SASA EMINA MARKOVIC

age: 26 | hometown: varaždin, croatia | occupation: thief and art foreginer | group: locals | face claim: florrie arnold

» saša marković, ki je s fantastično kombinacijo elegance, gibljivosti in izvrstne tehnike letos osvojila drugo mesto na evropskem mladinskem prvenstvu, se je po mnenju poznavalcev zavihtela na lestvico najobetavnejših mladoletnih ritmičnih gimnastičark. zgolj dvanajstletno dekle je pokazalo izreden talent, kakršnega v njeni državi niso videli že leta in prav to je po besedah mladenkinih staršev razlog, zakaj zapuščajo čudovito balkansko državico. sašina starša jasmina in luka sta se namreč odločila maksimalno razviti hčerine talente, kar v nihovi domovini, kot se je izkazalo, na žalost ni mogoče, zato je bila edina logična rešitev nastale težave selitev. po tehtnem premisleku se je družina odločila za filadelfijske orle, kar bo predvsem za sašo predstavljalo veliko spremembo. Naši novinarki je dekle prespelo prepričati v ekskluziven interviju, ki bo skupaj s slikami šampijonke v dresu novega kluba objavljen v naslednji številki naše revije, vendar smo se kljub temu odločili potešiti vašo radovednost z nekaj stavki: ''selitve se hkrati veselim in bojim. čaka me nov dom, nov jezik, novo okolje in novi ljudje, zato ne vem, kaj pričakovati. a vem, da se bom potrudila po svojim najboljših močeh in od sebe dala vse, ker gimnastiko preprosto obožujem in ker sem hvaležna staršem, da so mi to pripravljeni omogočiti.'' več kot očitno je, da je saša nasmejana, skromna in prikupna mladenka, ki bo s trdim delom in finančno podporo njenih premožnih staršev prišla še daleč.«

»saša emina markovič je glavno in zadnje mesece tudi edino ime, ki se širi po atletskih krogih. Kritiki so nadnjo navdušeni, občinstvo jo obožuje, dekle pa kljub uspehom vedno bolj in bolj zavzeto trenira. Njeni novi sošolci pravijo, da živi samo še za treninge in gimnastiko, a da ji ob tem tudi brez težav uspeva dobivati več kot zgolj spodobne ocene v šoli. Dekle je vsekakor ena največjih pridobitev ameriške gimastične okipe in nobena skrivnost ni, da se bo letos s štirimi sotekmovalkami udeležila svojih prvih olimpijskih iger.«

»vsi se še spomnimo zlatega dekleta, ljubljenke ameriškega občinstva, za katero smo bili prepričani, da ji zlato na njenih drugih olimpijskih igrah ne uide. Saša marković, svetlolasa najstnica, ki je gimnastiki predana z vsem srcm in za katero je že od nekdaj jasno, da da vedno vse od sebe. Tokrat je bilo očitno, da je dala od sebe več, kot je zmogla, kajti po nadvse obetavnem začetku nastopa na oi je saši tik pred koncem nastopa spodrsnilo na traku, ki ga je uporabljala kot rekvizit. Dekle je, ko ji po nekaj poskusih ni uspelo vstati, s prizorišča odnesla reševalna ekipa, nekdaj dni kasneje pa so se razširile govorice, da je prikupna hrvatica staknila hudo poškodbo, ki bo zahtevala minimalno leto dni zdravljenja. Tako starši kot saša več tednov niso želeli dati izjave, nedavno pa je družina javnosti sporočila, da se umikajo nazaj v rodno hrvaško, kjer bo mladenka okrevala pod skrbnim nadzorom najboljših specialistov. Poznavalci se sprašujejo, kako huda je bila pravzaprav poškodba in ali se bo dekletu uspelo vrniti pred kvalifikacijami za naslednje olimpijske igre, na katerih bi jo njeni zvesti oboževalci resnično želeli videti.«


