načeloma ni počela tega, ampak nekaj je bilo na tonu glasu, s katerim ji je eden od nadrejenih naročil, naj se obleče in pripravi. baje so jo pošiljali nekam drugam. sicer se je namrščila, a konec koncev je le skomignila z rameni in si čez temno spodnje perilo nadela kombinežo, ker je tako ali tako vedela, da se bo vsakršnega oblačila morala znebiti. to je bilo v opisu njene službe; in ne glede na to, kako zelo je bilo to morda narobe, ji niti ni bilo mar. čez vse skupaj si je nadela temni plašč, z rdečo šminko uokvirila svoje ustnice in popravila koder las, preden je v visokih petah zakorakala do avtomobila, ki jo je čakal.

pripeljali so jo pred hotel in sledila je tipu, ki jo je popeljal do ene izmed sob, potrkal na vrata in odšel. ostala je sama s čudnim občutkom, ki se ga je znebila in ga pregnala s senco nasmeška na obrazu, ko ji je njena nocojšnja stranka odprla vrata in je vstopila. samozavestno je zakorakala v prostor, njene oči pa so zdrsnile preko opreme in se nato vrnile do njega. izžareval je neko moč; nekaj nenavadnega, česar ni znala popolnoma umestiti in razumeti, ampak ob njegovih besedah je njena dlan segla do plašča, ki ga je nato brezbrižno pustila, da je zdrsnil na tla. pred njim je ostala v tistem ubogem opravičilu za obleko. moral bi jo strašiti – ampak bila je preveč navajena vsega, čeprav jo je tisti nasilen ton njegovih besed spomnil na osebo, ki jo je že zdavnaj pokopala. »imaš kakšno posebno zahtevo ali karkoli?« je spregovorila; njen glas nekoliko hripav ker toliko časa ni česa rekla. »jaz sem grace, mimogrede,« je dejala – saj ne da ga je to zanimalo, ampak ni mu nameravala dopustiti, da bi na njej uporabljal tisti ton.

sledila mu je s pogledom. vse skupaj – od tega, kako je pristala tukaj do tistega, s kakšnim izrazom na obrazu jo je eden izmed tatumovih delavcev obvestil o nocojšnji nalogi, je jasno pričalo o tem, da je bil tip pomemben. kdorkoli je že bil, se je tega zavedal. imel je tisti ležerni odnos, ki je govoril o tem, da mu je vseeno za preostanek sveta. poznala ga je. pa ne njega osebno; ampak poznala je nekoga, ki mu je bil tako zelo podoben, da jo je spomin skoraj zabolel. in ravno zaradi tega je začutila tudi tisti strah, ki se je priplazil pod njeno kožo in zaradi katerega je skoraj otrpnila na mestu, njene velike oči pa so nepremično strmele vanj.

potegnil jo je bližje in prisiljena je bila stopiti proti njemu, čeprav jo je že čez nekaj trenutkov odrinil stran, da se je opotekla in komajda ujela ravnotežje. ampak to jo je predramilo; to ji je pomagalo, da se je zavedla, da tip pred njo ni bil njen bivši mož, ki je bil do zdaj že tako ali tako mrtev in ji ni mogel več kaj. bil je nekdo drug – nekdo, ki mu ne bo dopustila takšnega ravnanja, ker je to predolgo puščala ljudem in je zaradi tega nastradala sama. in ob njegovem nežnem tonu glasu se je vzravnala, njene temne oči pa so zavrtale naravnost v njegove. »ne,« je njen glas prvič prepričano zadonel prek sobe, ko je trmasto obstala na mestu. »ne bom se slekla. ne popolnoma in vsekakor ne zate,« je dejala. toliko ji je bilo jasno. morda si je ravnokar podpisala smrtno obsodbo, ampak ni ji bilo mar – ne bo se spet zapletla v začaran krog, v katerem ji bo ukazoval nek kreten. in kdorkoli je temnolasec že bil – ni vedel, kdo je bila. in vsekakor ni vedel, česa je bila sposobna.

