WESLEY MAXIMILLIAN PIERCE

age: 32 | hometown: philadelphia | occupation: pakhan of the russian mob | group: russian mob | face claim: jon kortajarena

Vsaka zgodba z mano se zmeraj konča v tragediji. Bilo je obdobje – par let nazaj – ko se mi je zdelo, da bi bil lahko, kaj vem, nekako srečen. Iskreno srečen.. očitno za ljudi, kot smo mi, sreče ni. Ena tragedija za drugo, ki te naredi močnega in izkleše tvojo mogočnost, družbeni položaj, te pizdarije, istočasno pa te oropa slehernega kančka človeškosti, ki ti je morda še ostal. Mislil sem, da bom morda z Anyo srečen. Moje ljubezenske zgodbe se vedno končajo bedno, začenši z Eloise, prasičko, ki me je zapustila, ker je zavohala nekaj boljšega. Priznam, nikoli nisem bil ravno dober človek ali nekdo, ki bi lahko svetu kazal, kako zelo vreden je življenja, ker ga izboljšuje iz dneva v dan. Nikoli nisem bil.. dober človek. To je Eloise vedela in ko je dobila priložnost, jo je zagrabila. Spakirala in šla, mi popolnoma zlomila srce. Me pustila praznega in bolj surovega kot dotlej. Zaradi tega sem tudi pristal tukaj, v vsej tej zmedi, ki mi je več kot očitno pisana na kožo. Wesley Pierce, na razpolago za vse vaše najbolj usrane posle. Wesley Pierce, član tolpe. Wesley Pierce, Saoirsin osebni lakaj. Wesley Pierce, vodja lastne mafije.

Saoirse O'Brien je bila, če se morda sprašujete, gotovo največja napaka v mojem prekletem življenju. Vse na njej je bilo narobe in vse na meni, ko sem bil ob njej, prav tako. Mislim, da sem imel neko noro fascinacijo nad njo, ker vsekakor ni šlo za ljubezen, kot sem jo čutil do svoje žene. Saoirse je bila samo grozljiva napaka, katere hudobni fris se mi še zdaj reži, ko zaprem oči. Nikoli ne bo okej, toliko je jasno. Jaz sem zajebal, ker sem prestopil, ampak ona je prestopila sleherno mejo dobrega okusa. Vojna gor ali dol, to je popolnoma osebno. Le da jaz zdaj prav zares nimam več izgubiti nikogar; sleherna oseba, ki sem jo imel rad, je tako ali drugače zapustila moje življenje. In ga, seveda, zaznamovala s hudobnim udarcem med rebra.

Lagal bi, če bi rekel, da nimam obžalovanj, kakor bi tudi lagal, če bi rekel, da sem storil narobe. Največje sranje je gledati nazaj in pri dveh osebah se ne morem zadržati, da ne bi. Prva je Anya, ki jo pogrešam tako močno, da je včasih mogoče močnega in možatega Wesleyja Pierca najti v svoji sobi, kako toči solze po blazini in kriči in brca in buta ob steno, dokler ga na koncu ne zmanjka. Nisem ponosen na to; zato tudi nihče ničesar o tem ne ve. Nihče ne bo nikoli izvedel, ker kot vodja tako velike organizacije preprosto nimam manevrskega prostora za jokcanje. Odločitev ne smem objokovati. Niti brata ne. Morda je obstajal čas, ko mi je pomenil toliko, da ga za nič na svetu ne bi poškodoval, a bila sva zgolj naivna otroka. Blake je vedel preveč, bil je preveč poln samega sebe in drznil se je obrniti proti meni. Prastare zamere so samo podžgale boj, ki sva ga bila, in dolgo sem razmišljal, če lahko to storim. Na koncu je bilo presenetljivo lahko, čeprav se mi je zdelo, da mi je srce zastalo, da se je trenutek ustavil, da so mi pljuča odpovedala. Pritisnil sem na sprožilec in mož nasproti mene se je zrušil po tleh. ni bil prvi, to gotovo ne. Tudi zadnji ni bil.

Smešno je, da mi je na nek način iz prsi padlo velikansko breme. Vem, da zveni bizarno, ampak prav nikogar nimam več. Nikogar, na katerega bi se želel po lastni neumnosti zanašati, nikogar, za katerega bi mi bilo dovolj mar, da bi nekaj storil kaj nepremišljenega, nikogar, ki bi ga ljubil in ki bi ga postavil predse. Vse, kar imam, sem jaz. Uničen in pretolčen in bolj močan kot kdajkoli prej. Wesley Pierce, ki ste ga nekoč videli v razcapanih cunjah in brez pravega cilja v življenju, je izginil. Danes živim za eno stvar – in to je maščevanje.

BEHIND THE MASK