police lobby

Naslov sporočila: Re: police lobby Sob Sep 28, 2013 9:17 pm

tag; jake smitten3

zdelo se je, kakor da pazi na vsak svoj korak. kakor da drugi opazujejo vsak njen gib. vedela je, da mora biti neskončno hvaležna, da je sploh dobila novo priložnost. zlahka bi jo za vedno strpali na akademijo, kjer bi morala ostati inštrukcija vse do upokojitve. kar bi jo preprosto ugnobilo. ni bila izklesana za poučevanje. dolgo časa je sicer resda mislila tudi, da ni izklesana za policijo. vendar se je vse spremenilo tekom nekaj mesecev. hotela je to početi. in zdaj je verjela, da lahko postane tudi prekleto dobra. da morda ni zgolj blondinka s pametno glavo, ki se znajde za računalniki in lahko kot za šalo vdira v najbolje zaščitene državne baze podatkov. ni si dovolila razmišljati o tem, kar je izgubila. o tem, kje je morda bil kyle. o tem, kje je pristal sebastian. na lepem je čez noč spet ostala sama in tokrat brez vsega – brez kariere, brez družine in brez moškega, za katerega je bila takrat prepričana, da bo spremenil njen svet. verjetno ga je res. v roki je držala lonček s čajem, ko je stopala po vstopni avli policijske postaje in popravljala odzivnik na njenem pasu. bila je na samem začetku, toda pripravljena je bila hudimano garati, da bo zlezla tja, kamor poprej in še višje. možnosti za vnovičen prestop k FBI-ju morda res ni bilo prav veliko, a imela je vsaj postajo. njen pogled je bil preveč osredotočen na pozivnik, ki se je zatikal v pašček, da bi opazila visoko postavo, ki se je naenkrat znašla pred njo. sunkovito se je ustavila, preden bi treščila ob... ''freeman,'' je njegov priimek izrekla malce preveč agresivno. stopila je korak nazaj in obstala na mestu, ko je srepela navzgor proti njemu. verjetno je izgubila tudi njega. trapasto je verjela, da sta prijatelja. verjela, da bo morda pomagal tudi sebastianu. no, očitno se to ni zgodilo. ona je pristala na disciplinski kazni in sebastian v zaporu. ''če se, prosim, umaknete? mudi se mi.''

Naslov sporočila: Re: police lobby Ned Sep 29, 2013 10:39 am

TAGGED: JULES! smitten3

Ko se je nazadnjič tu, v sami avli policijske postaje, zadržal za več kot deset minut, ga je nekdo na gobec in tokrat se je potrudil, da je z najhitrejšimi koraki obhodil avlo, ki je nanj pustila grenke spomine, na tisto, kar se je tu zgodilo. Prišel je sem, da bi se opravičil Shiloh, jo povabil ven in.. odločno je odrinil vsakršne misli, ki so bile povezane s svetlolasko. Odšla je. Vse, kar je vključevalo njeno ime, je bila zgolj preteklost.

Prišel je sem popolnoma iz drugačnih namenov – in ti niso izhajali iz neke nuje, da bi se mogel nekomu opravičiti, temveč je prišel sem zgolj iz službenih razlogov. Moral je osebno prevzeti neke papirje in se določene stvari zmeniti z novim načelnikom policije. Zmajal je z glavo, ko ni bil prepričan, kako se bo to izšlo in bil je preveč zatopljen v svoje lastne misli, da bi zares gledal, kje hodi. Ko se je zavedal, je pred njim stala svetlolaska, ki je vanj bolščala s tistim ubijalskim pogledom in jasno mu je postalo, da si vse skupaj ne samo predstavlja. »Jules,« je presenečeno dahnil, čeprav ga dejstvo, da je naletel nanjo prav tu, ne bi smelo kaj dosti presenetiti. Vedel je, da je bila zdaj nazaj – odkar so jo poslali na disciplinsko kazen, je spremljal vse, kar se je dogajalo z njo. Ker navsezadnje mu ni bilo vseeno in ni bil on odgovoren za to, da so jo odpustili. A glede na pogled, ki mu ga je namenjala, ji verjetno to še ni bilo jasno.

