MIKE STEPHEN HUNTER

age: 28 | hometown: Philadelphia/Pennsylvania | occupation: ER doctor in philadelphia city's hospital | group: locals | face claim: matt bomer

Še en prekleto težek dan na urgenci. Zalotil sem se, da se non stop ponavljam, govorim eno in isto, pravzaprav tudi sprašujem eno in isto. Dolgočasim se in takoj bi zamenjal delo z medicinsko sestro. Izredno zanimivo se mi zdi vstavljanje kanala v žilo, medtem ko moram sam gledati v zrak in sam pri sebi razmišljati, če sem pravilno postavil diagnozo ali bo pacientu razžrlo roko, ko mu zdravilo steče po žilah. Depresiven sem in vse mi gre že na živce. Rad bi, da se zgodi nekaj razburljivega, nekaj zaradi česar bi se zavedel, da sem dejansko živ. Preizkusil sem že razne metode pa nič od tega ni zabavno.  Skakati iz mosta na vrvi, tvegati svoje življenje... Dobro, tiste tri sekunde misliš da te bo pobralo, potem pa vse mine. Rabim nekaj, kar ima za seboj zgodbo. Tako kot moja sestra, dela v FBI. Odlična je, vedno se ji dogaja nekaj razburljivega, medtem ko se jaz sekiram, če šivam rano postrani.
Pogrešam jo. Odkar sva šla vsak svojo pot. Jaz z očali na nosu, da sem bil videti kot totalen debil. Ona, prelepa, se je podala po poti akcije. Očitno videz res ni vse. Za povrhu mi na čelu zeva brazgotina, če mi veter lase zapiha v napačno smer. Z očali in to brazgotino sem na faksu izgledal kot Harry Potter a sam pri sebi menim, da je ta brazgotina verjetno edini dokaz, da nekdaj nisem samo sedel na stolu in pisal zdravniške recepte. 
Trenutno sem samski. Pa ne da si ne bi mogel dobiti dekleta, enostavno dolgočasijo me eni in isti pogovori. Greš na kavo, tam jo sprašuješ vse mogoče stvari, potem te povabi v svoje stanovanje, se ti ponudi z razširjenimi nogami in jaz naj sklepam, kot da sem ulovil najhitrejšo gazelo v divjini. Doooolgčas!
Tudi to da sem domačin, mi ne prinaša veliko veselja.   Nisem veliko potoval, razen k svoji sestri, ki je zaradi ločitve najinih staršev že od rojstva živela drugje. Sam sem bil ujet med velike hiše, mestne četrti, ene revne druge bogate. Sam sem spadal v tisto sredino in brez problema bi življenje lahko zafural. Že dolgo mi je jasno, da se marsikaj dogaja okoli mene, čudnega, nelegalnega. Le odločil sem se, da bom to spregledal in pustil za sabo. Že v srednji šoli se je vse vrtelo okoli trave, marsikateri je bil tudi na kokainu, če si do sedemnajstega leta ukradel avto ali bil v mladoletnem priporu, pa si bil itak največji car. Jaz osebno nisem 'dosegel' nič od tega. Zato mi je tako presneto dolgčas. Od svojega življenja nimam nič, na kar bi bil izredno ponosen. Sledil sem družbenim normam, postal vzoren meščan in verjetno bi lahko kandidiral tudi za senatorja. Moja dobra dela na urgenci bi pripomogla k marsikateremu volilnemu glasu v moj prid in glej ga zlomka, ne bi minilo pet let, že bi bil predsednik.
Potrebujem tudi dekle. Sposobno, mlado in navihano. Takšno, da ji tudi videzno vse štima na pravih mestih. Navsezadnje sem moški, ne nek pamž, navdušen nad video igricami. Star sem osemindvajset let, nimam pa partnerke, kaj šele žene. Da ne omenjam otrok. Moja mati je že uspešno pripeljala dva otroka v puberteto, ko je bila sama stara toliko kot jaz. Prav tako imam dovolj naročanja hrane na dom, gabi se mi že kitajska hrana. Želim si, da bi me doma pričakala mikavna ženska v samem predpasniku na mizi pa bi se bohotil pečen piščanec z rožmarinom. Da, to bi bilo končno res pestro življenje.

BEHIND THE MASK