starbucks

Naslov sporočila: starbucks Sob Apr 27, 2013 8:09 pm

carrie

jutranji sončni žarki so se nesramno poigravali in zastirali njegov pogled, ko se je prebijal mimo množice do najbližje kavarne. prekleto, kako je sovražil igranje običajnega moškega z običajno službo. z lahkoto bi prespal celo dopoldne, a kaj, ko je moral igrati nepremičninskega agenta, dolgočasnega osemindvajsetletnika s dolgočasnim življenjem. resda je tu pa tam okradel kakšnega debelega snoba in mu prodal neobstoječo hišo, vendar mu to počasi ni več zadoščalo. želel si je več akcije, potreboval je nekaj novega, neko popestritev, ki ga bo obdržala v mestu. svoj obraz je zakopal v svoje dlani in si zaspano podrgni oči, ki so komajda ostajale odprte. bil je zdolgočasen, tako hudičevo zdolgočasen nad svojim življenjem. kje je bil tisti adrenalin prevaranta, kje je bil tisti stari zagon za življenje? je bilo to življenje običajnih ljudi? lahko bi preprosto pobegnil in si našel kaj zanimivejšega, a kaj ko je v mestu našel svojo malo sestrico, ki je delovala kot nekakšno sidro. sedaj je moral ostati v mestu, če bi jo zapustil še drugič, si ne bi mogel nikdar več oprostiti.

kotički ustnic so se mu vihali v bled nasmešek, ko je v njegov obraz udaril prijeten hlad klime v kavarni. navihano se je nasmehnil rjavolasi uslužbenki za pultom, katero je nekajkrat položil, in odšel do proste mize. svoj obraz je naslonil na svoje dlani, ko je z nasmehom opazoval dekle za pultom, ki mu je pripravljala kavo. vmes ji je nekajkrat pomežiknil, da je na njena lica priklical sramežljivo rdečico. užival je v moči, katero je imel nad ženskami; z lahkoto jih je pripravil do tega, da so verjele vsaki njegovi laži, da so zaupale njegovim očem in da so se stopile pod njegovim dotikom. in ko je polagal drugo za drugo se mu sploh ni šlo za številko trofej ali za ponos – preprosto je užival v seksu. resda je moral za svoj užitek zdrobiti marsikatero srce, a bilo je vredno. o ja, vsekakor je bilo vredno. s kotički očesa je lovil dogajanje okoli sebe; trojica študentov v kotu, siv dedek s časopisom nekaj miz levo, urejena ženska srednjih let, vsekakor vredna greha, v vrsti za kavo in svetlolaska, ki je ravnokar vstopila. počakaj… carrie, kajne? da, tista, ki se mu je izognila in mu ušla. močno si jo je želel, ko je pred nekaj tedni naletel nanjo v nekem baru, a moral je priznati svoj poraz. svetlolaska je bila spretna pri zavračanju njegovih poskusov spogledovanja. prizadela je njegov ponos, to je bilo logično in sedaj, ko je dobil novo priložnost – no, recimo samo, da je ne bo kar tako spustil iz rok. svojo zavrnitev je pojasnila z neko zgodbico, kako ne prenese pijancev in kako nikakor ne podpira seksa za eno noč… kaj pa je želela? poroko? kako neumno. ampak prav, če si je želela neumne romantike jo bo pač dobila. ko je rjavolasa natakarica končno prinesla njegovo kavo, je sam še v istem trenutku vstal od mize, ji pustil bankovec, s katerim je močno preplačal svojo kavo, in odšel proti svetlolaski, ki ga je vlekla k sebi kot magnet. še preden bi lahko kdorkoli v prostoru spregledal njegove namene, je njegovo telo trčilo v blondinko, svojo skodelico kave je zabil naravnost v njeno. »ojoj, oprosti!« se je nasmehnil, ko se je s pogledom naslajal nad njenimi oblinami, katere je polita kava odlično objela. z bližnje poličke je potegnil nekaj papirnatih robčkov. »izvoli. sranje, kakšen štor sem. oprosti.« šele tedaj je dvignil svoj pogled do njenih oči. v treznem stanju je bila le še čudovitejša. »oh, carrie, kajne?« njegove ustnice so obstale odprte, ko se je trudil zaigrati pristno presenečenje. »pridi, moram ti kupiti kavo, da se ti oddolžim za tole… in pa seveda za tisti neprijetni večer izpred nekaj tednov. oprosti,« se je nasmehnil, že v naslednjem trenutku pa nežno oprijel njeno zapestje in jo povlekel do mize. ne bo ji dovolil, da pobegne, ne zdaj, ko mu je uspel mojstrski prizor iz vseh romantičnih filmov. sedaj mu bo morala dati, kajne?

Naslov sporočila: Re: starbucks Ned Apr 28, 2013 6:49 am

tag; sweet shane smitten3

živeti sama je imelo svoje prednosti in svoje slabosti. ena prednost je bil živi mir in razpolaganje z celotnim prostorom stanovanja brez kakršnega koli zadržka, ena slabost pa je bilo pomanjkanje časa, ki se je odražalo na njenih živilskih proizvodih, ko ni imela časa da bi smuknila do najbližje trgovine. odprla je omarico, a niti malo kave ni našla, ter ji tako ni preostalo drugega kot da se je preobleka in smuknila do bližnje starbucks kavarnice in tam popila svojo jutranjo dozo ob berljivem časopisu. delo se ji je tako začelo šele popoldan in jutranja gneča res ni imela velikega vpliva nanjo. sicer pa je znala precej hitro obupati in izstopiti iz vrste in v bolnišnici raje popiti kavo iz avtomata, ki je bila sicer bolj prazna in bledolična, a vsebovala je vsaj malo kofeina, da je zdržala naporen dan in prenašala raznorazne paciente. že tako ji je bilo težko obdržati neko trdnost in brezsrčnost, ki ga je poklic nosil, da so ji včasih takšne in drugačne substance pripomogle k osebnosti drži. kaj pa ji je drugega preostalo ? lahko je še v istem trenutku pustila delo, zapravila leta študiranja, zapravila pot v afganistan, ter se zaposlila kot tajnica v nekem podjetju in se dolgočasila dan za dnem, dokler ne bi prestopila v tista grozna leta in ostala sama z mačkami. ne, ni želela biti ena izmed tistih žensk, ko že ni promovirala videza deklet iz serije seks v mestu, ampak je bila bolj tisto nerodno in nepomembno dekle na katero so vsi kazali s prstom, a kolikor je poznala filme in serije, je vedno takšna vrsta deklet na koncu imela srečo in veselje. nekaj takega bi se moralo zgoditi tudi z njo, ter ji res ni bilo potrebno vsiljevati svoje rite vsakemu, ki pokaže malo zanimanja.