obstala je na mestu. tokrat mu ni nameravala z ničemer pokazati, da jo je morda kljub vsem malo strašil. le da ni poznal resnice in ni vedel, da je ni strašil on sam – strašil jo je spomin, ki ga je privlekel na dan in ki je bil zdaj pred njenimi očmi tako živ, da se je grace začela tresti. ni se šlo zanj; to je bilo tisto, česar ni razumel on, čeprav se je njej zdelo vse presneto preprosto. dojemala ga je kot svojega bivšega moža. uporabljal je isti ton, podobne besede in izžareval isto nasilnost, ampak to je bil krog, ki ga je morala pretrgati in njegov zadnji stavek je bil kaplja čez rob.

in potem je nenadoma eksplodirala. »ti presneti kreten,« se je njen glas razlegel po sobi, ko se je vanj zazrla z mešanico prezira, jeze in ogorčenja v očeh. »kaj je narobe s tabo? resno, je to tisto kar počneš vsak dan? groziš povsem naključnim ljudem, ki imajo po neki čudni logiki pač to nesrečo, da se znajdejo v istem prostoru kot ti? saj se zavedaš, da ljudje niso tvoje igračke? saj se zavedaš, da en sam izpad kot je tale ki ga imaš zdaj, na ljudeh lahko pusti nepopravljive posledice?« sploh ni vedela, kdaj je stopila bližje, ne da bi se ozirala na cigaretni dim ali karkoli drugega. bila je jezna – dovolj jezna, da ji ni bilo mar. »si zdaj ponosen sam nase? se počutiš pomembnega, ko si mi zagrozil? bi morala zdaj pokorno storiti točno tisto, kar hočeš?« niti za trenutek ni povzdignila glasu. »ne bom. morda to deluje na tvojih ostalih poceni kurbicah, ampak lahko ti zagotovim, da ne bo delovalo na meni. v resnici si samo velik nasilnež,« je dejala, medtem ko so se njene oči jezno zasvetile. »res misliš, da imaš prekleto spoštovanje od ljudi? morda ti res nihče ne bo ničesar očital, ampak jaz ti zdaj očitam vse.« seveda ni bil zadovoljen. ampak tokrat ji je bilo vseeno.

kako zelo presneto impulzivna je znala včasih biti; presenetila je še samo sebe, ko se je takole zagnala v govor, poln obsojajočih besed, ampak ni si znala in ni si hotela pomagati. ni bila več dekle, ki bi potrpežljivo prenašalo vsakega kretena, ki bi hotel biti glasen in jo spraviti pod nadzor. kakršenkoli nadzor. ne bo je več vedno strah in ne bo dopustila ljudem, da bi z njo ravnali tako, kot bi si pač zaželeli. niti ta strašen, vase zagledan tip, za katerega še vedno ni vedela, kako mu je ime in ki je zamišljeno korakal po sobi, da je za trenutek res pomislila, da je bilo to to – konec, ki si ga je najbrž po tem izpadu zaslužila. a če bo umrla, bo umrla z vedenjem, da se je postavila zase.

nato pa ji je ponudil denar in sprva se je njeno čelo namrščilo, nato pa je njena dlan brez oklevanja odrinila njegovo roko z zajetno vsoto denarja nazaj k njemu. »ne,« ga je brez oklevanja zavrnila, njen glas še vedno jasen in odločen kot prej. njena dlan je segla k lasem in temne pramene je odrinila stran, medtem ko je pogled uprla v njegove oči. »ne bom sprejemala denarja za službo, ki je sploh nisem opravila. ali pa za tisto, ki je nikakor ne nameravam opraviti,« je dejala. ne bi smela izzivati sreče; res ne, ampak grace je bila po svoje zelo nenavadna oseba. »preden bom šla, te bom nekaj vprašala,« se je odločila in pogled uprla vanj, medtem ko se je jeza v njenih očeh počasi polegala. »kdo za vraga sploh si?«