število prispevkov : 25 cash : 66 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 24 group : gang kraj rojstva : quebec, canada
Naslov sporočila: the scars of your love Čet Apr 11, 2013 4:30 pm
THEO & ALAIS
končno. and little lame, also. bo bolje naprej, promise. :3
Življenje je bilo prekleti pekel. Stala je pred blokom, zrla k višku v eno od stanovanj in v dlani držala zmečkan kos papirja. Bila je stran iz telefonskega imenika, ki ga je našla v eni od telefonskih govorilnic blizu bolnišnice, in razlog, da se je trenutno bila sama s sabo. Bila je brez prebite pare, brez strehe nad glavo, brez vsega. Njeno edino upanje je bil Theo in to ji je razkurilo bolj, kot bi si bila pripravljena priznati. Svojega kvazi polbrata je še vedno krivila za vso svojo nesrečo in zajebano življenje, pa čeprav je bila zanj vse od njegovega odhoda naprej odgovorna povsem sama. Raje, kot bi sprejela resnico je verjela, da je zaradi njega postala to kar je in da je živi magnet za katastrofe. Katastrofe, kot je bil na primer Marco, njena prva (in če je imela kaj besede pri tem tudi zadnja) ljubezen. Ob misli nanj je njena kri še vedno zavrela, pa čeprav je minil že teden dni in bi morala vse skupaj pustiti za sabo. Pa ni mogla. Prekleti kreten jo je varal, pokradel vse njene prihranke, ubil njenega otroka in jo pustil nezavestno sredi jebenega travnika. Nohti so se zarili v kožo, ko je nezavedno stisnila dlani in pošteno zaklela.
Da je zdravnike prepričala v izgubo spomina se je morala več kot samo potruditi. Sestre so jo gledale postrani, zdravniki so najmanj dvakrat dnevno hoteli iz nje izvleči, kaj se ji je zgodilo ali kdo je, jo premamiti z besednimi igrami, da bi se zagovorila. A bila je pametnejša od njih in ni jim uspelo. Danes zjutraj, takoj po viziti v njeni sobi, je v garderobi osebja ukradla nekaj oblačil in izginila iz preklete bolnišnice. Nekje na pol poti, ko je srečala varnostnika in se je morala potegniti na eno od omar je mislila, da bo od bolečine omedlela; še vedno je namreč čutila posledice brc, za katere se je zdelo, da so zadele prav vsak košček njenega telesa. Vzelo ji je dobro uro več, kot sicer, pa vendar: uspelo ji je in sedaj je stala pred blokom medtem, ko se je v njej bila tretja svetovna vojna.
Theo je bil zadnji, ki ga je nameravala kadarkoli v življenju poiskati. Ko je izginil je bila njena sreča nepopisna, od veselja bi lahko objela celo mesto in se ne menila za poglede in besede, ki bi jih ljudje metali za njo. Zdaj, osem let kasneje, pa je stala pred njegovim blokom in ga nameravala prositi za pomoč. Ne, ne bo šlo. Tega ne bo storila, pa naj stane karkoli. Tudi, če te bo stalo lasnega življenja? V valu obupa, ki je jo zadel, je z nogo besno butnila ob tla, ne meneč se za okolico. Saj pravzaprav ni imela izbire. Če je hotela sploh preživeti v tem neznanem mestu je to morala storiti in požrti svoj prekleti ponos. Z zobmi, močno zaritimi v spodnjo ustnico, je po pol ure nepremičnega stanja le naredila prvi korak. In nato še enega in še enega dokler ni dosegla dvigala, ki jo je odpeljalo v nadstropje, od tam pa je prehodila še tisto kratko razdaljo, ki jo je ločila od hudičevih vrat. Z jekleno odločnostjo se je pripravila do tega, da je dvignila roko in močno potrkala po vratih. Po glavi ji je rojilo tisoč različnih vprašanj, vse od tega, če je naslov sploh pravi pa do tega, kakšen po osmih letih njen 'dragi' bratec sploh je? Škljoc ključavnice jo je ujel nepripravljeno in na njenem obrazu se je pojavila njena zaščitna maska: širok, aroganten nasmešek, ki je sekundo kasneje pozdravil temnolasca pred njo. Naslov je bil vsekakor pravi, kajti v njo so zrle iste hladne, brezvoljne oči kot pred leti. Nasmehnila se je še širše, odločena, da bosta tokrat igro igrala po njenih pravilih: »Življo, bratec. Si vesel, da me vidiš?« Zmotila se je. To, kar je doživela do sedaj ni bil pekel. Vrata slednjega so se šele odprla.
