naredil je še poslednji požirek jutranje kave in ugasnil škripajočo policijsko kripo, s katero se je pripeljal na obalo. mivka pod nogami se mu je udrla, ko je naredil prvi korak po razgreti površini, jutranje sonce je pripekalo in v ozadju se je slišalo tiho hlipanje, kar je bil znak, da je blizu današnjemu kraju zločina. zaslepujoče sončne žarke je zastrl s sončnimi očali, naredil je še zadnji globok vdih pred začetkom. to je bilo to – končno so mu na postaji podelili tudi malce bolj zapleteno nalogo, končno ga bodo soočili s pravcatim umorom in končno se bo lahko dokazal. na teren so ga prvič poslali samega, brez partnerja, ki bi mu kril hrbet in pazil nanj, hkrati pa tudi brez nekoga, ki bi ga lahko oviral in vlekel nazaj. če zajebe tokrat, bo kriv popolnoma sam. že čez korak ali dva se je pred njim razprostrla majhna obalna jama. v notranjosti je lahko opazil obris trupla, ki je ležalo na tleh v mlaki krvi, pri vhodu pa je sključeno stala rjavolasa ženska. kljub temu, da si je želel steči do trupla in kar takoj začeti z iskanjem morilca, se je po navodilih svoje vesti odpravil do objokane in hlipajoče rjavolaske. »dobro jutro,« se je lahkotno nasmehnil, vendar svoj nasmeh tudi hitro skril, ko se je spomnil, da zanjo niti ni tako dobro. ljudje, z izjemo večine policistov in morilcev, običajno ne uživajo ob pogledu na truplo. »jaz sem detektiv descoteaux. in ti si najbrž carla,« ponudil ji je svojo roko, katero je šibko tudi stresla. bila je popolnoma prestrašena, njeno suhljato in prepoteno telo se je treslo, oči so bile zabuhle od joka. ocenil je, da verjetno ni štela več kot dvajset let... in že je videla prizorišče umora. »pridi, stopiva ven,« jo je s karseda prijaznim glasom pozval, da mu sledi. »žal mi je, da si morala videti…to,« je z glavo nakazal nazaj v notranjost votline in jo posedel na sprednji del avtomobila. »zavedam se, da ti verjetno ni lahko, ampak vseeno te moram prositi, da mi opišeš kaj si videla.« dekle se mu je smililo, a vseeno je moral najprej izpolniti vse osnovne policijske dolžnosti. usoda je pač nanesla, da je dvajsetletnica videla razkosano truplo, kar jo bo verjetno zaznamovalo za vedno. njeno zmedeno blebetanje mu ni bilo v pretirano pomoč, njeni stavki so bili brez smisla, glas pa se ji je zlomil pri več ali manj vsaki besedi. dovolil ji je, da pokliče starše, da pridejo ponjo, čeprav se je zavedal, da bo morala ubožica kmalu nazaj na postajo, kjer jo bodo zaslišali še njegovi nadrejeni. in tam ne bodo tako prizanesljivi do njenih zmedenih odgovor, hoteli bodo, da jim kar pove kdo je morilec, pa čeprav nima popolnoma nič s tem.