vstopila je v znano kavarno, ter pri prodajalki na drugi strani prodajalnega pulta naročila svojo kavo, ki je vedno vsebovalo enako besedišče – karamelin latte. prostor kavarne je vseboval še nekaj praznih miz in iskala je takega, kjer bi imela svoj mir, ter bi lahko v miru popila svojo jutranjo dozo. slednje ji je nakazalo, da bi bilo najbolje oditi ven in na jutranjem soncu in vetru uživati ure preden bo prestopila prag bolnišnice in si popolnoma uničila dan, čeprav je ljubila svoje delo in ga ne bi menjala za nič, je bilo težko in grozovito. v tistem trenutku pa se je v njo zaletela neka močna postava in vsebina njene kave je pristala na njej z dodatkom tujine. »k vragu ! « je siknila iz sebe in razširila v presenečenju roke, ter pridobila pozornost vse preostale množice, ki je bila nenadoma pritegnjena dogajanju za ali pred njimi. sprejela je prtičke, ki jih je moških ponujal, ne da bi se zares ozirala nanj in se samo mrščila ob pogledu na svojo majico. če bi bila vsaj jesen ali zima, bi se lahko ovila v plašč, ter se packa niti ne bi poznala- tako pa je zunaj bilo poletje in madeža res ni mogla skriti pred ljudmi na cesti. » tole je videti grdo, « je pripomnila bolj zase kot zanj, ki se je opravičeval in s prtički poskušala kaj rešiti, čeprav se bolj nič ni dalo. počasi je dvignila pogled, ko je poskrbel še za eno presenečenje, ter v govoru opravičevanja omenil njeno ime. » se poznava ? « je povprašala čisto tiho, ker ni bila v stanju da bi vedela ali bi ga s tem vprašanjem morda užalila ali ne. dnevno je srečevala toliko ljudi in tolikim zaupala svoje ime, da se sedaj res ni mogla spomniti prav vseh. vendar ji je ob daljšem pogledu na njen obraz švignilo. » saj res. ti si tisti pijani bedak, ki me je več kot očitno poskušal spraviti samo v posteljo, « je dejala v normalnem tonu, da je slišal zares samo on in ne polovica kavarne, ker bi to sicer znalo biti nerodno. » je tvoj moški ego tako prizadet, da se moraš sedaj maščevati z polivanjem kave ? « je še povprašala in se mu nasmehnila, ko se je oprijel njenega zapestja in jo popeljal do mize. ni vedela kaj naj si misli o vsemu skupaj, vendar nazadnje ni pustil najboljšega vtisa na njej, ter tudi s polivanjem kave po njej ni mogel priti daleč, čeprav je morala pa tudi priznati da je bil veliko bolj simpatičen trezen kot pa pijan in sredi kluba.

Naslov sporočila: Re: starbucks Ned Apr 28, 2013 8:02 pm

carrie

še vedno je bila točno taka kot jo je ohranil v spominu na tisto sicer precej megleno noč, ko se je moral namesto z njo zadovoljiti z neko rdečelasko, katere ime bo ostala večna uganka. njeni svetli lasje so še vedno plesali v ritmu njene hoje, njene oči so ga še vedno prebadale z enakim prezirom in ona sama mu je še vedno predstavljala tak izziv kot pred nekaj tedni. »da, tisti bedak,« je smeje prikimal, čeprav mu ni bilo čisto nič všeč, da je tako odkrito napadla njega in njegove tehnike zapeljevanja, ki so delovale pri vsaki, razen pri njej. »shane, me veseli. in res mi je žal za tisti večer. res mi ni v navadi, da toliko pijem… in potem se konča tako klavrno, kot si videla.« edina stvar, ki mu ni bila v navadi je, da se tako trudi, samo da bi nekoga zapeljal. iz njenih ust je moral slišati potrditev, da je dovolj dober, to je potreboval, da si bo lahko vsaj približno popravil ponos. odkar se je njegova denarnica odebelila, se je podaljšal tudi spisek deklet, ki so pristale v njegovi postelji. še predobro se je zavedal, da se je šlo več ali manj vsem le za denar in da je večina upala, da jim bo zgradil graščino ter jih bogato poročil… a njemu je šlo zgolj in samo za užitek v seksu in moči. »če bi se hotel maščevati, bi ti potem kupil novo kavo?« ji je pomežiknil, ko jo je že nežno vlekel do proste mize. »ne, če bi želel popraviti svoj ego, bi vsem rekel, da si ti hotela spati z mano in da sem te jaz zavrnil. ali pa, da si totalno zanič v postelji,« je kar sam odgovoril na svoje vprašanje in ji odmaknil stol, da se je lahko usedla. še preden bi se usedel tudi sam, je odpel edini zapet gumb svoje kariraste srajce in jo velikodušno potisnil svetlolaski pod nos; da, želel si jo je tako močno, da ji je bil pripravljen pokloniti tudi eno izmed svojih dražjih srajc. »izvoli… če zavihaš rokave, bi moralo biti v redu. pa tudi modra se odlično poda k tvojim očem,« se je nasmehnil in prisedel, z desnico pa pomahal natakarici; lahko je le upal, da je pravilno razumela namig ter da bo pripravila pravo kavo tudi za svetlolasko. nato se je popolnoma posvetil svoji sogovornici - s pogledom je krožil od njenih svetlih las, prek izzivalnega pogleda v njenih očeh, čutnih ustnic, do dekolteja, ki je v njem zbudil marsikatero fantazijo. »torej, carrie... kaj praviš na to, da pozabiva tisti skrajno neprijetni dogodek v baru in začneva znova?« z desnico je segel proti njeni. »jaz sem shane young, star sedemindvajset let, po poklicu še kar uspešen nepremičninski agent. živim na forrest hills avenue, nimam psa in nimam punce. pravijo, da sem strašansko simpatičen in prijazen, saj ne da se hvalim, ampak lahko me kličeš tudi gospod najboljši.« upal je, da bo svetlolaska pripravljena sprejeti njegov način šale ter da bo razumela njegov humor. drugače je najebal in izgubil svojo priložnost pri njej, to je bilo logično.

