vožnja do postaje je potekala v smrtni tišini, ki jo je na vsake toliko časa prekinilo marcovo bobnanje po volanu. končno jo je imel - sienna je bila premagana in nemočna na zadnjem sedežu in on je bil tisti, ki je imel to čast, da jo zapelje v zapor. ko sta končno le prispela do mestne policijske postaje, je parkiral policijski avto na pločniku, naravnost pred vhodom, nato pa hitro skočil iz avta in stekel do zadnjih vrat. »izvolite, gospodična,« se ji je posmehnil, ko ji je odprl vrata in jo nič kaj nežno potegnil iz avtomobila. zaloputnil je vrata starega vozila, ki je predobro pričalo o njegovem nizkem policijskem položaju, in potiskal svetlolasko pred seboj po kamnitih stopnicah, dokler nista prispela do vhodnih vrat. »pripravljena?« brez, da bi ji dal možnost odgovora, jo je že porinil skozi vrata. na postaji ja vladal kaos, bil je petek zvečer in okoli njiju se je trlo mladoletnih prestopnikov, ki bi morali ob tej uri že doma spati. užival je ob vseh pogledih, ki jih je prejemal s strani svojih kolegov – za razliko od njih, je on aretiral pravo zločinko in ne samo nekoga, ki bo že čez pol ure zunaj. sprehodila sta se tudi mimo celice, kjer se je trlo resnejših zločincev. »pozdravi teda.« smeje jo je obrnil proti ječi, kjer je sedel ogromen možakar, ki je videl v dekletu veliko užitka, ko ji je tako poželjivo pomahal. nasproti celice, za pustimi sivimi vrati, se je skrivala zasliševalna soba, kamor je marc zvlekel sienno. »počakaj tu,« ji je ukazal z odločnim glasom, nato pa zapustil prostor in odšel do svojega načelnika. pričakoval je, da ne bo zaslišanja opravil sam, saj je bila njegova funkcija prenizka za kaj takega, vendar pa ga je šef, na njegovo presenečenje, poslal nazaj v sobo. prvič bo opravil pravo zaslišanje, saj so bile očitno vse enote preveč zasedene zaradi ostalih osumljencev z zabave. spotoma se je ustavil še pri kavnem avtomatu, nato pa je z vsem svojim ponosom in samozavestjo vkorakal v prostor, kjer je osamljeno sedela svetlolaska, s katero bije boj že celo noč… in končno se je prednost prevesila na njegovo stran. »ugani kdo je nazaj.« v njegovem glasu se je izgubila vsa nežnost in prijaznost, ki je vladala celoten večer, sedaj je bil čas za pravo delo. posedel se je na stol nasproti svetlolaske in se ji zazrl globoko v oči. iskal je tisto zmedenost, ki jo je preplavila ob koncu zabave, to se mu je zdela še najhitrejša pot do njenega zloma. na mizo je odvrgel papirje, ki mu jih je izročil načelnik, zajel sapo in začel s svojim prvim zaslišanjem. »torej, sienna ruth williams… povej, se greva prijazno ali nesramno igro?«

že samo pogled nanjo mu je na ustnice narisal nasmešek. po dolgem večeru igric in pregovarjanja mu je končno uspelo zlomiti njeno samozavest in jo spraviti na policijsko postajo. dvomil je sicer, da bo v ječi ostala kaj dlje kot noč, vendar se je vseeno naslajal nad njenim porazom. cel večer ga je dajala v nič in iz njega brila norce… in sedaj, poglej kdo je zmagal. »si resnično mislila, da te bom prepustil komu drugemu? s teboj se ukvarjam že predolgo, da bi te zdaj kar pustil.« barva njegovega glasu se je močno spremenila odkar sta prispela na postajo – na zabavi sta se lahko igrala igrice, ko v bližini ni bilo njegovih šefov, sedaj pa se je moral obnašati karseda resno. zadnje kar je hotel so bile težave in pritožbe zaradi neprofesionalnosti. vedel je, da je sposoben in očitno je končno opazil to tudi njegov načelnik, ko mu je zaupal zaslišanje. ko se je usedel nasproti svetlolaske, je zaman iskal njen pogled, ki je bil strogo uprt navzdol. hotel je najti kakšen namig na kakšni točki sta sedaj – se je vrnila neumna prasica ali je pred njim še vedno zmedeno dekle, ki se je kar tako vdalo. »jaz določam pravila. in če rečem, da se boš pogovarjala z menoj, boš to tudi storila… razen, če bi rada zašla v še več težav.« aha, očitno je nazaj neumnica. »seveda, da imaš odgovore. in tukaj boš bila dokler ne začneš odgovarjati,« je jezno nadaljeval, medtem ko se je še kar trudil ujeti njen pogled. ni mu bilo jasno kaj se je pravzaprav dogajalo z njo. na tako lahek zaključek njegove akcije, si ni drznil upati niti v najlepših sanjah – dekle se je praktično vklenilo samo. »oh, saj se bom nagledal, ne skrbi. nimam vsak dan take sreče, da si lahko delim prostor z najbolj neumno, histerično in zajebano žensko na svetu,« je tiho zamrmral in skomignil z rameni. težko je obdržal njun odnos na formalni ravni, saj mu je svetlolaska ponujala preprosto preveč možnosti za prcanje.