theo perreault
število prispevkov : 82 cash : 175 street reputation : 73 tvoja starost : 32 starost lika : 27 group : gang kraj rojstva : quebec, canada
Naslov sporočila: Re: the scars of your love Pet Apr 12, 2013 12:12 am
note; well hello there, little darling!
Mogoče je bila cela steklenica danielsa, ki jo je zvrnil včeraj, le preveč in se je zato ob nadležnem trkanju le leno prevalil na drug bok, z vzglavnikom pa si prekril zaspan verjetno precej obtolčen obraz. Bil je človek, ki mu je bilo prav malo mar za vse ostale in to je uspešno dokazoval že kot otrok, no, pa saj se v vseh teh letih ni niti malo spremenil. Na obrazu se je zrisalo par smejalnih gubic, tiste na čelu so bile predvsem posledica konstantnega grbančenja, imel je nekaj sivih las, ampak to je bilo vse – še vedno je izgledal mladosten, predvsem zaradi flegmatskega obnašanja in oblačil, ki so bila tako znošena, kot da bi se v njih dan za dnem igral v peskovniku. »Kaj hočeteeeee?« se je zadrl in obraz zakopal v čisto – končno zamenjano – rjuho, potem pa ob vnovičnem bobnanju le vstal, zaječal od ostre bolečine v glavi in hitro stopil do hodnika. »Ubil bom tega pofukanega poštarja, ali pa namlatil, da si nikoli več ne bo upal…« mu je enostavno zmanjkalo besed, ko je vendarle odškrnil vrata in se iz oči v oči srečal z osebo, ki je niti slučajno, v milijon letih, ni pričakoval. V Filadelfiji. V njegovi ulici. V prekletem zanikrnem bloku. Trkajoč na njegova vrata, strmeč v njegov zaspan obraz. Lahko bi prisegel, da je tisto zadovoljstvo, ki bi ga imel, če bi lahko poštarja vsaj brcnil v tazadnjo, izpuhtelo kot vrela voda, in težko je sploh prišel do besede. Kaj šele do kohezivnega stavka, ki bi ga lahko navrgel ob očitno precej sarkastičnem pozdravu, s katerim je postregla njegova preljuba sestrica. Ja, točno tista od katere se je poslovil bolj kot ne z nesramnim boksom v ramo.
