bil je živčen, prekleto živčen. pa ne zaradi tega, ker bi dvomil v uspeh, da prepriča vodjo irske mafije da je pravi za to delo. ne, bil je prepričan, da je njegov uspeh na sodiščih zadnjih treh let popolno zagotovilo za to, da ni nihče bolj zaslužen, da zasede njihovo izpraznjeno mesto odvetnika, kot je on sam. le malokateri odvetnik se lahko pohvali s tako dobrim razmerjem med porazi in zmagami, kot jih je dosegel sam. zadnji poraz je doživel tri leta nazaj, pa še tega je doživel le zaradi dejstva, ker mu njegova stranka ni zaupala vseh podrobnosti zločina in ga ni uspel popolnoma pripraviti na obtožbe tožilstva. mogoče je bil preveč samozavesten in se je preveč zanašal na številke, a takšen je pač bil. bolj kot zaradi dela je bil živčen zaradi dejstva, da se bo iz oči v oči srečal s svojo polsestro. prvič. dallas sicer ni bil sentimentalen človek, dovolj dobro je poznal sebe in verjetno tudi njo, da je vedel da ne bosta nikoli izmenjevala sentimentalnih zgodbic o njunem očetu ob lončki kave v starbucksu. a po tem, ko je odrasel brez očeta, bratov ali sester, ter ko je bil njegovi materi bolj pomemben zadnji tip, s katerim se je žgala, kot lasten otrok, je bilo lepo videti, da ima potencialno še koga, kateremu lahko reče družina. pa četudi je bila to povsem disfunkcionalna povezava.

sedaj je sedel v rumenem taksiju, ki je ravnokar ustavil v centru mesta. pogled na ročno uro mu je povedal, da je prišel pet minut prezgodaj – če si se sestajal z mafijo zamujanje pač ni prišlo v poštev. skozi okno je zagledal majhno kavarno, kjer naj bi se srečal s saoirse. seveda ni pričakoval, da ga bo sprejela na kraju, kjer se zadržuje mafija – pravzaprav se mu trenutno sploh ni sanjalo, kje imajo glavne prostore – in nekako je bilo logično, da se srečata na takšnem javnem kraju. navsezadnje je bilo tako zanj še najbolj varno v primeru, če bi se svetlolaska odločila da mu odpihne glavo. »khm, hvala. obdržite drobiž,« se je sklonil k taksistu, ki je vljudno čakal da se spoka z njegovega taksija. v dlan mu je potisnil bankovce ter se spravil iz avtomobila, nato pa še enkrat globoko zajel sapo, preden je samozavestno vstopil v notranjost kavarne. 'o šit,' je bila njegova prva misel, ko je zajel temačen in skorajda prazen prostor. na tistih nekaj zasedenih stolih so sedeli na videz nič kaj prijazni tipi in če bi v tak kafič vstopil na kakšen drug dan, bi se brez dodatnih premislekov obrnil in odšel. definitivno si ni želel nakopati še več težav, kot jih je imel. namesto tega se je raje nasmehnil najbližjemu gostu ter prikimal v pozdrav, potem pa si je na hitro izbral eno od najbližjih miz in sedel. s pogledom se je zastrmel v meni na mizi kot da gre za eno najbolj fascinantnih stvari na celem svetu. v tem so se vrata ponovno odprla in skoznje je stopila čedna svetlolaska, ki se je namenila naravnost proti njemu. »dober dan, sa… mislim, gospodična o'brien,« se je hitro popravil in vstal izza miza še preden je prišla čista do njega.

zadnje čase je bil vedno bolj obkrožen z ljudmi iz različnih mafij, a to še ni pomenilo, da se je med njimi počutil domače in sproščeno. če je bil iskren, se nihče med njimi ne bi smel počutiti preveč sproščeno. botra je videl že prevečkrat in ni si delal nikakršnih utvar, da ne bi sleherni od njih svojemu lastnemu bratu zaril noža v hrbet. ali pa lastnemu odvetniku. ko so se vrata odprla je skoznje stopila svetlolaska in tudi če se ne bi prej pozanimal o njej, bi že po drugačnem vzdušju, ki je zavladalo med gosti, vedel kdo je stopil skozi vrata. seveda se je kot vsak dober odvetnik pred sestankom pozanimal o tem čudesu na dolgih nogah. a glede na to, da je vodila najbolj vplivno družbo v mestu, je o njej našel bore malo. očitno je dobro zakrivala vse sledi za sabo, saj je bila njena policijska kartoteka razen občasnih zaznamkov da je osumljena da stoji za tem ali onim zločinom, skorajda prazna. in tudi medijskem arhivu je bila označena le kot hči moškega, ki so ga sumili da je na vrhu filadelfijske veje irske mafije. seveda pa so bili ti članki stari in jo nekje po smrti njenega očeta skorajda niso omenjali več. bilo je očitno, da odvetnika ne išče za lastne napake, ampak za napake drugih članov njene tako imenovane družine.