ko je končno dvignila svoj pogled, je iz njenih oči znova sevala zmedenost. »kaj hočem?« je ponovil za njo in iskal v njenih očeh tisto odločno osebo, ki ga je cel večer spravljala ob živce. zazrl se je v njene čokoladno rjave oči, ki so ostale brez radoživih iskric, in ugotavljal kaj se je zgodilo. je bil kriv on, jo je resnično tako izmučil? že mogoče, da je bila to le njena krinka, vendar si ni mogel pomagati, da se ne bi počutil… zmedeno. medtem ko mu je policist v njemu govoril, da naj jo končno zašije, je hotela dobra oseba v njem le končati vse skupaj in ji dati možnost za počitek. nihče si ni zaslužil, da se iz njega izsesata strast in veselje do življenje, niti ona. a seveda je prevladal prvi, marc je utišal in potlačil svojo vest in nadaljeval z zaslišanjem. »kdo ti je dal drogo? kdo te je poslal prodajat?« jezno je začel čečkati po belih listih, ki so ležali pred njim, s kotičkom oči pa je še vedno lovil svetlolasko in vsako njeno reakcijo, ki bi ga pripeljala bližje njeni dokončni aretaciji.

opazoval je njen obraz, katerega bi označil za prisrčnega, če ne bi pripadal njej, njene svetle kodre, ki so ji lahkotno padali do ramen, rjave oči, polne skrivnosti, privihan nos in namrščene ustnice, ki so ga že cel večer obmetavale z žaljivkami. običajno bi znorel, če bi se nekdo obnašal tako do njega, a z njo je bilo drugače. užival je v njenih zbadljivkah, ki so bile polne sarkazma in inteligence. svetlolaska ni spadala v njegov svet, ni spadala v tisto zatohlo zasliševalnico, ni spadala na kovinski stol, a še vseeno je tam pristala. zaradi svoje neumnosti in zdolgočasenosti se je bogata očkova ljubica spravila v zapor. »hočeš reči, da me ne maraš? škoda, jaz tebe naravnost obožujem,« se ji je lahkotno nasmehnil. dekle ga je z lahkoto spravljalo v smeh »no, v vsakem primeru si obtičala z menoj… kar niti ni tako slabo, glede na to, da sem tako ali tako popolnoma nesposoben, kajne?« zavedal se je, da mora za njenim zaničevanjem policistov obstajati neka druga zgodba. njeni komentarji niso bili le neke površne opazke, vsaka njena beseda se je zdela utemeljena in ne glede na to koliko ga je zanimalo, kaj je pokvarilo njegovo sogovornico, se je raje zadržal. njegova gola radovednost ni imela prostora na policijski postaji, tu je bil, zato da jo spravi v ječo, ne pa da se igra njenega psihiatra. in tako kot ni sem spadala njegova radovednost, je bila tudi njegova sproščenost in šaljivost neprimerna. po vseh pravilih bi moral ohraniti njun odnos na strogo formalni ravni, kar je predstavljalo hudičevo veliko težavo, sploh po noči zabavnih igric mačke in miši. »ne dragica, dokler sva v tukaj sama določam pravila jaz. če bi se ravnal po pravilih, ki mi jih določajo drugi bi bila že…« hitro je ošinil uro na svoji roki. »…že več kot tri ure v zaporu. če misliš, da sem jaz slab policist in grozna oseba, se hudičevo motiš.