»Kaj delaš tu?« je najprej nadvse nevljudno vprašal in vrata priprl tako na tanko, da je ven gledal zgolj njegov obraz. Čeprav nista bila v krvnem sorodstvu, se mu je zdelo povsem neprimerno, da jo spusti v stanovanje medtem, ko na sebi nima nič uglednega, ampak kdaj za hudiča sta bila onadva sploh v prijateljskih odnosih. V takšnih, da sta se nenapovedano prikazovala na obiskih, trkala na vrata ob tako zelo neprimernih priložnostih. No, z njo bi verjetno vsaka priložnost bila nadvse neprijetna, kajti niti slučajno se ne spomni kakšnega izmed prijetnejših trenutkov, ki sta jih preživela skupaj. Mogoče kakšen rojstni dan tu in tam, ko je mati namesto njega kupila darilo zanjo, ki jih ga je nato ob prvi priložnosti zaplenil, in obdržal, če je bilo dovolj kul, ali pa ga preprosto prodal. »Mislim, nočem biti nevljuden … ampak, a ni jasno zakaj sem odšel? Ker vas ne rabim, ker nočem gledati tvojega ksihta.« Očitno je njun odnos še vedno bil povsem enak kot leta nazaj … toda eno je moral priznati. Čeprav jo je včasih še pre-rad oklofutal, je bil vendarle vzhičen, da jo znova vidi. Ni bila več tista mala, nadležna sestrica, bila je ženska, s katero pravzaprav ni bil v krvnem sorodstvu in zanimalo ga je kaj počne v mestu. Mogoče ga je čisto po tihem zanimalo tudi kaj se dogaja z mamo in očimom, in kako gre ostalim. Ni sicer želel govoriti o sebi in zanikrnem življenju, ki ga živi, razmetanem stanovanju in plesnivi kopalnici. »Verjetno si že opazila, da me nisi ujela v najboljšem trenutku, stanovanje je v razsulu, ampak recimo, da lahko greš naprej. Ker si ravno ti,« je nato še dodal in ji odprl vrata v svojo zasebnost. V samih spodnjih hlačah – kar je moral biti nadvse kul razgled, ampak saj ga je že videla, saj sta vendarle … brat in sestra.
alais perreault
število prispevkov : 25 cash : 66 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 24 group : gang kraj rojstva : quebec, canada
Naslov sporočila: Re: the scars of your love Ned Apr 14, 2013 6:41 pm
THEO & ALAIS
:3
»Potrkati na tvoja vrata?« je dokončala njegov stavek in se sladko nasmehnila. Presladko, da bi bil nasmešek lahko resničen. »Ta tehnika očitno ne deluje, ker sicer jaz zagotovo ne bi stala na tvojih vratih. Ampak ubijanje, to bi verjetno šlo.« Nekaj let nazaj bi jo ob teh besedah pošteno mahnil, ampak še vedno je obstajala možnost, da se je spremenil. Čeprav na kaj takega vsekakor ni preveč upala, sploh glede na stanje, v kakršnem je odprl vrata. Najverjetneje ga je ravnokar zbudila po noči, v kateri je spil vse, kar mu je prišlo pod roke. Iti Theo, kot se ga je spominjala.
»Stojim in čakam, da se toliko spraviš k sebi, da me spustiš notri,« je brez ovinkarjenja povedala in privzdignila levo obrv, ko je vrata le še bol na tanko priprl. Resno? »Ti nočeš biti nevljuden? To je pa vsekakor nekaj novega.« Posmehnila se je, nato pa ob spoznanju, da bo še nekaj časa zgolj stala na pragu, roke prekrižala na prsih. »Brez skrbi, bil si več kot dovolj jasen, ampak očitno nisi več na tekočem. Starša sem nazadnje videla…« morala je pošteno premisliti, da je prišla do številke »huh, prek kakimi šestimi leti.« Pokimala je akurativnosti številke, nato pa se zopet zazrla v temnolaščeve pordele oči. »Brez skrbi, tudi mi te nismo pogrešali. Oziroma vsaj jaz, za njiju ne vem.« Skomignila je z rameni, nato pa zavila z očmi ob njegovih besedah.»Kako prisrčno.« Že sama beseda je zvenela absurdno, prihajajoč iz njenih ust. Vstopila je in se na hitro ozrla na okrog po povsem povprečnem stanovanju, za katerega se je že na daleč videlo, da je bilo last samskega moškega. Ni se marala ponavljati, ampak: tipično. »Kake hude ljubezni do zračenja pa ravno nimaš, kaj?« Obrnila se je naokrog in naletela na oblačila, nametana praktično vsepovsod. »Pa tudi do pospravljanja ne.