako ga je ponavadi mirila zaradi glasov v njegovi glavi, zato ker je razbijal po stanovanju kot je sedaj ona, preprosto je pozabila vse, le to je videla, kaj je pravzaprav naredil. »in veš kaj, veš do čega si me pripeljal s tem, ko sem izvedela kaj si storil? pripravljena sem se bila ubiti, nisem bila prepričana, da bom prevozila do doma, res ne. in sedaj mi postaja žal, da sem. in tebi je žal kajne? vsaj to lahko rečeš, da ti je prekleto žal, da si vzel tisto, kar sem ljubila. ali še tega nisi sposoben? še tega mi nisi sposoben dati timothy, prekleto?!« je na koncu že kričala čez solze, če je na začetku še mirno govorila. vendar vse skupaj je bilo preprosto preveč zanjo, ni se poznala v tej luči, do njega se v bistvu nikoli ni obnašala tako. vendar pa iskreno, nihče je ni niti tako prizadel, kakor jo je on.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Ned Apr 21, 2013 9:44 pm

tag, the amazing poppy smitten

»prosim, poppy,« je resnobno zamrmral, ko je postalo očitno, da dekleta ne bo mogel kar takole pomiriti. bila je veliko bolj impulzivna kot on sam in to se je odlično izkazalo v takšnem času, v času torej, ko je bila ekstremno razburjena. razumel je lahko, zakaj je bila razburjena, po drugi strani pa ji je hotel dati vedeti, da njegova napaka ni bila napaka, temveč njegova skrb za njeno mlado srce. moral bi ji povedati, vse bi ji moral povedati - toda prav s tem bi njeno srce znova ranil. je imelo smisel, da ji pove, kakšna gnida je ashton pravzaprav bil, ko se je kurval naokrog - ali pa je bilo bolje krivdo prevzeti nase, ker je vedel, da njega ne bo večno sovražila? ah, prekleto, saj ni vedel, kaj naj naredi. »vse, kar sem storil, je bilo samo in izključno za tvoje dobro,« je spregovoril odrezavo in ledeno. tako se je zmeraj prepričeval - da je nekaj storil v njeno dobro, pa čeprav je vedel, da so se njegovi motivi, naj so bili še tako pravični, mešali z ekstremnim ljubosumjem na sestrinega novega ljubimca in bodočega moža. po tleh je padla vaza iz pariza, ki mu jo je pustilo njegovo bivše dekle. brez vrednosti. razbila se je na tisoče koscev.

»prenehaj s tem neumnim govoričenjem, nobenega načrta ni bilo,« jo je hladno zavrnil. vsaj tukaj je tiščal košček resnice; ashtona ni ubil zato, da ga sestra ne bi več mogla ljubiti. prekleto, če bi bila njuna ljubezen resnična, bi ga poppy ljubila tudi po tem, ko ga je izgubila, in jasno je bilo, da ga je vztrajno pozabljala. ne, njegov načrt je bil vseskozi ogibati se telesni privlačnosti, ki jo je čutil do sestre; on je zaplaval v njene mreže, ne obratno. »saj te ljubim!« je znova protestiral, kot da ne bi vedel, na kaj naj se obregne, ker mu v njenih besedah ni prav nič dišalo. te obtožbe, ta jeza v njenih očeh, ta bolečina, ki jo je čutila.. moral si je priznati, da je bil ljubosumen, četudi na mrtveca. zaradi te gnide je točila solze, sovražila pa je njega, ki jo je ljubil brezpogojno.. ni bilo prav.

»storil sem, kar sem moral! zate!« tudi sam je povzdignil glas, a poskrbel je, da je ni preglasil, ker je vedel, da bi jo s tem samo dodatno razburil. pogledal jo je, ko je pričela kričati. zahtevala je njegovo pozornost, zahtevala je njega celega; in čeprav ga je sovražila, je vedel tudi, da ga je ljubila prav tako brezpogojno, kot je on ljubil njo. bila sta si prekleto blizu, le da je bila tokrat energija popolnoma drugačna kot karkoli, kar sta prakticirala do tedaj. stisnil je zobe in pogoltnil slino, ko je še enkrat povedala, česa natanko ga obtožuje. ne, ne bo se opravičeval, prekleto da ne. njegov obraz se je znova namrščil - in tokrat se je prvič na njem pojavil strah - ko je zaslišal, kako daleč jo je pripeljal. »ne smeš govoriti tako!« ji je ostro zaukazal, in tukaj je tudi ona morala vedeti, da nadaljnje debate o tem ne bo. ne bo govorila o svoji smrti. prav teatralno bi ji sledil v pekel, če bi moral. globoko je zavzdihnil, ko je od njega zahtevala opravičilo. pogled je odtegnil k tlom, nato ga je znova dvignil k njej. njegov izraz je bil hladen, kajti za ta greh se ni imel namena opravičevati. »tvoj zaročenec je bil gnida, pripravljena, da ti razlomi srce. dobil je točno to, kar si je zaslužil.« in vsako izrečeno besedico je mislil smrtno resno.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Ned Apr 21, 2013 10:16 pm