Naslov sporočila: Re: starbucks Pon Apr 29, 2013 11:47 am

tag; sweet shane smitten3

tisto noč, ko je odhajala domov, je imel v mislih sliko popolnega odgovora na njegovo direktno zapeljevanje. ona bi sedela tam nasproti njega in se široko smejala njegovim poskusom, ter bi nato samo vzela tisti kozarec martinija v svoje roke, nato pa vsebino nesramno stresla nad njegovo glavo in ga v celoti polila. v naslednjem trenutku pa bi pograbila torbico in ponosno odkorakala mimo njega. česa takega pa seveda ni storila, ter tudi nikoli ni imela, ker se ji je zdelo kaj takega kljub vsemu precej nesramno. je pa bila dobra predstava v njeni glavi in tudi on je bil videti precej prijetno oblit z martinijem iz njenih rok. mogoče pa bi morala kaj takega storiti, ter bi si jo še toliko bolj zapolnil, da bi celo njegovo polivanje sedaj imelo upravičen razlog, toda morala je razumeti da so se nesreče dogajale in ni kar tako stopil do nje odločen v provokacijo politja. » pravzaprav niti ne vem za kaj se opravičuješ, ampak se sliši prijetno. samo ne razumem ali je bil alkohol kriv, da si sploh stopil do mene in sicer popolnoma izpadem od tvojega tipa žensk ali ti je prav alkohol podal takšno drznost v jezik, da si izpadel rahlo bedasto. « no, očitno se je vseeno lahko prvi vtis popravil, glede na to da je sedaj deloval veliko bolj prijetno, ter je skorja popolnoma odmislila na njeno z madežem prekrito majico. » okej, to imaš prav, « je zamrmrala in sklonila pogled, ko je ujela njegov pomežik in se je počutila kakor šestindvajsetletnica ujeta v telesu šestnajstletnice, ki ji je fant med tekmo pomežiknil in dal vedeti, da je podani gol bil namenjen njej v čast in so prijateljice okoli nje vzdihovale kako popolna sta, čeprav nikoli takšne izkušnje v srednji šoli ni imela. ona je prej bila tista črna ovca, ki je mislila, da je pomežik bil namenjen njej, ter se je pol ure na mestu veselila in kasneje ugotovila, da je bil namenjen neki bolj privlačni rjavolaski, članici navijaške skupine, ko sta se mečkala pod tribunami. » am…ja tukaj ti moram tudi dati točko za pravilnost, « je zamrmrala in dobila rdečico v obraz, ko ji je odmaknil stol, da je lahko sedla. čakaj, fantje to počnejo ? » si mi pravkar odmaknil stol ? srčkano, « je zletelo iz nje, čeprav res tega ni imela izreči na glas, ter tako kazati svojo nenadno navdušenost. morala je ostati vsaj malo mirna, če mu je še malo prej rekla, da je zgolj navaden bedak. udobno se je namestila in pogled dvignila proti njemu, ter s postrani nagnjeno glavo opazovala, kako si je odpel gumbe in potisnil srajco s svojih ramen. » čakaj, slekel si si srajco sredi kavarne zaradi mojega nepomembnega madeža ? « je osuplo dejala in se razgledala naokoli, če je kdo še poleg njej dejanju posvečal pozornost, a očitno je vse premamila kava in se s tem niso ukvarjali. » hvala. za srajco in kompliment o očeh. « kos oblačila je nekaj sekund še držala v svojih rokah, potem pa se vseeno odločila, da ga bo tudi uporabila in si je tako roke potisnila skozi rokave in uspešno zapela še zadnji gumb preko madeža, ter tudi sledila njegovemu nasvetu o zavihanih rokavih. » kako sem videti ? « je povprašala in pogledala navzdol proti sebi, ko se je počutila rahlo trapasto v moškem oblačilu, ampak drugega resnično ni imela in bolje to, kot pa da je hodila naokoli z rjavim madežem na majici.

pozornost pa je preusmerila nanj in na njegovo idejo o novem začetku, ki se je slišala več kot odlično, ter jo je bila pripravljena sprejeti,ko je ponovno odprl svoja usta in ni si mogla kaj, da se ni ob vsem izrečenem malce glasneje nasmehnila v njegovo smer. » očitno tudi strašansko duhovit, « je pokomentirala in stresla z glavo. potrdila si je lahko, da je tisti večer bil res malce klavrn začetek, ter ga je narobe precenila in je trezen bil videti veliko boljša družba. » in eno vprašanje – ali bi me moralo sedaj prepričati tvoje očitno bogastvo ali tvoja izredna simpatičnost in prijaznost ? « je malce radovedno vprašala in ukrivila svoje ustnice v prijeten, topel nasmešek, ki je bil namenjen njeni družbi. » dobro. jaz sem pa carrie bennet. po poklicu sem zdravnica in živim na kennedy street. sem izredno zaletava, ne prenašam pijanih pohotnežev, ki mislijo da lahko dobijo vsako dekle v baru in tudi pijem ne veliko, zato imam včasih občutek da toliko več blebetam v prazno in zardim ob vsakem komplimentu, ki je namenjen meni, « je ponovila njegovo dejanje, le da je tokrat ona govorila o sebi, ter nato še hitro dodala bistvene podatke, ki jih je izpustila tekom njenega monologa : » oh in stara sem šestindvajset let. in tudi jaz nimam psa, ampak bi ga z veseljem imela, prav tako pa tudi ne fanta ali moža. «

Naslov sporočila: Re: starbucks Pet Maj 03, 2013 8:29 pm

carrie

»reciva, da je bil alkohol kriv za tisti del, ki ti ni bil všeč,« se je namuznil in s pogledom zaokrožil prek njenega telesa. »čeprav moram priznati, da mi počasi niti ni tako žal, da se sem se napil. če se ne bi, ne bi nikoli spoznal tebe.« kljub temu, da je bil vešč z besedami in da je običajno točno vedel, kaj mora reči, da bo dekletu zašibil kolena, je tokrat dvakrat premislil preden je karkoli izrekel. bal se je, da se bo zarekel in si porušil vse možnosti, ki jih je imel. svetlolaska ga je vlekla k sebi kot magnet; njen iskren nasmeh, iskrice v njenih očeh, svetlolasi lasje, ki so plesali po prostoru, polne ustnice, katerih se je želel tako močno dotakniti s svojimi in pa njen odnos, ko se je tako pogumno spuščala v besedne igre z njim. za razlike od ostalih deklet se ona ni tako zlahka vdala njegovim besedam, ni klečeplazila za njegovo pozornost, temveč se je vedla kot povsem enakovredna sogovorka; ah kaj, večinoma je celo ona obvladovala njega. »ja, zdi se mi, da sem pravkar to storil,« se je nasmehnil, presenečen nad dejstvom, da je uspel svetlolasko s tem navdušiti. »ali ni to nekaj popolnoma običajnega?« tokrat celo ni nakladal v želji, da bi jo očaral; visoka družba mu je pač privzgojila nekaj manir, ki so postale del njegove rutine. in izmed vseh njegovih žensk, je bila ona prva, ki je opazila takšno malenkost in ji posvetila pozornost. »ne, to sem storil samo, zato ker sem hotel videti kako izgledaš v moji srajci,« je ustnice zavihal v navihan nasmešek in prisedel k mizi. kaj pa je lahko drugega storil, če je pa svetlolaska pred njim izgledala tako popolno, ko je prevelika srajca objemala njeno telo. prizor je preveč spominjal na tisočero drugih, ko so se dekleta po prespani noči zapodila v njegovo omaro in tam iskale njegova oblačila, da se ne bi glasno zahihital. ampak ona je bila prva, kateri je srajco dejansko podaril in katera je bila videti prekleto srčkano in ne kot neka napihljiva lutka. na njej se je vse zdelo tako drugače, tako pristno. »perfektno. večkrat bi si morala izposoditi kakšno mojo srajco,« se je namuznil in prsti nekajkrat nemirno pobobnal ob mizo. prekleto, je postajal živčen?