« Namrdnila se je, med palec in kazalec prijela košček kavbojk, jih premaknila meter stran in spustila na tla, da je lahko sedla na ravnokar izpraznjeno površino zofe. Šele takrat si je dodobra ogledala tudi njega, oblečenega zgolj v spodnjice. Od kar ga je nazadnje videla je vsekakor pridobil na mišicah in mirno je lahko priznala, da razgled ni bil slab; kvarilo ga je zgolj dejstvo, da je telo pripadalo Theu. »Torej, bratec… Kako kaj življenje?« S tem ga bo po vsej verjetnosti zgolj spravila ob živce, a bilo ji je vseeno. Potrebovala je nekaj minut, da sestavi strategijo, čeprav ni imela utvare, da ji bo ta v kakršno koli korist. Ni dvomila, da bo novico o tem, da je ravnokar dobil sostanovalko, sprejel na najslabši možen način. Navsezadnje je moral vzdrževati ugled, seveda. In ker bo verjetno besnel kar lep čas bi bilo smiselno, da se kar najbolj razkomoti. Odpela je zadrgo in slekla ukradeno usnjeno jakno, ki jo je nosila zgolj toliko, da na ulicah ni zbujala pozornosti. Navsezadnje so vsi iskali ubežnico iz bolnišnice in najti ženko, katere koža je bila večinoma prekrita s tatuji, ne bi smelo biti problem. Ob misli na to se je posmehnila. Seveda. »Torej, glede na navlako predvidevam, da nimaš sostanovalca?« je bolj za uvod kot iz radovednosti preverila, nato pa pokimala in se skozi zobe nasmehnila. »Čestitam, tvoja najemnina se je pravkar zmanjšala za polovico.« Stegnila je vrat in mimogrede, brez da bi se premaknila s sedežne, pokukala še v kuhinjo, kjer jo je seveda pričakalo polno korito, a če je odmislila to je bilo stanovanje povsem sprejemljivo. »Mimogrede, kje delaš? Nujno rabim službo, kjer me ne bojo spraševali za vizo.« Te, glede na to, da je v Ameriko prišla ilegalno, seveda ni imela.
theo perreault
število prispevkov : 82 cash : 175 street reputation : 73 tvoja starost : 32 starost lika : 27 group : gang kraj rojstva : quebec, canada
Naslov sporočila: Re: the scars of your love Sre Maj 01, 2013 4:16 pm
note; well hello there, little darling!
Ni bil maček tisti, ki mu je pobral vse tiste besede, ki bi ji jih navadno natrosil; bil je prekleto presenečen nad njeno pojavo, nad spremembami, ki jih je precej uspešno uvedla v svoje življenje. Pred leti se je morda zdelo, da bo odpadnik zgolj on, sedaj pa je tudi mala Alais dajala vtis največje možne upornice, mogoče malo preprosteje povedano – bila je njegova mala kopija. »No, ne seri tamala,« ji je zaprl usta, preden bi lahko pretirano pametovala. Še vedno se je čutil superiornega in niti najmanjše želje ni imel po tem, da bi predolgo ostala, zato ji je hitro in na široko odprl vrata do njegovega luštnega domovanja, ki sicer niti ni bilo tako zelo prijetno na prvi pogled, se zagnal v kuhinjo in pristavil za kavo. Hitreje se loti pogovora, hitreje jo bo lahko vrgel na cesto in se ji nato še v nadaljnje izogibal. Naravnost fantastično. »Kaj? Kako si rekla? Pred šestimi leti? In kaj si počela ves ta čas? Mislim, kje si bila? Kako si me sploh našla za vraga, Alais?« je postavil cel kup vprašanj, na katera niti ni nujno potreboval odgovora, toda če je že bila tu in ponujala par novičk o njegovi preljubi familiji, se temu seveda ne bo kar tako odrekel. »Sta stara dva še skupaj drugače? Mislim, če mogoče veš, saj ne da me iskreno zanima, ampak je kar nostalgično, a ni?« Zarežal se je in se počil na kavč poleg nje in glavo vrgel vznak. Ah, je bil ves ta alkohol čisto zares potreben? Počutil se je kot, da bi ga nekdo pijanega kot mavro vrgel v pralni stroj in sukal dokler ne bi bil čisto zdelan, in ko si je nezadovoljno pomel oči, to niti ni napravilo velike razlike. Še vedno je sestrico videl nekoliko megleno, se je pa zavedal, da ni več tista mala pusta deklica, ki mu je pred leti šla tako hudičevo na jetra.