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 643 words.

»ne prosi me prav za nič« je zarenčala proti njemu. seveda ni mislila resno, ne glede na to, kako besna je bila nanj zaradi tega kar je naredil, ne glede na to, kaj je v bistvu naredil, mu pomoči ne bi mogla odreči, vendar v tem trenutku je tako ali tako govorila vse povprek in popolnoma brezglavo, najbrž se zaradi bolečine, ki jo je povzročila resnica, ni zavedala niti svojega imena, preprosto je bila preveč zaslepljena od vsega skupaj. ko je dejal, da je bilo v njeno dobro je najprej naredila presenečen izraz, nato pa odkimala. »kako lahko kaj takega rečeš? to, da si mi vzel nekoga, ki sem ga ljubila, ti deluje kakor nekaj kar je za moje dobro? očitno imaš napačna merila, prekleto« je dejala ter zopet se je trudila, da bi se kolikor toliko ob tem pomirila, da ne bi z pestjo udarila po prvem predmetu, ki ji pride mimo, vendar nekako je imela občutek, da tega ne bo zares sposobna, vse skupaj jo je preprosto preveč razjedalo. »in zakaj potem si je zaslužil umreti? imela sva življenje pred seboj timothy, videla sem, kako bi bilo. zakaj za vraga si mi odvzel vse to, potem takem? le odgovori že prekleto, zakaj si mi moral to storiti?« je dejala povsem na robu ter zmajevala z glavo. zares je bila ta zadeva preveč zanjo, vse skupaj je bilo tako prekleto boleče. »želim si, da bi ti verjela, vendar po tem ti ne morem več« je odkimala s solzami v očeh, ko se ji je jeza naenkrat spreminjala v žalost. bila je kot tempirana bomba, samo čakal je lahko, kdaj je vedno znova eksplodirala in se pomirila, iz čiste ničle. vendar nič od tega ne bi bilo treba, če v bistvu ne bi spravil njenega moža pod rušo. oziroma, da bi ga kdo drug. vse bi bilo tako… bolj enostavno, lepše, sedaj pa je imela občutek, da se ji je življenje razdrobilo na tisoče majhnih koščkov, kakor se je prej razdrobila tista vaza. »nisi moral tega storiti!« ga je v hipu prekinila, ko je zopet nazaj zakričala nanj, s stisnjenimi pestmi, ko so ji solze vztrajno tekle po licu. »ni ti bilo treba tega storiti« je vse skupaj nekako ponovila, v tišjem tonu ter si ob tem zopet obrisala solze iz lic. »in nehaj, prenehaj s tem! ni moglo biti zame, kaj nisi videl, kaj si mi povzročil s tem pravzaprav? ali sem morda narobe dojela? da si mi hotel povzročiti bolečino?« je obračala besede na vse možne načine kar se je dalo in ob tem mučila sama sebe bolj, kakor jo je v bistvu on s svojim dejanjem. ni hotela dojeti kaj ji je govoril, pravzaprav ga ni bila niti pripravljena poslušati. vse kar je želela slišati je bilo opravičilo in prav nič drugega, vse drugo je bila pripravljena spreobrniti – točno tako, kakor je to počela že ves čas. »oh glej, celo si sposoben pokazati neko čustvo? ker veš, da če bi umrla, bi me izgubil, kajne? kakor če bi bila z ashtonom« je zadevo zopet povezala v svojo nelogično zadevo ter si šla z roko skozi lase in za trenutek zaprla oči, pustila, da se ji po licih usuje še nekaj solz. ob njegovih naslednjih besedah pa je presenečeno dvignila pogled, odprla oči in roke stisnila v pest in stopila do njega. »kako prekleto moreš reči kaj takega?« se je zopet razbesnela ter tokrat, kakor da ni imela po čem drugem udariti, je udarila s pestmi po njegovih prsih. »kje za vraga je tvoje spoštovanje, tvoja čast, tvoja dejanska ljubezen do mene, timothy? zakaj si…« je dejala, preden jo je zopet premagal jok. včasih so bili te napadi besa celo preveč zanjo, vendar kakorkoli je že bilo, na koncu je vedno imela občutek, da ne glede na to, kako se je trudila ostati močna, se je vse skupaj spreobrnilo v žalost.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Apr 22, 2013 1:16 pm