olajšano je zavzdihnil, ko se je čez njen obraz razlegel iskren nasmešek; hvala bogu je dojela njegovo šalo in ni bila le še ena izmed mnogih platinastih blondink, ki bi se prisiljeno nasmehnile celo ob novici, da ji je umrl pes. »ne, ti si prva, ki se dejansko smeji mojim šalam. no, smeji iskreno,« je smeje skomignil z rameni, s pogledom še vedno nalepljenim nanjo. prekleto, kaj mu je delala! »ne vem, ti povej meni... s čim želiš, da te prepričam, denarjem ali svojo očarljivo osebnostjo?« je privzdignil svojo obrv, medtem ko so njegovi prsti še vedno nežno udarjali po mizi. običajno bi ob takem vprašanju držal pesti, da bi dekle želelo le denar, kar bi olajšalo pot med njene noge, a sedaj… lahko je čutil cmok, ki se mu je nabiral v grlu, ko je upal, da ga bo hotela spoznati. »me veseli, carrie bennet, ki sovraži pohotne pijance« se je toplo nasmehnil in podprl svojo glavo s komolci. »od zdaj naprej si bom z veliko večjim veseljem polomil kakšno kost, ko vem, da me čakaš v bolnišnici ti.« svetlolaska je lahko s svojim simpatičnim nasmehom še bolnišnico naredila privlačno. »povej mi. kako je možno, da je punca tako simpatična kot ti brez fanta?« s pogledom je smeje zaokrožil prek njenega telesa, kot da nekaj išče. »gotovo mora biti nekje kakšna zanka, da si samska… si v resnici tip? lezbijka? prosim reci, da nisi noseča. imaš umetno nogo?«

Naslov sporočila: Re: starbucks Sob Maj 04, 2013 10:14 am

tag; sweet shane smitten3

» dober si, « je zamrmrala in se ob njegovih besedah morala namuzniti in našobiti ustnice kolikor se je le to dalo. resnično je pravkar spretno obrnil besede in jih vestno uporabil, ter je bila ona tista, ki je navdušeno gledala proti njemu in pridobivala rdečico ob tem. pri svojih šestindvajsetih je bila res navadna trapa, ko se je šlo za moške, ter ji babica pri tem res niti malo ni pomagala in niti podatek, da je imela zgolj enega ali dva resna fanta, ki sta se vsak na svoj način odločila odkorakati stran od nje. eden je pač razumljivo vse prelagal na najstniške hormone in da je premlad za kaj takega in drugi…hja, ta pa se niti ni zares poslovil od nje, ampak je samo izkoristil njeno dejavnost v afganistanu, da se je odselil in pustil sporočilo na telefonski tajnici. teoretično gledano se niti nista zares razšla in si zmetala nešteto besed v obraz, ampak je on samo odšel in se nikoli vrnil. točno tako kot njen oče in kompleks odhajanja je ostal v njej še dandanes, kar pa ni pomenilo da je izgubila vero in upanje v lastno pravljico, ki se je skrivala na vsakem koraku. » pravzaprav niti ne, « je dejala in se ugriznila v ustnico, v upanju da res ni izpadla neumno s svojo navdušenostjo nad preprostim odmikom stola, ki pa žal ni bila pogosta dejavnost. » na zmenku mogoče že. definitivno pa ne sredi kavarne, ko te še prej polije z vsebino rjave tekočine. « hotela je malce omiliti njeno izkazovanje navdušenosti in mu na najlažji način pojasniti ženski vidik zadeve, ki je pričakovano, bil drugačen od tistega moškega, torej njegovega. » oh, « se je odzvala na pripombo in si na ustnice narisala nasmešek, z roko pa si šla živčno čez lase, ker ni bila ravno prepričana v kaj natančno je zares ciljal s svojimi besedami, ki so imele vso njeno pozornost. » je to nekakšen test, ki ga postavljaš dekletom ? če ni videti dobro v tvoji srajci, ne dobi številke, če pa je videti dobro, potem je redka srečnica ? « mu je postavila vprašanje in pozabila na tisto nervozo v telesu in se je raje osredotočila na njun mali pogovor, ko si je uspela obleči ponujen kos oblačila. lahko je nosila moško srajco, a na koncu koncev se niti ni počutila tako trapasto, ter bi se mogoče navadila in pozabila na njo. » mogoče bi kar začela nakupovati na moškem oddelku, kaj ? « smeh je spet prevladal na njeni strani in ni si mogla kaj, da ne bi samo stresla z glavo ob njegovem komentarju, ter vseeno malce olajšano zadihati da ni bila videti zares bedasto. kaj pa je imela drugače sploh na izbiro ?

» resno ? « je presenečeno spravila iz sebe in se premaknila na mestu, tako da je sedaj bila veliko bolj naslonjena na mizo s komolci, kot pa na naslonjač stola. »v čast mi je, da sem prepoznala tvojo duhovito stran, shane. « bil je resnično nekaj posebnega, kakor da bi se v njemu skupina dveh osebnosti, ki imata svoje značajske lastnosti. na eni strani je bil tista pijana osebnost, ki jo je spoznala v klubu, ter je niti malo ni usmerila na spisek prijetnih oseh in na drugi strani pa je bila ta osebnost, ki se je sedaj naslikala pred njo, ter ji je odmaknila stol in ji ponudila svojo srajco. in iskreno ? veliko raje je imela drugo osebnost in upala je, da je ta tista ta prava, brez nepotrebnega pretvarjanja. » denar ima lahko vsak, če se vsaj malo potrudi in nekaj naredi v tej smeri, medtem ko prijetne osebnosti ne moreš tako zlahka ustvariti. zato veliko raje izberem tisto drugo dragocenost, kot pa kup papirja, ki naj bi imel neko tržno vrednost, « se je spet znašla v njenem blebetanju, a vsaj odgovorila iskreno. ni gledala na denar, na status in na priimek, ampak na to kako se je z osebo ujela in kaj je lahko osebnostno doprinesla v njeno življenje. » upam, da je bil ta stavek izrečen v slogu tvoje duhovitosti, ter se res nimaš namena čez nekaj dni pojaviti z zlomom. « bila je zdravnica in videla je marsikaj in razumela je človeško razsežnost in roko na srce, ne bi jo presenetilo, če bi kaj takega bil sposoben storiti. izkazala bi še kakšno željo po tem, da se zaradi nje ne polomi, a so njegova naslednja vprašanja bila veliko bolj zanima, ter so risala nasmehe na njene ustnice. » nič od naštetega. samo…očitno mi še ni bilo usojeno, da bi se znašla v kakšni zvezi, odkar sem prišla iz afganistana v prazno stanovanje, ter našla na telefonu sporočilo mojega takratnega fanta, da je konec, « se je namuznila in mu z nasmeškom dala vedeti, da je čez to, ter se mu ne bo razjokala sredi kavarne. » bo že prišel, ko bo pravi čas za to. in ti ? kaj tebe drži v samskem stanu ? «

Naslov sporočila: Re: starbucks Ned Maj 05, 2013 1:37 pm

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 732 words.

