JAYDEN GRANT FLETCHER

age: 29 | hometown: nyc, new york | occupation: police officer | group: police | face claim: patrick j. adams

Leto 2005
Stojim v skupini dvajsetih bodočih policistov. To bi mi moralo biti v ponos, pravijo. Mati sedi v prvi vrsti in vidim, kako se ji solzijo oči, vidim kako potoči prvo in nato še drugo solzo, ko prejmem diplomo. Morda zato, ker preveč razmišlja o očetu, ki je življenje izgubil v Vietnamu, morda zato, ker se boji, da bi tudi sam pristal v podobnem dreku. Žrtvovati življenje za državo je poklic, ki ga dejansko dobiš najlažje. Če te ne sprejmejo v tvojem mestu, te gotovo v sosednjem ali tistem nekoliko dlje, če ni opcije, da dobiš službo kot policist, so vrata vojske vedno odprta, marinci, letalska vojska, karkoli dejansko. Že res, da mi niti ena izmed zadnjih opcij ni bila v interesu, ampak vseeno je bil občutek, da sem preskrbljen do konca življenja, dober. Dejstvo, da se lahko pri dvaindvajsetih spravim na svoje, točno tako kot sem upal.

Natanko leto dni kasneje
Milijon opcij, ampak obenem tudi natanko toliko ljudi, ki so za določeno delovno mesto bolje usposobljeni, bolje fizično pripravljeni, nekateri izgledajo boljše, drugi so šefovi nečaki v desetem kolenu. Jaz pa brez vez, brez posebnih dosežkov in zaenkrat še vedno brez službe. Lahko bi šel v vojsko, ampak mi ni do tega. Nisem tako zelo patriotski, da bi bil za državo pripravljen izgubiti življenje, nisem moj oče. Nisem niti prepričan, če še vedno želim biti policist. Namesto, da bi aktivneje pisal prošnje, nadlegoval ljudi preko telefona, se zapiram vase. Še vedno živim doma in včasih namesto toplega obroka spijem mrzlo pivo. Obsedlo me je. Namesto na borzo, zavijem v prvi lokal, kjer spoznam žensko svojega življenja. Divjo Nino. Sama mi je rekla, da jo lahko tako kličem. Pred leti se je preselila v New York in ne glede na to še vedno zavija s tistim čudnim evropejskim naglasom. Pozabim, da je moje življenje odvisno od službe, ki je nimam, da moram mesečno še vedno plačevati delež položnic, da sem navadna nula, dokler dvakrat starejši ženski prepuščam skrb zame, ampak vinjenega me to ne zanima.

Mati me je očitno le s težavo prebavljala. Soba je bila vedno neprijetno zakajena, jaz pa prav tako. Čeprav je delala kot receptorka, ji je uspelo tisto, kar meni v več letih ni. Preko ne vem kakšnih poznanstev mi je uredila sestanek na policijski postaji v Filadelfiji. Dejstvo, da se bom za službo primoran preseliti, me ni jezilo, potreboval sem oddih, poleg tega Filadelfija niti ni bila tako zelo daleč. Še vedno bom lahko obiskal Nino. Še vedno se bom lahko tu in tam vrnil ali prosil za premestitev domov. Kar naenkrat je bilo vse izvedljivo, vse možno. Kar naenkrat sem imel v glavi vizijo, ki sem jo želel pripeljati do konca, ne glede na to kako težko se je vse skupaj zdelo. Ne glede na to koliko odrekanja je bilo potrebnega.

Štiriindvajset in končno zaposlen. Malo se je zavleklo, ker se je izkazalo, da bom nadomestek za upokojenega detektiva. Verjetno jim preprosto ni prišel več prav in pripravljeni bi bili sprejeti kogarkoli. No, tukaj nastopim jaz, nekoliko zmeden, ker še nikoli nisem delal, zares delal. Orožje znam držati, pa še to zato, ker sem sin padlega veterana, zato ker smo doma imeli več pušk in ostalega orožja, kot žlic in vilic, vseeno pa name – vsaj še nekaj mesecev – gledajo kot na nesposobnega policajčka. Želim si večje odgovornosti. In kot odgovor na to dobim Ninin klic. Tega seveda nisem imel v mislih, ampak noseča je. Takšne odgovornosti nisem potreboval, ne, niti slučajno. Pravi, da bo otrok zanjo le ovira, tudi to, da ga bo rodila in preprosto pustila pred vrati prve bolnišnice, jaz pa imam – recimo – dovolj veliko srce, da nedolžnemu bitju tega ne bi privoščil. Zdaj jih štejem devetindvajset, TJ pa štiri in pol. Težko uskladim službo s prostim časom, ki v bistvu sploh ni prost, ampak takšno je življenje samohranilca.

BEHIND THE MASK