»Kaj pa boš storila, če se ne? Mi prisolila klofuto?« se je skorajda posmehnil lastnim besedam, ki so se zdele tako ironične. »Kar izvoli. Ne boš prva, ki bo to storila.« Seveda ni imela niti pojma, o čem je govoril, a to v tistem niti ni bilo važno. Bilo je očitno, da se ni imel namena premakniti niti za centimeter. »Še vedno si prepričana, da sem te zajebal, kaj?« tudi njegov pogled ni deloval prav nič prijazno, ko je tokrat z očmi zavrtal vanjo. »Resno misliš, da bi to storil? Po vsem tem, kar sem storil zate? Po vseh teh letih mentorstva in inštrukcij samoobrambe, ki sem ti jih ponudil zgolj zaradi tega, ker sem v tebi videl potencial v nasprotju z ostalimi, ki so te metali v koš skupaj z ostalimi nerodami? In res, morda sem te sprva užalil, a prišel sem te iskat na stranišče, potem ko si točila solze in se smilila sami sebi, da nisi za nobeno rabo. Si pozabila vse to? Si pozabila tudi vse tiste treninge kasneje, kjer sem se zares trudil, da bi ti dvignil samozavest, te spomnil na tvoje kvalitete in vse ostalo?« se je iz njega zaradi samega razburjenja ulila cela poplava besed, ki je nihče ni mogel ustaviti. »Če še vedno misliš, da sem te zajebal, potem, prav. Odkorakaj stran, pusti me za sabo. Jaz bom imel čisto vest, kajti ničesar nisem storil, nisem imel prstov vmes, da si zdaj tam, kjer si. Pravzaprav sem preživel po cele dneve na FBI-jaju, delal nadure, da sem udeležil raznih sestankov, kjer sem te zagovarjal. Toda kljub temu.. bili so močnejši,« je zdaj jezno iztisnil skozi zobe zadnje besede, ko je pomislil na vse tiste kretene iz disciplinske komisije. »Mogoče sem res vodja FBI-ja, toda to me še naredi boga. Pri nekaterih stvareh, kot je bil tvoj primer, nimam besede. Pizduni so me zavrnili vsakič, ko sem jim poskušal kaj dopovedati.« In ni ji lagal.

578 words | notes: here we go :3 |

Naslov sporočila: Re: police lobby Ned Sep 29, 2013 1:50 pm

povsem podzavestno je ob njegovem tonu napravila korak nazaj. resnično ga je zgolj prosila, naj se ji umakne s poti. njen ton je bil resda bolj hladen, kot bi človek od nje pričakoval, vendar jo je presenetilo, ko je tistih osem besed, ki mu jih je izrekla očitno vzel kot za neizmerno žalitev. ''prosim?'' je jezno stisnila skozi ustnice in se močno namrščila, ko je poskušala razvozljati pomen njegovih besed. nihče ni ciljal na zaušnice in ona mu je še v življenju ni dala. niti mu je ni nameravala, ne glede na to, kako zelo bolje bi se potem počutila. ''nič nisem rekla. ne pretiravaj. samo prosila sem te, da se mi umakneš s poti. očitno sem prosila preveč,'' je zamrmrala v odgovor in roke prekrižala na trupu, ko je doumela, da bo najverjetneje trajalo še kar nekaj časa, preden se ji bo izvolil umakniti. izgledalo je, kakor da se je šele ogreval. in imela je prav. kaj kmalu so se besede usipale iz njega ena za drugo in napadel jo je, preden bi ona njega. le da ga ne bi. samo šla bi naprej in ga ignorirala do konca svojih dni – po njenem mnenju je bil to odličen recept in spravna rešitev. vendar se seveda nista strinjala, sodeč po njegovem pompoznem dramatičnem govoru. ''in kaj hočeš, da naredim? se ti priklonim, ker si me najprej ponižal in se me nato usmilil? da, res bi morala biti srečna, ker si je sam šef vzel zame toliko časa, ki ga nikakor nisem bila vredna. hvala, jake. hvala za vse. brez tebe nikoli ne bi prilezla nikamor, res ne,'' je bil njen ton poln očitnega sarkazma. že zdavnaj je pozabila na njuno prvo srečanje in nikoli več ga ni privlekla na dan. zakaj je moral zdaj pogrevati najstarejši del preteklosti, tisti, ki ni imel nobene veze s trenutno situacijo? ''oprosti, ker sem ti povzročila nevšečnosti in nihče ni rekel, da si bog. prekleto, ne obnašaj se, kakor da sem sama kriva, da je prišlo do preiskave!'' je bila že znova nazaj ob njem in njen kazalec zapičen v sredino njegovega prsnega koša. ''samo nekaj mi povej, jake. si vedel za sebastiana in pretepe?'' je rahlo priprla pogled in verjetno je bilo od njegovega odgovora res odvisno čisto vse.