« vsekakor je bil eden izmed bolj svobodomiselnih policistov na postaji, ki niso sledili zgolj napisanim pravilom, ampak so uporabljali svojo lastno zdravo kmečko pamet. rad si je ogledal širšo sliko in nato prirejal pravila glede na dogajanje okoli njega. tudi sienna bi mu ob strogem upoštevanju pravil lahko že večkrat ušla, ali pa bi že zdavnaj pristala na postaji, vendar bi bila takrat še bolj tiho kot sedaj. počasi se je prebijal do nje in njenih misli, kar se je zdela tudi edina pot do tam. »ne, zgolj sem te seznanil z dejstvi,« je umiril svoj glas, presenečen sam nad seboj, da se je kar tako začel dreti. to ni bilo v njegovi navadi, rad je ohranjal trezno glavo, a tokrat so mu besede kar ušle, brez nadzora. ni bil še čas za dretje, v zasliševalni sobi sta sedela šele nekaj minut in prepričan je bil, da bo kričanja še veliko – a ne še zdaj in ne iz njegovih ust. »šlo je za navajanje dejstev, nisem si mislil, da boš vzela to kot žalitev. gotovo si tega že navajena,« ji je namenil majhen pomežik in spretno odvlekel temo pogovora do točke, ki je ostala na zabavi nezaključena. »prepričan sem, da te je velikokrat nadrl tudi tisti tvoj fant, kajne? nemogoče da mu v zvezi s teboj, ne bi vsaj enkrat počil film in da te ne bi popolnoma nadrl. no ja, ampak v vsakem primeru, oprosti če moram biti jaz tisti, ki ti je povedal resnico… nemogoča si.« iskreno je spoštoval vsakogar, ki je lahko prenašal svetlolasko brez, da bi ji povedal kar ji gre. bila je vendar tako vzvišena in polna same sebe, bila je ženska najslabšega kova… prepričana, da je boljša od vseh. resda je na vsake toliko časa izustila celo nekaj smešnega, a to je bilo tudi vse – dekle, poleg majhne žilice za humor, ni imelo ničesar. ob začetku njenega govoričenja, njenega priznanja je že vedel, da je nekaj narobe. bilo je prelahko, tako kot je bila prelahka njena aretacija… vse skupaj se je zdelo nemogoče, da bi bilo resnično. uspelo ji je pridobiti njegovo pozornost, kajti majhen delček njegovih misli je še vseeno upal, da mu je bog naklonil srečo in da mu bo mogoče celo uspelo dobiti sienno in nato še vodjo tolpe. »mater si smešna, pazi da te ne raznese od vsega humorja.« namenil ji je prisiljen nasmešek, ko so se njegovi majhni upi razleteli. svetlolaska je še vedno brila norca iz njega in se ni bila pripravljena soočiti z realnostjo. »sienna…« odrinil je svoj stol in se postavil pokonci, počasi zakorakal do nje in se naslonil na rob mize poleg nje. »poglej, oba se zavedava, da boš ti za svojo napako preživela v ječi največ nekaj dni. še imaš možnost, da se rešiš, ponudili ti bomo vso potrebno zaščito. dovolj si pametna, da se lahko postaviš na pravo stran… še zadnjič, te…« sranje, kako težko je izgovoril to besedo. »…prosim, da premisliš in se odločiš. kaj bo… en dan zapora in nato večna svoboda ali en dan zapora in večni nadzor oz. zagotovljen še kakšen obisk naših ječ?«

glavo je naslonil na svojo pest, ko je opazoval svetlolasko, ki je tako brezskrbno sedela nasproti njega. občudoval je njeno voljo in moč, da je bila še vedno tako neomajno usmerjeno v odbijanje vsake njegove besede. zajebavala in spodjebavala sta se že cel večer, a še vedno nista prišla nikamor; stala sta vsak na svoji strani pravice, nepripravljena popustiti. »vidiš izraz na mojem obrazu?« s kazalcem je zaokrožil pred svojim obrazom, na katerem je počival pomirjen, a odločen izraz. »toliko se sekiram o tem kaj si misliš.