JONAH ALEXANDER WARD

age: 28 | hometown: new york, usa. | occupation: police officer | group: police | face claim: rafael lazzini

»rojen sem bil v new yorku. moja družina je bila povsem običajna, resno. vsaj za predel mesta, v katerem smo živeli. očeta nekako nikoli ni bilo doma, mama pa je skrbela zame in moje tri brate in dve sestri. bili smo velika družina, ki je živela v premajhnem stanovanju in imela premalo denarja. morda ravno zaradi tega tako nerad premišljujem o preteklosti. bil sem najstarejši otrok; videl sem vse, kar se je videti dalo. ker očeta ni bilo, sem postopoma bil prisiljen prevzeti njegovo vlogo. mama se je trudila, da bi nas vzgojila. pa saj ji je uspevalo, dokler ni po rojstvu tretjega otroka izgubila vsega potrpljenja in potem veliko raje opravljala tri službe naenkrat. tako je bilo lažje, je govorila. tako nam je lahko omogočila dobro življenje. in jaz sem poskrbel za mlajše. vedno sem bil strog in obenem ravno dovolj popustljiv. morda sem celo ponosen na to, da sem jih dobro vzgojil in iz njih napravil močne ljudi. na koncu je to edino, kar je pomembno, čeprav se mi zdaj niti sanja ne, kaj se dogaja s katerimkoli od njih. družina. ne ravno na vrhu mojih vrednot.

srednjo šolo sem opravil s povprečnim uspehom. vedel sem, da lahko naredim nekaj iz sebe. in potrudil sem se za to. pri trinajstih sem videl, kako so ustrelili lastnika prodajalne čez ulico. bil je star gospod; vedno se je trudil s tisto majhno trgovino in zanjo je garal. pred mojimi očmi so mu odpihnili možgane, ker ni hotel predati tistih sto dolarjev, ki jih je čez dan nabral v svoji blagajni. to je bil sedemintrideseti umor, ki sem ga videl. bilo mi je dovolj; hotel sem narediti neko spremembo. tako sem se vpisal v policijsko akademijo. bilo je težko in nedvomno zapleteno, ampak imel sem cilj. vedno sem bil trmast. ko sem nekaj hotel doseči, sem tako dolgo delal na tem, da mi je uspelo. brez izjem.

policijsko akademijo sem končal z odliko. ko sem se vpisal, sem bil med najslabšimi v letniku, ampak uspelo mi je. prvič v življenju sem bil ponosen sam nase. brez težav sem dobil službo in v tem sem bil dober. morda zato, ker me je gnalo nekaj nepojasnljivega. tisto posebno sovraštvo; neka strast, da bi storil tisto, kar je prav. imel sem trdne cilje. in za njih bi bil pripravljen storiti karkoli.

ko so mi pri triindvajsetih ponudili posebno nalogo, sem sprejel. bil sem svež v policijskih vrstah. da sem imel pridih ulice, so rekli. zato so me poslali nazaj ven. delo pod krinko. pridružil sem se eni izmed večjih tolp v mestu in hitro napredoval, obenem pa vsak teden pisal poročila. tam sem preživel štiri leta in pol. tisti ljudje so bili moji prijatelji in sovražniki. bilo je zapleteno življenje. težko. težje, kot bi pričakoval. ampak zmogel sem; moral sem. vse za delo, kajne? zato sem vsak mesec obiskal na desetine zabav. sodeloval pri nabavi orožja in streljal z njimi. si občasno dal tudi odmerek heroina, ker so to počeli vsi in se je pričakovalo. nisem opazil, kdaj me se je začela meja med mano in med osebo, ki sem moral biti, brisati. zadnja leta mojega življenja so včasih kot zmeden film z nenavadno živahnimi barvami ob enih in čisto sivino ob drugih dogodkih. običajna delovna doba za policista pod krinko bi morala biti leto, dve. ampak bil sem preveč dober, preveč pomemben, da bi me lahko kar tako prestavili nekam drugam. in potem se je zgodilo. stvari so se zapletle, vse skupaj je postalo preveč živahno in… nočem zares govoriti o tem. ampak eden od policistov je umrl. ustrelil sem ga, mrtvo hladno, naravnost v glavo. to je bilo to.

naslednjih par mesecev so me strpali v kliniko. pripisali so mi par zvenečih stanj, mi dali nekaj tablet in me držali stran od medijskega hrupa. krivda ni bila na meni. sprejeli so jo nadrejeni. tisti, ki so mi zagotovili, da bo vse v redu, če se od časa do časa zadanem. da bom tako lažje vzdržal svojo krinko. jaz sem bil na koncu žrtev. žrtev pohlepnih šefov, ki so hoteli priti do vodje tolpe.

zdaj sem tukaj. napisali so mi nekaj bleščečih priporočil, me strpali na prvo letalo in me spravili v filadelfijo. dobil sem celo novo ime in vse skupaj – kako zelo zabavno! imam normalno življenje. skoraj. začel bom od začetka. v resnici sem samo policist, ki so ga premestili. to se dogaja vsak dan, kajne? novo mesto, nova priložnost. ali tako vsaj pravijo. moram pokopati staro ime, se navaditi na novo in to je to. c'est la vie, ja?«

BEHIND THE MASK