tag, the amazing poppy smitten

z roko si je zašel v goste lase, razmišljujoč, kako naj bi razburjeno sestro - svojo razburjeno ljubezen - pomiril. še vedno je kolebal, če je prav, da ji pove, kar je na lastne oči videl, kar ga bo najbrž rešilo večine njene impulzivne jeze in kar bo v njenih očeh za večno očrnilo moškega, ki ga je ljubila.. ali pa naj raje modro molči in počaka, da se njena jeza umiri. »ne poznaš celotne zgodbe, poppy, bilo je..« je zmajal z glavo in zavzdihnil, ko se je takole trudil ostati kar se le da miren. o bog, kako naj bi ji to razložil? »zato, ker te nisem hotel videti trpeti,« je navsezadnje odrezavo odgovoril, jasno in glasno, kolikor je le mogel, ko so se njegove oči znova srečale z njegovimi. očitno je dosegel obraten učinek, toda vprašanje je, kolikšno bi bilo njeno trpljenje, ko bi izvedela, da se njen ashton - sicer prijeten, na videz izredno ljubeč tip - kurva naokrog. mar ni bilo bolje, da je torej ta zamera preprosto ostala v družini?

odtegnil je pogled in stisnil zobe, ko mu je rekla, da mu več ne zaupa. tega ni hotel, tega ji ni imel namena dovoliti, bila je njegova ljuba - edina, ki mu je pomenila vse na svetu - in niti za trenutek ni imel namena dovoliti, da se odtrga od njega. potreboval jo je bolj, kot je potreboval kisik. solze so tekle po njenih licih in tega ni bil sposoben gledati. prekleto, kolena so se mu šibila, ko je videl njen jok. oboževal je vse na njej in solze niso spadale na njen lepi obraz. »nisem ti hotel..« je povzdignil glas in takoj, ko je opazil, da je morda zašel predaleč, ga je utišal, a k njej se ni obrnil. »nisem ti hotel povzročiti bolečine, poppy, hotel sem te obvarovati pred njo. ne moreš razumeti, kako..« zmajal je z glavo. kako jo je ljubil. »nehaj govoriti o tem, kot da je šlo za svetovno zaroto, prekleto!« je zasikal, ko je imel dovolj tega, da ga je označevala za naklepnega morilca. bil je impulziven, dovolil si je storiti, česar si ni dovolil nihče drug in moral je to storiti, ker bi sicer njegova ljuba utrpela veliko hujše posledice.

zasukal se je k njej, ko je njena pest šibko usekala po njegovih prsih. po eni strani se je počutil, kot da je takšno kazen potreboval, si jo zaslužil, spet po drugi se mu je trgalo srce, ko je videl, da je sposobna tolikšne jeze do njega. ujel je njeno v pest stisnjeno dlan, z očmi, polnimi bolečine, je zaobjel njene. še preden je uspela dokončati stavek, jo je pritisnil k sebi, svoje ustnice na njene, svojo roko na njeno zatilje, da je bila ujeta ob njem, v njegovem objemu, v njegovem poljubu, ki je bil bolj ali manj tukaj samo zato, da ji dokaže, kako zelo jo ljubi, kako zelo jo potrebuje in kako ne želi, da ga takole odrine od sebe. dišala je, kakor je dišala zmerom, na licih je lahko čutil njene solze, ki so se odtisnile nanj, njegova dlan, ki je zaobjemala njeno zatilje, je v pest privila šop njenih svilnatih las. vedel je, da trenutek ne bo trajal, da ga bo potisnila stran, ko bo ugotovila, kaj pravzaprav počne, in vendar je užival v tem. njune ustnice so bile namenjene temu, da so združene.