malce namrgodena je zamežikala v sončne žarke, ki so jo prebudili ter naveličano zavzdihnila. prav nobene volje ni čutila po tem, da bi se vstala. njena roka je avtomatsko zdrsnila po prostoru zraven sebe, ko je ugotovila, da je prazen in… hja, malce velik za njeno domačo posteljo. zaspanost je v tistem hipu izginila ter presenečeno je zamežikala in glavo zasukala v smeri, kjer naj bi bil… nekdo. pač nekdo. sum, da ni v svoji sobi se ji je v tem trenutku potrdil in glede na to, kako je bilo vse skupaj neurejeno, je pomenilo, da tudi spala ni sama. zazrla se je po sobi, kjer je zagledala svoje spodnje perilo ter za trenutek je zaprla oči ter globoko vzdihnila. spomin na prejšnjo noč je bil v popolni ničli, niti približno se ji ni sanjalo, kaj točno se je zgodilo. če je vklopila logiko, ji je bilo sicer jasno, da je preživela noč z neznancem, popolnoma nalita in da se ni zavedala kaj se dogaja. super. morda je morala biti hvaležna, da z vso zadevo ni prišel glavobol, vendar ta je bil tako ali tako redek pri njej, tako da se ni preveč obremenjevala. hitro se je spravila iz postelje, oblekla, se zopet zazrla po tipični hotelski sobi ter olajšano zavzdihnila, ko se je v njeno vidno polje prikazala torbica. tudi to se je že zgodilo, da je naslednji dan ostala brez nje in po tem, v tem trenutku res ni imela nobene blazne želje. pograbila jo je ter se odpravila skozi vrata. potrebovala je nekaj trenutkov, da je sploh našla pot iz hotela, se izognila recepciji, kajti niti približno se ji ni sanjalo ali je dolg za to noč poravnan ali ne in iskreno niti vedeti ni hotela – samo da je bila čim hitreje zunaj, na svežem zraku, ki ga je trenutno potrebovala. globoko je zavzdihnila, v hipu ko je prišla ven in se zazrla po ulici. niti ni vedela kam namerava iti, vedela je le kaj potrebuje - skodelico kave. sploh ni dvomila v to, da v bistvu deluje kot nekdo, ki so ga ravnokar vrgli iz postelje, najbrž niti dejstva, da ni spala sama, ne bi bilo težko prezreti, glede na to kakšna je delovala. že se je napotila navzdol po ulici, ko je v roke vzela telefon in vanj vnesla bratovo številko. ni točno vedela zakaj, vendar želela si ga je videti. kako da ne, tako ali tako ga je ves čas želela v svoji bližini, niti je ni čudilo, da ga je želela videti, le… le odnos med njima je bil malce drugačen, to je bilo vse. zaradi tega ni bila povsem prepričana ali naj pritisne zeleno slušalko ali ne, vendar na koncu jo vendarle je. na hitro se mu je opravičila, ker je včeraj preprosto ni bilo domov, ampak to se je tako ali tako zadnje dni pogosto dogajalo, sploh odkar je njen odnos s shanom napredoval ali pa se je preprosto odločila, da ne bo preživela večera doma. navsezadnje v glavi so se ji ves čas vrteli posnetki njune skupne noči, dejstva, da je pospravil njenega moža in še in še. in najbrž bi tudi vse skupaj lahko prezrla, pripravljena bi se bila odpovedati prav vsemu, če bi on rekel, da se bodo njune skupne noči nadaljevale, da jo hoče imeti za nekaj več kot za sestro, da bi preprosto bilo nekaj več med njima, vendar je vse kazalo, da tega ne bo zares dobila in ravno to je bilo tisti, kar mu je najbolj zamerila, ravno to je bilo tisto, zaradi česar se je tudi začela resneje zapletati s shanom in zaradi česa jo je bilo čedalje manj doma. skoraj avtomatsko je zavzdihnila, nato pa se s pospešenim koraki odpravila v starbucks, kjer sta bila sedaj dogovorjena z njenim bratom. ni potrebovala dolgo, da je prispela, si naročila kavo ter sedla za mizo v kotu, čim bolj odmaknjeno od ljudi, saj res ni imela nobene posebne želje po kakšnih radovednih ušesih. ni vedela koliko dolgo je čakala, tako ali tako je bila preveč zatopljena v svoje lastne misli, ko se je stol nasproti nje premaknil in dvignila je pogled proti njej še kako znanem in ljubem obrazu. » tim,« je zamrmrala z malce utrujenim glasom, ki je bil očitno posledica noči, nato pa se ji je na obrazu zarisal nasmešek, kolikor se je pač to dalo. »sem že mislila, da se ne boš prikazal.«

Naslov sporočila: Re: starbucks Ned Maj 05, 2013 3:34 pm

tag, poppy smitten

zbudil se je sam; nekoliko se je raztegnil po postelji, ki si jo je pred nekaj tedni podelil s poppy in zavedal se je, da je storil strašansko napako - istočasno pa si jo je želel še enkrat, in to bolj, kot bi si utegnil želeti karkoli drugega. nje pa, kako pričakovano, znova ni bilo doma. priprta vrata njene sobe je potisnil še nekoliko dalje, da se je pred njim izrisala pospravljena in postlana postelja, o poppy pa ni bilo sledu. preko svojega še zmeraj razgaljenega trupa je potegnil eno izmed svojih svežih majc s kratkimi rokavi in se napotil dol, proti dnevni sobi. skušal je biti kar se le da brezbrižen, toda dejstvo, da poppy že nekaj dni ni videl in dejstvo, da je tako zlahka nadaljevala s svojim življenjem, mu ni bilo po godu. vedel je, da se je z nekom dobivala in iz ljubosumja bi lahko kar eksplodiral, če ne bi vedel, da je morala v sebi čutiti prav to, kar je čutil on. bilo je narobe, in vendar nista imela izbire. zaljubljena sta bila drug v drugega in ne pravno ne moralno se nista imela namena ozirati na zakone.. ko bi le enako veljalo za njune dotike in poljube. teh si nista več dovolila in krivda je bila njegova, toliko je vedel. še zdaj mu ni bilo jasno, če se je odločil pravilno.

ravno je jedel svoj jutranji toast in gledal cnnova poročila ob enajstih, ko mu je zazvonil mobilni telefon; ime, ki ga je pričakoval in ki ga je tudi zares želel videti. njegova mala poppy; hvala bogu! njen glas je deloval nekoliko raztreseno in zdela se mu je domala izgubljena, ko mu je čebljala v telefon, da bi ga rada videla. dogovorila sta se, da se dobita v starbucksu in v trenutku, ko sta se poslovila, se je skorajda pognal po stopnicah v zgornje nadstropje, da je nase navlekel kavbojke in se pripravil. kodrave lase, ki so mu zdaj že precej zrasli, je samo dodatno razmršil, da niso izgledali poležani, potem pa v zadnji žep kavbojk vtaknil denarnico in mobitel in za seboj zadovoljno zaklenil vrata stanovanja. pogrešal jo je in zdelo se je, da je morda začutila to. morda je bila usoda milostna in jima je bila na koncu koncev vseeno pripravljena dati to, kar sta si želela. skupno življenje, vsem dramam navkljub. koliko lažje bi bilo, ko je njegova starša ne bi s posvojitvijo vzela za svojo. zdaj.. oh, zdaj bi bila lahko že poročena. večno skupaj. zaobljubljena drug drugemu. to je znal videti v svojih mislih.. in vendar je vedel, da je bila resničnost še daleč stran. njegova ljuba.

s pogledom jo je našel v trenutku in takoj se je napotil proti njej, proti tisti oddaljeni mizi v kavarni, ki jo je izbrala za njiju. "seveda sem prišel," je rekel, ko je sedel na stol nasproti njenega in se preko mize stegnil do nje; z dlanjo je zaobjel njeno lice, s palcem je izpod njenega očesa izbrisal sledi zapackane maskare. nedvomno posledice burne noči, ki jo je imela za seboj. za trenutek je njegova dlan obstala na njenem licu; joj, kako prijetno jo je bilo držati. kako neverjetno jo je ljubil. nato se je odmaknil, njegove oči so se zdaj srečale z njenimi. "kje si bila?" je zmajal z glavo, v njegovem glasu je bilo čutiti očitno razočaranje.

