tema je bila zadušljiva. strašna. čutila sem, kako se je skozi grlo premikala vedno globlje vame, se naselila v glasilkah in žilah in kosteh. v meni. s pestjo sem nemočno udarila po lesenih vratih, prosim, prosim. poskušala sem zakričati, toda tema me je dušila, neusmiljeno je pritiskala na moj prsni koš in mi oteževala dihanje. poskušala me je spraviti na tla, me zlomiti in oviti v svojo napeto tišino – za vedno. uspevalo ji je, počasi. moči sem imela vedno manj in umaknila sem se nazaj, dokler se nisem z rameni dotaknila nasprotnega zidu. razširila sem noge in roke, v zadnjem, bednem poskusu zadržati stene, da me ne požrejo.
potem sem čakala, ker je bila to edina stvar, ki v tistem trenutku ni presegala mojih sposobnosti. v omari sem bila zaprta že tolikokrat, da sploh nisem več štela in vedela sem, da je čakanje najhujši del – toda vedno se konča. ko je njen fant omedlel, se je moja mama vedno ponižno priplazila iz spalnice, polna modric, in odklenila vrata. samo pogumna sem morala biti do takrat.
minute so se zlivale skupaj in zdelo se mi je, da je preteklo deset let preden so se vrata končno odprla in se je v špranji prikazal obraz moje mame. imela je prebito ustnico; poskušala si je obrisati kri, vendar je bila v kontrastu z njeno bledo kožo še vedno vidna. veliko časa sem jo sovražila, ker mu je vsak večer pustila, da me je vrgel v omaro. toda sčasoma sem ugotovila, da je težko sovražiti nekoga tako zlomljenega in na tleh kot ona.
tudi pri osmih letih sem že razumela, da ni vedela, kako bi si lahko pomagala, kaj šele kako bi lahko pomagala meni. ko je v moje lase zašepetala hripav oprosti in me s tresočimi rokami dvignila v naročje, sem se le previdno zvila in čakala, da tema počasi odteče iz mojega telesa.
še vedno se spomnim, kako lepo je bilo življenje, preden se je pojavil njen fant. ko mi je pustila, da sem z žlice polizala odvečno kremo za pecivo. ko me je peljala v park in me več ur lovila skozi visoko travo. ko mi je pustila, da sem zaspala naslonjena nanjo, medtem ko je vozila. ko ni bila le moja mama, temveč tudi najboljša prijateljica. naivno sem bila prepričana, da bo tako ostalo za vedno.
toda ljudje se spreminjajo. tem bližje jih spustiš, tem krajši nož potrebujejo.
♦ ♦ ♦najbrž sem pri triindvajsetih še premlada, da bi bila tako zdelana, kot sem. po drugi strani pa je tudi osem let veliko prezgodaj za tako velik preobrat, ko se ti življenje postavi na glavo. nisem brez razloga postala to, kar sem zdaj. čeprav – klavstrofobija je ena stvar. cinizem pa nekaj drugega.
vsakič sem ji odpustila, konec koncev je bila še vedno moja mama. moj svet. tako vneto sem ji dopuščala vsako napako in zanemarjanje, da nisem bila tisto jutro, ko me je povabila ven, niti najmanj sumničava. ne, navdušena sem bila, da grem spet nekam z njo. upala sem, da je morda spoznala, kako me je pogrešala, kako veliko časa je že minilo, odkar sva se resnično zabavali. nisem opazila kovčka v prtljažniku – bila sem preveč zaposlena z opisovanjem sanj, ki sem jih imela tisto noč in knjige, ki sem jo morala prebrati za domače branje. tako veliko stvari je zamudila.
tom je vedel, kaj se dogaja. videl je modrice na njenem obrazu in ne glede na to, kako jezen je bil na mojo mamo, strah zame je bil močnejši. hotela me je čim dlje od hiše, ker je tako hotel njen fant; in ona je bila njegova lutka.
toda konec koncev je bilo zame tako še najbolje. kričala sem njeno ime, ko se je zadenjsko umikala vedno dlje od naju, popolnoma bleda in širokih oči. jokala sem več dni zaporedoma in ko sem se končno ustavila, sem se počutila kot bi izjokala vsako čustvo, ki sem ga kdaj imela. čez dva tedna sem nehala čakati na njen klic, čez tri sem obupala nad njeno vrnitvijo. konec četrtega tedna mi je stric povedal, da se je pobegnila iz filadelfije. in tako se je končalo moje otroštvo, z nič več kot preprostim šepetom.
♦ ♦ ♦stric tom je bil… krasen. ideja o zagrenjeni maddie - ki se je takrat zdela najbolj verjetna možnost – mu ni niti približno dišala. potrudil se je, da je na dan priklical tisto najboljše v meni; pogum, energičnost in ljubeznivost. seveda me ni mogel zaščititi pred vsem, še posebej ne pred vsemi spomini, ki so me spremljali ponoči. ni mogel popraviti škode, toda potrudil se je, da je nisem bila deležna nič več.
bil je policist; blizu upokojitve, toda nič manj aktiven kot v mladosti. poskrbel je, da sem imela tako zdravega duha kot tudi misli. zdaj mi je žal, da sem se mu tako upirala – nenazadnje se nikoli ni poročil pa tudi otrok ni imel, torej je bila tako nepričakovana odgovornost v obliki klavstrofobične osemletne deklice ogromna sprememba. morala sem se mu zahvaliti, da me je vzgojil v dobro osebo. da ni obupal in me pustil, da odrastem v pošast, kajti uspelo mu je, da sem obdržala čisto srce.
kasneje sem spoznala, da sem si tistega dne, ko se je moja mama odpeljala po novo dozo udarcev, obljubila, da nebom nikoli več nikogar spustila tako blizu, da bi me lahko tako prizadel. med odraščanjem sem bila preveč prijazna, in v zameno nisem dobila nič drugega kot bolečino. seveda sem imela ljudi za druženje, vendar sem jih vedno obdržala na varni razdalji. nobenih partnerjev. nobenih ženskih noči z lakiranjem nohtov in hihitanjem in vsem kar spada zraven. in bilo mi je všeč. nobenega pritiska, nobene skrbi za kogarkoli razen zase.
♦ ♦ ♦pri osemnajstih sem se vpisala na akademijo. bilo je nekakšen poklon njegovemu trudu, in zdelo se mi je skorajda naravno, da izberem to smer. biti policist je bilo zame lahko – ni mi bilo potrebno spletati vezi, če nisem hotela. in imela sem izbiro. nemalo ljudi me je tudi označilo kot odlično, za ta poklic – neomajna, energična, žilava. dovolj predrzna, da sem se vključila v družbo, hkrati pa na varni razdalji od vsega skupaj.
namen. tudi namen se mi je zdel dober. ničesar nisem sovražila bolj kot stagnacije in pozabe. mogoče je bil to tudi resničen razlog, zakaj sem se pridružila policiji. obupno sem se hotela dokazati, povedati, da nisem ničvredna. torej sem izbrala kariero, za katero nihče ne dvomi kako uporabna je, kar me je naredilo pomembno vsaj do neke mere.
vrednost. imajo majhne punčke, ki so jih njihove mame oddale, sploh kakršnokoli vrednost? ali so obsojene na življenje v strahu pred temo, tesnimi prostori in pekočino zapuščenosti? ne vem zagotovo. toda prekleto dobro vem, da bom umrla preden bom dobila odgovore.
