PROMISE LILIANA FRY

age: twenty four | hometown: san antonio, texas | occupation: police officer | group: police | face claim: terese pagh teglgaard

Rojena in vzgojena na žgočem jugu, kjer je bila - v takratnih časih, jasno - smisel poroka. Krasna, ampak včasih precej kmečka poroka, ki ti je izpraznila račun in za sabo pustila cel kup neuporabnih daril. Edino smiselno po vsem tem je bila ustvaritev družine in skupno stanovanje, ki sta ga Emily in Jacob imela že kar nekaj časa. Nista veljala za tipična in omejena južnjaka, ampak kljub vsemu sta sledila zgledu in storila podobno kot vsi predniki par vej nazaj. Emily je tako pri enaindvajsetih povila prvega otroka, čeprav je vse kazalo na to, da njihovo družinsko življenje ne bo postlano z rožicami.

Za razliko od marsikaterega bližnjega, so imeli prav luštno garsoniero, je pa bilo vsem dobro jasno, da sreča v tako tesnem prostoru dolgo ne bo trajala. Em, navajena dokaj lagodnega življenja, se je pritoževala nad jokajočo štruco, ki ji je oteževala vsakdan, Jacob pa je tako ali tako cele dneve delal, da ju je lahko vsaj za silo preživljal. Tu in tam so konec meseca ostali brez elektrike in tople vode, sicer pa na otroštvo nima hujših spominov. Ljubezni je bilo načeloma dovolj, več kot dovolj, da je odrasla v samostojno dekle, ki je zaradi nekoliko težjega začetka, želelo več. Več kot poroko s prvim in po možnosti srednješolskim fantom, otroka v rosnih letih, ko še zase ne bi bila sposobna dodobra poskrbeti, pa bi že morala vzgajati povsem individualno bitjece. Učila se je na napakah svojih staršev in jim niti enkrat očitala odločitve ... odločitve, ki se je njej sicer zdela napačna, se je pa naučila sprejeti tudi drugačno mišljenje.
Oče ji je vedno posvečal veliko pozornosti. Takrat, ko ni nekoliko pregloboko pogledal v kozarček in ko se je domov vrnil pravočasno. Takrat ko se ni na smrt skregal z mamo, ki je vedno hitreje zapadala v depresijo. In vse to po lastni krivdi.

Toda Promise je razumela. Vsaj deloma je razumela tisto, s čimer se je morala spopadati. Namreč če je vsaj za sekundo ali dve sebe postavila v podobno okolje, so ji v kotičke oči stopile solze. Kako naj bi se odločila med dvema stvarema ... ko pa je oboje tako ... sveto. lepa prihodnost, služba, neobremenjeni dnevi, na drugi strani pa otrok. Otrok, ki si ga sama sicer ni želela, je pa vedela, da bi ga - v primeru, da se nepričakovano zgodi - obdržala.

Še devetnajst jih ni štela, ko je po uspešni zaključitvi srednje šole, stopila na naslednjo ... še višjo stopničko. V družini sicer ni bilo v navadi, da bi kdorkoli študiral, poskrbel za izobrazbo in svojo prihodnost, ona pa se s tem ni želela obremenjevati. Potrebovala je sigurnost, potrebovala je trdne okvirje, ki jih je lahko dosegla le tako, in ne glede na preteklost, ki jo je omejevala, ji je uspelo priti do dovolj visokih šolnin, da policijska akademija ni bila le pobožna želja. Delala je kot natakarica v športnih barih, ničkolikokrat slekla še zadnjo krpico, ki je pokrivala komajda razvito oprsje, ampak očitno je bila dovolj priljubljena, da je vsako noč domov prišla z lepim kupčkom napitnin. In ker je akademijo obiskovala precej daleč od domačega okolja, se z umazanijami, ki jih je počela za denar, ni pretirano obremenjevala. Sem in tja je na stegnil trpela zgubane dlani, odrivala naravnost nagnusne moške, ki so si želeli vzeti več, kot jim je pripadalo, nazadnje pa dala odpoved in se preselila na kampus. Pravo olajšanje jo je prevzelo, ko se je po dolgem času znašla v družbi svojih vrstnikov, v družbi ljudi s podobnimi cilji, s podobno vizijo, s podobnim mnenjem. Houston je bil pravi užitek napram omejenemu San Antoniu, kjer jo je vsak drugi predrzen in vulgaren idiot klical Lilly ... kot da se je tista nalepka, ki jo je nosila v službi za stalno vtisnila na njeno čelo.

Kako strašansko oddahnila si je, ko je z odliko končala akademijo in ekspresno hitro dobila priložnost za delo. Daleč od domačega Texasa, kjer se je sicer počutila udobno in varno ... vsekakor pa ne dovolj prijetno, da ne bi zagrabila priložnosti za odhod. Da si ne bi zaželela česa več, mestnega življenja, kjer je nihče ne bi poznal, kjer nihče ne bi vedel, da je še pred leti napol gola stregla v baru in se stiskala v majhni garsonijeri s starši. Zdaj je daleč od položaja, v katerem se je nahajala še pred leti ... zdaj je samostojna. Svoje garsonijere ne deli, prav tako ne svoje preteklosti. Življenja iz dneva v dan ne pozna, prav nasprotno, ustvarila si je rutino v kateri živi in uživa.

BEHIND THE MASK