v novi službi ni bil še dober mesec, ko je že začel ugotavljati, da ne prenese družbe večine novih sodelavcev. mogoče je bil preveč različen, mogoče preveč skromen, kakorkoli že, a nekako se ni videl v tisti družbi ljudi, ki so v času kosila sedeli pred vhodom v štab FBI in se hvalili zdaj z enim zdaj z drugim primerom. večino službenega časa je tako ali tako moral preživeti z njimi, a čas kosila je bil njegov osebni čas in tako je v tem času najraje zavil v park. v bližnji delikatesi si je pri vedno isti prodajalki kupil kosilo v prikladni škatli in se odpravil v park. imel je že tako rekoč svojo klop, kjer je posedal, če le ni bila zasedena. tako je dobrih deset minut odmora najprej porabil za nakup kosila in prihod do prave klopi, šele potem se je usedel in si vzel trenutek, da je vdihnil svež zrak in zaprl oči. to je bil nekakšen ritual, s katerim je iz glave izbrisal vse misli, povezane z delom, šele nato je pograbil plastično vilico in jo zapičil v testenine, ki jih je kupil. nekaj minut je tako sedel v tišini, užival v hrani, ne da bi ga kdo motil, preden je dobil družbo. za trenutek je ni prepoznal a že ko jo je njegov pogled prvič preletel, se mu je zdelo da se mu je v želodcu naredil velikanski vozel. super, pa je šel po zlu preostanek mirnega kosila in odmora. »kaj počneš tu, ava?« je po nekaj sekundah tišine odvrnil, ne da bi se potrudil z uvodnimi pozdravi. ni si jih zaslužila in pogled, ki je legel na njegov obraz, je temu le še potrdil. »ne reci da si slučajno naletela name, ker si bila ravno v tem koncu sveta?« je neprijazno dodal, na silo zaprl paket s kosilom, vstal in ga odvrgel v bližnji koš. pravzaprav ga ni niti malo zanimalo, kaj počne tu, vedel je le, da želi da čim prej izgine. smešno, kako lahko človek nekomu zameri nekaj, kar se je zgodilo dolgih pet let nazaj. a če je to tvoja bivša žena, ki je nenadoma spakirala kovčke in brez pojasnila odšla, je bilo to nekako razumljivo. »podpis na ločitvenih papirjih si od mene že dobila leta nazaj, tako da res ne vem kaj želiš. dvomim da si prišla na prijateljski klepet o najinih karierah, kajne?« je mason dvignil obrv ter se prvič zares zazrl vanjo.

»mislil sem da ne potrebuješ takšnih nepotrebnih besed. glede na to da se z njimi po nepotrebnem ne ukvarjaš pri slovesih, sem nekako sklepal da jih tudi pri pozdravih ne rabiš,« je rahlo namrščeno dodal. očitno jo je vse skupaj zabavalo a masonu ni bilo do nasmeha. ava je bila tista prva oseba, ki jo je dejansko prvič po umoru sestre spustil blizu sebe. seveda je vedno sumil, da je bila njegova ljubezen močnejša od njene, a kljub vsemu si je njun zakon zaslužil lepši konec. če je že moralo priti do tega, seveda. do nje je logično še vedno gojil določena čustva, navsezadnje je bila nekoč njegova žena, a tisti trenutek so bila tista negativna čustva močno v ospredju v primerjavi s tistimi pozitivnimi. »aha in nisi mogla odklonit? mislim, saj ne da je premestitev v filadelfijo kakšno napredovanje. sigurno si imela možnost izbire, vsekakor ti ni bilo potrebno priti v moje mesto. očitno si dobro vedela, kam sem odšel iz new yorka,« je dvignil obrv in se vprašujoče zazrl vanjo. »no, me veseli, da je vsaj nekdo od naju srečen. jaz bi bil vsekakor bolj srečen, če mi ne bi bilo potrebno skrbeti, da bom za vsakim vogalom naletel nate.« roke, ki jih je imel prekrižal na prsih je potisnil v žepe hlač, medtem ko je njegov pogled neopazno pregledoval okolico. njena prisotnost vsekakor ni bila pomirjujoča zanj in želel si je oditi daleč stran od nje, da uredi svoje misli. ob njenih besedah je namrščil čelo. »a ni nekam pozno za opravičilo? mislim, pet let je dolga doba. poglej, sam sem se v tem času že sprijaznil da me preprosto nisi nikoli imela rada in da si preprosto odšla, ko ti je bilo dolgčas. nočem slišati nikakršnih opravičil in laži, ki bodo tebi olajšale vest. vedno, ko si me potrebovala sem ti stal ob strani in prepozno sem ugotovil, da mi ti očitno tega nisi sposobna vrniti. in če si mislila, da sem še vedno tisti naiven fant, ki je bil do ušes zaljubljen vate in je bil zate pripravljen narediti vse, si se zmotila. imam svoje življenje in za nekoga, ki mi je nekoč brez razloga obrnil hrbet ni prostora v mojem življenju.«