»me veseli,« se je rahlo nasmehnil, ko sta si segla v roke in v pozdrav kratko prikimal z glavo. »brez zamere, ampak dosedanji pogovori, intervjuji ali kakor koli že lahko poimenujem sestanke zadnjih nekaj dni so nekako nepomembni. glavna oseba, ki jo moram očarati, si ti,« je dallas gladko prešel na tikanje, ko se je usedel nasproti nje in se udobno namestil na stolu. ni bilo važno kdo vse je bil navdušen nad njim, če ni bila zadovoljna saoirse, mu tudi to ni nič pomagalo. »hmm, recimo da sem imel dovolj zastopanja newyorške golazni. ko mentalno bolnega posiljevalca že drugič rešiš rešetk, je tudi odvetniku z visoko toleranco in nizko postavljeno mejo etike dovolj. poleg tega pa imam v teh koncih družino. zdelo se mi je da je končno čas, da jih še bolj pobližje spoznam,« je zadnji del dodal z nasmeškom, ko so se njegove oči zavrtale v njene. »smem vprašati, kaj se je zgodilo z zadnjim odvetnikom, da ste se odločili poiskati novega?«

»razumem. ampak navsezadnje je zadnja beseda tvoja, kajne? ostali so bili le stopnice, ki jih je bilo treba premagati do vrha. in ko si na zadnji stopnici pred vrhom, ne gledaš več nazaj,« je skomignil z rameni dallas. ni bil človek, ki bi zvesto kot psiček kimal svojim nadrejenim – oziroma bodočim nadrejenim – ter ni bil nekdo, ki z nenehnim strinjanjem za vsako njihovo izrečeno besedo leze v rit. večina je cenila njegovo odkritosrčnost in dejstvo, da misli z lastno glavo in nekako je upal, da bo enako pri njegovi naslednji službi. »torej, sedaj sem tukaj. prepričan sem, da želiš marsikaj izvedeti o meni, preden se odločiš?« je vprašujoče dvignil obrv ter se zastrmel vanjo. od vedno je rad ločeval zasebne in poslovne zadeve in trenutno mu je bilo pomembno izključno to, da dobi službo, in pri tem ni želel ovinkariti.

»me veseli da to slišim. verjetno že veš, ampak naj še enkrat poudarim da se zadnji dve intenzivno ukvarjam s primeri, ki zadevajo vaše posle. ampak lahko mi verjameš, da je morala in etika zadnje, na kar pomisli večina mojih nekdanjih klientov. in zato se tudi nekako obračam nate in na tvojo družino. sit sem da me večina obravnava kot ceneno cipo, ki bo pogoltnila in pospravila vso packarijo, ki jo zamešajo. ne razumi me narobe, tudi moja etična načela niso ravno visoko postavljena, ampak nekje mora biti meja,« se je rahlo namrščil ob spominu na svoje zadnje primere. »tako da vsekakor upam, da bo tale najin pogovor šel v pravo smer in bom na koncu tudi sam tvoje družine,« je z rahlim nasmeškom pristavil. mogoče bi bil to idealen trenutek da ji pove za njunega skupnega očeta, a nikakor ni mogel vedeti kako bo saoirse odreagirala na to. pomislil je, da bo bilo vsekakor zanj bolje, če počaka da bo del njene poslovne družine, preden ji razkrije da je dejansko tudi del njene krvne družine. »prav. popolnoma razumem. on je zgodovina in vi potrebujete novega odvetnika. kot sem že rekel, vsekakor upam da sem pravi kandidat. mislim da podatki, ki so ti jih posredovali tvoji pomočniki povedo vse, tako mislim da mi samopromocija ni potrebna, kajne? če pa imaš kakšno vprašanje…« je stavek nedokončano obviselo v zraku, ko se je dallas vprašujoče zazrl v svojo polsestro.

»razumem. šefica,« je z nasmeškom dodal na njene besede in prekrižal roke pred sabo. če bi bil pred njim kdo drug kot mafijska glava družine bi verjetno pripomnil kakšno pikro glede tega, da lahko ženska prileze na vrh samo po dveh različnih poteh, a bil je toliko pameten, da ni komentiral ničesar, sploh pa je bilo v saoirsinem primeru nekako logično, da je prevzela očetove posle, ne glede na to koliko je bila izkušena preden je nastopila svoj položaj. nepotizem je bil v njenem primeru pač logična poteza. »no, če imaš kakšno vprašanje zame imaš sedaj vsekakor idealno priložnost,« je namuznjeno pristavil. nekako si je predstavljal tale njun sestanek kot pravo malo zasliševanje o njegovih namenih, sposobnostih in idejah, a očitno bo vse skupaj šlo skozi lažje, kot si je predstavljal.  

»aha, torej domnevam da se bo šlo zgolj za urejanje poslovnih zadev, sklepanje poslov, skratka, gospodarsko pravo? ali tudi kazensko? tvoji podrejeni se bili bolj skopi s podatki, kaj točno boste zahtevali od mene,« se je rahlo namrščil zaradi skromnosti podatkov, ki jih je dobil o svojem delu, a očitno bo večino zadev izvedel ko bo dejansko nastavljen na ta položaj. tudi prav. »seveda, logično,« je dvignil roke v bran in se nasmehnil. »verjemi mi, besede napake ni v mojem slovarju. prepričan sem, da boste popolnoma zadovoljni z mano. vsaj upam,« je potem dodal, ko je ugotovil, da je mogoče zvenel rahlo preveč prepričan sam vase. ob njenih besedah je počasi kimal, vsekakor je imel najprej namen popraviti vsakršno škodo, ki jo je za sabo pustil njihov nekdanji odvetnik. tega, da je mafijski odvetnik vsekakor ni bilo pametno obešati na veliki zvon in vsaj zaenkrat je bil prepričan da zaščita ne bo potrebna – čeprav, nikoli ne moreš biti dovolj prepričan.  

»dovolj dobro sem seznanjen z vašim sistemom in lahko mi verjameš da ne bi šel v to, če ne bi bil stoodstotno prepričan da je to tisto, kar hočem. vem, da je to kot da bi se spuščal v cerkveni zakon. dokler naju smrt ne loči,« se je pošalil in se za trenutek zastrmel v obe pogodbi, preden je počasi segel po pisalu, ki je bilo položeno na mizo. »mislim da bo to zaenkrat to,« je prikimal ter na obe kopiji pogodb zapisal svoje ime, preden jih je skupaj s pisalom potisnil nazaj proti saoirse, da podpiše še sama.