Naslov sporočila: Re: starbucks Ned Maj 05, 2013 7:41 pm

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 610 words.

nasmehnila se je njegovemu odgovoru. bila je vesela, da ga zopet vidi, vendar hkrati so ji v glavi zopet vreli spomini na vse skupaj in na dejstvo, da je bil on tisti, ki se je odpovedal… tistemu vsemu kar bi lahko imela. in to je bilo tisto, kar jo je najbolj bolelo, preprosto bolj od vsega ostalega, bolj, da je ashtona spravil pod rušo. še to bi lahko spregledala, če bi bil on pripravljen spregledati dejstvo, da je bila njegova posvojena polsestra. ni dvomila v to, da jo je ljubil, sploh ne, vendar očitno mu je bila kljub temu zakoni nekaj več, kakor njena ljubezen. pa saj je bila posvojena sestra, saj nista bila zares v sorodu, to je bilo tisto, s čimer si je ona po cele dneve razbijala glavo in opravičevala njuno razmerje, vendar on tega očitno ni imel namena početi in je preprosto potegnil črto čez vse skupaj. tako preprosto mu je bilo. avtomatsko je stisnila roke v pesti ter pozornost za trenutek posvetila kavi, da ne bo opazil njene poteze, kajti točno je vedela, da bi jo še prekleto hitro znal prebrati, zakaj je to pravzaprav naredila. »torej sem vesela, da si prišel. pogrešala sem te,« je priznala, ustnice ukrivila v majhen nasmešek, nato pa sklonila glavo. zares ga je pogrešala. tako njega samega, kakor pogovore z njim, kakor skupne večere, vse… celo tiste dotike in poljube pred tedni, vendar vedela je, da tega ne bo dobila, ne dokler je bil prepričan v dejstvo, da je vse skupaj prekleto narobe. in ravno zaradi tega je bila tako prekleto jezna nanj. ko je z dlanjo zaobjel njeno lice, se je avtomatsko dotaknila njegove roke ter zazrla direktno v njegove oči, kakor da bi v tem trenutku iskala potrditev, da si je premislil, da vseeno hoče, da je med njima nekaj več, pravzaprav je imela občutek, da je bilo to iskanje potrditve posledica obupa iz njene strani, zaradi vsega skupaj, zaradi tega, ker si ga je želela, vendar ko je odmaknil roko, je avtomatsko sklonila pogled k kavi ter jo z rokami zaobjela. njeni upi so se razblinili v istem trenutku kot so se pojavili. prekleto. ob njegovem naslednjem vprašanju pa je le resno dvignila pogled in se zazrla direktno v njegove oči. hotela mu je razložiti, da nima pravice govoriti s takim tonom, sploh ko je zasledila razočaranje. vse skupaj je bilo tako ali tako posledica njegove želje. vendar uprla se je temu, da bi karkoli rekla in tako se je le prisilila, da je ustnice zavihala v nekakšen nasmešek. »nekoga sem spoznala,« je dejala ter sklonila pogled z nasmeškom na obrazu, kakor da bi ji shanova podoba v mislih privabila nasmešek. v resnici pa je bilo vse skupaj le igranje, le želja po tem, da ga naredi ljubosumnega, da se mu maščuje, zaradi tega ker je naredil. » - in… bila sem pri njemu. nič posebnega« je dejala ter sedaj dvignila pogled navzgor proti njem, kakor da bi iskala sled ljubosumja na njegovem obrazu. »vendar veš, po ashtonovi… smrti« je začela ter za trenutek obmolknila, ko se je spomnila resnice o tej smrti, nato pa nadaljevala. »imam občutek, da bi shane utegnil biti zopet eden izmed tistih, ki bi mi utegnili prirasti k srcu, za dlje časa, tako kot mi je ashton. in prepričana sem, da ni takšen kreten, kot je bil on« je dejala ter ob tem za hip pogledala k njemu, nato pa naredila požirek kave. »saj mi ne zameriš kajne? da se nisem nič oglasila?« je nadaljevala s skrajno previdnim tonom, kakor da bi jo res to skrbelo in kakor da v bistvu ne bi iskala sled ljubosumja v njegovih odgovorih in besedah.

Naslov sporočila: Re: starbucks Ned Maj 05, 2013 8:41 pm

tag, poppy smitten

rekel ni ničesar; pogled je spustil na leseno površino, ki jo je ločevala, njegove misli so ostajale zgolj in samo pri tem, da mu ni dovoljeno iti predaleč. ni smel postati preveč čustven, navsezadnje je bil njen brat, ne njen ljubimec. njuna ljubezen je vendarle morala ostati platonična, ne zato, ker ne bi bila mogoča, ampak zato, ker je bila nevarna. za oba. bila je ljubezen, ki jo je popolnoma prevzemala, ki jima je popolnoma določala življenjske poti, življenjske cilje, želje, pričakovanja. vse je temeljilo na eni stvari, na eni samcati zadevi: na njuni bližini. saj vendar ni bil neumen, ko jo je odvrnil od sebe, ne, prej je bil prekleto realističen. tega si ni mogel privoščiti nobeden izmed njiju, ne on, ne ona, predvsem zato, ker bi oba končala raztrgana, uničena, senci samih sebe. prepovedano je bilo, zato je bilo sladko, a istočasno je bilo njuno dejanje tako.. skrajno.. neumno. ali jima je bil mar res cilj pokopati drug drugega? privoščil ji je srečo v življenju, zato jo je bil pripravljen spustiti. pa čeprav je sama misel na njo - v postelji s kom drugim - privlekla solze v njegove oči.

čutil je lahko potrebo v njenih očeh, njeno pričakovanje.. je mislila, da jo bo zagrabil in poljubil, kar tukajle, kot da njuna ljubezen ni bila skrivna in popolnoma intimna zadeva? ne, ni mogel tako. odmaknil je roko in začutil je nesrečo v njenih očeh. o bog, mar jima je bila res usojena takšna razdvojenost? samo zato, ker sta ravnala, kot je bilo prav? kot se je spodobilo, prekleto? "se mi je zdelo," je kratko in tiho odgovoril, ko mu je priznala, kar je tako ali tako pričakoval - a njeno priznanje ga ni niti najmanj veselilo. spoznala je nekoga? kaj se je torej zgodilo z njima, z edinole njima proti svetu? je bila ta ideja zdaj zatrta v kali, ker je našla nekoga novega? čutil je, kako so mu misli pričele poskakovati; skušal je prikriti ljubosumje, a to se je še toliko hitreje vrnilo v njegovo glavo, da bi ga preganjalo naprej. morda bi ga moral ubiti, kot si ubil ashtona. prikazati kot umor, morda samomor. morda bosta lahko takrat srečna. je bilo to sploh mogoče? prebledel je - vedel je, da si bo ona razlagala to kot samo dodaten dokaz njegovega ljubosumja, čeprav je bilo to veliko več. še nikdar ni zaslišal glasov, ko je bil v njeni bližini. njegove dlani so v trenutku postale potne. a je bilo to sploh jebeno mogoče, prekleto?!