ko je ostal sam z nadležnim piskanjem galebov nad morjem in si je končno lahko ogledal truplo, ga je navdajala čudna mešanica navdušenja nad prvo resnejšo nalogo in gnusa nad krvjo in vonjem smrti. kljub temu da je bil policist že kar nekaj časa, je šele tedaj – ob svojem prvem truplu – spoznal kako slab želodec ima. skoraj popolnoma golo truplo odraslega moškega je bilo razkosano, na njem je lahko naštel 13 vbodnih ran, vse so bile namerjene naravnost v prsni koš. kri, ki je morala liti iz telesa v potokih, se je že dodobra strdila in potemnila, kar je pričalo o tem, da umor niti ni tako svež. s službenim fotoaparatom je natančno poslikal prizorišče umora, vključno z vsemi ranami, modricami in odrgninami. umorjeni je moral biti pred dokončno smrtjo hudičevo mučen, zapestja in gležnji so govorili o njegovi zvezanosti, modrice po celem telesu so mu iznakazile celotno telo. navdušenje nad nalogo je začelo počasi izginjati, z vsakim trenutkom se mu je prizor bolj in bolj gabil. posušena slina je silila iz ust umorjenega moškega, njegove mrtve oči so se še vseeno zdele prekleto žive, kot da sledijo vsakemu njegovemu koraku. ko je pokleknil k truplu, je v njegov nos udaril ogaben vonj po potu in smrt. ni si hotela niti predstavljati, kaj so delali s človekom, ki leži pri njegovih nogah, vedel je, da je moral biti hudičevo prestrašen. v njegovih očeh je našel njegovo zgodbo, pa čeprav naj se tega ne bi delalo – videl je strah, prestrašenost, hkrati pa neomajen pogum in odločnost. »sranje,« je tiho zaklel, ko je spoznal, da se bo moral trupla tudi dotakniti. pričakoval je, da bo moral truplo le preprosto poslikati in nato junaško loviti prasca, ki je to storil, vendar se je več kot očitno motil. tatu škorpijona o katerem mu je nadrejeni nakladal ves čas, je bil skrit na desnem gležnju, ki je bil zlomljen pod nemogočim kotom in preostalo mu ni nič drugega kot da se s kazalcem in ogromnim odporom dotakne ranjenega gležnja in ga obrne v pravo smer. v tistem trenutku raje ni razmišljal kaj bi bila njegova kazen, ker se dotika trupla brez rokavic ali ker se sploh dotika trupla – njegova naloga je bila jasna: odkriti identiteto moškega, kar verjetno ni pomenilo, da naj poleg tudi uničuje dokaze s svojim malomarnim pristopom. a bil je pripravljen na to, da prekrši nekaj manjših policijskih zakonov. pomembno le, da opravi svojo nalogo, tako kot si je zadal. nekajkrat je pritisnil na sprožilec fotoaparata, tako da je v svoj objektiv ujel tudi stvar zaradi katere je bil poslan sem, nato pa se je olajšano dvignil od trupla. čas je bil, da pregleda še okolico in poišče kakršnekoli sledi o njegovi identiteti. na truplu, ki je ležalo na mivki zgolj v umazanih spodnjicah, ni bilo nobenih dokumentov. ob njemu so ležali le avtomobilski ključi in majhen prepognjen listek z neznano telefonsko številko. oboje je skrbno zavil v plastične vrečke in odnesel do avtomobila. spotoma je zavil še okoli votline, v upanju da najde kakršnokoli sled. naredil je krog do vabljivega morja, okoliške majhne pečine in porušene obalne hišice, a žal neuspešno. nikjer ni bilo sledi nasilja, krvi ali dokumentov. razočarano se je počasi vrnil do votline, kjer se je ponovno sklonil nad smrdljivo truplo – tokrat je že lažje prenašal smrt in gnus, ki sta vela iz njega. še poslednjič si je ogledal temnolasega moškega, ki je več kot očitno izgubil svoj boj z lokalnimi zločinci. porezani prsti na rokah so pričali o njegovem poklicu mesarja, njegove obrazne poteze so jasno nakazovale, da je bil tujec in njegove ureznine na desnem boku so jasno nakazovale na mučenje, ki ga je moral pretrpeti preden so mu končno namenili smrt in rešitev. počakaj, ureznine? previdno se je približal čudnim ranam, ki so gledano z daljave, ustvarjale neke oblike. obraz mu je zasijal od navdušenja, ko je spoznal kako močno so se zajebali storilci – truplo so iznakazili z vrezanim napisom ciao tabesco. uspelo mu je, našel je več kot očiten dokaz, da leži pred njim gulliano tabesco, slavni škorpijon. »kreteni,« se je glasno zasmejal, zavedajoč, da so mu primer rešili kar morilci sami. brez njihove neumnosti bi lahko žrtev za vedno ostala neidentificirana, primer nerešen, oni pa bi ostali na prostosti… resda ne ve, kdo je krivec, a zaupal je vase in v svojo policijsko ekipo, zavedal se je, da je pripomogel nekaj malega k temu, da se dokončno znebijo mafijskih barab. »descoteaux tukaj, javljam se iz obale. ja, našel sem dokaze, da je umorjeni škorpijon. pošljite zdaj ekipo, da prevzamejo truplo.«