Naslov sporočila: Re: police lobby Ned Sep 29, 2013 3:30 pm

TAGGED: JULES! smitten3

»Nič ni si rekla. Toda tvoje oči so povedale dovolj,« ji je vrgel nazaj in odločno zapičil pogled v njene oči, kot da se ne bi pustil odgnati. Morda je res pretiraval in brez potrebe zanetil ogenj, kjer ga ni bilo potrebno, toda ni si mogel pomagati. Njene besede so bile dovolj, da bi prepoznal njeno namero. Dovolj dobro jo je poznal - vsaj kar se tega tiče -, da je lahko bil prepričan v eno. Če ne bi izkoristil tega trenutka, da bi se pogovoril z njo, bi za vedno izgubil to priložnost. Verjetno bi se ga izogibala do nadaljnega, še več – sovražila bi ga zaradi stvari, ki jih sploh ni zagrešil. In tega ne bi prenesel. Dovolj je imel, da so ga ljudje po krivem česa obtoževali, navsezadnje je bil on tisti, ki je obtičal v zaporu s kaznijo in po čisti krivici. In tokrat se je nameraval zaščititi, ji povedati resnico enkrat za vselej – vsaj ne bo imel slabe vesti, tudi po tem, ko ga bo zasovražila. Ničesar ji ni storil. Ni bil on tisti, ki jo je odpustil. In to je morala vedeti.

Njegove oči so se nenadoma zožile in za trenutek je bil podoben terminatorju, ki razmišlja, ali bi nekomu odtrgal noge. Sarkazem, ki je zavel iz njenih ust, gotovo ni bilo tisto, kar bi si zaslužil. Kako nehvaležno od nje. »Ne. Toda en sam preprost 'hvala' bi zadostoval,« je pribil in se odločil, da bo spregledal obtožujoč podton v njenem glasu. »Očitno ti je prav malo mar. Veš, kaj, Jules? V redu. Zdi se, da nikoli nisi potrebovala moje pomoči. Zdaj to vem, ja? Oprosti, ker sem rinil vate.« Je bilo to vse, kar je lahko rekla, povsem tem, kar je storil zanjo? Saj ne da bi pričakoval, da bi ga zdaj častila ali kaj podobnega – nikoli ni pričakoval povračila. Tudi sprejel ga ne bi, ker preprosto je bilo to, kar je storil, del njegove odločitve. Pomoči ni nikoli ponujal zaradi varnega občutka vzajemnosti, da bo nekdo enako storil zate, če boš potreboval nekdaj pomoč, temveč zaradi lastne dobrodušnosti. Ker je bilo to prav. Ker je rad pomagal ljudem in ker je dejansko hotel zaščititi ljudi, za katere mu je bilo mar. Žal vsega tega ni opazila in odločil se je, da se s tem ne bo več ubadal. Ne bo je več opominjal na lastna dobra dela, ki jih bi sicer morala opaziti sama.