pogoltnil je slino; ni ji smel pokazati, kaj se dogaja z njim, ne zdaj. če bi vedela.. bi jo zaskrbelo in vrnila bi se k njemu v upanju, da bosta spet ponovila, česar ne bi smela. in on bi se ji vdal, ji dal novo upanje, jo ponovno strl. morda je bilo tako bolje. zajel je sapo in se ponovno vrnil k njenim očem; te oči, ki so ga včasih tako pomirjale, so ga zdaj z enim samim stavkom uspele popolnoma vreči iz tira. "seveda," je šibko prikimal. zagotovo je taisti kreten. najbolje, da mu prerežeš vrat, saj veš, za vsak slučaj. srce mu je pričelo utripati še močneje. "ne, seveda ne," je odkimal in na ustnice od nekod privlekel sled nasmeška. najraje bi jo znova pofukal na svoji postelji. daj, povej ji, gotovo ne bo jezna. gotovo bo presrečna, glej jo, kako te gleda poželjivo.. "to je dobro," je začel malce glasneje kot prej, da bi preglasil glasove, ki so se mešali v njegov miselni proces. prekleto, bil je tako zmeden; sploh ni vedel, koliko tega je bilo njegovih pravih misli in koliko vsiljivih. kdo bi vedel, prekleto. mogoče bi ji res moral povedati, za vsak slučaj, saj veš, da bi rad, da ti spet pride vanjo, kot ti še nikdar ni prišlo.. "to je dobro, zate. to je.." zajel je sapo. "vesel bom zate. če ti ta moški prinaša srečo.." zagotovo ne takšnih orgazmov, kot si jih prinašal ti. "tako bova oba lahko srečna," je dejal, pogled pa ponovno povesil k mizi, samo v primeru, da bi lahko nekako dešifrirala, kaj se je pletlo po njegovih možganih. sram ga je bilo tega, kar so glasovi govorili; počutil se je kot preklet perverznež.

Naslov sporočila: Re: starbucks Pon Maj 06, 2013 7:27 pm

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 718 words.

narahlo je nagnila glavo v stran, ob njegovem odgovoru, kakor da bi čakala, da bo dodal še kaj, čeprav je imela občutek, da bo pri tem ostalo. tako je le sklonila glavo, narahlo privzdignila obrvi in že odprla usta, kakor da bi bila pripravljena nekaj dodati, vendar je ostala tiho in tudi njene ustnice so se zaprle nekaj trenutkov za tem. za nekaj sekund je obdržala pogled na kavi pred njo, nato naredila požirek in zopet dvignila pogled k timu. njun odnos je bil tako prekleto drugačen, v tem trenutku se ji je zdelo, kakor da njega ne prepozna več, kakor da njiju ne prepozna več, ničesar več od tistega, kar sta imela nekoč, v tem trenutku ni čutila med njima in to je bila tista stvar, ki jo je pravzaprav znala kar malce boleti. vendar ni bila pripravljena požreti poguma in odpreti vse karte na mizi, kaj si želi od njega, kaj jo moti, kaj bi moralo biti drugače in vse ostale zadeve. hkrati pa, je tudi sam vedel, vsaj približno kaj si želi, tako ali tako je vedela, da si želita enako, le da je bil on preveč nagnjen k tem, da počneta tisto kar naj bi bilo prav – in ravno tega mu ni mogla oprostiti, da je vse skupaj jemal… tako pravilno. seveda, najbrž bi to morala pričakovati od nekoga, ki je bil zaposlen pri policiji, sedaj celo pri fbi, vendar vseeno, ni mogla. oziroma, ni hotela. preprosto je bila pretrmasta. ko je prebledel, se je z zanimanjem zazrla vanj. v mislih se ji je v trenutku odvil edin možen scenarij, ki je lahko opisal to situacijo – očitno je v njem povzročila kanček ljubosumja, očitno je dobil sliko nje in shana v glavi in… očitno mu ni bila ravno pri srcu. na kratko, njen cilj je bil po eni strani dosežen. vse kar si je le še želela je bilo to, da bi priznal. da bi rekel, da jo ljubi, da jo noče deliti z drugim, da noče, da odide z drugim. vendar kaj ko je imela občutek, da tega vseeno ne bo dobila, da to kljub vsemu deluje le kakor neka neuresničljiva želja. nasmehnila se je ob njegovem odgovoru, pa čeprav je imela občutek, da ji ne verjame. seveda ni imela namena tvegati, da še njem kakorkoli vrat zavije ali kaj podobnega, še vedno je bila odločena, da je bil shane stokrat boljši človek kot je bil ashton in ne glede na vse, ponujal ji je vse tisto, kar ji je manjkalo, kar je hotela od njega. in najbrž vse skupaj niti ne bi sprejela, če on ne bi bil tako trmast, kakor je bil. v tem primeru pa, preprosto ni videla drugega izhoda. morda bo pa shana še res vzljubila. in tokrat ne bo dovolila, da se zadeva z ashtonom ponovi, nikakor. zopet se je nasmehnila ob njegovih besedah, čeprav je morala priznati, da je želela kakšno besedo več slišati od njega, vendar očitno ji tega ni bil pripravljen nameniti. naredila je požirek kave, nato se pa z zanimanjem zazrla vanj, ko je nadaljeval. za trenutek je imela občutek, da nekaj vseeno ni v redu, vendar ko je pričel z govorjenjem, je te misli postavila na stranski tir. »seveda, minilo je veliko časa odkar…« je dejala ter se za trenutek namrdnila ob zadevi z bivšim možem. »odkar ashtona ni več in mislim, da moram iti dalje« je dejala in previdno pogledala navzgor proti njemu, kakor da bi hotela iz njega izvleči še kaj več, kakor pritrdilne besede. bilo kaj več. »hvala, upam da bo tako« se je nasmehnila, v igri, kakor da bi bila res blazno zaljubljena v svetlolasca, pa čeprav je vedela, da nikogar ne bo mogla ljubiti tako kot je njega. »oba? ker si si ti že našel drugo dekle?« je v hipu stisnila pesti ob njegovem odgovoru in pozabila na to, da bi ga morala narediti ljubosumnega. v tistem trenutku je preprosto izgubila nadzor nad vsem skupaj, zgolj zaradi njegovih besed. čeprav je vedela, da mu je ona načeloma le sestra in vse, vendar drugo gledati poleg njega… hja, ne bi dvakrat ravno pomislila, da je ne bi utegnila doleteti enaka usoda kot ashtona. pa ne zato, da bi se mu maščevala, ker ji je ubil moža, pač pa preprosto zato, ker ne bi prenesla, da bi ljubil katero drugo.