Definitivno je zrastla za vsaj deset centimetrov, njena angelsko mehka koža ni bila več pusta, temveč polna tetovaž, katerih pomena ni iskal, je pa vedel, da je daleč od prihodnosti, ki sta ji jo želela mama in oče. Očitno je šla po njegovih stopinjah in pristala nekje v jarku, z nogama zakopanima v živem pesku, ki jo je vlekel navzdol, le navzdol. »No, saj ni potrebe po pretvarjanju, sestrica. Vem, da me nikoli nisi marala in prekleto dober razlog za to si imela. Jaz pa tudi nisem tvoj največji fan,« se je na vsa usta zarežal in jo rahlo boksnil v ramo, potem ko je vendarle sedla poleg njega. Čeprav si nista bila v sorodu, je do nje čutil nek čuden odpor; ja, bila je precej privlačna in prvo kar je opazil so bile prsi, ki so napenjale tanko majico s kratkimi rokavi, toda ko je nekajkrat stresel z glavo, so se vse nadvse neprimerne misli nekako razkadile. Niti slučajno zdaj ni smel razmišljati o tako … bolnih rečeh. »Kaj, o čem govoriš?« je dobesedno izbuljil oči, ko mu je čisto naključno in nadvse mirno sporočila čudovito novico o tem, da si je pravkar na vrat nakopal sostanovalca. In to ne kateregakoli sostanovalca, temveč sestro. Sestro, ki se očitno ni več bala, da bi jo kar tako sredi lepega nalomil kot cucka. Sestro, ki je zdaj bolj spominjala na kurbo, kot pa na karkoli zglednega. »Ne, ne, Alais, to ne bo šlo. Ne mislim te prenašati do konca življenja. Ravno zato sem se odselil, pizda, kaj naj zdaj? Ti kuham in perem, jebemti?« se je razjezil, deloma zaradi hudega glavobola, ki kar ni in ni pojenjal, deloma pa zato, ker se mu ideja – pa naj to ostane skrivnost – niti ni zdela tako zelo slaba. Verjetno bo ona tista, ki bo prala in ne on, pa tudi tisti kup posode v kuhinji gnije že dober teden. »Dobro, naj ti bo, ampak samo dokler si ne najdeš boljšega stanovanja. In ne misli, da se boš lahko švercala brez plačila. Službo pa si poišči kar sama, nisem socialna.«
alais perreault
število prispevkov : 25 cash : 66 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 24 group : gang kraj rojstva : quebec, canada
Naslov sporočila: Re: the scars of your love Pon Maj 13, 2013 9:34 pm
THEO & ALAIS
zaključiva tu počasi?
»Mhm,« je pokimala in ob njegovem začudenju samo skomignila z rameni. Ja, dobrih šest let je že minilo, od kar je zapustila dom in odšla z enim od cirkuških mladeničev, ko ji je ta natrosil lepe besede. Kako prekleto naivna je bila. »Huh, bila sem po večini Evrope in po praktično celi Ameriki. In, hja, delala sem v cirkusu.«Kar čakala je, da se bo začel smejati in jo prepričevati, naj pove resnico, ker so točno to ljudje ponavadi počeli, ko je razkrila, kje je preživela več kot pet let svojega življenja. Namesto, da bi čakala, da se tudi na Theovem obrazu prikažeta nejevera in posmeh, se je raje nekoliko razgledala naokoli po stanovanju, ki ji je trenutno predstavljalo rešilno bilko. Namrdnila se je, zavedajoč je, da je bilo stanovanje potrebno poštene čistke, a bilo je vsaj toplo, suho in na vratih je imelo ključavnico. Vse, kar je zaenkrat potrebovala, minus Theova družba. »Veš, obstajajo knjige, ki se jim reče telefonski imeniki. Ja, še vedno obstajajo, na pošti ti ga brez problema posodijo. In v teh knjigah najdeš najbolj čudežno reč: seznam ljudi, njihovo telefonsko številko in naslov.« Zavila je z očmi, saj je bilo po njeno precej očitno, kam je najprej pogledala – kaj ni še nikoli videl nobenega filma? Celo ona, ki je bila v cirkusu skoraj odrezana od civilizacije, je to vedela. »Iskreno: nimam pojma. Ko sem ju nazadnje videla sta bila sredi ločitve.« Ob spominu na vso prerekanje in čisto razpenjenega očeta, ki je svojo jezo nazadnje stresel tudi nadnjo v obliki njej tako zelo znanih udarcev, je lahko zgolj zmajala z glavo. Prekleto srečna je bila, da je izginila od tam, preden bi se začela dreti drug na drugega še zaradi nje.