Odločno je odrinil njen kazalec, ko ga je zapičila naravnost v njegov prstni koš, kakor bi vanj merila z nabito pištolo. Njegovo telo se je napelo, pripravljen je bil, da se bo ponovno moral braniti pred njenimi besedami, ki zares niso bile tisto, kar bi človek pričakoval od nje – za hip je bil preveč zaposlen z odpiranjem njenih oči in soočenjem z resnico, da sploh ni opazil, da je bilo na njej nekaj drugačnega. Od kdaj je bila Jules tako odločna? »Nisem,« je dahnil in se izognil njenemu intenzivnemu pogledu, ki ga je občutil skoraj tako, kot bi od njega nemudoma zahtevala, da naj prizna umor. »Do pred kratkim se mi sploh ni sanjalo, da bi utegnil biti King sploh kako povezan s tem.« Zdaj je tudi on nezaupljivo priprl oči. »Zakaj? Me boš obtožila še česa?«

534 words |

Naslov sporočila: Re: police lobby Ned Sep 29, 2013 5:29 pm

''hvala,'' je besedico izgovorila v ne ravno prijaznem tonu. a če je hotel preprost hvala, potem ga je sedaj tudi dobil. bilo je očitno, da ne zmore razumeti njenega vidika. da vidi zgolj svojo škodo in nepravičnost. sama bi lahko napravila kilometre dolg spisek s seznamom vse škode, ki jo je utrpela zavoljo preiskave. ''seveda mi je mar. seveda sem ti hvaležna! ne cenim pa tega, da me napadeš na lepem, ko ti nisem rekla čisto nič,'' mu je takoj odvrnila nazaj. nikoli mu ne bi ničesar omenjala, ker ne glede na to, da se je znatno spremenila, še vedno ni bila oseba, ki bi hodila naokrog in iskala prepire. raje se je tovrstnim stvarem izognila, le da ji sedaj sploh ni dal druge izbire, kakor da se z vsemi štirimi bori in sooči z njim. ''da, prepričana sem bila, da si me pustil na cedilu. nisem hotela, da me rešuješ, prekleto. hotela sem samo, da bi se našel kdo, ki bi mi stal ob strani, ko so me vlekli skozi sranje, o katerem nisem imela niti pojma. nihče ni verjel, da ne vem, kje je sebastian. nihče ni verjel in govorili so, da lažem. in tam ni bilo nikogar. bila sem sama. zato ja, zamerila sem ti,'' je dlan potegnila nazaj k sebi, ko jo je odmaknil z njegovega prsnega koša, kamor je vrtala s kazalcem. presneto, še sama ni vedela, kdaj točno je razvila takšen temperament. vsekakor ni bila več tiha siva miš, ki pogoltne vse, kar ji vržejo. ''nisi?'' je ponovila za njim v vprašujočem tonu in napravila dolg počasen vdih. uspelo se ji je umiriti. ''ne,'' je počasi odkimala in tokrat kar zaprla oči, ker je bilo v tistem trenutku to najlažje. na tak nadvse otroški način se je človek lahko pretvarjal, da ne obstaja. da je izginil, se vdrl v tla, se čudežno premaknil na neko drugo reakcijo. ''sranje,'' je zamomljala in sekundo zatem ni imela pojma, kaj ji je padlo na glavo. naenkrat je bila ob njem, z rokami ovitimi okrog njegovega vratu in obrazom zakopanim v ramo. ''jake...'' je samo izrekla in z dlanmi stisnila ovratnik njegovega suknjiča. ni znala pojasniti. samo prekleto nujno je potrebovala nekoga, ki je ne bo pustil na cedilu.

Naslov sporočila: Re: police lobby Pon Sep 30, 2013 10:08 am

TAGGED: JULES! smitten3

Več kot očitno ga je izzivala – a namesto, da bi ji to preprosto povedal, ji ji namenil en sam, dolg neodobravajoč pogled, ki bi moral zadostovati. Bilo je jasno, da se ni šlo samo za to, da bi mu že kočno rekla tisto hvaležno besedico, pomembno je bilo, ali je to rekla iz srca. In v tem primeru je bilo očitno, da v njenem glasu ni bilo niti trohice hvaležnosti.

»Ne deluješ ravno tako,« je prhrnil, ko ga je zdaj poskušala prepričati v nekaj, v kar ni mogel najbolj verjeti, ne po tem, kar je od nje slišal. »Ampak prav. Tudi prav. Ni moja dolžnost, da te na to opozarjam,« se je preprosto vdal. Bilo je nesmiselno in morda je imela prav glede njegove taktike. A ni imel druge izbire, vsega pa ji ni imel namena razlagati.