Naslov sporočila: Re: starbucks Tor Maj 07, 2013 7:55 pm

tag, poppy smitten

"seveda," ji je prikimal. skušal se je obdržati pri sebi, čeprav mu je, iskreno, od navala čustev postajalo slabo. bleda lica se še kar niso vrnila v normalno stanje, njegove oči pa so dobesedno bezljale po prostoru, ko je skušal najti neko oporno točko - karkoli - kar bi ga obdržalo ob zavesti. včasih so bile to njene oči, njene lepe, velike oči, ki so ga lahko rešile pred vsem. pred čimerkoli. danes pa ni bilo več tako. in to ga je bolelo huje, kot bi bil kdajkoli pripravljen priznati. ni več tvoja. nikoli ni bila tvoja. in zdaj ti hoče to tudi dokazati, ko se fuka z drugimi. ti bolanež, nategnil bi rad svojo sestro. pogoltnil je slino; sram ga je bilo, da so take misli sploh obstajale v njegovi glavi, čeprav je vedel, da jih ne more nadzorovati. "seveda, najbolje.. najbolje bo, da nadaljuješ s svojim življenjem," ji je pritrdil; čeprav ni hotel. ni hotel, da gre nazaj, da si poišče človeka, ki ga bo ljubila bolj, kot je ljubila njega. a pripravljen se ji je bil odreči - za njeno dobro.

kakšno prihodnost je imela pravzaprav z njim? ničevo. ne samo, da sta bila drug drugemu prepovedan sadež, četudi si ne bi bila, bi morala večno živeti z zmešanim, bolnim človekom, za katerega bi morala skrbeti. ne zaslužiš si je, ničesar si ne zaslužiš, bolan morilec si. "seveda," ji je prikimal še enkrat, čeprav sam ni upal na enako. kako tudi bi, prekleto, ljubil jo je, hotel jo je zase - njo celo, za vedno, nikomur je ni privoščil. a tako je bilo bolje, s tem je klavrno opravičeval svoja dejanja in navsezadnje je temu izgovoru tudi pričel verjeti. kaj pa naj bi, prekleto, ni je mogel imeti. vzemi to kot kazen za svoje grehe. kazen iz nebes, ker si ubil nedolžnega človeka. pa kaj, če se je fukaril naokrog, nisi imel pravice, da mu prerežeš vrat.. in vendar si ga. ker si slab človek. veliko preslab za angelsko bitje, kot je ona. glasovom je dal prav. vedno jim je dajal prav. vedel je, da se niso motili. še zdaleč si ni zaslužil tolikšne popolnosti. njegove roke so bile krvave.

"kaj?" njene besede so ga zmedle; popolnoma so ga zbudile iz misli, potegnile stran od glasov, vsaj za tisti trenutek. "kaj? ne, jaz.." kako da ne, kaj pa tista seksi svetlolaska carrie? njo si si želel pofukati, ali ne? o bog, carrie je bila samo ideja, ko ni imel česa drugega. bila sta samo prijatelja; četudi je bil zdaj, po tem, ko ga je poppy zapuščala, pripravljen iti dlje. "nobenega dekleta ni," jo je resnobno zavrnil, čeprav se je zavedal, da ima zdaj vso pravico. poppy je imela nekoga drugega. tako je bilo najbolje; tudi on je moral poiskati srečo. "nikoli ne bi.." nikoli ne bi hotel nobene druge; in vendar so te besede nerodno obstale v njegovem grlu. ni ji bil pripravljen priznati tega. o bog, ni je smel zavajati, kajti ne glede na to, kako močna je delovala, je vedel, da jo prav tako zlahka sam tudi spelje iz tira. lahko bi jo navezal okrog prsta, a tega si nikdar ni privoščil. preveč jo je imel rad, da bi jo zavajal. in vseeno si fukal z njo, kajne? "ampak.. moraš razumeti, da moram tudi jaz naprej," je zamrmral, pogled je povesil na mizo. "tako bo za oba najbolje, tako bova razumela, da.. se tisto, kar se je zgodilo, ne sme več ponoviti."

Naslov sporočila: Re: starbucks Tor Maj 14, 2013 7:15 pm

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 542 words.

seveda, najbolje bi bilo, da nadaljuje s svojim življenjem, kaj pa drugega. vendar kaj, ko je imela občutek, da tega ne bo sposobna. lahko se je pretvarjala, dogodek pokopala vase, vendar kljub temu, je v njej živel tisti strah, da bo pa potem na enkrat eksplodiralo vse skupaj in niti ni vedela, kaj bi se takrat lahko zgodilo in niti ni hotela vedeti. bala se je te možnosti in veliko bolje bi bilo, če bi bile zadeve med njima takšne, kot so bile včasih, vse skupaj bi bilo mnogo lažje, vendar kaj ko se je zavedala, da s tem praktično preveč zahteva. v tistem trenutku se je pravzaprav bala lastne prihodnosti, ni vedela kaj bo z njo v prihodnosti, kaj bo z njima v prihodnosti. seveda, lahko bi odšla k shanu, čeprav je vedela, da zadeva ni tako popolna, kakor jo je hotela prikazati pred njegovimi očmi. zavedala se je, da njena resnost in zvestoba tako ali tako ne bi trajale dolgo in imela je celo tisti skriti občutek, da tudi pri njem ni bilo potrebno veliko, da bi se spravil na enake poti kot ona ter tudi sam našel kakšno drugo deklino, kljub temu, da je vedela, da ni ravnodušen do nje. in najbrž bi se tudi ta pogovor mnogo lažje odvijal, če ne bi on za vsako stvar potrjeval in se povsem strinjal z njo, kar pa je bilo njej vse prej kakor všeč. morda je le preveč zahtevala od njega ali pa mu je bilo res tako vseeno in se je popolnoma sprijaznil s tem, da je našla drugega. pa je res? tako hitro se je bil pripravljen sprijazniti, da je našla drugega moškega? najbrž si je le metala pesek v oči, ko v to zadevo ni bila pripravljena verjeti – bilo je dejstvo, nekoč se bo pač morala sprijazniti, da je bilo vse skupaj za eno noč in se bo sedaj morala vrniti na stara pota, to je bilo vse. ob njegovih začudenih besedah je le odkimala z glavo. kako drugače pa naj bi si pojasnila dejstvo, da mu je bilo vseeno? ni našla razloga, zares ga ni. »ne vem, timothy… zdi se mi, da ti je vseeno zame. po tistem« je zavzdihnila, pogled pa usmerila v svojo kavo, ki jo je objela z dlanmi. »nikoli ne bi našla drugega,« se je namrdnila. »če bi ti pokazal trohico zanimanja za naju« je dejala ter previdno dvignila naprej. ob njegovih nadaljnjih besedah je le prikimala. seveda, kaj pa drugega, naprej je moral. nikoli ga ni sploh prosila, da se odmakne od nje, da se vse skupaj v bistvu konča tako. ob njegovih naslednjih besedah je pokimala. seveda, morala bi pričakovati. »prav, naj bo po tvoje, če je to tvoja želja« je zamrmrala in ni bilo težko prezreti užaljenosti v njenem glasu. »ampak veš kaj? nisem bila jaz tista, ki sem se odpovedala vsem skupaj, ja? to si lahko zapomniš, le upoštevala sem tvojo voljo« je dejala ter vstala. »in mislim, da moram iti. oprosti. prišla bom domov, kmalu, samo še neke zadeve uredim« je dejala, ko je preprosto spoznala, da se more umakniti ter vstala se je od mize. »in… se vidiva. najbrž« je še zamrmrala in brez bilo kakšnega drugega pozdrava, kot je med njima vladal nekoč, zapustila kavarno.