Šele zdaj, ko je sedela nasproti njega in si ga počasi, predvsem pa zelo očitno ogledovala, je ugotovila, kako podobna mu je pravzaprav bila. Namrdnila se je, saj to vsekakor ni bil njen namen, a kar je bilo storjeno je bilo. Poleg tega pa je bila sama s seboj več kot zadovoljna in se ni nameravala spreminjati. Razen tetovaž, teh si je nameravala omisliti še več. »Dobro, da se glede tega razumeva. Ne da se mi pretvarjati, da si mi všeč ali da je to snidenje prijetno, ko pa oba veva, da komaj čakaš da zopet izginem skozi vrata.«Samo, da tega ni nameravala storiti. Za trenutek ali dva je celo pomišljala, kako bi mu bilo najbolje sporočiti novico, da se je ravnokar vselila k njemu, preden je novico čisto direktno vrgla predenj. »O tem, da se bom vselila. Oziroma sem se, ravnokar.« Z dlanmi je pomignila nase in na stanovanje, samo za vsak primer, če je vso sranje vključno z alkoholom, ki ga je že od najstniških let naprej trpal vase, na njegovih možganih pustilo kake trajne posledice. Človek nikoli ne ve. »Preden te kap: samo, da pridem do denarja in bom takoj izginila. Tudi jaz nisem ravno navdušena nad tvojo družbo, ampak v sili še hudič žre muhe.« Čakala je, da je do konca povedal svoje, preden se je na njenem obrazu prikazala zaigrana zgroženost: »Jezus, ne. Dvomim, da je tvoje kuhanje užitno, pa tudi kot sobarico si te bolj težko predstavljam, sicer verjetno ne bi živel v takem svinjaku.« S kritično privzdignjeno obrvjo se je na hitro ozrla po stanovanju, nato pa v svojega ljubega bratca in se sladko nasmehnila, pri čemer je ta nasmeh na njenem obrazu izražal vse kaj drugega kot otroško nedolžnost, ki bi jo moral. »Brez skrbi, izginila bom preden ti bom uspela iti na živce,« se je zmagoslavno zarežala sama pri sebi in se znova počila na kavč poleg njega, preden je opazila, da je stvar skoraj sumničavo mirno sprejel. »Da ne bo zmede – niti slučajno ne mislim pospravljati za tabo. Ali kakorkoli igrati deklice za vse.« Če je preživela vsa tista leta v zanikrni cirkuški prikolici bo zmogla preživeti tudi v njegovem stanovanju. »Kaj pravzaprav ti sploh delaš?« se je pozanimala po njegovi službi, željna kake dobre ideje zase. Postavaje na vogalu v modrcu, ki bi ji joške potisnil do brade in se ponujati je bila zadnja opcija pred propadom, prav vse je bilo boljše od tega. »Mislim, ko ravno nisi mrtvo nažgan ali ne jebeš kake poceni kurbe.« Čista sestrska ljubezen, ni kaj.
theo perreault
število prispevkov : 82 cash : 175 street reputation : 73 tvoja starost : 32 starost lika : 27 group : gang kraj rojstva : quebec, canada
Naslov sporočila: Re: the scars of your love Pet Maj 17, 2013 6:34 pm
note; well hello there, little darling!