»Če nisem bil ob tebi, še ne pomeni da nisem bil s tabo,« je zdaj poudaril ključno razliko. »Za boga, Jules. Ne morem se dati na polovico in biti povsod. Zato si bila ves čas prepričana, da si sama v vsem, medtem ko nisi niti pomislila, da bi te mogoče kdo utegnil reševati kako drugače.« Zavzdihnil je, njegova napeta drža se je sprostila, ko je globoko zajel zrak. Ni mu bilo do prepira, prav zares ne. Toda jezilo ga je njeno mišljenje, kako je pravila, da je bila za vse sama, medtem ko se je on na drugem koncu skoraj razpočil, ko je poskušal vsem tistim kretenom pojasniti nasprotno. Da ni omenjal tega, da bi tudi on kmalu izgubil službo – a tega ji seveda ni povedal. Ni bilo važno, tako ali drugače. »Ampak, prav. Če me zdaj sovražiš zaradi.. česarkoli že, je to tvoja odločitev in ne moja. Jaz sem ti povedal resnico.« Zmajal je z glavo in nato samo strmel vanjo, v upanju, da so vsaj njegove oči povedale dovolj, če mu že ni verjela na besedo.

Potem pa ga je povsem presenetila, ko je mu je skočila v objem in ni si mogel pomagati, da se ne bi čisto narahlo nasmehnil, ko se mu je kamen odvalil od srca. Verjela mu je. »Hej. Tukaj sem,« je nežno zamrmral v njeno uho, medtem ko je privzdignil desnico in se previdno dotaknil njene glave, ko jo je pobožal po laseh. »Vedno sem bil tukaj.«

381 words |

Naslov sporočila: Re: police lobby Tor Okt 01, 2013 11:38 am

samo zavzdihnila je. po resnici povedano bi ga najraje boksnila v trebuh, ker ji je nehote pripravil zasedo in jo naenkrat napadel z vseh štirih strani. ta pogovor bi se moral odviti kasneje in drugje. morala bi se mu sama približati, potem ko bi si že razjasnila določene stvari, se znova uvedla v vsakdan delovnika. prišla bi do njega ali ga poklicala in prosila za srečanje. vsekakor se ne bi smela prepirati sredi avle, čeprav jima je le redkodko namenil več kot en sam pogled. in tako se ji niti ni ljubilo še naprej mu ugovarjati in se zagovarjati. bil je prepričan, da je nehvaležna mrha – prav pa naj bo po njegovo. ''nisem vedela. nisi poklical, nisi sporočil prek koga drugega. kaj naj bi si mislila, kakor da si samo še eden v vrsti ljudi, ki so na lepem izpuhteli v nič?'' je z znatno šibkejšim glasom odvrnila. ''nisem rekla, da te sovražim. ne izmišljaj si takih nesmislov, jake,'' je proti njemu vrgla ne ravno lep pogled. ni ga sovražila. zamerila mu je. vendar je sedaj celotno situacijo postavil v povsem drugo perspektivo in sedaj ni imela pojma, kaj se dogaja in kje točno stojita.

vsekakor je v preteklih dveh letih izgubila nekaj strahopetnosti, postala kanček bolj nepremišljena ter impulzivna. v enem trenutku je razmišljala, kako naj popravi ta drek, in v drugem je že panično stiskala njegov ovratnik in ga vlekla k sebi, kakor da bo zdaj zdaj spolzel iz njenih rok. stopila je na prste, ko je roke še bolj ovila okrog njega in obraz zakopala ob njegov vrat. ''sranje,'' je zamomljala in napravila globok izdih. ''prekleto. vse je uničeno in...'' je pričela zmajevati z glavo in se rahlo odmaknila stran, čeprav ga ni še bila pripravljena povsem izpustiti. ''občutek imam, da bom vsak čas pristala na cesti, če naredim samo en napačen gib. in še vedno vsi mislijo, da vem kje je on. ampak ne vem in nočem vedeti. ker nočem imeti z njim čisto nič več. ampak mi ne verjamejo,'' je nadaljevala in zdaj gladila ovratnik, ki ga je poprej s stiskanjem rahlo pomečkala.