« njeno stalno umikanje pogleda ga je begalo, pred njim se je iz sekunde v sekundo pojavljala drugačna ženska. nekaj časa je bila pred njim prava prasica, ki se je spretno izmikala njegovim poskusom, da bi zdrobil njen obrambni zid, potem pa se je pojavilo neko nedolžno dekle, ki je skrivalo pogled pred njim. to je bila tista prava sienna, oseba z vestjo. očitno mu je končno uspelo, počasi je začel njen oklep pokati. bilo je le vprašanje časa in njegove odločnosti, koliko časa bo še vztrajal v zasliševalni sobi. resnično si jo je želel zašiti, a kaj ko mu je z vsako sekundo pobrala več energije. »jebe se mi na kakšni stopnji sem. važno je le, da imam značko in s tem utemeljen razlog, da ti težim do konca življenja. bil bom prva oseba, katero boš videla zjutraj in zadnja preden boš zaprla oči. preganjal te bom v tvojih morah, ves čas ti bom dihal za ovratnik. spremeni si ime, preseli se na drug konec sveta in začni novo življenje… ampak jaz bom še vedno ob tebi – vse dokler ti ne uničim tvojega patetičnega življenja.« njegov glas je postal pust, kotički ustnic so se nehali vihati v navihane nasmeške. začela ga je utrujati, naveličal se je njenega prodornega pogleda, ki je bil hkrati tako slep in neumen, njenega igrivega nasmeška, ko je bila tako butasto prepričana v svoj prav in njenega trapastega izraza na obrazu. cela mu je šla na živce, še njeni svetlolasi kodri, ki mu niso storili prav ničesar, so ga začeli motiti. ko ga je zasula z nesramnimi opazkami že stotič v tistem večeru, je le zdolgočaseno prhnil v zrak. tokrat ji zraven ni podaril še posmehljivega nasmeška, bil je preutrujen, da bi nadaljeval z igro svoje prijaznosti. sama je dejala, da je nesposoben težak, popolnoma nepomemben človek… je to hotela? je resnično hotela, da postane nek zatežen kreten, ki bo jo po petih minutah zaslišanja poslal v ječo? prav, dobila bo kar hoče. prijazen marc, ki ji je dejansko hotel pomagati se je poslovil. »nisi prva, ne skrbi. in raje sem potepuški pes, kot da živim v tvojem svetu. raje crknem na mestu, kot da izkusim bedo tvojega življenja. tako sama, tako bedna, tako osovražena. če ne bi bila taka prasica, bi se mi mogoče še celo zasmilila. nič čudnega, da te je tip zapustil… presenečenje je že, da se te je sploh kdo hotel dotakniti.« hotel ji je pomagati, resnično ji je hotel. v začetku večeru je še verjel v njeno dobro, pripravljen ji je bil ponuditi še eno priložnost. to mu ni bilo v navadi, bil je vendar večni pesimist, a svetlolaska ga je uspela osvojiti s svojim prisrčnim nasmehom. resda sta se več večer več ali manj le žalila, a bilo je zabavno. sedaj pa je bila svetlolaska le še ogromno breme, napor, katerega se je hotel čimprej rešiti. »prav,« je tiho zaključil, ko je zavrnila njegov poslednji poskus pomoči. če je mislila, da se ji bo v tolpi godilo boljše, tudi prav. on je opravil svoje delo, zanjo je porabil še poslednji atom energije. to je bilo to, začetek njenega konca. ni se bila pripravljena rešiti, raje se je odločila potoniti. brez da bi jo pogledal, se je obrnil na petah, pobral z mize kup papirjev in odšel iz sobe. naj se z njo ukvarjajo drugi, sam jo je imel dovolj.

END