Ko se mi je zgodila nesreča sem imela osemnajst let. Bila sem mlada, neizkušena in gimastika je predstavljala moje celotno življenje. Bila je vse, za kar sem živela, razlog, zaradi katerega mi ni bilo težko vstajati ob pol petih in iti spat ob polnoči, da mi je uspelo zaključiti vse potrebno za šolo. Ljubila sem način, na katerega se je moje telo gibalo, način, kako so me gledalci spodbujali in aplavz, ki sem ga požela ob koncu uspešnega nastopa. Živela sem od tega. Potem pa se je tisti prekleti trak znašel pod mojim stopalom. izguba ravnostežja sredi izvajanja giba pa je raztrgala mojo ahilovo tetivo, padec je zdrobil mojo kost v peti in neuspeh usodno poškodoval mojo samozavest v parkurju. Poskušala sem vstati, pa preprosto nisem mogla. Spomnim se bolečine, ki je bila tako močna, da nisem mogla dihati in ko so se na nosilih odnesli iz podesta sem omedlela. Ko sem se naslednjič zavedla mi je mama s solzami v očeh povedala, da se bo poškodba celila minimalno eno leto. Kar je pomenilo, da sem leto dni sedela na vozičku in nikoli nisem premikala noge, vse, samo, da bi se stvar zacelila in mi pustila, da se vrnem k treningu. A po letu dni je zdravnik povedal, da se tetiva ni zarasla povsem pravilno, ampak je nastala brazgotina. Brazgotina, ki mi bo sicer dovoljevala, da živim povsem normalno, lahko bom celo tekla in plesala, vendar nikoli intenzivno. Trenirati ne bom smela nikoli več, še posebno ne gimnastike. Nisem hotela verjeti, zato smo s starši poiskali drugo mnenje. In zatem še tretjo, četrto in peto, a vsi strokovnjaki so bili enakega mnenja: zame je bilo kariere konec.  Starša sta bila razočarana in vedela sta, da sem razočarana jaz, a to ni bil niti približen opis tega, kar sem čutila. Mojega sveta, mojega življenja je bilo pri devetnajstih konec. Več kot dva meseca sem bila samo zaprta v svoji sobi, preden sta me starša imela dovolj in sta me poslala nazaj v šolo. Vpisala sta me na študij ekonomije, ki sem ga naredila zgolj s pomočjo njunih zvez in denarja, ki sta ga več kot velikodušno vlagala v fakulteto. Meni pa ni bilo mar, brigalo me je za vse skupaj. Zapadla sem v depresijo, nato še v slabo družbo; začela sem hoditi s sedem let starejšim fantom, katerega glavni hobi je bilo kraja različnih drobnarij in navsezadnje začela jemati tudi droge. Začela sem, kot večina, s travo, a ni trajalo dolgo, preden mi je fant ponudil kokain, ki sem ga brez dodatnih vprašanj vzela. Leto dni sta me starša potrpežljivo opazovala, mi skupala pomagati, mi celo grozila in s tem nameravala spraviti k pameti, pa nič ni pomagalo. Prepričana sem bila, da ne bosta uresničila ničesar od njunih črnih napovedi. Vse, dokler nisem zaradi prevelikega odmerka pristala v bolnišnici, ker so povrhu vsega ugotovili, da sem noseča. Takrat me je očka poklical po telefonu in mi povedal, da me ima dovolj; da doma nisem več dobrodošla in se bom odslej morala znajti sama. V svoji slepi zatrapanosti v svojega dragega me to sploh ni ganilo, saj sem bila prepričana, da bom lahko živela pri njem, kar glede na to, da sem bila brez denarja zanj seveda ni bila opcija. Še on me je brcnil na cesto, pa me niti to ni streznilo – še kakšen mesec sem hodila za njim in prosjačila, naj me vzame nazaj, nato pa mu nekega dne iz jeze ukradla celotno zalogo droge, ki jo je sicer vneto preprodajal. Ko me je našel me je pretepel do nezavesti, vendar droge ni bilo več. Nasklednji dan me je na ulici našel policist in z rešilcem so me prepeljali v bolnišnico, kjer sem do zavesti prišla šele po tednu dni. Takrat so mi tudi povedali, da sem zaradi napada splavila, dan kasneje pa še, da so bili moji starši mrtvi, ubil pa jih je moj bivši fant, ker mu niso hoteli povrniti denarja za drogo, ki sem jo ukradla. To in dejstvo, da sta mi starša kljub vsemu zapustila ves denar, pod pogojem, da grem na odvajanje, me je popolnoma zlomilo in po več mesecih na rehabilitaciji sem jih nekaj preživela tudi na psihiatriji. Nadvse rožnata preteklost za nekoga, ki je star šele triindvajset let, kajne?

Sama bi se na tem mestu vprašala, kako sem od psihiatrične klinike potem zašla nazaj v filadelfijo in kako za vraga sem potem postala tatica. Zgodba ima največ opraviti z jonathanom, mojim sosedom iz časa, ko sem še živela v phillyu in trenirala gimnastiko. Bil je moja prva in edina prava ljubezen in preden sem odšla mi je obljubil, da me bo čakal. Prisegel je, da bo počakal, da se vrnem in da se bova takrat poročila, a takrat si nisem upala preprosto odkorakati v filadelfijo. Namesto tega sem se preselila v los angeles, ker sem skušala nekaj narediti iz sebe, a se stvar ni posrečila. Namesto tega sem iz čistega dolgčasa začela slikati in ugotovila, da imam talent, a edini način, kako sem s tem lahko zaslužila, je bila poneverba umetnin. Da sem lahko ponarejala pa sem potrebovala umetnine, kar je pripeljalo v to, da sem začela vlamljati v najrazličnejše objekte in se izkazala izjemno talentirana tudi za to.  Zdaj, dve leti in pol kasneje, sem s pomočjo tega, kar tako uspešno počnem, zopet pridobila svojo samozavest. Nabrala sem si več denarja, kot ga lahko porabim, a hkrati ne nameravam opustiti svojega konjička, kot tatvinam pravim sama. Nisem se namreč pripravljena odreči adrenalinu in zasvojljivemu občutku nepremagljivosti, ki me prevzame vedno, ko je svoj domači trezor pospravim novo edinstveno dragocenost, na mestu, kjer je ta prej ždela, pa pustim ničvreden ponaredek. In po tem pustim lastnika, ki sem ga prej spretno ovijala okoli prsta, daleč za seboj. Lahko bi rekli, da sem se vrnila na pot odvisnosti, a tej se nisem pripravljena odpovedati. In sedaj sem na poti v filadelfijo, mesto tisočih novih priložnosti in takšnih ali drugačnih dragocentosti, ki samo čakajo name.

BEHIND THE MASK