»V cirkusu? A se hecaš?« je prasnil v smeh ob njeni izjavi, ampak če si jo je zares dobro ogledal, je že v tem videl dovolj dober razlog za njeno … jah, precej nenavadno zaposlitev. Spadala je tja. Med čudne ljudi, mogoče bi bilo tudi njemu tamkajšnje življenje bolj všeč. Toda ker je že ravno našel svoj košček 'sreče' na tem planetu, se ni nameraval kar tako iznenada odločiti za nekaj popolnoma drugega. »No, saj ne rečem, nič slabega ni. Vsaj delala si nekaj.« Ja, še dobro, da ni prišla že prej. Bi ga verjetno odkrila vsega zapitega in zafiksanega, zdaj pa se je v roku pol leta vsaj nekoliko spravil k sebi in se odločil, da bolj kot na druge začne paziti nase. Zdaj je bil v ospredju on sam in če je bilo za to potrebno kogarkoli pod prisilo odstraniti, je to pač storil. Nič lažjega. »Aha, torej sta zdaj verjetno že ločena,« je sprva spregledal njen začetni sarkazem, toda nekako je moral začeti s pogovorom. Saj ne, da se je v družbi svoje prečudovite sestrice počutil neprijetno, toda tudi ravno prijetno ni bilo. Še vedno je ob pogledu nanjo pomislil na vse, kar se je med njima dogajalo pred leti, na tiste nesmiselne prepire, ki so se končali slabo za oba, on jih je navadno fasal od njenega očeta, ona pa od njega pred tem.
»No, poglej, res nimam nič proti, če ostaneš nekaj dni, mogoče tednov. Kavč je vedno prost in v bistvu je na koncu hodnika še ena neurejena soba, ampak glede na to, da, kot praviš, ne nameravaš ostati prav dolgo, se je ne splača spravljati v red.« Vedel je, oziroma vsaj slutil, da se znajo te njene počitnice razvleči v nedogled, toda čisto po pravici povedano niti ni imel proti. Verjetno mu bo precej pošteno plačala, skrbela po za poln hladilnik (vsaj upal je na to) in mogoče bo zdaj za spremembo celo jedel toplo hrano. Definitivno je v njej videl več koristi kot dejanske škode, tako ali pa še bolj nadležna kot včasih pač ni morala biti ali pač? »Ne vem če bi ti ravno razlagal … mislim, če že res hočeš vedeti, delam za tolpo, tu in tam za mafijo. Kak preklemano drag posel tu in tam in imam za najemnino, nič kaj drastičnega,« je prikril dejstvo, da je pospravil že kar nekaj ljudi, toda izgledala je kot človek, ki bi to lahko prenesel. Sodeč po njenem videzu, je bila prav tako ali pa še bolj zavožena kot on, in mogoče utegne tolpi tako ali drugače priskočiti na pomoč. Perreaultom je bilo takšno življenje očitno zapisano že v zibelko. »Ah, se vidi, da me ne poznaš, sestrica,« je zavil z očmi, ko je omenila prostitutke. Te so se redko znašle na njegovem jedilnem listu, kajti enostavno preveč je bilo deklic, mladih sodelavk, ki so se mu dobesedno metale pod noge, in se obenem niso kvalificirale kot poceni kurbe. Že res, da so mogoče spale z več moškimi naenkrat, toda dokler so bile zastonj … proti tem ni imel prav nič. »Sicer pa mislim, da bi lahko res zapila tole … novo navezo. Pravzaprav te je kar lepo spet videti,« je vstal in izbrskal steklenico vodke, ki je bila pravzaprav edino užitno v njegovem hladilniku in ji natočil kozarec.